sreda, 25. marec 2015

Medsebojna delitev je prihodnost


Zavedamo se, da je v svetu marsikaj hudo narobe. Podnebne spremembe, globalna ekonomska kriza, revščina in lakota, brezposelnost itd.. Vsi ti problemi so globalni, a vendar skuša vsaka država sama rešiti “svoje” probleme. Kar pa nikakor ne gre.

Tako imenovane razvite države imajo občutek, da je ekonomska kriza že mimo. Pa ni. Samo zaradi neverjetnih količin denarja, ki ga v finančni sistem pošiljajo centralne banke, zdajšnji ekonomski sistem še nekako deluje. Milijarde in milijarde dolarjev, evrov, funtov, jenov se stekajo v banke, od tam pa na borze, kjer se napihuje borzni balon v obsegu, kot ga še ni bilo v zgodovini.

Šele po poku tega gromozanskega borznega balona, morda že v letošnjem letu, bo prišla potrebna streznitev za bogate države, ki že dolgo živijo v iluziji neprestane gospodarske rasti in samozadovoljstva. Ni mogoče ves čas povečevati proizvodnje, tega naše okolje ne prenese (več).

Tudi tekmovanje med državami, med podjetji in med posamezniki je slepa pot, kajti ljudje lahko le s sodelovanjem in medsebojno delitvijo rešimo probleme sveta. Druge poti na našem preobljudenem in izčrpanem planetu preprosto ni.

Danes je na svetu dovolj dobrin za zadovoljevanje potreb vseh ljudi. Ne potrebujemo še več dobrin, temveč njihovo pravičnejšo porazdelitev, kar je mogoče storiti z dogovorom na mednarodni ravni. Oblikovati inteligenten sistem delitve dobrin na mednarodni ravni je politična in ekonomska prioriteta prihodnosti.

A še prej potrebujemo streznitev, ki prihaja v obliki globalnega borznega zloma. Edino z medsebojno delitvijo globalnih virov bomo lahko rešili bližajoči se zlom ekonomije sebičnosti, pohlepa in samozadovoljstva.

sobota, 21. marec 2015

Pijte vodo, ne nafte


Trenutno se cena sodčka (barrel) nafte giblje okoli 50 dolarjev (čeprav cena precej niha), ker sta evro in dolar vse bliže, je podobna tudi cena v evrih. Cena za 1 kubični meter (6,29 sodčka) vode iz vodovodnega omrežja v Sloveniji znaša približno 1 evro. Za grobo primerjavo torej lahko izračunamo, da je 1 kubični meter nafte vreden približno 300 evrov, kar pomeni, da je nafta 300-krat dražja od vode. Pa vendar lahko trdimo, da je voda veliko dragocenejša od nafte.

Prvič, ker je nafta zamenljiva. Danes bi brez nafte lahko živeli, če bi le hoteli. Če bi se tako odločili - gospodarstveniki, politiki, znanstveniki, potrošniki in drugi - bi vsa naša vozila lahko poganjala elektrika. Medtem pa za vodo ne moremo reči, da je zamenljiva. Ne samo, da kar 60 % telesa odraslega človeka sestavlja voda in da voda pokriva 71 % površine našega planeta, voda je ključna sestavina slehernega organizma, sleherne celice in vseh življenjskih procesov (prehranjevanja, fotosinteze itd.). Torej voda ni samo del življenja, voda JE življenje.

Drugič, ker nafto kot surovino za številne izdelke (plastika, najlon, maziva…) lahko nadomestimo, medtem ko brez vode ne moremo pridelati nobene hrane in izdelati nobenega izdelka. Pri tem ne moremo mimo lani izšle izjemne knjige mednarodnega okoljskega novinarja Stephena Leahya z naslovom Your Water Footprint, The Shocking Facts About How Much Water We Use to Make Everyday Products (Vaš vodni odtis, šokantna dejstva o tem, koliko vode potrebujemo za produkcijo naših vsakdanjih izdelkov). Knjigo se vsekakor splača prebrati.

Naš vodni odtis

Vodni odtis (poznamo tudi ogljični odtis) je skupna količina vode, ki jo porabimo neposredno (na primer za umivanje, pitje, kuhanje) in posredno (na primer za pridelavo hrane ali izdelavo različnih izdelkov, ki jih uporabljamo). Lahko govorimo tudi o neposredno porabljeni vodi in o virtualno porabljeni vodi, to je vodi, ki je ne “vidimo”, saj se porabi v procesu produkciji hrane, pijače in vsega drugega. Količine vode, ki so navedene v tej knjigi, so dejansko porabljene ali onesnažene in zatorej neprimerne za ponovno uporabo. Vodni odtis je torej skupna količina uporabljene vode, od katere se odšteje voda, ki se kot čista ali očiščena lahko ponovno vrne v primeren vodni vir.

Ko popijete pollitrsko plastenko vode, ste dejansko (trajno) porabili 5,5 litra vode, saj je bilo poleg dejansko popite vode v procesu izdelave plastenke porabljenih še nadaljnih pet litrov vode. Za pollitrsko colo pa je za celotno proizvodnjo in distribucijo te pijače potrebnih kar 175 litrov vode. Za vašo jutranjo skodelico kave je bilo dejansko porabljenih 140 litrov neoporečne vode, za skodelico čaja pa “le” 35 litrov; 0,75 litrska steklenica viskija pa je zahtevala porabo kar 1.218 litrov vode.

