ponedeljek, 25. april 2016

Grda, umazana, zla


Natanko pred tridesetimi leti, 26. aprila 1986, se je zgodila največja jedrska nesreča v zgodovini, ko je v Černobilu, v takratni Sovjetski zvezi, eksplodiral jedrski reaktor. Ta obletnica nam mora biti v opomin in v razmislek o nadaljnji usodi jedrske energije, tako v energetske namene kot tudi vojaške.

Strokovnjaki, tudi slovenski, nam ves čas zagotavljajo, da je jedrska energija varna in da celo predstavlja alternativo fosilnim gorivom. Morda jedrske elektrarne res ne pošiljajo v zrak ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, vendar vseeno predstavljajo velikansko grožnjo današnjim in brezštevilnim prihodnjim generacijam.

A najprej razmislimo o Černobilu. Zaradi eksplozije četrtega bloka jedrske elektrarne je v okolje ušlo dvestokrat več radioaktivnih snovi, kot pri eksploziji atomskih bomb nad Hirošimo in Nagasakijem ob koncu 2. svetovne vojne (Posledice černobilske katastrofe so tudi v Sloveniji še žive, Dnevnik, 21. 4. 2016).

A kaj je to pomenilo za okoliške prebivalce, ki so najbolj trpeli in še vedno trpijo? Kdor vsaj približno želi razumeti kakšne so dejanske posledice jedrske kataklizme za ljudi, si mora prebrati pretresljivo knjigo beloruske Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti. Še zlasti državljani Slovenije, ki živimo s “svojo” jedrsko elektrarno.

V svetu je še vedno 438 delujočih jedrskih reaktorjev, ki so vse starejši; 25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi je starejših od 35 let. Čeprav so bile jedrske elektrarne zgrajene za 30 do 40 let, je najstarejši evropski reaktor star 44 let, v ZDA pa jim podaljšujejo licenco do 60 let delovanja. S starostjo se tveganje nesreč samo še povečuje (Černobil, kronika naše prihodnosti?). Jedrska elektrarna Krško je trenutno stara 35 let (Wikipedija).

Jedrske nesreče so bolj pogoste, kot si mislimo. Nesreči v Černobilu in Fukušimi (2011) sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj bodisi materialno škodo, od tega se jih je 57 zgodilo po Černobilu (Wikipedia). Za jedrsko nesrečo v Fukušimi je “kriv” cunami, jedrska elektrarna Krško stoji na potresno zelo ogroženemu področju (glej ARSO), pa še stara je.

Kaj bi ostalo od Slovenije kot države in naroda, če bi šla jedrska elektrarna Krško “v zrak”, kajti še 30 let po černobilski nesreči “območje, veliko za pol Slovenije, zaradi močnega radioaktivnega sevanja še naprej ostaja neprimerno za kakršno koli gospodarsko dejavnost, okoli pet milijonov Ukrajincev, Rusov in Belorusov pa živi na območjih, ki tudi uradno še vedno veljajo za čezmerno onesnažena, ugotavlja Greenpeace. Onesnažene so tamkajšnje hrana, pijača in druge naravne dobrine.” (Posledice černobilske katastrofe so tudi v Sloveniji še žive, Dnevnik, 21. 4. 2016).

Mar res potrebujemo jedrsko elektrarno, v času, ko imamo na voljo veliko bolj čiste vire energije? Sosedje Avstrijci so se jedrski energiji že pred leti odpovedali. Ljudje, ki imajo od jedrske elektrarne koristi, služijo na račun prihodnjih rodov, ki bodo plačevali za njihovo požrtnost. Jedrski odpadki bodo še tisoče let opomin človeški neumnosti in večna grožnja človeštvu. Mar sploh vemo, kaj vse povzroča jedrsko onesnaženje, ki ga poznamo šele nekaj desetletij?

Dr. Rosalie Bertell je v svoji znameniti knjigi No Immediate Danger, Prognosis for a Radioactive Earth (Ne takojšnja nevarnost, napoved za radiaktivno Zemljo) že leta 2000 opisala številne nevarnosti uporabe jedrske energije:

“V vseh jedrskih reakcijah nekatere radioaktivne snovi - in sicer kemično inertne ali tako imenovani `žlahtni plini", drugi plini, radioaktivni ogljik, voda, jod, majhni delci plutonija in drugi transuranski elementi (elementi z višjim atomskim številom kot ga ima uran) - takoj pridejo v zrak, vodo in tla biosfere.” (Glej tudi: Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu).

Potem je tu še jedrsko orožje, v svetu je danes še vedno 15.375 kosov jedrskega orožja (World Nuclear Weapon Stockpile). Čemu? Za uničenje koga? Sovražnika? Kdo pa je sploh sovražnik? To orožje je v bistvu orožje za samomor človeštva in planeta kot celote.

Vsekakor bi se morali zamisliti nad besedami pokojnega ameriškega admirala Hymana Rickoverja (1900 – 1986), očeta ameriške jedrske mornarice (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation), ki je že pred več kot tremi desetletji dejal:

"Govorim o človeštvu. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo je, da organiziramo mednarodno srečanje, na katerem se moramo najprej dogovoriti za prepoved jedrskega orožja. Potem pa še za opustitev jedrskih reaktorjev."

"Zgodovina nas uči, da vsaka država v vojni uporabi vsa orožja, ki so ji na razpolago. To lekcijo vedno znova ponavljamo."

"Zatorej moramo pričakovati, da če bo izbruhnila naslednja velika vojna, bomo v taki ali drugačni obliki uporabili jedrsko energijo. Verjetno bomo uničili sami sebe. Obsežno onesnaženje pa nas uničuje počasi."


Seveda majhna Slovenija ne more rešiti problema jedrskega oboroževanja, lahko pa poskrbi za zaprtje svoje potencialne “atomske bombe” - jedrske elektrarne Krško. Trideset let po jedrski katastrofi v Černobilu je za to več kot primeren trenutek. Jedrska energija, kakršno poznamo danes je:

GRDA, UMAZANA, ZLA.



Slika: atomska bomba nad Nagasakijem, 1945

sobota, 16. april 2016

Organizirana blaznost


“Kriza se širi na vse strani, povsod še naprej vlada organizirana blaznost, neznanska stiska in neodgovorni izdatki za vedno novo splošno oboroževanje.”

Besede zvenijo še kako aktualno, a zapisane so bile pred tridesetimi leti, leta 1986 jih je zapisal pokojni nemški kancler in izjemen državnik Willy Brandt v svoji knjigi Organizirana blaznost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1986; vse v navednicah in v ležeči pisavi je iz predgovora k omenjeni knjigi). Smo se v zadnjih tridesetih letih sploh kam premaknili. Še vedno imamo na eni strani neznansko stisko stotin milijonov Zemljanov, na drugi strani pa brez konca in kraja vlagamo neznanska sredstva v oboroževanje in vojne. In kljub vsem milijardam živimo v vse bolj ne-varnem okolju.

Kaj pa je to drugega kot blaznost, ki je organizirana na ravni držav in mednarodne skupnosti. Trenutno je v svetu kronično lačnih približno 795 milijona ljudi. Kako neznanska je stiska teh ljudi, si jo sploh znamo predstavljati? Verjetno ne, saj drugače leta 2015 za svetovne vojaške izdatke ne bi namenili neverjetnih 1676 milijard dolarjev.

“Vedno znova bi morali opozarjati, da moremo in moramo tudi preko ideoloških meja skupaj iskati rešitve temeljnih problemov, ki se nam vsem zastavljajo na enak način.” Mar je res pomembno naše ideološko prepričanje ali pripadnost nekemu “izmu”? Se bomo ves čas borili za “svojo” ideologijo: kapitalizem proti socializmu, katolicizem proti islamizmu, neoliberalizem proti komunizmu in tako naprej. Medtem ko dokazujemo svoj prav, pa milijoni trpijo, tisoči umirajo, okolje nezadržno propada.

