nedelja, 31. avgust 2014

To accept the principle of sharing and act


More than 800 million people worldwide are hungry, even though there is enough food for everyone. Every day around 40,000 people die from avoidable poverty-related causes. The solution to stop this shameful situation is very simple. We must accept the principle of sharing and launch an inter-governmental sharing programme on a global scale to provide basic necessities for all.

Join me on this petition!

The petition is really important and could use our help. Click here to find out more and sign:

To accept the principle of sharing and act

Thanks so much,
Rok

sobota, 30. avgust 2014

Ekonomija, žled in zveza NATO


“Seveda mi je žal za škodo, ki jo je povzročil žled, a kot ekonomist sem vesel vsakih gospodarskih spodbud.” (Rasto Ovin, ekonomist)

Dopustimo, da je g. Rastu Ovinu res žal za škodo, ki jo je povzročil letošnji žled slovenskim gozdovom (Zakulisje novega slovenskega gospodarskega čudeža, Dnevnik). Vendar g. Ovin v gornji izjavi izraža nekaj resnično pomembnega. Gre za samo bistvo sodobne ekonomske logike, ki jo lahko poimenujemo kapitalistična ali neoliberalna.

Ker je žledolom povzročil veliko škodo v gozdovih in na elektrodistribucijskem omrežju, “se je zaposlenost v gozdarstvu v drugem četrtletju povečala denimo za osem odstotkov” (Dnevnik, prav tam). Katastrofe so torej dobre za ekonomijo.

Seveda je prav, da odpravimo posledice teh naravnih nesreč. A to je premalo za pravi “gospodarski čudež”. Kapitalistični ekonomski sistem lahko obstaja samo z gospodarsko rastjo, ki lastnikom kapitala vedno znova prinaša dobiček. Ne delajmo si utvar, da kapitalizem lahko deluje trajnostno. Ne more. Kapitalizem potrebuje stalno rast, brez rasti je mrtev.

V globaliziranem svetu, kjer se kapitalizem skorajda ne more več širiti na nova ozemlja (razen morda v Afriko), je njegova edina rešitev - uničenje. Zakaj je zahodni kapitalistični sistem tako dobro uspeval po 2. svetovni vojni? Ker je vojna prinesla tako obsežno uničenje, da je bilo potrebno skorajda vse izgraditi na novo, velik del Evrope, Japonske in številne druge uničene predele planeta. Podjetja so dobesedno cvetela in prav tako dobički lastnikov.

Ko pa so se potrebe držav in prebivalstva zmanjšale, predvsem po letu 1970, se je začelo obdobje ekonomskih kriz in nikakor ne slučajno - obdobje vojaških konfliktov (na primer Vietnam, iraško-iranska vojna). Vedno znova smo bili priče naslednjemu zaporedju, ki je pospešil gospodarsko rast: vojna - uničenje - novo orožje - nova infrastruktura, izdelki in storitve - lažji dostop do naravnih virov.

Je zdaj kaj drugače? Komu na primer koristi ukrajinski konflikt? Samo malce je potrebno pobrskati po medijih, na primer: “Združene države Amerike že nekaj časa močno pritiskajo na svoje članice, da bi povečale svoje obrambne proračune. Razlog naj bi bil med drugim v ukrajinsko-ruski krizi in nepredvidljivem Vladimirju Putinu” (Nato od svojih članic zahteva več denarja, Planet Siol.net).

Kdo bo profitiral? Najprej seveda velike vojaške korporacije, pa gradbinci, energetska industrija in druga večja in manjša podjetja. Veliko “dela” bo tudi v (ponovno) uničenem Iraku, Siriji, Afganistanu itd., itd., itd. Ekonomisti in seveda politiki torej naravnost ljubijo katastrofe in če niso naravne, jih lahko naredi človek; nič lažjega, uničevalnega orožja je več kot dovolj.

Zveza NATO v svojem bistvu zato sploh ni obrambna organizacija, temveč je orodje velikanskih orožarskih korporacij, ki s pomočjo “varnostne politike” zveze NATO dobivajo nove in nove posle ter služijo velikanske dobičke.

Če na koncu parafraziramo ekonomista Ovina in njegovo izjavo še nekoliko razvijemo ter besede položimo v usta naših političnih in ekonomskih voditeljev, potem zvenijo takole:

“Seveda nam je žal za žrtve in uničenje, ki jih povzročajo vojne, a kot politiki in ekonomisti smo veseli vsakršnih gospodarskih spodbud. Lahko prodamo več orožja, skorajda zastonj dobimo dostop do naravnih virov, naša podjetja dobijo posle pri obnovi infrastrukture ter prodajo veliko novih izdelkov in storitev.”

Morda pa jim za žrtve in uničenje niti malo ni žal. War must go on. Vojne se morajo nadaljevati. Posli tudi. In dobički.

torek, 19. avgust 2014

Neumnost je vredna 125 milijonov evrov


Evropska komisija bo namenila 125 milijonov evrov za uničenje - hrane. Ne, Evropa ne bo plačala za uničenje kemičnega orožja ali jedrskih odpadkov ali kakšnih drugih nevarnih snovi. Evropa bo denar namenila za uničenje hrane. Evropski kmetovalci bodo dobili denar, če bodo predčasno pobrali pridelek ali če ga bodo preprosto pustili, da zgnije. Gre za res veličasten prispevek k evropski in svetovni “civilizaciji”. 

