sobota, 20. december 2014

Združevanje ljudi sveta


“V tem času ekonomskih pretresov sami težko opazimo, kako lahko načelo medsebojne delitve predstavlja rešitev za svetovne probleme, še zlasti to velja za številne intelektualce. Na voljo imamo knjižnice knjig in poročil, ki analizirajo, kaj vse je z družbo narobe, in v večini izmed njih se avtorji trudijo doseči nemogoče – vladam predlagati nove ideje in alternativne politike. Vladam, ki zastopajo in podpirajo pogubno komercializacijo naših političnih, ekonomskih in socialnih struktur.” začenja Mohammed Mesbahi svoj članek Uniting the people of the world (Združevanje ljudi sveta; vsi navedki v članku so iz omenjenega članka) na spletni strani nevladne organizacije Share The World's Resources (Medsebojna delitev globalnih virov).

Brezštevilne knjige, razprave, članki, konference, oddaje, predavanja, okrogle mize morda res kritično osvetljujejo problematiko današnjega sveta, a v resnici le malo vplivajo na spremembo politike, ki vztrajno “podpira sedanji ekonomski sistem”. Posamezniki, skupine ter lokalne skupnosti se borijo v brezupni vojni proti “nebrzdanim tržnim silam”, ki dejansko vodijo družbo.

Mohammed Mesbahi poudarja, da imamo “na voljo še eno rešitev: združiti ljudi dobre volje iz vsega sveta, ki so naše zadnje upanje za družbeno preobrazbo na planetarni ravni. Kajti takoj, ko se bodo ljudje združili v svetovni val mirnih protestov, se bo načelo medsebojne delitve naravno in samodejno manifestiralo. Razen tega ključnega manjkajočega dejavnika v sodobnih svetovnih zadevah ni nobene druge rešitve iz tega kritičnega brezizhodnega položaja, v katerem se bo v prihodnjih letih znašlo človeštvo.”

Dejansko postaja vse bolj jasno, da edino združena moč ljudi lahko pripelje do resničnih sprememb. V zadnjih letih smo bili priča številnim gibanjem in pobudam, ki so dobesedno spremenila tok zgodovine: tako imenovana Arabska pomlad, gibanje Okupirajmo, Pohod proti globalnim podnebnim spremembam so samo nekatera od teh. Čeprav se morda komu zdi, da ta gibanja niso dosegla veliko, pa so pokazala združeno moč ljudi, ki lahko spremeni še tako konzervativen režim. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi lahko dosegli milijoni ljudi po svetu, ki bi se združili za skupne cilje.

“Prav tako kot politika ne mara, da ljudje demonstrirajo, ker je takrat ogrožena zaradi izgube svoje moči in privilegijev, tudi sile komercializacije ne marajo, da se ljudje po vsem svetu združujejo. Jasno jim je, da se bodo takrat, ko bo ljudska moč postala planetarna, začele v temeljih majati strukture, ki vzdržujejo njihov ​​nadzor nad družbo,” pravi Mesbahi. “Ko se bodo milijoni zbrali in protestirali, v eni državi za drugo, se bo sprožilo tako nezavedno kot zavestno spoznanje, da smo eno človeštvo.”

Ko bomo ljudje resnično spoznali, da smo eno človeštvo, se nam bo medsebojna delitev dobrin zdela nekaj normalnega in naravnega. Ne moremo živeti drug mimo drugega; ne moremo živeti v preobilju vsega, medtem ko v naši soseščini ali na drugem kontinentu umirajo člani naše velike družine - človeštva.

“Najzanesljivejši način, da bi za večino človeštva odpravili skrajno neenakost, so ulične demonstracije, ki naj neprenehoma dan in noč potekajo z vizijo združenega sveta in z zahtevami: ‘Dovolj reševanja bank, dovolj brezkončnega varčevanja, dovolj brezciljnih poskusov obdavčitve bogatih – čas je, da se v okviru družbene preobrazbe, ki temelji na medsebojni delitvi, pravičnosti in zdravi pameti, končno začnejo reševati revni ljudje.’”

Ne smemo torej čakati, da se bodo spremembe zgodile same od sebe, ker se ne bodo. Potrebna je naša združena moč, ki bo politike prisilila, da s skupnimi močmi začnejo reševati skupne probleme človeštva, na prvem mestu lakoto in skrajno revščino.

“Ko bodo vse države prišle skupaj in si delile svetovne vire, ko bo človeštvo vzpostavilo ravnovesje v zavesti in naravi – bo to moč v največjem pomenu. Vsi ti tako imenovani vplivni ljudje se v naši današnji družbi ohranjajo samo s trgovanjem, z zakoni, ideologijami in s prepričanji. Šele ko se ljudje ne bodo več uklanjali njihovi avtoriteti in bodo prišli skupaj kot eno, bomo videli, kaj je v resnici moč. Naj ponovimo slogan, ki je pogosto napisan na protestnih plakatih: Zakaj smo prestrašeni, če je njih tako malo in nas tako veliko?” zaključuje svoj članek Mohammed Mesbahi.


