nedelja, 22. maj 2016

25. člen proti komercializaciji


Prostotrgovinski sporazumi, med katerimi je v zadnjem času še posebej veliko prahu dvignil TTIP oziroma evropsko-ameriški trgovinski in naložbeni sporazum (Transatlantic Trade and Investment Partnership), so le vrh ledene gore pospešenega procesa komercializacije družbe. Četudi TTIP ne bo sprejet, to še ne pomeni, da je civilna družba zmagala, kajti sile komercializacije ne odnehajo tako zlahka - svoje namere iz TTIP bodo skušale uresničiti po drugih poteh; v drugih sporazumih ali z drugimi aktivnostmi.


Kaj je komercializacija

Najpreprosteje povedano, je komercializacija proces preoblikovanja naravnih virov in javnih storitev v trgovske izdelke in storitve (ang. beseda commerce pomeni trgovino, trgovanje). Do neke mere so ti procesi stari toliko kot človeška civilizacija, kajti trgovala so že zgodnja ljudstva, v zadnjih desetletjih pa je proces komercializacije povsem ušel izpod nadzora.

Trgovina (in z njo povezan finančni oziroma denarni sistem) je bila dolga stoletja del širšega ekonomskega področja in je imela v družbi vedno svoje mesto. Danes pa so trgovske in finančne ustanove (velike korporacije, banke, zavarovalnice itd.) prevzele vodilno družbeno vlogo in si podredile celoten ekonomski sistem in celo politiko, s tem pa družbo kot celoto. Še več, sile komercializacije, ki obvladujejo globalni korporativno-finančni sistem, so “vstopile” v naše misli in naše medsebojne odnose.

Tako je danes komercializacija (slovensko bi temu lahko rekli trgovinizacija) postala ideologija, ki vse naravne vire, javne storitve, naše medsebojne odnose in družbo kot celoto “postavlja” na nove temelje - trgovske. Tako voda, hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje in socialno varstvo postopno postajajo vse bolj samo še trgovsko blago. Kar ima katastrofalne posledice.

Ko dobrina postane trgovsko blago, postane dostopna samo tistim, ki imajo dovolj denarja. Ko gre za osnovne dobrine, postane komercializacija v skrajni obliki vprašanje življenja in smrti. 40.000 ljudi, kolikor jih dnevno umre zaradi različnih vzrokov, ki so povezani s skrajno revščino, ni tako strahotno prikrajšanih, ker v svetu ne bi bilo dovolj dobrin, temveč ker nimajo denarja, da bi si kupili vodo, hrano, zdravstvene storitve in druge osnovne dobrine. Zato umirajo, četudi je v njihovi neposredni bližini ogromen trgovski center in najmodernejša zdravstvena ustanova. Je to sploh človeško? Da to dopuščamo!

Trgovski oziroma v širšem smislu komercialni odnosi ne poznajo solidarnosti, sočutja, prijaznosti, dostojanstva, ljubezni do drugih. Trgovski odnosi so povezani s tekmovanjem, sebičnostjo, pohlepom, dobičkom, zaslužkarstvom. Ne trdimo, da je trgovina nepotrebna in pokvarjena sama po sebi, vendar družba kot celota ne more delovati kot velikanska trgovina, kjer so izdelki in storitve na voljo le tistim, ki imajo denar; drugi pa lahko tudi umrejo ali životarijo v človeka povsem nevrednih razmerah.

Komercialna miselnost danes zastruplja vse, celo majhne otroke, ki jih učimo, da je tekmovalnost nekaj dobrega in da je cilj človeškega življenja, da postanemo “uspešni”, “slavni”, “bogati”, pa četudi na račun drugih. Komercializacija tako pospešeno izriva človeške vrednote kot so solidarnost, sočutje, prijaznost, dostojanstvo, ljubezen do drugih.

Zato Maitreja pravi, da je komercializacija za človeštvo nevarnejša od atomske bombe. V nas uničuje tisto, kar je človeškega in spodbuja najbolj nizkotna dejanja. Samo ozrimo se okoli sebe, pa bomo videli kaos in destrukcijo - v naravi in družbi. Ne samo atomska bomba, tudi komercializacija lahko uniči človeštvo, samo bolj počasi.


Boj proti komercializaciji

Pobuda za vpis pravice do vode v ustavo je primer boja proti komercializaciji, vendar gre samo za boj za posamično pravico v eni državi. Razmišljati moramo mnogo širše, kajti komercializacija je globalni pojav; če ji odsekamo eno glavo, ji bodo zrasle tri nove. Za uspešen boj proti komercializaciji je potrebno usklajeno prizadevanje za zagotovitev pravice slehernega Zemljana do osnovnih dobrin, ki mu zagotavljajo preživetje in blaginjo.

Ta pravica je že zapisana v “ustavi človeštva” oziroma Splošni deklaraciji človekovih pravic in sicer v njenem 25. členu (prvi del), kjer je zapisano:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Največ kar lahko storimo je, da si prizadevamo za uresničitev 25. člena za vse ljudi na planetu. To bi moral biti temeljni program sleherne vlade, s široko podporo globalne civilne družbe. 25. člen bi moral biti nadrejen slehernemu trgovinskemu sporazumu in integralni del vsake državne ustave.


Medsebojna delitev dobrin kot protistrup komercializaciji in pot do uveljavitve 25. člena

Če si zares želimo, da bi vsi Zemljani živeli v blaginji oziroma, da nihče ne bi trpel pomanjkanja osnovnih dobrin in zaradi tega celo umrl, potem moramo poskrbeti za pravičnejšo porazdelitev globalnih virov. V ta namen bi lahko na globalni ravni vzpostavili mehanizem delitve presežnih dobrin, ki jih ima večina svetovnih držav in te ključne dobrine bi se namenjale na območja pomanjkanja.

Tako bi v kratkem času rešili obsežno lakoto in revščino ter povrnili zaupanje med številnimi državami, med katerimi danes potekajo vse bolj nevarni konflikti. Le tako lahko računamo na mir in možnost, da se zares učinkovito lotimo še drugih velikih globalnih problemov: segrevanja ozračja, onesnaženja zemlje in vode itd.

Medsebojna delitev dobrin je izraz naših pravih človeških lastnosti, ki smo jih že omenili: solidarnosti, sočutja, prijaznosti, dostojanstva, ljubezni do drugega. In te človeške lastnosti moramo izraziti na področju ekonomije. Zato je medsebojna delitev protistrup destruktivnim silam komercializacije in pot do uresničitve 25. člena.

Uresničitev pravic iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic za vse ljudi na planetu mora postati temelji cilj naše skupne prihodnosti. Medsebojna delitev dobrin pa je pot do uresničitve teh pravic.



