nedelja, 19. julij 2015

Na začetku novega


Živimo v izjemno burnem obdobju človeške zgodovine. Hitrost sprememb je tako velika, da jim komajda sledimo, kaj šele, da bi se jim uspeli sproti prilagajati. A morda, če je verjeti številnim informacijam, dogodkom in znamenjem, bo že relativno bližnja prihodnost prinesla spremembe, ki si jih danes komajda lahko zamislimo.

Po informacijah, ki jih že skorajda štirideset let objavlja Benjamin Creme, bo v bližnji prihodnosti v svetovno javno življenje v vlogi učitelja človeštva vstopil Maitreja. Pojasniti, kdo je Maitreja, je zahtevna naloga, tako ljudjem, ki so verni, kot tudi tistim, ki to niso. Ljudje le stežka spremenimo svoja prepričanja.

Da bi ljudje laže sprejeli tako ne-verjetno novico, se po svetu že vrsto let pojavljajo številna znamenja in nenavadni dogodki, ki jih nekateri poimenujejo kot čudežne, drugi pa znanstveno-fantastične (Temna materija in druge nenavadnosti). O nekaterih pojavih se previdno izrekajo celo najvišji predstavniki vlad po svetu, med njimi tudi ameriški predsednik Obama (Ničesar ne smem razkriti).

Benjamin Creme pa ne deluje sam, temveč v okviru neprofitne organizacije Share International, katere že ime samo (v slovenščini Medsebojna delitev dobrin na mednarodni ravni) poudarja eno temeljnih Maitrejevih prioritet, ki človeštvo lahko vodi v prihodnost brez vojn, pomanjkanja (805 milijonov) in uničenega okolja. Ta prioriteta je medsebojna delitev dobrin (Čas je za medsebojno delitev dobrin).

Velika verjetnost pa je, da bomo ta velik in nujen korak v prihodnost storili šele, ko nas bo streznil še en globalen borzni zlom (Popotresni sunek), po katerem bomo spoznali, da potrebujemo resnične spremembe v smeri medsebojne delitve dobrin in sodelovanja.

Prihodnost bo vsekakor vznemirljiva. Ne zavrnimo je kar tako.


Slika: Small Business Trends

četrtek, 16. julij 2015

Čas je za medsebojno delitev dobrin

Najprej nanizajmo nekaj dejstev:

- gospodarska rast je še vedno v središču ekonomskih politik večine svetovnih držav;

- kljub gospodarski rasti se povečuje družbena neenakost in z njo revščina ter lakota;

- z gospodarsko rastjo se zaostruje okoljska kriza;

- svetovna proizvodnja ključnih dobrin že zdaj zadostuje za osnovne potrebe vseh ljudi na planetu;

- denarni oziroma finančni sistem že dolgo ni več v “službi” gospodarstva in prebivalstva, temveč je postal sredstvo bogatenja in (politične) moči.

Vse kar smo zapisali so dejstva. Dejstva so nekaj, “kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo”. (SSKJ) Gospodarska rast torej povzroča vedno večje obremenitve okolja, hkrati pa več dodatnih dobrin ne rešuje obsežne revščine in lakote v svetu. Gospodarska rast ni pot v prihodnost.

Tisto, kar zares potrebujemo, je pravičnejša porazdelitev globalnih dobrin, ki jih je ta hip dovolj za slehernega Zemljana. Tako se obremenitve okolja ne bodo povečevale, zmanjšale pa se bodo družbene napetosti, ki večinoma izhajajo iz velikanske neenakosti v vseh državah sveta.

Ideja medsebojne delitve globalnih virov (Share The World's Resources) oziroma dobrin je že dolgo prisotna in predstavlja resno, če že ne kar edino alternativo današnjemu ekonomskemu sistemu sebičnosti in tekmovanja (konkurenčnosti), v katerem jo najšibkejši vedno najslabše odnese - pa naj gre za posameznike ali države.

Medsebojna delitev ni nekaj zapletenega in eksotičnega. Gre za preprost dogovor med državami, da svoje presežke dobrin namenijo posebnemu skladu, ki bo na mednarodni ravni koordiniral njihovo prerazporeditev na območja, kjer jih primanjkuje. S tem ne bi nihče ničesar izgubil, saj gre za presežne dobrine, ki večinoma končajo na odpadu ali propadejo v velikanskih skladiščih. Mnogi, ki jim primanjkuje tudi najnujnejših dobrin, pa bi z medsebojno delitvijo dobili veliko. Kaj milijonom ljudi, ki so kronično lačni, teh je na svetu še vedno preko 800 milijonov, pomeni hrana, ki neuporabljena leži v velikih skladiščih bogatih držav? Odgovor je seveda preprost: pomeni jim življenje.