Slika: Pasu Au Yeung

ponedeljek, 15. december 2014

Poučna zgodba


“Nekega večera, ko je mama pripravljala večerjo, je stopil v kuhinjo njen enajstletni sin. Z uradniško hladnokrvnostjo je pomolil mami pod nos popisan list papirja. Mama si je obrisala roke v predpasnik in začela z zanimanjem brati:
  • pokosil sem travo - 20 eurov
  • pospravil sem svojo sobo - 10 eurov
  • šel sem v trgovino po mleko - 10 eurov
  • pazil sem na sestrico (tri popoldneve) - 60 eurov
  • v šoli sem dobil dve odlični oceni - 50 eurov
  • vsak večer odnesem smeti - 50 eurov
SKUPAJ: 200 eurov

Mama je nežno pogledala svojega odraščajočega sina. V srcu ji je vstalo tisoč spominov. Vzela je nalivnik, obrnila list in začela pisati:

za to, da sem te devet mesecev nosila pod svojim srcem - 0 eurov
za vse neprespane noči ob tebi, ko si bil bolan - 0 eurov
za vse večere, ko sem te zibala, ker si bil žalosten - 0 eurov
za vse trenutke, ko sem brisala tvoje solze - 0 eurov
za vse, kar sem te dan za dnem naučila - 0 eurov
za vse zajtrke, kosila, malice, večerje in sendviče, ki sem ti jih pripravila - 0 eurov

SKUPAJ: 0 eurov

List je z nasmehom izročila sinu. Ko je sin prebral, sta se mu v očeh zalesketali dve veliki solzi. Z nerodno kretnjo se je obrisal, obrnil list in na svoj račun napisal: PLAČANO! Nato je skočil mami v naročje in prekril njeno lice s poljubi. Ljubezen je zastonjska ali pa je ni.”


Zgornja zgodba, ki v nekaj različicah že lep čas kroži po svetovnemu spletu, je v resnici izjemno poučna. Je zgodba o temeljno različnih in nasprotujočih si pristopih do življenja.

Enajstletni otrok simbolizira odnos do življenja, kjer vsako človeško dejanje postane plačljiva storitev, kar lahko poimenujemo tudi komercializacija. Danes je takšno ravnanje v resnici zaželeno, sprejemljivo in celo nagrajeno.

V šolah se danes na primer že v nižje razrede uvaja podjetništvo oziroma podjetniške vsebine, pav tako se že v najzgodnejših letih spodbuja medsebojno tekmovalnost in sebičnost. Družba je dobesedno prežeta z “vrednotami” tekmovalnosti, sebičnosti in željo po uspehu - tako v materialnem kot osebnostnem smislu. Takšen pristop uničuje naše družbene skupnosti in večini ljudem povzroča materialne in duševne stiske.

Medtem pa materin odziv predstavlja človeške odnose, ki temeljijo na altruizmu (nesebičnosti) in medsebojni delitvi, ki sta le izraza mogočne sile, ki povezuje človeštvo - ljubezni. Človeštvo brez nesebičnosti in medsebojne delitve sploh ne more preživeti. Če bo prevladala komercializacija, bomo v resnici pogubljeni.

Splača se razmisliti o tem.


Slika: Ben Grey

torek, 09. december 2014

Evropska komisija proti demokraciji


Zveza skoraj 300 evropskih organizacij, ki je sprožila Evropsko državljansko pobudo proti sporazumoma TTIP in CETA (European Citizens’ Initiative against TTIP and CETA), je zbrala preko 1.000.000 podpisov evropskih državljanov, sedem držav, med njimi tudi Slovenija, pa je doseglo ustrezno kvoto glasov - Signatures by member states.

Kaj je sploh evropska državljanska pobuda? “Evropska državljanska pobuda je poziv Evropski komisiji, naj predlaga zakonodajo na področju politike, ki je v pristojnosti EU. Državljansko pobudo mora podpreti vsaj en milijon državljanov EU iz vsaj sedmih od 28 držav članic. V vsaki od teh sedmih držav članic je treba zbrati vsaj najmanjše potrebno število podpisov.” (Evropska državljanska pobuda)

Vendar pa je Evropska komisija zgoraj omenjeno pobudo zavrnila ter jo uvrstila na seznam zavrnjenih pobud in to z razlogom, da “predlagana državljanska pobuda očitno ne sodi med pristojnosti Komisije za predložitev predlogov pravnih aktov Evropske unije za namen izvajanja Pogodb”.

Evropska komisija prostotrgovinska sporazuma CETA in TTIP ne uvršča med svoje pristojnosti! Čigave pristojnosti pa to potem so? Evropska komisija je neke vrste vlada Evropske unije oziroma njena izvršilna veja oblasti. V zvezi s tako pomembnimi zadevami kot so prostotrgovinski sporazumi, si komisija po birokratsko “umije roke”.

Prostotrgovinski sporazumi kot grožnja demokraciji

Pred kratkim, 26. novembra 2014, je izšla študija “Trading Away Democracy – How CETA’ Investor Protection Rules Threaten the Public Good in Canada and the EU” (Trgovina izriva demokracijo: Kako pravila za zaščito investitorjev sporazuma CETA ogroža javno dobro v Kanadi in EU), ki osvetljuje nevarnost sporazuma CETA za kanadsko in evropsko demokracijo.