Priporočljivo branje: Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation

Slika: Radio Free Brighton

nedelja, 15. maj 2016

Od-rastimo že enkrat


“Otroci in mladostniki rastejo (grow). Odrasli odrastejo (mature). Čas je, da spremenimo okvir razprave in prepoznamo, da smo potisnili gospodarsko rast in porabo dobrin preko zmožnosti planetarnega okolja. Zdaj moramo preusmeriti naše ekonomske prioritete od rasti (growth) k zrelosti (maturity) - zadovoljevati potrebe vseh ljudi v okviru zmožnosti, ki nam jih zagotavlja Zemlja.”

David Korten v članku Why the Economy Should Stop Growing—And Just Grow Up (Zakaj mora ekonomija prenehati rasti - in končno odrasti; zgornji odlomek je prav tako iz tega članka) pravi, da je vprašanje “kako doseči gospodarsko rast” zastarelo, kajti “lokalne iniciative po vsem svetu si namesto tega prizadevajo za zrelost s tem, da ponovno vzpostavljajo skrb za druge, lokalne skupnosti in ekonomijo.”

V slovenskem jeziku že sama beseda odrasti (odrasli, odraslost) pomeni, da na določeni stopnji razvoja prenehamo z rastjo (ang. growth) oziroma se “poslovimo” od rasti. Dosežemo stopnjo zrelosti (ang. maturity; pri nas govorimo o maturi, ki predstavlja nekakšen “zrelostni izpit”, vstop v odraslost). Odrasti oziroma od-rast pa je tudi izraz za novo pojmovanje ekonomije, ki je dosegla stopnjo zrelosti, odraslosti (ang. de-growth) in nič več ne temelji na neprestani gospodarski rasti.

Francoz Vincent Liegey je eden od avtorjev projekta od-rasti, ki je popisan v knjigi A Degrowth Project: Manifesto for an Unconditional Autonomy Allowance (knjiga je izšla tudi v slovenščini z naslovom Projekt Od-rasti: Manifest za brezpogojno podporo za neodvisnost).

Vincent Liegey pravi, da “potrebujemo nove vrednote, s katerimi bi lahko začeli snovati novo družbo. Od tod od-rast kot alternativa rasti. Od-rast ni ideologija, temveč platforma, ki nam omogoča, da preverimo svoja prepričanja in ujetost v ideologije. Seveda pa od-rast ni vračanje v preteklost, kajti novo družbo je treba graditi tudi na pozitivnih učinkih dosedanjega razvoja in pri tem morda ponovno razmisliti o nekaterih vrednotah, ki jih je uničila ideologija neomejene gospodarske rasti.” (Projekt od-rasti, Mladina)

Neomejena gospodarska rast je ideologija, samo prisluhniti je treba ekonomistom, politikom in političnim kandidatom, ki, kot pravi David Korten, ves čas ponavljajo: “Povečati moramo gospodarsko rast, da bo več ljudi imelo službo in bodo tako imeli denar za rast potrošnje, kar pomeni še dodatno rast števila delovnih mest…” Rast. Rast. Rast.

Vendar že zdaj bistveno presegamo planetarne zmožnosti potrošnje naravnih virov, porabimo jih za 1,6 Zemlje. Torej krademo našim zanamcem in še kar naprej (v neskončnost?) bi radi povečevali gospodarsko rast. To je otročje, nezrelo, ne-umno. Bomo končno postali zreli, odrasli in se ravnali po konceptu od-rasti, kar pomeni, da se lahko razvijamo, ne da bi povečevali obseg izkoriščanja naravnih virov in posledičnega obremenjevanja okolja.

Poleg tega pa je zdaj že skorajda vsakomur jasno, razen ideološko zaslepljenim politikom in ekonomistom, da več gospodarske rasti ne prinaša več služb, temveč kvečjemu še večje razlike v bogastvu, ki so temeljni “motor” družbenih konfliktov. V resnici gospodarska rast povečuje revščino in izkoriščanje ljudi ter uničuje okolje.

Kot v uvodu pravi David Korten, moramo zdaj preusmeriti naše ekonomske prioritete tako, da bomo vsem ljudem omogočili zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, ne da bi presegli Zemljine zmožnosti zagotavljanja okoljskega ravnovesja.

Že zdaj imamo dovolj dobrin, že zdaj imamo dovolj bogastva, da slehernemu Zemljanu zagotovimo zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb (hrana in voda, oblačila in stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje). Zdajšnji ekonomski vzorci neprestane gospodarske rasti tega ne zagotavljajo, hkrati pa uničujejo naše skupno planetarno okolje. Potrebujemo pravičnejšo porazdelitev planetarnih dobrin, potrebujemo medsebojno delitev dobrin. To je matura, ki jo moramo opraviti. To je zrelostni izpit - pot v odraslo dobo človeštva.


Slika: Entitle blog

ponedeljek, 09. maj 2016

Potreba brata - merilo našega delovanja


“Problemi človeštva so resni vendar rešljivi. Rešitev imate na dosegu roke. Naj bo potreba vašega brata merilo vašega delovanja in rešite probleme sveta. Druge poti ni.” (Maitreja)

Kaj pomeni, da je potreba brata merilo našega delovanja? Najprej; kdo je moj brat? Ne zgolj ideja, biološko in antropološko dejstvo je, da smo vsi ljudje pripadniki ene družine - človeštva in zatorej drug drugemu bratje. To seveda ne pomeni, da so ženske izvzete, kajti govorimo o ideji bratstva (ang. brotherhood) oziroma enosti človeštva.

V Splošni deklaraciji človekovih pravic smo to resnico že leta 1948 zapisali v 1. členu:

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”

Vendar ne ravnamo drug z drugim kakor bratje (in sestre). Ni nam mar za potrebe drugih, čeprav je od zadovoljevanja teh potreb odvisna kvaliteta njihovega življenja ali celo življenje samo. Dopuščamo, da milijone naših bratov in sester neizmerno trpi ali celo umirajo pred našimi očmi. Tudi najmanjši otroci. Nočemo videti tega.

Zakaj vsi ti ljudje po nepotrebnem trpijo in umirajo? Ker si manjši del človeštva prilašča večji del svetovnih dobrin - hrano, vodo, energetske vire, zemljo in druge dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb.

In temu potem rečemo tržni, konkurenčni, svobodni ali kakršnikoli pač ekonomski sistem. V resnici gre za čisto preprost sistem ropanja, ki temelji na naši sebičnosti, pohlepu in samozadovoljstvu. In vse to smo celo zapisali v zakone in učbenike; morda res z drugimi besedami, a to ne spremeni resnice.

Če bi svoje delovanje in celoten politično-ekonomski sistem želeli usmeriti tako, da bi bila prioriteta zadovoljevanje potreb vseh naših bratov oziroma vseh Zemljanov, potem bi morali začeti delovati v skladu z načelom medsebojne delitve dobrin.

