ponedeljek, 29. junij 2015

Stopiti na pravo stran

To, kar se danes dogaja v Grčiji, so izkusile že mnoge države pred njo: najprej številne latinsko-ameriške države v 70. in 80.-letih prejšnjega stoletja, potem Rusija, Indonezija, Tajska ter še nekatere države v 90.-letih in tako naprej. Pa vendar je grška kriza nekaj posebnega, prelomnega. Če bo premagana Grčija, bo to velika zmaga tržnih sil in njihove ključne ideologije - komercializacije.

Tako imenovane tržne sile so se v zadnjih nekaj desetletjih postopoma izvile izpod nadzora držav in postale sila, ki danes terorizira in uničuje ves svet. Na tržne sile ni mogoče enostavno pokazati s prstom, saj nimajo enotnega vodenja in jasno organizirane strukture, prepoznamo pa jih po njihovem delovanju. Lahko pa rečemo, da za tržnimi silami stojijo globalne elite, najbogatejši ljudje na svetu, ki želijo obvladovati globalno (ekonomsko) bogastvo in globalno (politično) moč.

Temeljna ideologija tržnih sil je komercializacija. Ta izjemno nevarna ideologija globalne vire in javne storitve (šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo) preobraža v tržno blago, ljudi pa v brezpravno delovno silo, neodgovorne potrošnike ter politično apatične državljane. Gre za izredno nevarne procese, ki uničujejo same temelje družbe - solidarnost in sodelovanje med ljudmi ter človekovo naravno okolje.

Tržne sile danes delujejo predvsem preko globalnega finančnega sistema (centralne banke, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, velike komercialne banke, finančni skladi), ki je od držav prevzel nadzor nad denarjem. Države ne izdajajo več svojega denarja, temveč se zadolžujejo v zgoraj omenjenih finančnih institucijah. Dolg ni posledica potratnih držav (v nekaterih primerih tudi), temveč dejstva, da države pridejo do denarja samo s pomočjo zadolževanja pri zasebnih finančnih institucijah. Denar se tako že “rodi” obremenjen z obrestmi.

Zato danes ni države na svetu, ki ne bi bila zadolžena. In dolg je orožje, ki globalnim tržnim silam omogoča nadzor in nadvlado nad državami oziroma njihovimi politiki, celotni družbi pa vsiljuje ideologijo komercializacije. Večina vladajočih politikov danes hote ali nehote, vede ali nevede, deluje po “načelih” tržnih sil.

Če bi ljudje živeli v blaginji in v resnično demokratičnem sistemu, bi tržne sile izgubile svojo moč in vpliv. Država blaginje je smrt za tržne sile. Zato jo je potrebno spodkopati, zato politiki zmanjšujejo sredstva za šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, pokojnine itd. Pot do nadzora globalnih virov pa je privatizacija. Vam je vse to znano? Samo poglejte aktualno politiko slovenske vlade in številnih drugih vlad.

Močno orožje tržnih sil so tudi prostotrgovinski sporazumi (npr. TTIP in TISA), ki spodkopavajo pravne sisteme držav ter pospešujejo procese komercializacije in privatizacije globalnih virov ter javnih storitev. Moč tržnih sil je postala globalna, države pa večinoma svoja dejanja že vnaprej prilagajajo interesom globalnih tržnih sil.

Grški upor zato ni samo grški, temveč mnogo širši. Grki so dejansko neposredno izzvali tržne sile. Ne gre za milijarde evrov, ti so v tej veliki igri samo mali žetoni, v igri je mnogo več, v igri je naša skupna prihodnost. Bomo podlegli tržnim silam, ki predstavljajo zlo današnjega časa, ki je primerljiv s fašizmom in nacizmom v 2. svetovni vojni? V resnici gre za vojno, za vojno med demokratičnimi silami, ki si prizadevajo za blaginjo ljudi in fašistoidnimi tržnimi silami, ki si skušajo podrediti države, globalne vire in ljudi.

Grki so postali simbol upora proti tržnim silam, čeprav tudi številne druge sile bijejo hud boj proti njihovi destruktivni ideologiji komercializacije. Številne aktivistične skupine, domorodna ljudstva, številni posamezniki in redki politiki so na prvih bojnih linijah “tretje svetovne vojne”, ki se ne bije z orožjem, temveč z dolgovi, politiko varčevanja, uničevanjem države blaginje in okolja, pa tudi z vojno “proti terorizmu”.

Nimamo časa, da bi se dolgo odločali. Potrebno je izbrati pravo stran. Prava stran so demokratične sile, ki morajo stopiti skupaj in zahtevati od svojih vlad, da prenehajo podpirati komercializacijo in privatizacijo naravnih virov, da prenehajo uničevati državo blaginje; namesto tega pa si morajo prizadevati za uveljavitev politike globalnega sodelovanja in solidarnosti.

Na praktični ravni to pomeni, da se morajo dogovoriti (sodelovanje) za globalni mehanizem medsebojne delitve ključnih dobrin (solidarnost), s čimer bodo vsem ljudem zagotovili blaginjo in človeško dostojanstvo. Le tako je mogoče zmagati v vojni z destruktivnimi tržnimi silami.

Stopimo skupaj - tisoči. desettisoči, milijoni - in se tako kot danes Grki miroljubno uprimo destruktivnim tržnim silam. V igri je nič manj kot usoda našega sveta. Pa naj zveni še tako dramatično.



Slika: Nuclear dollar

četrtek, 25. junij 2015

Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem


Za probleme v svetu vedno krivimo druge: državo, korporacije, politike, direktorje, tajkune, druge ljudi in tako naprej. Za globalno segrevanje so krive korporacije, za vojne politiki, tajkuni uničujejo podjetja, drugi ljudje so pohlepni itd.; vedno je kriv nekdo drug. Ali pa vse združimo in za vse okrivimo krivičen sistem, ki uničuje nas in svet. Pa so res za vse krivi drugi ali od nas ločen sistem?

