nedelja, 30. avgust 2015

Okamenelo srce Evrope


Od letošnjega marca do septembra 2016 bo Evropska centralna banka (ECB) v evropski bančni sistem vsak mesec“stočila” 60 milijard evrov. Skupaj bo tako ECB evropskim bankam v okviru tega tako imenovanega programa kvantitativnega sproščanja “podarila” 1140 milijard evrov. S tem naj bi spodbudila gospodarsko rast, saj naj bi komercialne banke več denarja namenila kreditiranju gospodarstva in prebivalstva (24ur.com).

A komercialnim bankam večinoma “dol visi” za gospodarstvo, še zlasti pa za prebivalstvo, in s tem denarjem raje na veliko špekulirajo na borzah ter služijo bajne dobičke. V drugi polovici avgusta 2015 je sicer kar nekaj teh dobičkov oziroma denarja iz ECB izpuhtelo v velikih borznih padcih.

Druga velika (nedemokratična) ustanova, ki poleg ECB obvladuje Evropsko unijo, Evropska komisija, je pred kratkim (10. avgusta 2015) sporočila, da bo devetnajstim evropskim državam zagotovila 2,4 milijarde evrov pomoči za reševanje migrantske krize; v nadaljevanju bomo rajši govorili o beguncih, saj je pojem migranti izrazito zavajajoč - glej: Prihajajo ljudje, prihajajo družine.

Ta vsota, ki je namenjena reševanju begunske krize, predstavlja le 0,2 odstotka pomoči bankam. Če pa pogledamo še pobliže, je razmerje še slabše. Celotna sredstva se bodo izplačevala do leta 2020, od tega pa bo šlo dobrih 214 milijonov za krepitev mejnega nadzora, kar torej sploh ni namenjeno lajšanju hudih stisk beguncev, ki bežijo iz kaotičnih vojnih območij. (European Commission Approves 473 Million Euros to Greece for Migration Crisis)

V resnici je torej za tako močno ekonomsko združbo, kot je Evropska unija, pomoč beguncem le drobiž. Ob tem pa predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker skrajno cinično izjavi “da ta neuspeh Unije, da bi bila bolj velikodušna in da bi si bolj enakomerno razdelila breme, ustvarja Evropo, v kateri noče živeti” (24ur.com). Mi tudi ne g. Juncker, a mi nismo predsednik Evropske komisije, ki ima v roki “škarje in platno”.

Glavno breme reševanja begunske krize je zdaj dejansko na obmejnih državah “evropskega imperija”, na humanitarnih organizacijah ter posameznikih in skupinah, ki se same organizirajo. Cinizem brez primere je, da mora enega glavnih bremen krize nositi ravno Grčija, ki bo sicer prejela 473 milijona evrov pomoči evropskih institucij, čeprav so jo taiste institucije le malo prej praktično finančno uničile in dosegle nadaljni razpad njenega socialnega sistema. Kako naj se tako razsuta in ponižana država zdaj uspešno sooči s humanitarno krizo bibličnih razsežnosti.

Nič drugače ni na novih begunskih “vstopnih točkah” v EU - v Srbiji in Makedoniji. Pred nekaj dnevi je tema dvema državama, v katere dnevno vstopa tisoče beguncev in imata že tako dovolj svojih problemov, Evropska komisija namenila “kar” 1,5 milijona evrov “dodatne” pomoči, prej pa “že” 90.000 evrov Makedoniji in 150.000 Srbiji (Na konferenci o Zahodnem Balkanu pozivi k solidarnosti). Je to res solidarnost?

Pa saj jim je srbski zunanji minister Ivica Dačić lepo povedal: “To je problem Evropske unije, načrt ukrepanja pa pričakujejo od nas [tranzitnih držav]. Menim, da mora načrt najprej sprejeti Evropska unija. Zelo neposreden bom: levji delež problema nosimo mi.” Njegov makedonski kolega pa ga je samo še dopolnil: “Naloge ne bomo opravili z 90.000 evri, ki smo jih prejeli doslej, niti z milijonom evrov, ki so jih napovedali. Če ne bomo dobili evropskega odgovora na težavo, si ne smemo delati utvar, da jo bomo rešili.” (Na konferenci o Zahodnem Balkanu pozivi k solidarnosti)

Zelo pozitivna je aktivnost posameznikov, skupin, humanitarnih organizacij in obmejnih držav EU, ki si z velikimi napori prizadevajo ublažiti begunsko krizo, vendar je to samo gašenje velikega požara z vedri vode. Evropska unija je navkljub krizi še vedno velikanska politično-ekonomska sila, ki razpolaga z velikanskimi finančnimi in materialnimi viri. Namesto 60 milijardnega mesečnega “darila” bankam, bi že del teh sredstev zadoščal za civiliziran sprejem beguncev, ki je skladen z evropskimi in mednarodnimi vrednotami ter standardi. Prav tako bi s tem denarjem lahko pomagali reševati krize v državah, odkoder se valijo reke beguncev.

Za rešitev begunske krize je nujno potreben močan političen pritisk, samo veliko srce posameznikov in samoorganiziranih skupin ter humanitarnih organizacij preprosto ne bo dovolj. Ta hip bi morale ulice evropskih mest preplaviti množice demonstrantov in z miroljubno vztrajnostjo od evropskih vlad in njenih ključnih ustanov (Evropske komisije in Evropske centralne banke) zahtevati resno reševanje begunske krize in tudi reševanja vse večje revščine v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Afriki in še kje. Denarja in drugih virov ima EU dokazano dovolj, več kot dovolj.

nedelja, 23. avgust 2015

Prihajajo ljudje, prihajajo družine


Na blogu medijske organizacije Al Jazeera je urednik njene spletne strani v angleškem jeziku Barry Malone pojasnil, zakaj za ljudi, ki preko Sredozemlja bežijo v Evropo, ne bodo več uporabljali besede 'migranti' (Why Al Jazeera will not say Mediterranean 'migrants').