To pomeni, da bi uvedli raznolike ekonomske oblike, katerih cilj bi bil trajno zadovoljevanje vseh osnovnih potreb vseh Zemljanov. Zato medsebojna delitev dobrin ne sme postati nespremenljiv in uniformiran ekonomski sistem, temveč mora zajemati raznolike ekonomske oblike na različnih ravneh človeške družbe.

Na globalni ravni bi lahko v okviru Združenih narodov (edine organizacije, ki zastopa interese celotnega človeštva) ustanovili novo agencijo, ki bi koordinirala delitev globalnih dobrin, kajti vsaka država ima presežke in primanjkljaje določenih dobrin.

Države pa so tiste, ki poznajo presežke svojih dobrin, potrebe svojih ljudi in tako lahko uspešno delujejo na globalni ravni (v sistemu zgoraj omenjene globalne delitve dobrin), kot tudi organizirajo sisteme delitve znotraj države (kar vsaj do neke mere že poteka v okviru tako imenovane socialne države).

Na lokalni ravni pa že danes deluje cela vrsta učinkovitih oblik medsebojne delitve, ki vključujejo nevladne organizacije, podjetja, lokalne skupnosti in posameznike (na primer delitev koles in avtomobilov, knjižnice stvari, medsebojne izmenjave različnih izdelkov, storitev in pridelkov).

“Potreba našega brata” je pravzaprav že zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Čeprav morda komu zveni idealistično in neizvedljivo, nam je medsebojna delitev dobrin na dosegu roke. Ovire na poti do blaginje in miru za vse Zemljane, ki ju lahko dosežemo edino z medsebojno delitvijo dobrin, so naša brezbrižnost, samozadovoljstvo in posledično naša neaktivnost.

Naj postane potreba našega brata merilo našega delovanja. Osnovne potrebe vseh ljudi lahko zadovoljimo, če delujemo v skladu z načelom medsebojne delitve dobrin. Samo tako lahko rešimo največje probleme sveta.


Slika: Humanity Initiative

sreda, 04. maj 2016

Ekonomska politika družine narodov


Ekonomske zadeve pogosto prepuščamo strokovnjakom, ki govorijo v jeziku, ki ga razumejo le “posvečeni”. Poslušate kdaj profesorje ekonomije, finančne ministre ali bankirje? Jih razumete? Če jih ne razumete, ni z vami nič narobe, kajti njihovo ekonomsko besedičenje je zgolj “loščenje” umazanih dejanj, ki jih skušajo opravičiti in jim nadeti podobo strokovnosti in znanstvenosti.

Zakaj so na svetu tako številni lačni, skrajno revni in brezposelni? Ker gredo velikanska finančna sredstva za oboroževanje, za nepotrebne potrošniške izdelke in storitve ali kar neposredno v žepe bogatih. To je preprosto dejstvo, čeprav bi vam ekonomski strokovnjaki na dolgo in široko razlagali o tržnih, fiskalnih in monetarnih zakonitostih. Kar je čista neumnost.

V resnici smo prav vsi ljudje ekonomisti, saj se moramo dnevno ukvarjati s povsem konkretnimi ekonomskimi zadevami: kako preživeti, kako pridobiti sredstva za življenje, kako nahraniti družino in tako naprej. In nikoli se ne ravnamo po nekih tržnih zakonitostih, niti se drug z drugim ne “igramo” konkurenčnosti.

Dobrine, ki so nam na voljo, bomo vedno delili z drugimi družinskimi člani - to je povsem samoumevno. S svojimi starši, otroki, brati, sestrami ne tekmujemo “na življenje in smrt”, kakor na širši ravni med seboj tekmujejo države. Bomo z enoletnim otrokom, bolnikom ali starim človekom tekmovali za dobrine? Še na misel nam ne pride.

Medsebojna delitev dobrin je ekonomska politika sleherne družine. Zakaj takšna ne more postati ekonomska politika družine narodov oziroma globalne človeške skupnosti? Nobene ovire ni za to. Ne obstajajo neke tržne zakonitosti, po katerih bi se morali ravnati, razen v glavah ekonomskih strokovnjakov.

Obstajajo pa moralne in etične norme, ki pravijo, da ni prav, da sočloveku povzročimo zlo. Čeprav to vsak dan počnemo milijonom Zemljanov, ki stradajo in umirajo, ker z njimi nočemo deliti obilnih darov našega skupnega planeta. In pravimo, da tako pač je, da je tako urejen svet. V resnici pa smo ga sami ustvarili takšnega in kot takšen ni rezultat nekih ekonomskih zakonitosti.

Medsebojna delitev dobrin je ekonomska zakonitost, ki izhaja iz človekove prave narave, ki temelji na sočutju in ljubezni do drugega. Medsebojna delitev dobrin je zato prava ekonomska politika globalne družine narodov - človeštva kot celote.



Slika: A Better Vision for Humanity

ponedeljek, 25. april 2016

Grda, umazana, zla


Natanko pred tridesetimi leti, 26. aprila 1986, se je zgodila največja jedrska nesreča v zgodovini, ko je v Černobilu, v takratni Sovjetski zvezi, eksplodiral jedrski reaktor. Ta obletnica nam mora biti v opomin in v razmislek o nadaljnji usodi jedrske energije, tako v energetske namene kot tudi vojaške.

Strokovnjaki, tudi slovenski, nam ves čas zagotavljajo, da je jedrska energija varna in da celo predstavlja alternativo fosilnim gorivom. Morda jedrske elektrarne res ne pošiljajo v zrak ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, vendar vseeno predstavljajo velikansko grožnjo današnjim in brezštevilnim prihodnjim generacijam.

A najprej razmislimo o Černobilu. Zaradi eksplozije četrtega bloka jedrske elektrarne je v okolje ušlo dvestokrat več radioaktivnih snovi, kot pri eksploziji atomskih bomb nad Hirošimo in Nagasakijem ob koncu 2. svetovne vojne (Posledice černobilske katastrofe so tudi v Sloveniji še žive, Dnevnik, 21. 4. 2016).

A kaj je to pomenilo za okoliške prebivalce, ki so najbolj trpeli in še vedno trpijo? Kdor vsaj približno želi razumeti kakšne so dejanske posledice jedrske kataklizme za ljudi, si mora prebrati pretresljivo knjigo beloruske Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti. Še zlasti državljani Slovenije, ki živimo s “svojo” jedrsko elektrarno.

V svetu je še vedno 438 delujočih jedrskih reaktorjev, ki so vse starejši; 25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi je starejših od 35 let. Čeprav so bile jedrske elektrarne zgrajene za 30 do 40 let, je najstarejši evropski reaktor star 44 let, v ZDA pa jim podaljšujejo licenco do 60 let delovanja. S starostjo se tveganje nesreč samo še povečuje (Černobil, kronika naše prihodnosti?). Jedrska elektrarna Krško je trenutno stara 35 let (Wikipedija).

