petek, 24. april 2015

Benjamin Creme


Velike ljudi običajno prepoznamo z zamudo. Številni pomembni ljudje, ki so resnično pripomogli k napredku človeštva, za časa svojega življenja niso bili “veliki”, morda so bili celo zaničevani, preganjani, mučeni ali celo obsojeni na smrt. Medtem pa vsakokratni “pomembneži” in zvezdniki vseh vrst prejmejo veliko pozornosti, a tudi zelo hitro izginejo iz spomina človeštva. Vendar zgodovina vse postavi na pravo mesto. Britanski slikar Benjamin Creme danes ni zelo poznana osebnost, dejansko le malokdo ve zanj, a prepričani smo lahko, da bo v prihodnosti prepoznan kot eden najpomemnejših ljudi našega časa.

Benjamin Creme ima zelo zahtevno nalogo: kako v svet, ki ga obvladujejo izjemno močne verske, politične in tudi znanstvene ideologije oziroma “izmi”, sporočiti preprosto informacijo o obstoju tako imenovanih Mojstrov modrosti, ki postopno vstopajo v javno življenje človeštva. Maitreja, ki je na čelu te skupine, je človeštvu poznan pod različnimi imeni: “Židje ga pričakujejo kot Mesijo, hinduisti kot reinkarnacijo Krišne, budisti kot novega Budo z imenom Maitreja Buda, muslimani pa so prepričani v prihod Imama Mahdija ali Mesije”.

Toda pri tem sploh ni bistvena religija, kajti Maitreja deluje v vlogi učitelja celotnega človeštva. Prihaja v času velike krize človeštva in hkrati v času, ko mu razvojna stopnja človeštva omogoča, da ljudjem ne več po drobcih (preko svojih učencev), temveč v celoti in neposredno posreduje znanje o pravi naravi človeka in o njegovi vpetosti v ožje (planetarno) in širše (kozmično) okolje.

Najhujša ovira tej preprosti informaciji je naš razum, ki ga pogojujejo določeni miselni vzorci, nekateri stari tudi več tisočletij. Te “zacementirane” miselne vzorce vzdržujejo in utrjujejo velike religije ter politične, ekonomske in “znanstvene” avtoritete, podpirajo pa jih veliki mediji. V takšen svet le težko prodre takšna informacija, ki predstavlja grožnjo obstoječim religioznim, političnim, ekonomskim in “znanstvenim” elitam.

Informacija, ki jo Benjamim Creme - s predavanji, knjigami in na različne druge načine v okviru neprofitne organizacije Share International - posreduje že več kot trideset let, je podkrepljena z brezštevilnimi nenavadnimi pojavi, ki jih prepoznavamo kot znamenja in čudeže. Prav zanimivo je, da se na primer znanstveniki na veliko izogibajo pojasnevanju in opredeljevanju do teh pojavov, čeprav je njihova ključna naloga ravno razkrivanje ljudem nepoznanega sveta. Tudi veliki mediji se veliko raje držijo novic o vseh možnih “katastrofah”, kot pa da bi objavljali informacije o breštevilnih nenavadnih pojavih, ki po vsem svetu burijo človeško domišljijo.

A navkljub vsem odporom se svet vendarle počasi spreminja. Po vsem svetu so ljudje, ki si resnično prizadevajo za boljši svet, v katerem bo osrednjo vlogo igrala medsebojna delitev dobrin ali kot pravi Maitreja: "Medsebojna delitev dobrin, pravičnost, bratstvo in svoboda niso novi pojmi. Človeštvo je od nekdaj stremelo k tem sijočim zvezdam. Zdaj, prijatelji moji, jih bomo zasidrali v svetu." In to je bistvo. Ljudje sami smo tisti, ki moramo ustvariti drugačen, boljši svet. Nihče drug ga ne bo. Potrebujemo pa nekoga, ki nam bo pokazal pravo pot, nam svetoval in nas učil. To je prava naloga prihajajočega učitelja.

"Moja naloga je," pravi Benjamin Creme, "da te informacije približam javnosti in tako pomagam ustvariti vzdušje upanja in pričakovanja. Če mi bo to uspelo, bom zadovoljen."

Benjamin Creme nam torej sporoča izjemno novico. Dobro je, če jo poznamo. Da se lahko do nje opredelimo. Kako? To pa je stvar vsakega posameznika.


Slika: Share Slovenija

nedelja, 19. april 2015

Evropejci po potrebi


Tako politiki kot tudi običajni državljani se pogosto radi pohvalimo, da smo Evropejci. Pripadati veliki Evropski uniji je pač privilegij, ki nam ga zavida marsikateri Zemljan. Vendar pri tem pogosto nismo pošteni. Ko se v Sredozemlju, pred obalami Evrope potopi ladja s približno sedemsto prebežniki (Sredozemsko morje je postalo pokopališče), ki želijo vstopiti v “obljubljeno deželo”, hitro pozabimo, da smo Evropejci. Takrat smo Slovenci, Nemci, Nizozemci in tako naprej; prebežniki pa so pač skušali ilegalno vstopiti v Italijo.

