četrtek, 22. januar 2015

O medsebojni delitvi in strahu


“Dobrine kopičimo, ker nas je strah. A če bi bili sposobni resnično deliti, kopičenje ne bi bilo potrebno, ker bi bilo vsega dovolj.” (Na Zimskih kratkočasnicah o medsebojni delitvi)

Čeprav običajno o ljudeh, ki kopičijo dobrine oziroma bogastvo, govorimo kot o sebičnežih in pohlepnežih, pa gre v ozadju bolj za nekaj drugega - za strah. A ne govorimo samo o bogataših, tudi mi si želimo imeti nekaj več, imeti nekaj na zalogi, nekaj za “hude čase”.

Bojimo se prihodnosti, bojimo se pomanjkanja in lakote in revščine, bojimo se drugih ljudi, zato se skušamo zaščititi. Mislimo, da bo občutek strahu izginil, če bomo imeli veliko denarja, veliko dobrin, polne shrambe ali silose.

A občutek strahu kljub temu ne izgine, pridruži se mu še strah pred izgubo tega bogastva, pred drugimi ljudmi, ki bi se želeli polastiti našega bogastva. Zelo bogati ljudje zagotovo niso srečni, tudi njihove skrbi so zelo “bogate”.

Zdravilo za strah

Če pa bi ljudje sprejeli načelo medsebojne delitve dobrin, bi živeli v povsem drugačni družbi, v povsem drugačnem svetu. Kajti v resnici ni “hudih časov”. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo hude čase.

Medsebojna delitev preprosto pomeni, da so dobrine dostopne ljudem, ki jih in ko jih potrebujejo. Prav vsem ljudem. To se nam zdi nekaj zelo neekonomskega, a to sploh ne drži. V družinah, kjerkoli po svetu, je medsebojna delitev temeljni “ekonomski sistem”.

Nam kdaj pade na pamet, da bi s člani svoje družine tekmovali za dobrine? Da bi obilno jedli, otroke ali stare starše pa poslali lačne spat? Seveda ne. A natanko to počnemo v naši širši družini - državi. In še bolj v naši najširši družini - celotni človeški skupnosti oziroma “družini vseh ljudi”.

Milijone otrok, milijone svojih bratov in sester pošiljamo lačne spat. Nekatere države in korporacije v ogromnih silosih hranijo stotine milijonov ton hrane. Eni za hude čase, drugi za višje cene in višje dobičke. To preprosto ni prav. To ni nič manj kot zločin proti človeštvu!

Če sprejmemo načelo medsebojne delitve - kot posamezniki, v okviru svojih skupnosti ali naše skupne družine vseh ljudi - se nam ni treba ničesar več bati. Nikoli več ne bomo trpeli pomanjkanja, ne bo nas več strah drugih ljudi ali drugih držav in končno se bomo lahko posvetili - življenju. V vsej njegovi lepoti in radosti.

Medsebojna delitev je v resnici zdravilo za strah. Je zdravilo, ki povsem prežene strah. Nadomestijo pa ga zaupanje, mir in boljši časi.


Slika: wlodl (flickr)

nedelja, 04. januar 2015

Medsebojna delitev je čarobna


Mišek Maks je na velik karton napisal povabilo na jabolčno zabavo. Mimo pride njegov prijatelj jež Henry in Maks mu razloži, da ve za jablano, polno zrelih jabolk, zato se je domislil, da bi skupaj priredili prijateljsko zabavo, na kateri se bodo sladkali z jabolki.

Henry je navdušen in skupaj se odpravita nabirat jabolka. Ko prideta na jaso z jablano, presenečeno ugotovita, da jabolk ni več. Maks razočaran potoži, da je bila jablana še dan prej polna sočnih jabolk. Žalostna se obrneta in Henry sklene, da morata zabavo odpovedati.

Ko gresta mimo domovanja polha Rika, Henry opazi polno vrečo jabolk. Maks, običajno zelo prijazen, Rika vpraša, če je on obral vsa jabolka z drevesa. Riko ponosno prikima in pravi, da so bila zelo težka.

Henry ga vpraša, kaj namerava storiti z njimi. “Pojedel jih bom, seveda”, mu odgovori Riko. “Vse sam?” ga vpraša Henry. “Seveda,” pravi Riko, “saj sem vse sam nabral”. Maks mu jezno zabrusi, naj se odslej tudi sam igra, saj takšnega prijatelja pač ne potrebujejo.

Prijatelja potrta odideta in Maks s solznimi očmi potoži, da Riko jabolk “ni želel deliti z drugimi”. Ko pride domov, strga vabilo na zabavo in prosi Henrya naj ostale prijatelja obvesti o odpovedi zabave, sam pa se zapre v svoje domovanje.

Henry pohiti h krtu Molly, ki pa ji ni všeč, da bo jabolčna zabava odpovedana, zato sklene, da bodo pač priredili zabavo s palačinkami, saj ima nekaj moke, ki “jo bo z veseljem delila z vsemi ostalimi”. Žabon Freddy se jima prav tako priključi ter pravi, da je pripravljen deliti lonec vode z marelico.

Tudi kosinja Belinda je ogorčena, ko zve za Rikovo sebično dejanje in pravi: “Drevo v gozdu pripada vsem. Ne moreš kar vzeti vse sadeže in jih obdržati samo zase.” Prijatelji sklenejo, da bodo potrtega Maksa presenetili z zabavo s palačinkami in Belinda odleti po nekaj jajc, ki jih bo zamenjala za črve.

Ko pridejo do Maksovega bivališča, tamkaj zagledajo Rika z jabolki. Riko skesano potoži: “Oprostite, ne vem kaj sem mislil. Še vedno želite jabolka? Nič kaj zabavno jih ni sam jesti ter se osamljen igrati.” Maks se mu zahvali in pravi, da imajo zdaj še vedno lahko jabolčno zabavo.

“Vendar”, pravi Molly, “mi smo prinesli vse sestavine za zabavo s palačinkami”. “Potem pa,” v smehu odvrne Riko, “imejmo zabavo z jabolčnimi palačinkami. Stavim, da ima Maks veliko ponev in nekaj masla.”