Za pridelavo enega jabolka je potrebnih 135 litrov vode (pri vseh vrednostih gre za povprečno globalno porabo, kajti v različnih podnebnih razmerah so količine potrebne vode različne), za lubenico 1.000 litrov, za pomarančo 80 in za eno limono 18 litrov. Za kilogram paradižnika je potrebnih 214 litrov vode, za kilogram banan pa 790 litrov oziroma 160 litrov za eno banano.

Za pridelavo kilograma govedine je potrebnih kar 15.400 litrov vode, svinjine 5.990 in za kilogram piščančjega mesa 4.300 litrov pitne vode. Pridelava enega jajca zahteva 196 litrov vode. Nasploh je govedina izjemno potratna hrana, tudi ko gre za ogljični odtis, saj se v procesu pridelave enega kilograma govedine v ozračje izpusti kar 13,3 kilograma ogljikovega dioksida CO2, glavnega toplogrednega plina (Eat less meat: CO2 emission of our food).

Za proizvodnjo bombažne majice s kratkimi rokavi je bilo porabljenih 2.500 litrov vode, za kavbojke 7.600 litrov, za usnjene čevlje pa 8.000 litrov. Za izdelavo usnjenega kavča se porabi 136.000 litrov vode, za kavč iz umetnih materialov pa 1.610 litrov. Za plenico za enkratno uporabo je porabljenih 545 litrov vode, medtem ko je zaradi večkratne uporabe vodni odtis ene pralne plenice le 15 litrov. In še bi lahko naštevali.

Profesor Arjen Hoekstra, ki je leta 2002 razvil koncept vodnega odtisa (Water Footprint) pravi, da je “varčevanje vode doma sicer dobra stvar, vendar kar 86 % vodnega odtisa ne ustvarite doma, pač pa pri proizvodnji hrane, naravnih vlaken, nafte in energije, zato je zelo pomembno kaj kupujete.”

Čeprav se nam zdi (vsaj v naših krajih), da je čista voda praktično neomejena dobrina, pa dejansko to ni. Danes kar 2,1 milijarde ljudi oziroma 30 % človeštva živi v krajih, ki se soočajo s pomanjkanjem vode.

Zakaj moramo poznati svoj vodni odtis? Ker že samo s spremembo svojega jedilnika in nakupnih navad lahko pomembno pripomoremo k ohranjanju vodnih virov, ne samo v naši okolici, temveč tudi na drugem koncu sveta. Če bi samo malo zmanjšali količino in vrsto zaužitega mesa, se odpovedali pijačam v plastenkah, ne kupovali usnjenih izdelkov in tako naprej bi veliko pripomogli k varčnejši uporabi vode na planetu. Ne moremo reči, da smo kot posamezniki popolnoma nemočni.

Svetovni dan voda

22. marca obeležujemo svetovni dan voda (World Water Day). To je priložnost, da se zavemo, kako dragocena je voda. Vode in nafte sploh ne moremo primerjati, kar smo skušali storiti uvodoma. Voda je dejansko neprecenljiva. Dragocenejša je ne samo od nafte, temveč tudi od zlata. (Če bi imeli sredi puščave, ko bi bi bili že dolgo brez vode, na izbiro kilogram zlata ali liter vode, za kaj bi se odločili?)

Prav tako je potrebno ohraniti vodo kot javno dobrino in poznati razloge, zakaj ne smemo dopustiti privatizacijo vode.

Voda ni samo življenjsko pomembna tekočina, voda JE življenje.



(Naslov prispevka je izposojen iz znamenitega stripa Alan Ford)

ponedeljek, 09. marec 2015

Evropa - projekt tržnih sil


Morda se nam zdi čudno, zakaj Evropa vse bolj postaja nekakšna “ječa narodov”, podobno kot je bila nekoč označena ranjka Avstroogrska monarhija. Vsaj manjši narodi, še zlasti Grki, imajo danes takšen občutek. Do izbruha finančne krize se je zdela “evropska ideja” nekaj zelo pozitivnega, saj je jamčila za blaginjo, mir, demokracijo in človekove pravice Evropejcev, pa tudi širše. Vendar je potrebno poudariti, da je “evropska ideja” nastala na povsem drugačnih temeljih.

“Evropska ideja” je že od samega začetka ideja velikega Trga. “Evropska ideja” je v resnici že ves čas projekt tržnih sil. Pravi začetek evropskega povezovanja sega v leto 1951, ko so Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ). Dejansko je torej Evropska unija nastala zaradi tržnih interesov; zaradi lažjega trgovanja in višjih dobičkov. Pravi temelji Evropske unije so torej trgovina, skupni trg, enotna finančna politika, konkurenčnost in kot takšna je sodobna Evropa obsojena na propad.

Dokler ni v letu 2008 nastopila kriza, se je zdelo, da so evropski temelji trdni in da gre za formulo uspeha. Vendar je kriza razgalila pravo naravo velikanskega tržnega sistema, ki mu pravimo Evropska unija. Evropski pravni sistem je v svojem bistvu skupek pravil, ki predvsem ščiti finančne in gospodarske institucije in jim omogoča čimbolj nemoteno delovanje na enotnem evropskem trgu. Tudi vse širitve so bile predvsem širitev tega ogromnega trga in s tem pridobitev novih tržnih priložnosti, novih dobičkov.