V središču problema je zloglasni mehanizem ISDS (vsebujeta ga tako CETA kot TTIP), ki tujim korporacijam omogoča, da tožijo države, če se jim zdi, da so zaradi zakonodaje ali drugih pravil in omejitev njihovi dobički ogroženi oziroma potencialno nižji. Ta mehanizem je že zdaj vključen v severnoameriški prostotrgovinski sporazum med ZDA, Kanado in Mehiko (NAFTA - North American Free Trade Agreement). Kanada je bila v okviru tega sporazuma že 35-krat pred sodiščem in plačala 171,5 milijona kanadskih dolarjev (122 milijonov €) kazni tujim korporacijam.

Trenutno na primer v okviru sporazuma NAFTA tečejo sodni postopki proti kanadski vladi zaradi moratorija na umazane postopke pridobivanja nafte s hidravličnim lomlenjem kamnin in zaradi odločitve vlade, da razveljavi farmacevtske patente za zdravila, ki so dokazano neučinkovita. Kaj to v resnici pomeni za nas? Če bi tuja korporacija, ki bi privatizirala določene gozdne površine pri nas, ocenila, da ji zakon o zaščiti gozdov škodi, bi preprosto tožila Slovenijo za več milijonov evrov. Podobno tudi pri vodnih virih itd.

Prostotrgovinski sporazumi dejansko ogrožajo demokracijo, saj z njihovo uvedbo postanejo demokratično sprejeti zakoni v parlamentu za korporacije povsem nepomembni, saj vedno lahko tožijo državo, če presodijo, da zakoni “ovirajo” njihovo dobičkonosnost.

In Evropska komisija s tem nima nič opraviti! Evropska komisija s tem dokazuje, da je protidemokratična in deluje samo v interesu kapitala.


Slika: https://www.facebook.com/stopttiptafta

ponedeljek, 08. december 2014

Globalni poziv k medsebojni delitvi


Če resnično želimo rešiti vse hujšo svetovno krizo, moramo poseči po rešitvah, ki presegajo vse dosedaj znane ukrepe. Vsaka država si na svoj način prizadeva za rešitev “svoje” krize in to pogosto na račun drugih, šibkejših držav. Pri tem so seveda močnejše države uspešnejše, a dejansko dosegajo le začasne uspehe. Samo na globalni ravni, v okviru celotne “družine držav”, lahko krizo tudi zares rešimo.

Če je stotine milijonov ljudi po svetu prikrajšanih za najosnovnejše dobrine, med katerimi je na prvem mestu hrana, potem ne moremo govoriti ne o pravičnosti, ne o humanosti, ne o civiliziranosti. V središču neprestanih konfliktov med državami so globalne dobrine, ki dejansko pripadajo človeštvu, medtem ko so države skrbice in upravljalke teh dobrin. In teh dobrin je dovolj za zadovoljevanje osnovni potreb vseh ljudi na planetu.

Zdaj je čas, da si najpomembnejše dobrine začnemo deliti med seboj, kajti to je edina pot za rešitev globalne krize, ki se izraža kot družbena, ekonomska in okoljska kriza. Na spletni strani Share The World's Resources (Medsebojna delitev globalnih virov) je v več jezikih, tudi v slovenščini, objavljen globalni poziv k medsebojni delitvi. Ne smemo oklevati, aktivno si moramo prizadevati, da idejo medsebojne delitve najprej ponotranjimo in jo potem uveljavimo v naših družbenih skupnostih; vsak po svojih zmožnostih.

Kajti kot je zapisano v pozivu, je “medsebojna delitev naša človeška narava” in “je sestavni del tega, kako živimo v svojih družinah in skupnostih, čeprav smo ustvarili družbo, ki nadvse spodbuja pohlep, sebičnost in materialistične vrednote. Zdaj je čas, da ustvarimo enakopravnejši in bolj združen svet – svet, ki odraža in podpira tisto, kar v resnici pomeni biti človek.”

V družini nihče ne tekmuje z drugimi člani za hrano in druge dobrine, medtem ko se nam v “širši družini” - državi in mednarodni skupnosti to zdi nekaj povsem normalnega. Prav zato je “temeljni vzrok svetovne krize, ker nismo zmožni deliti med seboj”, zaradi “vse večjega razkoraka med bogatimi in revnimi, prekomerne in potratne uporabe omejenih planetarnih virov ter nenehnih konfliktov, ki jih sprožata agresivna konkurenčnost in sebičnost držav.”

Vse več ljudi se zaveda, da “brez pravičnejše porazdelitve premoženja, moči in virov tako znotraj držav kot med njimi, ne bo mogoče vzpostaviti pravičnejše in trajnostne prihodnosti.” In “medtem ko vlade še naprej delujejo po starem, pa navadni državljani v doslej nevidenem obsegu pozivajo k medsebojni delitvi in pravičnosti.”

“Poziv k medsebojni delitvi je bolj kot kdajkoli prej osrednja zahteva vseh tistih, ki si prizadevajo za socialno pravičnost, skrb za okolje, resnično demokracijo in svetovni mir. Skupaj lahko združimo svoja prizadevanja v globalnem gibanju državljanov in organizacij, ki pozivamo k medsebojni delitvi v vsej njeni raznolikosti.”

“Zato dodajamo svoj glas k porajajočemu vsesvetovnemu pozivu k medsebojni delitvi in se zavezujemo, da bomo ob vsaki priložnosti sodelovali v tej izjemno pomembni razpravi.”