Prijatelji opazijo, da je jež Henry nenadoma izginil. Najdejo ga v bližnjem grmu, kamor se je skril, ker le on nima ničesar, kar bi delil z drugimi. Maks ga skuša potolažiti, da to ne drži in pri tem opazi, da so njegove bodice polne vejic, brez katerih ne morejo zakuriti ognja za peko palačink.

Nazadnje se vseh šest prijateljev loti dela in skupaj pripravijo palačinko velikanko. Ko je pripravljena, Maks pravi, da zdaj potrebujejo le še kanček čarobnega. Maks palačinko posuje z nečim belim in jo razdeli na šest kosov. “Kaj je to?” ga radovedno vpraša Henry.

“Prijateljski prašek”, mu odvrne Maks in pomežikne. “S prijateljskim praškom je vse, kar skupaj jemo, še slajše.” Potem so tiho pojedli do zadnjega koščka. Riko pa si je pri sebi zabrundal:

“Deliti, deliti je tako zabavno opravilo -
ko si vsi delimo med seboj, je vedno dovolj,
dovolj zame in za vse druge.”


Čeprav je na voljo že kar nekaj literature na temo medsebojne delitve, pa je na prav simpatičen način izstopajoča otroška knjiga - slikanica Brigitte Weninger z naslovom Medsebojna delitev je zabavna (Sharing is Fun).

Zgodba, ki smo jo na kratko povzeli, je vsekakor zelo poučna, kajti če si z drugimi delimo dobrine, se nam nikoli ni treba bati pomanjkanja, hkrati pa nimamo razloga, da bi druge sovražili oziroma se jih bali.

Mar ni ravno to naš največji problem: če smo prepuščeni sami sebi in z drugimi tekmujemo za dobrine, se ves čas bojimo za svojo prihodnost in se skušamo s kopičenjem premoženja zaščititi pred negotovo usodo, pa še osamljeni in prestrašeni smo. Vseeno je ali gre za posameznike ali za države. Medsebojna delitev pa pomeni, da se vedno lahko zanesemo na druge in drugi na nas.

Vsakdo ima nekaj, kar lahko deli z drugimi. Ni važna vrednost in količina. Prijateljstvo se ne meri, tudi ljubezen ne. To je njuna čarobnost. Zato je tudi medsebojna delitev čarobna.


Slika: Minedition

torek, 30. december 2014

Najlepša čestitka 2015


MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV… S temi besedami se začenja Ustanovna listina Združenih narodov, ki je bila v San Franciscu podpisana 26. junija 1945, medtem ko je bila sama organizacija ustanovljena 24. oktobra istega leta, ko je Ustanovna listina stopila v veljavo. Leto 2015 bo v znamenju 70-letnice Združenih narodov. To naš praznik in prav je, da ga primerno obeležimo.

Pa ne zgolj s praznovanji, temveč z našo lastno aktivnostjo. Politiki večinoma ne cenijo preveč Združenih narodov in se zgolj občasno udeležijo njenih srečanj, kjer s figo v žepu navržejo nekaj fraz o miru in sodelovanju. V resnici pa je to naša organizacija, organizacija, ki združuje vse ljudi sveta in prav je, da cilje, ki si jih je človeštvo postavilo pred 70. leti v okviru Združenih narodov končno uveljavimo v praksi. Kateri so ti cilji?

Cilji Organizacije združenih narodov so (iz 1. člena Ustanovne listine):

1. ohranjati mednarodni mir in varnost ter v ta namen izvajati učinkovite skupne ukrepe za preprečevanje in odpravo groženj miru, zatiranje agresije ali drugih kršitev miru in si v skladu z načeli pravičnosti in mednarodnega prava prizadevati za ublažitev ali mirno reševanje mednarodnih sporov ali odpravo razmer, zaradi katerih bi lahko prišlo do kršitve miru,

2. razvijati prijateljske odnose med narodi, ki temeljijo na spoštovanju načela enakopravnosti in samoodločbe narodov, in izvajati druge ustrezne ukrepe za utrditev miru na svetu,


Združeni narodi so bili ustanovljeni ravno z namenom ohranjanja svetovnega miru, kajti še ene svetovne vojne človeštvo ne bi preživelo, saj bi v vojni velikega obsega slej ko prej nekdo uporabil jedrsko orožje in temu bi zagotovo sledila verižna reakcija, s čimer bi bilo življenje na Zemlji povsem uničeno. Ta grožnja, kljub vsemu napredku človeštva, še do danes ni odpravljena, saj je v svetu še vedno približno 17.000 jedrskih bojnih konic, od tega 4.300 pripravljenih za takojšnjo uporabo (Nuclear weapon).

3. zagotavljati mednarodno sodelovanje pri reševanju mednarodnih gospodarskih, socialnih, kulturnih in humanitarnih problemov ter spodbujati in se zavzemati za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, ne glede na raso, spol, jezik ali veroizpoved,

Svetovnega miru pa ni mogoče zagotoviti samo s političnimi sporazumi in dogovori. Svetovni mir danes bolj kot politični ogrožajo ekonomski konflikti, ki povzročajo gospodarske, socialne, kulturne in humanitarne probleme. Danes je svet zapleten v uničujočo ekonomsko vojno za planetarne vire, v kateri močnejše države z različnimi finančnimi, kapitalskimi in špekulantskimi “orožji” uničujejo blaginjo šibkejših držav, pa tudi dele lastnega prebivalstva.

Posledice te ekonomske vojne so katastrofalne (2014 World Hunger and Poverty Facts and Statistics):

- na svetu je 870 milijonov kronično lačnih ljudi, vsako leto samo zaradi neposrednih posledic podhranjenosti umre 5 milijonov otrok in to navkljub dejstvu, da je hrane dovolj za prav vse ljudi;

- v skrajni revščini živi več kot 1,3 milijarde ljudi

in temeljni vzrok revščine in lakote je “škodljiv ekonomski sistem”.

Največjo grožnjo svetovnemu miru tako danes predstavlja škodljiv ekonomski sistem, ki povzroča izjemno nepravično porazdelitev globalnih virov. Veliko pove podatek, da ima najbogatejši odstotek svetovnega prebivalstva v lasti kar 48 % vsega svetovnega premoženja; medtem ko ima 85 najbogatejših Zemljanov toliko bogastva kot najrevnejših 3,5 milijarde ljudi oziroma polovica svetovnega prebivalstva (Richest 1% of people own nearly half of global wealth, says report).