Z globalnim mehanizmom medsebojne delitve delitve dobrin bi države ponovno prevzele nadzor nad pretokom globalnih virov, ki ga imajo danes v rokah finančne elite. Finančni sistem danes s pomočjo dolgov obvladuje globalne dobrine in jih usmerja v skladu z lastnimi interesi, ne pa interesi držav in njihovega prebivalstva.

Ne gre za to, da bi vsi imeli enako in živeli enako. Vendar si niti en človek na planetu ne zasluži umreti od lakote. To preprosto ni človeško. Tudi ni človeško živeti v slumih, kjer ni ne sanitarij, ne pitne vode in še marsičesa drugega ne.

Človeško pa je, da si med seboj delimo dobrine in s tem preprečimo nepotrebne smrti ter uničenje globalnega okolja. Medsebojna delitev je prihodnost.



Slika: The Hindu

petek, 10. julij 2015

Cipras proti svetu

Je mogoče biti en dan najbolj oboževana, drugi dan pa najbolj osovražena oseba na svetu? Je mogoče. Če si Aleksis Cipras. Mnogi oboževalci Aleksisa Ciprasa smatrajo, da jih je zdaj nenadoma izdal. Ker se pogaja z upniki za nov sveženj pomoči. A Aleksis Cipras ni nikogar izdal. Morda samo salonske levičarje, ki iz varne razdalje navijajo za Grke v boju proti neizmerno močnim finančno-političnim silam.

Le malokdo je v resnici podprl epski boj grške vlade s finančnimi institucijami in evropskimi politiki. Če bi Grki dobili resno podporo, bi bil njihov boj lahko veliko uspešnejši. A s polnim želodcem se je lahko igrati ideološke igrice, medtem ko je obubožanim Grkom težko v nedogled čakati na izide pogajanj.

Kaj so storili tisti, ki so zdaj planili po Aleksisu Ciprasu? So organizirali proteste proti ciničnim izjavam slovenskega finančnega ministra in premierja proti Grkom? So zbirali pomoč za lačne Grke? Ne, večinoma samo čakajo na novice o novem OXI Aleksisa Ciprasa. Ali pa objavijo kratek komentar na blogu ali FB-ju. In to je vse.

Boj proti globalni finančni oligarhiji ne bo izbojevala Grčija sama. Grki so pokazali pot, a na njej so ostali sami. Samo res močna koalicija držav in civilnodružbenih gibanj lahko izbori zmago proti neizmerno močnih finančnim elitam.

Grki potrebujejo hrano, pijačo, zdravila, stanovanja, delo itd. Aleksis Cipras ne sme izdati Grkov. Salonske levičarje pa lahko.


Slika: Wikipedia

torek, 07. julij 2015

Ne Grčija, Kitajska!


Čeprav se vsa Evropa in tudi dobršen del sveta že lep čas intenzivno ukvarja z Grčijo, pa je na obzorju še veliko večji problem - Kitajska. Grčija je iz ekonomskega vidika palček; pri Grčiji gre predvsem za evropsko in v ozadju nemško obsesijo z varčevanjem. A v času zaostrovanja grške krize se je Kitajska znašla na robu borznega zloma, ki lahko do temeljev pretrese svet.

Ključna kitajska borzna indeksa, Shanghai Composite in Shenzhen Composite, sta v zadnjih tednih izgubila 30 % vrednosti, kar znese približno 3.000 milijard dolarjev; z drugimi besedami: 3.000 milijard dolarjev je v zadnjih dneh na kitajskih borzah dobesedno izpuhtelo (China freezes new share offers in bid to shore up plunging stock markets).

Kitajska vlada si zdaj obupno prizadeva stabilizirati padajoče borzne trge. Morda ji bo to začasno tudi uspelo, a stalna, večletna rast borznih indeksov se zdaj končuje. Na boleč način. Podobno kot pred leti pri nas, so se Kitajci množično zadolževali, da so lahko “uživali” v navidez brezkončni rasti borznih trgov.

Zgodba je bila že velikokrat ponovljena: čezmerna rast ima neizogibno za posledico čezmerne padce. Vendar borze avtomatsko za sabo potegnejo podjetja, kajti s padanjem vrednosti delnic se zmanjšuje tudi vrednost podjetij. Kriza v podjetjih pa se hitro pokaže v celotni ekonomiji in družbi. Ko se zamaje Kitajska, se zamaje cel svet. V prihodnjih tednih ali mesecih bomo priče postopnemu zlomu globalne ekonomije.