Ob nastopu krize, leta 2008, se je najprej začelo reševanje finančnih institucij, ki predstavljajo pravo “hrbtenico” evropskega projekta in tega reševanja kar ni in ni konec. Prava “narava” Evropske unije se je zares in v polni meri razgalila na primeru Grčije. Demokracija, mir, blaginja ljudi in človekove pravice so bile nemudoma povsem odrinjene na stran; edino pomembna je bila ohranitev skupnega trga, skupne valute in njunih nosilnih institucij - finančnih institucij oziroma bank, zavarovalnic, finančnih skladov itd.

Kaj si zdaj želijo tržne sile, ki dejansko vodijo evropski projekt? Nič manj kot skupni proračun in skupnega finančnega ministra ter skupno vojsko, ki bo zavarovala ta uničevalni projekt tržnih sil (Dnevnik). Ponovno vidimo, da gre v samem “srcu” Evrope za trgovino, biznis, ne pa za blaginjo ljudi, mir, demokracijo, človekove pravice.

Če bo šla Evropa še naprej v tej smeri, bo zelo kmalu razpadla. Evropske države morajo ohraniti svojo suverenost, ne zgolj politično, temveč tudi finančno oziroma v širšem smislu ekonomsko. Namesto krepitve skupnega trga, moramo krepiti solidarnost, medsebojno delitev in resnično sodelovanje med suverenimi evropskimi državami. Le na takšnih temeljih lahko evropska ideja preživi, če ne bomo spet zabredli v medsebojne konflikte, ki so se v Evropi že večkrat v zgodovini iztekli v krvavo morijo.


Slika: Leena Saarinen (flickr)

petek, 20. februar 2015

Share International


V prihodnosti, ko se bomo končno premaknili z mrtve točke norega ekonomskega stanja, kjer tekmovanje vseh z vsemi ustvarja revščino, lakoto, brezposelnost, brezštevilne konflikte, uničeno okolje; na drugi strani pa izjemno bogastvo peščice Zemljanov, se nam bo zdela medsebojna delitev nekaj povem normalnega in naravnega.

Danes so naši umi popolnoma prežeti s prepričanji, da je ekonomska tekma, ki jo poimenujemo konkurenčnost, nekaj dobrega in za človeštvo koristnega. V šolah, podjetjih, v medijih, celo družinah; politiki, ekonomisti, številni intelektualci in še mnogi drugi nas dobesedno bombardirajo s prepričanji, da je tekmovanje gonilo človeškega razvoja. A resnica je ravno nasprotna, tekmovanje zavira človeški razvoj oziroma celo uničuje našo prihodnost.

Share International je mednarodna organizacija, s sedežem v Londonu, ki zadnjih nekaj desetletjih “seje semena” novih časov, drugačnih medsebojnih odnosov, drugačnega pogleda na svet. Kar je danes utopično, eksotično, nenavadno, morda celo noro, bo jutri nekaj povsem sprejemljivega in normalnega. Tako gre to. Ljudem prihodnosti se bo zdel današnji svet kaotičen in nor (no, mnogim se takšen zdi že sedaj).

Že ime Share International oziroma po slovensko “Medsebojna delitev na mednarodni ravni” pove bistvo: v središču prihodnjih medčloveških in mednarodnih odnosov bosta medsebojna delitev in resnično sodelovanje. Nič več kaotično tekmovanje, zadolževanje, varčevanje, revščina, brezkončni konflikti in podobne norosti današnjega časa.

Poleg velikanskega pomena medsebojne delitve za prihodnost človeštva, pa nam organizacija Share international nevsiljivo predstavlja še eno veliko zgodbo prihodnosti - prihod velikega učitelja, Maitreje. Tudi tu imamo ljudje problem. V preteklih stoletjih smo ljudje predvsem pod vplivom velikih religij in moderne znanosti (poleg njenih izjemnih koristi) ustvarili tako trde in toge miselne vzorce, da se nam sleherna informacija izven teh okvirjev zdi nekaj povsem nemogočega.

Vendar je na spletnih stranih organizacije Share International in njeni slovenski različici Share Slovenija navedenih toliko pričevanj, znamenj in drugih “nenavadnih” informacij ter dogodkov v povezavi z Maitrejo, da bi se moral vsak resen bralec vsaj zamisliti nad njimi. Ljudje se dejansko bojimo novega, veliko raje se oklepamo starega in preizkušenega, pa četudi nam to povzroča škodo.

A vsakdo ima svobodno voljo in razum. Lahko sledimo znanstvenim in religioznim avtoritetam ter ostanemo “pri starem” ali pa se odločimo za novo. Vsaj poskusiti velja.


sreda, 18. februar 2015

Ne, niti centa več


V šestih letih recesije se je vrednost ameriških borz vrednostnih papirjev zvišala za neverjetnih 8 bilijonov oziroma 8.000 milijard dolarjev in velika večina tega denarja je šla v roke 10 % najbogatejših Američanov, ki imajo v lasti 91 % vseh vrednostnih papirjev (CommonDreams).