“Predstavljajte si, da zjutraj zbudite svoja majhna otroka. Predstavljajte si, da ju nahranite in oblečete. Predstavljajte si, da deklici naredite čop, z dečkom pa se pogovarjate o čevljih, ki jih bo to jutro obul.

Zdaj pa si predstavljajte, da medtem ko to počnete, že veste, da boste še isti dan na njuna ranljiva telesa poveznili rešilna jopiča in ju vzeli s seboj na gumijast čoln - in se odpravili preko morja in prav takšne zgodbe so povedali mnogi begunci.

Razmislite, kakšne zgodbe bi pripovedovali otrokoma, da bi ju pomirili. Pomislite, kako bi ju lahko nasmejali. Pomislite na čustveno moč, ki bi jo potrebovali, da bi iz njiju izvabili nasmeh ter prikrili svoj strah.

Kako bi se počutili, če bi po tej izkušnji - po tem divjem begu stran od vojne - mediji minimalizirali vašo zgodbo ter vas in vašo družino grobo označili kot 'migrante'?”
S temi besedami začne svoj zapis Barry Malone.

“Krovni pojem migrant ni več primeren za opis groze, ki se odvija v Sredozemlju. Beseda se je iz jezikoslovne opredelitve spremenila v orodje, ki dehumanizira begunce in nas odaljuje od prave problematike; gre za odkrit slabšalen izraz,” nadaljuje svoje razmišljanje g. Malone.

Nič več ne govorimo o umrlih posameznikih, temveč zgolj o številu mrtvih migrantov. Samo še o številkah. Ob tem se lahko spomnimo, kako tudi naši politiki zdaj barantajo o kvotah migrantov, ki naj bi jih “velikodušno” sprejeli in o migrantskih tokovih, ki se bližajo Sloveniji.

Beseda migrant (SSKJ) je oznaka za: “kdor spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov”. Beseda migrant torej označuje ljudi, ki se selijo zaradi ekonomskih razlogov. In politiki so pretkani, zato zdaj svoje državljane strašijo z migranti, ki bodo “odžrli” njihova delovna mesta.

V resnici pa gre za begunce, za ljudi, ki bežijo stran od strahotnih vojn ali nemogočih življenskih razmer. Za večino tega so v dobršni meri krive ravno zahodne države, ki podpihujejo konflikte, da bi lahko enostavneje izkoriščale naravno bogastvo držav od koder zdaj prihajajo “migrantski tokovi”.

Al Jazeera bo odslej uporabljala samo še besedo begunci. Barry Malone pravi, da v Sredozemlju ni “migrantske” krize. Gre samo za veliko število beguncev, ki bežijo pred nepredstavljivo bedo in nevarnostmi.

V letošnjem letu je približno 340.000 beguncev prečilo evropske meje, kar je 0,045 odstotka vseh Evropejcev (740 milijonov). Samo Turčija pa je doslej sprejela 1,8 milijona Sircev, Libanon 1 milijon in še celo Irak, ki je sam v težavnih razmerah, kar 200.000, poudarja g. Malone.

V resnici gre za razmere, ki zahtevajo odločno politiko Evrope. Ne gre samo za pomoč beguncem, temveč za reševanje vzrokov za krizo nepredstavljivih razsežnosti v delih Afrike, na Bližnjem vzhodu in Aziji. To je temeljna naloga sodobne Evrope. Če je ne opravi, potem bo tudi naša prihodnost kaj klavrna.

V Evropo ne prihaja tisoče migrantov, pač pa družine, otroci, starejši in drugi. Prihajajo ljudje.

Resnični ljudje, ne številke

Znamenita slika sirske družine (starša in otroka) Daniela Etterja, ki je pred kratkih zaokrožila po medijih in družbenih omrežjih razkriva vso tragiko ljudi, ki so zbežali z območja groze, smrti, vojne. Avtor fotografije je ob tem dejal:

“V vsej svoji novinarski karieri me še nikoli tako prevzel trenutek, ki sem mu bil priča, in imel hkrati srečo, da sem ga lahko ovekovečil. Ničesar nisem vedel o njih, vendar je njihova reakcija povedala vse.

Bile so solze veselja in olajšanja, da je celi družini uspelo, hkrati pa tudi solze žalosti nad vsem, kar so prestali v zadnjih tednih, mesecih in letih. V tistem trenutku je bilo med njimi toliko ljubezni.”


So to številke, so to “odžiralci” naših delovnih mest? Ne, to so ljudje, to so družine, ki želijo živeti, ljubiti.


Slika: Daniel Etter

četrtek, 20. avgust 2015

Ne čakajte, je že tu


Številni strokovnjaki že nekaj časa napovedujejo novo veliko finančno in ekonomsko krizo. Vandar je čas za napovedi mimo. Nova globalna finančna kriza se je dejansko že začela oziroma se prejšnja sploh ni končala. Običajno se mora sicer zgoditi “prelomni dogodek”, na primer dramatičen padec vrednosti newyorške borze (kot leta 1929) ali propad velike banke, kakršen je bil propad banke Lehman Brothers 15. septembra 2008.

A v krizo ne vstopiš tako kot v novo leto - ob točno določenem času. Še zlasti voditelji bi radi videli, da jim zjutraj ob kavici nekdo sporoči: “Danes ob 6.37 se je začela velika globalna kriza”. Potem bi lahko sklicali nujni sestanek in začeli iskati rešitve. A žal ne gre tako.

Dejansko gre za postopen proces, v katerega smo vstopili že dolgo nazaj. Že leta “1988 je Maitreja napovedal popoln zlom mednarodnega borznega trga, ki se bo začel na Japonskem. Ta zlom bo posledica nerazumnega ekonomskega sistema, ki še naprej vlada v svetu.”