Podpišete se lahko na:

http://www.sharing.org/global-call/slovenian



Slika: Share The World's Resources

torek, 02. december 2014

Temna materija in druge nenavadnosti


Skorajda neverjetno je, kako velika večina medijev sistematično ignorira celo vrsto pojavov, ki bi morali v ljudeh vzpodbuditi vsaj radovednost, če že ne resnega razmisleka o današnem razumevanju sveta, v katerem živimo. Prav tako se tudi znanstveniki raje v velikem loku izogibajo preučevanju številnih pojavov, ki bi lahko škodili njihovi javni neoporečni “znanstveni” podobi. Seveda lahko vedno zamahnemo z roko in rečemo, da so ti pojavi neumnost, a to ne pomeni, da jih v resnici ni in da bodo zato preprosto izginili.

Temna materija

Ena velikih ugank našega časa je tako imenovana temna materija. Neposredno je ni mogoče opazovati, njen obstoj pa dokazuje gravitacijski vpliv, ki ga ima na vidno materijo ter poskusi z alfa magnetnim spektrometrom. Ocenjuje se, da celotna masa-energija vesolja vsebuje 4,9 % običajne materije (vidno vesolje), 26,8 % temne materije in 68,3 % temne energije. To pomeni, da 84,5 % vse materije v vesolju temne; medtem ko temna energija in temna materija skupaj tvorita kar 95,1 % celotnega vesolja. (Dark matter)

Vse kar “objektivno” vidimo ali preiskujemo - s svojimi očmi, teleskopi, mikroskopi in drugimi napravami - je torej samo majhen delček celote. Morda je temna materija (in energija) temna samo za to, ker je ne vidimo in ker jo znanstveniki “zaznavajo” le posredno. Če je ponoči trda tema, to še ne pomeni, da ni ničesar okoli nas, le naši “instrumenti zaznave” nimajo zmožnosti videti v temi. Ljudje se torej ves čas ukvarjamo s preučevanjem majhnega delčka celote, vse kar je izven tega zaznavnega in s tem tudi miselnega okvirja, pa pripišemo mistikom ali norcem.

Pa vendar so nekatere zanimive raziskave že bile narejene. Wilhelm Reich (1897 - 1957) je bil avstrijski psihoanalitik, ki je leta 1939 pred nacisti prebegnil v ZDA. Po prihodu v ZDA je odkril življenjsko silo oziroma kozmično energijo, ki jo je poimenoval orgonska energija. Izdelal je različne naprave, ki so delovale kot zbiralniki te energije in s pomočjo teh naprav zdravil svoje paciente. Vendar je imel Reich zaradi svojih odkritij težave z ameriško oblastjo, tako da je na koncu umrl v zaporu, njegove knjige pa so zažgali. Naprave, ki jih je odkril, so omogočale brezplačen in neomejen dostop do neizčrpnega vira ljudem dotlej neznane energije. To pa oblastem seveda ni bilo po volji.

Že leta 1939 je ruski izumitelj in raziskovalec Semjon Kirlian skupaj s svojo ženo Valentino slučajno odkril, da se pri posebnem fotografskem postopku okoli fotografiranih objektov pojavi svetleča korona. Postopek se danes imenuje Kirlianova fotografija. Izumitelj in raziskovalec Harry Oldfield (Še en košček sestavljanke) je ta postopek nadalje razvil in izpopolnil ter ga poimenoval New Vision.

Tudi veliki izumitelj Nikola Tesla je že v začetku 20. stoletja delal eksperimente s tako imenovano prosto energijo (ki jo je opisal v knjigi The Problem of Increasing Human Energy) in razvijal samodelujočo napravo (Self-acting Engine).

V javnost pa, deloma zaradi interesov velike industrije in deloma zaradi strahu pred novim, prodre le malo vznemirljivih preteklih in sedanjih odkritij, ki presegajo “pravoverno” znanost, ki vedno zahteva oprijemljive in vidne “znanstvene” dokaze.

Morda pa bi vendarle morali prisluhniti besedam iz tako imenovanih ezoteričnih naukov, ki opisujejo področja, v katera se moderna znanost šele podaja (iz Nauka večne modrosti): “Moderna znanost priznava le tri ravni materije: trdno, tekočo in plinasto. Nad plinom so še nadaljnja štiri stanja materije, ki so v ožjem pomenu besede materialna – vsako od njih je finejše od tistega pod njim.”

Potem bi si morda vendarle dopustili misliti, da je življenje prisotno tudi tam, kjer ga ne vidimo in lažje bi razumeli številne nenavadne pojave, ki jih je okoli nas vse polno. Vendar jih vztrajno odrivamo, še zlasti mediji in znanstveniki, ki bi morali ravno z največjim navdušenjem raziskovati neznano.

“Nenavadni” pojavi

Ljudje torej zaznavamo le majhen del okolja, v katerem živimo. Vse, kar je izven našega zaznavanja in razumevanja pa bodisi ignoriramo bodisi proglasimo za neumnost. Danes obstaja cela vrsta pričevanj in posnetkov o tako imenovanih neznanih letečih predmetih (NLP). Beseda je danes zlorabljena in povsem narobe razumljena. Še zlasti hollywoodska filmska industrija morebitne obiskovalce iz vesolja vedno znova upodoblja kot pošasti, ponavadi v obliki gigantskih ščurkov, mravelj, hroščev in podobne “golazni”, ki skuša uničiti naš planet; poleg tega te pošasti uporabljajo super tehnologijo. (Gre morda za sistematičen pristop, da bi ljudi prestrašili in jih odvrnili od morebitnih obiskovalcev iz vesolja?)