Čeprav nismo Američani, pa podoben sistem “deluje” tudi v drugih državah, tudi pri nas. Borze vrednostnih papirjev so velikanska “mašina” za prerazporejanje bogastva. Nov denar, ki se steka na borze, se takorekoč avtomatsko prerazporedi k večinskim lastnikom delnic, torej k že tako najbogatejšim ljudem.

In dotok denarja na borze je takorekoč neusahljiv. Večina denarja, ki ga države namenjajo “reševanju” bančnega sistema, se dejansko steka na borzo. Od kod vse te velikanske vsote denarja, ki kot reka tečejo v žepe bogatih?

Ta denar “priskrbijo” države z novim zadolževanjem. Ko smo Slovenci “pomagali” Grkom, se je dejansko zgodilo naslednje: Slovenija se je zadolžila in denar poslala velikim (predvsem nemškim) špekulantskim bankam, da bi pokrila njihove zgube, ki so jih “utrpele” v borznem zlomu leta 2008. Prebivalci Grčije niso dejansko dobili nič.

Zdaj moramo tako Grki kot tudi Slovenci varčevati, saj moramo vračati ogromne dolgove (obremenjene z obrestmi), s katerim pravzaprav nimamo nič. Grki naj bi tako denar vrnili Slovencem, Slovenci pa finančnim trgom. Ne Slovenci ne Grki nimamo od tega denarja nobene koristi, kvečjemu nove dolgove.

V resnici je finančna igra skrajno preprosta: dolžniški sistem bremeni države in njihove prebivalce, bogastvo pa se steka k najbogatejšim ljudem na svetu. Politiki ne razumejo ali nočejo razumeti, da gre za nevarno igro, v ozadju katere je uničevanje blaginje večine ljudi in planeta, da bi že tako bogati še bolj obogateli.

Nov borzni zlom

Čeprav borze zdaj dobesedno “cvetijo”, saj centralne banke v imenu držav oziroma njenih politikov (ne pa prebivalcev) vanje pretakajo tisoče milijard dolarjev, evrov (RTV SLO) in drugih valut, pa s tem pripravljajo nov borzni zlom velikanskih razsežnosti. Komajda si lahko predstavljamo za kako visoke številke gre, tako naj bi bilo na primer samo na evropsko valuto evro vezanih 26,45 bilijona oziroma 26.450 milijard dolarjev valutnih izvedenih finančnih instrumentov - derivativov (The Economic Collapse).

Gre za neverjetne vrednosti, medtem ko se pri nas komajda napraska nekaj malega denarja za šolsko pomoč otrokom s posebnimi potrebami. Čeprav bankirji želijo krivdo za skorajšnji zlom borz že vnaprej prevaliti na Grčijo, ukrajinsko krizo, nizke cene nafte, premajhno varčevanje, pa so pravi vzroki v popolnoma neustreznem reševanju finančne krize iz leta 2008. Pa še noben bankir ali politik ni odgovarjal zato.

Slovenija ni izjema, zdajšnje razkritje delovanja slovenske centralne banke samo kaže, kako deluje današnji finančni sistem. V slovenski bančni sistem je bilo leta 2013 vloženih več kot 4 milijarde evrov (VZMD), čeprav ta denar sploh ni bil potreben. Banke tega denarja večinoma ne namenjajo za posojila prebivalstvu in podjetjem, temveč ga rajši vlagajo v bolj donosne borzne papirje, dobički pa bodo tako in tako poniknili v zasebne žepe. Ta gromozanska vsota, ki smo jo “morali” vložiti v banke, je napihnila slovenski dolg, ki z obrestmi in glavnico bremeni vse državljane in podjetja.

Ko bo izbruhnila nova borzna kriza in to bo zelo kmalu, bodo banke državo ponovno zaprosile za pomoč. Takrat je potrebno reči, jasno, odločno in glasno: NE, NITI CENTA VEČ!

In takrat bo končno nastopil čas za medsebojno delitev dobrin. Bistvo ekonomije ni denar, bistvo ekonomije so dobrine, do katerih imajo pravico vsi ljudje.



Slika: The Economic Collapse (Jeff Kubina)

ponedeljek, 16. februar 2015

Dvanajst tveganj, ena rešitev


Ekstremne podnebne spremembe, jedrska vojna, globalna pandemija, ekološka katastrofa, zlom globalnega sistema, udarec asteroida, izbruh supervulkana, sintezna biologija, nanotehnologija, umetna inteligenca, neznane posledice, slabo globalno vodenje v prihodnosti. Naštetih je dvanajst potencialno možnih dogodkov, ki bi lahko povzročili “konec sveta” oziroma predstavljajo grožnje civilizaciji, kakršno poznamo danes. Izhajajo iz študije Global Challenges (Globalni izzivi), ki so jo pred kratkim objavili raziskovalci Univerze v Oxfordu.

Dvanajst tveganj, ki ogrožajo človeško civilizacijo

Na nekatera izmed dvanajstih tveganj, ki so jih izpostavili raziskovalci, zaenkrat ne moremo bistveno vplivati. Izbruh supervulkana in udarec večjega asteroida v Zemljo sta potencialno možna dogodka, a ravno tako verjetna kot sta bila v preteklih milijonih let. Tudi neznane posledice, ki izhajajo iz nepredvidljivih vzrokov, ne spadajo v kategorijo, ki bi nas morala resno skrbeti. Tudi ko gremo po ulici, se nam lahko kadarkoli pripeti karkoli nepredvidenega, na primer, da nam pade opeka na glavo; a vseeno gremo po ulici.

