Zakaj je delitev prihodnost

Zakaj je medsebojna delitev edina prava pot v prihodnost? Prihodnost, v kateri bi ljudje živeli v miru, blaginji in v ravnovesju s svojim okoljem.

Medsebojna delitev omogoča razvoj, ob hkratnem zmanjšanju pritiska na naravne vire in manjših obremenitvah okolja.

Danes vemo, da neprestana gospodarska rast preprosto ni mogoča. Čeprav to vemo, pa načrtovalci politik in njihovi izvajalci v gospodarski rasti še vedno vidijo rešitev vseh današnjih problemov. Planet Zemlja nas jasno opozarja, da to ni mogoče. Stalna gospodarska rast se lahko izteče edino v totalno izčrpanje naravnih virov in končno uničenje planeta Zemlje.

Medsebojna delitev pomeni, da nam vseh dobrin, ki jih potrebujemo zgolj občasno, ni potrebno imeti v lasti ali samo v zasebni uporabi. Avtomobile, orodja, različne hišne pripomočke, zemljo, prostore in še številne druge stvari si lahko na različne načine delimo in s tem zmanjšamo pritisk na naravne vire in okolje. Z manj dobrinami lahko zadovoljimo več človeških potreb. Veliko odrekanje ni potrebno, spremeniti pa moramo načine proizvodnje, potrošnje in uporabe dobrin.

Ljudje dejansko nismo lastniki okolja in dobrin, smo le uporabniki planetarnih dobrin in skrbniki planetarnega okolja.

Medsebojna delitev spodbuja sodelovanje, ki je temelj zaupanja in resničnega razvoja.

Predpostavka, da je ekonomska tekma (ki ji rečemo konkurenčnost) nekaj dobrega in da spodbuja razvoj, je povsem zgrešena. V resnici je ekonomska tekma, ali bolje rečeno vojna, bolj destruktivna, kot prava vojna z orožjem, primerljiva je le še z orožji za množično uničevanje.

Konkurenčna ekonomska tekma med državami, podjetji, posamezniki za seboj pušča grozljivo opustošenje: lakoto, revščino, družbene nemire, vojne (vojna z orožjem je posledica in ne vzrok ekonomskih vojn), uničeno okolje.

Medsebojna delitev vedno temelji na sodelovanju. Sodelovanje in medsebojna delitev sta dve plati istega kovanca; ne moreta eden brez drugega. Ljudje živimo na enem planetu in edina možnost je, da sodelujemo in da si delimo dobrine, ki nam jih naš planet (zaenkrat še) ponuja v izobilju. Ima lahko 7 milijard ljudi, kolikor nas je danes na planetu, sploh kakršnokoli prihodnost, če se bomo še naprej borili za vodo, hrano, energetske vire itd.?

Medsebojna delitev pomeni konec lakote, revščine ter s tem povezanih problemov.

Medsebojna delitev ključnih dobrin na globalni ravni, kot so osnovni prehranski proizvodi, neoporečna voda, energetski viri, zdravila in drugo, lahko v zelo kratkem času odpravi dva daleč najhujša problema sodobnega človeštva - lakoto in revščino, ki sta primarna vira večine lokalnih in globalnih konfliktov.

Rešitev globoke krize človeštva nista večja konkurenčnost in brezkončna gospodarska rast, temveč sodelovanje in medsebojna delitev. Druge poti preprosto ni.

Ekološka ekonomija

Britanec Brian Davey je ekološki ekonomist. Čeprav pri nas ne poznamo “poklica” ekološkega ekonomista, pa bi danes moral sleherni ekonomist delovati ekološko oziroma trajnostno. Današnja ključna ekonomska paradigma - “večna” gospodarska rast, preprosto ni možna. Ni možna, ker slej ko prej pripelje do uničenja - okolja, gospodarstva in nazadnje družbe kot celote. Razen, če je to naš cilj.

Je mogoče brez neprestane rasti živeti dobro? Brian Davey pravi, “da bi si nekatere potrebščine lahko delili in da bi obstajale tudi institucije, ki bi tako izmenjavo omogočale. Gre za zmanjšanje posameznikovih potreb po lastnih, novih orodjih in potrebščinah. Mar res vsak od nas potrebuje avto? Mora imeti vsak svoj gospodinjski ali vrtni pripomoček? Z razširitvijo in okrepitvijo javnega dobrega bi lahko zmanjšali naše potrebe po materialnih dobrinah, ki jih redko uporabljamo. Hkrati bi lahko bila ta skupna orodja preko lokalnega centra mnogo bolje izrabljena in uporabljena. To bi pocenilo življenja vseh nas.”

Ideja medsebojne delitve je preprosta; ni nam potrebno vseh stvari imeti samo zase. Številne stvari, ki jih ne uporabljamo vsak dan, bi si lahko delili. Imamo čudovite tehnološke pripomočke, ki nam to omogočajo - internet, mobilna tehnologija, socialna omrežja.

Si predstavljate “trgovino” z orodji, hišnimi pripomočki in številnimi drugimi potrebščinami, kjer te stvari ne kupiš, temveč si jih izposodiš za čas, ko jih zares potrebuješ - podobno kot v knjižnici. V številnih mestih po svetu je že uveljavljena delitev koles in avtomobilov (v Ljubljani BicikeLJ). Teh oblik je vedno več, a še vedno predstavljajo le majhen del ekonomije, ki še vedno “deluje” na podlagi nuje po neprestani rasti.