V resnici je danes na voljo toliko pričevanj, posnetkov, filmov in drugih dokumentov o miroljubnih aktivnostih izvenplanetarnih obiskovalcev, da jih ne bi smeli več ignorirati. Nekatere vlade (Čile - CEFFA, NARCAP - CEFFA, Kanada, Velika Britanija) so že začele odpirati svoje arhive, druge še vedno prikrivajo ogromne količine podatkov o neznanih in miroljubnih izvenplanetarnih obiskovalcih. Morda pa smo podobni ljudem, ki so pred stoletji mislili, da je Zemlja v središču vesolja, medtem ko smo danes “sveto” prepričani, da obstaja življenje samo v našem zelo omejenem zaznavnem območju.

Še nekaj drugih virov:

Latest UFO Sightings

Latest UFO Sightings - Facebook

UFO Evidence

UFO Sightings Daily

Maitreya's Star sign

Eden največkrat posnetih prizorov - različnih ljudi iz različnih krajev - je nenavadni posnetek neznanega predmeta nad Jeruzalemom leta 2011:

https://www.youtube.com/watch?v=i3h-F0lars4

https://www.youtube.com/watch?v=-_ilZFV7ZSM

https://www.youtube.com/watch?v=mHSqRKmhQcs

A to je samo en dogodek, obstaja jih še ničkoliko:

https://www.youtube.com/watch?v=87PRVP4EQAo

Izjemno zanimivi so tudi zako imenovani liki v žitu (Crop Circles), na primer:

Crop Circle Connector

Crop Circle Access

Crop Circles - Facebook

Potem je še cela vrsta pojavov, ki se jih znanost, tako kot NLP-je in like v žitu, bodisi izogiba bodisi jih ne zna pojasniti:

Znamenja in čudeži

Why Egyptian Statue Moves On its Own

Čeprav res nimamo popolnih dokazov, da so številni nenavadni pojavi avtentični, pa vendarle lahko razmišljamo o življenju, ki morda obstaja izven okvirjev naših zaznavnih zmožnosti. Ne samo običajni ljudje, tudi znanstveniki se raje izogibajo stvarem, ki jih ne razumejo ali jih s trenutnim znanjem in tehnologijo ne morejo pojasniti. Če bi se človek izpred dva tisoč let po nekem ključu znašel v sodobnem svetu, bi bilo zanj skorajda vse čudežno: avtomobili, TV, letala, radio, mobilni telefoni itd. Smo mi ravno takšni?


Slika: Share Slovenija

nedelja, 30. november 2014

Prazniki materializma in samovšečnosti


Smo sredi sezone skoraj dvomesečnega nebrzdanega nakupovanja oziroma velikih praznikov komercializacije. To vzneseno čaščenje materializma se je 11. 11. začelo na Kitajskem in se končuje 1.1. prihodnje leto po skorajda celem svetu.

11.11. (SINGLES DAY)

Gre za praznik, ki so si ga izmislili Kitajci in ga poimenovali Dan samskih (Singles Day). Datum, ki ga sestavljajo same enice, naj bi predstavljal tiste, ki so sami. V resnici gre za kitajsko različico Valentinovega, a bistvo tega “praznika” je nakupovanje. Letos je kitajski spletni velikan Alibaba samo v tem dnevu prodal za neverjetnih 9,3 milijarde dolarjev izdelkov.

ČRNI PETEK (Black Friday)

Sledil je naslednji večji nakupovalni “praznik”, tako imenovani črni petek (Black Friday). Gre za prvi dan po zahvalnem dnevu (ki je vedno četrti četrtek v novembru), ko ameriški trgovci z visokimi popusti v trgovine zvabijo milijone Američanov. V tem dnevu se trgovcem povečajo zaslužki in rdeča barva, ki je značilna za negativne trgovske številke, se spremeni v črno, ki je značilna za pozitivne trgovske račune oziroma zaslužke. Po zgodnjih ocenah so letos Američani na zahvalni dan in črni petek, torej v vsega dveh dneh, zapravili približno 12,3 milijarde dolarjev, od tega na črni petek 9,1 milijarde dolarjev, kar je primerljivo z dnevom samskih.

SPLETNI PONEDELJEK (Cyber Monday)

Spletni ponedeljek je veliki “praznik” spletnega nakupovanja, ki se odvija prvi ponedeljek po zahvalnem dnevu (letos 1. decembra). Lani (2013) so Američani na ta dan zapravili približno 2,3 milijarde dolarjev, letos pa naj bi se ta vsota še bistveno povečala, saj je spletno nakupovanje vse bolj priljubljeno in razširjeno.

Tako črni petek kot tudi spletni ponedeljek postajata vse bolj potrošniška praznika globalnega značaja. Če so nekoč prazniki še imeli neko tradicionalno ali kulturno ozadje, pa gre pri omenjenih dnevih zgolj za “praznike” nakupovanja. Tudi pri nas gredo trgovci vse bolj vštric s temi globalnimi nakupovalnimi trendi (Črni petek zapeljal tudi slovenske kupce).