Potem so tveganja, ki izhajajo iz novih tehnologij: sintezna biologija, nanotehnologija in umetna inteligenca. Možnost, da nam rezultati tehnološkega nadzora uidejo izpod nadzora so, a ljudje smo vedno nekako uspeli obvladovati svoj razvoj, vsaka nova stvar je vsaj v začetni fazi razvoja precej nepredvidljiva. Tudi globalna pandemija predstavlja določeno tveganje, ki pa je pogosto (medijsko) prenapihnjeno in v okviru sodobne medicine relativno obladljivo.

Čeprav ne podcenjujemo nobenega od doslej naštetih tveganj, pa je vendarle majhna verjetnost, da bo človeška civilizacija uničena zaradi njih, razen ko gre za hollywoodske filme - ti imajo zelo radi dramatične scene pandemij, supervulkanov, asteroidov, groženj umetne inteligence in drugih superkatastrof.

Mnogo večji problem pa dejansko predstavljajo tveganja, ki izhajajo iz povsem zgrešenega ekonomskega sistema sodobne družbe, ki trenutno vpliva na vse vidike življenja na tem planetu.

Tveganji ekstremnih podnebnih sprememb in ekološke katastrofe sta posledici ekonomije, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti. Ta ekonomski model vodi neposredno v okoljsko katastrofo. Proizvodnja dobrin že zdaj povsem omogoča celotnemu človeštvu preživetje in življenje v blaginji. Tako lahko v študiji Global Challenges (str. 79) preberemo, “da je že zdaj več kot dovolj hrane za zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu, vendar je njena distribucija skrajno nepravična in zato lakota še naprej vztraja.” Ne potrebujemo torej še večje proizvodnje hrane in drugih dobrin, temveč njihovo pravičnejšo distribucijo oziroma porazdelitev.

Nepravična porazdelitev globalnih dobrin predstavlja temeljni vzrok za tveganje jedrske vojne, zlom globalnega sistema in slabo globalno vodenje v prihodnosti. Ekonomski sistem, ki omogoča, da ima 1% ljudi že skoraj tolikšno bogastvo kot 99 % ostalih ljudi (Oxfam), je največje tveganje sodobnega človeštva. Takšno stanje povzroča brezštevilne konflikte znotraj držav in med njimi, kar nas lahko pripelje tudi do končnega konflikta - jedrske vojne ali popolnega razpada družbenih sistemov danes ali v prihodnosti, kar prav tako lahko vodi v uničenje človeške civilizacije.

Medsebojna delitev kot rešitev

V resnici je resnično veliko tveganje za prihodnost človeštva slepo ohranjane ekonomskega sistema, ki temelji na gospodarski rasti, tekmovalnosti (konkurenčnosti) in komercializaciji družbe (kar pomeni, da so vse dobrine, storitve in celo medčloveški odnosi utemeljeni na nakupu in prodaji oziroma na denarni vrednosti).

Alternativa temu sistemu je medsebojna delitev dobrin na globalni ravni, torej med državami, pa tudi znotraj njih. Dobrine so namenjene zadovoljevanju potreb vseh ljudi, nikakor pa ne smejo biti sredstvo za bogatenje posameznikov, podjetij ali posameznih držav.

Čeprav na nekatera od dvanajstih tveganj, ki smo jih omenili, nimamo vpliva, pa tveganja, ki res predstavljajo neposredno in dejansko nevarnost za prihodnost človeštva, lahko relativno enostavno odpravimo - s politiko in ekonomijo, ki bosta utemeljeni na principu medsebojne delitve.


Slika: opensource.com

petek, 06. februar 2015

805 milijonov


Številke so neusmiljene. Prav je, da razmislimo o njih. Povedo nam zgodbo o današnjem svetu. Vendar se moramo zavedati, da je vsaka “številka”, še zlasti ko gre za najrevnejše prebivalce planeta, v resnici človek. Zavedati se moramo, da biti lačen pomeni nepredstavljivo trpljeje, dan za dnem, do bridkega konca.

Po zadnjih dostopnih podatkih je v svetu 805 milijonov ljudi, ki trpijo zaradi kronične lakote, kar pomeni, da ne dobivajo dovolj hrane, ki bi jim omogočala normalno dejavno življenje (FAO).

Kaj nam pomeni številka 805 milijonov ljudi? 28 članic Evropske unije trenutno šteje 507 milijonov prebivalcev (Wikipedia). Prebivalcev ZDA je trenutno 320 milijonov (Wikipedia). Skupaj torej EU in ZDA štejeta 827 milijona prebivalcev, torej le nekaj več kot je vseh lačnih ljudi na svetu.

40.000 ljudi dnevno umre zaradi preprečljivih vzrokov, med katerimi je na prvem mestu ravno podhranjenost (STWR).

Politiki in ekonomisti teh številk ne omenjajo. Čeprav jih poznajo, jih raje ignorirajo. Ne vedo, kaj bi z njimi. Vsako žrtev terorističnega napada milijonkrat pokažejo, zaradi njih sklicujejo sestanke, zborovanja, se udeležujejo protestov.