Jedrske nesreče so bolj pogoste, kot si mislimo. Nesreči v Černobilu in Fukušimi (2011) sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj bodisi materialno škodo, od tega se jih je 57 zgodilo po Černobilu (Wikipedia). Za jedrsko nesrečo v Fukušimi je “kriv” cunami, jedrska elektrarna Krško stoji na potresno zelo ogroženemu področju (glej ARSO), pa še stara je.

Kaj bi ostalo od Slovenije kot države in naroda, če bi šla jedrska elektrarna Krško “v zrak”, kajti še 30 let po černobilski nesreči “območje, veliko za pol Slovenije, zaradi močnega radioaktivnega sevanja še naprej ostaja neprimerno za kakršno koli gospodarsko dejavnost, okoli pet milijonov Ukrajincev, Rusov in Belorusov pa živi na območjih, ki tudi uradno še vedno veljajo za čezmerno onesnažena, ugotavlja Greenpeace. Onesnažene so tamkajšnje hrana, pijača in druge naravne dobrine.” (Posledice černobilske katastrofe so tudi v Sloveniji še žive, Dnevnik, 21. 4. 2016).

Mar res potrebujemo jedrsko elektrarno, v času, ko imamo na voljo veliko bolj čiste vire energije? Sosedje Avstrijci so se jedrski energiji že pred leti odpovedali. Ljudje, ki imajo od jedrske elektrarne koristi, služijo na račun prihodnjih rodov, ki bodo plačevali za njihovo požrtnost. Jedrski odpadki bodo še tisoče let opomin človeški neumnosti in večna grožnja človeštvu. Mar sploh vemo, kaj vse povzroča jedrsko onesnaženje, ki ga poznamo šele nekaj desetletij?

Dr. Rosalie Bertell je v svoji znameniti knjigi No Immediate Danger, Prognosis for a Radioactive Earth (Ne takojšnja nevarnost, napoved za radiaktivno Zemljo) že leta 2000 opisala številne nevarnosti uporabe jedrske energije:

“V vseh jedrskih reakcijah nekatere radioaktivne snovi - in sicer kemično inertne ali tako imenovani `žlahtni plini", drugi plini, radioaktivni ogljik, voda, jod, majhni delci plutonija in drugi transuranski elementi (elementi z višjim atomskim številom kot ga ima uran) - takoj pridejo v zrak, vodo in tla biosfere.” (Glej tudi: Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu).

Potem je tu še jedrsko orožje, v svetu je danes še vedno 15.375 kosov jedrskega orožja (World Nuclear Weapon Stockpile). Čemu? Za uničenje koga? Sovražnika? Kdo pa je sploh sovražnik? To orožje je v bistvu orožje za samomor človeštva in planeta kot celote.

Vsekakor bi se morali zamisliti nad besedami pokojnega ameriškega admirala Hymana Rickoverja (1900 – 1986), očeta ameriške jedrske mornarice (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation), ki je že pred več kot tremi desetletji dejal:

"Govorim o človeštvu. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo je, da organiziramo mednarodno srečanje, na katerem se moramo najprej dogovoriti za prepoved jedrskega orožja. Potem pa še za opustitev jedrskih reaktorjev."

"Zgodovina nas uči, da vsaka država v vojni uporabi vsa orožja, ki so ji na razpolago. To lekcijo vedno znova ponavljamo."

"Zatorej moramo pričakovati, da če bo izbruhnila naslednja velika vojna, bomo v taki ali drugačni obliki uporabili jedrsko energijo. Verjetno bomo uničili sami sebe. Obsežno onesnaženje pa nas uničuje počasi."


Seveda majhna Slovenija ne more rešiti problema jedrskega oboroževanja, lahko pa poskrbi za zaprtje svoje potencialne “atomske bombe” - jedrske elektrarne Krško. Trideset let po jedrski katastrofi v Černobilu je za to več kot primeren trenutek. Jedrska energija, kakršno poznamo danes je:

GRDA, UMAZANA, ZLA.



Slika: atomska bomba nad Nagasakijem, 1945

sobota, 16. april 2016

Organizirana blaznost


“Kriza se širi na vse strani, povsod še naprej vlada organizirana blaznost, neznanska stiska in neodgovorni izdatki za vedno novo splošno oboroževanje.”

Besede zvenijo še kako aktualno, a zapisane so bile pred tridesetimi leti, leta 1986 jih je zapisal pokojni nemški kancler in izjemen državnik Willy Brandt v svoji knjigi Organizirana blaznost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1986; vse v navednicah in v ležeči pisavi je iz predgovora k omenjeni knjigi). Smo se v zadnjih tridesetih letih sploh kam premaknili. Še vedno imamo na eni strani neznansko stisko stotin milijonov Zemljanov, na drugi strani pa brez konca in kraja vlagamo neznanska sredstva v oboroževanje in vojne. In kljub vsem milijardam živimo v vse bolj ne-varnem okolju.

Kaj pa je to drugega kot blaznost, ki je organizirana na ravni držav in mednarodne skupnosti. Trenutno je v svetu kronično lačnih približno 795 milijona ljudi. Kako neznanska je stiska teh ljudi, si jo sploh znamo predstavljati? Verjetno ne, saj drugače leta 2015 za svetovne vojaške izdatke ne bi namenili neverjetnih 1676 milijard dolarjev.

“Vedno znova bi morali opozarjati, da moremo in moramo tudi preko ideoloških meja skupaj iskati rešitve temeljnih problemov, ki se nam vsem zastavljajo na enak način.” Mar je res pomembno naše ideološko prepričanje ali pripadnost nekemu “izmu”? Se bomo ves čas borili za “svojo” ideologijo: kapitalizem proti socializmu, katolicizem proti islamizmu, neoliberalizem proti komunizmu in tako naprej. Medtem ko dokazujemo svoj prav, pa milijoni trpijo, tisoči umirajo, okolje nezadržno propada.

Vsak “izem” v sebi nosi nasprotje, ki povzroča družbeni razdor, iz katerega izhajajo spori, sovraštvo in konflikti. Stoletja nas zaznamujejo boji med verskimi, političnimi in ekonomskimi izmi. En “izem” nadomestimo z drugim, a vsak nosi v sebi seme novih konfliktov. Brez konca in kraja. Današnji politični voditelji na podlagi “izmov” ustvarjajo svoje privržence, namesto da bi skupnost vodili v dobro vseh njenih pripadnikov, pa tudi širše skupnosti.