Mohammed Mesbahi v izjemnem članku Božič, sistem in jaz pravi drugače (tudi vse nadaljnje besedilo v navednicah je iz omenjenega članka): “V resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je »sistem«, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu.”

Ne obstaja torej nekaj, čemur lahko rečemo sistem, ali pa povejmo drugače: tisto, kar imenujemo sistem smo v resnici vsi - vi in jaz. Kriviti sistem pomeni, da se ločimo od ostalega človeštva in samozadovoljno vztrajamo v svojem omejenem življenju.

“Namesto da bi postali aktivisti in se združili z drugimi ljudmi, da bi skupaj vplivali na resnične spremembe v svetu, mislimo predvsem nase in vladam prepuščamo vso odgovornost za izboljšanje družbe in se obnašamo, kot da so politiki naši starši, mi pa njihovi nesamostojni otroci.”

Tako kot krivimo druge, tudi drugim prepuščamo odgovornost, obnašamo se kot nedorasli otroci.

“Ne moremo uiti svoji skupni krivdi niti se umakniti v samozadostne skupnosti in se tako fizično kot psihično ločiti od preostale družbe. Dokler bo človeštvo umiralo, bomo tako ali drugače umirali tudi sami, razen če popolnoma ne spremenimo svojega pristopa k življenju na tem planetu.”

Vendar je krivda za razmere v svetu tudi naša, soodgovorni smo za situacijo v svetu. Kar se dogaja s človeštvom, se dogaja tudi z nami.

“Seveda je uživanje življenja naravni izraz radosti in lepote, ampak kakšna radost je lahko prisotna sredi milijonov revnih staršev, ki jim zaradi podhranjenosti v naročju umirajo otroci? In med toliko brezdomci in brezupno revnimi ljudmi, ki so med nami, ne glede na to, kje v svetu živimo? In sredi tolikšnega obilja hrane in drugih virov, ki jih brez sramu mečemo stran in jih ne delimo s tistimi, ki jih zares potrebujejo?”

Nočemo videti sveta okoli sebe, nočemo videti neskončne bede, postali smo brezbrižni do drugih.

“Naše vlade ne storijo ničesar, da bi preprečile smrt tisočih, ki vsakodnevno umirajo po nepotrebnem, kajti mi vsi jim dovolimo, da se izognejo tej problematiki. Torej tudi mi smo ta sistem in sistem smo mi: vse je med seboj povezano. Vse dokler bo navaden državljan živel v brezbrižnosti do drugih, vse dokler se »jaz« ne bo dvignil za pravičnost, bankirjem in velikim korporacijam ne bo mogoče ničesar očitati, ker sredi bede in uničenja ustvarjajo denar.”

Vsake toliko vendarle prispevamo za dobrodelne namene, da pomirimo svojo vest. Da smo lahko še naprej samozadovoljni v svojem malem, omejenem svetu.

“Dobrodelnost ni le nedostojanstvena, ampak tudi žaljiva tako za darovalca kot za prejemnika, saj po tem dejanju nadaljujemo svoje samozadovoljno življenje, namesto da bi revnim pomagali doseči pravičnost ali kakor koli spremenili družbo in svojo lastno zavest. Revni ne bodo rekli nič, ker tega nikoli ne počnejo, še zlasti v najbolj revnih državah ne, kjer poznajo samo smrt zaradi lakote.”

Dobrodelnost ničesar ne rešuje, le podaljšuje agonijo revnih in daje naši skupni okrutnosti bolj prijazno podobo. Seveda pa je dobrodelnost boljša, kot če ne naredimo čisto nič drugega. Namesto za dobrodelnost si moramo prizadevati za pravičnost.

“Namesto da pošiljamo še več svojih paketov za revne, se združimo in zahtevajmo, da naše vlade enkrat za vselej odpravijo revščino – ne s podcenjujočo dobrodelnostjo, temveč s prerazporejanjem naših državnih presežnih virov na podlagi pravičnosti in pravih človeških odnosov. Združimo se v množici več sto tisočih na ulicah vsakega glavnega mesta in zahtevajmo, da naše vlade naredijo inventuro vsega, kar imamo in česar ne potrebujemo ter to primerjajmo z zahtevami drugih držav.”

Zahtevajmo od svojih vlad, da se v okviru Združenih narodov dogovorijo za medsebojno delitev dobrin na globalni ravni.

“Zdaj pa prosimo, da vsaka vlada izvede lastno inventuro presežnih državnih virov, nato pa naj se države ob pomoči Združenih narodov ukvarjajo z logistiko razporejanja teh presežkov po svetovnih regijah, ki so v največji stiski. Pri tem ne gre za dobrodelnost, če se spremembe uvede z novimi medvladnimi dogovori, s katerimi je mogoče dolgoročno odpraviti življenjsko ogrožajoče pomanjkanje in bolezni, ki jih je mogoče preprečiti. Vemo, da veliko držav proizvaja daleč več, kot potrebujejo. Predvsem ko gre za žitarice in druga osnovna živila, ni preveč prositi družino narodov za globalno inventuro vsega, kar v preobilju proizvaja, da bodo nato države medsebojno delile svetovne vire za odpravo lakote in skrajne revščine. Če pa naša vlada tega noče storiti, moramo v velikem številu zasesti ulice, da bo velikanska moč ljudskega glasu postavila prave ljudi na položaje, takšne ljudi, ki bodo prisluhnili rastočim pozivom za svobodo, enakost in pravičnost.”