Na širši, globalni ravni, se mora medsebojna delitev osredotočiti na delitev ključnih dobrin - hrane, vode, energetskih virov itd. Teh je povsem zadosti za vse ljudi, a so izjemno neenakomerno in nepravično porazdeljene. Noben problem ni ustanoviti mednarodne institucije, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin na mednarodni ravni.

Preprosto moramo zamenjati ekonomsko paradigmo. Namesto rasti moramo govoriti o trajnostni ali ekološki ekonomiji, katere “hrbtenica” mora postati medsebojna delitev.

Ekonomski “eksperiment”

Kaj pomeni konkurenčnost v ekonomiji? Je to res gibalo razvoja? Kaj pomeni tako imenovana svobodna oziroma ekonomija, ki jo opredeljuje odsotnost družbenih pravil? Je “svobodna” ekonomija res gibalo razvoja? Poskusimo narediti eksperiment oziroma si ga vsaj zamislimo.

V dva ločena zaprta prostora oziroma ograjena območja (nekako tako, kot da bi šlo za resničnostni šov) postavimo za določeno obdobje dve skupini ljudi, ki jim damo dovolj hrane, pijače, zdravil, oblačil in drugih virov za preživetje.

1. poskusna skupina: Poskusne osebe iz te skupine prepričamo, da je preživetje odvisno zgolj od njihove lastne iznajdljivosti (inovativnosti) in da je virov za normalne potrebe vseh v skupini premalo (temu bi ekonomisti rekli redkost virov oziroma dobrin). Dovolimo jim svobodni pristop oziroma jim ne postavimo nobenih omejitev in pravil, kako (pre)živeti. V tem “ekonomskem resničnostnem šovu” bo za zmagovalca razglašen tisti, ki si bo pridobil največ virov (šteje se seveda tudi, če jih konzumira oziroma poje).

2. poskusna skupina: Poskusne osebe vnaprej informiramo, da je virov povsem dovolj za vse. Postavimo jim jasne omejitve; prvenstveno, da se škodljivo ravnanje do drugih (fizično nasilje, preprečevanje dostopa do virov itd.), takoj kaznuje z izločitvijo iz “igre”. Zmagovalec oziroma zmagovalci so tisti, ki ravnajo najbolj etično oziroma pravično in pošteno.

Kaj se bo zgodilo v prvi skupini ni težko napovedati, saj takšen eksperiment že dolgo poteka pred našimi očmi - vsakodnevno in na mnogo širšem prostoru, na celotnem planetu. Ljudje se medsebojno uničujemo in borimo za planetarne vire, ki jih je sicer povsem dovolj za vse. Temu sicer olepšano rečemo konkurenčnost in svobodna ekonomija. Zmagovalcev je čisto malo (simbolični 1 %), poražencev pa zelo veliko (99 %). Poleg ljudi so poraženci tudi druga bitja, ki z nami delijo planet, in okolje.

V prvi skupini bi dobili le enega zmagovalca ali kvečjemu majhno skupinico. Zmagal bi najagresivnejši, najmočnejši, najbolj zvit in pokvarjen posameznik ali skupina. Prostor bi bil precej razdejan, saj bi se med člani skupine vnel ogorčen boj za vire. Natanko takšen ekonomski eksperiment poteka v okviru “sodobne konkurenčne in inovativne” globalne ekonomije. In posledice vidimo vsak dan: revščina, lakota, onesnaženo okolje in družbena razkrojenost.

V drugi skupini bi bili rezultati verjetno bistveno drugačni. Ljudje, ki jim je jasno, da je virov dovolj, ob tem, da so postavljena jasna pravila ravnanja z njimi in do soljudmi, se sploh ne bi borili zanje, temveč bi se preprosto dogovorili za njihovo pravično in pošteno delitev.

Bi lahko prestavili drugi del eksperimenta na širšo - državno in globalno raven?

Globalni “eksperiment” - medsebojna delitev dobrin

Najprej moramo zrušiti ekonomski mit o redkosti virov. Kljub gosti poseljenosti planeta Zemlja (7 milijard prebivalcev), je ključnih virov (voda, hrana, energetski viri itd.) dovolj za vse. Mar ni podatek, da skorajda polovica pridelane hrane konča v smeteh, več kot zgovoren. Ni problem v količini hrane, ki je prebivalcem Zemlje na voljo, temveč v njeni porazdelitvi oziroma distribuciji. Podobno je z drugimi viri - dobrinami. Morda je zlato redek vir, a mar zlato jemo? Ekonomisti naj povedo resnico: redkosti virov ni; redkost virov je ustvarjena umetno, da bi lahko upravičili konkurenčnost oziroma tekmo zanje.

S tehnologijami, ki jih imamo - informacijsko-komunikacijske, transportne - bi z lahkoto prerazdelili ključne globalne vire tako, da nihče ne bi trpel pomanjkanja osnovnih dobrin. Medsebojna delitev lahko postane nova globalna paradigma, le odločiti se moramo zanjo. V resnici medsebojna delitev sploh ni eksperiment, temveč logična posledica zdravega razuma. Za tega pa se zdi, v teh časih, da je res redka dobrina.

Prihodnost je (lahko) dobra

V svetu, kjer nas je že več kot 7 milijard; v svetu, v katerem je večina naravnih virov omejenih in kjer okolje brez škode prenese le določeno količino odpadkov in izpustov, moramo najti nove družbene in ekonomske oblike, ki bodo omogočili blaginjo in trajnostni razvoj človeštva ter celotnega planeta.