Ta hip je na svetu po uradnih podatkih 842 milijona stradajočih ljudi (World Food Programme). Ta hip po svetu vsak dan umre približno 40.000 ljudi (Share The World's Resources) zaradi različnih vzrokov, povezanih z lakoto in ekstremno revščino (stradanje do smrti; usodne običajne bolezni, zaradi telesne izčrpanosti itd.).

Tiskovni predstavnik Evropske komisije Roger Waite je komentiral omenjeni ukrep z naslednjimi besedami: "To je ukrep, katerega cilj je zmanjšati stopnjo ponudbe, da cene ne bi padle na kritično raven" (Europe pays farmers to destroy food hit by Russian ban). Evropsko komisijo torej najbolj skrbi, da cene hrane ne bi padle pod določeno kritično raven. Kaj pa na primer sploh pomeni kritično nizka cena kruha ali mleka?

Ne samo, da EU hrane noče poslati tja, kjer ljudje stradajo in umirajo (raje jo uničijo), ampak tudi Evropejcem ne privoščijo poceni hrane, kar bi vsekakor koristilo vse večjemu številu revnih v EU, tudi v Sloveniji, se razume.

Pomembno je torej ohraniti visoko raven cen in seveda visoke dobičke. Teh 125 milijonov evrov bo torej namenjeno zgolj ohranjanju visokih dobičkov predvsem velikih agro-korporacij, ki že tako in tako dobivajo visoke subvencije za pridelavo hrane, s katerimi Evropa uničuje “konkurenco” oziroma male kmetovalce iz revnejših držav. Te subvencije so na primer v letu 2011 znašale kar 43 % evropskega letnega proračuna oziroma neverjetnih 58 milijard evrov (Evropska komisija).

Torej, Evropska unija je najprej sprejela celo vrsto ukrepov proti Rusiji, potem pa jih zelo “presenetil” ruski protiodgovor v obliki prepovedi izvoza hrane v Rusijo (so pričakovali, da bodo Rusi tiho in mirno sprejeli sankcije), zdaj pa EU svojim kmetovalcem še plačuje za uničenje hrane. Vse stroške teh čudaških ukrepov bomo kot vedno nosili vsi prebivalci Evrope, medtem pa bodo visoki uradniki EU še naprej dobivali izjemno visoke plače in druge bonitete.

A pustimo na strani politične igrice evropskih birokratov, ki niso bili nikoli izvoljeni na svoje položaje. Preprosto se vprašajmo: kako normalen človek lahko nameni milijone evrov za uničenje hrane v svetu, kjer tisoči dnevno umirajo zaradi lakote? Takšni “logiki” vodenja sveta se moramo upreti. Hrano moramo deliti in jo “postaviti na njeno pravo mesto, kjer bo koristila vsemu človeštvu, ne samo korporacijam, ki iz nje kujejo dobiček,” pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane.

Naslov tega zapisa je pravzaprav zgrešen, kajti človeška neumnost očitno nima merljive končne vrednosti. Človeška neumnost je dejansko neomejena.

nedelja, 17. avgust 2014

Sprejeti princip medsebojne delitve in delovati


Na spletni strani največje skupnosti, ki s pomočjo peticij združuje milijone ljudi po svetu Avaaz, je v angleškem jeziku objavljena peticija Sprejeti princip medsebojne delitve in delovati (To accept the principle of sharing and act). Namen peticije je opozoriti na pomen globalne delitve dobrin za prihodnost našega planeta, v osnovi pa je namenjena svetovnim voditeljem.

Peticija se glasi:

“Več kot 800 milijonov ljudi po vsem svetu je lačnih, čeprav je hrane dovolj za vse ljudi. Vsak dan po nepotrebnem umre približno 40.000 ljudi zaradi različnih vzrokov, ki so povezani z lakoto. Rešitev za to sramotno situacijo je zelo enostavna. Sprejeti moramo princip delitve in na globalni ravni začeti meddržavni program delitve, ki bo vsem ljudem omogočil zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb.”

Zakaj je ta peticija pomembna:

“Čeprav tako različni, smo ljudje ena sama družina. Vsi si delimo naš skupni dom - planet Zemljo. Zavedati se moramo, da ne moremo živeti skupaj v miru, če med seboj tekmujemo za planetarne dobrine.

Komercializacija, ki temelji na tekmovalnosti, sebičnosti in pohlepu, je postala glavni princip naših družbenih skupnosti. Zaradi komercializacije je več kot 800 milijonov ljudi po vsem svetu lačnih in vsak dan po nepotrebnem umre približno 40.000 ljudi zaradi različnih vzrokov, ki so povezani z lakoto. Zaradi komercializacije zdaj živimo na robu katastrofe.

Namesto destruktivne komercializacije, moramo prepoznati medsebojno delitev kot ključni princip, ki bo postal temelj ekonomskih odnosov med narodi. Hrana, voda, zrak, zemlja, gozdovi, energetski viri; biotska raznovrstnost in genetski material; izobraževanje in zdravstveno varstvo, internet, kulturna dediščina in drugo "bogastvo narodov" so naše skupno dobro, ki ne pripada samo nekaterim posameznikom, skupinam ali narodom, ampak celotnemu človeštvu.

Medsebojna delitev je plemenita pot k miru in blaginji, razumevanja in empatiji med ljudmi po vsem svetu. Moramo se združiti in povedati našim voditeljem, naj začnejo z medsebojno delitvijo hrane, vode in drugih ključnih globalnih virov. Naj bo gibanje za medsebojno delitev neustavljivo - dodajte svoj ​​glas s podpisom peticije!”

