sobota, 19. april 2014

Vse si delimo


Povsem razumljivo se nam zdi, da zrak in sončna svetloba nista lastnina nikogar; jasno nam je, da pripadata vsem ljudem in drugim živim bitjem.

Normalno pa se nam zdi, da imajo nekateri ljudje v lasti zemljo, vodo, gozdove, energijo in druge dobrine.

Prodajajo jih in kupujejo; kupčujejo z njimi ter jih preprodajajo. Z njimi ravnajo, kot se jim zazdi, pogosto zelo slabo in neodgovorno. Nekateri imajo teh dobrin veliko, drugi malo ali nič, kar prinaša revščino, trpljenje, sovraštvo, konflikte in smrt.

Nobene razumne razlage ni, da mora biti svet ravno tako urejen. Zemlja, voda, gozdovi, energija in druge dobrine se ne razlikujejo od sončne svetlobe in zraka. So dobrine, ki jih ni ustvaril človek. Do njih nima nobene posebne pravice.

Te dobrine v resnici pripadajo vsem ljudem in tudi drugim bitjem, nihče ne more biti njihov dokončni in absolutni lastnik. Te dobrine lahko edino uporabljamo, z njimi odgovorno upravljamo, zanje skrbimo in si jih med seboj delimo.

V prihodnosti bomo ljudje spremenili odnos do planetarnih dobrin. Spoznali bomo, da nismo njih lastniki, temveč modri skrbniki in upravljalci.

Namesto trgovanja in kopičenja v rokah posameznikov in posameznih držav, si bomo planetarne dobrine med seboj delili. Nihče ne bo prikrajšan. Nobene potrebe ne bo več, da bi se med seboj vojskovali in se drug drugega bali.

To je naša dobra prihodnost, o drugih možnosti ne bi smeli niti razmišljati. Preveč so mračne.

Medsebojna delitev je prava pot v prihodnost.

sreda, 16. april 2014

Šola, zrak, voda


Za človeka, ker je misleče bitje (vsaj upamo, da je še), je šolanje temeljna potreba, tako kot so zrak, voda, hrana, bivališče, zdravstveno in socialno varstvo. Univerzalna pravica do izobraževanja ni luksuz, temveč je človekova temeljna pravica. Zato je vprašanje: “Ali javno ali zasebno šolanje?” povsem odveč - javno, vsem dostopno, brezplačno šolanje je absolutna prioriteta civilizirane družbe 21. stoletja. Vse ostalo je barbarstvo.

Zasebne šole so lahko dodatek, dopolnitev javnega, univerzalno dostopnega izobraževanja, nikakor pa ne sme biti pravica do šolanja kakorkoli pogojena s kupno močjo posameznika oziroma njegove družine. In to na vseh stopnjah: od osnovne šole (in tudi vrtca) do univerze.

Slovenska politika se je v luči povsem nemogočih in destruktivnih “varčevalnih” ukrepov, ki dokazano vodijo v razpad družbe, odločila za postopno privatizacijo izobraževalnega sistema. Korak za korakom se zmanjšujejo pravice in nekega dne se bomo zbudili v družbi, kjer bosta pravici do izobraževanja in zdravja zgolj še tržno blago, tako kot na primer kozmetika in modni dodatki.

Danes je edini pravi javni sistem očitno postal (zasebni) finančni sistem. Vanj države vlagajo neskončne vsote denarja, ki ga nato v svoje računovodske knjige vpišejo kot svoj dolg, bankirji pa v svoje knjige kot zasebni dobiček. Skrb za finančni sistem je izgleda edina res prava funkcija moderne države, ki za to “pravico” uporablja vsa sredstva - od ukinjanja javnih storitev do sredstev represije.

