Recipročni altruizem

Prepričanje, da je razvoj človeške družbe utemeljen na medsebojni tekmovalnosti (konkurenčnosti) in sebičnosti, je zgrešeno. Predvsem ekonomisti so prepričani, da je človeška ekonomija osnovana na “preživetju najsposobnejših”, kar naj bi bilo Darwinovo spoznanje (čeprav to sploh ne drži). Še stoletje prej, v 18. stoletju, je “oče” sodobne ekonomije Adam Smith v svojem znamenitem delu Bogastvo narodov zapisal, da sebičnost posameznika koristi dobrobiti celotne družbe. Na teh dveh predpostavkah - sebičnosti in tekmovalnosti - temelji današnji prevladujoči ekonomski model v skoraj vseh družbah sveta.

A dejansko sta resnična temelja človeške ekonomije sodelovanje (cooperation) in medsebojna delitev (sharing). Preučevanje ljudstev, ki so še ohranila prvotne odnose pred nastankom večjih družbenih skupnosti (držav), je pokazalo, da je njihova ekonomija slonela na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.

Zaradi specifičnih značilnosti (v primerjavi z drugimi bitji, človek potrebuje zelo dolgo časa, da se lahko samostojno preživlja; posameznik v naravnem okolju sam praktično ne more preživeti itd.) je človek moral razviti posebne strategije, da je lahko preživel. Tako med lovci-nabiralci (vsaj 2 milijona let dolgo obdobje v zgodovini človeštva), kot kasneje med kmetovalci (približno 10.000 let naše zgodovine) sta bila sodelovanje in medsebojna delitev dobrin nujno potrebna za preživetje.

“Čisti” menjalni oziroma trgovski (tržni) odnosi so se razvili šele v obdobju civilizacij (pred nekaj tisoč leti) in še to v manjšem obsegu; šele v zadnjih dveh stoletjih pa so postali prevladujoči v ekonomiji družbe. A celo danes ostajata medsebojna delitev in sodelovanje trden temelj družinske ekonomije (tako v ožjih kot širših družinah) ter vsaj deloma v ekonomiji lokalnih skupnosti in tudi v širših skupnosti (tako imenovana socialna država do neke mere deluje po principih sodelovanja in medsebojne delitve).

Hillard Kaplan in Michael Gurven iz Oddelka za antropologijo Univerze v Novi Mehiki v svojem prispevku z naslovom The Natural History of Human Food Sharing and Cooperation: A Review and a New Multi-Individual Approach to the Negotiation of Norms (Naravna zgodovina človeške medsebojne delitve hrane in sodelovanja: pregled in nov multi-individualni pristop k pogajanjem o normah) pravita, da “ljudje delimo hrano, za razliko od vseh drugih bitij”. Čeprav si tudi nekatera druga bitja delijo hrano (na primer čebele, mravlje, volkovi, divji psi, nekatere ptice), pa sta “način in kompleksnost medsebojne delitve hrane med ljudmi v resnici unikatna”, pravita Kaplan in Gurven.

Avtorja sta raziskala šest različnih teorij, ki razlagajo obstoj in načine medsebojne delitve hrane in prišla do ugotovitve, “da je neka vrsta recipročnega altruizma podlaga velikemu delu medsebojne delitve hrane”. Recipročni altruizem bi lahko označili kot vzajemno skrb za dobrobit drugega oziroma zmožnost žrtvovati lastni interes v korist drugega in obratno, ali povedano še bolj preprosto: dati svoje dobrine drugim, ko jih le-ti potrebujejo, s čimer si “zagotovimo”, da bomo tudi sami dobili od drugih dobrine, ko jih bomo potrebovali.

Uspeh človeštva je dobesedno zgrajen na medsebojni delitvi dobrin oziroma na recipročnem altruizmu ter sodelovanju, ne pa, kot nas skušajo prepričati še zlasti ekonomisti, na sebičnosti in tekmovanju. Ko sebičnost in tekmovanje (konkurenčnost) začenjata prevladovati, kar se dogaja še zlasti v zadnjih desetletjih, se človeška družba začenja razkrajati in razvojno nazadovati.

Ko bomo medsebojno delitev dobrin (recipročni altruizem) in sodelovanje ponovno postavili v ospredje našega ekonomskega in družbenega življenja in to na vseh ravneh - lokalni, državni in globalni - bo človeška družba ponovno stopila na pot svojega resničnega razvoja.