Peticijo jo mogoče podpisati na spletni strani:

https://secure.avaaz.org/en/petition/To_all_world_leaders_To_accept_the_principle_of_sharing_and_act/?ekXVgab

sobota, 16. avgust 2014

Pismo evropskim voditeljem


Spoštovani predsedniki in premierji evropskih držav, predstavniki Evropske komisije, evropski parlamentarci in drugi evropski politiki!

Evropa je bila od leta 1945, če odštejemo vojno na tleh držav bivše Jugoslavije, celina miru in blaginje. Prej je bila Evropa dolga stoletja prizorišče brezštevilnih konfliktov, ki so svoj višek dosegli v prvi in drugi svetovni vojni - obe veliki vojni so sprožile evropske države.

Zdaj Evropa ponovno postaja žarišče neizmerno nevarnega konflikta: ukrajinsko - ruskega. Dejansko gre predvsem za konflikt med ZDA in Rusijo, ki poteka na ozemlju Ukrajine, vendar pa bodo posledice tega konflikta najbolj prizadele evropske države, poleg same Ukrajine seveda.

Voditelji evropskih držav bi se morali spomniti dogodkov, ki so pred stotimi leti sprožili 1. svetovno vojno, ki se je z daljšim premorom nadaljevala v 2. svetovno vojno. Leta 1914 nihče ni pričakoval takšne dolgotrajne morije, a posamični dogodki so se “povezali v verigo”, ki je svet pahnila na sam rob propada.

Mar je zdaj bistveno drugače? Sovražne protiruske izjave evropskih politikov, politično-ekonomske sankcije, neverjetne manipulacije medijev, pošiljanje orožja na samo mejo Rusije in drugi dogodki nas morda ponovno vodijo do katastrofe nepredstavljivih razsežnosti - morda tudi do jedrske vojne.

Evropski voditelji bi morali nemudoma “pritisniti na zavoro”. Rusija vsekakor ni mala in nepomembna državica, ki bi “klonila pod težo” evropskih pritiskov in sankcij. Rusija je vojaška in jedrska velesila, ki na svojih mejah ne bo v nedogled prenašala kopičenja orožja in stalnih izzivanj.

Edina možna pot po kateri morate “hoditi” evropski voditelji, je pot diplomacije. Evropske države morajo do Rusije pristopati kot do resnega partnerja in narediti vse, da se nevarni ukrajinski konflikt nemudoma konča. Evropa mora takoj preklicati sankcije proti Rusiji in organizirati resna pogajanja med vsemi vpletenimi stranmi.

Spoštovani predsedniki in premierji evropskih držav, predstavniki Evropske komisije, evropski parlamentarci in drugi evropski politiki!

Vaša odgovornost je danes neizmerno velika. Še vedno je čas, da zaustavite ukrajinski konflikt in ohranite Evropo za celino miru, ki lahko veliko pripomore k miru po vsem svetu. Navsezadnje je Evropska unija leta 2012 ravno zato prejela Nobelovo nagrado za mir.

V 21. stoletju ni več prostora za geopolitične vojaške igre, vaša ljudstva vedo, da je prišel čas za resnično politično mednarodno sodelovanje, na ekonomskem področju pa za medsebojno delitev.

Kot državljan evropske države pričakujem, da boste naredili prav vse, da uresničite pričakovanja vaših državljanov. In upam si trditi, da si 99,9 % evropskih državljanov ne želi vojne in bede, ki jo le-ta prinaša, temveč mir in blaginjo.


Državljan polnopravne evropske države

Rok Kralj

sobota, 09. avgust 2014

Hrano moramo deliti


»Če smo zainteresirani, da zaustavimo trajno kriminalno ravnanje, ki sredi obilja povzroča stradanje, svojih aktivnosti ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. Rajši bi morali razmišljati o delitvi hrane na globalni ravni in, pred vsem drugim, v povezavi s politiko dokončnega izkoreninjanja lakote«, pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane, ki je objavljena na spletni strani Share The World's Resources (vse besedilo v navednicah izhaja iz omenjenega članka).

Je hrana trgovsko blago ali dobrina, ki pripada slehernemu Zemljanu? Danes se zdi, da je hrana zgolj trgovsko blago. To pa pomeni, da je na voljo samo tistim, ki imajo denar, da jo lahko kupijo. Ljudje, ki denarja za hrano nimajo, so prepuščeni dobrodelnim organizacijam ali pa trpijo zaradi lakote in množično umirajo. Si sploh lahko zamislimo hujše trpljenje, kot je trpljenje, ko starši svojemu otroku ne morejo zagotoviti niti najosnovnejših živil. Otrok umira pred njihovimi očmi in to v svetu, kjer je hrane dovolj za prav vse ljudi.

»Zato je prav reči, da hrana nikoli ne bi smela postati tržno blago, temveč jo je potrebno postaviti na njeno pravo mesto, kjer bo koristila vsemu človeštvu, ne samo korporacijam, ki iz nje kujejo dobiček. Ko hrana postane tržno blago, takrat lahko rečemo, da jo je sredi obilja za vse ljudi vse manj na voljo. Povejmo še drugače. Na svetovnih trgih je na voljo veliko hrane, vendar je tako draga, da je težko dostopna za osnovno prehrano večine svetovnega prebivalstva, hkrati pa je v izobilju dostopna manjšemu delu človeštva,« pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane.