A krivda je skupna. Ne moreš biti pet minut Evropejec in pet minut Slovenec, Nemec, Belgijec itd. Dejstvo je, da pred našo obalo umira stotine ljudi in da smo mi brezbrižni. Pustimo, da politiki “rešujejo” problem, a ti niso prav nič drugačni od nas samih. Skličejo konferenco, pred mediji se naredijo malo žalostne in življenje teče dalje; umirajo pa novi in novi prebežniki.

Evropa lahko postavi deset-metrski zid, pa problema ne bo rešila. V resnici je rešitev ena sama, preprosta in izvedljiva. Treba je pomagati ljudem tam, kjer živijo. Če bi prebežniki imeli vsaj minimalne pogoje za preživetje, jim niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi preko tisoč in ene ovire bežali v Evropo.

Če revnim državam krademo njihove bogate naravne in družbene vire ter njihove uradne in neuradne vojske zalagamo z orožjem ter jim hkrati izvažamo jedrske odpadke in druge smeti, potem ne moremo reči, da nismo krivi. Val beguncev ima svoje vzroke in te vzroke pogosto ustvarjajo prav tiste države, ki se delajo najbolj nevedne in nedolžne. A reke beguncev se stekajo prav v države, ki so krive, da se sploh odpravijo od doma.

Evropa je nedvomno kriva za smrt beguncev v vodah Sredozemlja in mi smo Evropejci, torej smo sokrivi. Edino kar lahko naredimo je, da spremenimo vzroke. Revnim državam moramo prepustiti, da lahko razpolagajo s svojimi viri in jih od njih kupovati po poštenih cenah. A tudi to ni povsem prava rešitev.

Vsaka država na svetu ima naravne vire, a nima vsega, kar potrebuje; ima presežke in primanjkljaje. Če bi zares želeli mir v svetu, konec množičnih migracij in ohranitev našega skupnega okolja, potem bi se morali dogovoriti za globalni sistem pravične delitve presežnih virov, ki bi bili na voljo tistim državam, ki jih imajo premalo. Tega noben trgovinski sistem ne more nikoli zagotoviti.

Evropski voditelji se na konferenci lahko dogovorijo, da si bodo na globalni ravni prizadevali za sistemsko delitev globalnih dobrin. Potem bo reka beguncev presahnila. Potem bodo ljudje ostali doma in v Evropo hodili kot turisti, poslovneži ali študentje. In se vrnili v svojo domačo deželo. Morda bi kdo v Evropi tudi ostal, a s tem ni prav nič narobe. Morda bi tudi kakšen Evropejec z veseljem živel v Somaliji, če bi tam vladal mir in bi vsi ljudje živeli v blaginji.


Slika: Diplomacy Post

sreda, 15. april 2015

“Kratice, ki kratijo nam pravice”

V soboto, 18. aprila 2015, bo v številnih državah, tudi v Sloveniji, potekal protest proti sporazumom TTIP, CETA in TISA (Kratice, ki kratijo nam pravice). Vremenoslovci napovedujejo deževno vreme. Torej bo protestnikov malo. A tudi če bi sijalo sonce, bi bila “slika” podobna. Večini ljudi se zdijo prostotrgovinski sporazumi nekaj, kar se jih kot posameznikov preprosto ne tiče. Prav tako se obnaša tudi večina politikov, kar je veliko hujša zgodba.

Za predsednika je na primer mnogo prikladneje, da obišče prav vsako “pasjo procesijo” v državi, kjer si lahko nabira točke za še en udoben predsedniški mandat, kot da bi se javno izrekel glede teh skrajno spornih sporazumov. Pet let všečne ljudske predvolilne kampanje bo zagotovo dovolj za novo predsedniško zmago, kaj bi uboge državljane obremenjeval s politiko in ekonomijo.Ti imajo itak raje prisrčen nasmeh, topel objem in močan stisk roke, tudi če so malo lačni in brez dela. Naloga predsednika je, da jih potolaži - vsaj v Sloveniji. A ne gre samo za predsednika.

Prostotrgovinski sporazumi so zapletena tema, čeprav so ključnega pomena za našo prihodnost. V igri ni samo padec trgovinskih ovir, za katerega tako močno lobirajo korporacije, temveč gre za ideološki boj tržnih sil, ki si skušajo popolnoma podrediti politiko in celotno družbo. Pri politiki jim je to že precej dobro uspelo.

Glavno orožje tržnih sil niso ne tanki, ne puške in ne jedrsko ali kemično orožje, temveč ideologija komercializacije. Ta ideologija je v resnici orožje za množično uničevanje. Zakaj danes zaradi posledic podhranjenosti vsak dan umre 40.000 ljudi. Zaradi pomanjkanja hrane v svetu? Ne, hrane je povsem dovolj za prav vse ljudi na planetu Zemlja.

Pravi vzrok za njihovo smrt, daleč od medijskih o(b)či(l) javnosti, je komercializacija hrane. V imenu vsemogočnega trga (ki je zgolj politično-ekonomski ideološki konstrukt) korporacije manipulirajo s cenami in distribucijo hrane. V ogromnih skladiščih se kopičijo in tudi propadajo velike količine hrane, da bi se cene lahko ohranjale na dobičkonosnih nivojih.

Medtem ko se v razvitih delih sveta, kjer je denarja dovolj, korporacije spopadajo za tržne deleže (kar je pogosto zgolj navidezna konkurenca, saj imajo različne blagovne znamke hrane pogosto le enega lastnika) in posledično v smeti zmečejo tisoče ton uporabne hrane, jih revnejši predeli sveta preprosto ne zanimajo. Kjer ni dobička, tam ni trga. Pravo ime trga je dobiček.