Ekonomija, ki sloni na finančnih in borznih špekulacij, bo propadala pred našimi očmi. Kar zdaj doživljajo Grki, bomo videli tudi v drugih razvitih državah; v številnih nerazvitih državah pa je “grška” kriza že desetletja vsakdanja stvar, samo da tega nihče več ne opazi, ali pa noče.

Je mogoč izhod iz te strme poti navzdol? Je. Bistvo ekonomije namreč ni denar (finance), temveč dobrine. Lahko jeste denar; se lahko oblečete v denar; vam lahko denar nudi varno zavetje? Ne more. Namesto, da se neprestano ukvarjamo z denarjem, se moramo začeti ukvarjati z dobrinami.

In magična beseda prihodnosti je: medsebojna delitev dobrin. Ko se bomo naučili medsebojne delitve dobrin, predvsem na globalni ravni, bodo vse finančne tegobe tega sveta izpuhtele. Ne bo jih več. Človeštvo bo končno svobodno zadihalo in zaživelo v miru in blaginji.


petek, 03. julij 2015

ZA OXI

V Grčiji se piše zgodovina. Nedeljski referendum v Grčiji (5. julij. 2015) je nedvomno zgodovinski. Grki se bodo odločali ZA (grško NAI) ali PROTI (grško OXI) politiki varčevanja, ki jo Grkom in drugim državam že lep čas vsiljujejo institucije finančnih elit, v spregi s političnimi elitami vseh preostalih evropskih držav. Razmerje je 30:1. Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska komisija (zastopniki finančnih elit) plus sedemindvajset evropskih držav proti Grčiji. Če zraven prištejete še gromozansko korporativno medijsko industrijo, potem vam je lahko jasno pod kakšnim pritiskom so se znašli Grki.

Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz pravi, da gre pri zadnjih dogajanjih za evropski napad na grško demokracijo. (Europe’s Attack on Greek Democracy) “Številni evropski voditelji želijo propad levičarske vlade premierja Aleksisa Ciprasa. Konec koncev je skrajno neprijetno, da ima Grčija vlado, ki se tako zelo zoperstavlja politikam, ki so v mnogih razvitih državah zelo veliko prispevale k povečanju neenakosti in ki je tako zelo zavezana k omejitvi nebrzdane moči bogastva,” pravi Stiglitz. "Zdi se, da verjamejo, da lahko sčasoma zlomijo grško vlado, s tem ko jo ustrahujejo, da bi privolila v dogovor, ki je v nasprotju z njenim mandatom."

V odprtem pismu so mednarodni akademiki, med katerimi sta tudi bivši canterburyški nadškof Rowan Wiliams in filozof Slavoj Žižek, med drugim zapisali:

“Grški referendum uniji daje možnost, da potrdi svoje spoštovanje vrednot razsvetljenstva – enakosti, pravičnosti in solidarnosti – in načel demokracije, na kateri temelji njena legitimnost. Kraj, kjer se je rodila demokracija, Evropi daje priložnost, da v 21. stoletju potrdi zavezanost svojim idealom.”

Referendum bi moral biti vseevropski. Vsebovati bi moral naslednja vprašanja::

  • ste za nadaljevanje uničevalne varčevalne politike ali proti;
  • ste za vedno večjo neenakost ali proti oziroma za pravičnejšo družbo, ki vsem omogoča blaginjo;
  • ste zato, da finančne institucije vodijo vašo državo ali proti;
  • ste za odpis dolgov državam v hudih težavah ali proti.

Če bi sam lahko glasoval, bi bil nedvomno ZA OXI.



ponedeljek, 29. junij 2015

Stopiti na pravo stran

To, kar se danes dogaja v Grčiji, so izkusile že mnoge države pred njo: najprej številne latinsko-ameriške države v 70. in 80.-letih prejšnjega stoletja, potem Rusija, Indonezija, Tajska ter še nekatere države v 90.-letih in tako naprej. Pa vendar je grška kriza nekaj posebnega, prelomnega. Če bo premagana Grčija, bo to velika zmaga tržnih sil in njihove ključne ideologije - komercializacije.