Vsak “izem” v sebi nosi nasprotje, ki povzroča družbeni razdor, iz katerega izhajajo spori, sovraštvo in konflikti. Stoletja nas zaznamujejo boji med verskimi, političnimi in ekonomskimi izmi. En “izem” nadomestimo z drugim, a vsak nosi v sebi seme novih konfliktov. Brez konca in kraja. Današnji politični voditelji na podlagi “izmov” ustvarjajo svoje privržence, namesto da bi skupnost vodili v dobro vseh njenih pripadnikov, pa tudi širše skupnosti.

“Predvsem pa lahko vsakdo opazi, da nacionalne meje in razlike ne morejo niti zajeziti nevarnosti, ki prestopajo vse meje, niti ne smejo biti ovira, kadar gre za omejevanje in premagovanje groženj.” Zapremo meje in mislimo, da smo rešili probleme. Smo jih res? Nobena meja v zgodovini, naj je izgledala še tako trdna, ni zadržala ljudi, kaj šele onesnaževanja okolja in drugih tveganj. Sploh pa nas nobena meja ne more zaščititi pred jedrskim tveganjem, globalnim segrevanjem ozračja in drugimi nevarnostmi (o tem piše tudi Marcel Štefančič v članku v Mladini z naslovom Družba tveganja).

“Nekateri še vedno niso sposobni dojeti, da pomeni lakota nevarnost za vse nas. Mnogi nikakor ne zmorejo opaziti neposredne povezave med lakoto in oboroževanjem.” Živimo v okolju, ki ni neskončno, uporabljamo vire, ki niso neizčrpni. Če jih porabimo za oborožitev, jih bo zmanjkalo za hrano in druge dobrine. Ne moremo imeti vsega. A se lahko odločimo! Lahko izberemo hrano in druge dobrine ter jih delimo z vsemi ljudmi. Tako pa na njih raje mečemo bombe in pričakujemo, da bodo ostali doma. Pač ne bodo. In nobena ograja jih ne bo ustavila.

Razvoj in mir bosta potem priznana kot prava pot v prihodnost, ki nam jo stalna oboroževalna tekma in pretirano poudarjena varnost, zagotovljena le s pomočjo orožja, zdaj vse preveč zamegljujeta.” Obsedenost z varnostjo zamegljuje prave probleme sveta. Varnosti ne bomo dosegli z oboroževanjem in vojnami, to je možno le s sodelovanjem, kajti “celo v biologiji počasi spoznavajo, da nikakor ni nujno, da bi preživel močnejši, ampak da ima več možnosti tisti, ki je pripravljen in sposoben sodelovati.”

Veliko bolj varni bomo, če bomo vlagali v resničen razvoj celotnega človeštva. Ljudje, ki živijo v miru in blaginji, nimajo potrebe da bi se selili in nimajo vzroka za brezupna dejanja terorizma. Razvoj in mir sta mnogo učinkovitejša od neštetih milijard, ki jih vsako leto namenimo za svojo “varnost”. Več orožja ne pomeni več miru, temveč še več nasilja, vojn, revščine, ki porajajo terorizem.

“Človeštvo na marsikaterem področju vedno hitreje napreduje. Probleme, za katere smo mislili, da so nerešljivi, smo razvozlali. Le na področju mednarodnih političnih odnosov bi lahko rekli, da nazadujemo. Mislim pa, če bi države porabile nekoliko več energije in tudi nadarjenosti, bi hitreje napredovali - k obvladovanju lakote in nerazvitosti, zmanjševanju oboroževanja in vojaških izdatkov, pri ustvarjanju sveta, v katerem bi vladalo več miru, več pravice in več solidarnosti.”

Trideset let od izida knjige Willya Brandta Organizirana blaznost, moramo vendarle narediti korak naprej. V miru, blaginji in varnosti bomo zaživeli samo s sodelovanjem, solidarnostjo in medsebojno delitvijo dobrin. Sodelovanje in medsebojna delitev pomenita organizirano blaginjo in mir.


Slika: War and peace (The Dementia Society)

nedelja, 10. april 2016

Maitrejeve prioritete


“Da bi človeštvu pomagal pri preobrazbi sveta, je Maitreja svetovni učitelj izoblikoval določene prioritete. Te prioritete pokrivajo osnovne potrebe vsakega moškega, ženske in otroka: zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru.” (Share International)

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi

Nič bolj pomembnega, plemenitega in duhovnega ni, kot slehernemu Zemljanu omogočiti, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Imeti na voljo dovolj kakovostne hrane (in vode seveda), živeti v primernem prebivališču (z ustreznimi sanitarijami), imeti dostop do zdravstvene oskrbe in šolanja so temeljne pravice slehernega Zemljana, ki so nenazadnje zapisane v Splošni deklaraciji človekovih pravic, zlasti v njenem 25. in 26. členu.

To bi morala biti temeljna prioriteta oziroma prednostna naloga sleherne svetovne vlade in drugih organizacij, ki delujejo bodisi na državni bodisi na globalni ravni, pa tudi nevladnih organizacij in vseh posameznikov dobre volje. Ne gre samo za pravice, temveč za našo človečnost, za naše bistvo, kar smo kot človeška bitja. Ne smemo dopustiti, da naši družinski člani - kajti vsi ljudje smo velika družina - umirajo med nami, po nepotrebnem.

In vendar je danes v svetu še vedno 800 milijonov ljudi kronično lačnih. Številka je resnično nevredna človeštva v 21. stoletju, ki “rokuje” z izjemnimi tehnologijami in ustvarja veličastne arhitekturne, kulturne in umetniške dosežke. A ne samo lakota, stotine milijonov ljudi živi v skrajni revščini, nimajo zagotovljene neoporečne vode, ne morejo obiskovati zdravnika in šole - ker so preveč revni.

Obnovitev okolja

Na tem področju se človeštvo vendarle prebuja. Zavedanje, da z uničenjem okolja uničimo tudi sami sebe, je vse bolj prisotno v zavesti ljudi. Tudi na globalni ravni so zdaj storjeni pomembni koraki za ohranitev našega skupnega okolja. V Parizu so se konec lanskega leta (2015) voditelji vseh svetovnih držav in vlad zavezali k skupnemu boju proti globalnemu segrevanju podnebja. To je izjemen in zelo pomemben korak človeštva. (Glej tudi: Eno človeštvo, ne ena “resnica”)

A poleg segrevanja globalnega okolja, so še druga področja, ki morajo priti na “dnevni red” javnosti, držav in globalnih organizacij; na primer nevarnost jedrske energije (Černobil, kronika naše prihodnosti?), onesnaženje oceanov in zemlje, itd.

Vzpostavitev miru

V času, ko ima človeštvo na voljo orožja (predvsem mislimo na jedrsko, biološko in kemično), ki lahko ne samo uničijo sovražnika, temveč sleherno življenje na Zemlji, je vzpostavitev miru ena od temeljnih globalnih prioritet. Danes še vedno vse preveč zlahka jemljemo vojaške konflikte.

Ne zavedamo se vzročno-posledičnih povezav. En sam vojaški konflikt ima lahko povsem nepredvidljive posledice za državo, regijo in celoten svet. Primer je iraška vojna, ki se je začela leta 2003. Njene posledice še vedno čutimo po vsem svetu.

Središče prizadevanj za mir bi se moralo preseliti v Organizacijo združenih narodov, ki je bila ustanovljena prav z namenom ohranitve svetovnega miru, da človeštvo ne bi več ponovilo napak dveh svetovnih vojn. Vendar pri tem ne sme biti ključni organ Varnostni svet, z vprašanjem miru bi se morala ukvarjati predvsem Generalna skupščina Združenih narodov, v kateri so enakopravno zastopane vse svetovne države.