A hrana je samo najbolj viden primer, dejansko gre pri komercializaciji za proces preobrazbe naravnih virov, dobrin in družbenih dejavnosti v tržno blago, s katerim lahko korporacije manipulirajo mimo nadzora družbe (in pravijo, da gre za svoboden trg) oziroma njene temeljne organizacijske strukture - države. In natanko zato korporacije želijo sporazum TTIP in podobne sporazume.

Komercializacija je danes daleč najnevarnejša ideologija in dobesedno že ogroža sam obstoj človeštva. Komercializacijo je težko razumeti, saj je družba z njo že tako prežeta, da tega niti opazimo ne več. Ko politiki želijo prodati podjetja, ne razumejo, da z denarjem za kupnino ne morejo odplačati dolgov, temveč da gre pri tem le še zadnje dejanje pred popolno izgubo ekonomske in s tem tudi politične suverenosti. Država brez lastne ekonomije pač ni več država.

A tudi posamezniki smo že postali del te mogočne in vseprisotne ideologije 21. stoletja. Ko tekmujemo drug z drugim; ko si prizadevamo samo za lasten uspeh in za lastno preživetje; ko se nam zdi normalno, da plačujemo za šolanje in zdravstveno varstvo; ko se nam zdi, da si revni pač zaslužijo, da so revni in ko se nam zdi, da so tisti, ki umirajo zaradi lakote, sami krivi za to - ko se nam vse to zdi normalno, pomeni da smo postali popolnoma prežeti z ideologijo komercializacije. In zato se nam tudi zdi neumno, da bi v dežju (ali soncu) protestirali proti prostotrgovinskim sporazumom TTIP, CETA in TISA.

Morda se nam zdi naivno, ker nas je ideologija komercializacije že tako umsko deformirala, da je medsebojna delitev edina rešitev za svet, ki počasi tone v propad. Vse drugo smo že poizkusili. In ni šlo. Z medsebojno delitvijo na globalni ravni pa bi skorajda v hipu rešili najbolj pereče probleme tega sveta.


Priporočljivi članki za nadaljnje razumevanje problematike:

Dialog o medsebojni delitvi hrane

Komercializacija: antiteza medsebojne delitve

Združevanje ljudi sveta

Diskurz o izmih in načelo medsebojne delitve


četrtek, 02. april 2015

Ničesar ne smem razkriti


Pred kratkim, 12. marca 2015, je bil ameriški predsednik Obama gost TV showa Jimmya Kimmla. Med drugim ga je Kimmel spraševal, kako dobro pozna arhive o NLP-jih in skrivnostnem območju 51 (Area 51). Predsednik Obama je več kot enkrat odgovoril, da ne sme ničesar razkriti (“I can´t reveal anything.”).

Le mesec dni prej je Obamov svetovalec John Podesta dejal, da je njegova ‘največja napaka’, da ni zagotovil objave arhivov o NLP-jih (Obama aide John Podesta says ‘biggest failure’ was not securing the disclosure of UFO files).

Leta 2012 je tudi ruski premier Medvedev spregovoril o obiskih zunajzemeljskih bitij (Has Russian Prime Minister Confirmed Aliens?). Na koncu intervjuja je novinarki dejal, da si je vse ostalo mogoče ogledati v filmu Možje v črnem (Men in Black). Čeprav so mnogi to vzeli kot šalo, pa ima prav takšen naslov tudi ruski dokumentarec o NLP-jih.

Leta 1981 je takratni ameriški predsednik Ronald Regan po ogledu Spilbergovega filma E.T. dejal, da številni v dvorani točno vedo, “da je vse na filmskem platnu absolutno resnično” (The Day You Have Been Waiting For – Disclosure).

Tudi njegov sovjetski kolega Mihail Gorbačov je leta 1990 izjavil: “Fenomen NLP-jev je realen. Vem, da obstajajo znanstvene organizacije, ki proučujejo to zadevo. S tem se je potrebno ukvarjati z vso resnostjo." Poleg tega je na voljo še cela kopica izjav astronavtov in pilotov o bližnjih srečanjih z NLP-ji (glej UFO Information Summary).

Česa javnost ne sme vedeti? Zakaj so predsedniki in njihovi svetovalci tako skrivnostni? Morda imajo informacije, ki jih ostali nimamo? V zadnjem času je vsaj del teh arhivov različnih držav o NLP-jih že dostopen javnosti - Countries Releasing UFO Information.

A navkljub vsemu je večina svetovnih medijev še vedno tiho. Namesto resničnih zgodb, dokumentov in pričevanj o nenevarnih izvenzemeljskih obiskovalcih, nas posiljujejo z bebavimi hollywoodskimi filmi, kjer Zemljo vedno znova napadajo zlobni hrošči, žužki, gosenice in drugi stvori, ki upravljajo najsodobnejšo morilsko tehnologijo. In zemeljski junaki jih vedno znova “prebutajo”. Smo res bebci ali nas samo imajo za take?