S pravičnejšo delitvijo globalnih virov med vse prebivalce sveta bi odpravili to največjo grožnjo svetovnemu miru, saj so socialni in gospodarski problemi, ki jih povzroča ekonomska vojna za globalne vire, stalen vir napetosti, ki mimogrede lahko prerastejo v politične in vojške konflikte najširših razsežnosti.

4. postati središče za usklajevanje prizadevanj narodov za dosego teh skupnih ciljev.

In prav zato Združeni narodi še vedno predstavljajo središče “za usklajevanje prizadevanj narodov za dosego teh skupnih ciljev”. Mi, običajni ljudje smo tisti, ki moramo podpreti organizacijo Združenih narodov in ji podeliti vso svojo podporo, da lahko uresniči plemenite cilje, ki smo si jih kot človeštvo zadali pred sedemdesetimi leti.

Naša združena moč - ki jo na ulicah lahko izrazimo v milijonih nas - bo spodbudila Združene narode, da postanejo središče, kjer bodo naši politiki, v našem imenu, uveljavili resnično mednarodno sodelovanje in medsebojno delitev globalnih dobrin in s tem zagotovili trajen mir. Brez miru pa prihodnost na Zemlji ni mogoča.

Vse najboljše Združeni narodi. Vse najboljše NAM, LJUDSTVOM ZDRUŽENIH NARODOV.

To je najlepša čestitka za leto 2015.



Slika: UN 70th Anniversary Logo

sreda, 24. december 2014

Božič, sistem in jaz


Smo v božičnem času, prežetim z divjim nakupovanjem in obilnim prehranjevanjem, še zmožni treznega razmisleka o svetu v katerem živimo. Za to ni potrebno biti kristjan, kajti božič je že zdavnaj prerasel verske okvirje in postal eden največjih praznikov komercializacije.

Pogosto rečemo, da je kriv sistem, ki nas sili, da nakupujemo darila in sedimo za preobloženimi mizami. Mohammed Mesbahi v svojem članku Božič, sistem in jaz (Christmas, the system and I; vsi navedki so iz pričujočega članka) pravi, da “vi in jaz tvorimo sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme in katerega najpomembnejši simbol je ravno božič, ko v potrošniških središčih v Jezusovem imenu ropamo našo krhko Zemljo.”

“Ko smo razočarani nad svojimi politiki in obupani zaradi družbenih problemov, dobimo vtis, da pokvarjen sistem v resnici obstaja. Brez obotavljanja ga kritiziramo in krivimo. V resnici ne obstaja nič takega kot je ‘sistem’, temveč samo vi in jaz v svojem otročjem in samozadovoljnem načinu življenja, v katerem ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu. V trenutku, ko pogledamo na svet in izjavimo ‘kako je sistem pokvarjen’, smo napak zaznali realnost in ustvarili ločenost med sabo in problemi človeštva. Kako nenavadno je opazovati posameznikov razum, ki se loči od ostalega človeštva, potem pa poimenuje sistem kot nekaj drugačnega od samega sebe, čeprav je sistem v resnici posledica naše skupne kreacije.”

Seveda je najenostavneje za vse kriviti sistem in se tako oprati sleherne krivde. A sistem je naša vzajemna, skupna kreacija. Vsak dan ga gradimo in natanko takšen je, kakršnega smo ustvarilil. Če smo ga mi ustvarili, ga tudi mi lahko spremenimo.

“Ni boljše ponazoritve naše tihe sokrivde pri vzdrževanju sistema, kot je praznovanje božiča, ko v potrošniških središčih v Jezusovem imenu na veliko trošimo ter tako ropamo našo krhko in nesrečno Zemljo. Koliko od nas reciklira in se zavzema za okoljske vrednote, potem pa nenadoma, 25. decembra, našo etiko pošljemo k vragu - moramo praznovati, za kakršnokoli ceno pač. In potem ne priznamo, da zapraviti toliko denarja za draga darila, predstavlja dejanje političnega konformizma in da gre pri tem za zanikanje naše inteligence in svobode.”

Vendar ni problem samo v brezglavem trošenju planetarnih dobrin. Govorimo o Kristusovem duhu, a hkrati smo popolnoma brezbrižni do milijonov ljudi, ki neizmerno trpijo zaradi pomanjkanja tako osnovnih dobrin kot je na primer hrana.

“In vendar še KAR NAPREJ praznujemo 25. december, ki nima prav nič skupnega s Kristusom in z besedami, ki jih je izrekel. Vsi poznamo Jezusove besede na križu: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?' (ēlî ēlî lamâ azavtanî). Danes pa kot da bi človeštvo tiho in nezavedno govorilo: 'Moj Bog, zakaj smo TE zapustili, ko smo dopustili komercializacijo, da prevladuje v naših življenjih in smo tako oskrunili tvoje sveto kraljestvo ter se odpovedali tvojemu nauku o pravih medčloveških odnosih?"

Mar res ne uvidimo, kot poudarja Mohammed Mesbahi, “da je 25. december žalosten in strašen dan, ker je v času, ko praznujemo rojstvo Kristusa, več milijonov moških, žensk in otrok prikrajšanih za osnovne življenjske potrebščine, kaj šele za razkošje božičnih banketov. In ob polnoči 1. januarja drug drugemu zaželimo srečno novo leto, čeprav hkrati tisoče naših bratov in sester umira v oddaljenih državah - to je skoraj tako, kot da bi slavili vse tiste nepotrebne smrti zaradi lakote, podhranjenosti in bolezni.”

Avtor članka se sprašuje oziroma nas sprašuje: “Kako dolgo se bomo še delali gluhe in neme, ker nočemo poslušati krikov trpljenja milijonov ali celo z našimi družinskimi člani in prijatelji razpravljali o teh vprašanjih? Kako dolgo se bomo še priklanjali avtoriteti politikov in njihovim obskurnim politikam, ki temeljijo na ideologijah in sebičnih interesih, s katerimi odkrito dopuščajo komercializacijo, ki naše otroke prikrajša naše ljubezni in naklonjenosti?”