Zaradi komercializacije oziroma trgovanja s hrano je na svetu lačnih približno 842 milijonov ljudi. To je več kot vseh prebivalcev EU (507 milijonov) in ZDA (318 milijonov) skupaj. Še veliko več, kar 1,22 milijarde ljudi, se le s težavo prebija z dneva v dan in ves čas živijo na meji skrajne revščine oziroma smrti. Zato vsak dan zaradi lakote umre več kot 20.000 ljudi in to v svetu, kjer je hrane za vse dovolj! Ne samo, da je hrane dovolj za vse, letno se zavrže kar 1,2 do 2 milijarde ton hrane (30 do 50% vse proizvedene hrane za človeško uporabo). Takšna situacija ni samo nelogična, nesmiselna ali nepravična, temveč dobesedno kriminalna.

Delitev hrane in pravičnost

Mohammed Mesbahi pravi, da gre pri tem za vprašanje pravičnosti. »Upamo lahko, da bodo ljudje, ki so začeli govoriti o medsebojni delitvi v zvezi s hrano, razmislili tudi o vprašanju pravičnosti. Ne pozabite, če bi živeli v svetu enakosti, brez prisotnosti revščine ali prikrajšanosti, potem ideja o delitvi naše hrane ne bi imela prav nobenega pomena in nikoli ne bi niti obstajala. Edini razlog, da je smiselno govoriti o delitvi hrane je v tem, da je svet razdeljen, nepravičen in potopljen v medsebojne konflikte. In celo potem je edino smiselno, da govorimo o ideji delitvi hrane med državami samo v okviru izkoreninjenja lakote.«

Res ne moremo govoriti o pravičnosti, če v svetu obilja toliko ljudi strada in umira zaradi lakote. Kaj sploh je princip delitve hrane? V resnici ga dobro poznamo, v naših družinah.

»Ko se družina zbere pri obroku, ali takrat pomislimo oziroma, ali takrat povemo drug drugemu: ‘Zdaj svojo hrano delim s teboj‘? Seveda ne, nihče v družini tega ne izreče, saj je hrana v družini namenjena vsem njenim članom. Oče ne bo razmišljal, ali naj svojo hrano deli s svojimi otroki in otroci ga ne bodo vprašali, če bi jo delil z njimi. Skupno življenje in prehranjevanje sta preprosto normalen del našega vsakdana. Ta proces je naraven in samodejen.« Delitev hrane je torej med ljudmi nekaj naravnega in samoumevnega, pravi Mohammed Mesbahi, a zakaj potem tega principa ne uveljavimo na najširši ravni, na ravni celotnega človeštva.

»Prav tako, kot družina deli svojo hrano med vse svoje člane in o tem sploh nihče ne razmišlja, bi morala tudi družina narodov deliti obilje svetovne hrane kot nekaj samoumevnega in nikomur sploh ne bi bilo potrebno omenjati potrebe po delitvi. Delitev bi bila tako nekaj naravnega, zdravorazumskega in del našega vsakdanjega življenja. Morda pa sploh ni pravo vprašanje, zakaj moramo deliti našo hrano med seboj, ampak zakaj smo svetovne zadeve organizirali na takšen način, da hrana ne more prosto krožiti med vsemi ljudmi?«

Pomembno je, ko govorimo o delitvi hrane, da »našega razmišljanja ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. V prvi vrsti moramo razmišljati v globalnem smislu v smeri politike izkoreninjenja lakote. Drugače bi bil koncept delitve hrane samo še ena vzvišena ideja brez sleherne vsebine.«

Naš aktivizem in moč ljudstva

Kaj nam je torej storiti? Mohammed Mesbahi pravi, da so »svetovne vlade tiste, ki imajo moč, da spremenijo zakone, da regulirajo delovanje korporacij in da hrano preusmerijo tja, kjer je potrebna. Celo korporacije, kljub vsej svoji pokvarjenosti, ne morejo biti kos združenim glasovom svetovnega prebivalstva. Iz katerega koli zornega kota gledate, je ključ do sprememb kolektivna moč navadnih ljudi.«

A vlade ne bodo ničesar storile same od sebe. Zato je pomembno, da postanemo aktivisti »ter se združimo ne glede na to, kje v svetu živimo in skupaj bomo lahko zaustavili to krivico. Čas je za velike demonstracije, ki se ne smejo končati prej, preden naše vlade krize lakote ne bodo začele ustrezno obravnavati.«

Pogosto protestiramo za svoje pravice ali za pravice neke družbene skupine ali naroda, pozabimo pa na milijone in milijone pozabljenih ljudi, ki tiho, daleč od oči javnosti umirajo zaradi lakote, čeprav morda živijo le malo stran od ogromnih nakupovalnih centrov, ki dnevno uničijo velike količine neprodane hrane. Preveč smo samovšečni, da bi videli, kar je več kot očitno.

»Mogoče pa smo mi sami bolj krivi kot naše vlade in korporacije, ker v naši brezbrižnosti le malo naredimo za preprečitev takšnega stanja, ki se leto za letom nadaljuje,” pravi Mohammed Mesbahi in doda: “Ne naše vlade, ne korporacije, ne skrivne zarote, mi smo tisti, ki smo najbolj krivi.«

Delitev za končanje lakote

Princip delitve, pravi Mohammed Mesbahi, »v končnem smislu pomeni, da nihče na tem svetu nikoli več ne sme umreti zaradi lakote.« Gre za najpomembnejšo stvar našega časa, preprosto ne smemo ignorirati tako velikega problema, kot je svetovna lakota. In ta problem je tako enostavno rešljiv, z medsebojno delitvijo hrane.