“Poplava” pričevanj

Na srečo danes sodobne tehnologije povprečnemu Zemljanu omogočajo, da slika ali snema ter objavlja karkoli pač želi. In v zadnjih letih je na družbenih omrežjih (You Tube, Facebook itd.) objavljeno na tisoče in tisoče posnetkov različnih objektov, ki jim ne moremo pripisati zemeljskega izvora. Morda so med njimi tudi ponaredki, a kar zamahniti z roko, da je vse to čisti nesmisel, tudi ne bi smeli. Naj naštejemo samo nekaj virov:

Latest UFO Sightings
UFO Sightings Daily
UFO News - Latest UFO Sightings
UFO Evidence
The Disclosure Project
Share International
Share International Slovenija
UFOs Declassified - S01E01 - Black Triangle (2015) (dokumentarec)
Aliens exist on the moon 2015 (dokumentarec)
Can not deny the existence of UFOs in the world 2015 (dokumentarec) itd.

Omejeno znanje in zaznavanje

Ljudje smo nekoč le stežka sprejeli, da nismo v središču vesolja in kar nekaj ljudi je za to umrlo, tudi na grmadah. Danes navkljub številnim pričevanjem in dokazom (ponovno) težko sprejemamo, da nas morda obiskujejo številni izvenzemeljski obiskovalci, ki nam očitno niso nevarni. Morda smo navkljub velikim dosežkom znanosti še vedno dokaj skromno razvita vrsta, z omejenim znanjem in zaznavanjem.

Vprašanja NLP-jev se ne smemo lotiti na način “verjamem - ne verjamem”, temveč s preprosto človeško radovednostjo, z vprašanji: kdo, kaj, zakaj, kje, kako. Takšna vprašanja radi postavljajo majhni otroci in veliki znanstveniki.


Slika: Share Slovenija

sreda, 25. marec 2015

Medsebojna delitev je prihodnost


Zavedamo se, da je v svetu marsikaj hudo narobe. Podnebne spremembe, globalna ekonomska kriza, revščina in lakota, brezposelnost itd.. Vsi ti problemi so globalni, a vendar skuša vsaka država sama rešiti “svoje” probleme. Kar pa nikakor ne gre.

Tako imenovane razvite države imajo občutek, da je ekonomska kriza že mimo. Pa ni. Samo zaradi neverjetnih količin denarja, ki ga v finančni sistem pošiljajo centralne banke, zdajšnji ekonomski sistem še nekako deluje. Milijarde in milijarde dolarjev, evrov, funtov, jenov se stekajo v banke, od tam pa na borze, kjer se napihuje borzni balon v obsegu, kot ga še ni bilo v zgodovini.

Šele po poku tega gromozanskega borznega balona, morda že v letošnjem letu, bo prišla potrebna streznitev za bogate države, ki že dolgo živijo v iluziji neprestane gospodarske rasti in samozadovoljstva. Ni mogoče ves čas povečevati proizvodnje, tega naše okolje ne prenese (več).

Tudi tekmovanje med državami, med podjetji in med posamezniki je slepa pot, kajti ljudje lahko le s sodelovanjem in medsebojno delitvijo rešimo probleme sveta. Druge poti na našem preobljudenem in izčrpanem planetu preprosto ni.

Danes je na svetu dovolj dobrin za zadovoljevanje potreb vseh ljudi. Ne potrebujemo še več dobrin, temveč njihovo pravičnejšo porazdelitev, kar je mogoče storiti z dogovorom na mednarodni ravni. Oblikovati inteligenten sistem delitve dobrin na mednarodni ravni je politična in ekonomska prioriteta prihodnosti.

A še prej potrebujemo streznitev, ki prihaja v obliki globalnega borznega zloma. Edino z medsebojno delitvijo globalnih virov bomo lahko rešili bližajoči se zlom ekonomije sebičnosti, pohlepa in samozadovoljstva.

sobota, 21. marec 2015

Pijte vodo, ne nafte


Trenutno se cena sodčka (barrel) nafte giblje okoli 50 dolarjev (čeprav cena precej niha), ker sta evro in dolar vse bliže, je podobna tudi cena v evrih. Cena za 1 kubični meter (6,29 sodčka) vode iz vodovodnega omrežja v Sloveniji znaša približno 1 evro. Za grobo primerjavo torej lahko izračunamo, da je 1 kubični meter nafte vreden približno 300 evrov, kar pomeni, da je nafta 300-krat dražja od vode. Pa vendar lahko trdimo, da je voda veliko dragocenejša od nafte.

Prvič, ker je nafta zamenljiva. Danes bi brez nafte lahko živeli, če bi le hoteli. Če bi se tako odločili - gospodarstveniki, politiki, znanstveniki, potrošniki in drugi - bi vsa naša vozila lahko poganjala elektrika. Medtem pa za vodo ne moremo reči, da je zamenljiva. Ne samo, da kar 60 % telesa odraslega človeka sestavlja voda in da voda pokriva 71 % površine našega planeta, voda je ključna sestavina slehernega organizma, sleherne celice in vseh življenjskih procesov (prehranjevanja, fotosinteze itd.). Torej voda ni samo del življenja, voda JE življenje.

Drugič, ker nafto kot surovino za številne izdelke (plastika, najlon, maziva…) lahko nadomestimo, medtem ko brez vode ne moremo pridelati nobene hrane in izdelati nobenega izdelka. Pri tem ne moremo mimo lani izšle izjemne knjige mednarodnega okoljskega novinarja Stephena Leahya z naslovom Your Water Footprint, The Shocking Facts About How Much Water We Use to Make Everyday Products (Vaš vodni odtis, šokantna dejstva o tem, koliko vode potrebujemo za produkcijo naših vsakdanjih izdelkov). Knjigo se vsekakor splača prebrati.