“Predvsem pa lahko vsakdo opazi, da nacionalne meje in razlike ne morejo niti zajeziti nevarnosti, ki prestopajo vse meje, niti ne smejo biti ovira, kadar gre za omejevanje in premagovanje groženj.” Zapremo meje in mislimo, da smo rešili probleme. Smo jih res? Nobena meja v zgodovini, naj je izgledala še tako trdna, ni zadržala ljudi, kaj šele onesnaževanja okolja in drugih tveganj. Sploh pa nas nobena meja ne more zaščititi pred jedrskim tveganjem, globalnim segrevanjem ozračja in drugimi nevarnostmi (o tem piše tudi Marcel Štefančič v članku v Mladini z naslovom Družba tveganja).

“Nekateri še vedno niso sposobni dojeti, da pomeni lakota nevarnost za vse nas. Mnogi nikakor ne zmorejo opaziti neposredne povezave med lakoto in oboroževanjem.” Živimo v okolju, ki ni neskončno, uporabljamo vire, ki niso neizčrpni. Če jih porabimo za oborožitev, jih bo zmanjkalo za hrano in druge dobrine. Ne moremo imeti vsega. A se lahko odločimo! Lahko izberemo hrano in druge dobrine ter jih delimo z vsemi ljudmi. Tako pa na njih raje mečemo bombe in pričakujemo, da bodo ostali doma. Pač ne bodo. In nobena ograja jih ne bo ustavila.

Razvoj in mir bosta potem priznana kot prava pot v prihodnost, ki nam jo stalna oboroževalna tekma in pretirano poudarjena varnost, zagotovljena le s pomočjo orožja, zdaj vse preveč zamegljujeta.” Obsedenost z varnostjo zamegljuje prave probleme sveta. Varnosti ne bomo dosegli z oboroževanjem in vojnami, to je možno le s sodelovanjem, kajti “celo v biologiji počasi spoznavajo, da nikakor ni nujno, da bi preživel močnejši, ampak da ima več možnosti tisti, ki je pripravljen in sposoben sodelovati.”

Veliko bolj varni bomo, če bomo vlagali v resničen razvoj celotnega človeštva. Ljudje, ki živijo v miru in blaginji, nimajo potrebe da bi se selili in nimajo vzroka za brezupna dejanja terorizma. Razvoj in mir sta mnogo učinkovitejša od neštetih milijard, ki jih vsako leto namenimo za svojo “varnost”. Več orožja ne pomeni več miru, temveč še več nasilja, vojn, revščine, ki porajajo terorizem.

“Človeštvo na marsikaterem področju vedno hitreje napreduje. Probleme, za katere smo mislili, da so nerešljivi, smo razvozlali. Le na področju mednarodnih političnih odnosov bi lahko rekli, da nazadujemo. Mislim pa, če bi države porabile nekoliko več energije in tudi nadarjenosti, bi hitreje napredovali - k obvladovanju lakote in nerazvitosti, zmanjševanju oboroževanja in vojaških izdatkov, pri ustvarjanju sveta, v katerem bi vladalo več miru, več pravice in več solidarnosti.”

Trideset let od izida knjige Willya Brandta Organizirana blaznost, moramo vendarle narediti korak naprej. V miru, blaginji in varnosti bomo zaživeli samo s sodelovanjem, solidarnostjo in medsebojno delitvijo dobrin. Sodelovanje in medsebojna delitev pomenita organizirano blaginjo in mir.


Slika: War and peace (The Dementia Society)

nedelja, 10. april 2016

Maitrejeve prioritete


“Da bi človeštvu pomagal pri preobrazbi sveta, je Maitreja svetovni učitelj izoblikoval določene prioritete. Te prioritete pokrivajo osnovne potrebe vsakega moškega, ženske in otroka: zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru.” (Share International)

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi

Nič bolj pomembnega, plemenitega in duhovnega ni, kot slehernemu Zemljanu omogočiti, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Imeti na voljo dovolj kakovostne hrane (in vode seveda), živeti v primernem prebivališču (z ustreznimi sanitarijami), imeti dostop do zdravstvene oskrbe in šolanja so temeljne pravice slehernega Zemljana, ki so nenazadnje zapisane v Splošni deklaraciji človekovih pravic, zlasti v njenem 25. in 26. členu.

To bi morala biti temeljna prioriteta oziroma prednostna naloga sleherne svetovne vlade in drugih organizacij, ki delujejo bodisi na državni bodisi na globalni ravni, pa tudi nevladnih organizacij in vseh posameznikov dobre volje. Ne gre samo za pravice, temveč za našo človečnost, za naše bistvo, kar smo kot človeška bitja. Ne smemo dopustiti, da naši družinski člani - kajti vsi ljudje smo velika družina - umirajo med nami, po nepotrebnem.

In vendar je danes v svetu še vedno 800 milijonov ljudi kronično lačnih. Številka je resnično nevredna človeštva v 21. stoletju, ki “rokuje” z izjemnimi tehnologijami in ustvarja veličastne arhitekturne, kulturne in umetniške dosežke. A ne samo lakota, stotine milijonov ljudi živi v skrajni revščini, nimajo zagotovljene neoporečne vode, ne morejo obiskovati zdravnika in šole - ker so preveč revni.

Obnovitev okolja

Na tem področju se človeštvo vendarle prebuja. Zavedanje, da z uničenjem okolja uničimo tudi sami sebe, je vse bolj prisotno v zavesti ljudi. Tudi na globalni ravni so zdaj storjeni pomembni koraki za ohranitev našega skupnega okolja. V Parizu so se konec lanskega leta (2015) voditelji vseh svetovnih držav in vlad zavezali k skupnemu boju proti globalnemu segrevanju podnebja. To je izjemen in zelo pomemben korak človeštva. (Glej tudi: Eno človeštvo, ne ena “resnica”)

A poleg segrevanja globalnega okolja, so še druga področja, ki morajo priti na “dnevni red” javnosti, držav in globalnih organizacij; na primer nevarnost jedrske energije (Černobil, kronika naše prihodnosti?), onesnaženje oceanov in zemlje, itd.

Vzpostavitev miru

V času, ko ima človeštvo na voljo orožja (predvsem mislimo na jedrsko, biološko in kemično), ki lahko ne samo uničijo sovražnika, temveč sleherno življenje na Zemlji, je vzpostavitev miru ena od temeljnih globalnih prioritet. Danes še vedno vse preveč zlahka jemljemo vojaške konflikte.

Ne zavedamo se vzročno-posledičnih povezav. En sam vojaški konflikt ima lahko povsem nepredvidljive posledice za državo, regijo in celoten svet. Primer je iraška vojna, ki se je začela leta 2003. Njene posledice še vedno čutimo po vsem svetu.

Središče prizadevanj za mir bi se moralo preseliti v Organizacijo združenih narodov, ki je bila ustanovljena prav z namenom ohranitve svetovnega miru, da človeštvo ne bi več ponovilo napak dveh svetovnih vojn. Vendar pri tem ne sme biti ključni organ Varnostni svet, z vprašanjem miru bi se morala ukvarjati predvsem Generalna skupščina Združenih narodov, v kateri so enakopravno zastopane vse svetovne države.