Tako imenovane tržne sile so se v zadnjih nekaj desetletjih postopoma izvile izpod nadzora držav in postale sila, ki danes terorizira in uničuje ves svet. Na tržne sile ni mogoče enostavno pokazati s prstom, saj nimajo enotnega vodenja in jasno organizirane strukture, prepoznamo pa jih po njihovem delovanju. Lahko pa rečemo, da za tržnimi silami stojijo globalne elite, najbogatejši ljudje na svetu, ki želijo obvladovati globalno (ekonomsko) bogastvo in globalno (politično) moč.

Temeljna ideologija tržnih sil je komercializacija. Ta izjemno nevarna ideologija globalne vire in javne storitve (šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo) preobraža v tržno blago, ljudi pa v brezpravno delovno silo, neodgovorne potrošnike ter politično apatične državljane. Gre za izredno nevarne procese, ki uničujejo same temelje družbe - solidarnost in sodelovanje med ljudmi ter človekovo naravno okolje.

Tržne sile danes delujejo predvsem preko globalnega finančnega sistema (centralne banke, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, velike komercialne banke, finančni skladi), ki je od držav prevzel nadzor nad denarjem. Države ne izdajajo več svojega denarja, temveč se zadolžujejo v zgoraj omenjenih finančnih institucijah. Dolg ni posledica potratnih držav (v nekaterih primerih tudi), temveč dejstva, da države pridejo do denarja samo s pomočjo zadolževanja pri zasebnih finančnih institucijah. Denar se tako že “rodi” obremenjen z obrestmi.

Zato danes ni države na svetu, ki ne bi bila zadolžena. In dolg je orožje, ki globalnim tržnim silam omogoča nadzor in nadvlado nad državami oziroma njihovimi politiki, celotni družbi pa vsiljuje ideologijo komercializacije. Večina vladajočih politikov danes hote ali nehote, vede ali nevede, deluje po “načelih” tržnih sil.

Če bi ljudje živeli v blaginji in v resnično demokratičnem sistemu, bi tržne sile izgubile svojo moč in vpliv. Država blaginje je smrt za tržne sile. Zato jo je potrebno spodkopati, zato politiki zmanjšujejo sredstva za šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, pokojnine itd. Pot do nadzora globalnih virov pa je privatizacija. Vam je vse to znano? Samo poglejte aktualno politiko slovenske vlade in številnih drugih vlad.

Močno orožje tržnih sil so tudi prostotrgovinski sporazumi (npr. TTIP in TISA), ki spodkopavajo pravne sisteme držav ter pospešujejo procese komercializacije in privatizacije globalnih virov ter javnih storitev. Moč tržnih sil je postala globalna, države pa večinoma svoja dejanja že vnaprej prilagajajo interesom globalnih tržnih sil.

Grški upor zato ni samo grški, temveč mnogo širši. Grki so dejansko neposredno izzvali tržne sile. Ne gre za milijarde evrov, ti so v tej veliki igri samo mali žetoni, v igri je mnogo več, v igri je naša skupna prihodnost. Bomo podlegli tržnim silam, ki predstavljajo zlo današnjega časa, ki je primerljiv s fašizmom in nacizmom v 2. svetovni vojni? V resnici gre za vojno, za vojno med demokratičnimi silami, ki si prizadevajo za blaginjo ljudi in fašistoidnimi tržnimi silami, ki si skušajo podrediti države, globalne vire in ljudi.

Grki so postali simbol upora proti tržnim silam, čeprav tudi številne druge sile bijejo hud boj proti njihovi destruktivni ideologiji komercializacije. Številne aktivistične skupine, domorodna ljudstva, številni posamezniki in redki politiki so na prvih bojnih linijah “tretje svetovne vojne”, ki se ne bije z orožjem, temveč z dolgovi, politiko varčevanja, uničevanjem države blaginje in okolja, pa tudi z vojno “proti terorizmu”.

Nimamo časa, da bi se dolgo odločali. Potrebno je izbrati pravo stran. Prava stran so demokratične sile, ki morajo stopiti skupaj in zahtevati od svojih vlad, da prenehajo podpirati komercializacijo in privatizacijo naravnih virov, da prenehajo uničevati državo blaginje; namesto tega pa si morajo prizadevati za uveljavitev politike globalnega sodelovanja in solidarnosti.

Na praktični ravni to pomeni, da se morajo dogovoriti (sodelovanje) za globalni mehanizem medsebojne delitve ključnih dobrin (solidarnost), s čimer bodo vsem ljudem zagotovili blaginjo in človeško dostojanstvo. Le tako je mogoče zmagati v vojni z destruktivnimi tržnimi silami.

Stopimo skupaj - tisoči. desettisoči, milijoni - in se tako kot danes Grki miroljubno uprimo destruktivnim tržnim silam. V igri je nič manj kot usoda našega sveta. Pa naj zveni še tako dramatično.