Naš vodni odtis

Vodni odtis (poznamo tudi ogljični odtis) je skupna količina vode, ki jo porabimo neposredno (na primer za umivanje, pitje, kuhanje) in posredno (na primer za pridelavo hrane ali izdelavo različnih izdelkov, ki jih uporabljamo). Lahko govorimo tudi o neposredno porabljeni vodi in o virtualno porabljeni vodi, to je vodi, ki je ne “vidimo”, saj se porabi v procesu produkciji hrane, pijače in vsega drugega. Količine vode, ki so navedene v tej knjigi, so dejansko porabljene ali onesnažene in zatorej neprimerne za ponovno uporabo. Vodni odtis je torej skupna količina uporabljene vode, od katere se odšteje voda, ki se kot čista ali očiščena lahko ponovno vrne v primeren vodni vir.

Ko popijete pollitrsko plastenko vode, ste dejansko (trajno) porabili 5,5 litra vode, saj je bilo poleg dejansko popite vode v procesu izdelave plastenke porabljenih še nadaljnih pet litrov vode. Za pollitrsko colo pa je za celotno proizvodnjo in distribucijo te pijače potrebnih kar 175 litrov vode. Za vašo jutranjo skodelico kave je bilo dejansko porabljenih 140 litrov neoporečne vode, za skodelico čaja pa “le” 35 litrov; 0,75 litrska steklenica viskija pa je zahtevala porabo kar 1.218 litrov vode.

Za pridelavo enega jabolka je potrebnih 135 litrov vode (pri vseh vrednostih gre za povprečno globalno porabo, kajti v različnih podnebnih razmerah so količine potrebne vode različne), za lubenico 1.000 litrov, za pomarančo 80 in za eno limono 18 litrov. Za kilogram paradižnika je potrebnih 214 litrov vode, za kilogram banan pa 790 litrov oziroma 160 litrov za eno banano.

Za pridelavo kilograma govedine je potrebnih kar 15.400 litrov vode, svinjine 5.990 in za kilogram piščančjega mesa 4.300 litrov pitne vode. Pridelava enega jajca zahteva 196 litrov vode. Nasploh je govedina izjemno potratna hrana, tudi ko gre za ogljični odtis, saj se v procesu pridelave enega kilograma govedine v ozračje izpusti kar 13,3 kilograma ogljikovega dioksida CO2, glavnega toplogrednega plina (Eat less meat: CO2 emission of our food).

Za proizvodnjo bombažne majice s kratkimi rokavi je bilo porabljenih 2.500 litrov vode, za kavbojke 7.600 litrov, za usnjene čevlje pa 8.000 litrov. Za izdelavo usnjenega kavča se porabi 136.000 litrov vode, za kavč iz umetnih materialov pa 1.610 litrov. Za plenico za enkratno uporabo je porabljenih 545 litrov vode, medtem ko je zaradi večkratne uporabe vodni odtis ene pralne plenice le 15 litrov. In še bi lahko naštevali.

Profesor Arjen Hoekstra, ki je leta 2002 razvil koncept vodnega odtisa (Water Footprint) pravi, da je “varčevanje vode doma sicer dobra stvar, vendar kar 86 % vodnega odtisa ne ustvarite doma, pač pa pri proizvodnji hrane, naravnih vlaken, nafte in energije, zato je zelo pomembno kaj kupujete.”

Čeprav se nam zdi (vsaj v naših krajih), da je čista voda praktično neomejena dobrina, pa dejansko to ni. Danes kar 2,1 milijarde ljudi oziroma 30 % človeštva živi v krajih, ki se soočajo s pomanjkanjem vode.

Zakaj moramo poznati svoj vodni odtis? Ker že samo s spremembo svojega jedilnika in nakupnih navad lahko pomembno pripomoremo k ohranjanju vodnih virov, ne samo v naši okolici, temveč tudi na drugem koncu sveta. Če bi samo malo zmanjšali količino in vrsto zaužitega mesa, se odpovedali pijačam v plastenkah, ne kupovali usnjenih izdelkov in tako naprej bi veliko pripomogli k varčnejši uporabi vode na planetu. Ne moremo reči, da smo kot posamezniki popolnoma nemočni.

Svetovni dan voda

22. marca obeležujemo svetovni dan voda (World Water Day). To je priložnost, da se zavemo, kako dragocena je voda. Vode in nafte sploh ne moremo primerjati, kar smo skušali storiti uvodoma. Voda je dejansko neprecenljiva. Dragocenejša je ne samo od nafte, temveč tudi od zlata. (Če bi imeli sredi puščave, ko bi bi bili že dolgo brez vode, na izbiro kilogram zlata ali liter vode, za kaj bi se odločili?)

Prav tako je potrebno ohraniti vodo kot javno dobrino in poznati razloge, zakaj ne smemo dopustiti privatizacijo vode.

Voda ni samo življenjsko pomembna tekočina, voda JE življenje.