Pravična delitev svetovne hrane in virov

In “te cilje lahko dosežemo s pravičnejšo delitvijo svetovne hrane in virov.” Z medsebojno delitvijo dobrin lahko zadovoljimo potrebe vseh ljudi na planetu, obnovimo naše skupno okolje in vzpostavimo globalni mir. Zato Maitreja pravi: "Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti."



Slika: Bluegrass Greensource

petek, 08. april 2016

Begunska kriza in medsebojna delitev dobrin


Čeprav je tako imenovana balkanska begunska pot zaprta in v Slovenijo ter severnejše evropske države novih beguncev skorajda ni več, pa to ne pomeni da je problem kar izginil. Ne samo, da ni izginil, z vzroki za begunsko krizo se ta hip ne ukvarja prav nihče. Gre za izrazito kratkoročno politiko, ki morda rešuje stolčke nekaterih politikov, prinaša pa zelo slabe obete za prihodnost. Torej, ne samo da se pomanjkljivo ali slabo ukvarjamo s trenutno begunsko problematiko, z vzroki zanjo se sploh ne ukvarjamo!

Morda je ravno ta trenutek, ko so se skrajneži, ki begunsko krizo izkoriščajo za netenje sovraštva in krepitev moči, nekoliko unesli, čas za resen premislek in čimprejšen začetek resničnega reševanja krize, ki lahko sproži begunske tokove velikanskih razsežnosti. A zdi se, da so politiki s trenutnimi razmerami zadovoljni in se raje ukvarjajo z “vsakdanjimi problemi”.

Kateri sploh so glavni vzroki za begunsko krizo? Pravi in najbolj temeljni vzrok te krize je strahovita globalna neenakost, ki je ekonomsko opustošila obsežna območja planeta. Neusmiljen globalni boj za vire in komercializacija družbe sprožata številne konflikte in vojne. Ne gre samo za begunce iz Sirije, daleč številčnejši so ekonomski begunci, ki jim Evropa sicer pravi ekonomski migranti, a izraz je pogosto zavajujoč. V resnici gre za ljudi, ki živijo v opustošenih regijah, ki so jih izčrpale zahodne korporacije ali politika nemogočih dolgov, davčnih oaz in finančnih špekulacij, ki prav tako izvirajo predvsem iz bogatih zahodnih držav.

Ali zapustiš dom, ker so ti ga uničile bombe ali zato, ker ti ga je uničila ekonomska politika neenakosti? Mar ni vseeno? Skrajneži imajo prav: lahko pride še veliko beguncev, še zlasti ekonomskih. Nikoli ne bo mogoče neprodušno zapreti vseh meja. Vendar takšen scenarij lahko preprečimo, a le če bomo primerno ukrepali in to čimprej; najbolje takoj.

Z obsežno ekonomsko pomočjo - novim globalnim Marshallovim načrtom, dolgoročno pa z globalnim sistemom medsebojne delitve dobrin lahko dosežemo, da bodo ljudje ostali doma ter živeli v miru in blaginji. In tudi mi sami. Ne potrebujemo selitve narodov, temveč blaginjo in mirno sobivanje vseh ljudstev na planetu Zemlja.


Slika: Earth in Transition

petek, 01. april 2016

Eno človeštvo, ne ena “resnica”


Slovenija je majhna država. Dva milijona ljudi. Precej smo sprti med sabo: večinoma po političnem prepričanju in odnosu do različnih skupin. Na celotnem planetu nas je danes (aprila 2016) približno 7,4 milijarde. Koliko različnih prepričanj je šele med vsemi Zemljani: političnih, verskih, ekonomskih, svetovnonazorskih, ideoloških in drugih. Vzrokov za spore in konflikte imamo torej več kot dovolj; za nadaljnja desetletja, stoletja in tisočletja. Vprašajmo se raje: je možno, da navkljub vsem medsebojnim razlikam nekega dne vendarle zaživimo kot ena človeška družina, v miru in blaginji?

Skupni cilj: ohranitev globalnega okolja

Naše okolje, še posebej vprašanje globalnega segrevanja, je dokaz, da lahko živimo skupaj, drug poleg drugega, si prizadevamo za skupne cilje in to ne glede na medsebojne razlike.

Vprašanje globalnega segrevanja je v zadnjih letih povezalo milijone Zemljanov zelo različnih političnih, verskih, ekonomskih in drugih prepričanj. Globalni protesti, globalna gibanja, globalne peticije in druge aktivnosti so združile velik del človeštva v skupnih prizadevanjih in politika se je morala odzvati. Na podnebni konferenci, ki je konec lanskega leta (2015) potekala v Parizu, se je večina svetovnih držav (195) zavezala k reševanju globalnega podnebja.

Čeprav podnebni sporazum ni idealen, pa vendarle predstavlja zgodovinski korak naprej. Pariški podnebni sporazum izjemen uspeh človeštva; nihče se pri tem ni ukvarjal s pripadnostjo religiji, politično usmeritvijo, barvo kože, spolom ali s katero koli “drugačnostjo”, temveč s skupnim ciljem - ohraniti naše podnebje in s tem našo skupno prihodnost.

“Rezultat pariškega dogovora nima zmagovalcev ali poražencev. Zmagala je podnebna pravica in zdaj vsi skupaj delamo za bolj zeleno prihodnost,” je ob tem dejal indijski premier Narendra Modi. Kako prav ima, ni zmagovalcev in ne poražencev. Nasprotno pa si ideološki in drugi nasprotniki vedno želijo dokončne zmage zase in dokončnega poraza za nasprotnika. Zgodovina je zgrajena na tem. Pa vendar: če v “podnebnem boju” ni poražencev, potem smo zmagovalci vsi!

Skupni cilj: globalna blaginja

Nas lahko povežejo še drugi cilji, med katerimi še posebej izstopa blaginja vseh Zemljanov. In za razliko od nedavno sprejetega podnebnega sporazuma, imamo temeljne dokumente za prizadevanja v tej smeri že postavljene - na primer v Splošni deklaraciji človekovih pravic, kjer je v 25. členu zapisano:

“1. Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.
2. Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.”


In vse države so se že podpisale pod ta izjemen dokument iz leta 1948. Združimo torej moči, prav tako kot smo jih za podnebje, in rešimo stotine milijonov ljudi neizmernega trpljenja zaradi lakote, ozdravljivih bolezni in skrajne revščine.

Skupni cilj: globalni mir

In če si prizadevamo za prejšnji cilj, za globalno blaginjo, smo tudi že na poti do naslednjega - globalnega miru. Mar se nismo že davnega leta 1945, ob koncu strašne 2. svetovne vojne, zavezali temu cilju - v Ustanovni listini Združenih narodov? In zapisali:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, s sprejetjem ustreznih načel in načinov ravnanja zagotoviti, da se oborožena sila ne uporablja, razen kadar je to v skupnem interesu, uporabiti mednarodne mehanizme za spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka vseh ljudstev.”