“Lažja” civilizacija

Deloma zaradi globoke družbeno-ekonomsko-ekološke krize, deloma pa zaradi sprememb, ki izhajajo iz novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij (internet, mobilna tehnologija, spletna socialna omrežja), se prav zdaj odvija izjemno pomembna preobrazba ekonomskega in s tem celotnega družbenega sistema. Pred našimi očmi počasi nastaja tako imenovana lažja civilizacija, v kateri se bistveno spreminja naš odnos do materialnih dobrin.

Ne-lastništvo (disownership)

Nov koncept se imenuje “ne-lastništvo” oziroma angleško “disownership”, ki pomeni, da ljudje vse bolj zavračajo lastništvo nekaterih dobrin in iščejo alternativne načine, kako priti do njih. Lastništvo dobrin je povezano s številnimi stroški, kot so nakup, zavarovanje, vzdrževanje, hramba itd. Nekatere dobrine potrebujemo le občasno, morda le nekajkrat letno ali mesečno, stroški njihovega lastništva (in še prej nakupa) pa so pogosto izjemno visoki.

V svetu, deloma pa tudi pri nas, se porajajo nove družbeno-ekonomske oblike, ki ponujajo enostaven in ekonomičen dostop do dobrin. Avtomobili, kolesa, bivalni in drugi prostori, obdelovalna zemlja in vrtički, medijske vsebine, hišni pripomočki, orodja, so med stvarmi, ki jih je mogoče deliti oziroma do njih dostopati na različne načine: z delitvijo, najemom, izposojo, zamenjavo, odstopanjem, podaritvijo. Z novimi informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami je to zelo enostavno.

Uporabništvo

Danes smo kot družba še vedno “potopljeni” v potrošništvo, ki nakupovanje postavlja v središče ekonomskega sistema družbe. Celotna ekonomija je utemeljena na kupovanju. Podjetja ves svoj “uspeh” gradijo na prodaji večinoma novih izdelkov in storitev. Pozabili pa smo, da so dobrine (izdelki in storitve) zgolj sredstva za zadovoljevanje človekovih potreb, ne pa sredstvo za pridobivanje moči ali prestiža ali uspeha. Prihodnja ekonomija bo temeljila na uporabništvu, kar pomeni, da bomo ljudje uporabljali dobrine le takrat, ko jih bomo potrebovali. Zato ne bo nobene potrebe, da bomo vse, kar potrebujemo, kupili oziroma imeli v lasti.

Dostop-nost

Za mnoge dobrine, ki jih uporabljamo zgolj občasno, bo dovolj vedeti, da do njih lahko dostopamo, kadarkoli jih potrebujemo. To nam omogočajo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, s pomočjo katerih v vsakem trenutku lahko poiščemo dobrine, ki jih potrebujemo in si jih bodisi sposodimo, najamemo ali jih na kakšen drug način delimo z drugimi.

Poseben primer so ključne dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih temeljnih potreb in tudi pravic (voda, hrana itd.). Tako imenovani tržni mehanizem ne more in ne sme “odločati”, kdo ima in kdo nima dostopa do vode, hrane in drugih ključnih dobrin. Ne moremo prepustiti, da trgi odločajo o življenju in smrti ljudi. To je nedopustno.

Vsaka država lahko vspostavi takšen sistem delitve dobrin, ki bo slehernemu prebivalcu omogočal (vsaj) zadovoljevanje njegovih temeljnih potreb.Prav tako lahko takšen sistem vzpostavimo na globalni ravni, ki bi omogočal delitev najpomembnejših dobrin med državami.

Medsebojna delitev

Krizo še vedno skušamo reševati s starimi in nič več učinkovitimi “zdravili” - s spodbujanjem potrošništva, z neprestano gospodarsko rastjo in s tekmovalnostjo (konkurenčnostjo). Mar ne bomo tako le še poslabšali okoljske krize in le še povečali razlik med ljudmi (in s tem zaostrili družbene krize).

Resnično je čas za velike spremembe in te se začnejo pri nas. Od temeljev navzgor začnimo graditi “lažjo” in bolj pravično civilizacijo, ki nikogar ne bo (za)pustila, da trpi zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin.

Čas je za “lažjo” civilizacijo, ki bo temeljila na medsebojni delitvi, na dostopnosti in uporabnosti dobrin.