(Naslov prispevka je izposojen iz znamenitega stripa Alan Ford)

ponedeljek, 09. marec 2015

Evropa - projekt tržnih sil


Morda se nam zdi čudno, zakaj Evropa vse bolj postaja nekakšna “ječa narodov”, podobno kot je bila nekoč označena ranjka Avstroogrska monarhija. Vsaj manjši narodi, še zlasti Grki, imajo danes takšen občutek. Do izbruha finančne krize se je zdela “evropska ideja” nekaj zelo pozitivnega, saj je jamčila za blaginjo, mir, demokracijo in človekove pravice Evropejcev, pa tudi širše. Vendar je potrebno poudariti, da je “evropska ideja” nastala na povsem drugačnih temeljih.

“Evropska ideja” je že od samega začetka ideja velikega Trga. “Evropska ideja” je v resnici že ves čas projekt tržnih sil. Pravi začetek evropskega povezovanja sega v leto 1951, ko so Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ). Dejansko je torej Evropska unija nastala zaradi tržnih interesov; zaradi lažjega trgovanja in višjih dobičkov. Pravi temelji Evropske unije so torej trgovina, skupni trg, enotna finančna politika, konkurenčnost in kot takšna je sodobna Evropa obsojena na propad.

Dokler ni v letu 2008 nastopila kriza, se je zdelo, da so evropski temelji trdni in da gre za formulo uspeha. Vendar je kriza razgalila pravo naravo velikanskega tržnega sistema, ki mu pravimo Evropska unija. Evropski pravni sistem je v svojem bistvu skupek pravil, ki predvsem ščiti finančne in gospodarske institucije in jim omogoča čimbolj nemoteno delovanje na enotnem evropskem trgu. Tudi vse širitve so bile predvsem širitev tega ogromnega trga in s tem pridobitev novih tržnih priložnosti, novih dobičkov.

Ob nastopu krize, leta 2008, se je najprej začelo reševanje finančnih institucij, ki predstavljajo pravo “hrbtenico” evropskega projekta in tega reševanja kar ni in ni konec. Prava “narava” Evropske unije se je zares in v polni meri razgalila na primeru Grčije. Demokracija, mir, blaginja ljudi in človekove pravice so bile nemudoma povsem odrinjene na stran; edino pomembna je bila ohranitev skupnega trga, skupne valute in njunih nosilnih institucij - finančnih institucij oziroma bank, zavarovalnic, finančnih skladov itd.

Kaj si zdaj želijo tržne sile, ki dejansko vodijo evropski projekt? Nič manj kot skupni proračun in skupnega finančnega ministra ter skupno vojsko, ki bo zavarovala ta uničevalni projekt tržnih sil (Dnevnik). Ponovno vidimo, da gre v samem “srcu” Evrope za trgovino, biznis, ne pa za blaginjo ljudi, mir, demokracijo, človekove pravice.

Če bo šla Evropa še naprej v tej smeri, bo zelo kmalu razpadla. Evropske države morajo ohraniti svojo suverenost, ne zgolj politično, temveč tudi finančno oziroma v širšem smislu ekonomsko. Namesto krepitve skupnega trga, moramo krepiti solidarnost, medsebojno delitev in resnično sodelovanje med suverenimi evropskimi državami. Le na takšnih temeljih lahko evropska ideja preživi, če ne bomo spet zabredli v medsebojne konflikte, ki so se v Evropi že večkrat v zgodovini iztekli v krvavo morijo.


Slika: Leena Saarinen (flickr)

petek, 20. februar 2015

Share International


V prihodnosti, ko se bomo končno premaknili z mrtve točke norega ekonomskega stanja, kjer tekmovanje vseh z vsemi ustvarja revščino, lakoto, brezposelnost, brezštevilne konflikte, uničeno okolje; na drugi strani pa izjemno bogastvo peščice Zemljanov, se nam bo zdela medsebojna delitev nekaj povem normalnega in naravnega.

Danes so naši umi popolnoma prežeti s prepričanji, da je ekonomska tekma, ki jo poimenujemo konkurenčnost, nekaj dobrega in za človeštvo koristnega. V šolah, podjetjih, v medijih, celo družinah; politiki, ekonomisti, številni intelektualci in še mnogi drugi nas dobesedno bombardirajo s prepričanji, da je tekmovanje gonilo človeškega razvoja. A resnica je ravno nasprotna, tekmovanje zavira človeški razvoj oziroma celo uničuje našo prihodnost.

Share International je mednarodna organizacija, s sedežem v Londonu, ki zadnjih nekaj desetletjih “seje semena” novih časov, drugačnih medsebojnih odnosov, drugačnega pogleda na svet. Kar je danes utopično, eksotično, nenavadno, morda celo noro, bo jutri nekaj povsem sprejemljivega in normalnega. Tako gre to. Ljudem prihodnosti se bo zdel današnji svet kaotičen in nor (no, mnogim se takšen zdi že sedaj).

Že ime Share International oziroma po slovensko “Medsebojna delitev na mednarodni ravni” pove bistvo: v središču prihodnjih medčloveških in mednarodnih odnosov bosta medsebojna delitev in resnično sodelovanje. Nič več kaotično tekmovanje, zadolževanje, varčevanje, revščina, brezkončni konflikti in podobne norosti današnjega časa.