Slika: Nuclear dollar

četrtek, 25. junij 2015

Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem


Za probleme v svetu vedno krivimo druge: državo, korporacije, politike, direktorje, tajkune, druge ljudi in tako naprej. Za globalno segrevanje so krive korporacije, za vojne politiki, tajkuni uničujejo podjetja, drugi ljudje so pohlepni itd.; vedno je kriv nekdo drug. Ali pa vse združimo in za vse okrivimo krivičen sistem, ki uničuje nas in svet. Pa so res za vse krivi drugi ali od nas ločen sistem?

Mohammed Mesbahi v izjemnem članku Božič, sistem in jaz pravi drugače (tudi vse nadaljnje besedilo v navednicah je iz omenjenega članka): “V resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je »sistem«, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu.”

Ne obstaja torej nekaj, čemur lahko rečemo sistem, ali pa povejmo drugače: tisto, kar imenujemo sistem smo v resnici vsi - vi in jaz. Kriviti sistem pomeni, da se ločimo od ostalega človeštva in samozadovoljno vztrajamo v svojem omejenem življenju.

“Namesto da bi postali aktivisti in se združili z drugimi ljudmi, da bi skupaj vplivali na resnične spremembe v svetu, mislimo predvsem nase in vladam prepuščamo vso odgovornost za izboljšanje družbe in se obnašamo, kot da so politiki naši starši, mi pa njihovi nesamostojni otroci.”

Tako kot krivimo druge, tudi drugim prepuščamo odgovornost, obnašamo se kot nedorasli otroci.

“Ne moremo uiti svoji skupni krivdi niti se umakniti v samozadostne skupnosti in se tako fizično kot psihično ločiti od preostale družbe. Dokler bo človeštvo umiralo, bomo tako ali drugače umirali tudi sami, razen če popolnoma ne spremenimo svojega pristopa k življenju na tem planetu.”

Vendar je krivda za razmere v svetu tudi naša, soodgovorni smo za situacijo v svetu. Kar se dogaja s človeštvom, se dogaja tudi z nami.

“Seveda je uživanje življenja naravni izraz radosti in lepote, ampak kakšna radost je lahko prisotna sredi milijonov revnih staršev, ki jim zaradi podhranjenosti v naročju umirajo otroci? In med toliko brezdomci in brezupno revnimi ljudmi, ki so med nami, ne glede na to, kje v svetu živimo? In sredi tolikšnega obilja hrane in drugih virov, ki jih brez sramu mečemo stran in jih ne delimo s tistimi, ki jih zares potrebujejo?”

Nočemo videti sveta okoli sebe, nočemo videti neskončne bede, postali smo brezbrižni do drugih.

“Naše vlade ne storijo ničesar, da bi preprečile smrt tisočih, ki vsakodnevno umirajo po nepotrebnem, kajti mi vsi jim dovolimo, da se izognejo tej problematiki. Torej tudi mi smo ta sistem in sistem smo mi: vse je med seboj povezano. Vse dokler bo navaden državljan živel v brezbrižnosti do drugih, vse dokler se »jaz« ne bo dvignil za pravičnost, bankirjem in velikim korporacijam ne bo mogoče ničesar očitati, ker sredi bede in uničenja ustvarjajo denar.”

Vsake toliko vendarle prispevamo za dobrodelne namene, da pomirimo svojo vest. Da smo lahko še naprej samozadovoljni v svojem malem, omejenem svetu.

“Dobrodelnost ni le nedostojanstvena, ampak tudi žaljiva tako za darovalca kot za prejemnika, saj po tem dejanju nadaljujemo svoje samozadovoljno življenje, namesto da bi revnim pomagali doseči pravičnost ali kakor koli spremenili družbo in svojo lastno zavest. Revni ne bodo rekli nič, ker tega nikoli ne počnejo, še zlasti v najbolj revnih državah ne, kjer poznajo samo smrt zaradi lakote.”

Dobrodelnost ničesar ne rešuje, le podaljšuje agonijo revnih in daje naši skupni okrutnosti bolj prijazno podobo. Seveda pa je dobrodelnost boljša, kot če ne naredimo čisto nič drugega. Namesto za dobrodelnost si moramo prizadevati za pravičnost.