Boriti se »proti šolninam ter za javno in brezplačno šolstvo« oziroma za univerzalno pravico do izobraževanja je zato plemenitino in pošteno dejanje. Družba 21. stoletja bo civilizirana samo, če bodo izobraževanje, zdravstveno varstvo, socialno varstvo, dostop do neoporečne vode in osnovnih prehrambenih izdelkov ter primernega bivališča univerzalne temeljne človekove pravice. A ne le na papirju, temveč tudi v praksi.

sreda, 09. april 2014

Rešimo naš planet


In vendar v zvezi z okoljem prihajajo tudi boljše novice. Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov (UNEP) in organizacije Bloomberg New Energy Finance razodeva, da se je v letu 2013 zgodil pomemben premik na področju obnovljivih virov. Zmogljivosti proizvodnje energije iz obnovljivih virov so se povečale za 54 %, hkrati pa so se bistveno znižale cene novih naprav.

Ta napredek ima velik vpliv na okolje, saj bi se brez teh novih investicij izpusti CO2 v letu 2013 povečali za kar 1,2 gigatone (Costs Down, Profits Up: Green Energy Looking Good, Says UN).

Velik prispevek v boju proti globalnem segrevanju ozračja lahko naredi tudi naš način proizvodnje in porabe hrane. Z manj prehranskimi odpadki, z boljšim ravnanjem z zemljo, z zaščito oceanov in s pridelavo prave hrane lahko veliko pripomoremo k zaščiti našega planeta (Don’t Panic, Go Organic: The IPCC Report Should be a Wakeup Call for Climate-Smart Food).

Države, lokalne skupnosti in posamezniki

Številne države, med njimi prednjačijo Kitajska in Japonska ter nekatere evropske države, vlagajo znatne napore v smeri proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Prav tako vse več skupin in skupnosti prakticira pridelavo lokalne hrane, ki se tudi porabi v lokalnem okolju in je pridelana na ekološki način. Kar pomeni velike energetske in ekološke prihranke (manj pesticidov in drugih kemikalj, manj porabe fosilnih goriv zaradi prevoza na dolge razdalje in načina pridelave hrane).

Tudi sami, kot posamezniki lahko sprejmemo številne ukrepe, ki so sicer le droben prispevek k rešitvi našega planeta, a se naš trud s številom ozaveščenih ljudi pomnoži z milijonskimi številkami.

Še vedno velja: odpovejmo se kakšni vožnji z avtomobilom, uporabljajmo javni prevoz, kupujmo lokalno pridelano hrano, menjajmo oziroma delimo si stvari, ki so še uporabne in tako naprej.

Mar res ne vidimo povezave med našimi dejanji in njihovimi posledicami. Vsako dejanje šteje. In le z dejanji lahko rešimo naš planet.


Slika: Portola Coffe Lab

ponedeljek, 07. april 2014

Medsebojna delitev proti komercializaciji


Komercializacija je proces, ki skupne dobrine in medčloveške odnose spreminja v plačljivo blago in storitve. Komercializacija je izjemno nevaren proces, saj za “vrhovnega razsodnika” v vseh družbenih zadevah postavlja denar kot edino merilo vrednosti.

Trgovina je stara kot človeška civilizacija, vendar je večji del zgodovine predstavljala le manjši del vseh družbenih odnosov in dobrin; za enostavnejšo ponazoritev lahko rečemo da približno 5 %. V zadnjih stoletjih (z vzponom kapitalizma) se je ta odstotek vztrajno zviševal in zatrdimo lahko, da danes trgovina in posledično tržni (komercialni) odnosi “pokrivajo” 95 % vseh družbenih odnosov in dobrin.

Kar je izjemno nevarno. Ne gre za to, da bi morali trgovanje odpraviti in da je škodljivo samo po sebi. Problem pa nastopi, ko tržni oziroma komercialni odnosi, značilni za trgovanje, “vstopijo” na tista družbena področja, ki predstavljajo same temelje sleherne človeške družbe.

Zdravstvo, izobraževanje, socialna varnost, prometna in informacijska infrastruktura, institucije vodenja družbe (politika) so ključna oziroma podporna družbena področja, ki nikakor ne bi smela delovati pod vplivom komercializacije.

Za komercializacijo je značilen odnos kupec - prodajalec, kjer je vsako dejanje plačljiva storitev, vsaka dobrina pa plačljivo blago. Takšen odnos je podvržen vsem značilnostim trgovine: špekulacijam, manipulacijam, goljufijam in neskončni “želji” za dobičkom.