Seveda ne smemo z ničemer opravičevati terorističnih napadov, vendar je treba mnogo več pozornosti, kot jo namenjamo danes, nameniti tudi ljudem, ki vsakodnevno trpijo in umirajo, čeprav je njihov problem enostavno rešljiv. Politiki imajo vse možnosti, da v kratkem času rešijo ta resnično sramotni problem celotne človeške skupnosti.

Svetovna proizvodnja hrane danes celo presega potrebe vseh ljudi, ki danes živimo na planetu Zemlja. Samo polovica vse zavržene oziroma uničene hrane bi zadostovala, da bi nahranili vse ljudi sveta. (FAO).

To je dejstvo. Nobenega razloga ni, da bi šel danes kdorkoli lačen spat. Nobenega razloga ni, da bi kdorkoli umrl zaradi lakote oziroma drugih vzrokov, ki so povezani z lakoto (na primer zaradi večje dovzetnosti in smrtnosti zaradi različnih bolezni).

Politiki poznajo ta dejstva in tudi vedo, da je rešitev povsem enostavna: medsebojna delitev hrane in drugih ključnih virov med državami (Dialog o medsebojni delitvi hrane). Nobena velika umetnost ni mednarodni dogovor o medsebojni delitvi hrane med državami, s katerim bi presežke hrane preusmerili tja, kjer jo primanjkuje.

Ker pa politiki v zvezi s tem nočejo nič storiti, je prav, da se združimo in to zahtevamo od njih (Združevanje ljudi sveta).

Že zdaj pa se s podpisom peticije lahko pridružite globalnemu pozivu k medsebojni delitvi. Morda je to le kapljica v morje, a veliko kapljic skupaj lahko podre še tako mogočne ovire.

805 milijonov ljudi živi med nami. Želijo živeti. Ne umirati.

805.000.000 ljudi.



Foto: Trey Ratcliff (flickr)

četrtek, 22. januar 2015

O medsebojni delitvi in strahu


“Dobrine kopičimo, ker nas je strah. A če bi bili sposobni resnično deliti, kopičenje ne bi bilo potrebno, ker bi bilo vsega dovolj.” (Na Zimskih kratkočasnicah o medsebojni delitvi)

Čeprav običajno o ljudeh, ki kopičijo dobrine oziroma bogastvo, govorimo kot o sebičnežih in pohlepnežih, pa gre v ozadju bolj za nekaj drugega - za strah. A ne govorimo samo o bogataših, tudi mi si želimo imeti nekaj več, imeti nekaj na zalogi, nekaj za “hude čase”.

Bojimo se prihodnosti, bojimo se pomanjkanja in lakote in revščine, bojimo se drugih ljudi, zato se skušamo zaščititi. Mislimo, da bo občutek strahu izginil, če bomo imeli veliko denarja, veliko dobrin, polne shrambe ali silose.

A občutek strahu kljub temu ne izgine, pridruži se mu še strah pred izgubo tega bogastva, pred drugimi ljudmi, ki bi se želeli polastiti našega bogastva. Zelo bogati ljudje zagotovo niso srečni, tudi njihove skrbi so zelo “bogate”.

Zdravilo za strah

Če pa bi ljudje sprejeli načelo medsebojne delitve dobrin, bi živeli v povsem drugačni družbi, v povsem drugačnem svetu. Kajti v resnici ni “hudih časov”. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo hude čase.

Medsebojna delitev preprosto pomeni, da so dobrine dostopne ljudem, ki jih in ko jih potrebujejo. Prav vsem ljudem. To se nam zdi nekaj zelo neekonomskega, a to sploh ne drži. V družinah, kjerkoli po svetu, je medsebojna delitev temeljni “ekonomski sistem”.

Nam kdaj pade na pamet, da bi s člani svoje družine tekmovali za dobrine? Da bi obilno jedli, otroke ali stare starše pa poslali lačne spat? Seveda ne. A natanko to počnemo v naši širši družini - državi. In še bolj v naši najširši družini - celotni človeški skupnosti oziroma “družini vseh ljudi”.

Milijone otrok, milijone svojih bratov in sester pošiljamo lačne spat. Nekatere države in korporacije v ogromnih silosih hranijo stotine milijonov ton hrane. Eni za hude čase, drugi za višje cene in višje dobičke. To preprosto ni prav. To ni nič manj kot zločin proti človeštvu!

Če sprejmemo načelo medsebojne delitve - kot posamezniki, v okviru svojih skupnosti ali naše skupne družine vseh ljudi - se nam ni treba ničesar več bati. Nikoli več ne bomo trpeli pomanjkanja, ne bo nas več strah drugih ljudi ali drugih držav in končno se bomo lahko posvetili - življenju. V vsej njegovi lepoti in radosti.

Medsebojna delitev je v resnici zdravilo za strah. Je zdravilo, ki povsem prežene strah. Nadomestijo pa ga zaupanje, mir in boljši časi.


Slika: wlodl (flickr)

nedelja, 04. januar 2015

Medsebojna delitev je čarobna


Mišek Maks je na velik karton napisal povabilo na jabolčno zabavo. Mimo pride njegov prijatelj jež Henry in Maks mu razloži, da ve za jablano, polno zrelih jabolk, zato se je domislil, da bi skupaj priredili prijateljsko zabavo, na kateri se bodo sladkali z jabolki.