Poleg velikanskega pomena medsebojne delitve za prihodnost človeštva, pa nam organizacija Share international nevsiljivo predstavlja še eno veliko zgodbo prihodnosti - prihod velikega učitelja, Maitreje. Tudi tu imamo ljudje problem. V preteklih stoletjih smo ljudje predvsem pod vplivom velikih religij in moderne znanosti (poleg njenih izjemnih koristi) ustvarili tako trde in toge miselne vzorce, da se nam sleherna informacija izven teh okvirjev zdi nekaj povsem nemogočega.

Vendar je na spletnih stranih organizacije Share International in njeni slovenski različici Share Slovenija navedenih toliko pričevanj, znamenj in drugih “nenavadnih” informacij ter dogodkov v povezavi z Maitrejo, da bi se moral vsak resen bralec vsaj zamisliti nad njimi. Ljudje se dejansko bojimo novega, veliko raje se oklepamo starega in preizkušenega, pa četudi nam to povzroča škodo.

A vsakdo ima svobodno voljo in razum. Lahko sledimo znanstvenim in religioznim avtoritetam ter ostanemo “pri starem” ali pa se odločimo za novo. Vsaj poskusiti velja.


sreda, 18. februar 2015

Ne, niti centa več


V šestih letih recesije se je vrednost ameriških borz vrednostnih papirjev zvišala za neverjetnih 8 bilijonov oziroma 8.000 milijard dolarjev in velika večina tega denarja je šla v roke 10 % najbogatejših Američanov, ki imajo v lasti 91 % vseh vrednostnih papirjev (CommonDreams).

Čeprav nismo Američani, pa podoben sistem “deluje” tudi v drugih državah, tudi pri nas. Borze vrednostnih papirjev so velikanska “mašina” za prerazporejanje bogastva. Nov denar, ki se steka na borze, se takorekoč avtomatsko prerazporedi k večinskim lastnikom delnic, torej k že tako najbogatejšim ljudem.

In dotok denarja na borze je takorekoč neusahljiv. Večina denarja, ki ga države namenjajo “reševanju” bančnega sistema, se dejansko steka na borzo. Od kod vse te velikanske vsote denarja, ki kot reka tečejo v žepe bogatih?

Ta denar “priskrbijo” države z novim zadolževanjem. Ko smo Slovenci “pomagali” Grkom, se je dejansko zgodilo naslednje: Slovenija se je zadolžila in denar poslala velikim (predvsem nemškim) špekulantskim bankam, da bi pokrila njihove zgube, ki so jih “utrpele” v borznem zlomu leta 2008. Prebivalci Grčije niso dejansko dobili nič.

Zdaj moramo tako Grki kot tudi Slovenci varčevati, saj moramo vračati ogromne dolgove (obremenjene z obrestmi), s katerim pravzaprav nimamo nič. Grki naj bi tako denar vrnili Slovencem, Slovenci pa finančnim trgom. Ne Slovenci ne Grki nimamo od tega denarja nobene koristi, kvečjemu nove dolgove.

V resnici je finančna igra skrajno preprosta: dolžniški sistem bremeni države in njihove prebivalce, bogastvo pa se steka k najbogatejšim ljudem na svetu. Politiki ne razumejo ali nočejo razumeti, da gre za nevarno igro, v ozadju katere je uničevanje blaginje večine ljudi in planeta, da bi že tako bogati še bolj obogateli.

Nov borzni zlom

Čeprav borze zdaj dobesedno “cvetijo”, saj centralne banke v imenu držav oziroma njenih politikov (ne pa prebivalcev) vanje pretakajo tisoče milijard dolarjev, evrov (RTV SLO) in drugih valut, pa s tem pripravljajo nov borzni zlom velikanskih razsežnosti. Komajda si lahko predstavljamo za kako visoke številke gre, tako naj bi bilo na primer samo na evropsko valuto evro vezanih 26,45 bilijona oziroma 26.450 milijard dolarjev valutnih izvedenih finančnih instrumentov - derivativov (The Economic Collapse).

Gre za neverjetne vrednosti, medtem ko se pri nas komajda napraska nekaj malega denarja za šolsko pomoč otrokom s posebnimi potrebami. Čeprav bankirji želijo krivdo za skorajšnji zlom borz že vnaprej prevaliti na Grčijo, ukrajinsko krizo, nizke cene nafte, premajhno varčevanje, pa so pravi vzroki v popolnoma neustreznem reševanju finančne krize iz leta 2008. Pa še noben bankir ali politik ni odgovarjal zato.

Slovenija ni izjema, zdajšnje razkritje delovanja slovenske centralne banke samo kaže, kako deluje današnji finančni sistem. V slovenski bančni sistem je bilo leta 2013 vloženih več kot 4 milijarde evrov (VZMD), čeprav ta denar sploh ni bil potreben. Banke tega denarja večinoma ne namenjajo za posojila prebivalstvu in podjetjem, temveč ga rajši vlagajo v bolj donosne borzne papirje, dobički pa bodo tako in tako poniknili v zasebne žepe. Ta gromozanska vsota, ki smo jo “morali” vložiti v banke, je napihnila slovenski dolg, ki z obrestmi in glavnico bremeni vse državljane in podjetja.

Ko bo izbruhnila nova borzna kriza in to bo zelo kmalu, bodo banke državo ponovno zaprosile za pomoč. Takrat je potrebno reči, jasno, odločno in glasno: NE, NITI CENTA VEČ!