Pravična delitev svetovne hrane in virov

In “te cilje lahko dosežemo s pravičnejšo delitvijo svetovne hrane in virov.” Z medsebojno delitvijo dobrin lahko zadovoljimo potrebe vseh ljudi na planetu, obnovimo naše skupno okolje in vzpostavimo globalni mir. Zato Maitreja pravi: "Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti."



Slika: Bluegrass Greensource

petek, 08. april 2016

Begunska kriza in medsebojna delitev dobrin


Čeprav je tako imenovana balkanska begunska pot zaprta in v Slovenijo ter severnejše evropske države novih beguncev skorajda ni več, pa to ne pomeni da je problem kar izginil. Ne samo, da ni izginil, z vzroki za begunsko krizo se ta hip ne ukvarja prav nihče. Gre za izrazito kratkoročno politiko, ki morda rešuje stolčke nekaterih politikov, prinaša pa zelo slabe obete za prihodnost. Torej, ne samo da se pomanjkljivo ali slabo ukvarjamo s trenutno begunsko problematiko, z vzroki zanjo se sploh ne ukvarjamo!

Morda je ravno ta trenutek, ko so se skrajneži, ki begunsko krizo izkoriščajo za netenje sovraštva in krepitev moči, nekoliko unesli, čas za resen premislek in čimprejšen začetek resničnega reševanja krize, ki lahko sproži begunske tokove velikanskih razsežnosti. A zdi se, da so politiki s trenutnimi razmerami zadovoljni in se raje ukvarjajo z “vsakdanjimi problemi”.

Kateri sploh so glavni vzroki za begunsko krizo? Pravi in najbolj temeljni vzrok te krize je strahovita globalna neenakost, ki je ekonomsko opustošila obsežna območja planeta. Neusmiljen globalni boj za vire in komercializacija družbe sprožata številne konflikte in vojne. Ne gre samo za begunce iz Sirije, daleč številčnejši so ekonomski begunci, ki jim Evropa sicer pravi ekonomski migranti, a izraz je pogosto zavajujoč. V resnici gre za ljudi, ki živijo v opustošenih regijah, ki so jih izčrpale zahodne korporacije ali politika nemogočih dolgov, davčnih oaz in finančnih špekulacij, ki prav tako izvirajo predvsem iz bogatih zahodnih držav.

Ali zapustiš dom, ker so ti ga uničile bombe ali zato, ker ti ga je uničila ekonomska politika neenakosti? Mar ni vseeno? Skrajneži imajo prav: lahko pride še veliko beguncev, še zlasti ekonomskih. Nikoli ne bo mogoče neprodušno zapreti vseh meja. Vendar takšen scenarij lahko preprečimo, a le če bomo primerno ukrepali in to čimprej; najbolje takoj.

Z obsežno ekonomsko pomočjo - novim globalnim Marshallovim načrtom, dolgoročno pa z globalnim sistemom medsebojne delitve dobrin lahko dosežemo, da bodo ljudje ostali doma ter živeli v miru in blaginji. In tudi mi sami. Ne potrebujemo selitve narodov, temveč blaginjo in mirno sobivanje vseh ljudstev na planetu Zemlja.


Slika: Earth in Transition

petek, 01. april 2016

Eno človeštvo, ne ena “resnica”


Slovenija je majhna država. Dva milijona ljudi. Precej smo sprti med sabo: večinoma po političnem prepričanju in odnosu do različnih skupin. Na celotnem planetu nas je danes (aprila 2016) približno 7,4 milijarde. Koliko različnih prepričanj je šele med vsemi Zemljani: političnih, verskih, ekonomskih, svetovnonazorskih, ideoloških in drugih. Vzrokov za spore in konflikte imamo torej več kot dovolj; za nadaljnja desetletja, stoletja in tisočletja. Vprašajmo se raje: je možno, da navkljub vsem medsebojnim razlikam nekega dne vendarle zaživimo kot ena človeška družina, v miru in blaginji?

Skupni cilj: ohranitev globalnega okolja

Naše okolje, še posebej vprašanje globalnega segrevanja, je dokaz, da lahko živimo skupaj, drug poleg drugega, si prizadevamo za skupne cilje in to ne glede na medsebojne razlike.

Vprašanje globalnega segrevanja je v zadnjih letih povezalo milijone Zemljanov zelo različnih političnih, verskih, ekonomskih in drugih prepričanj. Globalni protesti, globalna gibanja, globalne peticije in druge aktivnosti so združile velik del človeštva v skupnih prizadevanjih in politika se je morala odzvati. Na podnebni konferenci, ki je konec lanskega leta (2015) potekala v Parizu, se je večina svetovnih držav (195) zavezala k reševanju globalnega podnebja.

Čeprav podnebni sporazum ni idealen, pa vendarle predstavlja zgodovinski korak naprej. Pariški podnebni sporazum izjemen uspeh človeštva; nihče se pri tem ni ukvarjal s pripadnostjo religiji, politično usmeritvijo, barvo kože, spolom ali s katero koli “drugačnostjo”, temveč s skupnim ciljem - ohraniti naše podnebje in s tem našo skupno prihodnost.

“Rezultat pariškega dogovora nima zmagovalcev ali poražencev. Zmagala je podnebna pravica in zdaj vsi skupaj delamo za bolj zeleno prihodnost,” je ob tem dejal indijski premier Narendra Modi. Kako prav ima, ni zmagovalcev in ne poražencev. Nasprotno pa si ideološki in drugi nasprotniki vedno želijo dokončne zmage zase in dokončnega poraza za nasprotnika. Zgodovina je zgrajena na tem. Pa vendar: če v “podnebnem boju” ni poražencev, potem smo zmagovalci vsi!

Skupni cilj: globalna blaginja

Nas lahko povežejo še drugi cilji, med katerimi še posebej izstopa blaginja vseh Zemljanov. In za razliko od nedavno sprejetega podnebnega sporazuma, imamo temeljne dokumente za prizadevanja v tej smeri že postavljene - na primer v Splošni deklaraciji človekovih pravic, kjer je v 25. členu zapisano:

“1. Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.
2. Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.”


In vse države so se že podpisale pod ta izjemen dokument iz leta 1948. Združimo torej moči, prav tako kot smo jih za podnebje, in rešimo stotine milijonov ljudi neizmernega trpljenja zaradi lakote, ozdravljivih bolezni in skrajne revščine.

Skupni cilj: globalni mir

In če si prizadevamo za prejšnji cilj, za globalno blaginjo, smo tudi že na poti do naslednjega - globalnega miru. Mar se nismo že davnega leta 1945, ob koncu strašne 2. svetovne vojne, zavezali temu cilju - v Ustanovni listini Združenih narodov? In zapisali:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, s sprejetjem ustreznih načel in načinov ravnanja zagotoviti, da se oborožena sila ne uporablja, razen kadar je to v skupnem interesu, uporabiti mednarodne mehanizme za spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka vseh ljudstev.”

Skupni cilj: eno človeštvo

Veliko svoje energije še vedno namenjamo boju za zmago našega prepričanja ali naše ideologije ali naše “resnice”. Boj levice in desnice, kapitalizma in socializma, krščanstva in islama, “rusov in američanov”, rdečih in črnih,…; brez konca in kraja bi lahko naštevali. Bredemo iz spora v spor, zapletamo se iz konflikta v konflikt, tonemo iz vojne v vojno; kar pa ne bo šlo v nedogled, saj so tudi naša orožja vse strašnejša.