Glavni japonski borzni indeks Nikkei je le leto po tej napovedi dosegel svoj vrh, 39.000 indeksnih točk (decembra 1989), potem pa je v le letu dni padel na vsega 23.000 točk; leta 2008, ob izbruhu zadnje velike globalne krize, pa je zdrsnil celo pod 8.000 točk. Danes je indeks Nikkei sicer na približno 20.000 točkah, a vse to predvsem na račun velikanskih finančnih injekcij japonske in drugih vlad po letu 2008 (Popotresni sunek).

Japonska si po borznem zlomu leta 1989 dejansko ni nikoli več povsem opomogla in je danes navkljub vsem titanskim ukrepom vlade v globoki recesiji (Japan economy shrinks in second quarter in setback for 'Abenomics'). Japonskemu zlomu so sledili številni večji ali manjši borzni zlomi, ki so nov vrh dosegli v letu 2008.

Sledili so številni ukrepi vlad, ki so se zaradi reševanja finančnih ustanov močno zadolžile (Še danes jim vrnite njihova polja…), kar je borzne indekse oziroma finančno industrijo začasno sicer rešilo, a danes se kriza vrača v polnem obsegu. Velikanski padci kitajskih borznih indeksov v zadnjih mesecih pa niso edini problem, Michael Snyder je pred kratkim zapisal, da je trenutno kar 23 svetovnih držav sredi borznega zloma, med njimi tudi Slovenija (23 Nations Around The World Where Stock Market Crashes Are Already Happening).

Te države so: Malezija, Brazilija, Egipt, Kitajska, Indonezija, Južna Koreja, Turčija, Čile, Kolumbija, Peru, Bolgarija, Grčija, Poljska, Srbija, Slovenija, Ukrajina, Gana, Kenija, Maroko, Nigerija, Singapur, Tajvan in Tajska. A to je šele začetek, pravi g. Synder, kajti na zelo boleč način bodo borzne zlome že zelo kmalu občutile tudi najmočnejše zahodne države.

“Nerazumni ekonomski sistem” se od japonskega borznega zloma ni niti za odtenek spremenil in samo finančne injekcije vlad in centralnih bank ga še vedno ohranjajo pri življenju. Vendar kmalu tudi to ne bo več dovolj. Zdajšnji velikanski dolgovi državam preprosto ne dopuščajo več nobenega pravega manevrskega prostora za ponovno reševanje finančnih ustanov, pa tudi državljani večine svetovnih držav so vse bolj nezadovoljni zaradi reševanja finančnega sistema na njihov račun (varčevanje, nižanje pravic, krčenje javnih storitev itd.).

Mnogi politiki zdaj skušajo s sprožanjem zunanjih konfliktov in spodbujanjem nacionalizma in rasizma med lastnimi državljani reševati velike ekonomske težave, ki ogrožajo njihove “prestole”.

Kako naprej

Kaj pomeni, da se je globalna finančna kriza že začela; da smo že sredi viharja, ki se bo le še bolj razbesnel? Pomeni, da moramo ukrepati. Da moramo takoj iskati rešitve. Kajti ko nam voda teče v grlo, je težko trezno razmišljati. A vlade se obnašajo, kot da ni nič in mirno zrejo v iluzijo večne gospodarske rasti.

Nekaj se iz dolgoletne ekonomske agonije zagotovo lahko naučimo in sicer, da je stari ekonomski sistem mrtev. Ekonomski sistem prekomernega trošenja naravnih virov, izkoriščanja ljudi, gospodarske rasti, tekmovanja (konkurenčnosti), finančnih špekulacij in manipulacij ter visokih dolgov je povzročil družbeni kaos v velikem delu sveta in povzročil veliko uničenje našega skupnega okolja.

Čas je za nekaj drugega, za ekonomski sistem, ki bo temeljil na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Ali kot pravi Maitreja: "Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti."

Stvari so resne. Ne čakajte na borzni zlom, ker je že tu.



Slika: Kester Brewin

torek, 18. avgust 2015

Še danes jim vrnite njihova polja...


Celotni neto mednarodni dolgovi, ki jih dolgujejo države dolžnice (zasebni in javni sektor), so se z 11,3 v letu 2011 povečali na 13,8 v letu 2014, v letu 2015 pa naj bi narasli na 14,7 bilijona ameriških dolarjev (ali 14.700 milijard dolarjev). V štirih letih se bo torej skupni globalni neto zunanji dolg povečal za 3,4 bilijone dolarjev oziroma za 30 %. Številke so objavljene v julijskem poročilu The new debt trap: How the response to the last global financial crisis has laid the ground for the next (Nova dolžniška past: kako je odziv na zadnjo globalno krizo postavil temelje za naslednjo) organizacije Jubilee Debt Campaign.

Jubilee Debt Campaign izhaja iz koalicije Jubilee 2000, ki je začela z delovanjem leta 1995, in sicer z namenom odpisa dolgov najrevnejšim državam, s čimer bi ob “jubileju” oziroma vstopu v novo tisočletje dobile nove priložnosti. Skupina najbogatejših držav G8 je leta 1999 res obljubila odpis 100 milijard dolarjev dolga najrevnejšim državam, koalicija Jubilee 2000 pa je sklenila nadaljevati z delom, da bi lahko nadzorovala obljubljeni odpis dolgov in si prizadevala za nadaljne odpise. Danes je seveda “zgodba” o dolgovih več kot aktualna.