Rešitve svetovnih problemov ne bo z več konkurenčnosti, ki je v resnici globalna vojna za vire, ki uničuje milijone ljudi in naš planet Zemljo. Rešitve svetovnih problemov ni v okviru destruktivne komercializacije, ki iz globalnih virov in ljudi ustvarja tržno blago. Rešitev je medsebojna delitev. Vse drugo smo že preizkusili.

“Naša skupna odgovornost je, ne glede na barvo naše kože, veroizpoved ali položaj v tem življenju, da sodelujemo pri ustvarjanju enotnega poziva k pravičnosti, da prepoznamo uničujoče učinke kulture pod popolnim vplivom komercializacije in da skupaj z milijoni drugih ljudi dvignemo glas proti svojim vladam. Tako imamo vse razloge za domnevo, da bo načelo medsebojne delitve kmalu priznano kot zadnja preostala rešitev svetovnih problemov.”



Slika: Božič, sistem in jaz

torek, 16. junij 2015

Grki se borijo za nas


»Nemški delojemalci in njihove družine ne bodo plačali volilnih obljubil delno komunistične vlade.«

»Dogovor bi lahko dosegli v eni noči.«

“Ne gre za trmoglavost. Gre za demokracijo.”

Avtor prve izjave je vodja nemških socialdemokratov in podkancler Sigmar Gabriel, druge grški finančni minister Janis Varufakis (Delo), tretje pa grški premier Aleksis Cipras (Common Dreams). Iz njih lahko razberemo bistvo “grške krize”.

Evropo oziroma finančne institucije je na smrt strah Grčije. Bojijo se komunizma, čeprav besedo namerno uporabljajo v slabšalnem ideološkem smislu. V Grčiji se dejansko odvija ekonomska vojna: na eni strani so fašistoidne finančne institucije s svojimi političnimi lakaji, med katerimi je na vidnem mestu tudi vrh slovenske politike, na drugi strani sta grško ljudstvo in demokracija, ki ju zastopata grška Siriza. V resnici sploh ne gre za ekonomske probleme, temveč za ideologijo neoliberalizma, ki danes vlada svetu, in tej ideologiji je Grčija “trn v peti”.

Milijarde, ki jih dolguje Grčija, so za finančne institucije drobiž; Evropska centralna banka (ECB) vsak mesec v finančni sistem vbrizga najmanj 60 milijard evrov. Grški dolg je za ECB “mala malica”. V finančnem sektorju danes krožijo bilijoni evrov, a ti bilijoni niso namenjeni ljudem, temveč se preko borznih špekulacij stekajo v žepe najbogatejših.

Da bi ohranili takšen sistem je potrebno zatreti sleherni poskus demokratičnih sil, da bi poskrbele za blaginjo ljudi. Ljudi je treba držati v stanju negotovosti in dolgov, kajti takrat pristanejo na vse: na slabo plačana delovna mesta, zastrupljeno hrano in uničeno okolje, na nekvalitetne izdelke, slabe javne storitve ter nedemokratično družbo, ki ji vladajo hlapci finančnih ustanov. Resnična demokracija je tudi ekonomska demokracija in tega se bojijo finančne institucije. Ekonomska demokracija je najhujša nočna mora fašistoidnih finančnih ustanov, ki jih vodijo ozke globalne elite.

Zdaj bodo politiki in glavni mediji Grčijo proglasili za glavnega krivca za prihajajočo novo globalno finančno krizo, ki se bo začela z velikimi padci na borzah. A pravi krivci so centralni bankirji in politiki, ki že od leta 2008 finančni sistem “rešujejo” z bilijoni in bilijoni evrov, dolarjev in drugih valut. In vse to na račun navadnih državljanov, ki morajo varčevati na vseh življenjskih področjih. Za propadanje Evrope so pravi krivci Mario Draghi (predsednik ECB) in politiki, ki mu stojijo ob strani, zagotovo pa ne Janis Varufakis in Aleksis Cipras ter grško ljudstvo.

Ne gre za nemške delavce (delojemalce) in njihove družine, pač pa za najbogatejše ljudi na svetu. Ti so tisti, ki se bojijo grškega vztrajanja pri demokraciji, pravičnosti in blaginji. Janis Varufakis ve, da je grško krizo enostavno rešiti - politično, dobesedno čez noč. Vendar večina evropske politike noče takšne rešitve, saj so že dolgo samo servis finančnih ustanov in že dolgo ne delajo več v interesih lastnih državljanov.

Zato podpiramo grški boj z globalno finančno Hidro, ki ne uničuje samo Grčije, temveč vse nas. Grki se borijo tudi za nas.



Slika: Boj Herkula s Hidro

četrtek, 11. junij 2015

Kolaborantje in sluge


Današnji protesti proti privatizaciji so pokazali, kaj si številni državljani mislijo o privatizacijskih podvigih aktualne vlade. Lastništvo ključnih državnih podjetij vsekakor ni drugorazredna ekonomsko-politična tema, temveč je ključno vprašanje naše sedanjosti in prihodnosti. Če boste v svojem stanovanju razprodali vso opremo, napeljavo in hišne pripomočke, boste na koncu ostali tudi brez stanovanja in prav tako je tudi z državo.

Kaj pomeni privatizacija in zakaj država ne sme razprodajati podjetij, sploh pa tega ne sme početi mimo volje ljudstva? Vrednost podjetja ni njegova tržna cena, ki je itak samo produkt trenutnih borznih špekulacij, temveč pretekla, sedanja in prihodnja vrednost podjetja za celotno družbeno skupnost.