»Vse pa je na koncu odvisno od naše kolektivne pripravljenosti, da se zberemo na ulicah in da tam vztrajamo tako dolgo, kot še nikoli doslej, vse dokler medvladna telesa in nova ekonomska ureditev ne bosta zagotovila, da bo imel vsakdo zagotovljen dostop do zadostne količine hrane. Vemo, da imamo finančna sredstva, da to storimo že samo s preusmeritvijo naših davkov, ki se zdaj nezakonito porabljajo za vojaške proračune. Vemo, da imamo hrano, strokovno znanje, zmogljivosti in vse druge potrebne vire. Torej, kaj še čakamo? Združimo se in pojdimo pred naše vlade ter zahtevajmo izjemne ukrepe za dokončno izkoreninjenje lakote!« svoj članek zaključi Mohammed Mesbahi.

Princip delitve je način, kako lahko rešimo največje svetovne probleme. Začeti moramo pri hrani (in vodi), da bi lahko odpravili najsramotnejši madež človeštva – lakoto stotin milijonov ljudi. Princip delitve pa seveda lahko razširimo tudi na druge ključne dobrine in tako končno zaživimo v svetu pravičnosti in miru.


Slika: Deccan Chronicle

ponedeljek, 28. julij 2014

Z vojno izgubimo vse, z mirom nič


Danes mineva natanko sto let od začetka 1. svetovne vojne. Danes, 28. julija 2014, sto let po izbruhu velike vojne, vojne potekajo v Gazi, Ukrajini, Siriji, Iraku, Afganistanu, Somaliji, Južnem Sudanu, Nigeriji, na severozahodu Pakistana, v Libiji če naštejemo le večje konflikte (Wikipedia).

A niso samo to največji problemi človeštva. Danes ljudje ne umirajo samo zaradi pušk in topov. Tiha vojna, daleč stran od naslovnic globalnih medijev, bo v celotnem letu 2014 zahtevala smrt 3,1 milijona otrok mlajših od pet let - zaradi pomanjkljive prehrane (World Food Programme). Ti otroci bodo umrli zaradi ekonomske vojne za globalne vire.

28. julija 2014 bo torej zaradi lakote umrlo približno 8.500 otrok mlajših od pet let in na ta dan bo šlo kar 842 milijona Zemljanov spat kronično lačnih in se morda sploh ne bodo več zbudili. Globalni mediji se s temi podatki in milijoni tragičnih zgodb v ozadju sploh ne ukvarjajo.

V letu 2014 bo za oborožitev in vojsko porabljenih približno 1.700 milijard dolarjev (Wikipedia). 28. julija 2014 bo torej samo za vojskovanje in oborožitev zapravljenih približno 4,6 milijarde dolarjev.

Malokdo se pri tem spomni besed ameriškega generala in predsednika Dwighta D. Eisenhowerja, ki je leta 1953 v svojem govoru Priložnost za mir (Chance for Peace) dejal: “Vsaka izdelana puška, vsaka splavljena vojaška ladja, vsaka izstreljena raketa v končni fazi pomeni krajo tistim, ki so lačni in niso nahranjeni.”

Smo torej kot človeštvo 28. julija 2014 kaj bistveno drugačni, kot smo bili 28. julija 1914?

Sto let kasneje

Kljub temu, da kot človeštvo še vedno nismo vstopili v fazo “zrelosti” in prenehali z “otroškimi igricami” oziroma popolnoma nesmiselnimi vojnami za ozemlja in za dobrine, pa smo 28. julija 2014 vendarle vsaj malo drugačni, kot smo bili 28. julija 1914, ko so počile prve puške in zagrmeli prvi topovi prve svetovne vojne.

Danes večina človeštva vojn ne podpira več in v njih ne vidi rešitve problemov. Prav zdaj ljudje po vsem svetu protestirajo proti izraelski invaziji na okupirano Gazo ('Silence is Consent': Thousands Worldwide March For Gaza). “Kdor je tiho, privoli v nasilje”, je ključno sporočilo teh protestov.

Tudi papež Frančišek je na predvečer obletnice 1. svetovne vojne dejal, da je »jutrišnji ponedeljek dan žalovanja v spominu na te dogodke« in si zaželel, »da se napake preteklosti ne bi nikoli več ponovile in bi ostale lekcije iz zgodovine vedno prisotne«. Opozoril je na zdajšnje vojne in poudaril, da »z vojno izgubimo vse, z mirom nič, nikoli več vojne.« (Dnevnik)

Res pomembno pa je, da imamo danes, navkljub vsem njenim pomanjkljivostim in šibkostim, organizacijo, ki predstavlja celotno človeštvo - Organizacijo združenih narodov (OZN), ki bo prihodnje leto praznovala 70 let. Organizacija je nastala ob koncu 2. svetovne vojne, ki je bila v resnici samo nadaljevanje 1. svetovne vojne, ki se je 11. novembra 1918 končala z velikimi nerazrešenimi problemi.

Spomniti se moramo na štiri temeljne cilje OZN:

- ohranjati mednarodni mir in varnost,
- spodbujati prijateljske odnose med narodi,
- zavzemati se za mednarodno sodelovanje z namenom izboljšanja kakovosti življenja revnih in ljudi v nerazvitih okoljih, odpraviti lakoto, bolezni in nepismenost ter spodbujati spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi,
- delovati kot središče, ki usklajuje prizadevanja narodov za doseganje skupnih ciljev.