Prej omenjeni podporni družbeni sistemi zato nikakor ne smejo biti podrejeni komercialni logiki. Komercialna podjetja, na primer, so sicer lahko deloma vključena v te sisteme, nikakor pa v njih ne smejo prevladovati. Lahko imate na primer nekaj zasebnih, komercialno delujočih šol in zdravstvenih ustanov, a te so lahko le nadgradnja ali dopolnitev dobro organiziranega javnega sistema, ki mora zagotavljati osnovne pravice vsega prebivalstva po načelu solidarnosti.

Komercializacija zastruplja družbo, saj namesto sodelovanja spodbuja tekmovanje vseh z vsemi. Namesto, da bi si delili ključne globalne dobrine in obsežno človeško znanje, se zapletamo v brezkončni boj za bogastvo, ki bi moralo služiti vsem ljudem. Zaradi tega ekonomskega boja, ki zahteva vedno več blaga in storitev, trpi tudi globalno okolje.

Medsebojna delitev proti komercializaciji

Nasprotno pa z medsebojno delitvijo lahko stopimo na pot, ki vodi stran od brezna, k robu katerega se vztrajno pomikamo. Globalni sklad, s pomočjo katerega bi presežki dobrin bogatih držav omogočili njihovim revnejšim “sestram”, da lahko zagotovijo blaginjo svojim ljudem, je enostavna rešitev nakopičenih svetovnih problemov - revščine, lakote, ozdravljivih bolezni; konfliktov itd.

V prihodnosti bo medsebojna delitev predstavljala temeljne ekonomske odnose med državami, s čimer bo bistveno zmanjšan destruktiven učinek komercializacije. Z medsebojno delitvijo se bodo postopno zmanjšale današnje strahovite razlike in vsaka država bo lahko prispevala svoje presežke dobrin v globalni sklad.

Potem ne bo več nobene “potrebe” po lakotah, revščini in stalnih konfliktih.

četrtek, 03. april 2014

Enost človeštva


Človeštvo kljub vsem razlikam, ki ga bogatijo, predstavlja enovito celoto. Šele, ko bo vsem prebivalcem Zemlje zagotovljeno vsaj zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, bo človeštvo dejansko izrazilo enost in delovalo v dobro vseh ter planeta kot celote.

Velikanski napredek bo dosežen, ko bomo na druge ljudi začeli gledati kot na pripadnike velike skupne družine – človeštva. Kar ljudje dejansko tudi smo; ne glede na vse razlike, smo vendarle vsi samo – ljudje. Delimo si skupne prednike, delimo si skupni dom – planet Zemljo, delimo si skupne dobrine – vodo, gozdove, ozračje itd.

Ko bomo resnično doumeli, da smo ljudje drug drugemu bratje in sestre, bomo prenehali z medsebojnim uničevanjem. Kajti to v naših medsebojnih odnosih neprestano počnemo. Razlike nas ne smejo ločevati. Različnost je bogastvo, ne pa vzrok za ločevanje, medsebojno sovraštvo in izkoriščanje.

Enost človeštva se mora izražati na vseh področjih človeške družbe, še zlasti pa v politiki in ekonomiji. Enosti smo se zavezali že v uvodu Deklaracije človekovih pravic, »ker pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu.«

Vendar svobode, pravičnosti in miru ne moremo doseči, če drugim ljudem ne omogočimo, da lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe. Tudi v svojih družinah ne dopuščamo, da bi kdor koli ostal brez hrane, vode, bivališča in drugih osnovnih dobrin. Prav tako tega ne bi smeli dopustiti v naši skupni družini – človeštvu.

Zato mora medsebojna delitev, ki jo poznamo v naših družinah, zaživeti na ravni človeštva. Medsebojna delitev predstavlja edino pot do svobode, pravičnosti in miru v svetu.

petek, 28. marec 2014

Miroljubna koeksistenca 2.0


V luči zaostrovanja napetih odnosov med številnimi državami, ki so se še zlasti zaostrili s sedanjo ukrajinsko krizo, velja ponovno razmisliti o politiki miroljubne koeksistence oziroma miroljubnega sobivanja.