Mohammed Mesbahi v svojem članku Božič, sistem in jaz pravi, da če zares “želimo za božič doživeti prisotnost in energijo Kristusa, jo zagotovo ne bomo s praznim besedičenjem, medtem ko se prenajedamo in opijamo. Ker je, kot vsakdo ve, prava Kristusova narava brezpogojna ljubezen in nesebično služenje drugim. Številni čakajo veliki dan razglasitve, ko se bo Kristus vrnil v vsakdanje življenje človeštva, hkrati pa pozabljamo, da se vsakodnevno in vsepovsod pojavljajo brezštevilna znamenja Kristusove navzočnosti. Ko po dolgi odsotnosti srečate nekoga, ki ga v svojem življenju zelo cenite in pri tem občutite radost, je to znamenje Kristusa in njegove ljubezni. Ko Zdravniki brez meja v vojnem območju rešijo hudega ranjenca, je v trenutku, ko ozdravljeni hvaležno objame roko svojega tujega zdravnika, prisotna energija Kristusa. Ali če nahranite nekoga, ki je obubožan in lačen ter potem v njegovih očeh zaznate hvaležnost, je to dokaz Kristusove navzočnosti med dvema človekoma. Si lahko predstavljate, kako velik planetarni dogodek se bo zgodil, ko se bomo za svobodo in pravičnost združili na ulicah in končno kot bratje in sestre v sebi sprejeli Kristusovo načelo ter skupaj zahtevali od svojih vlad, da začnejo z medsebojno delitvijo svetovnih dobrin?”

Naj torej kar čakamo, da bo nekdo spremenil ta sistem, ki ga v resnici sploh ne maramo? Bomo še naprej kritizirali sistem, ki ga pomagamo ustvarjati in ohranjati? Ali pa je vendar napočil čas, da ukrepamo in ustvarimo drugačen, boljši sistem in s tem drugačen, boljši svet.

“Odgovornost nas vseh je, ne glede na barvo naše kože, veroizpoved ali položaj v tem življenju, da sodelujemo pri ustvarjanju tega enotnega poziva k pravičnosti; da prepoznamo zle posledice kulture, ki je pod popolnim vplivom komercializacije in dvignemo glas proti svojim vladam, skupaj z milijoni drugih ljudi po vsem svetu. Na ta način lahko zares verjamemo, da bo načelo medsebojne delitve kmalu priznano kot zadnja možna rešitev svetovnih problemov,” zaključuje svoj navdihujoči članek Mohammed Mesbahi.

Pa srečen božič.



Slika: argyadiptya, flickr

sobota, 20. december 2014

Združevanje ljudi sveta


“V tem času ekonomskih pretresov sami težko opazimo, kako lahko načelo medsebojne delitve predstavlja rešitev za svetovne probleme, še zlasti to velja za številne intelektualce. Na voljo imamo knjižnice knjig in poročil, ki analizirajo, kaj vse je z družbo narobe, in v večini izmed njih se avtorji trudijo doseči nemogoče – vladam predlagati nove ideje in alternativne politike. Vladam, ki zastopajo in podpirajo pogubno komercializacijo naših političnih, ekonomskih in socialnih struktur.” začenja Mohammed Mesbahi svoj članek Uniting the people of the world (Združevanje ljudi sveta; vsi navedki v članku so iz omenjenega članka) na spletni strani nevladne organizacije Share The World's Resources (Medsebojna delitev globalnih virov).

Brezštevilne knjige, razprave, članki, konference, oddaje, predavanja, okrogle mize morda res kritično osvetljujejo problematiko današnjega sveta, a v resnici le malo vplivajo na spremembo politike, ki vztrajno “podpira sedanji ekonomski sistem”. Posamezniki, skupine ter lokalne skupnosti se borijo v brezupni vojni proti “nebrzdanim tržnim silam”, ki dejansko vodijo družbo.

Mohammed Mesbahi poudarja, da imamo “na voljo še eno rešitev: združiti ljudi dobre volje iz vsega sveta, ki so naše zadnje upanje za družbeno preobrazbo na planetarni ravni. Kajti takoj, ko se bodo ljudje združili v svetovni val mirnih protestov, se bo načelo medsebojne delitve naravno in samodejno manifestiralo. Razen tega ključnega manjkajočega dejavnika v sodobnih svetovnih zadevah ni nobene druge rešitve iz tega kritičnega brezizhodnega položaja, v katerem se bo v prihodnjih letih znašlo človeštvo.”

Dejansko postaja vse bolj jasno, da edino združena moč ljudi lahko pripelje do resničnih sprememb. V zadnjih letih smo bili priča številnim gibanjem in pobudam, ki so dobesedno spremenila tok zgodovine: tako imenovana Arabska pomlad, gibanje Okupirajmo, Pohod proti globalnim podnebnim spremembam so samo nekatera od teh. Čeprav se morda komu zdi, da ta gibanja niso dosegla veliko, pa so pokazala združeno moč ljudi, ki lahko spremeni še tako konzervativen režim. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi lahko dosegli milijoni ljudi po svetu, ki bi se združili za skupne cilje.

“Prav tako kot politika ne mara, da ljudje demonstrirajo, ker je takrat ogrožena zaradi izgube svoje moči in privilegijev, tudi sile komercializacije ne marajo, da se ljudje po vsem svetu združujejo. Jasno jim je, da se bodo takrat, ko bo ljudska moč postala planetarna, začele v temeljih majati strukture, ki vzdržujejo njihov ​​nadzor nad družbo,” pravi Mesbahi. “Ko se bodo milijoni zbrali in protestirali, v eni državi za drugo, se bo sprožilo tako nezavedno kot zavestno spoznanje, da smo eno človeštvo.”

Ko bomo ljudje resnično spoznali, da smo eno človeštvo, se nam bo medsebojna delitev dobrin zdela nekaj normalnega in naravnega. Ne moremo živeti drug mimo drugega; ne moremo živeti v preobilju vsega, medtem ko v naši soseščini ali na drugem kontinentu umirajo člani naše velike družine - človeštva.

“Najzanesljivejši način, da bi za večino človeštva odpravili skrajno neenakost, so ulične demonstracije, ki naj neprenehoma dan in noč potekajo z vizijo združenega sveta in z zahtevami: ‘Dovolj reševanja bank, dovolj brezkončnega varčevanja, dovolj brezciljnih poskusov obdavčitve bogatih – čas je, da se v okviru družbene preobrazbe, ki temelji na medsebojni delitvi, pravičnosti in zdravi pameti, končno začnejo reševati revni ljudje.’”