Večina podjetij, ki jih država zdaj tako lahkotno prodaja, se je gradila več desetletij. Gradili jih niso borzni špekulantje in vladni uslužbenci, temveč prebivalci Slovenije. Še zlasti infrastruktura se je nekoč gradila s samoprispevkom, tudi z udarniškim delom, ljudje so pogosto garali in se odrekali, da bi v prihodnosti vsi živeli bolje. In zdaj bo gospod Cerar govoril o nekih zavezah in kredibilnosti do tujine (beri korporacij) ali celo o morali. Če je kdo nemoralen je to nedvomno on, saj postavlja interese tujih finančnih korporacij pred interese lastnih državljanov.

Privatna podjetja morda res izkazujejo višje dobičke, a to pogosto počnejo na račun delavcev, okolja in s tem celotne družbe. Morda bo imel Telekom po prodaji res višje dobičke, a to bo dosegel z množičnim odpuščanjem ljudi in z opuščanjem neprofitabilnih delov podjetja, na primer infrastrukture v odročnih krajih.

In kdo je/bo sploh novi lastnik Telekoma? Sklad Cinven je tipičen špekulantski sklad. Špekulantski skladi pa kupujejo samo premoženje, ki jim bo prineslo dobiček; pravzaprav delajo samo to - preprodajajo in špekulirajo. To je njihovo edino delo. Ne ustvarjajo nikakršnih izdelkov in storitev, nobene družbene koristi; ne podpirajo športnih klubov in kulture. Samo dobiček, dobiček, dobiček. Cinvenu dol visi, ali bodo ljudje, na primer v Halozah, imeli dobro telefonsko in internetno omrežje.

A ne gre samo za Telekom in druga podjetja, z njihovo prodajo izgubljamo tudi ključne naravne vire, Heineken je tako na primer mimogrede, dobesedno za drobiž, postal lastnik najkvalitetnejših slovenskih vodnih virov. In vemo, kako strateški vir je voda že danes, kako bo šele jutri.

Lastništvo ključnih državnih podjetij in državnih naravnih virov je preveč pomembna tema, da bi jo prepustili politikom in ekonomistom, ki ne zmorejo videti niti en mesec v prihodnost, kaj šele nekaj let in desetletij. Cerar in njegova ekipa so dejansko kolaborantje, sluge v ekonomski okupaciji Slovenije.

ponedeljek, 08. junij 2015

Sodelovanje in medsebojna delitev


Naš razmislek o medsebojni delitvi moramo začeti na najvišji ravni, na ravni principov oziroma načel. Šele razumevanje temeljnih principov nam pomaga doumeti širši pomen medsebojne delitve, ki se mora izraziti v naši ekonomiji in družbi ter v naših medsebojnih odnosih, če resnično želimo živeti v družbi blaginje, miru in zdravega okolja.

Z medsebojno delitvijo je najtesneje povezan princip sodelovanja, ki je aktivni izraz enotnosti človeštva. »Sodelovati pomeni delovati ali delati skupaj. Nobeno živo bitje v naravi ni popolnoma neodvisno; ko bo princip medsebojne soodvisnosti postal zavesten in namenski, se bo princip sodelovanja v popolnosti izrazil.« (Cooperation, the Active Expression of Unity; and the Principle of Sharing)

Vendar enotnost ne pomeni uniformiranosti, enakega mišljenja in enake politične, religiozne ali drugačne usmeritve, temveč »enotnost v raznolikosti«, ki je manifestacija enosti življenja (The Oneness of Existence: Unity in Diversity). Eno življenje se izraža preko raznolikosti oblik, ki enotno delujejo za skupno dobro. Na ravni človeštva to pomeni, da se ohranijo različne nacionalne identitete, različni ekonomski in politični sistemi, ki pa so zmožni delovati enotno za skupno dobro celotnega človeštva. Tega pa ni mogoče doseči s tekmovalnostjo in ločevalnostjo, temveč samo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.

Čeprav ljudje pogosto sodelujemo, gre dejansko samo za delno sodelovanje, v ozadju pa je še vedno sebični interes. Države sodelujejo v zavezništvih proti drugim državam; podjetja sodelujejo, da bi premagala tržne nasprotnike, prav tako znanstveniki in drugi. Ne vidimo celote, kajti tekmovati proti drugim pomeni imeti korist zase na račun drugega. V končni fazi pa s tem škodujemo tudi sami sebi; ko na primer tekmujemo za svetovne dobrine, uničujemo naše skupno okolje ter s tem uničujemo tudi sebe in svojo prihodnost.

Tekmovalnost (konkurenčnost) povzroča ločenost, ki je nasprotje enotnosti. Tržne sile danes povzročajo največje ločevanje v zgodovini človeštva; ni kraja, mesta, pokrajine, države ali kontinenta, kjer ljudje ne bi bili ločeni na zelo bogate in zelo revne. In ta ločenost ni samo premoženjska, temveč tudi fizična, saj povsod po Zemlji rastejo ograje, zidovi, zaščitne cone in druge ovire med ljudmi. Ločenost je vzrok za spore in konflikte, ki brez konca in kraja pretresajo Zemljo. Ne gre za to, da bi imeli vsi enako, temveč, da bi imeli vsi dovolj za preživetje in normalno življenje, kar vključuje osnovne dobrine, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo ter primerne pogoje za bivanje.

Razumeti moramo, da pravo sodelovanje ne more biti naperjeno proti drugim niti ne sme nikogar izključevati. »Princip sodelovanja bi se moral roditi, ne iz vzvišenosti ali pokroviteljstva, temveč iz spoznanja, da z delom z drugimi za skupno dobro koristimo človeštvu in s tem tudi sami sebi« (Cooperation, the Active Expression of Unity; and the Principle of Sharing).