Ključni problem sodobnega sveta je: kako z omejenimi naravnimi viri in v okviru meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje, zagotoviti blaginjo vseh Zemljanov. Če je globalno bogastvo razporejeno nepravično, potem imamo trajen vir konfliktov in vojn, ki slej ko prej lahko prerastejo do nepredvidljivih in neobvladljivih razsežnosti. Ekonomska nepravičnost je danes največji vir konfliktov in vojn.

Današnja ekonomija temelji na individualni potrošnji, kjer vsak posameznik kupuje “svoje” izdelke in storitve, da zadovoljuje svoje potrebe in želje. Kar ima za posledico izjemno potratnost. Ker svetovni potrošniški razred skokovito raste (Kitajska, Brazilija, Indija itd.), se nam obeta črni scenarij zaostrovanja ekonomske vojne za naravne vire (tudi pri nas; na primer za vodo) in še večja obremenjenost globalnega okolja.

Zato je prav, da razmislimo o novih ekonomskih oblikah, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin. Delitev dobrin ima več oblik, glavne možnosti pa so naslednje:

• posamezno dobrino lahko uporablja več ljudi (npr. avto, kolo);
• dobrine, ki jih začasno ne potrebujemo, lahko uporabljajo drugi ljudje (npr. stanovanje, zemljo);
• dobrine se na različne načine lahko izmenjujejo med uporabniki (npr. oblačila, knjige, DVD-ji);
• oblikujejo se lahko posebni »skladi dobrin«, kjer so na voljo dobrine, ki jih imajo nekateri preveč, drugi pa jih nujno potrebujejo (to je še zlasti pomembno na globalni ravni).

Z razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij (računalniki, internet, mobilna tehnologija) in socialnih omrežij (na primer Facebook), ki so nastala v zadnjih letih, imamo odlično podlago za zgoraj omenjene oblike delitve dobrin. S spremenjenimi vzorci potrošnje in uporabe dobrin (delitev in so-uporaba dobrin; sodelovalna potrošnja; dostop do dobrin namesto lastništva), se lahko bistveno zmanjša pritisk na naravne vire in onesnaževanje okolja, hkrati pa se tako krepijo odnosi v skupnostih – od lokalnih do globalne skupnosti.

Seveda se bo še naprej ohranila individualna potrošnja dobrin, saj nekatere dobrine preprosto potrebujemo zase, a mnoge dobrine dejansko potrebujemo samo občasno in zato ni nobene potrebe, da jih imamo samo zase. Do dobrin moramo začeti pristopati z vidika njihove uporabnosti, ne pa, da z njimi zadovoljujemo svoje »potrebe« po družbenem statusu in svoje brezštevilne želje.

Delitev dobrin ter vse številčnejša gibanja za počasnejše in preprostejše življenje (npr. Slow Food, Slow Travel) so torej ključne dimenzije nove ekonomije – ekonomije delitve. Če zraven prištejemo še tako imenovane zelene tehnologije, lahko z optimizmom zremo v prihodnost. A dela je še veliko, še posebej zato, ker mnogi še vedno verjamejo, da je mogoče na stare načine delovati v svetu, ki se je v zadnjih letih zelo spremenil.

Princip medsebojne delitve in v ožjem smislu ekonomija delitve sta vsekakor možnosti, o katerih je vredno razmisliti. Lahko ustvarimo boljšo prihodnost, če jo le želimo.

Vir: Ekonomija delitve

Nova ekonomska doba

Današnja kriza je vsaj na videz nerešljiva. Nakopičeni dolgovi so “zanka na vratu” posameznikov, podjetij in držav. Bolj, ko se trudimo z reševanjem krize, bolj zategujemo zanko. Povečujemo konkurenčnost, privatiziramo dobrine, rešujemo banke, zmanjšujemo stroške itd. - a z vsakim od teh ukrepov smo samo še na slabšem.

Propadanje “starega” ekonomskega sistema

Najprej si moramo priznati, da današnji prevladujoči ekonomski sistem preprosto ni več ustrezen. Na srečo se tega zaveda vedno več ljudi.

Konkurenčnost, ki je le druga beseda za tekmovanje, je morda res dobra v športu, v ekonomskem sistemu pa je strahovito destruktivna. Kako naj majhen afriški kmetovalec konkurira oziroma tekmuje z globalno korporacijo kot je na primer Monsanto (ena največjih svetovnih proizvajalk gnojil, škropiv, gensko spremenjenih semen itd.), ki ima armado pravnikov, ogromna finančna sredstva in izjemen politični vpliv. Ekonomska tekma je bolj destruktivna in povzroča več žrtev kot prava vojna s tanki, letali in drugo najsodobnejšo vojaško opremo. Poleg človeških žrtev pa ekonomska tekma uničuje naravne okoljske sistetme, ki podpirajo celotno življenje na planetu Zemlja.

Poleg vsesplošne tekmovalnosti je problem današnjega ekonomskega sistema njegova osrediščenost na denarju. Vendar denar ni bistvo ekonomskega sistema družbe. V središču ekonomskega sistema so oziroma morajo biti dobrine, ki omogočajo posameznikom in družbi kot celoti zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. Denar je po svoji naravi zgolj pripomoček, ki omogoča lažje kroženje oziroma distribucijo dobrin med ljudmi - v ta namen je bil denar tudi ustvarjen, “izumljen”.