Henry je navdušen in skupaj se odpravita nabirat jabolka. Ko prideta na jaso z jablano, presenečeno ugotovita, da jabolk ni več. Maks razočaran potoži, da je bila jablana še dan prej polna sočnih jabolk. Žalostna se obrneta in Henry sklene, da morata zabavo odpovedati.

Ko gresta mimo domovanja polha Rika, Henry opazi polno vrečo jabolk. Maks, običajno zelo prijazen, Rika vpraša, če je on obral vsa jabolka z drevesa. Riko ponosno prikima in pravi, da so bila zelo težka.

Henry ga vpraša, kaj namerava storiti z njimi. “Pojedel jih bom, seveda”, mu odgovori Riko. “Vse sam?” ga vpraša Henry. “Seveda,” pravi Riko, “saj sem vse sam nabral”. Maks mu jezno zabrusi, naj se odslej tudi sam igra, saj takšnega prijatelja pač ne potrebujejo.

Prijatelja potrta odideta in Maks s solznimi očmi potoži, da Riko jabolk “ni želel deliti z drugimi”. Ko pride domov, strga vabilo na zabavo in prosi Henrya naj ostale prijatelja obvesti o odpovedi zabave, sam pa se zapre v svoje domovanje.

Henry pohiti h krtu Molly, ki pa ji ni všeč, da bo jabolčna zabava odpovedana, zato sklene, da bodo pač priredili zabavo s palačinkami, saj ima nekaj moke, ki “jo bo z veseljem delila z vsemi ostalimi”. Žabon Freddy se jima prav tako priključi ter pravi, da je pripravljen deliti lonec vode z marelico.

Tudi kosinja Belinda je ogorčena, ko zve za Rikovo sebično dejanje in pravi: “Drevo v gozdu pripada vsem. Ne moreš kar vzeti vse sadeže in jih obdržati samo zase.” Prijatelji sklenejo, da bodo potrtega Maksa presenetili z zabavo s palačinkami in Belinda odleti po nekaj jajc, ki jih bo zamenjala za črve.

Ko pridejo do Maksovega bivališča, tamkaj zagledajo Rika z jabolki. Riko skesano potoži: “Oprostite, ne vem kaj sem mislil. Še vedno želite jabolka? Nič kaj zabavno jih ni sam jesti ter se osamljen igrati.” Maks se mu zahvali in pravi, da imajo zdaj še vedno lahko jabolčno zabavo.

“Vendar”, pravi Molly, “mi smo prinesli vse sestavine za zabavo s palačinkami”. “Potem pa,” v smehu odvrne Riko, “imejmo zabavo z jabolčnimi palačinkami. Stavim, da ima Maks veliko ponev in nekaj masla.”

Prijatelji opazijo, da je jež Henry nenadoma izginil. Najdejo ga v bližnjem grmu, kamor se je skril, ker le on nima ničesar, kar bi delil z drugimi. Maks ga skuša potolažiti, da to ne drži in pri tem opazi, da so njegove bodice polne vejic, brez katerih ne morejo zakuriti ognja za peko palačink.

Nazadnje se vseh šest prijateljev loti dela in skupaj pripravijo palačinko velikanko. Ko je pripravljena, Maks pravi, da zdaj potrebujejo le še kanček čarobnega. Maks palačinko posuje z nečim belim in jo razdeli na šest kosov. “Kaj je to?” ga radovedno vpraša Henry.

“Prijateljski prašek”, mu odvrne Maks in pomežikne. “S prijateljskim praškom je vse, kar skupaj jemo, še slajše.” Potem so tiho pojedli do zadnjega koščka. Riko pa si je pri sebi zabrundal:

“Deliti, deliti je tako zabavno opravilo -
ko si vsi delimo med seboj, je vedno dovolj,
dovolj zame in za vse druge.”


Čeprav je na voljo že kar nekaj literature na temo medsebojne delitve, pa je na prav simpatičen način izstopajoča otroška knjiga - slikanica Brigitte Weninger z naslovom Medsebojna delitev je zabavna (Sharing is Fun).

Zgodba, ki smo jo na kratko povzeli, je vsekakor zelo poučna, kajti če si z drugimi delimo dobrine, se nam nikoli ni treba bati pomanjkanja, hkrati pa nimamo razloga, da bi druge sovražili oziroma se jih bali.

Mar ni ravno to naš največji problem: če smo prepuščeni sami sebi in z drugimi tekmujemo za dobrine, se ves čas bojimo za svojo prihodnost in se skušamo s kopičenjem premoženja zaščititi pred negotovo usodo, pa še osamljeni in prestrašeni smo. Vseeno je ali gre za posameznike ali za države. Medsebojna delitev pa pomeni, da se vedno lahko zanesemo na druge in drugi na nas.

Vsakdo ima nekaj, kar lahko deli z drugimi. Ni važna vrednost in količina. Prijateljstvo se ne meri, tudi ljubezen ne. To je njuna čarobnost. Zato je tudi medsebojna delitev čarobna.


Slika: Minedition

torek, 30. december 2014

Najlepša čestitka 2015


MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV… S temi besedami se začenja Ustanovna listina Združenih narodov, ki je bila v San Franciscu podpisana 26. junija 1945, medtem ko je bila sama organizacija ustanovljena 24. oktobra istega leta, ko je Ustanovna listina stopila v veljavo. Leto 2015 bo v znamenju 70-letnice Združenih narodov. To naš praznik in prav je, da ga primerno obeležimo.