Koncept miroljubne koeksistence izvira iz Rusije; Lenin se je kmalu po revoluciji 1917 zavedal velikega pomena miroljubne koeksistence oziroma sobivanja različnih političnih in ekonomskih sistemov. Tako bi imela socialistična Rusija (kasneje Sovjetska zveza) - v obliki tehnične pomoči - koristi od tehnološko razvitejših kapitalističnih držav, ki bi jim v zameno lahko odobrila določene koncesije.

“Trajen mir,” je dejal Lenin, “bi predstavljal takšno olajšanje za delovne ljudi v Rusiji, da bi se nedvomno strinjali s sprejetjem določenih koncesij. Pod razumnimi pogoji je sklepanje koncesij tudi za nas zaželeno kot eno izmed sredstev, da bi Rusija dobivala tehnično pomoč od razvitih dežel za obdobje, v katerem bodo druga poleg druge koeksistirale socialistične in kapitalistične države” (Lenin, Dela, 4. izdaja).

Prav tako “brez nekih vzajemnih odnosov med nami in kapitalističnimi državami za nas niso mogoči trajni ekonomski odnosi. Dogodki zelo očitno kažejo, da prav tako tudi zanje niso mogoči,” je zapisal Lenin.

Kasneje, po Stalinovem obdobju, je politiko miroljubne koeksistence obudil sovjetski voditelj Nikita Hruščov. Leta 1959 je v reviji Foreign Affairs zapisal:

“Svojega soseda imate lahko radi ali pa ne. Niste obvezani, da ste njegov prijatelj ali da ga obiskujete. Toda živite drug poleg drugega in kaj storiti, če niti vi niti on nimata nikakršne želje, da bi zapustila dom in se naselila kje drugje? Nič bistveno drugače ni v odnosu med državami. Nerazumno bi bilo domnevati, da lahko nezaželeni sosednji državi tako zelo zagrenite življenje, da se bo odločila izseliti na Mars ali Venero. In obratno seveda.

Kaj nam torej preostane? Možni sta dve poti: ali vojna - in vojna v dobi raket in jedrskih bomb povzroči najhujše možne posledice za vse narode - ali miroljubna koeksistenca.” Vsekakor besede, ki so danes še vedno zelo aktualne.

Zanimiva je tudi misel Edvarda Kardelja (O socializmu in vojni, str. 495), ki je zapisal: “Ako je vojna neizogibna, je koeksistenca nerealna fikcija, iluzija.” Pravzaprav moramo ponovno resno razmisliti, ali se bomo prizadevali živeti drug poleg drugega v miru in bomo sodelovali med seboj, ali se bomo (ponovno) prepustili vojni, ki je sedaj lahko tudi totalna. Danes bobni vojne znova glasno grmijo.

Vendar koncept miroljubne koeksistence presega socialističen “svet”. V božični poslanici leta 2004 je papež Janez Pavel II. pozval k “miroljubni koeksistenci” na Bližnjem vzhodu. Kjer še zdaleč ni miru.

V resnici sploh nimamo nobene izbire, edina pot je miroljubna koeksistenca. Med vsemi državami in narodi; na področju politike in še posebej ekonomije, kjer miroljubna koeksistenca pomeni sodelovanje, solidarnost in medsebojno delitev.


Slika: Nirmukta

torek, 18. marec 2014

100 bilijonov razlogov za upor


Je mogoče krizo rešiti z zmanjševanjem obsega javnih storitev, s krčenjem oziroma “uravnoteženjem” državnih izdatkov, z odpuščanjem javnih in drugih delavcev, s privatizacijo ali s podobnimi “orožji” iz bogatega arzenala neoliberalne politike? So to pravi ukrepi za zmanjševanje dolgov in reševanje krize?

Danes skupni globalni dolg znaša 100 bilijonov dolarjev oziroma sto tisoč milijard dolarjev (Global Debt Exceeds $100 Trillion as Governments Binge, BIS Says) in je od začetka krize narasel za 40 odstotkov. Ker so dolgovi obrestovani, bodo samo še naraščali in to eksponentno, pa če takoj odpustimo vse javne delavce, če ukinemo vse socialne pomoči, če ukinemo javno zdravstvo in šolstvo itd.