In takrat bo končno nastopil čas za medsebojno delitev dobrin. Bistvo ekonomije ni denar, bistvo ekonomije so dobrine, do katerih imajo pravico vsi ljudje.



Slika: The Economic Collapse (Jeff Kubina)

ponedeljek, 16. februar 2015

Dvanajst tveganj, ena rešitev


Ekstremne podnebne spremembe, jedrska vojna, globalna pandemija, ekološka katastrofa, zlom globalnega sistema, udarec asteroida, izbruh supervulkana, sintezna biologija, nanotehnologija, umetna inteligenca, neznane posledice, slabo globalno vodenje v prihodnosti. Naštetih je dvanajst potencialno možnih dogodkov, ki bi lahko povzročili “konec sveta” oziroma predstavljajo grožnje civilizaciji, kakršno poznamo danes. Izhajajo iz študije Global Challenges (Globalni izzivi), ki so jo pred kratkim objavili raziskovalci Univerze v Oxfordu.

Dvanajst tveganj, ki ogrožajo človeško civilizacijo

Na nekatera izmed dvanajstih tveganj, ki so jih izpostavili raziskovalci, zaenkrat ne moremo bistveno vplivati. Izbruh supervulkana in udarec večjega asteroida v Zemljo sta potencialno možna dogodka, a ravno tako verjetna kot sta bila v preteklih milijonih let. Tudi neznane posledice, ki izhajajo iz nepredvidljivih vzrokov, ne spadajo v kategorijo, ki bi nas morala resno skrbeti. Tudi ko gremo po ulici, se nam lahko kadarkoli pripeti karkoli nepredvidenega, na primer, da nam pade opeka na glavo; a vseeno gremo po ulici.

Potem so tveganja, ki izhajajo iz novih tehnologij: sintezna biologija, nanotehnologija in umetna inteligenca. Možnost, da nam rezultati tehnološkega nadzora uidejo izpod nadzora so, a ljudje smo vedno nekako uspeli obvladovati svoj razvoj, vsaka nova stvar je vsaj v začetni fazi razvoja precej nepredvidljiva. Tudi globalna pandemija predstavlja določeno tveganje, ki pa je pogosto (medijsko) prenapihnjeno in v okviru sodobne medicine relativno obladljivo.

Čeprav ne podcenjujemo nobenega od doslej naštetih tveganj, pa je vendarle majhna verjetnost, da bo človeška civilizacija uničena zaradi njih, razen ko gre za hollywoodske filme - ti imajo zelo radi dramatične scene pandemij, supervulkanov, asteroidov, groženj umetne inteligence in drugih superkatastrof.

Mnogo večji problem pa dejansko predstavljajo tveganja, ki izhajajo iz povsem zgrešenega ekonomskega sistema sodobne družbe, ki trenutno vpliva na vse vidike življenja na tem planetu.

Tveganji ekstremnih podnebnih sprememb in ekološke katastrofe sta posledici ekonomije, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti. Ta ekonomski model vodi neposredno v okoljsko katastrofo. Proizvodnja dobrin že zdaj povsem omogoča celotnemu človeštvu preživetje in življenje v blaginji. Tako lahko v študiji Global Challenges (str. 79) preberemo, “da je že zdaj več kot dovolj hrane za zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu, vendar je njena distribucija skrajno nepravična in zato lakota še naprej vztraja.” Ne potrebujemo torej še večje proizvodnje hrane in drugih dobrin, temveč njihovo pravičnejšo distribucijo oziroma porazdelitev.

Nepravična porazdelitev globalnih dobrin predstavlja temeljni vzrok za tveganje jedrske vojne, zlom globalnega sistema in slabo globalno vodenje v prihodnosti. Ekonomski sistem, ki omogoča, da ima 1% ljudi že skoraj tolikšno bogastvo kot 99 % ostalih ljudi (Oxfam), je največje tveganje sodobnega človeštva. Takšno stanje povzroča brezštevilne konflikte znotraj držav in med njimi, kar nas lahko pripelje tudi do končnega konflikta - jedrske vojne ali popolnega razpada družbenih sistemov danes ali v prihodnosti, kar prav tako lahko vodi v uničenje človeške civilizacije.

Medsebojna delitev kot rešitev

V resnici je resnično veliko tveganje za prihodnost človeštva slepo ohranjane ekonomskega sistema, ki temelji na gospodarski rasti, tekmovalnosti (konkurenčnosti) in komercializaciji družbe (kar pomeni, da so vse dobrine, storitve in celo medčloveški odnosi utemeljeni na nakupu in prodaji oziroma na denarni vrednosti).

Alternativa temu sistemu je medsebojna delitev dobrin na globalni ravni, torej med državami, pa tudi znotraj njih. Dobrine so namenjene zadovoljevanju potreb vseh ljudi, nikakor pa ne smejo biti sredstvo za bogatenje posameznikov, podjetij ali posameznih držav.

Čeprav na nekatera od dvanajstih tveganj, ki smo jih omenili, nimamo vpliva, pa tveganja, ki res predstavljajo neposredno in dejansko nevarnost za prihodnost človeštva, lahko relativno enostavno odpravimo - s politiko in ekonomijo, ki bosta utemeljeni na principu medsebojne delitve.


Slika: opensource.com