“Namesto da pošiljamo še več svojih paketov za revne, se združimo in zahtevajmo, da naše vlade enkrat za vselej odpravijo revščino – ne s podcenjujočo dobrodelnostjo, temveč s prerazporejanjem naših državnih presežnih virov na podlagi pravičnosti in pravih človeških odnosov. Združimo se v množici več sto tisočih na ulicah vsakega glavnega mesta in zahtevajmo, da naše vlade naredijo inventuro vsega, kar imamo in česar ne potrebujemo ter to primerjajmo z zahtevami drugih držav.”

Zahtevajmo od svojih vlad, da se v okviru Združenih narodov dogovorijo za medsebojno delitev dobrin na globalni ravni.

“Zdaj pa prosimo, da vsaka vlada izvede lastno inventuro presežnih državnih virov, nato pa naj se države ob pomoči Združenih narodov ukvarjajo z logistiko razporejanja teh presežkov po svetovnih regijah, ki so v največji stiski. Pri tem ne gre za dobrodelnost, če se spremembe uvede z novimi medvladnimi dogovori, s katerimi je mogoče dolgoročno odpraviti življenjsko ogrožajoče pomanjkanje in bolezni, ki jih je mogoče preprečiti. Vemo, da veliko držav proizvaja daleč več, kot potrebujejo. Predvsem ko gre za žitarice in druga osnovna živila, ni preveč prositi družino narodov za globalno inventuro vsega, kar v preobilju proizvaja, da bodo nato države medsebojno delile svetovne vire za odpravo lakote in skrajne revščine. Če pa naša vlada tega noče storiti, moramo v velikem številu zasesti ulice, da bo velikanska moč ljudskega glasu postavila prave ljudi na položaje, takšne ljudi, ki bodo prisluhnili rastočim pozivom za svobodo, enakost in pravičnost.”

Rešitve svetovnih problemov ne bo z več konkurenčnosti, ki je v resnici globalna vojna za vire, ki uničuje milijone ljudi in naš planet Zemljo. Rešitve svetovnih problemov ni v okviru destruktivne komercializacije, ki iz globalnih virov in ljudi ustvarja tržno blago. Rešitev je medsebojna delitev. Vse drugo smo že preizkusili.

“Naša skupna odgovornost je, ne glede na barvo naše kože, veroizpoved ali položaj v tem življenju, da sodelujemo pri ustvarjanju enotnega poziva k pravičnosti, da prepoznamo uničujoče učinke kulture pod popolnim vplivom komercializacije in da skupaj z milijoni drugih ljudi dvignemo glas proti svojim vladam. Tako imamo vse razloge za domnevo, da bo načelo medsebojne delitve kmalu priznano kot zadnja preostala rešitev svetovnih problemov.”



Slika: Božič, sistem in jaz

torek, 16. junij 2015

Grki se borijo za nas


»Nemški delojemalci in njihove družine ne bodo plačali volilnih obljubil delno komunistične vlade.«

»Dogovor bi lahko dosegli v eni noči.«

“Ne gre za trmoglavost. Gre za demokracijo.”

Avtor prve izjave je vodja nemških socialdemokratov in podkancler Sigmar Gabriel, druge grški finančni minister Janis Varufakis (Delo), tretje pa grški premier Aleksis Cipras (Common Dreams). Iz njih lahko razberemo bistvo “grške krize”.

Evropo oziroma finančne institucije je na smrt strah Grčije. Bojijo se komunizma, čeprav besedo namerno uporabljajo v slabšalnem ideološkem smislu. V Grčiji se dejansko odvija ekonomska vojna: na eni strani so fašistoidne finančne institucije s svojimi političnimi lakaji, med katerimi je na vidnem mestu tudi vrh slovenske politike, na drugi strani sta grško ljudstvo in demokracija, ki ju zastopata grška Siriza. V resnici sploh ne gre za ekonomske probleme, temveč za ideologijo neoliberalizma, ki danes vlada svetu, in tej ideologiji je Grčija “trn v peti”.

Milijarde, ki jih dolguje Grčija, so za finančne institucije drobiž; Evropska centralna banka (ECB) vsak mesec v finančni sistem vbrizga najmanj 60 milijard evrov. Grški dolg je za ECB “mala malica”. V finančnem sektorju danes krožijo bilijoni evrov, a ti bilijoni niso namenjeni ljudem, temveč se preko borznih špekulacij stekajo v žepe najbogatejših.