In resničnega sodelovanja ni brez medsebojne delitve. »Bodisi doma bodisi v tujini gre princip sodelovanja z roko v roki s principom medsebojne delitve. Delitev odgovornosti, kot tudi delitev materialnih virov prispeva h kakovosti življenja in predstavlja vidik sodelovanja.«

Človeštvo bo aktivno izražalo enotnost šele, ko bomo ljudje sodelovali ter si delili odgovornost in globalne dobrine. Človeštvo JE že ENO, zdaj je čas, da se njegova enotnost v raznolikosti izrazi na vsakdanji, praktični ravni – z resničnim globalnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin.


sobota, 30. maj 2015

Popotresni sunek


Preprosto se ni mogoče načuditi politikom in ekonomistom, ki že odpirajo šampanjce, saj naj bi bila finančna oziroma ekonomska kriza bolj ali manj premagana. So naivni? Neuki? Neizobraženi? Ne-umni? Ali pa kar vse skupaj? Morda pa samo živijo v nekem povsem drugem, imaginarnem svetu, iz katerega resničnega sveta preprosto ni mogoče uzreti. Zagotovo pa ne berejo knjig. Če bi jih, bi morda kakšno stvar naredili drugače.

Zagotovo niso prebrali knjige Aftershock (2014), ki so jo napisali dr. David Wiedemer, Robert A. Wiedemer in Cindy Spitzer. Beseda aftershock pomeni popotresni sunek, pa tudi posledico nekega dogodka. Popotresni sunek, ki izhaja iz finančnega “potresa” v letu 2008, bo temeljito stresel finančni in posledično celotni globalni družbeno-ekonomski sistem. Poglejmo si nekaj temeljnih poudarkov iz knjige.

Lažna ozdravitev

Temelji ekonomije se v zadnjih letih niso spremenili. Dejstvo je, da že od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja živimo v tako imenovani bubble economy (balonski ekonomiji), za katero je značilno, da virtualno spiralno raste v obliki več balonov (nepremičninski, borzni, dolžniški, denarni), ki spodbujajo drug drugega, prav tako pa pok enega balona spiralno navzdol potisne tudi vse ostale.

Tako je pok nepremičninskega balona v letu 2007, leto zatem sprožil globalno finančno krizo. Od takrat vlade oziroma centralne banke vlagajo velikanske napore oziroma gigantske vsote denarja na finančne trge, da bi krizo rešile. Resda jim je uspelo za malenkost popraviti gospodarsko rast, a so hkrati povzročile izjemno rast borznih balonov, ki zdaj grozijo s pokom, ki bo destabiliziral celoten globalni ekonomski sistem.

V resnici se je “bubble economy” zlomila že v letu 2008, vse kar se danes dogaja je samo še nemogoč poskus njene ponovne oživitve. A že zdrava kmečka logika nam pove, da neprestana rast na omejeno velikem planetu preprosto ni mogoča.

Neizmerne količine denarja

Države in centralne banke so zato leta 2008 ekonomskega “mrtveca” priklopile na “denarno infuzijo”. Ameriška centralna banka (FED) je tako na primer od leta 2008 do danes povečala svojo bilanco (denarno osnovo, monetary base) z 800 milijard na 4 bilijone oziroma 4.000 milijard dolarjev (glej pretvorbe). Še bolj jasno, za kakšne vsote gre, pa nam postane jasno, če vemo, da je FED med leti 1913 in 2007 ustvaril skupaj 828 milijard dolarjev, samo v letu 2013 pa 1 bilijon oziroma 1.000 milijard dolarjev.

FED je s tako imenovano politiko kvantitativnega sproščanja bistveno povečal količine denarja v obtoku, prav to pa zdaj počne tudi Evropska centralna banka (ECB), ki mesečno kupi za 60 milijard evrov državnih obveznic, skupno pa jih namerava odkupiti preko 1.100 milijard evrov, podobno že dlje časa počne japonska centralna banka. (Čeprav stare finančne krize še zdaleč ni konec, na obzorju že nastaja nova).

Poleg tega pa zgodovinsko nizke ključne obrestne mere centralnih bank gospodarsko razvitih držav omogočajo komercialnim bankam dostop do poceni oziroma brezplačnega denarja.

Napihovanje borz

Večina novega denarja pa ne gre v gospodarstvo in za dobro prebivalstva, temveč na borze. Tako so najpomembnejši svetovni borzni indeksi večinoma že krepko presegli predkrizne ravni. Tako je na primer vrednost nemšega borznega indeksa DAX od leta 2009 “zrasla za skoraj 307 odstotkov, nemško gospodarstvo pa se je v tem obdobju nominalno okrepilo več kot 15-krat počasneje.” (Sveže milijarde iz centralnih bank napihujejo delniške balone) In to so podatki za Nemčijo, ki ji gre gospodarsko resnično dobro, drugje rastejo samo borze, gospodarstvo pa hkrati celo stagnira.

Globalna borzna evforija je še večja v Aziji, kjer so kitajski borzni indeksi samo letos narasli tudi za neverjetnih 100 % (It's official: Chinese stocks have surged over 100%). Gospodarska rast pa se je v tem času povečala za bistveno manjši odstotek. Vsaj v teoriji bi morali borzni indeksi odražati rast ali padce v gospodarstvu.

Aftershock

Ni vprašanje, ali se bo velik ekonomski popotresni sunek (aftershock) zgodil ali ne, temveč, kdaj se bo zgodil? Tega ni mogoče z gotovostjo napovedati. Politiki in centralni bankirji so glave porinili v pesek, čeprav se opozorila uglednih ekonomistov in aktivistov kar vrstijo (Glej Pa ne pozabite na konzerve).

To kar počnejo, pa je izjemno nevarna igra, saj bodo posledice zloma borz najmanj tako hude, kot v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Lahko se zgodi celo, da se bo zlomila celotna denarna ekonomija, kar lahko povzroči zastoj globalne menjave oziroma trgovine. Si predstavljate, kaj to pomeni za Slovenijo, ki ima le 31 % samoskrbo z zelenjavo, 56 % z žiti in 63 % s krompirjem (Lokalna samoskrba). Lakoto?