Vsi ti “popularni” neoliberalni ukrepi so dejansko popoln nesmisel in k zmanjševanju dolgov dejansko doprinesejo tako malo, da to lahko preprosto zanemarimo. Če je 100 bilijonov dolarjev obrestovano s samo enim odstotkom (dejansko obresti na dolg lahko dosegajo tudi 7 odstotkov, še zlasti, ko gre za “problematične” države), to pomeni na letni ravni dodaten 1 bilijon oziroma tisoč milijard dolarjev, ki jih je prav tako potrebno odplačati.

Povsem jasno je, da take “gore” dolgov preprosto nikoli ne bo mogoče odplačati, z nikakršnimi “varčevalnimi” ukrepi. Imajo takšni dolgovi potem sploh še kakšen smisel? Imajo. Predstavljajo izjemen sistem obvladovanja globalne politike, globalnih množic in enostaven ter poceni način za dostop do globalnih dobrin. Moč, ki je skoncentrirana v rokah globalne finančne elite, tako presega vse doslej znane oblike vladanja. Bi tej eliti lahko rekli kar financokracija?

Denar kot javno dobro

Francoska ekonomistka dr. Catherine Samary v intervjuju za tednik Objektiv pravi, da denar ne “more biti privatno orodje, ampak mora biti javna dobrina za oblikovanje družbenega in gospodarskega razvoja. Bančni sistem s centralnimi bankami na čelu mora delovati v okviru skupnih okoljskih in družbenih ciljev.” Dr. Samary ne govori o gospodarski rasti, temveč o gospodarskem razvoju ter o skupnih okoljskih in družbenih ciljih.

Danes pa je denarni oziroma finačni sistem namenjen destruktivni gospodarski rasti in tekmovalnosti ter je usmerjen v cilje, ki so v resnici interesi peščice ljudi, ki želijo moč, oblast in bogastvo.

Pravi boj s krizo je zato boj za nadzor nad finančnim sistemom. Dokler denar in finančni sistem ne bosta javni dobrini, je vsak drug ukrep povsem nesmiseln.

ponedeljek, 17. marec 2014

Nova blokovska ureditev sveta


Krimski referendum je mimo in stvari so ljudem zdaj “jasne”: Rusija je “bad guy”, ki krši mednarodno pravo in ki z grožnjo vojaške sile izsili referendum o odcepitvi Krima od Ukrajine. Zahodni “demokratični” in “civiliziran” svet enotno obsodi to grobo, barbarsko in enostransko dejanje. Svet je nenadoma spet “urejen”, kajti na eni strani je dobro, na drugi pa zlo. In Ukrajina naenkrat sploh ni več problem, pravi problem je Rusija.

Finančni imperializem in neokolonializem

Mnogi komentatorji svarijo pred novo hladno vojno, a hladna vojna je že dejstvo, vendar je tokrat bistveno drugačna od prejšnje. Medtem, ko je hladna vojna v drugi polovici 20. stoletja potekala na ideološki osnovi med kapitalističnimi in socialističnimi državami, pa tokratna poteka na ravni finančnih centrov moči.

Današnja ključna orožja nove hladne vojne so valute, dolgovi in finančni instrumenti (delnice, obveznice, derivativi itd.). Kako si danes podrediš državo? Z orožjem? To je povsem preživet in zastarel način, ki se uporablja samo še v zares skrajni sili ali za pridobivanje glasov volilcev, ki radi vidijo “mišice” svojih voditeljev. Danes si državo podrediš z dolgovi, ki v prvi fazi izgledajo kot mednarodna “pomoč” ter z valutnimi in drugimi finančnimi špekulacijami/manipulacijami.