Skupni cilj: eno človeštvo

Veliko svoje energije še vedno namenjamo boju za zmago našega prepričanja ali naše ideologije ali naše “resnice”. Boj levice in desnice, kapitalizma in socializma, krščanstva in islama, “rusov in američanov”, rdečih in črnih,…; brez konca in kraja bi lahko naštevali. Bredemo iz spora v spor, zapletamo se iz konflikta v konflikt, tonemo iz vojne v vojno; kar pa ne bo šlo v nedogled, saj so tudi naša orožja vse strašnejša.

Prizadevanja za ohranitev našega podnebja dokazujejo, da zmoremo iti tudi po drugačni poti; da smo nenazadnje eno človeštvo, ki ga povezujejo skupni cilji - ohranitev planetarnega okolja, blaginja vseh ljudi in globalni mir. To so naši skupni temelji. V to vlagajmo svojo energijo.

Čas tistih, ki svojo moč gradijo na razkolu in razdoru med ljudmi ter netijo spore med njimi, se nezadržno izteka. Nastopil je čas za ljudi, ki si prizadevajo za skupne cilje človeštva. Ne borijo se več za eno “resnico”, temveč za eno človeštvo.


Slika: One Human Family

četrtek, 24. marec 2016

UTD, zares univerzalni


“Globalni temeljni dohodek je zagotovljeni minimalni dohodek, ki ga brezpogojno dobijo vsi ljudje v vseh državah.” (Global Basic Income Foundation)

O univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) je bilo prelitega že veliko črnila, hkrati je bilo že marsikaj narejenega tudi v praksi. Z različnimi pilotnimi projekti so že začeli na Nizozemskem (Utrecht), v Kanadi, na Finskem; v Švici pa bodo o njem glasovali na referendumu (Tudi v Kanadi eksperiment z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD). Z UTD se resno ukvarjajo tudi v Namibiji (BIG Coalition Namibia) in še v številnih drugih državah (Growing Support for BI Worldwide), prav tako pa tudi pri nas (Sekcija UTD).

UTD ni nova modna muha, kajti ideje o različnih oblikah univerzalnega dohodka segajo vsaj v 16. stoletje, ko je angleški filozof Thomas More v svojem znamenitem delu Utopia zapisal: “Nobena kazen na Zemlji ne bo odvrnila ljudi od kraje, če je to njihova edina pot do hrane. Veliko bolje bi bilo, če bi vsakomur zagotovili sredstva za preživljanje.”

Britanski filozof Bertrand Russell pa je leta 1918 zapisal: “...določen majhen dohodek, dovoljšen za osnovne potrebe, je treba zagotoviti vsem ljudem, ne glede na to ali delajo ali ne. Večji dohodek … pa je treba dati tistim, ki so se pripravljeni vključiti v delo, ki ga skupnost prepoznava kot koristnega.” (A Brief History of Basic Income Ideas) Vendar sta to le dva odlomka iz bogate zgodovine misli o takšni ali drugačni obliki univerzalnega temeljnega dohodka.

Zdaj je čas, da razmislimo in začnemo z uresničevanjem novih ekonomskih pristopov na širši ravni, kajti stari ekonomski red pred našimi očmi nezadržno razpada, edino kar ga še ohranja pri življenju, so velikanski finančni vložki ključnih svetovnih centralnih bank (glej Evropa na steroidih). Ti bilijonski vložki pa se preko zapletenih finančnih mehanizmov stekajo predvsem v roke svetovnih elit in ustvarjajo nikoli prej videne razlike v bogastvu, ki so temeljni vzrok največjih svetovnih problemov - lakote in revščine, družbenih napetosti, vojaških konfliktov in tudi okoljskih problemov.

UTD predstavlja elegantno družbeno in ekonomsko upravičeno priložnost, da vsaj del teh ogromnih finančnih sredstev neposredno doseže običajne ljudi povsod po svetu. Kajti če že govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku, potem bodimo dosledni - univerzalni pomeni za vse ljudi, za prav vse ljudi na tem planetu. To je ključnega pomena, če mislimo resno z ekonomskimi spremembami v smeri sveta, ki bo prijazen do vseh. UTD je v osnovi univerzalna temeljna človekova pravica, ki je zapisana v 25. členu Univerzalne (splošne) deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

V svetu, kjer je skorajda 800 milijonov ljudi lačnih, še veliko več pa jih živi v skrajni revščini in jih že majhno poslabšanje razmer lahko pahne “čez rob”, smo daleč od uresničtve te temeljne človekove (ekonomske) pravice. Poglejmo si ključne razloge za uvedbo UTD:

1. Odprava lakote in revščine, zmanjšanje družbene neenakosti.

V zelo revni namibijski vasi Otjivero, kjer je bilo veliko otrok podhranjenih, so nemški humanitarni delavci pred nekaj leti uvedli pilotni projekt, ki je temeljil na enostavni ideji: vsak prebivalec je mesečno prejel 100 namibijskih dolarjev (približno 9 €). Pri tem niso postavili nobenih pogojev, ničesar niso zahtevali v zameno. Rezultati so bili odlični, vaščani so se izkopali iz najhujše revščine, povečala se je ekonomska aktivnost, več otrok je začelo hoditi v šolo in pogosteje so si “privoščili” zdravstvene storitve; poleg tega pa se je zmanjšala stopnja kriminala. (A New Approach to Aid: How a Basic Income Program Saved a Namibian Village)

Gre za nov, izjemno uspešen pristop k reševanju skrajne revščine in lakote, kajti humanitarna pomoč je pogosto neučinkovita, saj ljudi naredi pasivne in odvisne od tuje pomoči (ki slej ko prej presahne), hkrati pa prizadene njihovo dostojanstvo. Čeprav so v Namibiji mnogi pričakovali, da bo takšen dohodek ljudi polenil, pa so nasprotno postali aktivnejši, se lotili malega podjetništva in predvsem ohranili človeško dostojanstvo. Samo 115 milijonov € letno bi zadoščalo, da bi vsi Namibijci prejemali temeljni dohodek, kar je zgolj 3 odstotke namibijskega bruto domačega proizvoda. Strah, da ljudje z UTD ne bi hoteli več delati, pa je odveč, to v praksi dokazuje ravno namibijski primer.