Koncept odpisa dolgov v določenih časovnih obdobjih (na primer vsakih sedem let) je bil že pred tisočletji uveden v obliki posebnega zakona - jubileja (glej Platona ne moremo pustiti pred vrati in Odpis dolgov). V Stari zavezi je več odlomkov o odpisu dolgov, npr. Nehemija (5, 9-12): Nato sem rekel: 

»Ni dobro to, kar delate. Ali ne bi bili dolžni hoditi v strahu našega Boga, da ne bomo v sramoto narodom, našim sovražnikom? Tudi jaz, moji bratje in moji mladeniči smo jim posodili denarja in žita, in zdaj jim odpustimo ta dolg. Še danes jim vrnite njihova polja, vinograde, oljčnike in hiše, pa tudi obresti za denar, žito, vino in za olje, ki ste jim ga posodili.« Rekli so: »Vrnili bomo in ničesar ne bomo terjali od njih. Tako bomo storili, kakor si nam rekel.«

Današnji politiki in ekonomisti kjlub številnim lepim besedam niso zmožni razmišljati o odpisu vsaj dela ogromnega dolžniškega bremena, ki je “naravna” katastrofa za celotne države. Številne revne države se že desetletja dušijo pod težo dolgov, ki uničuje cele generacije tamkajšnjega prebivalstva. V zadnjih letih pa v ta nesrečni “dolžniški klub” vstopa vse več držav, tudi evropskih. Čeprav je danes veliko govora predvsem o Grčiji, je dolžniška situacija mnogo resnejša in obsežnejša.

V skladu s poročilom, ki smo uvodoma omenili (str. 12), je trenutno v dolžniški krizi 22 držav, kar pomeni, da njihov neto zunanji dolg presega 30 % bruto domačega proizvoda in da njegovo odplačevanje presega 15 % državnih prihodkov. Države, ki so že v dolžniški krizi, so (tabela, str. 13): Armenija, Belize, Kostarika, Hrvaška, Ciper, Dominikanska republika, Salvador, Gambija, Grčija, Grenada, Irska, Jamajka, Libanon, Makedonija, Marshallovi otoki, Črna gora, Portugalska, Španija, Šrilanka, Sv. Vincent in Grenadini, Tunizija in Ukrajina. V to kategorijo pa poročilo prišteva še Sudan in Zimbabve, ki sicer ne dosegata kriterija visokih odplačil dolga (nad 15 % prihodkov), saj sta dejansko že bankrotirali, zahodni kreditodajalci pa kljub temu nočejo slišati o odpisu dolgov tema skrajno revnima državama. Tako da je dejansko 24 držav, ki so uradno že v dolžniški krizi.

V skupino držav z visokim tveganjem krize zunanjega dolga se nadalje uvršča 14 držav: Butan, Zelenortski otoki, Dominika, Etiopija, Gana, Laos, Mavretanija, Mongolija, Mozambik, Samoa, Sv. Tomaž in Princip, Senegal, Tanzanija in Uganda.

Tudi nadaljnjim 29 državam grozi kriza zunanjega dolga. To so: Burkina Faso, Kambodža, Kamerun, Centralno afriška republika, Čad, Slonokoščena obala, Džibuti, Gvajana, Haiti, Madžarska, Italija, Kirgizija, Latvija, Lesoto, Liberija, Litva, Madagaskar, Maldivi, Mali, Niger, Poljska, Ruanda, Srbija, Sierra Leone, Slovaška, Sv. Lucija, Togo, Tonga in Zambija. V poročilu je omenjenih še 28 držav, ki jim grozi kriza zaradi dolgov privatnega sektorja.

Torej, kar 95 svetovnih držav (od 194) ima takšne ali drugačne težave z dolgom, čeprav vemo, da so tudi države izven tega seznama zelo zadolžene, vključno z najbogatejšimi. Seznam je resnično impresiven. Seveda ni nikakršno olajšanje, če Slovenije ni na teh seznamih; v globalnem okolju se kriza ene države hitro prenese na druge. V petem poglavju poročila (str. 16) je postavljeno ključno vprašanje, ki si ga moramo danes zastaviti, še zlasti pa si ga morajo politiki: “Is lending-based economic policy working?” (Ali ekonomska politika utemeljena na kreditiranju deluje?).

Ta ekonomski model naj bi temeljil na predpostavki, da se zunanji krediti namenijo investiranju v produktivne aktivnosti, kar spodbuja gospodarsko rast države, glavnica in obresti pa se lahko odplačajo iz zasluženega denarja. Da pa bi bil zunanji kredit odplačan, mora država vsaj del denarja za poplačilo zaslužiti zunaj svojih meja, kar običajno pomeni, da mora izvažati svoje dobrine. Kaj to pomeni za revne države? Na primer prodajati hrano za odplačilo dolgov, ki jo posledično primanjkuje za njene prebivalce z najnižjimi dohodki.

V poročilu so preučili skupino devetih držav (str. 16) z visokim tveganjem krize zunanjega dolga in ugotovili, da so med leti 2008 in 2013 res imele relativno visoko gospodarsko rast (povprečno 4,74 % letno), a se je v večini teh držav stopnja revščine v istem obdobju povečala, v sedmih od devetih držav pa se je povečala tudi neenakost.

Dolg kot politika neokolonializma

Kdor bere samo glavne (mainstream) medije, ima lahko občutek, da se problem dolgov začne in konča z Grčijo, zraven pa so morda še Portugalska, Španija in Italija. Problem dolgov pa je mnogo kompleksnejši in obsežnejši, veliko revnih držav že desetletja dobesedno životari, navkljub obilju lastnih virov. In ravno v tem je bistvo dolžniške ekonomije?

Dolžniška ekonomija je oblika neokolonializma, saj so države, ki dobijo tuje kredite, slej ko prej prisiljene v (raz)prodajo svojega premoženja in naravnih virov, da bi lahko poplačale kredite. A izraz poplačale je napačen, kreditov ni mogoče odplačati, saj se račun preprosto ne izide. Obrestno obrestni račun je neusmiljen in neživljenski. Temu so nekoč rekli oderuštvo. Oderuhi so bili najbolj osovraženi ljudje na svetu, danes pa sedijo v najvišjih nadstropjih gromozansko velikih globalnih bank in so strašno ugledni; politiki se jim klanjajo in jim jedo z roke.