OZN ni vsesvetovna država, temveč je organizacija, ki združuje celotno človeštvo. Šele takrat, ko bomo ljudje v resnici doumeli, da smo najprej pripadniki človeštva in šele potem pripadniki narodov, verstev in držav, bomo zmožni zaživeti v miru.

In šele, ko bomo v resnici doumeli, da živimo na skupnem planetu, ki je edini dom človeštva, bomo zmožni deliti planetarne dobrine in tako prenehali s tisočletja trajajočimi medsebojnimi konflikti in vojnami, ki so svoj “vrh” dosegle v obeh svetovnih vojnah.

“Z vojno izgubimo vse, z mirom nič, nikoli več vojne.”


(Slika: World War 1)

torek, 15. julij 2014

O globalni delitvi dobrin


“Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.” (Osnutek za medsebojno delitev)

Medsebojna delitev je načelo (princip), ki ga dobro poznamo v naših družinah in manjših skupnostih. Vendar si medsebojna delitev vse bolj utira pot tudi na širšo raven. V svetu se vsak dan pojavljajo nove oblike delitve, ki jih organizirajo različne skupine, lokalne skupnosti, podjetja, nevladne organizacije in društva. Avtomobili, kolesa, hišni pripomočki, orodja ter številne druge stvari in storitve se na zelo raznolike načine delijo med ljudmi.

Vendar nas najpomembnejši korak še čaka: uveljavitev medsebojne delitve na ravni globalne skupnosti. Deliti dobrine v lokalnih skupnostih in znotraj držav je vsekakor nekaj dobrega, vendar še vedno ustvarja “otoke” pravičnosti in obilja sredi “morja” revščine in lakote. Pravičnost ni prava pravičnost, dokler je na svetu (leta 2014) še vedno 842 milijonov ljudi lačnih, navkljub temu, da je hrane dovolj za prav vse Zemljane (World Food Programme).

A ne gre samo za hrano, številni ljudje po svetu nimajo dostopa niti do številnih drugih osnovnih dobrin, kot so neoporečna voda, primerno prebivališče ter dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva. Pravica do osnovnih dobrin je temeljna človekova pravica in nikakor ne sme biti odvisna od človekovega ekonomskega stanja ali katerekoli druge okoliščine. Je lačen otrok res kriv, ker njegovi starši zaradi različnih okoliščin nimajo dovolj denarja ali ker je njegova država v težki ekonomski situaciji?

Vzpostavitev stalnega globalnega mehanizma delitve ključnih dobrin, ki so neizogibno potrebne za preživetje in blaginjo vseh Zemljanov, je zato preprosta in učinkovita rešitev največjih in najsramotnejših problemov človeštva, med katerimi je lakota vsekakor na prvem mestu. Najprimernejša organizacija, v okviru katere bi lahko potekala globalna delitev ključnih dobrn, je Organizacija združenih narodov (OZN), ki združuje vse svetovne države.

Posamezne države bi novoustanovljeni agenciji OZN za medsebojno delitev dobrin sporočale svoje presežke dobrin ali potrebe po njih; agencija pa bi koordinirala neposreden “pretok” dobrin med državami. Tako bi vspostavili stalni sklad ključnih globalnih dobrin, ki bi bile vedno na voljo za tiste, ki jih potrebujejo, hkrati pa jih ne bi bilo potrebno skladiščiti na enem mestu.

Čeprav bi morda v začetku najbogatejše države v globalni sklad prispevale največji delež dobrin, pa bi v prihodnosti tudi revnejše države lahko prispevale več svojih dobrin, saj je ravno huda revščina njihovega prebivalstva, ki sproža brezštevilne konflikte, najhujša ovira njihovega razvoja.

Z medsebojno delitvijo prav nobena država ne bi bila “na izgubi”, saj bi se v največji meri delili zgolj presežki dobrin, ki se danes pogosto znajdejo na velikanskih smetiščih. Letno se v svetu na primer zavrže kar nepredstavljive 1,3 milijarde ton hrane oziroma kar tretjino vse hrane, ki je proizvedena za človeško uporabo (UNEP). Povsem jasno je, da je hrane za vse dovolj, le potrebujemo učinkovit sistem, da pride do slehernega Zemljana in ta sistem je globalna medsebojna delitev.

Skorajda nemogoče si je predstavljati, kako blagodejen učinek bi imela medsebojna delitev na celotno mednarodno skupnost. Ne samo končanje lakote, globalna delitev ključnih dobrin bi lahko bistveno pripomogla k reševanju številnih svetovnih konfliktov in bi predstavljala trden temelj svetovnega miru. Sto let po začetku 1. svetovne vojne je že čas zanj.

sobota, 12. julij 2014

Sodelujoči državljani sveta


Potrditev, da smo ljudje naprej državljani sveta in šele potem pripadniki različnih kultur, veroizpovedi, prepričanj, jezikov, tokrat prihaja iz dokaj nenavadnega področja - nevroznanosti. Dojenčki iz kateregakoli okolja se lahko naučijo kateregakoli svetovnega jezika. Slovenščine se torej lahko nauči otrok iz Kitajske, Indonezije, Pakistana, Nigerije, Brazilije, Japonske, itd. Prav tako smo človeška bitja rojena za sodelovanje, nesebičnost in medsebojno delitev. Zakaj potem živimo v tako brutalnem svetu?