NAKUPOVALNA SEZONA

Vendar predstavljajo ti nakupovalni dnevi šele uvod v praznično nakupovalno sezono, ki traja do novega leta in seveda vključuje še božič ter še druge manjše in večje praznike v različnih kulturnih okoljih (pri nas na primer miklavž in dedek Mraz), ki jih znajo izkoristiti predvsem trgovci.

V ZDA ocenjujejo, da bodo Američani v letošnji nakupovalni sezoni (od zahvalnega dne do novega leta) zapravili kar 616,9 milijarde dolarjev. Do kakšnih številk bi prišli, če bi prišteli še druge države, ki tako rade sledijo s potrošništvom obsedenim ZDA.

Ekonomist Jeffrey Sachs je v svoji knjigi The End of Poverty (Konec revščine) izračunal, da bi za odpravo skrajne revščine v svetu v naslednjih 20 letih potrebovali 175 milijard dolarjev letno. Približno 1,2 milijarde ljudi, ki danes živijo v skrajni revščini in od katerih jih 870 milijonov strada, bi torej zlahka rešili, če bi samo malo spremenili naše prioritete.

NAŠA ODLOČITEV

Najrajši seveda vsepovprek krivimo neodgovorne korporacije, ki spodbujajo divji materializem oziroma prave orgije nakupov, vendar pa smo na koncu vendarle mi tisti, ki pristanemo na to igro. Globalni potrošniški sistem “stoji” na svobodni volji povsem običajnih ljudi. Ni res, da smo nemočni in zmanipulirani, prej samovšečni.

Popusti na primer, s katerimi nas trgovci ponavadi zvabijo v trgovine, so v resnici samo marketinški trik. Trgovci običajno na izdelke pribijejo 70 odstotno maržo, potem pa nam prijazno “spustijo” ceno in na velikih panojih in reklamnih oglasih razglasijo velike popuste, čeprav so njihovi dobički kljub “popustom” še vedno “udobno” visoki. Mi pa navdušeno razlagamo, kako veliko smo privarčevali in kakšen dober nakup smo opravili.

Odločimo pa se lahko tudi za drugačne praznike. Pravi praznik človeštva bo nastopil tisti dan, ko noben človek na planetu ne bo več lačen, slabo oblečen, brezdomen, neizobražen in bolan (ker nima dostopa do medicinske oskrbe in zdravil).

Nasprotje divjemu materializmu, potrošništvu, komercializaciji in samovšečnosti, ki uničujejo današnji svet, je medsebojna delitev, ki temelji na pravičnosti, spoštovanju drugih, nesebičnosti in ljubezni do drugega.


Slika: Patheos

nedelja, 23. november 2014

Veliki zlom 2015


“Iz dneva v dan, iz meseca v mesec so šle cene delnic samo navzgor,” je leta 1954 v knjigi Veliki zlom 1929 (The Great Crash, 1929) zapisal znameniti kanadsko-ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith. Vsekakor zanimivo branje, predvsem za tiste, ki se slepijo, da bo tokrat vse drugače.

Tako kot pred letom 1929, smo v podobni situaciji tudi danes. Vsi pomembnejši globalni indeksi rastejo iz dneva v dan, iz meseca v mesec. In zgodovine še zdaleč ni konec.

Že leta 2008 nismo bili daleč od borznega zloma, ki bi lahko imel najmanj takšne razsežnosti, kot tisti iz leta 1929. Samo orjaški združeni napori centralnih bankirjev in vlad, z bilijoni dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, so takrat uspeli zaustaviti razpad globalnega finančnega sistema.

Vendar zloma dejansko niso preprečili, le zaustavili so ga. Začasno. Od leta 2008 ni bil sprejet noben resen politični ali ekonomski ukrep, ki bi preprečil novo, še hujšo krizo. Še več, “reševalni” ukrepi centralnih bank in vlad so pripravili teren za novo finančno krizo bibličnih razsežnosti.

Z nizkimi ključnimi obrestnimi merami in drugimi ukrepi centralnih bankirjev ter vladnimi reševalnimi paketi (bail-out) za velike banke so uspeli ohraniti obstoječi finančni sistem in ga dobesedno preplaviti s poceni denarjem. In te ogromne količine denarja danes napihujejo borzne balone preko vseh meja. Večina ključnih svetovnih borznih indeksov je danes višje kot kdajkoli prej v zgodovini.

V nekem trenutku v bližnji prihodnosti bodo borzni baloni začeli pokati, kar bo tako zelo destabiliziralo finančne trge, da jih preprosto ne bo več mogoče postaviti na njihovo staro mesto. Države bodo nemočne, ljudje jezni, bankirji pa bodo znova zahtevali pomoč.

Takrat bo nastopil edinstven trenutek, ki ga velja izkoristiti. Ne smemo pristati na nove reševalne ukrepe za velike banke in hkrati na varčevalne ukrepe za državljane, ki so neposredna posledica reševanja bank. Države so z reševanjem bank obubožale, račun pa so izstavile svojim državljanom.

Danes z globalnim finančnim sistemom upravljajo velike banke, namesto da bi ga v imenu svojih državljanov upravljale države. Banke ne smejo biti v lasti neizmerno bogatih posameznikov in skupin, temveč v lasti državljanov.