Prizadevanja za ohranitev našega podnebja dokazujejo, da zmoremo iti tudi po drugačni poti; da smo nenazadnje eno človeštvo, ki ga povezujejo skupni cilji - ohranitev planetarnega okolja, blaginja vseh ljudi in globalni mir. To so naši skupni temelji. V to vlagajmo svojo energijo.

Čas tistih, ki svojo moč gradijo na razkolu in razdoru med ljudmi ter netijo spore med njimi, se nezadržno izteka. Nastopil je čas za ljudi, ki si prizadevajo za skupne cilje človeštva. Ne borijo se več za eno “resnico”, temveč za eno človeštvo.


Slika: One Human Family

četrtek, 24. marec 2016

UTD, zares univerzalni


“Globalni temeljni dohodek je zagotovljeni minimalni dohodek, ki ga brezpogojno dobijo vsi ljudje v vseh državah.” (Global Basic Income Foundation)

O univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) je bilo prelitega že veliko črnila, hkrati je bilo že marsikaj narejenega tudi v praksi. Z različnimi pilotnimi projekti so že začeli na Nizozemskem (Utrecht), v Kanadi, na Finskem; v Švici pa bodo o njem glasovali na referendumu (Tudi v Kanadi eksperiment z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD). Z UTD se resno ukvarjajo tudi v Namibiji (BIG Coalition Namibia) in še v številnih drugih državah (Growing Support for BI Worldwide), prav tako pa tudi pri nas (Sekcija UTD).

UTD ni nova modna muha, kajti ideje o različnih oblikah univerzalnega dohodka segajo vsaj v 16. stoletje, ko je angleški filozof Thomas More v svojem znamenitem delu Utopia zapisal: “Nobena kazen na Zemlji ne bo odvrnila ljudi od kraje, če je to njihova edina pot do hrane. Veliko bolje bi bilo, če bi vsakomur zagotovili sredstva za preživljanje.”

Britanski filozof Bertrand Russell pa je leta 1918 zapisal: “...določen majhen dohodek, dovoljšen za osnovne potrebe, je treba zagotoviti vsem ljudem, ne glede na to ali delajo ali ne. Večji dohodek … pa je treba dati tistim, ki so se pripravljeni vključiti v delo, ki ga skupnost prepoznava kot koristnega.” (A Brief History of Basic Income Ideas) Vendar sta to le dva odlomka iz bogate zgodovine misli o takšni ali drugačni obliki univerzalnega temeljnega dohodka.

Zdaj je čas, da razmislimo in začnemo z uresničevanjem novih ekonomskih pristopov na širši ravni, kajti stari ekonomski red pred našimi očmi nezadržno razpada, edino kar ga še ohranja pri življenju, so velikanski finančni vložki ključnih svetovnih centralnih bank (glej Evropa na steroidih). Ti bilijonski vložki pa se preko zapletenih finančnih mehanizmov stekajo predvsem v roke svetovnih elit in ustvarjajo nikoli prej videne razlike v bogastvu, ki so temeljni vzrok največjih svetovnih problemov - lakote in revščine, družbenih napetosti, vojaških konfliktov in tudi okoljskih problemov.

UTD predstavlja elegantno družbeno in ekonomsko upravičeno priložnost, da vsaj del teh ogromnih finančnih sredstev neposredno doseže običajne ljudi povsod po svetu. Kajti če že govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku, potem bodimo dosledni - univerzalni pomeni za vse ljudi, za prav vse ljudi na tem planetu. To je ključnega pomena, če mislimo resno z ekonomskimi spremembami v smeri sveta, ki bo prijazen do vseh. UTD je v osnovi univerzalna temeljna človekova pravica, ki je zapisana v 25. členu Univerzalne (splošne) deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

V svetu, kjer je skorajda 800 milijonov ljudi lačnih, še veliko več pa jih živi v skrajni revščini in jih že majhno poslabšanje razmer lahko pahne “čez rob”, smo daleč od uresničtve te temeljne človekove (ekonomske) pravice. Poglejmo si ključne razloge za uvedbo UTD:

1. Odprava lakote in revščine, zmanjšanje družbene neenakosti.

V zelo revni namibijski vasi Otjivero, kjer je bilo veliko otrok podhranjenih, so nemški humanitarni delavci pred nekaj leti uvedli pilotni projekt, ki je temeljil na enostavni ideji: vsak prebivalec je mesečno prejel 100 namibijskih dolarjev (približno 9 €). Pri tem niso postavili nobenih pogojev, ničesar niso zahtevali v zameno. Rezultati so bili odlični, vaščani so se izkopali iz najhujše revščine, povečala se je ekonomska aktivnost, več otrok je začelo hoditi v šolo in pogosteje so si “privoščili” zdravstvene storitve; poleg tega pa se je zmanjšala stopnja kriminala. (A New Approach to Aid: How a Basic Income Program Saved a Namibian Village)

Gre za nov, izjemno uspešen pristop k reševanju skrajne revščine in lakote, kajti humanitarna pomoč je pogosto neučinkovita, saj ljudi naredi pasivne in odvisne od tuje pomoči (ki slej ko prej presahne), hkrati pa prizadene njihovo dostojanstvo. Čeprav so v Namibiji mnogi pričakovali, da bo takšen dohodek ljudi polenil, pa so nasprotno postali aktivnejši, se lotili malega podjetništva in predvsem ohranili človeško dostojanstvo. Samo 115 milijonov € letno bi zadoščalo, da bi vsi Namibijci prejemali temeljni dohodek, kar je zgolj 3 odstotke namibijskega bruto domačega proizvoda. Strah, da ljudje z UTD ne bi hoteli več delati, pa je odveč, to v praksi dokazuje ravno namibijski primer.

2. Rešitev za vse manjšo ponudbo “produktivnih” delovnih mest.

Da bo večja gospodarska rast povečala število “produktivnih” delovnih mest (delovna mesta, ki ustvarjajo izdelke in z njimi povezane storitve), je čisto zavajanje ekonomistov in politikov. Resnica je ravno nasprotna: večja kot je gospodarska rast, bolj se zmanjša število delovnih mest. “Kriv” je nagel razvoj novih tehnologij (vse bolj zmogljivi računalniki, umetna inteligenca, roboti), zaradi katerega naj bi “v naslednjih petih letih v 15 vodilnih državah, med katere se uvrščajo Kitajska, Francija, Nemčija, Japonska, Mehika, Velika Britanija, ZDA, prišlo do ukinitve 5,1 milijona delovnih mest” (Prihodnost: več kot 5 milijonov delovnih mest manj). Seveda pri nas ni nič drugače (Industrija 4.0 – Družba brez dela).

Osemurni delavnik (dejansko pa še več) je preživeta oblika dela. Zato je UTD, poleg skrajšanja delovnega časa, ena od oblik rešitve tega problema (Welcome To The Post-Work Economy), kajti v nasprotnem primeru bomo imeli peščico zaposlenih in armado brezposelnih, kar lahko pripelje do razpada družbenih sistemov. Z univerzalnim temeljnim dohodkom pa bi imeli ljudje zagotovljeno eksistenco, zraven pa bi lahko delali bodisi občasno (čemur danes rečemo prekerno delo) bodisi redno ali pa bi si za določen čas vzeli čas za študij, potovanja in tako naprej ter se kasneje ponovno zaposlili.

Naj spomnimo, da je znameniti ekonomist John Maynard Keynes že leta 1930 napovedal, da bo čez sto let, torej okoli leta 2030, za zadovoljevanje vseh individualnih in družbenih potreb zadoščal zgolj 15-urni delovni teden (From basic income to social dividend: sharing the value of common resources, STWR). Imamo izjemno priložnost, da končno začnemo živeti bolj počasi, preprosteje in svoj čas, ki nam bo “ostal”, ko bomo manj časa preživeli v službah, “porabimo” za boljše medsebojne odnose, za družino, prijatelje, družbeno koristne aktivnosti; za učenje, potovanja ali preproso zase. Takšna je lahko družba prihodnosti in takšna družba nam je na dosegu roke.