Ljudje pa smo denar postavili na “prestol” ne samo ekonomskega sistema, temveč celotne družbe. Denar danes ni samo sredstvo za bogatenje, temveč je postal končni cilj skorajda sleherne človekove dejavnosti. Ljudje večinoma ne delamo iz veselja, užitka ali za dobro drugih, temveč za denar. In pravimo, da tako pač je, da je družba takšna. Vendar smo takšno družbo ustvarili sami in jo ustvarjamo še naprej.

Nov ekonomski sistem

Nobenega resnega razloga ni, da še naprej delamo po starem. Ekonomski sistem ne izhaja iz nekih “naravnih” ali “božjih” zakonitosti, temveč je izključno rezultat človekovih aktivnosti. Kar pomeni, da ta sistem človek lahko spremeni; kadarkoli želi.

V središče ekonomskega sistema moramo postaviti dobrine in zagotoviti, da bodo te dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta. Ne gre za to, da bi morali imeti vsi enako, temveč gre za vzpostavitev ekonomskega sistema, ki bo slehernemu prebivalcu planeta omogočil (vsaj) zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb (po hrani, pitni vodi, primernem prebivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju). Gre za pravičnost, človečnost, za dostojanstvo slehernega človeka.

Namesto danes vsesplošno sprejetega tržnega mehanizma, ki temelji na tekmovanju in ki distribucijo (porazdelitev) dobrin pogojuje z denarjem, moramo v središče novega ekonomskega sistema postaviti medsebojno delitev (ang. share). Medsebojna delitev je ekonomski mehanizem, ki temelji na sodelovanju in inteligentnem ter sofisticiranem sistemu distribucije dobrin. Danes imamo infrastrukturo (informacijsko, komunikacijsko in transportno) ter tehnologijo, s katero lahko globalne dobrine hitro dosežejo sleherni kotiček planeta in slehernega prebivalca Zemlje. Nobenega razloga ni, da bi kdorkoli stradal ali umiral zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin kot so hrana, voda in zdravila.

Tržni mehanizem še vedno lahko obstane, vendar ne na področju distribucije ključnih dobrin, ki omogočajo preživetje oziroma blaginjo človeštva. Trg kozmetike je nekaj povsem drugega kot trg vode. Trg vode, osnovnih prehrambenih proizvodov, energetskih virov, gozdov, temeljnega človeškega znanja preprosto ne sme obstajati; tem trgom ne moremo in ne smemo prepustiti usode celotnega človeštva.

Medsebojna delitev, ki temelji na sodelovanju in sofisticirani porazdelitvi globalnih dobrin, je zato temelj nove ekonomske dobe. Drugače krize, na planetu s preko 7 milijardami ljudmi in omejenimi dobrinami, sploh ne moremo rešiti.

Anketa o ekonomiji delitve

Današnja kriza ni enostavno rešljiva. Varčevanje, ki je danes glavna politika zlasti v Evropi, se ni obneslo. Vendar, če uberemo nasprotno pot in z različnimi ekonomskimi ukrepi pospešimo potrošnjo, potem bomo le še bolj zaostrili grozečo ekološko krizo in še posebej proces segrevanja našega planeta.

Kako potem rešiti krizo, ohraniti blaginjo, pomagati revnim in hkrati rešiti okoljske probleme? Kako z manj dobrinami zadovoljiti enako ali še več potreb številnega Zemeljskega prebivalstva?

Bistveno moramo spremeniti naš odnos do dobrin. Dobrine niso namenjene kopičenju moči in bogastva, temveč zadovoljevanju potreb ljudi. Vsega, kar potrebujemo, nam ni potrebno imeti v lasti. Bolj pomembno je, da imamo dostop do dobrin, ko jih potrebujemo.

Zato moramo razmišljati o medsebojni delitvi dobrin, ki preprosto pomeni, da si na različne načine delimo, izmenjujemo, izposojamo ali kako drugače omogočamo pravičnejšo in trajnejšo porazdelitev dobrin.

Danes že poznamo celo vrsto ekonomskih oblik, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin; s skupnim imenom jim rečemo ekonomija delitve.

Kakšen je odnos ljudi do ekonomije delitve?

V spletni anketi, na spodnjem naslovu, želim odgovoriti na to vprašanje:

http://www.surveymonkey.com/s/QFF8W8Z

Prosim vas, če lahko rešite anketo, ki je anonimna. Rezultati pa bodo vsekakor pripomogli k lažjem uveljavljenju praktičnih rešitev in bodo tudi javno obljavljeni. Za več informacij mi pišite na: kralj.rok@gmail.com

Vnaprej se vam najlepše zahvaljujem

Rok Kralj

Pravica do vode in drugih skupnih dobrin

Nedavno je številne prebivalce Evropske unije in znotraj nje številne Slovence vznemirila novica o predlogu Evropske unije, da sprejme direktivo, ki bi omogočala privatizacijo vode oziroma vodnih virov. Na srečo se je evropska civilna družba hitro zganila in pripravila peticijo, ki jo je doslej podpisalo krepko čez milijon Evropejcev.

Zakaj je privatizacija vode takšen problem. Poglejmo, do česa lahko pripelje? Leta 2000 se je v tretjem največjem bolivijskem mestu Cochabamba odvijala prava vojna za vodo. Bolivijska vlada je leto poprej, da bi poplačala svoje visoke dolgove, med drugim prodala tudi vse vodne pravice v tem mestu, vključno s pravicami do deževnice, ameriški korporaciji Bechtel (kako znano nam danes zveni ta zgodba).