Banke lahko financirajo trajnostni razvoj, javne storitve, skupno infrastrukturo in pravičnejšo delitev svetovnih virov, ne pa vojn, špekulacij in brezkončnega izkoriščanja ljudi in okolja. Kaj bomo torej storili?


Slika: Diego Martin

torek, 11. november 2014

25. člen in kršenje človekovih pravic


“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.” (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov)

Vsak politik in ekonomist, ne glede na svoj položaj in odgovornost, ki iz tega položaja izhaja, bi moral dobro poznati 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov. Preden bi nastopil svoje delo, bodisi v podjetju, v lokalni skupnosti, v parlamentu, bodisi kot voditelj države ali evropski komisar, bi moral brez napake zrecitirati ta člen in ga ponoviti pred vsakim sestankom, konferenco ali srečanjem. To bi bila molitev, mantra ali prisega slehernega politika in ekonomista.

Resničnost je na žalost drugačna. Večina politikov in ekonomistov verjetno komajda ve za Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki je bila sprejeta 10. decembra 1948. Naša prejšnja država, Jugoslavija, je deklaracijo podpisala 16. 12. 1966 in jo uveljavila 23. 3. 1976, Slovenija kot samostojna država, pa jo je uveljavila 1. 7. 1992. Čeprav deklaracija ni neposredno pravno zavezujoča, “pa je osnova za vse mednarodnopravno zavezujoče instrumente o človekovih pravicah”. (Ministrstvo za zunanje zadeve)

Splošna deklaracija človekovih pravic torej ni pravno zavezujoča, a dejansko je še mnogo več kot to; predstavlja nič manj kot etičen zakon. Čeprav etičnega zakona praviloma ne moremo zapisati, pa je Splošna deklaracija človekovih pravic dokument, v katerem so prvič v zgodovini človeštva ubesedena univerzalna etična načela, ki veljajo za vse ljudi in za vse čase. Čeprav se bo s časom oblika besedila verjetno še spremenila, pa vendarle lahko rečemo, da gre za univerzalna temeljna načela delovanja človeške družbe.

Splošna deklaracija človekovih pravic je velikanski dosežek človeštva. Ljudje, ki so jo oblikovali, so črpali iz najžlahtnejših virov človeške filozofske in religiozne misli. Ker so deklaracijo podpisale praktično vse svetovne države, ji to daje še poseben pomen in težo.

Prav zato nas ta deklaracija zavezuje bolj kot vsak drug pravno zavezujoč zakon, direktiva ali pravilnik. Etičen zakon ne potrebuje sodišč, zaporov in odvetnikov. Zavezuje nas kot človeška bitja.

Torej gospodje politiki in ekonomisti, poznate 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic? Delujete v skladu z njim? Ali pa sistematično kršite ta člen in s tem celo vrsto zavezujočih pravnih dokumentov, ki izhajajo iz te deklaracije? Morda pa so vam mnogo bliže interesi bank, korporacij in najbogatejših ljudi, medtem ko vam je za potrebe navadnih ljudi kaj malo mar?

Po zadnjih podatkih Statističnega urada RS je bila leta 2013 “stopnja tveganja revščine v Sloveniji 14,5-odstotna. To pomeni, da je v Sloveniji živelo pod pragom tveganja revščine 14,5 % ali približno 291.000 oseb.”

To ni nič drugega kot sistematično krčenje človekovih pravic.


Slika: SGIQuarterly

nedelja, 02. november 2014

Trd padec privatizacije in komercializacije


Kaj pomenita privatizacija in komercializacija, ti tako zaželeni “sveti kravi” ekonomije in politike, smo v preteklem tednu videli na primeru dveh vesoljskih plovil. Privatizacija in komercializacija vesolja sta trdo pristali na Materi Zemlji.

Najprej je 28. oktobra kmalu po vzletu eksplodirala nosilna raketa Antares, last zasebnega podjetja Orbital Sciences, ki bi morala dostaviti tovor na mednarodno vesoljsko postajo ISS (Unmanned NASA-contracted rocket explodes over eastern Virginia). Američani, nekoč vodilna država v raziskovanju vesolja, so sklenili, da lahko to delo prepustijo zasebnim podjetjem in rezultati so kaj klavrni. NASA zdaj pogodbeno oddaja delo zasebnim podjetjem in tako Američani danes niso več zmožni niti transporta tovora v vesolja, kaj šele potovanj z živo posadko.

Le malo po tej neslavni eksploziji, 31. oktobra 2014, je na Zemljo treščilo plovilo zasebne korporacije Virgin Galactic, ki naj bi v vesolje vozilo petične turiste. Cena karte za potovanje je 250.000 dolarjev, doslej pa so prodali 700 kart, med drugimi so jih kupili Justin Bieber, Ashton Kutcher, Leonardo DiCaprio in Stephen Hawking (Virgin Galactic spaceship explodes). Morda bodo zdaj malo razmislili, preden se bodo vkrcali na to plovilo, za razvoj katerega so porabili pol milijarde dolarjev.

Zasebnim podjetjem pač ni mogoče zaupati vsega, njihov osnovni cilj je vedno dobiček, nikoli skupna stvar, skupno dobro ali skrb za druge. Tega ne smemo pozabiti.