Ne smemo torej čakati, da se bodo spremembe zgodile same od sebe, ker se ne bodo. Potrebna je naša združena moč, ki bo politike prisilila, da s skupnimi močmi začnejo reševati skupne probleme človeštva, na prvem mestu lakoto in skrajno revščino.

“Ko bodo vse države prišle skupaj in si delile svetovne vire, ko bo človeštvo vzpostavilo ravnovesje v zavesti in naravi – bo to moč v največjem pomenu. Vsi ti tako imenovani vplivni ljudje se v naši današnji družbi ohranjajo samo s trgovanjem, z zakoni, ideologijami in s prepričanji. Šele ko se ljudje ne bodo več uklanjali njihovi avtoriteti in bodo prišli skupaj kot eno, bomo videli, kaj je v resnici moč. Naj ponovimo slogan, ki je pogosto napisan na protestnih plakatih: Zakaj smo prestrašeni, če je njih tako malo in nas tako veliko?” zaključuje svoj članek Mohammed Mesbahi.


Slika: Pasu Au Yeung

ponedeljek, 15. december 2014

Poučna zgodba


“Nekega večera, ko je mama pripravljala večerjo, je stopil v kuhinjo njen enajstletni sin. Z uradniško hladnokrvnostjo je pomolil mami pod nos popisan list papirja. Mama si je obrisala roke v predpasnik in začela z zanimanjem brati:
  • pokosil sem travo - 20 eurov
  • pospravil sem svojo sobo - 10 eurov
  • šel sem v trgovino po mleko - 10 eurov
  • pazil sem na sestrico (tri popoldneve) - 60 eurov
  • v šoli sem dobil dve odlični oceni - 50 eurov
  • vsak večer odnesem smeti - 50 eurov
SKUPAJ: 200 eurov

Mama je nežno pogledala svojega odraščajočega sina. V srcu ji je vstalo tisoč spominov. Vzela je nalivnik, obrnila list in začela pisati:

za to, da sem te devet mesecev nosila pod svojim srcem - 0 eurov
za vse neprespane noči ob tebi, ko si bil bolan - 0 eurov
za vse večere, ko sem te zibala, ker si bil žalosten - 0 eurov
za vse trenutke, ko sem brisala tvoje solze - 0 eurov
za vse, kar sem te dan za dnem naučila - 0 eurov
za vse zajtrke, kosila, malice, večerje in sendviče, ki sem ti jih pripravila - 0 eurov

SKUPAJ: 0 eurov

List je z nasmehom izročila sinu. Ko je sin prebral, sta se mu v očeh zalesketali dve veliki solzi. Z nerodno kretnjo se je obrisal, obrnil list in na svoj račun napisal: PLAČANO! Nato je skočil mami v naročje in prekril njeno lice s poljubi. Ljubezen je zastonjska ali pa je ni.”


Zgornja zgodba, ki v nekaj različicah že lep čas kroži po svetovnemu spletu, je v resnici izjemno poučna. Je zgodba o temeljno različnih in nasprotujočih si pristopih do življenja.

Enajstletni otrok simbolizira odnos do življenja, kjer vsako človeško dejanje postane plačljiva storitev, kar lahko poimenujemo tudi komercializacija. Danes je takšno ravnanje v resnici zaželeno, sprejemljivo in celo nagrajeno.

V šolah se danes na primer že v nižje razrede uvaja podjetništvo oziroma podjetniške vsebine, pav tako se že v najzgodnejših letih spodbuja medsebojno tekmovalnost in sebičnost. Družba je dobesedno prežeta z “vrednotami” tekmovalnosti, sebičnosti in željo po uspehu - tako v materialnem kot osebnostnem smislu. Takšen pristop uničuje naše družbene skupnosti in večini ljudem povzroča materialne in duševne stiske.

Medtem pa materin odziv predstavlja človeške odnose, ki temeljijo na altruizmu (nesebičnosti) in medsebojni delitvi, ki sta le izraza mogočne sile, ki povezuje človeštvo - ljubezni. Človeštvo brez nesebičnosti in medsebojne delitve sploh ne more preživeti. Če bo prevladala komercializacija, bomo v resnici pogubljeni.

Splača se razmisliti o tem.


Slika: Ben Grey

torek, 09. december 2014

Evropska komisija proti demokraciji


Zveza skoraj 300 evropskih organizacij, ki je sprožila Evropsko državljansko pobudo proti sporazumoma TTIP in CETA (European Citizens’ Initiative against TTIP and CETA), je zbrala preko 1.000.000 podpisov evropskih državljanov, sedem držav, med njimi tudi Slovenija, pa je doseglo ustrezno kvoto glasov - Signatures by member states.

Kaj je sploh evropska državljanska pobuda? “Evropska državljanska pobuda je poziv Evropski komisiji, naj predlaga zakonodajo na področju politike, ki je v pristojnosti EU. Državljansko pobudo mora podpreti vsaj en milijon državljanov EU iz vsaj sedmih od 28 držav članic. V vsaki od teh sedmih držav članic je treba zbrati vsaj najmanjše potrebno število podpisov.” (Evropska državljanska pobuda)

Vendar pa je Evropska komisija zgoraj omenjeno pobudo zavrnila ter jo uvrstila na seznam zavrnjenih pobud in to z razlogom, da “predlagana državljanska pobuda očitno ne sodi med pristojnosti Komisije za predložitev predlogov pravnih aktov Evropske unije za namen izvajanja Pogodb”.

Evropska komisija prostotrgovinska sporazuma CETA in TTIP ne uvršča med svoje pristojnosti! Čigave pristojnosti pa to potem so? Evropska komisija je neke vrste vlada Evropske unije oziroma njena izvršilna veja oblasti. V zvezi s tako pomembnimi zadevami kot so prostotrgovinski sporazumi, si komisija po birokratsko “umije roke”.

Prostotrgovinski sporazumi kot grožnja demokraciji

Pred kratkim, 26. novembra 2014, je izšla študija “Trading Away Democracy – How CETA’ Investor Protection Rules Threaten the Public Good in Canada and the EU” (Trgovina izriva demokracijo: Kako pravila za zaščito investitorjev sporazuma CETA ogroža javno dobro v Kanadi in EU), ki osvetljuje nevarnost sporazuma CETA za kanadsko in evropsko demokracijo.