Slovenije ta hip ni na seznamih najproblematičnejših dolžniških držav. Pa to pomeni, da smo lahko brez skrbi? Seveda ne. A namesto, da bi se aktivno vključili v kampanje za odpis dolgov, skupaj z drugimi državami, kakršno na primer vodi organizacija Jubilee Debt Campaign, tiščimo glavo v pesek in upamo, da nas bodo težave obšle ali da bodo problemi kar sami izginili. A “brez skrbi”, zagotovo nas ne bodo. Ko nas bo enkrat udarilo, bo zares hudo, pa naj zveni še tako dramatično.

Kreditodajalci nimajo nikakršnega razumevanja za težave države in njenega prebivalstva. Pa saj že v Dantejevi oderuhe simbolizirala ogabna zver Gerion, ki simbolizira prevaro:

"Njegovo lice milo je, domače,
na zunaj vse izdaja poštenjaka,
telo, ki nosi ga, pa je od kače.
Do pazduhe sta mu kosmata kraka,
čez hrbet, prsi in na vsaki strani
pa se vrtinči in kravža mu dlaka."


Ali pa tale opis oderuha Lakotnika iz leta 1895: "No, še kremži se mi sedaj tu! Vprašal te nisem za solze, marveč za denar. Plačaj mi, sicer – tam so vrata! Pri meni ne pomagajo nič kisli obrazi in solze. [...] Le mijavkaj in cvili, kar ti ljubo – [...] Brez denarja nobene milosti!" (Andrej Pančur, Opis oderuhov v 19. stoletju na Slovenskem, str. 186) Je bilo pri nedavnem “reševanju” Grčije kaj drugače? So bili oderuhi iz najuglednejših evropskih in globalnih ustanov drugačni od Lakotnika in Geriona? Ljudem so hrano dobesedno od ust trgali.

Priporočila

V poročilu Nova dolžniška past: kako je odziv na zadnjo globalno krizo postavil temelje za naslednjo je poglavju Priporočila (Recommendations, str. 30) zbran nabor sedmih aktivnosti, s katerimi bi se rešili bremen dolžniške krize, in sicer: regulirati banke in mednarodne finančne tokove; ustvariti celovit, neodvisen, pošten in pregleden arbitražni mehanizem za državni dolg; podpreti odpis dolgov za države, ki so že v krizi; podpreti davčno pravičnost; prenehati s spodbujanjem javno-zasebnega partnerstva kot načina vlaganja v infrastrukturo in storitve; podpreti odgovorno posojanje in izposojanje; zagotoviti pomoč v obliki nepovratnih sredstev in ne posojil, tako da "pomoč" v obliki posojil ne povzroča ali prispeva k dolžniški krizi.

Pred kratkim je tudi bivši grški finančni minister Yanis Varoufakis, kot soavtor, podal zanimivo idejo o konverziji dolga (debt-conversion program) v okviru Euro skupine (A New Approach to Eurozone Sovereign Debt). Vendar ni dovolj samo rešiti problem dolgov v Evropi, kajti če pustimo preostale države v dolžniški odvisnosti, bomo tako ali drugače tudi sami nosili posledice, na primer v obliki novih in novih valov beguncev, ki večinoma prihajajo iz zelo zadolženih držav.

Dolžniško krizo je potrebno rešiti globalno, ne pa se individualno pogajati s kreditodajalci in jih “fascinirati” z njim všečnimi varčevalnimi ukrepi. Bolj ko država varčuje v šolstvu, zdravstvu, socialnem varstvu, pri pokojninah in na drugih področjih, več ji ostane za odplačilo ogromnih dolgov. Samo za to gre.

Države morajo ponovno prevzeti nadzor nad finančnim sistemom, ki so ga povsem “osvojile” zasebne finančne ustanove - banke, finančni skladi, zavarovalnice. Danes države pridejo do denarja samo še z izposojanjem na globalnih finančnih trgih, ki so samo drugo ime za zasebne finančne ustanove, ki so si nagrabile neverjetno bogastvo in (politično) moč, saj so politiki samo še njihove lutke.

Prav tako moramo ekonomijo ponovno utemeljiti na kroženju dobrin, namesto da dobrine usmerjajo in z njimi manipulirajo globalne finančne institucije, v lastnem interesu seveda. Danes imamo celo vrsto možnosti za zamenjavo, izmenjavo ali delitev dobrin, s čimer lahko odvzamemo veliko moči globalni finančni industriji. Celotni ekonomski sistem je danes žrtev globalne finančne industrije.

Imamo torej celo paleto možnosti za reševanje dolžniške krize, a vse kaže, da nas mora le-ta posredno ali neposredno pošteno udariti, da bomo v zvezi s tem kaj resnega ukrenili. Nekoč davno so vedeli, da je ob določenem času - jubileju, dolgove potrebno odpisati. Da ljudje lahko normalno delajo in živijo naprej. A tako modrih vladarjev, kot so bili Hamurabi, faraon Bakenranef ali Solon (Platona ne moremo pustiti pred vrati, Odpis dolgov) in v novejšem času voditelji zahodnih držav, ki so leta 1953 Nemčiji odpisali velik del dolgov, danes očitno ni več.

Morda pa bi morali od oderuških kreditodajalcev preprosto, kot Nehemija, sami zahtevati:

“Še danes jim vrnite njihova polja, vinograde, oljčnike in hiše, pa tudi obresti za denar, žito, vino in za olje, ki ste jim ga posodili.”

In zraven zahtevati še vračilo zaseženih ali prodanih podjetij, vodnih virov, bolnišnic, šol itd. Saj nas je veliko, milijone. Le stopiti moramo skupaj in na velikih in mirnih demonstracijah zahtevati nazaj, kar so nam vzeli in kar nam ves čas jemljejo.


Slika: The New Debt Trap

sobota, 15. avgust 2015

Ograje “našega” sveta


Evropa se sprašuje, kako rešiti vse bolj zaostreno begunsko krizo. Evropske države kot branjevke na trgu barantajo o kvotah beguncev, ki bi jih lahko sprejele, hkrati pa na vseh koncih gradijo ograje in zidove, ker “plenilski priseljenci ogrožajo življenjsko raven Evropejcev”. To niso besede nestrpnih neonacistov, temveč angleškega zunanjega ministra Philipa Hammonda, medtem ko “njegov” premier Cameron govori o »rojih potencialnih priseljencev«. Kot da gre za kobilice in ne za ljudi.