Čeprav vesoljske zadeve nimajo veliko zveze z našim vsakdanjim življenjem, pa sta opisana primera nazoren pokazatelj, kako privatizacija in komercializacija nista pot uspeha, kakor nam z navdušenjem razlagajo politiki in ekonomisti, ki kot za stavo prodajajo podjetja in korporacijam ponujajo upravljanje javnih storitev. Prostotrgovinski sporazumi TTIP, CETA in TISA so ravno to: pot nadaljnje privatizacije in komercializacije javnih dobrin in storitev.

Nekaj je potrebno razumeti in tega politiki in ekonomisti očitno ne morejo: izdelava mobilnih telefonov je nekaj povsem drugega kot oskrba prebivalstva z vodo; izdelava avtomobilov je nekaj drugega kot raziskovanje vesolja; izdelava računalnikov ni isto kot izobraževanje otrok itd. Nekatere stvari so lahko v domeni zasebnih podjetij, nekatere stvari pa nedvomno ne. Privatizirati vse po vrsti je popolna neumnost.

Oskrba prebivalcev z vodo, energijo in osnovnimi živili; izobraževalni in zdravstveni sistem, socialno varstvo so lahko samo javne storitve. Zasebna podjetja pri tem sicer lahko sodelujejo, a ne nikakor ne kot nosilci, temveč zgolj kot izvajalci določenih aktivnosti. Tudi komunikacijski in transportni sistem spadata v kategorijo javnih storitev.

Zasebni vesoljski avanturi sta se torej končali zelo klavrno, a veliko hujše bo, če bo vlada še naprej razprodajala podjetja in javne storitve, ki so pravzaprav njena temeljna skrb. Takrat ne bo eksplodirala samo raketa, takrat bo eksplodirala celotna družba.


Slika: Malaymail online

torek, 21. oktober 2014

ISDS ali Kmetija


Na spletni strani Fundacije Rose Luxemburg je objavljena knjiga Johna Hilarya The Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP): A charter for deregulation, an attack on jobs, an end to democracy oziroma v slovenskem prevodu Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo. Listina za deregulacijo, napad na delovna mesta, konec demokracije. Vsekakor nujno branje za vsakogar, ki želi razumeti, kaj družbi prinašajo novi prostotrgovinski sporazumi, kot so TTIP, CETA in TISA.

V zadnjem času se je pozornost javnosti (na srečo) usmerila tudi proti zloglasnem mehanizmu ISDS, ki ga John Hilary označuje kot “grožnjo demokraciji”. Ta mehanizem je del prostotrgovinskih sporazumov TTIP, CETA in TISA. Kaj je pravzaprav mehanizem ISDS?

ISDS je kratica za “investor-state dispute settlement” oziroma mehanizem “poravnave med investitorjem in državo”. S pomočjo tega mehanizma, opozarja Hilary, se “transnacionalni kapital po pravnem statusu izenači z nacionalnimi državami. V okviru TTIP bi tako korporacije iz ZDA in EU dobile moč, da spodbijajo demokratične odločitve suverenih držav in da v primerih, ko te odločitve negativno vplivajo na njihove dobičke, zahtevajo odškodnino.”

Države se tako lahko znajdejo v “zanimivem” položaju. Ko bo korporacija vstopila v državo, kar si tudi naši politiki nadvse želijo (in temu pravijo: tuje investicije, privatizacija podjetij, tuji kapital), se bo država maksimalno potrudila, da se bo korporacija počutila kar se da “domače” in da bodo njeni dobički cveteli. Kar z drugimi besedami pomeni, da bodo sprejemali takšno zakonodajo, ki bo šla na roko korporacijam, ne pa prebivalstvu in okolju.

Če bo prišla na primer korporacija, ki kupuje naše gozdove, bo država čimprej “zrahljala” zakon o gozdovih; če bo prišla korporacija, ki bo želela našo pitno vodo, bo država “razrahljala” področje oskrbe z vodo in tako naprej. Kajti če bo korporacija “zaznala”, da ji državni zakoni onemogočajo visoke dobičke, bo državo preprosto tožila za visoko odškodnino. Natanko to je bistvo mehanizma ISDS. Države bodo v strahu pred tožbami korporacij raje spremenile svoje zakonodajno in nadzorno "okolje".

John Hillary opozarja, da “uporaba ISDS s strani transnacionalnih korporacij že dosega razsežnosti epidemije. Po do sedaj znanih podatkih so te sprožile več kot 500 postopkov proti vsaj 95 državam, od tega več kot 400 zgolj v zadnjih 10 letih.”

Korporacije tako dejansko vplivajo na politiko držav, ki se morajo podrediti njihovom interesom. Državljani in okolje tako postanejo drugotnega pomena in se običajno znajdejo kot ovira na poti k visokim dobičkom. Bomo torej pristali na takšno vlogo, ki nam jo v tajnih pogajanjih o prosti trgovini namenjajo naši politiki?

Vsekakor je prav vsaj podpisati peticijo Samorganizirane iniciative evropskih državljanov proti TTIP in CETA, ki se glasi:

“Pozivamo institucije Evropske unije in institucije držav članic, da zaustavijo pogajanja z ZDA o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) in da ne ratificirajo Celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma (CETA) s Kanado.”

Lahko pa tudi križem rok počakamo, da nas politiki skupaj z našim okoljem prodajo kapitalu in medtem gledamo, kdo bo vendarle zmagal na Kmetiji. Saj to je vendar zelo pomembno, mar ne?