Pa ne zgolj s praznovanji, temveč z našo lastno aktivnostjo. Politiki večinoma ne cenijo preveč Združenih narodov in se zgolj občasno udeležijo njenih srečanj, kjer s figo v žepu navržejo nekaj fraz o miru in sodelovanju. V resnici pa je to naša organizacija, organizacija, ki združuje vse ljudi sveta in prav je, da cilje, ki si jih je človeštvo postavilo pred 70. leti v okviru Združenih narodov končno uveljavimo v praksi. Kateri so ti cilji?

Cilji Organizacije združenih narodov so (iz 1. člena Ustanovne listine):

1. ohranjati mednarodni mir in varnost ter v ta namen izvajati učinkovite skupne ukrepe za preprečevanje in odpravo groženj miru, zatiranje agresije ali drugih kršitev miru in si v skladu z načeli pravičnosti in mednarodnega prava prizadevati za ublažitev ali mirno reševanje mednarodnih sporov ali odpravo razmer, zaradi katerih bi lahko prišlo do kršitve miru,

2. razvijati prijateljske odnose med narodi, ki temeljijo na spoštovanju načela enakopravnosti in samoodločbe narodov, in izvajati druge ustrezne ukrepe za utrditev miru na svetu,


Združeni narodi so bili ustanovljeni ravno z namenom ohranjanja svetovnega miru, kajti še ene svetovne vojne človeštvo ne bi preživelo, saj bi v vojni velikega obsega slej ko prej nekdo uporabil jedrsko orožje in temu bi zagotovo sledila verižna reakcija, s čimer bi bilo življenje na Zemlji povsem uničeno. Ta grožnja, kljub vsemu napredku človeštva, še do danes ni odpravljena, saj je v svetu še vedno približno 17.000 jedrskih bojnih konic, od tega 4.300 pripravljenih za takojšnjo uporabo (Nuclear weapon).

3. zagotavljati mednarodno sodelovanje pri reševanju mednarodnih gospodarskih, socialnih, kulturnih in humanitarnih problemov ter spodbujati in se zavzemati za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, ne glede na raso, spol, jezik ali veroizpoved,

Svetovnega miru pa ni mogoče zagotoviti samo s političnimi sporazumi in dogovori. Svetovni mir danes bolj kot politični ogrožajo ekonomski konflikti, ki povzročajo gospodarske, socialne, kulturne in humanitarne probleme. Danes je svet zapleten v uničujočo ekonomsko vojno za planetarne vire, v kateri močnejše države z različnimi finančnimi, kapitalskimi in špekulantskimi “orožji” uničujejo blaginjo šibkejših držav, pa tudi dele lastnega prebivalstva.

Posledice te ekonomske vojne so katastrofalne (2014 World Hunger and Poverty Facts and Statistics):

- na svetu je 870 milijonov kronično lačnih ljudi, vsako leto samo zaradi neposrednih posledic podhranjenosti umre 5 milijonov otrok in to navkljub dejstvu, da je hrane dovolj za prav vse ljudi;

- v skrajni revščini živi več kot 1,3 milijarde ljudi

in temeljni vzrok revščine in lakote je “škodljiv ekonomski sistem”.

Največjo grožnjo svetovnemu miru tako danes predstavlja škodljiv ekonomski sistem, ki povzroča izjemno nepravično porazdelitev globalnih virov. Veliko pove podatek, da ima najbogatejši odstotek svetovnega prebivalstva v lasti kar 48 % vsega svetovnega premoženja; medtem ko ima 85 najbogatejših Zemljanov toliko bogastva kot najrevnejših 3,5 milijarde ljudi oziroma polovica svetovnega prebivalstva (Richest 1% of people own nearly half of global wealth, says report).

S pravičnejšo delitvijo globalnih virov med vse prebivalce sveta bi odpravili to največjo grožnjo svetovnemu miru, saj so socialni in gospodarski problemi, ki jih povzroča ekonomska vojna za globalne vire, stalen vir napetosti, ki mimogrede lahko prerastejo v politične in vojške konflikte najširših razsežnosti.

4. postati središče za usklajevanje prizadevanj narodov za dosego teh skupnih ciljev.

In prav zato Združeni narodi še vedno predstavljajo središče “za usklajevanje prizadevanj narodov za dosego teh skupnih ciljev”. Mi, običajni ljudje smo tisti, ki moramo podpreti organizacijo Združenih narodov in ji podeliti vso svojo podporo, da lahko uresniči plemenite cilje, ki smo si jih kot človeštvo zadali pred sedemdesetimi leti.

Naša združena moč - ki jo na ulicah lahko izrazimo v milijonih nas - bo spodbudila Združene narode, da postanejo središče, kjer bodo naši politiki, v našem imenu, uveljavili resnično mednarodno sodelovanje in medsebojno delitev globalnih dobrin in s tem zagotovili trajen mir. Brez miru pa prihodnost na Zemlji ni mogoča.

Vse najboljše Združeni narodi. Vse najboljše NAM, LJUDSTVOM ZDRUŽENIH NARODOV.

To je najlepša čestitka za leto 2015.



Slika: UN 70th Anniversary Logo