Govoriti o optimizmu v zdajšnjih časih je že skoraj bogokletno. Skoraj vsa družbena področja so v krizi; socialni (zdravstveno, pokojninsko in socialno varstvo itd.) in ekonomski podsistem (podjetja, banke, zavarovalnice itd. ) izgledata, kot da sta tik pred zlomom. Narava pa nas itak neprestano opozarja na naše ekološke »grehe« (vročina v Rusiji, poplave v Pakistanu itd.).A vendarle ni vse tako črno kot se zdi. Velika večina ljudi se začenja zavedati, da so resnične spremembe neizbežne.
Vse več ljudi verjame, da povečanje konkurenčnosti, proizvodnje in produktivnosti niso prave ekonomske rešitve. Bodoča ekonomija bo osnovana na čistih in zelenih tehnologijah, njeno pravo bistvo pa bo zagotavljanje blaginje vseh ljudi in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Vse več ljudi ve, da globalni viri in dobrine niso namenjene samo nekaterim, temveč pripadajo človeštvu kot celoti in da tekmovanje zanje prinaša samo bedo, obup in brezkončne konflikte. Globalna medsebojna delitev naravnih virov in dobrin je zato edini pravi način za izhod iz globoke krize, v kateri smo se znašli.
Številnim ljudem je jasno, da zdajšnje pohlepno in sebično vodenje podjetij nima več prostora v prihodnosti. Namen podjetij je skrb za blaginjo ljudi ter okolja, ne pa zgolj za zasledovanje lastnih interesov.
Vse več ljudi se zaveda, da vojaške rešitve nikakor ne vodijo k miru. Mir v svetu je mogoče zagotoviti samo z blaginjo vseh ljudi, spoštovanjem človekovih pravic in dostojanstva ter pravim mednarodnim sodelovanjem.
Le redko kdo še dvomi v nujnost skrbi za okolje. Nešteto različnih akcij za ohranitev okolja, odgovorno ravnanje milijonov ljudi in številnih organizacij so zagotovilo, da prehajamo od besed k dejanjem.
Resnično, kljub vsem težavam, imamo razloge za optimizem.