3. Zmanjšanje “življenjskega” stresa, boljše možnosti izobraževanja in večja ustvarjalnost; večja demokratičnost.

Danes veliko zaposlenih živi v stalnem strahu, da bodo izgubili svojo službo; prekerni delavci pa itak živijo “iz rok v usta”, da vse številčnejših brezposelnih niti omenjamo ne. Z UTD večina teh problemov odpade; če delovno mesto izgubite, vam ni treba prositi niti za socialno podporo niti vam ni treba beračiti.

Prav tako je UTD koristen za demokratične procese tako znotraj podjetij kot tudi v lokalni in širši skupnosti. Danes veliko ljudi molči in prenese veliko krivic, ker jih je strah za službo in za svojo eksistenco ter preživetje svoje družine. Našteli bi lahko še druge razloge za uvedbo UTD, vendar smo želeli izpostaviti le najpomembnejše (več: Ten Reasons to Support Basic Income).


Financiranje UTD

Če si zares prizadevamo za UTD, bi si morali v prvi vrsti prizadevati za njegovo univerzalnost oziroma globalnost. Če ga uvedejo Finska, Švica, Kanada ali morda Slovenija, je to dobra stvar, a kaj to pomeni 800 milijonom stradajočih ljudi po svetu? Nič. Se bo zmanjšala globalna neenakost, kot temelj večine današnjih konfliktov in napetosti v svetu? Ne bo. Če že začenjamo z uvedbo UTD, ga v prvi fazi uvedimo za najrevnejše prebivalce sveta.

Kot enega izmed virov za takšen davek smo navedli Tobinov globalni davek na valutne in druge neobdavčene finančne transakcije (glej Tobin za 21. stoletje). Če pa bi zraven dodali še vire, ki se že zdaj namenjajo za pomoč najrevnejšim (leta 2015 v višini 24,5 milijard dolarjev) in druge predlagane vire, bi že imeli osnovo za globalni univerzalni temeljni dohodek za najrevnejše prebivalce planeta. A to bi bil le prvi in najnujnejši korak do blaginje vseh Zemljanov, sčasoma pa naj bi postal UTD univerzalen, kar pomeni za vse ljudi na planetu, brezpogojno.

Naj spomnimo, da samo Evropska centralna banka mesečno v evropski finančni sistem vloži 80 milijard evrov, čemur strokovno pravijo kvantitativno sproščanje (glej Evropa na steroidih). Samo ta denar, če bi ga mesečno namenili vsem stradajočim Zemljanom (približno 800 milijonov), bi vsakomur izmed njih prinesel 100 evrov mesečno ali več kot 3 evre dnevno. Če pa bi ta denar dali vsem 7,3 milijarde Zemljanom, bi vsakdo prejel približno 11 evrov mesečno, kar je še vedno več, kot je bilo v namibijski vasi Otjivero dovolj za rešitev vaščanov iz skrajne revščine. Naj prosim nihče več ne reče, da denarja za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka ni dovolj! Če bi združili vse vire, ki gredo danes v brezmejno pogoltni finančni sektor, za vojaške namene ali za druge nepotrebne naložbe, bi z lahkoto vsi Zemljani živeli v blaginji in rešili bi vse svetovne probleme, vključno s podnebnimi.


Celovit pristop za blaginjo vseh ljudi in planeta

Seveda pa UTD ni “čarobna palica”, ki bi lahko hipoma odpravila vse v stoletjih nakopičene ekonomske težave, kajti spremembe morajo biti celostne, drugače bomo samo podaljševali globalno ekonomsko agonijo.

K UTD moramo vsekakor vključiti še idejo globalnega Marshallovega načrta, s katerim bi, podobno kot so ZDA po 2. svetovni vojni pomagale od vojne razrušeni Evropi, pomagali na noge postaviti temeljno infrastrukturo in družbeno-ekonomske sisteme (električno in internetno omrežje, šolske in zdravstvene sisteme itd.) najrevnejših svetovnih držav (glej Marshallov načrt za 21. stoletje). In če v dolgoročnem smislu upoštevamo še priporočila Brandtove komisije (glej Brandt za 21. stoletje) za pravičnejšo delitev globalnega bogastva in resnično mednarodno sodelovanje, dobimo obrise nove globalne ekonomske ureditve, ki bo temeljila na mednarodni delitvi dobrin in sodelovanju za blaginjo vseh ljudi in planeta kot celote.


Priporočljive spletne strani:

Global Basic Income Foundation

Unconditional Basic Income Europe

Basic Income Earth Network

Zofijini: Sekcija UTD

Share The World's Resources



Priporočljiv video: Money for Free


Slika: Universal income / bare minimum wage poll strikes chord

Besedilo na sliki: Univerzalni temeljni dohodek: majhen korak za človeka, velikanski skok za človeštvo.

petek, 18. marec 2016

Tobin za 21. stoletje


Pokojni ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec za ekonomijo James Tobin je že leta 1978 predlagal preprosto rešitev za omejitev destruktivnega špekuliranja s svetovnimi valutami. Predlagal je uvedbo davka na čezmejne valutne transakcije. Čeprav bi bil davek relativno nizek (največ 0,5% za vsako transakcijo), pa bi z njim kaj hitro ločili “zrnje od plev”: investitorji z resnimi nameni bi, navkljub davku, še vedno vlagali v koristne transakcije oziroma dejavnosti, špekulanti pa bi si verjetno premislili in nehali povzročati škodo državam in njenim državljanom. Davek, ki ga je predlagal, se po njem imenuje Tobinov davek.

Zakaj je valutno špekuliranje problematično? Spomnimo se samo znamenitega finančnega napada milijarderja Georgea Sorosa na britanski funt leta 1992, s katerim mu je v samo nekaj dneh uspelo zaslužiti kar 1,5 milijarde dolarjev (Business Insider). A zmaga Sorosa je bila velik poraz za Veliko Britanijo, ki je utrpela neposredno škodo v višini 3,4 milijarde funtov (v današnjem denarju je ta vsota še bistveno višja), posredno pa še mnogo višjo. Kot ponavadi so posledice najbolj občutili običajni Britanci, bodisi v obliki slabših socialnih storitev bodisi v obliki višje brezposelnosti ali kako drugače. Soros je bil vpleten tudi v “napad” na tajski baht leta 1997, v času azijske finančne krize.

V letu 2010 naj bi po raziskavi Banke za mednarodne poravnave (Bank for International Settlements) dnevno medvalutno trgovanje doseglo skoraj 4 bilijone dolarjev (4.000 milijard). Pri tem gre večinoma za špekulacije, kar pomeni, da valutni špekulati (banke, hedge skladi in druge finančne ustanove) z nakupi, začasnim hranjenjem in prodajami različnih valut služijo bajne denarje.

Gre za velikanske neobdavčene posle, zadnji takšen primer sega v začetek letošnjega leta (2016), ko so na dan prišle novice, da številni hedge skladi (skladi tveganega kapitala oziroma z drugimi besedami finančne institucije, ki se ukvarjajo izključno s špekuliranjem) kopičijo ogromne stave (shorting) na padec kitajskega juana. Če kitajska valuta pade, bodo zaslužili ogromne vsote denarja.