Rodimo se kot državljani sveta

Patricia K. Kuhl, doktorica filozofije, soavtorica knjige The Scientist in the Crib: What Early Learning Tells Us About the Mind (Znanstveniki v zibki: kaj nam zgodnje učenje lahko pove o umu), je na svojem TED predavanju leta 2011 The Linguistic Genius of Babies (Dojenčki, jezikovni geniji) “razpravljala o tem, kako lahko otroci mlajši od osmih mesecev iz različnih kulturnih okolij zaznajo zvoke v katerem koli svetovnem jeziku, medtem ko odrasli tega ne morejo” (Kuhl Constructs: How Babies Form Foundations for Language).

Če smo v najzgodnejših letih povsem odprti za učenje vseh jezikov, ki predstavljajo eno najzahtevnejših in najkompleksnejših človekovih veščin, ki je podlaga skorajda vsega ostalega učenja, potemtakem smo nedvomno dovzetni tudi za učenje vseh ver, prepričanj, kultur, pa tudi stereotipov, predsodkov in sovraštva ter seveda ljubezni in spoštovanja do drugega.

Rojeni smo za sodelovanje in medsebojno delitev

Naslednje pomembno vprašanje je: se ljudje rodimo za sodelovanje in medsebojno delitev ali za tekmovanje in sebičnost, kar radi poudarjajo predvsem ekonomisti? Ameriški razvojni psiholog Michaell Tomasello v svoji knjigi Zakaj sodelujemo (Why we cooperate), ki je nastala na podlagi raziskav obnašanja majhnih otrok, pravi, da so otroci rojeni za sodelovanje, pomoč drugim in medsebojno delitev. Teh zmožnosti pa raziskovalci niso našli med šimpazi, človeku najpodobnejšimi bitji.

Tomasello pravi, da “so otroci po svoji naravi altruistični (nesebični) in to predispozicijo (ker so otroci po naravi tudi sebični) morajo odrasli spodbujati” (Zakaj sodelujemo, str. 47).

Sodelujoči državljani sveta

Zakaj so ta spoznanja tako pomembna? Zato, ker spodbijajo splošno sprejeta prepričanja, da smo ljudje tekmovalna in sebična bitja. Še zlasti na ekonomskem področju se ta prepričanja odražajo na najbolj brutalen način, ki stotine milijonov ljudi peha v revščino, lakoto, nepotrebne bolezni itd.

Tudi izobraževalni sistem pogosto spodbuja predvsem tekmovalnost, zadnja “cvetka” je mednarodno preverjanje finančne pismenosti v okviru organizacije OECD (Delo). Kakšen je smisel teh ocenjevalnih lestvic? Kaj pomeni biti podpovprečno ali nadpovprečno finančno pismen? Zakaj naj bi mladi sploh tekmovali med seboj v finančni pismenosti? Da se pripravijo za okruten svet odraslih, v katerem niti večina politikov in ekonomistov ne razume delovanja sodobnega finančnega sistema, kjer je neusmiljeno tekmovanje najvišja “vrednota”?

Če se rodimo kot resnični državljani sveta, torej nepogojeni s katerimkoli jezikom, kulturo, prepričanji in predsodki; če imamo predispozicijo za altruizem in če imamo naravno zmožnost za sodelovanje in medsebojno delitev, zakaj potem živimo v tako brutalnem svetu? Očitno zato, ker sami ustvarjamo takšen svet; ker svoje otroke učimo tekmovanja in sebičnosti, ker jih pogojujemo s predsodki in sovraštvom do drugih.

Morda pa nam najboljši odgovor na naša vprašanja ponuja nedavno preminuli južnoafriški borec proti aparheidu in predsednik Nelson Mandela, ki je dejal: »Nihče ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje.«

In dodajmo (prirejeno po Nelsonu Mendeli): Nihče ne rodi sebičen in tekmovalen. Ljudje se morajo sebičnosti in tekmovalnosti priučiti, in če se lahko naučijo sebičnosti in tekmovalnosti, se lahko naučijo tudi sodelovanja in medsebojne delitve,saj sta sodelovanje in medsebojna delitva za človeško srce naravnejša kot njuni nasprotji.

Slika: Australian Human Rights Commission

četrtek, 10. julij 2014

Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu


Vprašanje uporabe jedrske energije na podlagi cepitve jeder (tudi v nadaljevanju je mišljena ta oblika) se običajno sproži, ko pride do odmevnejše nesreče. Nesreči v jedrskih elektrarnah Černobil (1986) in Fukušima (2011) sta samo najbolj izpostavljena primera, ki sta sicer odprla javno razpravo, a pozornost javnosti je potem hitro padla “na nulo”. Tudi Slovenija je v “klubu” jedrskih držav.

Jedrska elektrarna Krško naj bi delovala vse do leta 2043, torej do starosti 62 let. Elektrarna, ki deluje že od leta 1981, še vedno nima skladišča radioaktivnih odpadkov, katerega gradnja je ocenjena na najmanj 157 milijona evrov (Delo). Je jedrska energija res varna in poceni? Se res zavedamo vseh nevarnosti široke uporabe jedrske energije?

Onesnaženje biosfere

Dr. Rosalie Bertell je v svoji znameniti knjigi No Immediate Danger, Prognosis for a Radioactive Earth (Ne takojšnja nevarnost, napoved za radiaktivno Zemljo; 2000) opisala številne nevarnosti uporabe jedrske energije.