Na žalost tudi večina prebivalstva vplivnih držav, predvsem srednji sloj, živi v iluziji, da je najhujše mimo in da se počasi vračamo na staro pot oziroma na udoben “zahodni standard”. A stare poti ni več, ostala je le še njena iluzija.

Kako naprej

Praktično edino kar nam preostane je, da počakamo na neizbežni ekonomski popotresni sunek. To seveda ni edina pot, a očitno smo se vsi skupaj odločili zanjo; ne politiki, ne ekonomisti in ne prebivalci ne vidimo vseh posledic, ki jih prinaša ta dogodek.

A očitno potrebujemo šok. Da se zbudimo iz velike iluzije, da je mogoče s pomočjo neprestane gospodarske rasti, potrošništva ter komercializacije ustvariti družbo blaginje. V resnici tako ustvarjamo le družbeni kaos in uničujemo okolje.

Šele po popolnem zlomu današnje ekonomije bodo ljudje začeli resno razmišljati o medsebojni delitvi, kot edinemu možnemu izhodu iz današnje krize in šele takrat bodo pritisnili na politike, da vzpostavijo globalni sistem medsebojne delitve dobrin. Lahko bi se za to pot odločili že takoj zdaj in preprečili katastrofo, a očitno potrebujemo aftershock terapijo.


Slika: Aftershock

četrtek, 21. maj 2015

Potapljanje ladjic v Sredozemlju


“Pozabavajte se in poskusite potopiti čim več ladjic. Potopite ladjice s topom ali s torpedom.” (Igre5.com)

Evropska unija bo skušala že dolgo poznano igrico “potapljanja ladjic” zdaj odigrati tudi v resničnem svetu. Da bi preprečili množične prebege migrantov iz Afrike v Evropo, bodo evropske sile, v katerih bo sodelovala tudi slovenska ladja Triglav, potopile čimveč plovil pred afriško obalo (Ladja Triglav v vojaško operacijo, kot je še ni bilo). Igra bo sicer nekoliko čudna, saj nasprotnika ne bo, kajti nihče ne bo potapljal ladjic pred evropsko obalo.

Evropa je dala svetu ogromno dobrih stvari, kot so demokracija, človekove pravice, brezštevilna umetniška dela in tako naprej, a ta nov evropski projekt spada med njene slabe prispevke, ki jih prav tako ni malo (spomnimo se samo obeh svetovnih vojn, ki so se "skuhale" v Evropi).

Pred dnevi je Slovenijo obiskala predsednica ugandskega parlamenta Rebecca Alitwala Kadaga, ki je v zvezi s problematiko migrantov dejala: “Noben Afričan noče zapustiti Afrike, vendar primanjkuje dela, priložnosti. Pomagajte nam jih ustvariti in ljudje bodo ostali v Afriki.” Slovenski in evropski politiki bi afriški političarki lahko prisluhnili. Gospa ni govorila o pomoči, temveč o “investicijah v njeno državo in črno celino” (Iskanje povezav s črno celino, časopis Dnevnik, 20. 5. 2015).

Kdor pozna igrico potapljanje ladjic, ve, da je edina taktika naključje. Na pamet “vržeš bombo” na določeno polje in upaš, da si zadel ladjo ali čoln. Bo tudi ta akcija potekala na ta način? Kako ločiti staro ribiško barkačo od tihotapske ladje? Saj tihotapske ladje običajno SO stare ribiške barkače oziroma čolni. Bomo Evropejci potopili celotno afriško ribiško floto? Morda pa je to pravi namen akcije: izbrisati konkurenco evropskim ribičem v Sredozemlju?

Marshallov načrt 2.0

Evropejci bi lahko razumeli današnjo situacijo, ki sili ljudi na nevarno pot čez morje ali kopno. Evropa je bila po drugi svetovni vojni razrušena, ljudje so množično zapuščali ogromno območje brez dela in perspektive. Američani so zato leta 1947 sprožili tako imenovani Marshallov načrt, ki je pripomogel k naglemu okrevanju Evrope in ljudje so - ostali doma. Zdaj je nedvomno čas za nov Marshallov načrt, s katerim bi razvite države pomagale revnejšim, da se postavijo na lastne ekonomske noge.

Le tako bi zares učinkovito zaustavili reke beguncev, ki se stekajo v Evropo, v nekatere Azijske države in še kam. S potapljanjem ladij in čolnov in z grajenjem zidov ljudi ni mogoče zaustaviti. To je že večkrat pokazala zgodovina, še zlasti evropska.

ponedeljek, 11. maj 2015

Pa ne pozabite na konzerve


Tik pred viharjem je ozračje običajno nenavadno mirno. Kdor ne prepoznava znakov bližajoče “hude ure”, bo odprl okna, se usedel na balkon ali teraso ter se prepustil (navideznemu) miru naravnih sil in srebal svojo najljubšo osvežilno pijačo. Kdor pa ve, da določena znamenja napovedujejo najhujše, bo zapahnil polknice, pospravil vse, kar lahko in na varnem mestu počakal na neizogibno. Še prej si bo pripravil vsaj najnujnejše zaloge; na primer vloženo sadje in zelenjavo, morda nekaj konzerv, pa testenin, sladkorja …. Nikoli se ne ve!

A ne bomo govorili o vremenu, temveč o finančnem viharju, ki bo temeljito razdejal sistem, ki ga naše vlade, z našim tihim privoljenjem, tako vztrajno skušajo ohraniti pri življenju. Kdor ne vidi znamenj bližajoče ekonomske oziroma finančne “hude ure”, mu pač ni pomoči.