Korporacija je drastično podražila vodo in večina prebivalcev, ki so že tako bili zelo revni, se je znašla pred strašnimi “izbirami”: voda ali šolanje otrok, voda ali hrana, voda ali izguba doma itd. Izbira med temi kategorijami je seveda nekaj nemogočega, saj preprosto ne moremo izbirati med dvema temeljnima človekovima potrebama. Se lahko odločite med dihanjem in uživanjem hrane ali pitjem vode?

Prebivalci Cochabambe so se uprli. Vlada je nadnje poslala policijo in vojsko. A šele, ko je umrl mladenič Victor Hugo Daza, je vlada popustila in vodo vrnila lokalni skupnosti. Prebivalci Latinske Amerike so se iz tega in podobnih primerov veliko naučili in večinoma danes ne dovoljujejo več tega početja. Kaj pa Evropa? Kaj nam pomeni ta izkušnja? Mar ne vidimo, kam nas takšna logika pripelje.

Podobna zgodba se je nedavno odvila v Bolgariji. Vlada je prav tako, v želji po odplačilu nemogočih dolžniških bremen, prodala državne sisteme za oskrbo z električno energijo. Posledice niso bile dosti drugačne, kot v Boliviji.

Pravica do skupnih dobrin in medsebojna delitev

Pravica do vode, osnovnih prehranskih izdelkov in zdravil, pravica do izobraževanja in osnovne zdravstvene oskrbe, pravica do energetskih virov in drugih ključnih dobrin so temeljne človekove pravice. Za te dobrine je odgovorna družba, ne pa zasebna podjetja. Eno je trg kozmetike in nakita, drugo je trg vode, energije, izobraževanja itd.

Trg preprosto ni mehanizem, ki bi lahko kdajkoli poskrbel za vsaj približno pravično porazdelitev skupnih dobrin, od katerih je odvisna ne samo prihodnost človeštva, temveč tudi celotnega planeta.

Mehanizem, ki ga moramo vzpostaviti, ni ne privatizacija in ne komercializacija vode ter drugih ključnih dobrin, temveč njihova medsebojna delitev. Ne samo, da moramo ohraniti družbeni nadzor nad skupnimi dobrinami, narediti moramo še korak naprej in poleg tega vzpostaviti mehanizme medsebojne delitve na lokalni, državni in globalni ravni.

(Evropska peticija za preprečitev privatizacije vode).

Deliti je lepo

Delitev nam je dejansko mnogo bliže kot trgovanje. Prve človeške družbe so temeljile na medsebojni delitvi. Naši daljni predniki so si delili vse svoje dobrine: orodje, hrano, bivališča. Tudi kasneje, ko so človeške skupnosti postale večje in kompleksnejše, so si ljudje večino dobrin še naprej delili. Čeprav je trgovina postajala vse pomembnejša, pa se je znotraj družin in majhnih skupnosti medsebojna delitev ohranila vse do današnjih dni.

Industrijsko - potrošniška revolucija

V zadnjih dveh stoletjih (ali malo več) hitrega industrijskega razvoja, še zlasti pa v zadnjih nekaj desetletjih, so se družbeno-ekonomski odnosi dodobra spremenili. Vse bolj cenjeni sta postali individualna lastnina in individualna potrošnja. Z njima so se začeli medsebojni odnosi postopno razkrajati. Postali smo odtujeni, tujci drug drugemu, medsebojno ločeni.

“Imeti vse zase” in “uporabljati vse sam” (ali morda še znotraj družine) sta postali zapovedi našega časa. Skupni prostori, skupne dobrine, souporaba ali delitev dobrin so nam postali tuji.

E-volucija medsebojne delitve

Vendar ljudje vse bolj spoznavamo, da si radi delimo, da smo povezani, da imamo mnogo skupnega. Pri tem so se največje spremembe zgodile z uvajanjem novih tehnologij (računalniki, mobilni telefoni, internet), ki nam omogočajo komunikacijo, kakršne ni bilo nikoli prej v zgodovini človeštva.

Vsak dan si izmenjamo brez števila  informacij, sporočil, slik, glasbe in drugih vsebin. Še posebej pa se je komunikacija razmahnila v okviru spletnih socialnih omrežij, kot so na primer Facebook, Twitter, Google+. Sploh mlajšim se zdi delitev izkušenj, slik, dogodkov, doživetij, mnenj in drugega nekaj samoumevnega in naravnega.

Če bi imeli prave možnosti, bi si lahko delili še marsikaj drugega: kolesa, orodja, hrano, vrtičke, avtomobile, športne rekvizite, hišne pripomočke, različne prostore, celo delovna mesta in še marsikaj drugega. V svetu, še zlasti v ZDA, takšne oblike pospešeno nastajajo, pri nas smo verjetno malo preveč obremenjeni s svojo lastnino. A tudi to se počasi spreminja, še posebej med mladimi.

Na sodoben način se vračamo k svojim koreninam: k povezanosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.

Korak naprej

Odločitve, ki jih moramo sprejeti v zdajšnjih, prelomnih časih, še posebej na področju ekonomije, so nujno potrebne, če želimo kot človeštvo zaživeti v blaginji. Blaginja ter življenje v zdravem in mirnem okolju so oziroma bi morali postati naši skupni cilji – cilji celotne človeške skupnosti. Narediti moramo pomemben korak naprej, korak, ki se imenuje medsebojna delitev.