Nekoč je morala (imperialna) država v iskanju novih naravnih in človeških virov napasti drugo državo, kar je bilo izjemno drago in pogosto tudi skrajno tvegano dejanje. Danes se najprej z nekaj finančnimi operacijami zlomi finančni sistem napadene države, le-ta zaprosi za mednarodno pomoč, ki jo potegne v dolžniško spiralo ter posledično v trajno odvisnost oziroma neo-kolonialni odnos. In glej čudo: naravni in človeški viri so nenadoma skorajda zastonj.

Zahodni finančni centri moči (centralne banke najmočnejših držav, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka) si že desetletja s takšno politiko podrejajo države. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bile na udaru še zlasti številne južnoameriške države, nekatere azijske države (Tajska, Indonezija), pa tudi Rusija itd. Potem so prišle na vrsto evropske države na čelu z Grčijo. Zdaj je (ponovno) na vrsti Rusija, ki pa se je zaradi njene vojaške moči ni mogoče lotiti neposredno.

V ta namen je bil več kot pripraven “napad” na Ukrajino (podobno kot je bila Grčija “orodje” za podreditev EU), kar za Rusijo predstavlja strateško in tudi simbolno grožnjo. EU je Ukrajini novembra 2013 ponudila v podpis sporazum, s katerim bi Ukrajino “potegnili” v evropsko-ameriški trg kapitala (prav zdaj potekajo pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA), kar je z drugimi besedami pot do sodobnega neo-kolonialnega odnosa: najprej finančna “pomoč”, ki ji sledi dolžniška kriza in potem privatizacija, razprodaja naravnih virov ter dostop do poceni delovne sile.

Zahodni finančni centri proti Rusiji in Kitajski

Zahodnim finančnim centrom moči, ki v veliki meri obvladujejo politiko ZDA in EU, danes nasproti stojita samo še dva zares močna nasprotnika - Rusija in Kitajska. Na tej “fronti” poteka nova blokovska ureditev sveta. Ukrajina je samo eno od “bojišč” v tej hladni vojni 21. stoletja.

Rusija in Kitajska že nekaj časa grozita, da bosta prenehali poslovati v dolarjih, še zlasti, ko gre za trgovanje z nafto. To pa bi bila prava “jedrska bomba” za vplivne zahodne finančne centre moči, katerih glavno imperialno “orožje” so dolarji. Finančna orožja za množično uničevanje že “bobnijo” okoli nas, žrtve se štejejo v stotinah milijonov lačnih, obubožanih in brezposelnih.

Zahodne medijske korporacije, ki nas “bombardirajo” z novicami o demokraciji, mednarodnem pravnem redu, ozemeljski nedotakljivosti in s podobnimi floskulami, predvsem skrbijo, da bi o tem čim manj vedeli.

Slika: Economy Lifes

sreda, 12. marec 2014

Hvalnica medsebojni delitvi


Krize, s katero se soočamo v začetku 21. stoletja, ni mogoče reševati ločeno po posameznih področjih. Ekonomska, družbena in okoljska kriza so del splošne krize človeštva, ki zahteva celovit pristop reševanja.

Ekonomija, ekologija in etika so ključna področja celovitega pristopa za reševanje splošne krize človeštva. Še posebej pomembno je, da je vsako ekonomsko ravnanje zavezano družbeni pravičnosti in pravilnemu odnosu do okolja.

Zemlja, naš skupni dom, deluje kot celovit sistem, ki vsem živim bitjem omogoča preživetje in razvoj. Razvoj človeške družbe ne sme povzročati uničevanja občutljivega naravnega ravnovesja, ki zagotavlja naš in obstoj vseh drugih bitij, s katerimi si delimo naš planet.

Nadaljna gospodarska rast ni (več) mogoča, kajti živimo v okolju, ki ima svoje zakonitosti in meje. Namesto dodatnih pritiskov na dobrine in okolje, ki so posledica nebrzdane gospodarske rasti, potrebujemo pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin.

Osnovni način za dosego pravičnejše porazdelitve globalnih dobrin je medsebojna delitev, ki temelji na vzajemnosti in solidarnosti z drugimi ljudmi in narodi. Dostop do osnovnih dobrin ne more in ne sme biti vezan na tržno moč posameznika oziroma skupnosti.