Raziskovalka migracij in modernega rasizma dr. Mojca Pajnik v intervjuju za Dnevnikov Objektiv (14. 8. 2015) pravi, da je “pomembno razumeti, da imamo opravka z rasistično politiko. Migracijska politika EU morda deklarativno govori o varovanju človekovih pravic in humanitarnosti, zadnje čase veliko tudi o moralni dolžnosti reševati migrante iz Sredozemlja. A dejansko je to politika kriminalizacije migrantov, rasizma in ustvarjanja delitev – imamo »prvi svet« in ljudi iz držav »tretjega sveta«. Nujno pa moramo tudi razumeti, kaj Evropa počne v državah, od koder ljudje bežijo.”

Večina jih beži pred vojno v Siriji in Iraku, iz problematičnega Afriškega roga (predvsem iz Somalije in Eritreje), nestabilne Libije, Afganistana in številnih drugih “problematičnih” držav (BBC: Why is EU struggling with migrants and asylum?). Pri destabilizaciji teh držav so imele evropske države pomembno vlogo in jo imajo še naprej.

Pred časom je predsednica ugandskega parlamenta Rebecca Alitwala Kadaga dejala: “Noben Afričan noče zapustiti Afrike, vendar primanjkuje dela, priložnosti. Pomagajte nam jih ustvariti in ljudje bodo ostali v Afriki” (Potapljanje ladjic v Sredozemlju). Vendar evropske države ne pomagajo ljudem v njihovih lastnih državah, temveč iz tamkajšnjih kriz ustvarjajo visoke orožarske dobičke, pravi sindikalist Goran Lukič (Vojni dobičkarji in “globalna migrantska kriza”).

Krog je tako sklenjen. Evropske države oziroma njihovi voditelji so pomagali ustvariti krizo v številnih državah sveta in na račun tamkajšnje krize kujejo visoke orožarske dobičke. Ko pa tamkajšnji prebivalci, ki želijo preživeti, bežijo v Evropo, taisti politiki, ki prodajajo orožje, priseljence označijo za veliko grožnjo evropskemu načinu življenja in spodbujajo rasno nestrpnost med svojimi volilci. Kakšna sprevrženost. In (pre)mnogi jim nasedejo.

25. člen in prava rešitev begunske krize

S postavljanjem ograj in zidov Evropa ne bo ničesar rešila. Begunski val se tako ne bo ustavil, pritisk se bo le še stopnjeval. Ni dovolj “gasiti” posledic, potrebno se je lotiti odpravljanja vzrokov za zdajšnjo begunsko krizo. Politika reševanja begunske krize je že dolgo zapisana; naj si politiki ponovno (če so sploh kdaj ga) preberejo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, kjer je že od leta 1948 zapisano:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Mohammed Mesbahi v poglobljenem prispevku Heralding Article 25: a strategy for world transformation pravi, da je “eden največjih upov današnjega človeštva uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic za vsakega moškega, žensko in otroka po vsem svetu, kajti te skromne določbe so ključ za reševanje naših številnih neobladljivih težav.” Poudarja, da bi moral 25. člen “postati temeljni zakon in vodilno načelo v vsaki državi, kar pa je daleč od trenutne realnosti tako v najbogatejših kot v najrevnejših državah sveta.” Naše vlade bi morali prisiliti, da se lotijo redistribucije virov in prestrukturiranja globalne ekonomije, poudarja Mohammed Mesbahi.

V tej smer se moramo lotiti reševanja begunske krize: z medsebojno delitvijo dobrin in sodelovanjem. Potem se bo reka beguncev hipoma ustavila, prav nobene ograje ne bo potrebno postaviti, ki bi varovala “naš” svet. Naš svet je samo eden - planet Zemlja, in na njem lahko živimo brez ograj, zidov in pregrad. Drug poleg drugega, v miru.


Slika: IBTimes

nedelja, 09. avgust 2015

Votel konflikt


V zadnjih tednih je mnogo prahu dvignilo dogajanje okoli arbitraže o meji med Hrvaško in Slovenijo. Problematika meje se vleče že dolga leta in je več kot odličen “trajnostni vir” za napajanje nacionalizmov na obeh straneh meje. Žalostno je, da v 21. stoletju še vedno ne zmoremo preseči tragičnih praks, ki so svoj vrh dosegle v 20. stoletju in sicer neusmiljenega boja za “naše” ozemlje, “našo” mejo, “našo” ideologijo itd.

Resničen razvojni korak bomo naredili, ko bomo začeli vse ljudi dojemati kot pripadnike ene družine - človeštva in ko bomo celoten planet dojemali kot naš skupni dom. Seveda to ne pomeni, da ne potrebujemo več držav, le razumeti jih moramo na način, ki bo skladen z razumevanjem ideje enega človeštva, ki si deli skupni dom - planet Zemljo.

Državo moramo razumeti kot družbeno skupnost, ki mora v prvi vrsti poskrbeti za blaginjo vseh državljanov in za ohranitev okolja na območju, ki ga upravlja. Pri tem nam je lahko za vodilo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Počasi bi morali, tako politiki kot običajni prebivalci, sprejeti dejstvo, da je kategorija državljanstva daleč pomembnejša kot narodna pripadnost. Dobro vemo, kako daleč lahko pripelje ločevanje ljudi po narodni pripadnosti - vse do koncentracijskih taborišč. Nič ni narobe s pripadnostjo narodu, dokler ta ne postane politično in ekonomsko orodje za ločevanje ljudi na dobre in slabe, na večvredne in manjvredne in tako naprej. In prav vsak človek “ima pravico do državljanstva”, je zapisano v 15. členu Splošne deklaracije človekovih pravic.