Kitajska zdaj izgublja tuje investicije, saj vsi pričakujejo slabitev njene valute, pričakovanja pa je še podžgal kdo drug kot George Soros, ki je na vrhu najvplivnejših in najbogatejših Zemljanov v švicarskem Davosu januarja letos kitajski ekonomiji napovedal: “a hard landing is practically unavoidable” (“trd pristanek je praktično neizogiben”). S tem je samo še podžgal špekulativne aktivnosti oziroma “valutno vojno”. (Currency War: U.S. Hedge Funds Mount New Attacks on China’s Yuan)

Škoda zaradi valutnih špekulacij je ogromna; prizadete so države, ki jim zmanjkuje denarja za socialne programe in nujno potrebne investicije; najbolj pa kot vedno nastradajo najrevnejši in ta “skupina” postaja z vsakim dnem večja. Soros in podobni finančni “morski psi” uničujejo celotne države in regije, hkrati pa kot “človekoljubi ali filantropi” preko svojih “dobrodelnih” skladov podpirajo različne humanitarne programe, ki so pogosto ideološko naravnani. V resnici gre za izjemno umazan sistem, ki deluje nekako takole: ljudem s svojimi špekulativnimi aktivnostmi uničiš eksistenco, tako da bodisi izgubijo službo bodisi morajo zapustiti svojo zemljo, potem pa jim z dobrodelnimi programi “velikodušno pomagaš” in še hvaležni ti morajo biti za to.

Gre za tako imenovani “filantropski kapitalizem”; superbogataši kot so Soros, Gates, Zuckenberg, Buffett in podobni ustanavljajo ogromne “dobrodelne sklade”, s čimer velik del svojega bogastva umaknejo pred davki in potem podpirajo tiste ekonomske aktivnosti, ki jih sami izberejo in tako oblikujejo smeri globalnega razvoja (Zuckerbergov filantropski kapitalizem). Velikanska fundacija Billa in Belinde Gates (Gates Fundation), ki upravlja dobrih 44 milijard dolarjev, tako med drugim podpira prodor gensko spremenjenih rastlin v Afriko in sodeluje z zloglasnimi korporacijami kakršna je Monsanto. (Gates Foundation accused of 'dangerously skewing' aid priorities by promoting 'corporate globalisation').

A vrnimo se nazaj k davkom. Medtem, ko vas danes vlade obdavčijo za sleherno malenkost, se dnevno v svetu opravi za približno 4 bilijone dolarjev valutnih transakcij - brez slehernega plačila davka! Poleg tega se superbogataši s svojo “dobrodelno” dejavnostjo ponovno izognejo plačilu davka, čeprav v resnici preko svojih skladov podpirajo “korporativno globalizacijo”. Državam pa zmanjkuje denarja za njene temeljne naloge kot so: zagotovitev izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva ter drugih storitev in investicij, ki koristijo vsem državljanom.

Z uvedbo Tobinovega davka na globalni ravni bi po izračunih nevladnih organizacij letno, navkljub manjšemu obsegu špekuliranja, zbrali približno 150 do 300 milijard dolarjev (Wikipedia), hkrati pa bi zajezili špekulacije, ki povzročajo ponavljajoče finančne krize. Vendar ne bi smelo ostati zgolj pri davku na valutne transakcije, temveč bi bilo potrebno obdavčiti vse vrste trgovanja z vrednostnimi papirji, izvedenimi finančnimi instrumenti in vse druge danes neobdavčene finančne transakcije - Financial transaction tax.

Z zbranim denarjem bi lahko pomagali najrevnejšim ljudem in investirali v šole, bolnišnice ter druge družbeno koristne projekte. Morda pa bi lahko z zbranim denarjem financirali globalni univerzalni temeljni dohodek (UTD). Če vzamemo 795 milijonov ljudi, kolikor jih danes v svetu strada, bi zgoraj omenjenih 300 milijard dolarjev zadoščalo, da bi vsak izmed njih vsak dan v letu prejel 1 dolar. En dolar pa je za stradajoče razlika med življenjem in smrtjo.

Globalni Tobinov davek je enostavna in elegantna rešitev za zajezitev nevarnega globalnega špekuliranja in pot do finančnih sredstev, s katerimi bi lahko rešili najsramotnejši madež sodobnega človeštva - množično globalno trpljenje in umiranje zaradi lakote v svetu obilja. Tobinov davek lahko prispeva k pravičnejši porazdelitvi globalnega bogastva.


Slika: Tobin Tax - the time has come

torek, 15. marec 2016

Voda, dobra dobrina


“Nekatere (stvari) so po naravnem pravu skupne vsem, nekatere so javne, nekatere (last določene) skupnosti, nekatere (last) nikogar, večina (last) posameznikov … In po naravnem pravu so skupni vsem zrak in tekoča voda, morje in prek tega morske obale.”

Morda danes marsikdo misli, da koncept skupnih dobrin izhaja iz časov komunizma ali socializma. Vendar še zdaleč ni tako. Skupne dobrine so bile že del starorimskega prava, na katerem še vedno temelji velik del današnjega prava. Zgornji citat je del Justinjanovega zakonika Corpus iuris civilis (Zakonik civilnega prava).

Cesar Justinjan (rojen leta 483, vladal od 527 do 565) je svojemu najboljšemu pravniku Tribonijanu naložil, naj zbere in uredi številne zakone, ki so se ohranili skozi stoletja rimske zgodovine. Nastalo je monumentalno delo, razdeljeno na Kodeks (leta 529), Digeste in Institucije (leta 533) iz katerih je tudi zgornji odlomek (Justinjanove Institucije; spremna beseda in prevod Janez Kranjc, Založba GV, Ljubljana 2012, str. 133).

Stari Rimljani so torej poznali pojem skupnih dobrin oziroma “stvari, ki so skupne vsem” (ang. commons). Poznali so še javne dobrine (reke, pristanišča; javne zgradbe itd.), zasebne dobrine in dobrine, ki so bile povezane z religijo - te niso pripadale nikomur, saj so bile “božanskega izvora”.

Danes je še vedno veliko ljudi prepričanih, da znajo zasebni lastniki najbolje poskrbeti za dobrine in to kar za vse po vrsti. Vendar nam ni potrebno imeti nobenih posebnih ekonomskih znanj, da ne bi opazili, kar je več kot očitno: da se podjetja, še zlasti mednarodna, požvižgajo na odgovorno rabo dobrin, kajti v njih vidijo le sredstvo za bogatenje. Kaj pa korporaciji, na primer s sedežem v ZDA, pomeni kakovost in oskrba z vodo v Ugandi, v Indiji ali v Sloveniji. Dobrine so jim pomembne le toliko, kolikor jim prinašajo dobiček; če pa pri tem onesnažijo vodne vire ali preprečijo oskrbo lokalnega prebivalstva z vodo, jim je tega kaj malo mar.

Vendarle se tudi ekonomisti vse bolj zavedajo te problematike. Leta 2009 je Nobelovo nagrado za ekonomijo dobila Američanka Elinor Ostrom, ki je svoje življenjsko delo posvetila skupnim dobrinam in ugotovila, da z njimi najbolje upravljajo skupnosti, ki “z njimi” živijo in jih tudi uporabljajo. (Vir: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe)

Danes se je potrebno za skupne dobrine (ponovno) boriti. Pobuda skupine državljanov za Vpis neodtujljive pravice do vode v ustavo je pomemben del tega boja. Peticijo je doslej (marec 2016) podpisalo kar 52.000 državljanov.

A prizadevanja za vpis pravice do vode v ustavo so se začela že prej. Prvi predlog spremembe Ustave, “s katero bi zaščitili pravico do pitne vode in preprečili podeljevanje koncesij za oskrbo s pitno vodo do 50 let”, je kot poslanec marca 2014 vložil Brane Golubovič, ki pravi, da je “naša dolžnost in odgovornost, da ne glede na čas ali razmere v družbi, vodo, poleg lesa, kmetijskih zemljišč, semen in naše narave prepoznamo kot resničen nacionalni interes ter jo trajno zaščitimo, s ciljem, da privilegij javnega dostopa do čiste pitne vode zagotovimo tudi našim zanamcem”.