V središču problema je zloglasni mehanizem ISDS (vsebujeta ga tako CETA kot TTIP), ki tujim korporacijam omogoča, da tožijo države, če se jim zdi, da so zaradi zakonodaje ali drugih pravil in omejitev njihovi dobički ogroženi oziroma potencialno nižji. Ta mehanizem je že zdaj vključen v severnoameriški prostotrgovinski sporazum med ZDA, Kanado in Mehiko (NAFTA - North American Free Trade Agreement). Kanada je bila v okviru tega sporazuma že 35-krat pred sodiščem in plačala 171,5 milijona kanadskih dolarjev (122 milijonov €) kazni tujim korporacijam.

Trenutno na primer v okviru sporazuma NAFTA tečejo sodni postopki proti kanadski vladi zaradi moratorija na umazane postopke pridobivanja nafte s hidravličnim lomlenjem kamnin in zaradi odločitve vlade, da razveljavi farmacevtske patente za zdravila, ki so dokazano neučinkovita. Kaj to v resnici pomeni za nas? Če bi tuja korporacija, ki bi privatizirala določene gozdne površine pri nas, ocenila, da ji zakon o zaščiti gozdov škodi, bi preprosto tožila Slovenijo za več milijonov evrov. Podobno tudi pri vodnih virih itd.

Prostotrgovinski sporazumi dejansko ogrožajo demokracijo, saj z njihovo uvedbo postanejo demokratično sprejeti zakoni v parlamentu za korporacije povsem nepomembni, saj vedno lahko tožijo državo, če presodijo, da zakoni “ovirajo” njihovo dobičkonosnost.

In Evropska komisija s tem nima nič opraviti! Evropska komisija s tem dokazuje, da je protidemokratična in deluje samo v interesu kapitala.


Slika: https://www.facebook.com/stopttiptafta

ponedeljek, 08. december 2014

Globalni poziv k medsebojni delitvi


Če resnično želimo rešiti vse hujšo svetovno krizo, moramo poseči po rešitvah, ki presegajo vse dosedaj znane ukrepe. Vsaka država si na svoj način prizadeva za rešitev “svoje” krize in to pogosto na račun drugih, šibkejših držav. Pri tem so seveda močnejše države uspešnejše, a dejansko dosegajo le začasne uspehe. Samo na globalni ravni, v okviru celotne “družine držav”, lahko krizo tudi zares rešimo.

Če je stotine milijonov ljudi po svetu prikrajšanih za najosnovnejše dobrine, med katerimi je na prvem mestu hrana, potem ne moremo govoriti ne o pravičnosti, ne o humanosti, ne o civiliziranosti. V središču neprestanih konfliktov med državami so globalne dobrine, ki dejansko pripadajo človeštvu, medtem ko so države skrbice in upravljalke teh dobrin. In teh dobrin je dovolj za zadovoljevanje osnovni potreb vseh ljudi na planetu.

Zdaj je čas, da si najpomembnejše dobrine začnemo deliti med seboj, kajti to je edina pot za rešitev globalne krize, ki se izraža kot družbena, ekonomska in okoljska kriza. Na spletni strani Share The World's Resources (Medsebojna delitev globalnih virov) je v več jezikih, tudi v slovenščini, objavljen globalni poziv k medsebojni delitvi. Ne smemo oklevati, aktivno si moramo prizadevati, da idejo medsebojne delitve najprej ponotranjimo in jo potem uveljavimo v naših družbenih skupnostih; vsak po svojih zmožnostih.

Kajti kot je zapisano v pozivu, je “medsebojna delitev naša človeška narava” in “je sestavni del tega, kako živimo v svojih družinah in skupnostih, čeprav smo ustvarili družbo, ki nadvse spodbuja pohlep, sebičnost in materialistične vrednote. Zdaj je čas, da ustvarimo enakopravnejši in bolj združen svet – svet, ki odraža in podpira tisto, kar v resnici pomeni biti človek.”

V družini nihče ne tekmuje z drugimi člani za hrano in druge dobrine, medtem ko se nam v “širši družini” - državi in mednarodni skupnosti to zdi nekaj povsem normalnega. Prav zato je “temeljni vzrok svetovne krize, ker nismo zmožni deliti med seboj”, zaradi “vse večjega razkoraka med bogatimi in revnimi, prekomerne in potratne uporabe omejenih planetarnih virov ter nenehnih konfliktov, ki jih sprožata agresivna konkurenčnost in sebičnost držav.”

Vse več ljudi se zaveda, da “brez pravičnejše porazdelitve premoženja, moči in virov tako znotraj držav kot med njimi, ne bo mogoče vzpostaviti pravičnejše in trajnostne prihodnosti.” In “medtem ko vlade še naprej delujejo po starem, pa navadni državljani v doslej nevidenem obsegu pozivajo k medsebojni delitvi in pravičnosti.”

“Poziv k medsebojni delitvi je bolj kot kdajkoli prej osrednja zahteva vseh tistih, ki si prizadevajo za socialno pravičnost, skrb za okolje, resnično demokracijo in svetovni mir. Skupaj lahko združimo svoja prizadevanja v globalnem gibanju državljanov in organizacij, ki pozivamo k medsebojni delitvi v vsej njeni raznolikosti.”

“Zato dodajamo svoj glas k porajajočemu vsesvetovnemu pozivu k medsebojni delitvi in se zavezujemo, da bomo ob vsaki priložnosti sodelovali v tej izjemno pomembni razpravi.”

Podpišete se lahko na:

http://www.sharing.org/global-call/slovenian



Slika: Share The World's Resources

torek, 02. december 2014

Temna materija in druge nenavadnosti


Skorajda neverjetno je, kako velika večina medijev sistematično ignorira celo vrsto pojavov, ki bi morali v ljudeh vzpodbuditi vsaj radovednost, če že ne resnega razmisleka o današnem razumevanju sveta, v katerem živimo. Prav tako se tudi znanstveniki raje v velikem loku izogibajo preučevanju številnih pojavov, ki bi lahko škodili njihovi javni neoporečni “znanstveni” podobi. Seveda lahko vedno zamahnemo z roko in rečemo, da so ti pojavi neumnost, a to ne pomeni, da jih v resnici ni in da bodo zato preprosto izginili.