Za reševanje nakopičenih globalnih problemov, rešitev ne smemo iskati v okviru ideologij, ki so - pogosto tragično - zaznamovale pretekla stoletja. Novi pristopi morajo zajemati iz najboljših praks preteklosti in sedanjosti za dosego skupnih ciljev človeštva.

Skupni cilji človeštva so osrednja točka, ki nas mora povezovati ne glede na različnost političnih in ekonomskih sistemov ter religioznih, kulturnih in drugih razlik. Najpomembnejši skupni cilj človeštva je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi.

Človekove osnovne potrebe so potrebe po hrani, neoporečni vodi, primernem bivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju. Zadovoljevanje teh potreb so temeljne človekove pravice slehernega Zemljana in osnova za blaginjo človeštva.

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi je temeljni pogoj za mir in varnost v svetu. Veliko bogastvo na eni in obsežna revščina na drugi strani predstavljata stalni vir napetosti in konfliktov v svetu ter ogrožata prihodnost človeštva.

Človeštvo kljub vsem razlikam, ki ga bogatijo, predstavlja enovito celoto. Šele, ko bo vsem prebivalcem Zemlje zagotovljeno vsaj zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, bo človeštvo dejansko izrazilo enost in delovalo v dobro vseh ter planeta kot celote.

Da bi lahko zadovoljevali osnovne potrebe ljudi in v širšem smislu zagotovili blaginjo človeštva, moramo med seboj sodelovati in ne tekmovati. Neusmiljeno tekmovanje za globalne dobrine stotinam milijonom ljudi prinaša nepopisno trpljenje.

Človeška skupnost se je izoblikovala na podlagi sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve. Ti temelji človeške družbe morajo ponovno, tokrat na ravni celotne človeške družine, odigrati svojo povezovalno in miroljubno vlogo.

Medsebojna delitev predstavlja širok spekter različnih ekonomskih oblik in odnosov, ki zagotavljajo pravično porazdelitev dobrin med vse ljudi. Medsebojna delitev ne izključuje drugih ekonomskih oblik in odnosov.

Materialna blaginja je osnova razvoja posameznikovih in družbenih potencialov, ne pa končni cilj vseh njihovih prizadevanj. Novi življenjski vzorci morajo temeljiti medsebojni delitvi, na počasnejšem tempu življenja, zmernosti in bolj povezanih skupnostih.

ponedeljek, 10. marec 2014

Ljudstvo proti finančni oligarhiji


Leta 1934 je Edvard Kardelj pod psevdonimom Tone Brodar napisal razpravo z naslovom Fašizem. Po natanko osemdesetih letih so njegove misli nenavadno aktualne. Leta 1934 je kriza, ki se je začela z borznim zlomom 1929, povzročila veliko brezposelnost, revščino in družbene konflikte; fašizem je bil v vzponu. Leta 2014 je situacija podobna; za njeno razumevanje se splača brati Kardelja (besedilo v navednicah, kjer avtor ni posebej naveden, je iz njegove razprave Fašizem).

“Zraščanje industrijskih monopolov s finančnimi ustvarja v današnjem gospodarstvu tanko plast ljudi, ki dajejo pečat celotnemu gospodarstvu in ne samo gospodarstvu - s svojo gospodarsko premočjo postavlja ta finančna oligarhija tudi politiko in kulturo v službo svojih lastnih ekonomskih interesov.”

Po študiji iz leta 2011 danes le nekaj megakorporacij obvladuje večino najpomembnejših svetovnih korporacij in te “super entitete” so večinoma največje globalne banke, kot so “Barclays Bank, JPMorgan Chase & Co. in The Goldman Sachs Group” (Revealed – the capitalist network that runs the world).

Zakaj kapitalizem “proizvaja” krize? V želji po višjih dobičkih kapitalisti izvajajo “racionalizacijo”, ki je “silno povečala produktivnost človeškega dela. Z močno zmanjšanimi produkcijskimi stroški so metale tovarne silne množine blaga na trg. Toda ta racionalizacija je šla na račun človeških delovnih sil, kar je kmalu imelo posledice: ulice so se napolnile z brezposelnimi, kupna moč je padla.”