Baloni, baloni

V zadnjih dneh investitorji oziroma bolje rečeno špekulanti na veliko prodajajo evropske in ameriške obveznice (Is the bond bubble finally bursting?). Obvezniški trg se je, zaradi zadolževanja držav za “reševanje” bančnega sistema, v zadnjih letih napihnil na neverjetnih 76 bilijonov ameriških dolarjev (EXPERTS ARE WARNING THAT THE 76 TRILLION DOLLAR GLOBAL BOND BUBBLE IS ABOUT TO EXPLODE) ali po drugih podatkih morda celo na 100 bilijonov (Bond market - Wikipedia). In ta trg zdaj grozi z zlomom.

Najprej za predstavo, koliko je 76 bilijonov dolarjev? To je 76.000 milijard ali drugače zapisano 76.000.000.000.000 dolarjev (pri številkah moramo biti previdni, kajti ZDA uporabljajo drugačno poimenovanje kot v Evropi - glej Razgledi.net, Wikipedija).

Eden najbogatejših Zemljanov, ki je svoje bogastvo “pridelal” predvsem z borznimi špekulaciji, Warren Buffet, opozarja, da so obveznice danes zelo prenapihnjene (BUFFETT: 'I think that bonds are very overvalued'). Strokovnjaki prav tako opozarjajo na izjemno nevarne tvegane obveznice z visoko obrestno mero - junk bonds (Junk bonds: The next financial crisis?).

Veliko opozoril prihaja tudi iz Kitajske, kjer so borzni indeksi v zadnjih mesecih rasli z neverjetno hitrostjo (Bubble trouble: China's stock market looks too hot in It has been a terrible week for China stocks).

Takšnih in podobnih grozečih znamenj je še veliko, a ponovno se politiki in ekonomisti obnašajo, kot da je najhujše že mimo in zdaj drug za drugim zagotavljajo, da smo na poti ekonomskega okrevanja. Kakšnega okrevanja neki? Le redki so tisti, ki opozarjajo na bližajočo ekonomsko kataklizmo.

Zlom ekonomskega sistema kot priložnost za resnični izhod iz krize

V resnici krize, ki se je uradno začela leta 2008, sploh ni konec, kajti vzroki zanjo, ki so sistemske narave, niso bili odpravljeni. Politiki niso naredili ničesar, da bi regulirali ekonomski sistem, ki temelji na neprestani rasti vsega - gospodarstva, dobičkov, kreditov, borznih indeksov itd. Ekonomski sistem in njegov osrednji del - finančni sistem, delujeta vse bolj neodvisno od držav in obvladujeta večino družbenih ter političnih institucij.

Kriza leta 2008 je v resnici pomenila konec tega sistema, ki pa ga državam uspeva ohranjati samo še zaradi gromozanskih vsot denarja, ki ga namenjajo “reševanju” že propadlega finančnega sistema. Vendar se zdaj to obdobje počasi in neizogibno izteka; zgodilo se bo tisto, kar bi se moralo že kmalu po letu 2008 - popoln zlom ekonomskega sistema, kakršnega poznamo danes.

In verjemite, to sploh ni slaba novica, kajti na pogorišču tega sistema lahko nastane nekaj novega, boljšega. Lahko se končno dogovorimo za globalni sistem medsebojne delitve, ki bo v kratkem času odpravil revščino in lakoto, pomiril vse številnejše mednarodne konflikte, zaustavil veletok beguncev in odpihnil ekonomsko krizo.

A pred tem vseeno ne pozabite na vloženo sadje, zelenjavo, morda nekaj konzerv, pa testenin, sladkorja … Nikoli se ne ve.

nedelja, 03. maj 2015

Dan zmage

9. maja praznujemo Dan zmage. Tega dne, leta 1945, se je na tleh Evrope končala strašna 2. svetovna vojna. Nacistični režim je tega dne podpisal kapitulacijo. Sedemdeset let kasneje se zdi, da se Evropa tega sploh ne veseli več. Vse oči so uprte v Rusijo, ki pripravlja veliko praznovanje in parado. Številni evropski predsedniki in premierji bodo kljub povabilu bojkotirali ta dogodek. Si to res smejo privoščiti?

Zgodovinskih dejstev ni mogoče izbrisati. Sovjetska zveza je med 2. svetovno vojno imela po novejših ocenah kar 26,6 milijona žrtev med vojaki in civilisti, kar je skorajda polovica vseh žrtev te strašne morije. Tega preprosto ni mogoče zanemariti. Seveda so vojno dobile zavezniške države skupaj, a brez Sovjetske zveze zagotovo ne bi šlo.

Rusija, ki je naslednica največjega dela bivše Sovjetske zveze, zmago praznuje z velikim pompom in prav je tako. Evropski voditelji, ki so bili povabljeni na praznovanje, bi se morali praznovanja udeležiti. Kot zavezniki ali iz hvaležnosti zaradi osvoboditve.

70 let po zmagi nad nacizmom Evropa spet tone v shizofreno situacijo, ki nas lahko zapelje v novo vojno. Na jugu Evrope ta čas umira tisoče migrantov, ljudi, ki bežijo pred smrtonosnimi konflikti, ki jih je pomagala ustvariti tudi Evropa ali pa si pred njimi zatiska oči. Migranti, ki umirajo v Sredozemlju so večinoma običajni ljudje - ženske, otroci, profesorji, inženirji itd. Želijo živeti, ne umreti, Evropa pa jim obrača hrbet.

V Ukrajini se fašistične skupine vse bolj odkrito vključujejo v uradne politične in vojaške strukture, a evropski politiki tega nočejo videti in svoj prst upirajo samo v Rusijo, ki Evrope pravzaprav z ničemer ne ogroža. V številnih evropskih državah fašizem postaja vsakdanjik, a evropski poltiki pa tega nočejo videti. Seveda, saj s povsem norimi varčevalnimi politikami, sami spodbujajo nov dvig teh temačnih sil.