Da bi ohranili takšen sistem je potrebno zatreti sleherni poskus demokratičnih sil, da bi poskrbele za blaginjo ljudi. Ljudi je treba držati v stanju negotovosti in dolgov, kajti takrat pristanejo na vse: na slabo plačana delovna mesta, zastrupljeno hrano in uničeno okolje, na nekvalitetne izdelke, slabe javne storitve ter nedemokratično družbo, ki ji vladajo hlapci finančnih ustanov. Resnična demokracija je tudi ekonomska demokracija in tega se bojijo finančne institucije. Ekonomska demokracija je najhujša nočna mora fašistoidnih finančnih ustanov, ki jih vodijo ozke globalne elite.

Zdaj bodo politiki in glavni mediji Grčijo proglasili za glavnega krivca za prihajajočo novo globalno finančno krizo, ki se bo začela z velikimi padci na borzah. A pravi krivci so centralni bankirji in politiki, ki že od leta 2008 finančni sistem “rešujejo” z bilijoni in bilijoni evrov, dolarjev in drugih valut. In vse to na račun navadnih državljanov, ki morajo varčevati na vseh življenjskih področjih. Za propadanje Evrope so pravi krivci Mario Draghi (predsednik ECB) in politiki, ki mu stojijo ob strani, zagotovo pa ne Janis Varufakis in Aleksis Cipras ter grško ljudstvo.

Ne gre za nemške delavce (delojemalce) in njihove družine, pač pa za najbogatejše ljudi na svetu. Ti so tisti, ki se bojijo grškega vztrajanja pri demokraciji, pravičnosti in blaginji. Janis Varufakis ve, da je grško krizo enostavno rešiti - politično, dobesedno čez noč. Vendar večina evropske politike noče takšne rešitve, saj so že dolgo samo servis finančnih ustanov in že dolgo ne delajo več v interesih lastnih državljanov.

Zato podpiramo grški boj z globalno finančno Hidro, ki ne uničuje samo Grčije, temveč vse nas. Grki se borijo tudi za nas.



Slika: Boj Herkula s Hidro

četrtek, 11. junij 2015

Kolaborantje in sluge


Današnji protesti proti privatizaciji so pokazali, kaj si številni državljani mislijo o privatizacijskih podvigih aktualne vlade. Lastništvo ključnih državnih podjetij vsekakor ni drugorazredna ekonomsko-politična tema, temveč je ključno vprašanje naše sedanjosti in prihodnosti. Če boste v svojem stanovanju razprodali vso opremo, napeljavo in hišne pripomočke, boste na koncu ostali tudi brez stanovanja in prav tako je tudi z državo.

Kaj pomeni privatizacija in zakaj država ne sme razprodajati podjetij, sploh pa tega ne sme početi mimo volje ljudstva? Vrednost podjetja ni njegova tržna cena, ki je itak samo produkt trenutnih borznih špekulacij, temveč pretekla, sedanja in prihodnja vrednost podjetja za celotno družbeno skupnost.

Večina podjetij, ki jih država zdaj tako lahkotno prodaja, se je gradila več desetletij. Gradili jih niso borzni špekulantje in vladni uslužbenci, temveč prebivalci Slovenije. Še zlasti infrastruktura se je nekoč gradila s samoprispevkom, tudi z udarniškim delom, ljudje so pogosto garali in se odrekali, da bi v prihodnosti vsi živeli bolje. In zdaj bo gospod Cerar govoril o nekih zavezah in kredibilnosti do tujine (beri korporacij) ali celo o morali. Če je kdo nemoralen je to nedvomno on, saj postavlja interese tujih finančnih korporacij pred interese lastnih državljanov.

Privatna podjetja morda res izkazujejo višje dobičke, a to pogosto počnejo na račun delavcev, okolja in s tem celotne družbe. Morda bo imel Telekom po prodaji res višje dobičke, a to bo dosegel z množičnim odpuščanjem ljudi in z opuščanjem neprofitabilnih delov podjetja, na primer infrastrukture v odročnih krajih.

In kdo je/bo sploh novi lastnik Telekoma? Sklad Cinven je tipičen špekulantski sklad. Špekulantski skladi pa kupujejo samo premoženje, ki jim bo prineslo dobiček; pravzaprav delajo samo to - preprodajajo in špekulirajo. To je njihovo edino delo. Ne ustvarjajo nikakršnih izdelkov in storitev, nobene družbene koristi; ne podpirajo športnih klubov in kulture. Samo dobiček, dobiček, dobiček. Cinvenu dol visi, ali bodo ljudje, na primer v Halozah, imeli dobro telefonsko in internetno omrežje.

A ne gre samo za Telekom in druga podjetja, z njihovo prodajo izgubljamo tudi ključne naravne vire, Heineken je tako na primer mimogrede, dobesedno za drobiž, postal lastnik najkvalitetnejših slovenskih vodnih virov. In vemo, kako strateški vir je voda že danes, kako bo šele jutri.