Vendar država svojim državljanom blaginje ne sme zagotavljati na škodo drugih držav in njihovega prebivalstva. Zato bi namesto tekmovanja in sebičnosti, ki ju politiki radi “zapakirajo” v nacionalni interes, med državami moralo zaživeti resnično sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Če želimo preprečiti nove konflikte in vojne, revščino, lakoto ter uničenje našega skupnega okolja, potem druge poti preprosto ni.

Če se danes že moramo za kaj boriti, se moramo boriti za naše človeštvo in za našo Zemljo. In pri tem imamo le enega sovražnika: nas same in našo brezmejno omejenost.

Če bi torej na umetno ustvarjeni arbitražni “konflikt” med Slovenijo in Hrvaško pogledali iz širšega vidika, o katerem smo razmišljali, bi videli, da ga v resnici sploh ni. Hrvatje in Slovenci smo pripadniki velike človeške družine in bi morali, kot pravi 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, “ravnati drug z drugim kakor bratje”. Dogovoriti se o tem, kateri košček skupnega doma - Zemlje - bo kdo upravljal, zato sploh ne bi smel biti problem.

Če pa zdajšnji politiki niso zmožni prijateljskega dogovora, naj “mejni konflikt” globoko zamrznejo za kakšnih dvajset let, da politično upravljanje obeh držav prevzame nova generacija, ki bo znala razmišljati na nov način. Že tako in tako nam je v teh dneh nevzdržno vroče in bi bila takšna zamrznitev več kot dobrodošla.

Zdajšnji mejni konflikt med Hrvaško in Slovenijo je v resnici prav takšen kot strah: “je votel, okrog ga pa nič ni”.


Slika: SVRK

nedelja, 19. julij 2015

Na začetku novega


Živimo v izjemno burnem obdobju človeške zgodovine. Hitrost sprememb je tako velika, da jim komajda sledimo, kaj šele, da bi se jim uspeli sproti prilagajati. A morda, če je verjeti številnim informacijam, dogodkom in znamenjem, bo že relativno bližnja prihodnost prinesla spremembe, ki si jih danes komajda lahko zamislimo.

Po informacijah, ki jih že skorajda štirideset let objavlja Benjamin Creme, bo v bližnji prihodnosti v svetovno javno življenje v vlogi učitelja človeštva vstopil Maitreja. Pojasniti, kdo je Maitreja, je zahtevna naloga, tako ljudjem, ki so verni, kot tudi tistim, ki to niso. Ljudje le stežka spremenimo svoja prepričanja.

Da bi ljudje laže sprejeli tako ne-verjetno novico, se po svetu že vrsto let pojavljajo številna znamenja in nenavadni dogodki, ki jih nekateri poimenujejo kot čudežne, drugi pa znanstveno-fantastične (Temna materija in druge nenavadnosti). O nekaterih pojavih se previdno izrekajo celo najvišji predstavniki vlad po svetu, med njimi tudi ameriški predsednik Obama (Ničesar ne smem razkriti).

Benjamin Creme pa ne deluje sam, temveč v okviru neprofitne organizacije Share International, katere že ime samo (v slovenščini Medsebojna delitev dobrin na mednarodni ravni) poudarja eno temeljnih Maitrejevih prioritet, ki človeštvo lahko vodi v prihodnost brez vojn, pomanjkanja (805 milijonov) in uničenega okolja. Ta prioriteta je medsebojna delitev dobrin (Čas je za medsebojno delitev dobrin).

Velika verjetnost pa je, da bomo ta velik in nujen korak v prihodnost storili šele, ko nas bo streznil še en globalen borzni zlom (Popotresni sunek), po katerem bomo spoznali, da potrebujemo resnične spremembe v smeri medsebojne delitve dobrin in sodelovanja.

Prihodnost bo vsekakor vznemirljiva. Ne zavrnimo je kar tako.


Slika: Small Business Trends

četrtek, 16. julij 2015

Čas je za medsebojno delitev dobrin

Najprej nanizajmo nekaj dejstev:

- gospodarska rast je še vedno v središču ekonomskih politik večine svetovnih držav;

- kljub gospodarski rasti se povečuje družbena neenakost in z njo revščina ter lakota;

- z gospodarsko rastjo se zaostruje okoljska kriza;

- svetovna proizvodnja ključnih dobrin že zdaj zadostuje za osnovne potrebe vseh ljudi na planetu;

- denarni oziroma finančni sistem že dolgo ni več v “službi” gospodarstva in prebivalstva, temveč je postal sredstvo bogatenja in (politične) moči.

Vse kar smo zapisali so dejstva. Dejstva so nekaj, “kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo”. (SSKJ) Gospodarska rast torej povzroča vedno večje obremenitve okolja, hkrati pa več dodatnih dobrin ne rešuje obsežne revščine in lakote v svetu. Gospodarska rast ni pot v prihodnost.

Tisto, kar zares potrebujemo, je pravičnejša porazdelitev globalnih dobrin, ki jih je ta hip dovolj za slehernega Zemljana. Tako se obremenitve okolja ne bodo povečevale, zmanjšale pa se bodo družbene napetosti, ki večinoma izhajajo iz velikanske neenakosti v vseh državah sveta.

Ideja medsebojne delitve globalnih virov (Share The World's Resources) oziroma dobrin je že dolgo prisotna in predstavlja resno, če že ne kar edino alternativo današnjemu ekonomskemu sistemu sebičnosti in tekmovanja (konkurenčnosti), v katerem jo najšibkejši vedno najslabše odnese - pa naj gre za posameznike ali države.