Vzorci ravnanja iz preteklosti resnično ne ustrezajo več človeški družbi 21. stoletja; od tod toliko problemov in tako velika neučinkovitost politike in ekonomije. Neprestana in divja gospodarska rast, konkurenčnost (tekmovalnost), nestabilni trgi kot osrednji element družbene pozornosti preprosto ne morejo rešiti nakopičenih težav, kvečjemu so vzroki zanje. Naša polna pozornost se mora usmeriti na ljudi in na njihove potrebe ter na kvaliteto okolja, v katerem bivamo. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.

Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te osnovne potrebe, ne moremo živeti kot človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez dobrin ni mogoče zadovoljiti osnovnih človeških potreb in današnji problem sploh ni pomanjkanje le-teh, temveč njihova neustrezna in nepravična porazdelitev. Pravičnejša porazdelitev svetovnih dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ta pa je ključ za mir, ki odpira vrata prihodnosti. Samo z medsebojno delitvijo bomo naredili korak naprej. Stopicanje na mestu namreč ne pomeni, da se nikamor ne premaknemo, temveč da nazadujemo. Naredimo torej korak naprej.

Skupni in celostni pristop

Brez skupnega delovanja oziroma sodelovanja, ki pa ne sme biti zgolj na deklarativni ravni, ne moremo rešiti nobenega pravega globalnega problema: revščine in lakote, globalnega segrevanja ozračja in onesnaževanja planeta, ozdravljivih bolezni; če naštejemo samo največje probleme sodobnosti. Zato ne smemo mimo najpomembnejše organizacije, ki je danes sicer relativno šibka (in to zgolj zato, ker smo jo samo naredili takšno), a ima izjemen potencial za prihodnost – Organizacije Združenih narodov.

Radikalni premik, ki ga moramo najprej narediti, je premik v našem mišljenju in naših prioritetah; da smo najprej pripadniki človeštva in šele potem pripadniki narodov, religij, strank itd. Zatorej morajo biti tudi naše prioritete (prednostne naloge) usmerjene k interesom celotne človeške skupnosti. Za to pa moramo temeljito spremeniti naš popolnoma neustrezen globalni ekonomski sistem, ki temelji na pohlepu, sebičnosti, tekmovalnosti, na korupciji in špekulacijah. In samo znotraj Združenih narodov lahko razmišljamo o pravičnejši globalni delitvi dobrin. 

A spremeniti moramo tudi naš pogled na ekonomijo, ki je lahko samo celosten, kar pomeni, da morajo naše ekonomske odločitve vedno vsebovati tudi komponento etike in ekologije.

Družbena pravičnost (etika), skrb za ravnovesje med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja (ekologija) ter skrbno upravljanje z viri in dobrinami, ki omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva (ekonomija) so zato nedeljiva celota, ki jo lahko poimenujemo kar 3E (iz njihovih začetnic). Vsa tri področja skupaj pa se zrcalijo v medsebojni delitvi, kot temeljnemu principu novih družbenih odnosov.

Onkraj ideologij

A še preden začnemo razmišljati o praktičnih rešitvah, ki bodo temeljile na medsebojni delitvi, se moramo »povzpeti« nad ozko ideološko razmišljanje, ki je pomembno oblikovalo zadnjih nekaj stoletij človeškega razvoja. Predvsem moramo stopiti onkraj ideologij oziroma -izmov; kapitalizma, neoliberalizma, socializma itd.

Da lahko preprosto ukinemo kapitalizem, je naivno razmišljanje in še bolj, da lahko preprosto uvedemo socializem. Kapitalizem in socializem sta dve strani istega kovanca. Če je kapitalizem v svoji osnovi svobodna gospodarska pobuda ljudi, potem je socializem njegova »uzda«. Kapitalizem in socializem lahko obstajata samo skupaj, vsakič, ko kateri izmed njiju začne prevladovati, imamo hude težave. Mnogo pomembnejši od ideoloških vprašanj so naši skupni cilji, ki jih moramo kot človeštvo doseči: zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ohranitev okolja in miru – skratka doseči moramo blaginjo človeštva. Zato ne potrebujemo nobene ideologije temveč pragmatično družbeno-ekonomsko politiko, ki temelji na:

• globalni medsebojni delitvi ključnih dobrin človeštva, ki je podlaga za zadovoljevanja osnovnih potreb vseh ljudi na planetu;
• nadzoru in regulaciji finančnih in ekonomskih tokov ter ustanov;
• pravični trgovini s poudarkom na lokalni samooskrbi (brez subvencij, visokih zaščitnih carin …);
• podjetjih, v katerih so poleg zasebnih in državnih, zastopani tudi interesi delavcev, okoljskih in drugih nevladnih organizacij itd.

Naj bodo ti ukrepi »kapitalistični« ali »socialistični« je povsem nepomembno, zanima nas doseganje naših skupnih ciljev oziroma interesov celotnega človeštva, za kar potrebujemo celostni pristop.

Da bi naredili korak naprej moramo torej razmišljati in ravnati v okviru skupnega delovanja oziroma sodelovanja na globalni ravni (v okviru OZN); področje ekonomije moramo »oplemenititi« tako z etiko kot ekologijo (celostni pristop) in preseči moramo številne in destruktivne ideologije. Štejejo samo naši skupni cilji: blaginja človeštva in življenje v mirnem in zdravem okolju. In medsebojna delitev je pot k tem vzvišenim ciljem človeštva in v sebi zajema vse naštete elemente.