Kako prav ima, a dodajmo še nekaj: nacionalni interes je tudi del našega skupnega globalnega interesa. Skrajni čas je, da na Zemljo nehamo gledati kot na velikansko tvorbo iz vode, kamenja, rudnin, zemlje in rastlin; kjer lahko na samopostrežni način vzamemo, kar hočemo; delamo, kar hočemo; svinjamo kolikor hočemo, in se obnašamo kot absolutni gospodarji planeta.

Zemlja je naš dom, edini in skupni dom celotnega človeštva. Ni druge Zemlje, samo ena je. Edina in prava vloga človeka na njej je, da postane skrbnik in modri upravitelj planetarnega okolja v dobro vseh ljudi in drugih bitij, s katerimi si delimo Zemljo.

A prvi korak, ki ga moramo storiti je, da si zemeljske dobrine delimo med seboj, tako da noben človek ne bo trpel pomanjkanja. Ključnih dobrin - hrane, vode in drugih življenjsko pomembnih dobrin - je na Zemlji dovolj za vse ljudi, nikakor pa jih ni dovolj za neskončno gospodarsko rast. Beseda dobrina pomeni nekaj dobrega, a to ne sme biti dobro samo za nekatere.

Voda in hrana sta najpomembnejši ključni dobrini. Sta temeljni človekovi pravici. Da bi jo izpolnili, pa potrebujemo medsebojno delitev dobrin. To je edina pot. Vojna za dobrine, ki se v resnici skriva za ideologijo konkurenčnosti in komercializacije, je zanesljiva pot v pogubo. Milijone ljudi zapušča svoje domove zaradi ekonomske vojne, ki pustoši po Zemlji. Nobena pregrada jih ne bo zaustavila.

Ne bodimo kot tisti, ki jih je tako nepozabno opisal indijanski poglavar Seattle leta 1854 v pismu predsedniku ZDA:

“Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremu koli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik. Ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in mu tega ni mar. Svojim otrokom jemlje zemljo in ni mu mar. Grobove svojih očetov in zemljo, ki mu rojeva otroke – prepusti pozabi. Do matere zemlje in brata neba se vede kot do stvari, ki se dajo kupiti, naropati, prodati kot živina ali bleščeč nakit.

Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil le opustošenje. Ne razumemo, čemu pobijajo bizone, čemu krotijo divje konje, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami. Kje so goščave? Ni jih več. Kje je orel? Ni ga več. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.”


Boj za obstanek smo si ustvarili sami. Ne potrebujemo ga. Lahko živimo dobro in se odločimo za življenje v ravnovesju: drug z drugim, med narodi, med nami in naravo in tako naprej. Vendar moramo stopiti na pot sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Tega ne moremo bolj poudariti.


Slika: Green Planet Water Conservation

četrtek, 10. marec 2016

Evropa na steroidih


Čeprav se Evropa ta čas intenzivno ukvarja z begunsko problematiko in to bolj ali manj neuspešno, pa se v njeni senci dogajajo mnogo bolj dramatične stvari. Danes, 10. marca 2016, je Evropska centralna banka (ECB), ki ima “nad sabo samo nebo”, oziroma ki deluje brez kakršnega koli nadzora demokratičnih institucij, svojo ključno obrestno mero znižala na 0 %, plačilo za deponiranje presežne vrednosti pa zdaj znaša minus 0,4 %. Poleg tega bo ECB mesečno s 60 na 80 milijard evrov povečala nakupe državnih in drugih obveznic (kvantitativno sproščanje).

Z drugimi besedami: ECB bo mesečno na finančne trge “vrgla” 80 milijard evrov in hkrati še pocenila dostop do denarja. Še bolj preprosto povedano: ECB “tiska” denar v neverjetnih količinah, da bi spodbudila gospodarstvo in potrošnjo (besedo tiska smo dali v oklepaj, ker ni ustrezna, kajti večina denarja danes ne nastaja v tiskarnah, ampak večinoma kotkredit v obliki elektronskega zapisa).

A kljub neverjetnim količinam denarja v obtoku, ga le malo zares pride v gospodarstvo in v gospodinjstva, kajti velike komercialne banke, ki imajo praktično edine neposredni dostop do tega poceni denarja, ga raje uporabljajo za špekulacije na borzah, ki jim prinašajo veliko večje dobičke, kot če bi za majhne obresti posojale denar podjetjem, ki so praviloma precej zadolžena. A večji dobički so na borzah lahko tudi velike izgube, kar se je pripetilo lani avgusta z zlomom kitajskih finančnih trgov in ponovno v začetku letošnjega leta, ko so skoraj vse svetovne borze izgubile veliko svojih vrednosti.

Zdaj ECB finančno krizo, ki jo sama soustvarja, ponovno rešuje z novimi količinami denarja, povedano drugače - Evropa je na steroidih. Mišice se napihujejo, organi pa odpovedujejo. Kajti Evropa po drugi strani še vedno zahteva varčevanje držav. Države, ki bi z večjim trošenjem in višjimi plačami ter višjimi socialnimi izdatki lahko neposredno spodbudile potrošnjo, tega ne smejo storiti. Ker tako pravi Evropska komisija, ki naokrog raje pošilja ukore.

To je povsem shizofrena situacija. Tako večina denarja kroži le po finančnem sistemu, ne pride pa do ključnih ekonomskih akterjev - do malih in srednjih podjetij in prebivalstva. To je torej “steroidna” politika evropskih ustanov: mišice se napihujejo, srce, ledvica, jetra in drugi ključno organi pa crkujejo. Pacient umira, čeprav na zunaj izgleda kot Schwarzenegger v najboljših letih.

Torej, Evrope ne ogrožajo begunci, temveč “njena neodvisna” centralna banka, ki ustvarja krizo nepredstavljivih razsežnosti. Ker so evropski politiki popolnoma odpovedali in ker jim je njihov lasten stvor - bančni frankenstein - povsem ušel izpod nadzora, raje na svoj dnevni red postavljajo begunce, ki naj bi ogrožali Evropo. Samo v Jordaniji, eni najbolj sušnih držav na svetu, ki ima vsega 9,5 milijona prebivalcev, je ta hip približno 1,4 milijona sirskih beguncev. Medtem, ko 508 milijonska EU ječi pod težo begunskega “problema”, saj je vanjo v letu 2015 prispelo “kar” 1,2 milijona beguncev.

Če bi vsak mesec 80 milijard evrov, ki v okviru tako imenovanega kvantitativnega sproščanja ECB poniknejo v špekulativni džungli globalnih financ, bi lahko enostavno rešili revščino, lakoto, brezposelnost, konflikte in s tem tudi begunski problem ne samo v EU, temveč tudi drugje po svetu. Torej, ne kažite na begunce, ti niso zares ničesar krivi. Zares krivi za to, da nam gre slabo, so gospodje iz centralne banke in politiki, ki jim dopuščajo to noro steroidno finančno politiko.

Namesto te politike potrebujemo globalno solidarnost in sodelovanje ter medsebojno delitev dobrin. Edino to je pot v mirno in varno prihodnost.


Slika: Central banks' steroids aren't working

petek, 04. marec 2016

“Tišina naših prijateljev”


“Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev.” Martin Luther King

“Najslabše je biti brezbrižen oziroma reči ‘nič ne morem storiti, bom že kako.’” Stephane Hessel

“Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar.” Edmund Burke

“Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa.” Stephane Hessel


Prejšnji teden, v soboto 27. 2. 2016, se je na Kotnikovi ulici v Ljubljani zbralo približno 1000 ljudi, da bi pozdravili ljudi, ki so po nevarnih poteh prišli iz smrtno nevarnih območij, da bi vsaj za nekaj časa ponovno občutili, kaj pomeni živeti v miru, varnosti in blaginji.