Medsebojna delitev ni nekaj zapletenega in eksotičnega. Gre za preprost dogovor med državami, da svoje presežke dobrin namenijo posebnemu skladu, ki bo na mednarodni ravni koordiniral njihovo prerazporeditev na območja, kjer jih primanjkuje. S tem ne bi nihče ničesar izgubil, saj gre za presežne dobrine, ki večinoma končajo na odpadu ali propadejo v velikanskih skladiščih. Mnogi, ki jim primanjkuje tudi najnujnejših dobrin, pa bi z medsebojno delitvijo dobili veliko. Kaj milijonom ljudi, ki so kronično lačni, teh je na svetu še vedno preko 800 milijonov, pomeni hrana, ki neuporabljena leži v velikih skladiščih bogatih držav? Odgovor je seveda preprost: pomeni jim življenje.

Z globalnim mehanizmom medsebojne delitve delitve dobrin bi države ponovno prevzele nadzor nad pretokom globalnih virov, ki ga imajo danes v rokah finančne elite. Finančni sistem danes s pomočjo dolgov obvladuje globalne dobrine in jih usmerja v skladu z lastnimi interesi, ne pa interesi držav in njihovega prebivalstva.

Ne gre za to, da bi vsi imeli enako in živeli enako. Vendar si niti en človek na planetu ne zasluži umreti od lakote. To preprosto ni človeško. Tudi ni človeško živeti v slumih, kjer ni ne sanitarij, ne pitne vode in še marsičesa drugega ne.

Človeško pa je, da si med seboj delimo dobrine in s tem preprečimo nepotrebne smrti ter uničenje globalnega okolja. Medsebojna delitev je prihodnost.



Slika: The Hindu

petek, 10. julij 2015

Cipras proti svetu

Je mogoče biti en dan najbolj oboževana, drugi dan pa najbolj osovražena oseba na svetu? Je mogoče. Če si Aleksis Cipras. Mnogi oboževalci Aleksisa Ciprasa smatrajo, da jih je zdaj nenadoma izdal. Ker se pogaja z upniki za nov sveženj pomoči. A Aleksis Cipras ni nikogar izdal. Morda samo salonske levičarje, ki iz varne razdalje navijajo za Grke v boju proti neizmerno močnim finančno-političnim silam.

Le malokdo je v resnici podprl epski boj grške vlade s finančnimi institucijami in evropskimi politiki. Če bi Grki dobili resno podporo, bi bil njihov boj lahko veliko uspešnejši. A s polnim želodcem se je lahko igrati ideološke igrice, medtem ko je obubožanim Grkom težko v nedogled čakati na izide pogajanj.

Kaj so storili tisti, ki so zdaj planili po Aleksisu Ciprasu? So organizirali proteste proti ciničnim izjavam slovenskega finančnega ministra in premierja proti Grkom? So zbirali pomoč za lačne Grke? Ne, večinoma samo čakajo na novice o novem OXI Aleksisa Ciprasa. Ali pa objavijo kratek komentar na blogu ali FB-ju. In to je vse.

Boj proti globalni finančni oligarhiji ne bo izbojevala Grčija sama. Grki so pokazali pot, a na njej so ostali sami. Samo res močna koalicija držav in civilnodružbenih gibanj lahko izbori zmago proti neizmerno močnih finančnim elitam.

Grki potrebujejo hrano, pijačo, zdravila, stanovanja, delo itd. Aleksis Cipras ne sme izdati Grkov. Salonske levičarje pa lahko.


Slika: Wikipedia

torek, 07. julij 2015

Ne Grčija, Kitajska!


Čeprav se vsa Evropa in tudi dobršen del sveta že lep čas intenzivno ukvarja z Grčijo, pa je na obzorju še veliko večji problem - Kitajska. Grčija je iz ekonomskega vidika palček; pri Grčiji gre predvsem za evropsko in v ozadju nemško obsesijo z varčevanjem. A v času zaostrovanja grške krize se je Kitajska znašla na robu borznega zloma, ki lahko do temeljev pretrese svet.

Ključna kitajska borzna indeksa, Shanghai Composite in Shenzhen Composite, sta v zadnjih tednih izgubila 30 % vrednosti, kar znese približno 3.000 milijard dolarjev; z drugimi besedami: 3.000 milijard dolarjev je v zadnjih dneh na kitajskih borzah dobesedno izpuhtelo (China freezes new share offers in bid to shore up plunging stock markets).

Kitajska vlada si zdaj obupno prizadeva stabilizirati padajoče borzne trge. Morda ji bo to začasno tudi uspelo, a stalna, večletna rast borznih indeksov se zdaj končuje. Na boleč način. Podobno kot pred leti pri nas, so se Kitajci množično zadolževali, da so lahko “uživali” v navidez brezkončni rasti borznih trgov.

Zgodba je bila že velikokrat ponovljena: čezmerna rast ima neizogibno za posledico čezmerne padce. Vendar borze avtomatsko za sabo potegnejo podjetja, kajti s padanjem vrednosti delnic se zmanjšuje tudi vrednost podjetij. Kriza v podjetjih pa se hitro pokaže v celotni ekonomiji in družbi. Ko se zamaje Kitajska, se zamaje cel svet. V prihodnjih tednih ali mesecih bomo priče postopnemu zlomu globalne ekonomije.

Ekonomija, ki sloni na finančnih in borznih špekulacij, bo propadala pred našimi očmi. Kar zdaj doživljajo Grki, bomo videli tudi v drugih razvitih državah; v številnih nerazvitih državah pa je “grška” kriza že desetletja vsakdanja stvar, samo da tega nihče več ne opazi, ali pa noče.

Je mogoč izhod iz te strme poti navzdol? Je. Bistvo ekonomije namreč ni denar (finance), temveč dobrine. Lahko jeste denar; se lahko oblečete v denar; vam lahko denar nudi varno zavetje? Ne more. Namesto, da se neprestano ukvarjamo z denarjem, se moramo začeti ukvarjati z dobrinami.

In magična beseda prihodnosti je: medsebojna delitev dobrin. Ko se bomo naučili medsebojne delitve dobrin, predvsem na globalni ravni, bodo vse finančne tegobe tega sveta izpuhtele. Ne bo jih več. Človeštvo bo končno svobodno zadihalo in zaživelo v miru in blaginji.