Modrost preteklosti za boljšo prihodnost

Ko se obračamo po novih ekonomskih principih, vrednotah in pristopih, drugačnih od današnjih, ki so nas pripeljali v globoko gospodarsko, okoljsko in družbeno krizo, se pogosto znajdemo v praznem prostoru - staro je neustrezno, novega še ne (u)vidimo. Po nasvete in navdih pa se lahko obrnemo k modrecem preteklosti, nenazadnje modrost nima časovne dimenzije, je univerzalna in brezčasna.

Tisto, kar bistveno ločuje antične in srednjeveške ekonomiste od današnjih, je njihova zavezanost etiki, ki je predstavljala osnovo slehernemu ekonomskemu vprašanju. Kasneje, z rojstvom industrije in kapitalizma, se je ta naravna vez med ekonomijo in etiko pretrgala. Zgodnji ekonomisti so bili pravzaprav filozofi, ki jih je vodila ljubezen (philos) do modrosti (sophia) in pravičnosti oziroma etike. Poglejmo si nekaj biserov antične in srednjeveške (ekonomske) modrosti, ki bi nam lahko služili kot kažipot v drugačno, boljšo prihodnost.

Odnos do denarja

Osrednjo vlogo v ekonomskem sistemu družbe vsekakor igra denar, zato je še kako pomemben naš odnos do tega, zaenkrat neizbežnega spremljevalca naših življenj. Njegova temeljna naloga je olajšati medsebojno izmenjavo dobrin, ki jih potrebujemo za naše osnovne potrebe in v širšem smislu za družbeno blaginjo. To pa je mogoče, ker "denar vzpostavlja sorazmerje med vsemi stvarmi, kajti vse lahko razmerimo z denarjem", pravi  grški filozof Aristotel (384 - 322 pr. Kr.) v Nikomahovi etiki. Ravno zmožnost denarja, da odslikava oziroma odmerja vrednost vseh drugih materialnih dobrin (tudi denar je v nekem smislu samo dobrina), omogoča njihovo izmenjavo.

Vendar je denar mogoče uporabljati tudi za druge namene, ki so človeštvu prinesli toliko gorja, nasilja in vojn: "Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli. Kajti nastal je za menjavo dobrin, obresti pa delajo iz denarja več denarja. Kajti rojeni so podobni tistim, ki so jih rodili. Obresti pa so denar od denarja, tako da je od vseh pridobitvenih panog ta najbolj protinaravna," pravi Aristotel v Politiki. Mar nismo ravno zdaj v časih, ko se mnogi ukvarjajo zgolj z ustvarjanjem "denarja od denarja"?

Tisočletje in pol kasneje je veliki srednjeveški filozof, mistik in teolog Tomaž Akvinski (1225 - 1274) v svojem monumentalnem delu Summa Theologica razmišljal o pravični ceni, ki izhaja iz Aristotlovega pojmovanja denarja. "Kvaliteta stvari, ki jih uporablja človek, je merjena z njeno dogovorjeno ceno, kajti za ta namen je bil iznajden denar, izhaja iz Etike. Zatorej, če bodisi cena presega vrednost stvari bodisi nasprotno, če vrednost stvari presega ceno, potem ne moremo govoriti o enakosti in pravičnosti, posledično pa:  prodati stvar za več, kot je vredna, ali kupiti jo za manj, kot je vredna, je samo po sebi nepravično in nezakonito."

Cena stvari (materialnih dobrin) se zato ne more oblikovati na abstraktnih trgih, kjer ceno določata zgolj ponudba in povpraševanje ali celo špekulacije. Pravična cena se lahko določa edino v okviru dogovora med ljudmi, saj, kot pravi Aristotel, se denar "zato tudi imenuje nomisima (denar), ker ni nastal po naravi, ampak po dogovoru (nomos)." Denar je torej nastal kot dogovor med ljudmi in zato je tudi cena oziroma vrednost, ki jo denar podeljuje posamezni dobrini, vprašanje dogovora, ta pa pravičnosti - etike.

Sužnost želje

Tudi rimski kronist, zgodovinar in filozof Plutarh (48 - 127) je v svojem delu Moralne zadeve razmišljal o slabi plati denarja in se postavil "proti življenju z dolgovi ali pridobivanju denarja s posojanjem po oderuških obrestih". Kajti tisti, ki posoja na takšen način, se "polasti tvoje svobode in tvojo čast rani z omejevanjem". Pri služenju denarja z oderuštvom je prisotno "veliko sramote in suženjstva, izhaja pa iz skrajne neumnosti, lenobe in mehkužnosti srca". Je danes kaj drugače? Danes vlogo oderuhov igrajo finančne institucije in borzni špekulantje, ki ne verjamejo starim modrecem, da "se iz ničesar ne da ustvariti nič".

"Ne zadolžujemo se za kruh in vino, temveč za nakup državnih služb, številnih sužnjev, dobrih mul, dragih banketnih dvoran, obloženih miz in za vse tiste neumne in odvečne izdatke, ki si jih pogosto privoščimo, da bi se pokazali ljudem ali zaradi bedastih ambicij, od katerih nimamo večinoma nič drugega kot nehvaležnost," pravi Plutarh. Zveni znano, samo, da danes ne kupujemo sužnjev in mul, pač pa drage avtomobile, (pre)velika stanovanja in neskončno veliko "neumnih in odvečnih" izdelkov. Kar je nedvomno glavna značilnost potrošniške miselnosti, ki (še vedno) obvladuje našo civilizacijo.