A obenem je bilo teh 1000 ljudi tudi jeznih nad porastom nestrpnosti, ki se večinoma “rojeva” v politiki. Vladajoči politiki in politične stranke ekonomsko krizo, ki izhaja iz finančnega sektorja in ki jo sami niso zmožni rešiti, skušajo “preglasiti” s tako imenovano migrantsko krizo. Ali z drugimi besedami: svojo nezmožnost rešiti finančno in ekonomsko krizo zdaj želijo naprtiti beguncem, češ da so oni krivi, ker so slovenski državljani vse revnejši. To je stara metoda politike: najti krivca za težave, ki bi jih morali sami reševati oziroma ki se jih sploh ne upajo reševati.

Del politike se tako poslužuje retorike fašizma, ki v prvi fazi demonizira določene skupine ljudi - zdaj so jim najbolj “pri roki” begunci. A dejansko gre za mehanizme, ki so bili prepoznani že pred 2. svetovno vojno. Edvard Kardelj (ki je v teh krajih dobesedno izbrisan iz kolektivnega spomina) je že leta 1934 zapisal: “Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.”

Namesto, da bi se politika spopadla s finančnim kapitalom, ki je ustvaril današnjo krizo in jo še naprej neovirano poglablja, je sama postala orodje finančnega kapitala za “dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij”. Finančni kapital je ustvaril velikanska nasprotja med vse bogatejšimi elitami in vse revnejšim preostalim prebivalstvom; naj se le spomnimo podatka, da ima danes 62 najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot najrevnejša polovica Zemljanov. A namesto, da bi se politika lotila tega ključnega problema sodobnega sveta in sprejela zakone ter druge ukrepe za pravičnejšo porazdelitev globalnega in nacionalnega bogastva, je vzroke krize naprtila beguncem.

A begunci niso vzrok, temveč posledica globalne vojne za naravnimi viri, bogastvom in močjo, ki jo dejansko vodijo finančne elite. Politiki torej niso nič drugega kot “reve, ki tepejo žrtve svojih gospodarjev”. Vendar ne pokažimo s prstom takoj samo na desni politični pol. “Vrhovi socialdemokratskih organizacij se postopoma fašizirajo. Med fašističnimi in socialdemokratskimi voditelji ni več bistvene razlike. Eni rešujejo kapitalistično gospodarstvo s fašistično diktaturo, drugi pa s social-fašistično demokracijo,” je že pred 2. svetovno vojno dejal Kardelj.

Socialdemokrati, ki jim je ostalo samo še ime, danes vodijo prav takšno politiko kot tisti, ki odkrito uporabljajo retoriko in metode fašizma. Naj govorijo o tehničnih preprekah ali usmerjanju begunskih tokov, posledice njihovih ravnanj pogosto niso bistveno drugačne od tistih, ki odkrito - z besedami ali dejanji - napadajo begunce in tudi druge marginalne družbene skupine.

Dejansko smo prišli v situacijo, ko se med seboj sovražijo ljudje, ki jih današji ekonomski sistem pod “vladavino” finančnih elit, peha v vse večjo bedo. Begunci so tisti, ki so prišli “do dna”, kar pomeni da nimajo več ničesar, razen svojih življenj; sovražijo pa jih tisti, ki gredo po njihovi poti - eni hitreje, drugi počasneje. Begunci nam nastavljajo ogledalo: tudi vam se to lahko zgodi oziroma se vam BO zgodilo. Zato jih marsikdo sovraži; ker rušijo naše iluzije, da nam gre dobro in da bo tako tudi ostalo.

A zagotovo ne bo, razen če ne bomo naredili resnih, predvsem ekonomskih sprememb; kajti razlike med bogatimi in revnimi se samo še povečujejo - in to je eden ključnih problemov današnjega sveta. Današnji nestrpneži so tako že jutri lahko begunci, migranti, tujci, odžiralci delovnih mest in še marsikaj drugega, kar danes brez premisleka očitajo beguncem. Finančni kapital ne prizanese nikomur; niti tistim ne, ki uklonijo hrbtenice, tudi oni na dolgi rok nimajo nobenih možnosti. Zato ni napačna trditev, da smo (iz vidika finančnega kapitala) vsi begunci, vsi prekerci, vsi brezpravni.

Zato je bilo 1000 ljudi na Kotnikovi upravičeno jeznih na veliki del politike. In kot je dejal Stephane Hessel, nedavno preminuli veteran 2. svetovne vojne, je potrebno biti jezen, ogorčen. Kajti če ste “jezni” postanete “bojeviti in močni ter ukrepate”. A to ne pomeni, da se morate zateči k nasilju, ki se ga vse bolj poslužujejo številne “proti-migrantske”, dejansko pa fašistične, skupine po Evropi in tudi pri nas (s tihim ali glasnim “blagoslovom” velikega dela politike).

Naša prava moč je v številu, ne v nasilju. Če pride na ulice 10.000 ali 100.000 ljudi, ki na miren in vztrajen način pokažejo solidarnost z brezpravnimi množicami in ki zahtevajo boljše življenjske pogoje zase in za druge ter zahtevajo pravičnejšo delitev družbenega bogastva, potem bodo politiki bodisi prisiljeni odstopiti bodisi bodo morali ljudem prisluhniti. Nenasilje še zdaleč ni izraz šibkosti, je nekoč dejal Mahatma Gandhi: "Nenasilje ni orožje šibkih. Je orožje najmočnejših in najpogumnejših."

Zdaj je čas za pogum, ne za čakanje in preračunljivost. Kajti, kot je dejal še en velikan nenasilnega boja, Martin Luther King: “Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev.” Danes vse preveč ljudi stoji ob strani, pa naj gre za vprašanja kot so globalno segrevanje ozračja, revščina in lakota, vojni konflikti, kršenje človekovih pravic itd. “Najbolj vroč predel pekla je rezerviran za tiste, ki v obdobjih velikih moralnih konfliktov ostanejo nevtralni,” je še dodal Luther. (I have a dream …)

Niso begunci tisti, na katere moramo stresati svojo jezo in ogorčenje, temveč politiki, ker delajo v interesu finančnih elit. Politiki imajo moč, da oblikujejo zakone, ki bodo omejili moč bankirjev, borznikov, nedemokratičnih centralnih bankirjev, mega korporacij, ki po svetu plenijo naše skupno bogastvo. Politiki imajo moč, da se planetarno bogastvo deli pravičneje in da ljudem tako zagotovijo blaginjo in mir. To je njihov mandat in njihovo poslanstvo. Za to so bili izvoljeni.

Če pa je njihova edina politika netenje sovraštva nad begunci in drugimi marginalnimi skupinami, s katerim skušajo “preglasiti” prave probleme človeštva, potem je čas za njihov odhod. Naloga politikov je, da poskrbijo za blaginjo ljudi, mir in varnost; vendar ne samo v svojem “malem vrtičku”, v svoji stranki ali v svoji državi, temveč nič manj kot na globalni ravni. Brez miru in blaginje za vse, ne bo miru in blaginje za nikogar.

Zdaj ni čas za previdnost in cincanje. Čas je za jezo nad tistimi, ki na podlagi netenja sovraštva nabirajo politične glasove ali se na takšen način skušajo obdržati na svojih položajih. Čas je, da politike spomnimo na prave probleme sveta: velikansko družbeno neenakost, ki neti konflikte, vojne in tudi begunsko krizo. Čas je, da namesto neusmiljene vojne za dobrine stopimo na edino (ekonomsko) pot, ki nas pelje v mirno in varno prihodnost, to je pot sodelovanja med vsemi državami in pravične delitve globalnih virov.


Slika: democraticunderground.com