Temna materija

Ena velikih ugank našega časa je tako imenovana temna materija. Neposredno je ni mogoče opazovati, njen obstoj pa dokazuje gravitacijski vpliv, ki ga ima na vidno materijo ter poskusi z alfa magnetnim spektrometrom. Ocenjuje se, da celotna masa-energija vesolja vsebuje 4,9 % običajne materije (vidno vesolje), 26,8 % temne materije in 68,3 % temne energije. To pomeni, da 84,5 % vse materije v vesolju temne; medtem ko temna energija in temna materija skupaj tvorita kar 95,1 % celotnega vesolja. (Dark matter)

Vse kar “objektivno” vidimo ali preiskujemo - s svojimi očmi, teleskopi, mikroskopi in drugimi napravami - je torej samo majhen delček celote. Morda je temna materija (in energija) temna samo za to, ker je ne vidimo in ker jo znanstveniki “zaznavajo” le posredno. Če je ponoči trda tema, to še ne pomeni, da ni ničesar okoli nas, le naši “instrumenti zaznave” nimajo zmožnosti videti v temi. Ljudje se torej ves čas ukvarjamo s preučevanjem majhnega delčka celote, vse kar je izven tega zaznavnega in s tem tudi miselnega okvirja, pa pripišemo mistikom ali norcem.

Pa vendar so nekatere zanimive raziskave že bile narejene. Wilhelm Reich (1897 - 1957) je bil avstrijski psihoanalitik, ki je leta 1939 pred nacisti prebegnil v ZDA. Po prihodu v ZDA je odkril življenjsko silo oziroma kozmično energijo, ki jo je poimenoval orgonska energija. Izdelal je različne naprave, ki so delovale kot zbiralniki te energije in s pomočjo teh naprav zdravil svoje paciente. Vendar je imel Reich zaradi svojih odkritij težave z ameriško oblastjo, tako da je na koncu umrl v zaporu, njegove knjige pa so zažgali. Naprave, ki jih je odkril, so omogočale brezplačen in neomejen dostop do neizčrpnega vira ljudem dotlej neznane energije. To pa oblastem seveda ni bilo po volji.

Že leta 1939 je ruski izumitelj in raziskovalec Semjon Kirlian skupaj s svojo ženo Valentino slučajno odkril, da se pri posebnem fotografskem postopku okoli fotografiranih objektov pojavi svetleča korona. Postopek se danes imenuje Kirlianova fotografija. Izumitelj in raziskovalec Harry Oldfield (Še en košček sestavljanke) je ta postopek nadalje razvil in izpopolnil ter ga poimenoval New Vision.

Tudi veliki izumitelj Nikola Tesla je že v začetku 20. stoletja delal eksperimente s tako imenovano prosto energijo (ki jo je opisal v knjigi The Problem of Increasing Human Energy) in razvijal samodelujočo napravo (Self-acting Engine).

V javnost pa, deloma zaradi interesov velike industrije in deloma zaradi strahu pred novim, prodre le malo vznemirljivih preteklih in sedanjih odkritij, ki presegajo “pravoverno” znanost, ki vedno zahteva oprijemljive in vidne “znanstvene” dokaze.

Morda pa bi vendarle morali prisluhniti besedam iz tako imenovanih ezoteričnih naukov, ki opisujejo področja, v katera se moderna znanost šele podaja (iz Nauka večne modrosti): “Moderna znanost priznava le tri ravni materije: trdno, tekočo in plinasto. Nad plinom so še nadaljnja štiri stanja materije, ki so v ožjem pomenu besede materialna – vsako od njih je finejše od tistega pod njim.”

Potem bi si morda vendarle dopustili misliti, da je življenje prisotno tudi tam, kjer ga ne vidimo in lažje bi razumeli številne nenavadne pojave, ki jih je okoli nas vse polno. Vendar jih vztrajno odrivamo, še zlasti mediji in znanstveniki, ki bi morali ravno z največjim navdušenjem raziskovati neznano.

“Nenavadni” pojavi

Ljudje torej zaznavamo le majhen del okolja, v katerem živimo. Vse, kar je izven našega zaznavanja in razumevanja pa bodisi ignoriramo bodisi proglasimo za neumnost. Danes obstaja cela vrsta pričevanj in posnetkov o tako imenovanih neznanih letečih predmetih (NLP). Beseda je danes zlorabljena in povsem narobe razumljena. Še zlasti hollywoodska filmska industrija morebitne obiskovalce iz vesolja vedno znova upodoblja kot pošasti, ponavadi v obliki gigantskih ščurkov, mravelj, hroščev in podobne “golazni”, ki skuša uničiti naš planet; poleg tega te pošasti uporabljajo super tehnologijo. (Gre morda za sistematičen pristop, da bi ljudi prestrašili in jih odvrnili od morebitnih obiskovalcev iz vesolja?)

V resnici je danes na voljo toliko pričevanj, posnetkov, filmov in drugih dokumentov o miroljubnih aktivnostih izvenplanetarnih obiskovalcev, da jih ne bi smeli več ignorirati. Nekatere vlade (Čile - CEFFA, NARCAP - CEFFA, Kanada, Velika Britanija) so že začele odpirati svoje arhive, druge še vedno prikrivajo ogromne količine podatkov o neznanih in miroljubnih izvenplanetarnih obiskovalcih. Morda pa smo podobni ljudem, ki so pred stoletji mislili, da je Zemlja v središču vesolja, medtem ko smo danes “sveto” prepričani, da obstaja življenje samo v našem zelo omejenem zaznavnem območju.