Evropski politiki se zdaj izživljajo nad svojo članico Grčijo, ker jim ni všeč njena demokratično izvoljena vlada. Če bodo uspeli uničiti to vlado, ki jo vodi levičarska Siriza, bo ostala samo še ena resna sila - fašistična Zlata zora.

Evropska bodočnost je mogoča samo v sodelovanju z Rusijo in s preprečitvijo ponovnega vzpona fašističnih gibanj in politik. Evropa mora prekiniti z norimi varčevalnimi politiki in poskrbeti za migrante tako na svojih mejah, kot pomagati pri reševanju konfliktov in revščine, ki milijone silita, da zapustijo svoje domove.

9. maja 2015, sedemdeset let po koncu 2. svetovne vojne, je čas za praznovanje in za začetek nove politike, saj je nenazadnje ta dan tudi Dan Evrope. V nasprotnem primeru bo Evropa ponovno potonila v temačno obdobje.

Prav je, da bi se predsednik Pahor odpravil v Moskvo in se kot naslednik zmagovalcev veselil z zmagovalci. Morda bi bili brez Rusije oziroma Sovjetske zveze samo tretjerazredni državljani tretjega rajha, če bi kot pripadniki slovanskega naroda sploh prišli do stopnje državljana.

A ne glede na vse, veselimo se Dneva zmage.

Slika: Wikipedia

petek, 24. april 2015

Benjamin Creme


Velike ljudi običajno prepoznamo z zamudo. Številni pomembni ljudje, ki so resnično pripomogli k napredku človeštva, za časa svojega življenja niso bili “veliki”, morda so bili celo zaničevani, preganjani, mučeni ali celo obsojeni na smrt. Medtem pa vsakokratni “pomembneži” in zvezdniki vseh vrst prejmejo veliko pozornosti, a tudi zelo hitro izginejo iz spomina človeštva. Vendar zgodovina vse postavi na pravo mesto. Britanski slikar Benjamin Creme danes ni zelo poznana osebnost, dejansko le malokdo ve zanj, a prepričani smo lahko, da bo v prihodnosti prepoznan kot eden najpomemnejših ljudi našega časa.

Benjamin Creme ima zelo zahtevno nalogo: kako v svet, ki ga obvladujejo izjemno močne verske, politične in tudi znanstvene ideologije oziroma “izmi”, sporočiti preprosto informacijo o obstoju tako imenovanih Mojstrov modrosti, ki postopno vstopajo v javno življenje človeštva. Maitreja, ki je na čelu te skupine, je človeštvu poznan pod različnimi imeni: “Židje ga pričakujejo kot Mesijo, hinduisti kot reinkarnacijo Krišne, budisti kot novega Budo z imenom Maitreja Buda, muslimani pa so prepričani v prihod Imama Mahdija ali Mesije”.

Toda pri tem sploh ni bistvena religija, kajti Maitreja deluje v vlogi učitelja celotnega človeštva. Prihaja v času velike krize človeštva in hkrati v času, ko mu razvojna stopnja človeštva omogoča, da ljudjem ne več po drobcih (preko svojih učencev), temveč v celoti in neposredno posreduje znanje o pravi naravi človeka in o njegovi vpetosti v ožje (planetarno) in širše (kozmično) okolje.

Najhujša ovira tej preprosti informaciji je naš razum, ki ga pogojujejo določeni miselni vzorci, nekateri stari tudi več tisočletij. Te “zacementirane” miselne vzorce vzdržujejo in utrjujejo velike religije ter politične, ekonomske in “znanstvene” avtoritete, podpirajo pa jih veliki mediji. V takšen svet le težko prodre takšna informacija, ki predstavlja grožnjo obstoječim religioznim, političnim, ekonomskim in “znanstvenim” elitam.

Informacija, ki jo Benjamim Creme - s predavanji, knjigami in na različne druge načine v okviru neprofitne organizacije Share International - posreduje že več kot trideset let, je podkrepljena z brezštevilnimi nenavadnimi pojavi, ki jih prepoznavamo kot znamenja in čudeže. Prav zanimivo je, da se na primer znanstveniki na veliko izogibajo pojasnevanju in opredeljevanju do teh pojavov, čeprav je njihova ključna naloga ravno razkrivanje ljudem nepoznanega sveta. Tudi veliki mediji se veliko raje držijo novic o vseh možnih “katastrofah”, kot pa da bi objavljali informacije o breštevilnih nenavadnih pojavih, ki po vsem svetu burijo človeško domišljijo.

A navkljub vsem odporom se svet vendarle počasi spreminja. Po vsem svetu so ljudje, ki si resnično prizadevajo za boljši svet, v katerem bo osrednjo vlogo igrala medsebojna delitev dobrin ali kot pravi Maitreja: "Medsebojna delitev dobrin, pravičnost, bratstvo in svoboda niso novi pojmi. Človeštvo je od nekdaj stremelo k tem sijočim zvezdam. Zdaj, prijatelji moji, jih bomo zasidrali v svetu." In to je bistvo. Ljudje sami smo tisti, ki moramo ustvariti drugačen, boljši svet. Nihče drug ga ne bo. Potrebujemo pa nekoga, ki nam bo pokazal pravo pot, nam svetoval in nas učil. To je prava naloga prihajajočega učitelja.

"Moja naloga je," pravi Benjamin Creme, "da te informacije približam javnosti in tako pomagam ustvariti vzdušje upanja in pričakovanja. Če mi bo to uspelo, bom zadovoljen."

Benjamin Creme nam torej sporoča izjemno novico. Dobro je, če jo poznamo. Da se lahko do nje opredelimo. Kako? To pa je stvar vsakega posameznika.


Slika: Share Slovenija