“V vseh jedrskih reakcijah nekatere radioaktivne snovi - in sicer kemično inertne ali tako imenovani `žlahtni plini", drugi plini, radioaktivni ogljik, voda, jod, majhni delci plutonija in drugi transuranski elementi (elementi z višjim atomskim številom kot ga ima uran) - takoj pridejo v zrak, vodo in tla biosfere,” piše dr. Rosalie Berteli.

Čeprav se nesreča, kakršna se je zgodila v Fukušimi ne zgodi vsak dan, pa dokazuje, v kakšni stalni grožnji živimo. V ozračje, zemljo in v morje so se zaradi fukušimske nesreče (in se še naprej) sproščajo izjemno velike količine radioaktivnih snovi, po nekaterih ocenah kar 710 milijard bekerelov (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation). In tam bodo ostale še zelo zelo dolgo.

Radioaktivni odpadki

“Pravijo, da so po procesu jedrske cepitve gorivne palice 'izrabljene'. Vsebujejo največjo koncentracijo radioaktivnosti med vsemi snovmi na planetu Zemlja - več sto tisoč-krat večjo koncentracijo, kot je v kamninah ali celo v jalovini uranove rude. Izrabljene gorive palice vsebujejo sevalce gama žarkov (ki so podobni rentgenskim onesnaževalcem), zato jih je potrebno ne samo izolirati od biosfere, ampak morajo biti zaščiteni tudi z vodo in debelimi zidovi iz svinca,” v svoji knjigi piše dr. Bertelijeva ter dodaja:

“Izrabljene jedrske gorivne palice in tekočino za predelavo odpadkov poimenujemo 'visoko radioaktivni odpadki'. Potrebno jih je varno shraniti za sto tisoče let - v bistvu za vedno. Nižje radioaktivni odpadki imajo lahko enako dolgo življenjsko dobo, vendar so manj koncentrirani.”

Pri okoljski organizaciji Greenpeace pravijo, da “jedrska energija ni niti varna niti čista. Ne obstaja 'varna' doza radijacije in ker je jedrsko onesnaženje nevidno, to še ne pomeni, da je jedrska energija 'čista'." Prav tako pa ni niti poceni. Ameriško ministrstvo za energijo je primerjalo stroške gradnje 75 jedrskih reaktorjev z dejanskimi končnimi stroški. Namesto predvidenih 45 milijard dolarjev, so končni stroški dosegli 145 milijard dolarjev (No New Nukes).

Morda pa sploh ne vemo vsega

Za jedrsko energijo vemo, da predstavlja veliko grožnjo, ki jo dokazujejo nesreče vse starejših jedrskih objektov. A morda človeštvo sploh še ne zaznava vseh nevarnosti tega energetskega vira. Tako kot s prostim očesom ne zaznavamo celotnega barvnega spektra, tako tudi naše naprave morda ne zaznavajo vseh “dimenzij” jedrskega sevanja in njegovega vpliva na človeka in vsa druga živa bitja.

Morda pa je res, da “v svojo atmosfero sproščamo jedrsko energijo, ki je naši znanstveniki ne morejo niti meriti. Nimajo tehnologije, da bi merili ravni materije, ki so nad plinom, etrske ravni, na katerih se ta izpust dogaja – najsmrtonosnejši izpust energije, ki se je kdajkoli zgodil na Zemlji” (Nevidna grožnja).

Ne smemo naivno verjeti ljudem, ki vodijo jedrske elektrarne, da so le-te varne. Ti ljudje namreč zelo dobro služijo in jim ni v nikakršnem interesu, da bi ljudem povedali resnico o številnih “majhnih” jedrskih nesrečah. Seznam večjih in manjših nesreč je izjemno dolg - glej Wikipedia: Nuclear and radiation accidents and incidents, vprašanje pa je, koliko jih sploh ni zajetih. Zraven pa moramo prišteti še 2119 jedrskih poskusov (Wikipedia).

In tako zaradi neizmernega pohlepa po denarju, energiji in moči svojim zanamcem puščamo onesnaženje in odpadke, ki jim bodo grozili še sto tisoče let. Koliko časa bodo današnja skladišča jedrskih odpadkov (mi ga še sploh nimamo) sploh zdržala - bo morala vsaka generacija vedno znova obnavljati te “spomenike” neizmernega pohlepa naše potrošniške dobe? Našo kratkovidnost, sebičnost in pohlep bodo plačevali naši otroci in otroci naših otrok in otroci otrok naših otrok...

Prihodnost človeštva?

Vsekakor bi se morali zamisliti nad besedami pokojnega ameriškega admirala Hymana Rickoverja (1900 – 1986), očeta ameriške jedrske mornarice (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation), ki je že pred več kot tremi desetletji dejal:

"Govorim o človeštvu. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo je, da organiziramo mednarodno srečanje, na katerem se moramo najprej dogovoriti za prepoved jedrskega orožja. Potem pa še za opustitev jedrskih reaktorjev."

"Zgodovina nas uči, da vsaka država v vojni uporabi vsa orožja, ki so ji na razpolago. To lekcijo vedno znova ponavljamo."

"Zatorej moramo pričakovati, da če bo izbruhnila naslednja velika vojna, bomo v taki ali drugačni obliki uporabili jedrsko energijo. Verjetno bomo uničili sami sebe. Obsežno onesnaženje pa nas uničuje počasi."


O tako resni temi, kot je jedrsko onesnaževanje, pri nas skorajda ni nobene debate. Niti v predvolilnem času. Danes že imamo izjemne zelene tehnologije, jedrska energija pa je črna, veliko bolj kot premog in nafta.

Jedrska energija nedvomno sodi na smetišče zgodovine.