Danes je stanje še slabše. Zaradi izjemnega tehnološkega napredka je na trgu blaga veliko preveč, potrebe po delavcih pa se drastično manjšajo.Torej so krize v kapitalizmu neizbežne oziroma so del sistema samega. “In kako vplivajo monopoli na razvoj krize? Bremena krize skušajo prevaliti na rame delovnega ljudstva”. Zveni znano? “Monopolistični finančni kapital tedaj sistematično ruši kupno moč delovnih množic in kratko malo onemogoča izhod iz krize”.

V takšni situaciji gospodarske rešitve, kljub velikim naporom vlad, preprosto niso mogoče. “Ko so gospodarska sredstva odpovedala, je pričel iskati finančni kapital politični izhod iz krize in rezultat tega iskanja je - fašizem.” Fašizem se vedno pojavi v času hude krize kapitalističnega sistema; v Italiji na primer po 1. svetovni vojni, v Nemčiji pa po gospodarskem zlomu leta 1929.

Tako pridemo do prave definicije fašizma: “Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.”

Je torej naključje, da se ravno v današnjem času pojavlja vse več fašističnih skupin, gibanj, strank? Krizi, ki se je začela leta 2008, ni in ni videti konca. Ljudje so vse bolj nezadovoljni, vse več je brezposelnih, države pa so povsem nemočne oziroma podrejene finančnemu kapitalu. Poleg tega se “vrhovi socialdemokratskih organizacij postopoma fašizirajo. Med fašističnimi in socialdemokratskimi voditelji ni več bistvene razlike. Eni rešujejo kapitalistično gospodarstvo s fašistično diktaturo, drugi pa s social-fašistično demokracijo.”

Problem fašizma je, “da ne prinaša v družbo nobenega novega momenta, ne rešuje nobenega konflikta, ne prinaša nikake socialne ali gospodarske spremembe, temveč ima edini namen - varovati s političnimi sredstvi, da množica nasprotstev in protislovij v kapitalističnem sistemu ne pride do eksplozije.”

Edina sila, ki poganja že “sama po sebi finančni oligarhiji strah v kosti” so množice, zato bo na koncu “ostala samo še gola resnica: finančna oligarhija na eni strani - zatirano ljudstvo na drugi strani”.

Danes se moramo zavedati, ne prvič v zgodovini, da je finačna oligarhija pravi sovražnik, ki ga lahko porazi edino in samo ljudska moč. Dolgovi so orodje, s katerim danes finančna oligarhija vlada posameznikom, podjetjem in državam. Ni naključje, da je ruski predsednik Putin nedavno sporočil zahodnim voditeljem oziroma finančnim oligarhom, ki stojijo za njimi, da bo v primeru zaostrovanja sankcij proti Rusiji, nehal odplačevati dolgove zahodnim državam (beri: bankam) in nehal trgovati v dolarjih. Tega je finančne oligarhe najbolj strah in Putin to dobro ve. V primeru Ukrajine gre v resnici za veliko igro finančnega kapitala: podrediti si Rusijo. Rusija je že nekaj časa “trn v peti” globalnega finančnega kapitala.

A pustimo ob strani veliko igro. Tudi običajni ljudje imamo mogočna orodja za boj s finančnimi oligarhi: poslovanje v komplementarnih oziroma alternativnih valutah v lokalnih okoljih, ustanavljanje javnih bank (prav zdaj želijo z neposredno demokracijo takšno banko ustanoviti v ameriški zvezni državi Vermont; In Show of Direct Democracy, Vermont Pushes for Public Bank), prevzemanje podjetij (Okupiraj, upri se, proizvajaj!), neposredna izmenjava oziroma medsebojna delitev dobrin itd.

Edvard Kardelj je svoje razmišljanje o fašizmu pred osemdesetimi leti zaključil takole:

“Fašizem je izraz slabosti finančnega kapitala, izraz strahu pred množicami, ne pa izraz moči”.

“Ali more fašizem zaustaviti hudournik novih idej? - Ne more! - Ali more uničiti delavski razred in najboljše elemente človeškega duha? - Ne more!”


Slika: The Guardian