Vsak greh, pravi Tomaž Akvinski, "izhaja iz želje po določeni dobrini". A vendarle to ne pomeni, da si ne smemo ničesar želeti. "Naravno je, da si človek želi zunanjih stvari kot sredstev s končnim namenom: zakaj ta želja je brez greha vse do takrat, dokler je v skladu s tem pravilom, ki izhaja iz narave namena. Pohlep pa to pravilo presega, zatorej je greh." Pohlep torej ni nič drugega kot želja za zunanjimi stvarmi, ki presegajo nek končni namen. Ta končni namen je nedvomno povezan s človekovo blaginjo.

Pravičnost in blaginja

"Zato lahko v nekem smislu trdimo, da je pravično to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v državljanski skupnosti," je zapisal Aristotel. Naše ravnanje je pravično oziroma etično takrat, kadar je usmerjeno k blaginji celotne skupnosti. Kar je še posebej pomembno z vidika ekonomije, ki je zadolžena za materialni vidik človeške blaginje. Edino ekonomski sistem, ki deluje v smeri blaginje vseh njenih pripadnikov in za splošno blaginjo človeštva, je torej pravičen. V pravem pomenu je torej ekonomija zavezana etiki, ki je prizadevanje za "dobro, in sicer najvišje dobro".

"Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo," se sprašuje Aristotel in odgovarja: srečnost, ki označuje človekove najžlahtnejše dejavnosti in vrline. Srečnost je torej povezana z našimi dejanji oziroma našo zmožnostjo "dobro delati". A naše razmišljanje ne bomo nadaljevali v tej smeri, temveč o pogojih, da človek lahko uresniči najvišje dobro. "Za dosego srečnosti pa so, kot rečeno, vendarle potrebne tudi zunanje dobrine; zakaj ni mogoče ali vsaj ni lahko ustvariti kaj lepega brez sredstev." Zunanje dobrine pa so povezane z blaginjo. "Kot rečeno: zdi se, da je za srečnost potrebna tudi zunanja blaginja; zato nekateri srečnost tudi enačijo z blaginjo, kot jo nekateri drugi enačijo z vrlino."

Vendarle nas Aristotel opozarja, da ne obstaja povezava - na kar nas opozarjajo tudi nekateri sodobni raziskovalci - med količino zunanjih dobrin in človekovo srečnostjo:  "Toda četudi je res, da človek ne more doseči srečnosti brez zunanjih dobrin, vendar ne smemo misliti, da jih mora imeti mnogo in ogromno." Če bomo imeli več dobrin, to še ne pomeni, da bomo bolj srečni. Potrebujemo pa dovolj dobrin oziroma njihovo zmerno uporabo.

Srednja pot in širokosrčnost

"Dejali smo, da se je treba odločiti za sredino, ne pa za preveč ali za premalo, in da je sredina takšna, kot jo narekuje zdrava pamet," pravi Aristotel. O kraljevski srednji poti med nasprotji pa nas je učil že Buda, česar bi se morali še posebej zavedati, ko gre za ekonomsko področje. Ne bogastvo in ne revščina; ne preveč in ne premalo dobrin; ne preveč in ne premalo denarja itd. Saj to nam vendar narekuje zdrava pamet, ne moremo imeti v nedogled več in več in več - pa naj gre za posameznike, podjetja ali države. Tega ne prenese ne družba in ne naravno okolje. Mar ne bi bili končno zadovoljni s tistim, kar dejansko potrebujemo za življenje ali kot pravi Plutarh: "Če bomo zadovoljni s stvarmi, ki so potrebne za naše življenje, bodo oderuhi v svetu redkejši od kentavrov in Gorgon."

A ne samo nase, misliti moramo tudi na druge, "saj zato tudi pravijo, da je pravičnost dobro za druge," je zapisal Aristotel v Etiki. "Zatorej, da bi bili svobodni, moramo vzeti denar namenjen služenju z obrestmi in ga nameniti za osnovne potrebe in za zasužnjene ljudi, s katerimi moramo lepo ravnati, jim dajati darila, jim plačati pokojnine; in če bomo to naredili, ne bodo prisiljeni v revščino (kajti noben oderuh ne posoja denarja revežem), ampak nam bodo hvaležni za naše obilje," pravi Plutarh. Ekonomija ima lahko, pravzaprav mora imeti plemenito poslanstvo. Uporabiti dobrine ali denar (kot njihov ekvivalent) za dobro drugih je plemenito dejanje, kajti kot pravi Aristotel: "dober človek razda tudi svoje bogastvo, samo da bi ga imeli prijatelji več: prijateljem denar, sebi pa plemenitost."

Ekonomija torej ni tekma za bogastvom, kopičenje dobrin in boj za obstanek. Poslanstvo ekonomije je lahko plemenito, v kolikor so naša (ekonomska) dejanja usmerjena k blaginji skupnosti. Takšna dejanja nas osrečujejo in izpolnjujejo naša življenja. Zato so pravičnost (etika), sodelovanje, solidarnost, medsebojna delitev dobrin neločljivi elementi ekonomije. Resnično veliko se lahko naučimo od modrecev preteklosti. Za življenje v boljši prihodnosti.