2. Rešitev za vse manjšo ponudbo “produktivnih” delovnih mest.

Da bo večja gospodarska rast povečala število “produktivnih” delovnih mest (delovna mesta, ki ustvarjajo izdelke in z njimi povezane storitve), je čisto zavajanje ekonomistov in politikov. Resnica je ravno nasprotna: večja kot je gospodarska rast, bolj se zmanjša število delovnih mest. “Kriv” je nagel razvoj novih tehnologij (vse bolj zmogljivi računalniki, umetna inteligenca, roboti), zaradi katerega naj bi “v naslednjih petih letih v 15 vodilnih državah, med katere se uvrščajo Kitajska, Francija, Nemčija, Japonska, Mehika, Velika Britanija, ZDA, prišlo do ukinitve 5,1 milijona delovnih mest” (Prihodnost: več kot 5 milijonov delovnih mest manj). Seveda pri nas ni nič drugače (Industrija 4.0 – Družba brez dela).

Osemurni delavnik (dejansko pa še več) je preživeta oblika dela. Zato je UTD, poleg skrajšanja delovnega časa, ena od oblik rešitve tega problema (Welcome To The Post-Work Economy), kajti v nasprotnem primeru bomo imeli peščico zaposlenih in armado brezposelnih, kar lahko pripelje do razpada družbenih sistemov. Z univerzalnim temeljnim dohodkom pa bi imeli ljudje zagotovljeno eksistenco, zraven pa bi lahko delali bodisi občasno (čemur danes rečemo prekerno delo) bodisi redno ali pa bi si za določen čas vzeli čas za študij, potovanja in tako naprej ter se kasneje ponovno zaposlili.

Naj spomnimo, da je znameniti ekonomist John Maynard Keynes že leta 1930 napovedal, da bo čez sto let, torej okoli leta 2030, za zadovoljevanje vseh individualnih in družbenih potreb zadoščal zgolj 15-urni delovni teden (From basic income to social dividend: sharing the value of common resources, STWR). Imamo izjemno priložnost, da končno začnemo živeti bolj počasi, preprosteje in svoj čas, ki nam bo “ostal”, ko bomo manj časa preživeli v službah, “porabimo” za boljše medsebojne odnose, za družino, prijatelje, družbeno koristne aktivnosti; za učenje, potovanja ali preproso zase. Takšna je lahko družba prihodnosti in takšna družba nam je na dosegu roke.

3. Zmanjšanje “življenjskega” stresa, boljše možnosti izobraževanja in večja ustvarjalnost; večja demokratičnost.

Danes veliko zaposlenih živi v stalnem strahu, da bodo izgubili svojo službo; prekerni delavci pa itak živijo “iz rok v usta”, da vse številčnejših brezposelnih niti omenjamo ne. Z UTD večina teh problemov odpade; če delovno mesto izgubite, vam ni treba prositi niti za socialno podporo niti vam ni treba beračiti.

Prav tako je UTD koristen za demokratične procese tako znotraj podjetij kot tudi v lokalni in širši skupnosti. Danes veliko ljudi molči in prenese veliko krivic, ker jih je strah za službo in za svojo eksistenco ter preživetje svoje družine. Našteli bi lahko še druge razloge za uvedbo UTD, vendar smo želeli izpostaviti le najpomembnejše (več: Ten Reasons to Support Basic Income).


Financiranje UTD

Če si zares prizadevamo za UTD, bi si morali v prvi vrsti prizadevati za njegovo univerzalnost oziroma globalnost. Če ga uvedejo Finska, Švica, Kanada ali morda Slovenija, je to dobra stvar, a kaj to pomeni 800 milijonom stradajočih ljudi po svetu? Nič. Se bo zmanjšala globalna neenakost, kot temelj večine današnjih konfliktov in napetosti v svetu? Ne bo. Če že začenjamo z uvedbo UTD, ga v prvi fazi uvedimo za najrevnejše prebivalce sveta.

Kot enega izmed virov za takšen davek smo navedli Tobinov globalni davek na valutne in druge neobdavčene finančne transakcije (glej Tobin za 21. stoletje). Če pa bi zraven dodali še vire, ki se že zdaj namenjajo za pomoč najrevnejšim (leta 2015 v višini 24,5 milijard dolarjev) in druge predlagane vire, bi že imeli osnovo za globalni univerzalni temeljni dohodek za najrevnejše prebivalce planeta. A to bi bil le prvi in najnujnejši korak do blaginje vseh Zemljanov, sčasoma pa naj bi postal UTD univerzalen, kar pomeni za vse ljudi na planetu, brezpogojno.

Naj spomnimo, da samo Evropska centralna banka mesečno v evropski finančni sistem vloži 80 milijard evrov, čemur strokovno pravijo kvantitativno sproščanje (glej Evropa na steroidih). Samo ta denar, če bi ga mesečno namenili vsem stradajočim Zemljanom (približno 800 milijonov), bi vsakomur izmed njih prinesel 100 evrov mesečno ali več kot 3 evre dnevno. Če pa bi ta denar dali vsem 7,3 milijarde Zemljanom, bi vsakdo prejel približno 11 evrov mesečno, kar je še vedno več, kot je bilo v namibijski vasi Otjivero dovolj za rešitev vaščanov iz skrajne revščine. Naj prosim nihče več ne reče, da denarja za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka ni dovolj! Če bi združili vse vire, ki gredo danes v brezmejno pogoltni finančni sektor, za vojaške namene ali za druge nepotrebne naložbe, bi z lahkoto vsi Zemljani živeli v blaginji in rešili bi vse svetovne probleme, vključno s podnebnimi.


Celovit pristop za blaginjo vseh ljudi in planeta

Seveda pa UTD ni “čarobna palica”, ki bi lahko hipoma odpravila vse v stoletjih nakopičene ekonomske težave, kajti spremembe morajo biti celostne, drugače bomo samo podaljševali globalno ekonomsko agonijo.

K UTD moramo vsekakor vključiti še idejo globalnega Marshallovega načrta, s katerim bi, podobno kot so ZDA po 2. svetovni vojni pomagale od vojne razrušeni Evropi, pomagali na noge postaviti temeljno infrastrukturo in družbeno-ekonomske sisteme (električno in internetno omrežje, šolske in zdravstvene sisteme itd.) najrevnejših svetovnih držav (glej Marshallov načrt za 21. stoletje). In če v dolgoročnem smislu upoštevamo še priporočila Brandtove komisije (glej Brandt za 21. stoletje) za pravičnejšo delitev globalnega bogastva in resnično mednarodno sodelovanje, dobimo obrise nove globalne ekonomske ureditve, ki bo temeljila na mednarodni delitvi dobrin in sodelovanju za blaginjo vseh ljudi in planeta kot celote.


Priporočljive spletne strani:

Global Basic Income Foundation

Unconditional Basic Income Europe

Basic Income Earth Network

Zofijini: Sekcija UTD

Share The World's Resources



Priporočljiv video: Money for Free


Slika: Universal income / bare minimum wage poll strikes chord

Besedilo na sliki: Univerzalni temeljni dohodek: majhen korak za človeka, velikanski skok za človeštvo.