Še nekaj drugih virov:

Latest UFO Sightings

Latest UFO Sightings - Facebook

UFO Evidence

UFO Sightings Daily

Maitreya's Star sign

Eden največkrat posnetih prizorov - različnih ljudi iz različnih krajev - je nenavadni posnetek neznanega predmeta nad Jeruzalemom leta 2011:

https://www.youtube.com/watch?v=i3h-F0lars4

https://www.youtube.com/watch?v=-_ilZFV7ZSM

https://www.youtube.com/watch?v=mHSqRKmhQcs

A to je samo en dogodek, obstaja jih še ničkoliko:

https://www.youtube.com/watch?v=87PRVP4EQAo

Izjemno zanimivi so tudi zako imenovani liki v žitu (Crop Circles), na primer:

Crop Circle Connector

Crop Circle Access

Crop Circles - Facebook

Potem je še cela vrsta pojavov, ki se jih znanost, tako kot NLP-je in like v žitu, bodisi izogiba bodisi jih ne zna pojasniti:

Znamenja in čudeži

Why Egyptian Statue Moves On its Own

Čeprav res nimamo popolnih dokazov, da so številni nenavadni pojavi avtentični, pa vendarle lahko razmišljamo o življenju, ki morda obstaja izven okvirjev naših zaznavnih zmožnosti. Ne samo običajni ljudje, tudi znanstveniki se raje izogibajo stvarem, ki jih ne razumejo ali jih s trenutnim znanjem in tehnologijo ne morejo pojasniti. Če bi se človek izpred dva tisoč let po nekem ključu znašel v sodobnem svetu, bi bilo zanj skorajda vse čudežno: avtomobili, TV, letala, radio, mobilni telefoni itd. Smo mi ravno takšni?


Slika: Share Slovenija

nedelja, 30. november 2014

Prazniki materializma in samovšečnosti


Smo sredi sezone skoraj dvomesečnega nebrzdanega nakupovanja oziroma velikih praznikov komercializacije. To vzneseno čaščenje materializma se je 11. 11. začelo na Kitajskem in se končuje 1.1. prihodnje leto po skorajda celem svetu.

11.11. (SINGLES DAY)

Gre za praznik, ki so si ga izmislili Kitajci in ga poimenovali Dan samskih (Singles Day). Datum, ki ga sestavljajo same enice, naj bi predstavljal tiste, ki so sami. V resnici gre za kitajsko različico Valentinovega, a bistvo tega “praznika” je nakupovanje. Letos je kitajski spletni velikan Alibaba samo v tem dnevu prodal za neverjetnih 9,3 milijarde dolarjev izdelkov.

ČRNI PETEK (Black Friday)

Sledil je naslednji večji nakupovalni “praznik”, tako imenovani črni petek (Black Friday). Gre za prvi dan po zahvalnem dnevu (ki je vedno četrti četrtek v novembru), ko ameriški trgovci z visokimi popusti v trgovine zvabijo milijone Američanov. V tem dnevu se trgovcem povečajo zaslužki in rdeča barva, ki je značilna za negativne trgovske številke, se spremeni v črno, ki je značilna za pozitivne trgovske račune oziroma zaslužke. Po zgodnjih ocenah so letos Američani na zahvalni dan in črni petek, torej v vsega dveh dneh, zapravili približno 12,3 milijarde dolarjev, od tega na črni petek 9,1 milijarde dolarjev, kar je primerljivo z dnevom samskih.

SPLETNI PONEDELJEK (Cyber Monday)

Spletni ponedeljek je veliki “praznik” spletnega nakupovanja, ki se odvija prvi ponedeljek po zahvalnem dnevu (letos 1. decembra). Lani (2013) so Američani na ta dan zapravili približno 2,3 milijarde dolarjev, letos pa naj bi se ta vsota še bistveno povečala, saj je spletno nakupovanje vse bolj priljubljeno in razširjeno.

Tako črni petek kot tudi spletni ponedeljek postajata vse bolj potrošniška praznika globalnega značaja. Če so nekoč prazniki še imeli neko tradicionalno ali kulturno ozadje, pa gre pri omenjenih dnevih zgolj za “praznike” nakupovanja. Tudi pri nas gredo trgovci vse bolj vštric s temi globalnimi nakupovalnimi trendi (Črni petek zapeljal tudi slovenske kupce).

NAKUPOVALNA SEZONA

Vendar predstavljajo ti nakupovalni dnevi šele uvod v praznično nakupovalno sezono, ki traja do novega leta in seveda vključuje še božič ter še druge manjše in večje praznike v različnih kulturnih okoljih (pri nas na primer miklavž in dedek Mraz), ki jih znajo izkoristiti predvsem trgovci.

V ZDA ocenjujejo, da bodo Američani v letošnji nakupovalni sezoni (od zahvalnega dne do novega leta) zapravili kar 616,9 milijarde dolarjev. Do kakšnih številk bi prišli, če bi prišteli še druge države, ki tako rade sledijo s potrošništvom obsedenim ZDA.

Ekonomist Jeffrey Sachs je v svoji knjigi The End of Poverty (Konec revščine) izračunal, da bi za odpravo skrajne revščine v svetu v naslednjih 20 letih potrebovali 175 milijard dolarjev letno. Približno 1,2 milijarde ljudi, ki danes živijo v skrajni revščini in od katerih jih 870 milijonov strada, bi torej zlahka rešili, če bi samo malo spremenili naše prioritete.

NAŠA ODLOČITEV

Najrajši seveda vsepovprek krivimo neodgovorne korporacije, ki spodbujajo divji materializem oziroma prave orgije nakupov, vendar pa smo na koncu vendarle mi tisti, ki pristanemo na to igro. Globalni potrošniški sistem “stoji” na svobodni volji povsem običajnih ljudi. Ni res, da smo nemočni in zmanipulirani, prej samovšečni.

Popusti na primer, s katerimi nas trgovci ponavadi zvabijo v trgovine, so v resnici samo marketinški trik. Trgovci običajno na izdelke pribijejo 70 odstotno maržo, potem pa nam prijazno “spustijo” ceno in na velikih panojih in reklamnih oglasih razglasijo velike popuste, čeprav so njihovi dobički kljub “popustom” še vedno “udobno” visoki. Mi pa navdušeno razlagamo, kako veliko smo privarčevali in kakšen dober nakup smo opravili.

Odločimo pa se lahko tudi za drugačne praznike. Pravi praznik človeštva bo nastopil tisti dan, ko noben človek na planetu ne bo več lačen, slabo oblečen, brezdomen, neizobražen in bolan (ker nima dostopa do medicinske oskrbe in zdravil).

Nasprotje divjemu materializmu, potrošništvu, komercializaciji in samovšečnosti, ki uničujejo današnji svet, je medsebojna delitev, ki temelji na pravičnosti, spoštovanju drugih, nesebičnosti in ljubezni do drugega.


Slika: Patheos