Lastništvo ključnih državnih podjetij in državnih naravnih virov je preveč pomembna tema, da bi jo prepustili politikom in ekonomistom, ki ne zmorejo videti niti en mesec v prihodnost, kaj šele nekaj let in desetletij. Cerar in njegova ekipa so dejansko kolaborantje, sluge v ekonomski okupaciji Slovenije.

ponedeljek, 08. junij 2015

Sodelovanje in medsebojna delitev


Naš razmislek o medsebojni delitvi moramo začeti na najvišji ravni, na ravni principov oziroma načel. Šele razumevanje temeljnih principov nam pomaga doumeti širši pomen medsebojne delitve, ki se mora izraziti v naši ekonomiji in družbi ter v naših medsebojnih odnosih, če resnično želimo živeti v družbi blaginje, miru in zdravega okolja.

Z medsebojno delitvijo je najtesneje povezan princip sodelovanja, ki je aktivni izraz enotnosti človeštva. »Sodelovati pomeni delovati ali delati skupaj. Nobeno živo bitje v naravi ni popolnoma neodvisno; ko bo princip medsebojne soodvisnosti postal zavesten in namenski, se bo princip sodelovanja v popolnosti izrazil.« (Cooperation, the Active Expression of Unity; and the Principle of Sharing)

Vendar enotnost ne pomeni uniformiranosti, enakega mišljenja in enake politične, religiozne ali drugačne usmeritve, temveč »enotnost v raznolikosti«, ki je manifestacija enosti življenja (The Oneness of Existence: Unity in Diversity). Eno življenje se izraža preko raznolikosti oblik, ki enotno delujejo za skupno dobro. Na ravni človeštva to pomeni, da se ohranijo različne nacionalne identitete, različni ekonomski in politični sistemi, ki pa so zmožni delovati enotno za skupno dobro celotnega človeštva. Tega pa ni mogoče doseči s tekmovalnostjo in ločevalnostjo, temveč samo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.

Čeprav ljudje pogosto sodelujemo, gre dejansko samo za delno sodelovanje, v ozadju pa je še vedno sebični interes. Države sodelujejo v zavezništvih proti drugim državam; podjetja sodelujejo, da bi premagala tržne nasprotnike, prav tako znanstveniki in drugi. Ne vidimo celote, kajti tekmovati proti drugim pomeni imeti korist zase na račun drugega. V končni fazi pa s tem škodujemo tudi sami sebi; ko na primer tekmujemo za svetovne dobrine, uničujemo naše skupno okolje ter s tem uničujemo tudi sebe in svojo prihodnost.

Tekmovalnost (konkurenčnost) povzroča ločenost, ki je nasprotje enotnosti. Tržne sile danes povzročajo največje ločevanje v zgodovini človeštva; ni kraja, mesta, pokrajine, države ali kontinenta, kjer ljudje ne bi bili ločeni na zelo bogate in zelo revne. In ta ločenost ni samo premoženjska, temveč tudi fizična, saj povsod po Zemlji rastejo ograje, zidovi, zaščitne cone in druge ovire med ljudmi. Ločenost je vzrok za spore in konflikte, ki brez konca in kraja pretresajo Zemljo. Ne gre za to, da bi imeli vsi enako, temveč, da bi imeli vsi dovolj za preživetje in normalno življenje, kar vključuje osnovne dobrine, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo ter primerne pogoje za bivanje.

Razumeti moramo, da pravo sodelovanje ne more biti naperjeno proti drugim niti ne sme nikogar izključevati. »Princip sodelovanja bi se moral roditi, ne iz vzvišenosti ali pokroviteljstva, temveč iz spoznanja, da z delom z drugimi za skupno dobro koristimo človeštvu in s tem tudi sami sebi« (Cooperation, the Active Expression of Unity; and the Principle of Sharing).

In resničnega sodelovanja ni brez medsebojne delitve. »Bodisi doma bodisi v tujini gre princip sodelovanja z roko v roki s principom medsebojne delitve. Delitev odgovornosti, kot tudi delitev materialnih virov prispeva h kakovosti življenja in predstavlja vidik sodelovanja.«

Človeštvo bo aktivno izražalo enotnost šele, ko bomo ljudje sodelovali ter si delili odgovornost in globalne dobrine. Človeštvo JE že ENO, zdaj je čas, da se njegova enotnost v raznolikosti izrazi na vsakdanji, praktični ravni – z resničnim globalnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin.