Medsebojna delitev

Ta zemlja je tvoja in moja

2012-02-01T21:01:00.001+01:00

“Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja

Od Kalifornije do New Yorka

Od gozda Redwood do voda Zalivskega toka

Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.”

Znameniti ameriški folk pevec Woody Guthrie je zgornje verze zapisal v pesmi This Land Is Your Land daljnega leta 1944. Sporočilo teh verzov je izjemno, o njih bi morali temeljito razmisliti. Čigava je pravzaprav zemlja in Zemlja (kot planet)?

Prenehati moramo z razmišljanjem, da je Zemlja oziroma kateri koli del Zemlje v absolutni lasti kogarkoli. Zemlja je od vseh, a to ne pomeni, da vsakdo z njo počne, kar se mu zazdi. Vendar, če rečemo, da je Zemlja od vseh, kaj je potem z odgovornostjo? Preseči moramo idejo skupne lastnine, kot je bila mišljena v socializmu: “če je vse od vseh, potem kot posamezniki nismo za nič odgovorni”. Če je Zemlja last vseh, potem to pomeni veliko odgovornost - prav od vsakega posameznika in vsake skupnosti.

Če je Zemlja last vseh, to hkrati še ne pomeni, da ne moremo biti lastniki njenih posameznih delov - parcel (ang. beseda parcel pomeni “del zemlje”). Lastništvo je dejansko zgolj ekonomska in pravna kategorija (torej stvar dogovora med ljudmi), ki nam začasno podeljuje določene pravice. A nad temi pravicami je še ena kategorija pravic - pravice Matere Zemlje. Te pravice so univerzalne in veljajo za vse.

V Boliviji so kot v prvi državi na svetu uzakonili pravice Zemlje, kar so poimenovali kot Pravice Matere Zemlje. V zakonu so med drugim opredelili, da je Mati Zemlja "dinamičen živ sistem, ki ga sestavlja nedeljiva skupnost vseh življenjskih sistemov in živih bitij, ki so medsebojno povezani, soodvisni, se dopolnjujejo in si delijo skupno usodo." Pravice Matere Zemlje je bolivijski predsednik Evo Morales ponudil v sprejem tudi Organizaciji združenih narodov, da bi veljale povsod po svetu.

Torej nov koncept, ki ga moramo sprejeti je, da je Zemlja od vseh - “moja in tvoja”, kar pomeni, da se moramo do nje obnašati skrajno odgovorno. Kljub temu smo lahko lastniki njenih posameznih delov, a naše (posamično) ravnanje mora biti vedno v skladu s pravicami na širši ravni, ki so jih Bolivijci poimenovali Pravice Matere Zemlje. In najpomembnejše pri tem je, da se med seboj naučimo deliti: skupno usodo, odgovornost, blaginjo, dobrine, znanje itd. Šele takrat bomo zares spoštovali Pravice Matere Zemlje.

In verze Woodya Guthriija moramo zapisati nekoliko drugače (z vsem dolžnim spoštovanjem do avtorja):

Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja

Od Kalifornije (preko Azije, Afrike in Evrope) do New Yorka

Od južnega do severnega tečaja

Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.

Medsebojna delitev je revolucija

2012-01-14T21:55:00.000+01:00

"Nekateri moji kolegi menijo, da je medsebojna delitev avtomobila nekaj, kar meji na komunizem. Če je tako, 'viva la revolucion' (živela revolucija)." (Vir: Dnevnik)

To niso besede revolucionarja, socialnega aktivista, socialista, komunista ali kogar koli podobnega, to so besede Dietera Zetscheja, predsednika uprave Mercedes-Benza.

Predsednik uprave ene izmed največjih avtomobilskih korporacij na svetu torej pravi, da je medsebojna delitev (avtomobilov) revolucija. Dieter Zeche je govoril o delitvi sedežev v avtomobilu oziroma o “vzajemnem potovanju z avtomobilom”, kar je le ena od oblik delitve avtomobilov, le-ta pa je le ena od oblik hitro rastočega sektorja ekonomije delitve.

Princip medsebojne delitve, ki predstavlja temeljno podlago vsem tem novim družbeno-ekonomskim oblikam, dejansko vnaša revolucionarne spremembe na ekonomsko področje in v družbo kot celoto.

Doslej je ekonomija temeljila na “mojem” in “našem” v ožjem smislu (npr. na ravni “naše” države), kar je pomenilo, da smo z drugimi tekmovali ali se borili za dobrine in lastnino. Celotna ekonomija še danes temelji na logiki “vse moramo imeti zase” in “imamo vso pravico, da si za vsako ceno in na vsakršen način pridobimo dobrine bodisi iz narave bodisi od drugih”. Ekonomija je zato tekma, konkurenca, vojna - in tako je že tisočletja. Posledice so opazne tako v družbi kot v okolju.

Medsebojna delitev v resnici ni nekaj povsem novega, saj jo že dolgo poznamo znotraj družin in manjših skupnosti, a na širšem nivoju šele v zadnjem času počasi vstopa v prvi plan. Spremembe, ki jih prinaša medsebojna delitev bodo daljnosežne in resnično revolucionarne. V ekonomiji bo postalo pomembno “skupno”, “vzajemno” in “naše” v najširšem - globalnem smislu.

Veliko dobrin si bomo delili, jih uporabljali skupaj in sodelovali pri skrbi za njihovo ohranitev. Ekonomija bo temeljila pretežno na sodelovanju (ne več na tekmovanju oziroma konkurenčnosti), dobrine bodo postale samo sredstvo za zadovoljevanje človekovih potreb (ne pa za bogatenje, oblast in moč) in z njimi se bo ravnalo skrbno in odgovorno. Posledično bodo številni največji problemi človeštva (lakota in skrajna revščina, družbeni konflikti, onesnaženje planeta) postali zgolj neprijeten spomin na preteklost.

Medsebojna delitev je res revolucija. “Viva la revolucion”.

Celosten pristop k reševanju krize

2012-01-07T14:25:00.004+01:00

Za današnjo globoko krizo človeštva lahko rečemo, da je ekonomska, družbena in okoljska. Nobenega od teh področjih ne smemo obravnavati ločeno, kajti resnična rešitev krize je lahko samo celostna.

Danes se skorajda vsa svetovna politika ukvarja pretežno z reševanjem ekonomske krize in to z ukrepi, ki dodatno zaostrujejo družbeno in okoljsko krizo. Ključni in splošno sprejeti ukrepi za rešitev ekonomske krize so: krepitev konkurenčnosti oziroma ekonomske tekme, povečanje gospodarske rasti, hkrati pa drastično varčevanje pri javnih izdatkih. Ti ukrepi še poglabljajo družbeno (večanje razlik med bogatimi in revnimi in “podhranjenost” javnih storitev) ko tudi okoljsko krizo (dodatne obremenitve naravnega okolja), a hkrati ne rešujejo niti ekonomske krize, ki jo neprestano podpihuje špekulativen in kaotičen finančni sistem.

Dejansko pa moramo z ekonomičnejšo izrabo naravnih virov doseči razbremenitev škodljivega pritiska na okolje in hkrati zagotoviti splošno blaginjo družbe. Je kaj takega sploh mogoče? Lahko porabimo manj naravnih virov in zadovoljimo potrebe več oziroma vseh ljudi? Kako z manj doseči več?

Celosten pristop 3E (Ekonomija, Ekologija in Etika)

Medsebojna delitev je rešitev, ki predstavlja hkratno soočenje z vsemi tremi področji, ki so v krizi - z ekonomijo, družbo in okoljem. Ta področja “pokrivajo” trije vidiki medsebojne delitve.

Ekonomski in ekološki vidik medsebojne delitve

Princip medsebojne delitve se na ožjem ekonomskem oziroma gospodarskem področju izraža kot ekonomija delitve, ki daje prednost dostopu (npr. souporaba, izmenjava dobrin) pred lastništvom dobrin. To pomeni, da so nekatere dobrine lahko na voljo več ljudem, zato ni nujno, da jih ima vsakdo v lasti (npr. avtomobile, kolesa, nekatere hišne pripomočke, zemljo …), kar je izjemno potratno tako z ekonomskega (visoki stroški, neekonomična izraba dobrin in naravnih virov) kot z okoljskega oziroma ekološkega vidika (velike obremenitve naravnega okolja).

Etični vidik medsebojne delitve

Princip medsebojne delitve pa se na širši družbeni ravni izraža kot pravična delitev dobrin. To pomeni da družbena skupnost na različnih nivojih (lokalni, državni, globalni) oblikuje takšne mehanizme, ki zagotavljajo, da ključne dobrine za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, neoporečna voda, zdravila itd.) dosežejo slehernega člana te skupnosti. Praktično to pomeni, da družbena skupnost oblikuje posebne sklade, ki omogočajo, da presežne dobrine dosežejo ljudi oziroma območja, kjer jih primanjkuje.

Z medsebojno delitvijo bi tudi v dobršni meri odvzeli moč finančnemu sistemu, ki predstavlja eno od glavnih motenj za pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin. Danes v svetu ne primanjkuje dobrin, veliko ljudi si jih preprosto ne more kupiti, ker nimajo finančnih sredstev. Ta sredstva imajo v rokah oziroma jih nadzorujejo globalne finančne elite, ki dejansko odločajo o življenju in smrti stotin milijonov ljudi. Z medsebojno delitvijo dobrin človeštvo odvzame moč tem elitam, zato se o medsebojni delitvi v glavnih medijih sploh ne piše ali govori (glavne medije seveda obvladujejo zelo bogati in močni ljudje). Medsebojna delitev je najmočnejše orožje množic in držav, ki v resnici želijo blaginjo svojega prebivalstva.

Medsebojna delitev torej predstavlja celosten pristop, ki se hkrati sooča s vsemi tremi ključnimi področji današnje globoke krize človeštva.

2012

2011-12-30T16:11:00.000+01:00

2011 - leto prebujenja

Ozrimo se najprej v iztekajoče leto. Leto 2011 je predvsem leto prebujenja človeštva. To leto sta najbolj zaznamovala dva dogodka oziroma procesa: arabska pomlad in gibanje Okupirajmo ali Mi smo 99%. Eno in drugo bo imelo velik vpliv na našo prihodnost.

Sporočilo arabske pomladi je jasno: noben, še tako okruten diktatorski režim nima prihodnosti, ljudje so za svojo svobodo pripravljeni storiti vse, tudi žrtvovati svojo življenja. Ne gre samo za diktature, sporočilo je namenjeno vsem politikom, ki delujejo ali bodo delovali proti interesom svojih državljanov. Ključno sporočilo in zahteva arabske pomladi je: svoboda za vse.

Drugi ključni dogodek leta 2011 je gibanje Okupirajmo oziroma Mi smo 99%. Gibanje se je začelo že maja v Španiji, a pravo obliko je dobilo z septembersko zasedbo Wall Streeta (Occupy Wall Street), kjer se je tudi oblikovalo glavno sporočilo - Mi smo 99%. Simbolno in dejansko sporočilo gibanja je, da se človeštvo zaveda, da mu (dejansko že tisočletja) vladajo elite (1%), ki vedno poskrbijo predvsem zase in da so stare poti, ki prinašajo korist samo tem elitam - ekonomsko tekmovanje, izkoriščanje drugih ljudi in okolja, špekulativno poslovanje, neprestana gospodarska rast - za človeštvo kot celoto povsem neustrezne in preživete. Ključno sporočilo in zahteva gibanja Okupirajmo je: blaginja za vse.

Rečemo torej lahko, da se je v letu 2011 jasno oblikovalo sporočilo in zahteva človeštva: svoboda in blaginja za vse. A tokrat ne gre samo za željo prosvetljenih posameznikov, temveč za jasno sporočilo milijonov in milijonov ljudi po vsem svetu. Tega sporočila ne bo smel preslišati noben resen politik, ki bo želel delovati na dolgi rok.

2012 - leto uveljavljanja novega

Ključno vprašanje leta 2012 bo, kako do “svobode in blaginje za vse”? Če pozorno preučimo dogodke v letu 2011, so nove poti že začrtane, še zlasti v okviru gibanja Okupirajmo. Gibanje skuša doseči širšo vključenost v procese odločanja in uveljavlja nove ekonomske oblike.

Širša vključenost v procese odločanja

Demokracija sicer zagotavlja, da imajo ljudje vpliv na izbiro svojih voditeljev, a ti so demokracijo uspeli zožiti na volitve, medtem ko vse ostalo poteka bolj ali manj v okviru različnih interesnih združenj oziroma političnih strank. Dejansko nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo, da bi ljudje lahko bolj sodelovali pri različnih odločitvah, ki se neposredno tičejo njihovega vsakdanjega življenja. A ne gre samo za politične odločitve na vseh nivojih, temveč tudi za ekonomske odločitve. Večina podjetij danes deluje kot najbolj skrajna oblika diktatur s povsem togo hirearhično strukturo, brez možnosti soodločaja drugih udeležencev v procesu poslovanja (zaposleni, lokalne skupnosti, zastopniki interesov okolja itd.).

Nove ekonomske oblike

Nova gibanja uspešno uveljavljajo nove ekonomske oblike, ki “delujejo” po principih pravičnosti, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Ekonomije ne dojemajo več kot ločenega družbenega področja, temveč kot družbeno-ekonomsko celoto, kajti blaginja posameznika in posamezne ekonomske organizacije je odvisna od blaginje celotne skupnosti. Nove družbeno-ekonomske oblike dajejo prednost dostopu pred lastništvom dobrin, skupni uporabi ali so-uporabi nekaterih dobrin, oblikovanju skladov iz katerih se zadovoljuje potrebe vseh in tako naprej. Seveda bodo današnje ekonomske oblike preživele, tudi individualna potrošnja in lastnina, spremembe na številnih področjih pa bodo neizogibne, če želimo ohraniti planetarno okolje in hkrati vsem ljudem zagotoviti blaginjo.

Leto 2012 bo torej začetek dolgotrajnega obdobja družbeno-ekonomskih sprememb in uveljavljanja novih političnih in ekonomskih oblik v smeri “svobode in blaginje za vse”. Če s temi spremembami ne bomo odlašali, bodo postopne oziroma evolutivne, če bomo probleme sveta skušali reševati na stare načine, pa bodo spremembe nenadne oziroma revolucionarne. Vsekakor je boljša prva pot.

Srečno 2012.

Zbogom gospodarska rast

2011-12-18T21:41:00.000+01:00

Kar številni aktivisti in strokovnjaki poudarjajo že dlje časa, je zdaj končno izrekel tudi visok politik in to celo - nemški finančni minister. Minister Wolfgang Schäuble je za tednik Die Zeit zapisal: "Tako kot se moramo boriti proti lakoti v svetu, moramo tudi omejiti gospodarsko rast v naših zahodnih državah." Vir: Dnevnik (in tudi vse drugo, kar je v navednicah)

Kdor samo malo logično razmišlja, ve, da gospodarska rast v nedogled ni mogoča. Te namreč planetarno okolje preprosto ne more preživeti in posledično je ne more preživeti niti človeštvo. Gospodarska rast je smiselna do neke meje, ki jo določata blaginja neke družbe in zmožnost planetarnega okolja.

Razvite države - večina evropskih držav, ZDA, Japonska in še nekaj držav - so kot celota že dosegle in celo presegle blaginjo, ki omogoča njenim prebivalcem kvalitetno življenje (visok standard, visoka raven storitev kot sta zdravstvo in izobraževanje, razvita infrastruktura itd.). Problem je, da te blaginjo ne uživajo vsi prebivalci teh držav in kar je še huje: razlike med bogatimi in revnimi se drastično povečujejo.

"Zahodna gospodarstva so dosegla določeno raven nasičenosti. V teh razmerah so naši cilji in naloge predvsem nadzor nad neenakostjo in napetostmi, ki bi bile njene posledice," pravi minister Schäuble. Torej ne potrebujemo gospodarske rasti, potrebujemo pa soočenje z vse večjo neenakostjo in njenimi vse hujšimi posledicami (nezadovoljstvo, frustracije, revščina, brezposelnost, ki se izražajo skozi številne družbene konflikte). Z drugimi besedami: v materialnem smislu imamo vsega dovolj (in celo preveč), a le kot celotna družba, medtem ko so znotraj družbe razlike (pre)velike in te povzročajo največje probleme.

Razvite države poleg tega že dolgo preobremenjujejo planetarno okolje in se še vedno obnašajo, kot da niso ničesar krive in za nič odgovorne (zadnji primer je Kanada, ki je zaradi lastnih - predvsem naftnih - interesov preprosto izstopila iz Kjotskega protokola o omejitvah izpustov toplogrednih plinov v ozračje).

Če nimamo gospodarske rasti, pravi nemški finančni minister, to še “ne pomeni, da je naša gospodarska politika neuspešna, ampak da smo dosegli visoko raven blaginje za večji del prebivalstva, kar morajo drugi šele doseči. To moramo sprejeti."

Zdaj moramo torej najti nove politične in ekonomske poti, ki ne bodo slonele na neprestani gospodarski rasti, temveč na trajnostnem razvoju (kvaliteta pred kvantiteto) in na pravičnejši porazdelitvi rezultatov tega razvoja. Nove, okoljsko sprejemljive tehnologije in novi odnosi, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi, so edina prava pot v prihodnost.

Ljudje, ki delijo

2011-12-13T17:46:00.000+01:00

“Mi delamo delitev zabavno, poceni, zeleno in enostavno.
Mi dokazujemo, da je delitev rešitev za naše globalne probleme.
Mi smo ljudje, ki delimo.
Mi mislimo, da je delitev smiselna, kaj pa vi?”

V Veliki Britaniji obstaja zanimivo gibanje, ki se imenuje The People Who Share (Ljudje, ki delijo). Pravzaprav gre hkrati za gibanje in za spodbujanje socialnega podjetništva (social enterprise). Posvečajo se cilju, da bi “izgradili svet, v katerem bodo ljudje delili svoje spretnosti, čas, vire, znanje, odgovornost, priložnosti, ideje, dobrine, storitve in stvari.” Cilj gibanja je spodbuditi 10 milijonov Britancev, da bi delili v svoji lokalni skupnosti in tudi širše.

Delitev se je že tako prijela, da se danes že govori o novi vrsti ekonomije, ki se imenuje ekonomija delitve (Sharing Economy), o novem sektorju - sektor delitve (sharing sector) in o ljudeh, ki delijo (sharers).

Sektor delitve

Sektor delitve je nov hitro rastoč družbeno-ekonomski sektor, ki vključuje: delitev avtomobilov (npr. Zipcar), prodajno izmenjavo stvari (swap trading; npr. Swap.com) in spretnosti (skill swapping; npr. Swapaskill.com, glej Guardian), časovno bančništvo (time banking; npr. TimeBanks USA, prosto kroženje dobrin (freecycling; npr. Freecycle.org), recikliranje, prodajo že rabljenih stvari (shwopping), začasno oddajo/najem stvari (peer2peer rental; npr. Zilok), delitev zemlje (npr. Landshare), delitev sedeža v avtu (liftshare), delitev znanja itd.

Sektor delitve se naglo veča in imel bo pomemben vpliv na ekonomijo prihodnosti. Nekatera velika podjetja so že zaznala pomen delitve, tako na primer ameriška avtomobilska korporacija General Motors podjetju za sosedsko delitev avtomobilov RelayRides omogoča enostavno odklepanje in zaklepanje avtomobilov z mobilno storitvijo OnStar. S tem se možnost delitve avtomobilov zelo poveča; dejstvo je, da so takšen podjetniški način delitve prepoznale tudi velike firme.

Ekonomija delitve

“Delitev je učinkovitejši način uporabe planetarnih virov; ekonomija delitve omogoča, da ljudje in planet živimo v sozvočju; pri ekonomiji delitve je dostop je pomembnejši kot lastništvo, izkušnje so pomembnejše od posedovanja in premoženje, ki ga imamo, ima večjo vrednost,” med drugim pravijo pri svoji viziji v gibanju The People Who Share (Our Vision).

Kaj pa pri nas

Tudi pri nas lahko opazimo premike v smeri ekonomije delitve:

Zmenek z drugo obleko je primer izmenjave starih, a še uporabnih oblačil. Dogodek je bil zabaven, koristen in “zelen”, saj so s tem dogodkom po ocenah organizatorjev prihranili oziroma "ohranili 900.000 litrov vode, 6000 kWh električne energije in 1,5 kilograma pesticidov."

PosodiAvto je slovenska različica sistema sosedske delitve avtomobilov.

BicikeLJ je sistem delitve koles, ki so ga organizirali v Ljubljani.

Sejem medsebojne delitve je enostavna oblika izmenjave različnih stvari.

Skratka možnosti, priložnosti in idej je veliko. Samo uresničiti jih je treba.

Zakaj je delitev tako pomembna

2011-12-02T20:51:00.000+01:00

Ekonomisti in politiki so naravnost fascinirani nad državami, ki imajo visoko gospodarsko rast. Kitajska (trenutno ima več kot 10% gospodarsko rast - Wikipedia), Indija (več kot 11% rast), Brazilija in še nekatere druge države se skokovito razvijajo, ljudem se viša standard in vsa podjetja drvijo na te trge, saj stare gospodarske sile kot so ZDA, Evropa in Japonska vse bolj pešajo in se spopadajo z recesijo. Razvijajoči trgi so trgi z več sto milijoni novih potrošnikov. Pa je to res tako dobro?

Primer avto

Brez avtomobila si komajda lahko predstavljamo sodobno življenje. Imeti avto pa je hkrati tudi statusni simbol. In milijoni Kitajcev, Indijcev in drugih Zemljanov prihaja do standarda, ki jim bo omogočil dostop do novega avtomobila. Imajo pravico do njega? Seveda, zakaj pa ne. So kaj drugačni kot mi? A kaj to pomeni za naš planet?

Avto je eden najbolj kompleksnih izdelkov za široko potrošnjo na svetu. Že izdelava avta pomeni veliko uporabo naravnih virov in že v fazi izdelave so pritiski na okolje zelo veliki. Izdelava novega avta - še preden naredimo prve kilometre - pomeni izpuste od 6 ton CO2 v ozračje za majhne avtomobile do 35 ton CO2 za velike avtomobile (The Guardian). Medtem, pa povprečen avto na 10.000 km vožnje izpusti v ozračje še približno 1,6 tone CO2 (Green Options). Vemo kam nas to vodi.

Koliko motornih vozil (poleg osebnih avtomobilov se v to kategorijo štejejo še manjša dostavna vozila in kombiji - uporabljali bomo izraz avtomobili, ker le-ti daleč prevladujejo) imajo posamezne države na prebivalca? Na prvem mestu je Monako z 863 avtomobili na 1000 prebivalcev (Wikipedia) na 2. mestu so ZDA z 828 avtomobili na 1000 prebivalcev, Slovenci smo na 18. mestu s 562 avtomobila na 1000 prebivalcev (torej ima vsak drugi Slovenec avto, vključno z dojenčki).

Kitajska je na 115. mestu s 37 avtomobili na 1000 prebivalcev, Indija je s 15 avtomobili na 1000 prebivalci na 127 mestu. Indija ima že več kot 1,2 milijardi prebivalcev, Kitajska pa preko 1,3 milijarde. Kaj bo torej z našim ubogim planetom, če bodo Kitajci in Indijci dosegli naš standard in želeli toliko avtomobilov kot mi. V letu 2007 je bilo na svetu dobrih 800 milijonov avtomobilov (Wikipedia).

Če bi samo Kitajci in Indijci imeli 500 avtomobilov na 1000 prebivalcev, bi samo to zneslo več kot 1,2 milijarde vozil, pa sploh nismo upoštevali Brazilije in vseh drugih hitro rastočih držav. Ali še drugače: če bi bilo na vsem planetu 500 avtomobilov na 1000 prebivalcev (torej manj kot jih je trenutno v Sloveniji), bi po Zemlji vozilo 3,5 milijarde avtomobilov.

A kako rešiti ta problem? Se voziti z avti in ohraniti planet pri življenju?

Ena rešitev so zagotovo avtomobili na alternativni pogon, a še vedno bi porabili izjemno veliko naravnih virov. Druga rešitev (oziroma kombinacija obeh) je v delitvi avtomobilov (Zakaj bi vozili svoj avto) oziroma na splošno - v ekonomiji delitve.

V ZDA že sedaj deluje več oblik delitve avtomobilov (npr. Zipcar, Relay Rides, Zimride), ki postajajo vse bolj priljubljene, prav tako tudi drugje po svetu (Car Sharing). Z delitvijo avtomobilov se zmanjša število novih avtomobilov (14 do 18 avtomobilov manj na cesti na en avto v sistemu delitve - Springwise.com), znatni pa so tudi finančni prihranki in manj je skupaj prevoženih kilometrov.

Torej namesto, da imamo vsak svoj avto, si lahko več ljudi deli en avto, s tem se znižajo stroški posameznikov in obremenitve okolja.

A ne gre samo za avtomobile, podobno si je mogoče deliti še številne druge stvari. Drugače preprosto ne bo šlo.

Več na: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe

Ne več, temveč bolje

2011-11-24T23:06:00.000+01:00

“Največje slepilo na svetu je izrazit poudarek na lastnini in verjetje, da je sreča odvisna od stvari, materialnih dobrin in udobja.” (Alice A. Bailey: Glamour, A World Problem)

Zgornja misel je izjemnega pomena ra razumevanje današnjega sveta in situacije v kateri smo se znašli. Pogosto vso odgovornost za današnjo globoko krizo prevalimo na finančne institucije, korporacije, politike itd. V določeni meri je to sicer upravičeno, a družbo kot celoto vendarle tvorimo vsi skupaj (vsakdo nosi vsaj zelo majhen delček odgovornosti za svet v katerem živimo, nekateri pa seveda mnogo več oziroma zelo veliko). In praktično celotna človeška družba je globoko zaslepljena z lastnino, materialnimi dobrinami, denarjem in bogastvom.

Seveda nam je jasno, da potrebujemo materialne dobrine. Potrebujemo jih najprej za preživetje in v širšem smislu za blaginjo. A blaginja ne pomeni, da potrebujemo zelo veliko dobrin, denarja, bogastva. Živeti v blaginji pomeni “živeti dobro”. In za takšno življenje ne potrebujemo več in več in več dobrin. Naš znameniti filozof Slavoj Žižek je nedavno izjavil: “Nočemo višje življenjske ravni, hočemo boljšo življenjsko raven.” (Vir: Mladina) Blaginja v resnici ni višja življenjska raven (življenjski standard), temveč boljša ali dobra življenjska raven.

Živeti bolje še zdaleč ne pomeni, da moramo imeti več materialnih dobrin in vložiti večino svojega časa in energije v njihovo pridobivanje. Lahko pomeni delati manj (ne na primer 10 in več ur, kolikor danes dela marsikateri zaposleni - in tudi “nezaposleni”), se več družiti s prijatelji, imeti več časa za družino in skupnost, se udeleževati kulturnih prireditev in aktivnosti, se izobraževati, odkrivati skrivnosti življenja, skrbeti za druge in še bi lahko naštevali.

A večina je tako “zaposlena” v boju za višji življenjski standard (še več pa se jih posledično bori za preživetje, ker jih višji življenski standard prvih oropa celo za osnovne dobrine), da nimajo časa in energije, da bi se posvetili “boljši življenjski ravni” oziroma preprosteje rečenu: boljšemu življenju.

Namesto, da stremimo k več, višje in hitreje, se osredotočimo na dovolj, počasneje in bolje. Dejansko potrebujemo dovolj dobrin in boljše življenje. Latinski pregovor pravi: “Pauca sed bona”, kar pomeni “malo, a dobro”. In malo vsekakor ne pomeni pre-malo.

Če torej res želimo spremembe in izhod iz krize, potem si prizadevajmo le za toliko dobrin, kolikor jih zares potrebujemo in ustvarjajmo “dober” oziroma srečnejši svet. Med imeti in biti srečen ni prav nikakršne povezave.

Slepila “umrejo”, ko jim večina odreče pozornost oziroma svojo energijo. In ko se znebimo zgoraj omenjenega slepila “materialnosti” bomo veliko lažje sodelovali, se spoštovali, si pomagali in si delili dobrine. In vsi živeli bolje.

7.000.000.000

2011-11-16T20:27:00.004+01:00

31. oktobra 2011 je število svetovnega prebivalstva naraslo na 7 milijard. In število prebivalcev se bo še povečevalo, zaenkrat nas je vsak dan več za približno 214.000 (torej v desetih dneh za več kot eno Slovenijo prebivalstva).

Pri tem se lahko vprašamo: ali res lahko živimo na sedanji način? In kakšen je sedanji način:

med seboj tekmujemo za naravne vire, ki jih ni na voljo v neomejenih količinah,
razvoj enačimo z gospodarsko rastjo,
konkurenčnost/tekmovalnost imamo za najbolj čislano vrlino itd.

Je res mogoče, da bi 7 milijard ljudi živelo v miru in hkrati tekmovalo za naravne vire (za vodo, energetske vire, zemljo, gozdove itd.)?

Končni izzid te splošne globalne tekme, je lahko samo uničenje planeta in s tem tudi človeštva. Kajti ekonomska tekma (konkurenčnost) še zdaleč ni športna tekma, to je hudo okrutna tekma, v kateri poraženci umirajo zaradi lakote, hude revščine, zaradi enostavno ozdravljivih bolezni itd.

Ne samo ekonomska tekma, tudi tekma med politiki ne prinaša nič dobrega. Koliko energije bo šlo na primer samo za zdajšnje predčasne volitve v Sloveniji. Z volitvami ni sicer nič narobe, a politiki se morajo znati tudi dogovoriti in dogovore izpeljati. Njihova osnovna naloga ni reševanje finančnih trgov in zagotavljanje pogojev za neprestano gospodarsko rast, temveč zagotavljanje pogojev, da “njihovi” državljani lahko živijo v blaginji. In to vsi, ne samo “njihovi” državljani.

Nad številom prebivalstva bi se morali v resnici zamisliti. Prvi problem je resda hitra rast prebivalstva, a ta že kaže znake umirjanja; dejstvo je tudi, da se z rastjo standarda skorajda avtomatično zmanjša potreba po velikemu številu otrok.

Drugi problem pa je izjemno nepravična porazdelitev globalnega bogastva oziroma globalnih virov/dobrin. Ta izjemno nepravična porazdelitev, ki je rezultat neusmiljene tekme za dobrine, je temeljni vzrok večine največjih konfliktov človeštva - v preteklosti in tudi danes.

Zato je edina prava pot v prihodnost, v kateri bo lahko v miru živelo 7 milijard in tudi več ljudi, medsebojna delitev dobrin. Gre za enostaven dogovor na globalni ravni, ki bi omogočil, da bi se vsaj najbolj ključne dobrine delile med državami s ciljem, da dosežejo vse ljudi.

Namesto, da se politiki danes posvečajo edino reševanju finančne krize, bi se morali dejansko posvetiti blaginji ljudi. Brez pravične delitve globalnih dobrin je nikakor ni mogoče doseči.

Torej, če 7 milijard ljudi tekmuje za dobrine, jih nikoli ne bo dovolj za vse, če si jih deli, jih je.

Medsebojna delitev kot dejstvo

2011-11-07T14:15:00.002+01:00

Veliko smo že razmišljali o medsebojni delitvi in o velikem pomenu tega principa za prihodnost človeštva, a nikakor ne moremo dovolj poudariti za kako pomembno temo gre. Uveljavitev tega principa predstavlja velik razvojni korak v človeški zgodovini. Medsebojna delitev deloma izhaja iz nuje, deloma pa iz zavedanja.

Prihodnosti človeštva in planeta si ne moremo predstavljati, če bomo v neskončnost tekmovali za dobrine, ki jih nimamo na voljo v neomejenih količinah. Kako naj bo dovolj dobrin za 7 milijard ljudi, kolikor nas živi na planetu konec leta 2011, če si manjši del človeštva prisvaja levji delež globalnega bogastva? Je to lahko osnova za mirno sobivanje na planetu? Vsekakor ne. Zato nas k medsebojni delitvi “sili” nuja.

Poleg tega se vse več ljudi zaveda, da smo vsi, ne glede na vse razlike med nami, člani ene velike družine - človeštva in da imamo skupni dom - Zemljo. Mar člani družine med seboj tekmujejo in se “tepejo” za dobrine ter svoje brate in sestre prepustijo neusmiljeni usodi, ker nimajo dovolj niti za preživetje? Vsekakor ne. Torej je potreba po medsebojni delitvi tudi posledica zavedanja o enosti človeštva in o skupnem domu - planetu Zemlji.

Človeštvo je že, ne glede na vse tegobe zdajšnjega časa, nepreklicno stopilo na pot medsebojne delitve. Čeprav princip medsebojne delitve “pokriva” vsa družbena področja, pa nas še posebej zanima ekonomsko področje, ki predstavlja osnovo preživetja posameznika in človeške družbe kot celote, v končnem smislu pa blaginje človeštva.

Iz ekonomskega vidika medsebojna delitev pomeni delitev različnih dobrin. In te so lahko nematerialne ali materialne in še posebna kategorija - skupne (ključne) dobrine človeštva. Poglejmo si medsebojno delitev teh dobrin nekoliko pobliže.

1. Univerzalna delitev informacij, znanj, tehnologij, umetniških dosežkov - delitev nematerialnih dobrin človeštva

Človeška komunikacija že po svoji naravi predstavlja proces medsebojne delitve, pravi britanski raziskovalec Colin Cherry v knjigi The Age of Access. Informacij v resnici ne pošiljamo, temveč si jih delimo. Če nekomu “pošljemo” sporočilo, ga sami nismo izgubili, ampak nam ostane v spominu ali kot kopija, torej smo ga dejansko delili. Še zlasti je to očitno v sodobnih medijih: ko npr. nekomu ali večim ljudem pošljemo elektronsko sporočilo, nam le-to še vedno ostane v poštnem predalu; če nekaj objavimo na spletu, je to hkrati dostopno vsem. Zato, pravi Cherry, so sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije naša podaljšana moč komuniciranja.

A ne gre samo za delitev informacij, temveč za delitev vseh oblik “nematerialnih” dobrin: znanja, fotografij, glasbe, filmov itd. Edina ovira je komercialni vidik avtorskih pravic, ki omejuje dostop vseh ljudi do teh dobrin. V tem smislu si moramo prizadevati za njihovo univerzalno dostopnost. Internet mora zato ostati (oziroma postati) dostopen vsem ljudem in njegove vsebine odprte vsakomur, tako kot so na primer Wikipedia, Project Gutenberg ali različni odprtokodni programi, socialna omrežja in številne, vsem dostopne novinarske, blogerske in druge spletne strani ter vsebine.

Cilj delitve nematerialnih dobrin: univerzalen dostop vseh ljudi do vseh “nematerialnih” dosežkov človeštva - do informacij, znanja, umetniških stvaritev (glasbe, filmov, knjig, slik, fotografij) itd.

2. Ekonomija delitve - delitev (materialnih) dobrin

Po vsem svetu se, še zlasti po izbruhu hude ekonomske krize v letu 2008, hitro širijo različne oblike delitve dobrin, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Gre za izjemno raznolike oblike, katerih skupna značilnost je, da več ljudi uporablja isto dobrino. Čeprav so si ljudje že v preteklosti delili dobrine (zlasti v okviru družin in manjših skupnosti), pa nam ravno nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo delitev materialnih dobrin na širši družbeni ravni.

Danes poznamo delitev avtomobilov in sedežev v njih (npr. Zipcar), delitev koles (BicikeLJ), bivalnih prostorov (Airbnb), zemlje (Landshare), orodja in drugih hišnih pripomočkov; delitev storitev itd. (več: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe; Shareable). Nekatere od teh oblik so profitne, druge neprofitne; nekatere vodijo podjetja, soseske, knjižnice ali lokalne skupnosti, skratka gre za izjemno raznolike ekonomske oblike.

Ekonomija delitve je izjemno raznolika in v ničemer ne ogroža klasične ekonomije, jo pa v dobršni meri spreminja: namesto individualne potrošnje, individualnega lastništva in individualne uporabe dobrin, se povečuje poudarek na dostopnosti, souporabi, izmenjavi, delitvi dobrin. Z manj dobrinami tako lahko zadovoljimo več potreb in s tem zmanjšamo ekonomske stroške ter razbremenimo okolje.

Cilj ekonomije delitve:

ekonomična uporaba finančnih in materialnih virov,
manjša obremenjenost okolja,
večja povezanost med posamezniki in med skupnostmi.

3. Pravična delitev skupnih (ključnih) dobrin človeštva

Tretja oblika delitve dobrin, ki je dejansko najpomembnejša, pa zaenkrat še ni zaživela. Nekatere dobrine (lahko jih imenujemo ključne in skupne), od katerih je odvisno preživetje ljudi in nenazadnje preživetje planeta, ni mogoče prepustiti kaotičnemu delovanju tržnih sil. Neoporečna voda, hrana, energetski viri in še nekatere druge ključne dobrine morajo biti dostopne vsem in hkrati zaščitene pred brezglavim izkoriščanjem ter uničevanjem.

Da bi te ključne dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta, morajo države vzpostaviti globalni mehanizem medsebojne delitve. V ta namem bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (glej: Medsebojna delitev na globalni ravni,).

Cilji pravične delitve ključnih skupnih dobrin:

zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov - predpogoj za blaginjo človeštva,
pravičnost kot predpogoj miru,
trajnostni razvoj planeta.

Medsebojna delitev torej ni zgolj princip oziroma ideal, v katerega verjame nekaj posameznikov, temveč se že uveljavlja v praksi. Prihodnosti si brez medsebojne delitve ni več mogoče predstavljati. Zdajšnje tekmovanje (konkurenčnost) za dobrine, na kateri sloni celoten ekonomski in tudi politični sistem, bo nadomestila medsebojna delitev. To je že dejstvo.

8 od 10 Britancev delitev osrečuje

2011-11-04T20:59:00.001+01:00

Nova študija z naslovom Velika ekonomija delitve: poročilo o medsebojni delitvi v Veliki Britaniji (The Great Sharing Economy: A Report into Sharing Across the UK) ugotavlja, da je kar 80 odstotkov Britancev srečnejših, če si medsebojno delijo.

Poleg te ključne ugotovitve, iz študije izhaja še:

sedem od 10 Britancev pravi, da se z delitvijo poveča njihovo samozaupanje;
prebivalci Velike Britanije (VB) imajo več stvari kot kdajkoli prej; povprečen otrok ima v lasti preko 75 različnih igrač, elektronskih naprav in podobnih stvari;
prebivalci VB si delijo manj kot v pretekli generaciji, s tem da je danes več domov z le enim prebivalcem in več avtomobilov z le enim voznikom (vsak dan je v VB v avtih na poti 38 milijona prostih sedežev) ;
prebivalci VB želijo več deliti z drugimi; več kot polovica prebivalstva bi rada našla načine, kako deliti storitve in stvari v svojih lokalnih skupnostih;
eden od treh prebivalcev VB bi želel z nekom iz okolice deliti svoj vrt, če bi ta na njem vzgajal zelenjavo ali rože;
75 % Britancev verjame, da je medsebojna delitev dobra za okolje; 6 od 10 bi jih delilo vožnjo z avtomobilom, če bi za to imelo možnost;
prebivalci VB ne mislijo, da so dobri v medsebojni delitvi; bolj ko so revni, težje se jim zdi deliti z drugimi;
47 % se zdi delitev izven kroga družine neprijetna;
Britanci najlažje z drugimi delijo steklenico vina, skodelico čaja in pico, najtežje pa zobno ščetko, bančni račun in kopalno kad.

Kaj nam pove raziskava? Da medsebojna delitev ljudi osrečuje in veča njihovo samozaupanje; da so ljudje pripravljeni deliti, če bi za to le imeli možnost, vendarle vseh stvari ne želijo deliti (npr. osebni in intimni predmeti) in da je delitev koristna - za ljudi (iz finančnega in psihološkega vidika) in za okolje.

Vir: Shareable

Vsestransko sodelovanje in ekonomija delitve

2011-10-27T20:57:00.001+02:00

“Čisti tržni pristop k razvoju se je revnim v svetu povsem izneveril. Če svetovna ekonomija želi služiti interesom vseh ljudi, mora biti v prvi vrsti usmerjeni k trajnemu zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb, kar pomeni, da mora temeljiti na resničnem večstranskem sodelovanju in ekonomski delitvi.” (Rajesh Makwana in Adam Parsons, Sharing The World's Resources)

Danes še vedno veliko ljudi verjame v neizmerno učinkovitost tržnih mehanizmov, s pomočjo katerih domnevno lahko rešimo hudo krizo, v kateri se je znašel večji del sveta. Tržni mehanizmi so utemeljeni na konkurenčnosti, tekmovalnosti, pohlepu in sebičnosti, kar pomeni, da prinašajo koristi zgolj nekaterim, na račun vseh ostalih.

Čeprav je konkurenčnost iz podjetniškega vidika res videti nekaj koristnega, pa je za velik del človeštva izjemno destruktivna. Sedem milijard ljudi, kolikor nas je trenutno v svetu, preprosto ne more tekmovati - konkurirati za dobrine od katerih je odvisno naše preživetje (npr. hrana, voda, zdravila). To slej ko prej vodi v (samo)uničenje človeštva in planeta.

Zato je prva naloga ekonomije omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, ki so potrebe po: hrani, neoporečni vodi, primernemu bivališču, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Samo tako lahko zagotovimo pravičnost, ki je edina prava podlaga za mirno sobivanje med vsemi ljudmi na planetu.

Da bodo ključne dobrine, ki jih je v svetu v zadostnem obsegu, res dosegle vse ljudi, morata tržni mehanizem nadomestiti “resnično večstransko sodelovanje in ekonomija delitve”. To pa lahko dosežemo le v okviru Organizacije združenih narodov, ki edina zares predstavlja človeštvo kot celoto. Z ustanovitvijo nove agencije znotraj OZN, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med posameznimi državami, bi enostavno rešili problem velike revščine in lakote, ki predstavljata velikansko sramoto za sodobno človeško družbo.

Vzpostavitev trajnega mednarodnega mehanizma delitve dobrin bi odnose med državami dvignila na novo, zrelejšo raven. Trgi bodo še vedno obstajali, le da bodo morali biti bolje regulirani in nadzorovani. Skratka, tržnim mehanizmom moramo preprečiti, da s svojimi ravnanji povzročajo takšne velikanske razlike v porazdelitvi ključnih globalnih dobrin, kakršne poznamo danes.

Resnično vsestransko sodelovanje in ekonomija delitve zato predstavljata pravo pot za izhod iz današnje globoke krize človeštva.

Človeštvo, Zemlja, blaginja

2011-10-12T21:05:00.000+02:00

Človeška zgodovina je pravzaprav zgodovina vojn, konfliktov, podrejanja in izkoriščanja drugih, nerazumevanja in nespoštovanja drugače mislečih itd. V osnovi je vzrok takšnemu ravnanju močan občutek oziroma slepilo ločenosti. Razlikovanje v videzu; razlikovanje v verskem, političnem, ekonomskem, filozofskem in drugem prepričanju; razlikovanje v kulturi, navadah in običajih itd. so ne-upravičena osnova za ločenost med ljudmi.

Čeprav razlike seveda obstajajo in bodo obstajale še naprej, pa ni potrebno, da razdvajajo (ločujejo) človeštvo in številnim ljudem povzročajo neizmerno trpljenje. Na občutku ločenosti so bile in so še vedno izgrajene največje in tudi manjše verske, politične, ekonomske, filozofske in druge ideologije.

Poglejmo samo področje politike: večina sodobnih politikov in političnih strank ne samo, da delujejo na podlagi ločenosti od drugih, temveč ločenost med ljudmi dobesedno izgrajujejo ali do skrajnosti potencirajo. Politiki bi se morali zavedati, da ima vsaka njihova beseda moč, ki ima praktične posledice. Ločenost, ki jo gradijo, se slej ko prej manifestira v širšem okolju: predvsem kot sovraštvo in (posledični) strah med ljudmi, kar nikoli ni dobro in pogosto vodi do družbenih konfliktov in v končni obliki do vojn. (Kako se začnejo vsi konflikti? Z besedami - izgovorjenimi in zapisanimi.)

Še huje je na ekonomskem področju: delovanje tržnih sil povzroča ločenost na podlagi velikanskih razlik v bogastvu. Tržne sile, ki delujejo na osnovi pohlepa, sebičnosti in tekmovanja, dobesedno gradijo ne-prestopne zidove med zelo bogatimi in revnimi, kar povzroča neprestan vir frustracij, nezadovoljstva, konfliktov, vojn ter seveda revščine in lakote. Zakaj so ljudje vse bolj nezadovoljni, zakaj je vse več protestov in demonstracij? Zaradi izjemnega bogastva na eni strani in obsežne revščine na drugi strani ter nepravičnih ukrepov, ki ekonomske razlike samo še poglabljajo.

Seveda ne potrebujemo samo ene stranke, samo enega voditelja, samo enega prepričanja in nobene potrebe ni, da bi imeli v materialnem smislu vsi enako, a kljub vsem razlikam moramo delovati za skupne cilje in v luči dejstva, da smo vsi pripadniki nedeljive celote: velike človeške družine, ki živi na skupnem planetu. Občutek ločenosti je zgolj navidezen, v resnici smo in moramo delovati kot eno.

Politika, ekonomija, religija, če naštejemo le glavna in najvplivnejša področja človeške družbe, morajo delovati za skupni cilj: za blaginjo celotnega človeštva in planeta. Pri tem so razlike dobrodošle, kajti obstaja več poti do tega cilja, a nobena pot ne more izključevati ali uničevati druge. Če želimo doseči skupne cilje, moramo delovati po principih sodelovanja, solidarnosti, pravičnosti in medsebojne delitve.

Zato je prav da razmišljamo na osnovi naslednjih “koordinat” (ne glede na to, komu pripadamo, kakšni smo, kakšno je naše prepričanje):

Skupna družina: človeštvo
Skupni dom: Zemlja
Skupni cilj: blaginja
Skupni principi: sodelovanje, solidarnost, pravičnost, medsebojna delitev

Delitev dobrin in odgovornosti

2011-10-06T19:46:00.000+02:00

Nahajamo se v posebnem zgodovinskem obdobju, na posebej občutljivi prelomnici. Stari miselni vzorci, stare ideologije, stari ekonomski in politični modeli preprosto »ne delujejo« več. V okviru obstoječega se človeška družba preprosto ne more več bistveno razvijati, celo več – priče smo nazadovanju.

Politična in še zlasti ekonomska ureditev sta postali »cokli« razvoja. Lahko celo rečemo, da je človeštvo politično in ekonomsko utesnjeno in ne more izraziti svojih izjemnih potencialov. Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije, večja mobilnost in kulturna odprtost povezujejo človeštvo, medtem, ko skušajo politiki in ekonomisti še vedno delovati po principu »deli in vladaj«. Nepovezanim, nezaupljivim in sprtim ljudem je bilo od nekdaj najlažje vladati – na izključevanju drugih in drugačnih nenazadnje temeljijo vse ideologije oziroma izmi.

Sedem milijard ljudi, kolikor nas živi v začetnem obdobju drugega desetletja 21. stoletja, ne more več tekmovati za omejene dobrine planetarnega okolja, ki brez večje škode prenese zgolj določene obremenitve. In ravno tekmovanje je danes ena najbolj cenjenih »vrednot«. Na področju ekonomije, kjer se tekmovanju reče konkurenčnost, so posledice takšnega ravnanja strahovite. Približno milijarda ljudi, ki v svetu trpi zaradi podhranjenosti, ni lačnih zaradi pomanjkanja hrane, temveč zato, ker so v globalni ekonomski konkurenčni tekmi poraženci. Da je približno vsak sedmi Zemljan lačen, je daleč največja sramota za tako imenovano civilizirano človeško družbo.

Ključnih globalnih dobrin ni premalo, premalo pa jih je, če so predmet špekulacij in trgovine, ki deluje samo po načelu dobička. V ogromnih skladiščih in megalomanskih trgovskih središčih je dovolj hrane za vse ljudi na planetu. A zaradi neizmernega pohlepa nekaterih ljudi ta hrana ne doseže vseh ljudi. Zato najhujše orožje za množično uničevanje danes ni jedrsko orožje, temveč trgovske pogodbe in finančni instrumenti, ki so vezani na dobrine.

Od principov tekmovanja, sebičnosti in pohlepa, na podlagi katerih deluje večina sodobnih političnih in še zlasti ekonomskih institucij ter organizacij (banke, trgovine, podjetja …), moramo »preiti« na principe sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve. Novi principi seveda bistveno vplivajo na odnose in organizacijske strukture. Seveda bodo trgovine, banke in podjetja še naprej obstajale, a njihova preobrazba bo vsekakor temeljita.

V središču novih ekonomskih odnosov bo medsebojna delitev, ki bo temeljila na pravični delitvi dobrin in na potrebah ljudi ter okolja, ne pa samo na denarju in na »potrebah« finančne industrije. Pravica do hrane in vode ter drugih osnovnih dobrin bo postala ena ključnih in najbolj spoštovanih človekovih pravic.

Hkrati s temi spremembami se bo začela tudi delitev politične odgovornosti in političnih odločitev na vse skupine ljudi. Nedopustno je, da se najpomembnejše politične in ekonomske odločitve sprejemajo v okviru majhnih skupin in elitnih klubov (na primer skupine G8) ter neizvoljenih organov (na primer v centralnih bankah). Bistvo tako imenovane arabske pomladi in drugih podobnih gibanj, ki kot gobe po dežju rastejo po svetu, je vključenost vseh ljudi – ne glede na raso, spol, starost, prepričanje – v politično in ekonomsko odločanje v družbi, kar seveda vpliva na samo kvaliteto njihovih življenj.

Magična beseda prihodnosti bo delitev (ang. share). Ker si delimo planet, kot naš skupni dom, si moramo deliti tudi planetarne dobrine, pridobitve človeške civilizacije (informacije, znanje, kulturne, umetniške in tehnološke dosežke…) in odgovornost za prihodnost človeštva ter planeta.

Banke, trgovine, podjetja; politične, izobraževalne in druge organizacije bodo pod vplivom spremenjenih principov človeškega delovanja bistveno drugačne od sedanjih. Medsebojna delitev bo preobrazila svet. A ključni premik se začne v naših glavah.

Z manj dobimo več

2011-09-13T18:55:00.000+02:00

Spoznanje, da živimo v končnem svetu, je ključnega pomena za našo prihodnost. Naravni viri so omejeni in tudi njihova uporaba ima svoje omejitve. Nekateri energetskih virih, kot je na primer sončna energija, so res neomejeni, a to še ni razlog, da si lahko privoščimo neomejeno gospodarsko rast. Danes porabimo približno 1,5-krat več naravnih virov, kot je zmožnost planetarnega okolja da jih samoobnovi (oziroma absorbira).

Se moramo torej predvsem odpovedovati? Pravzaprav ne. Moramo pa bistveno spremeniti naše družbene in še zlasti ekonomske (miselne) vzorce, ki so podlaga našemu ne-vzdržnemu ravnanju.

Začnimo s področjem, ki nam je najbližje - s potrošnjo. Danes prevladuje prepričanje, da moramo imeti vse oziroma, da moramo vse, kar potrebujemo imeti v lasti in zatorej - kupiti. A mnogo stvari, ki jih imamo, dejansko uporabljamo le redko. Če ima vsakdo vse, kar potrebuje, pa četudi samo enkrat, je to precej potratno in obremenjujoče za okolje.

V zadnjem času na srečo nastajajo številne nove ekonomske oblike, ki delujejo po principu delitve. Nekatere dobrine, kot so kolesa, avtomobili, orodje, knjige, DVD-ji, obdelovalna zemlja itd., si lahko deli več ljudi, kar še zlasti podpirajo nove informacijsko-komunikacijske tehnologije. S tem so dobrine bolje izrabljene, hkrati pa nastane potreba po manj, a bolj kvalitetnih izdelkih; manjša je obremenitev okolja, ljudje pa medsebojno bolje povezani, kar krepi družbene skupnosti. (Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe).

Velik problem, ki je ključen vzrok večine današnjih konfliktov, protestov, uporov in številnih drugih oblik nezadovoljstva, je izjemno nepravična porazdelitev globalnega bogastva. Številke so več kot nedvoumne in nazorne. Najbogatejši 1 % svetovne populacije ima v lasti 40 % vsega svetovnega premoženja. Če zajamemo najbogatejša 2 % odstotka svetovne populacije, imajo le-ti kar 51 % vsega svetovnega bogastva; najbogatejših 10 % pa si lasti kar 85 % vsega svetovnega premoženja. Medtem pa ima 50 % najrevnejših svetovnih prebivalcev v lasti manj kot 1 % svetovnega premoženja (Wikipedia).

Današnja ekonomija, ki v veliki meri temelji na špekulacijah, sebičnosti in pohlepu vodi k neprestanemu povečevanju razlik med revnimi in bogatimi. Moramo torej najti načine, kako preusmeriti trend k pravičnejši porazdelitvi globalnega bogastva, kar je tudi edina pot k mirnemu sobivanju na prostoru, ki si ga vsi delimo - na planetu Zemlja. Pri tem je mogoče razmišljati o globalnemu mehanizmu medsebojne delitve, ki bo omogočil, da ključne globalne dobrine (voda, hrana, energetski viri itd.) postanejo temelj blaginje človeštva, ne pa sredstvo za bogatenje posameznikov in posameznih držav. (Medsebojna delitev na globalni ravni).

Če bomo več dobrin uporabljali skupaj oziroma si jih delili in če se bomo uspeli dogovoriti za pravičnejšo porazdelitev globalnega bogastva, potem lahko zmanjšamo potrebe po neprestani gospodarski rasti in hkrati bistveno povečamo blaginjo ljudi. In z manj dobimo več.

Točka preloma

2011-08-22T09:00:00.000+02:00

Živimo v času izjemnih sprememb. Lahko bi celo rekli, da smo dosegli točko preloma. Star red se je dokončno zlomil. S starim redom v prvi vrsti mislimo na današnji ekonomski sistem, ki je postal povsem neustrezen in popolnoma blokira kakršenkoli resnični razvoj človeštva. In tega se zaveda vse več ljudi. Razen seveda politikov, ekonomistov in tistih redkih “srečnežev”, ki jim ta sistem omogoča lagodno in materialno bogato življenje.

Današnji ekonomski sistem, za katerega so značilne tekmovalnost (konkurenčnost), sebičnost, brezbrižnost do drugih ljudi in do okolja, preprosto ne more preživeti. Ljudje po vsem svetu na različne načine terjajo večjo politično, ekonomsko in socialno pravičnost, splošen dostop do ključnih dobrin (voda, hrana, energetski viri itd.) in odgovornejši odnos do okolja.

Naj se politiki še tako trudijo z ohranjanjem zdajšnjega sistema, pa s tem le še podaljšujejo zdajšnjo agonijo človeštva. Tako imenovana arabska pomlad, nemiri v številnih svetovnih državah, stavke, demonstracije in druge oblike upora imajo predvsem en skupni imenovalec oziroma zahtevo - pravičnost. Pravičnost v politiki, v ekonomiji, na vseh družbenih področjih.

Če so eni neizmerno bogati, drugi pa brez vsega, potem ne moremo govoriti o ekonomski pravičnosti. Če eni odločajo o vsem, drugi pa o ničemer, potem ne moremo govoriti o politično pravičnosti. In tako naprej. A kako do pravičnosti? Obstaja preprosta rešitev, ki omogoča resnične spremembe in tej rešitvi se reče: medsebojna delitev.

Princip medsebojne delitve lahko “uporabimo” na vseh družbenih področjih, kajti delimo si lahko dobrine, prostor, znanje, (politične) odločitve. Če želimo živeti v miru in blaginji, potem drugače pravzaprav ne moremo. Poznate uspešno in zadovoljno družino, kjer njeni člani drug z drugim tekmujejo za dobrine ali celo kradejo drug drugemu; kjer drug pred drugim skrivajo svoje izkušnje in znanje, ali se celo pretepajo med seboj?

Če zares pošteno pomislimo, smo tudi narodi zelo velike družine, a naša zares najširša družina je celotno človeštvo. Kako naj živimo skupaj v miru in blaginji, če med seboj tekmujemo celo za najosnovnejše dobrine kot so hrana, voda, zdravila itd.? Če samo začnemo z medsebojno delitvijo najosnovnejših dobrin, bo večina današnjih največjih svetovnih problemov preprosto izginila.

Točka preloma je torej dosežena. Ljudje vedo, da “po starem” preprosto ne gre več naprej. Ljudje zahtevajo pravičnost. In te brez medsebojne delitve pravičnosti ni mogoče doseči. V času največje krize smo lahko optimisti. Odpor tistih, ki jim je obstoječe stanje v interesu, bo velik, a sprememb ne morejo več zaustaviti.

Zakaj je delitev rešitev

2011-08-07T20:23:00.000+02:00

V iskanju rešitve iz krize se vedno znova vrtimo v krogu oziroma sprejemamo rešitve, za katere že vnaprej vemo, da so zgolj začasne in da pogosto stanje samo še poslabšujejo. Dejstvo je, da obstoječi ekonomski sistem že dolgo ne ustreza več zahtevam sodobne družbe. Ekonomski sistem, ki v največji meri oblikuje današnjo družbo, je rezultat preteklih stoletij, za katere je značilen neprestan boj (tekma) za politično, ideološko, versko in še zlasti ekonomsko prevlado.

Prepričanje o boljših in slabših oziroma večvrednih in manjvrednih ljudeh, skupinah ter narodih; prepričanje o praktično neomejenih naravnih virih in neomejenih zmožnostih planetarnega okolja so (še vedno) podlaga delovanju današnjega političnega in ekonomskega sistema družbe.

Današnja družba zahteva drugačne pristope. Gosto naseljen planet; spoznanje o
končnosti nekaterih naravnih virov in spoznanje o omejenih zmožnostih planetarnega okolja; novo razumevanje drugih kot enakovrednih posameznikov, skupin ali narodov so temelji, na katerih moramo graditi nove družbene in ekonomske vzorce. Še zlasti pomembno je ekonomsko področje, saj le-to predstavlja materialne temelje sleherne družbene skupnosti - od družine, naroda do človeštva kot celote.

Tekma za naravne vire in tekma med vsemi ekonomskimi udeleženci (posamezniki, podjetji, državami), ki ji sodobneje rečemo konkurenčnost, povzroča velike razlike med ljudmi in s tem trajen vir konfliktov. Če je na nekaterih področjih človeške družbe tekmovanje še morda koristno (šport, tekma za znanstvene, tehnološke in umetniške dosežke), pa je na ekonomskem področju tekmovanje večinoma skrajno destruktivno. Za osnovne vire kot so voda, hrana, energija, zdravila preprosto ne moremo in ne smemo tekmovati, kajti končni izid oziroma poraz v tej tekmi za nekoga, ki je že v izhodišču šibkejši, pomeni skrajno revščino, lakoto ali smrt.

Če zares želimo mirno sobivati z drugimi ljudmi in narodi ter z drugimi bitji, s katerimi si delimo planet; če res želimo živeti v zdravem okolju, potem je rešitev edino v pravičnejši porazdelitvi naravnih virov in dobrin, ki so rezultat človeškega dela. Še posebej pomembna je pravična delitev ključnih virov človeštva oziroma tistih virov in dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb - po hrani, vodi, primernem bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju.

Če pitno vodo, osnovna živila, gozdove, energetske vire in zemljo prepustimo tako imenovanim svobodnim trgom (dejansko je njihova “svoboda” v odsotnosti slehernih pravil in moralnih norm), potem bo njihovo delovanje vedno povzročilo, da bodo eni imeli zelo veliko, drugi pa skoraj nič. Kar za zelo veliko ljudi pomeni lakoto, skrajno revščino, frustracije, bes - in kaj je “boljša” podlaga za vse vrste konfliktov, ekstremizmov in nenazadnje vojn.

Četudi posamezna država ali regija uspe zagotoviti blaginjo za svoje državljane, pa ta nima prave vrednosti in trajnosti, če je dosežena na račun drugih oziroma, če ignorira njihove težave. Blaginja posameznikov in posameznih narodov je vedno ogrožena, če vse naokoli živijo ljudje ali narodi, ki trpijo pomanjkanje. Samo blaginja celotne človeške skupnosti jamči, da bomo zares zaživeli v miru.

Za ključne globalne dobrine se lahko na globalnem nivoju dogovorimo, kako jih pravično deliti, za to imamo tako organizacijske kot tehnološke zmožnosti. In to sploh ne pomeni, da bi se morali odpovedati trgovinam, trgovanju in konkurenčnosti; le-ti ekonomski elementi lahko še naprej obstajajo na področjih, ki niso ključnega pomena za preživetje ljudi in obstoj planeta.

Medsebojna delitev preprosto pomeni, da si države (tudi lokalne in druge skupnosti) na podlagi svojih presežkov in primanjkljajev ključnih dobrin dogovorijo, kako jih bodo med seboj delili, da nihče na planetu ne bo prikrajšan za osnovne dobrine in tudi storitve. Vse kar je potrebno, je ustanovitev posebne agencije (lahko v okviru OZN), ki bo imela pregled nad presežki in primanjkljaji ključnih virov in dobrin ter bo državam predlagala najbolj optimalne medsebojne delitve. Vse ostalo pa naredijo države same. S tem bi se bistveno zmanjšale napetosti med državami, ki danes še vedno izhajajo predvsem iz stoletja starih ekonomskih vojn za vire in dobrine (danes so nosilke te tekme predvsem velike korporacije).

Ključni princip družbe in ekonomije prihodnosti morata torej postati resnično sodelovanje in medsebojna delitev, če si želimo mirno prihodnost, kjer bomo živeli v blaginji in v ravnovesju s celotnim planetarnim okoljem. Današnja pot pa nasprotno vodi v konflikte, vojne in splošno uničenje.

Zato je delitev rešitev. Odločitev pa je kot vedno - naša.

Več: Ekonomija delitve

Zbogom ideologije

2011-07-15T20:54:00.000+02:00

V iskanju izhoda iz krize večinoma ne znamo ali nočemo izstopiti iz okvirjev dveh mogočnih ekonomskih idej, ki sta se v desetletjih oziroma stoletjih izoblikovali v dve bolj ali manj enoviti miselni formi - socializem (komunizem) in kapitalizem. Ko se ideje preoblikujejo v preveč toge miselne forme, postanejo ideologije (-izmi), ki jim mnogi nekritično oziroma fanatično sledijo. Celo veliki misleci sodobnega časa ne zmorejo “pogledati preko”, kaj šele politiki, ekonomisti in običajni ljudje. Danes ne moremo zagovarjati ne kapitalizma in ne socializma, a hkrati ne moremo zavreči nobenega izmed njiju.

Kapitalizem predstavlja izjemno učinkovit gospodarski sistem, ki je omogočil blaginjo zelo veliko ljudem, hkrati pa je “zaslužen” za izjemne tehnološke dosežke človeštva, ki so povsem preoblikovali vsa področja človeške družbe (kaj bi danes brez elektronskih naprav, še zlasti računalnikov; kaj bi brez sodobne medicine: kaj bi brez interneta in drugih brezštevilnih dosežkov, ki nam olajšujejo in izboljšujejo naša življenja - za kar se imamo v dobršni meri zahvaliti ravno kapitalizmu). Hkrati je kapitalizem pometel z več tisočletnim fevdalno-suženjskim ekonomskim sistemom, s s tem pa se je osvobodil izjemen politični, ekonomski in kulturni potencial človeštva.

Nasprotno pa je socializem (in komunizem kot njegova skrajna oblika) skušal odpraviti največjo slabost kapitalizma - izjemno nepravično porazdelitev naravnih virov in ustvarjenega bogastva človeštva ter onemogočiti izkoriščanje ljudi. Socializem je nastal kot protiutež kapitalizmu. Oba, socializem in kapitalizem, sta v čisti obliki izjemno destruktivna: “čisti” socializem duši ustvarjalnost ljudi in nazadnje vodi v revščino večine, “čisti” kapitalizem povzroča velike razlike in prav tako številne vodi v revščino.

V resnici kapitalizem in socializem ne moreta eden brez drugega oziroma povedano drugače: družba je lahko uspešna, če sta kapitalizem in socializem (boljši izraz je socialna država) v medsebojnem ravnovesju. Dokaz so skandinavske države, kjer dobro razvit kapitalizem soobstaja skupaj z močno socialno državo - in rezultat: velika večina državljanov živi v blaginji. Na drugi strani lahko vidimo države kot so na primer ZDA, kjer je vpliv kapitala izjemno močan in tam poleg velikega bogastva obstaja tudi veliko revščine. Druga skrajnost so pretežno socialistične države (bivša Sovjetska zveza, Severna Koreja), ki ljudem ne omogočajo dovolj politične in ekonomske svobode, s tem pa povzročijo neustvarjalnost, nezadovoljstvo in končno revščino večine.

Skupni cilji

Bolj kot slepo sledenje ideologijam in večno prepiranje med njihovimi zagovorniki, je pomembno prepoznavanje skupnih ciljev, ne samo ciljev posameznih držav, temveč celotnega človeštva. In kateri so skupni cilji človeštva? Če pozorno sledimo zahtevam ljudi v različnih državah in na različnih kontinetih, še zlasti nedavnim zahtevam ljudi v arabskem svetu, v evropskih državah, v Južni Ameriki, na Japonskem in še marsikje, lahko izluščimo naslednje skupne cilje: blaginja, svoboda, mir in zdravo okolje.

Blaginja se izkazuje s primernimi finančnimi pogoji za življenje, z možnostjo zaposlitve, socialne zaščite, z dostopom do zdravstvenih in izobraževalnih storitev itd. Poleg blaginje ljudje želijo svobodo (gibanja, izražanja, opredelitve, izbire dela itd.) in mir, v zadnjem času pa vse bolj pomembno postaja tudi zdravo okolje.

Politični in ekonomski sistem morata omogočati doseganje omenjenih skupnih ciljev. Torej ni toliko pomembno, kakšen je prevladujoč ekonomski sistem neke države (kapitalističen, socialističen, komunističen itd.), temveč kako uspešen je pri doseganju skupnih ciljev človeštva. Zato so v ekonomskem sistemu družbe lahko hkrati elementi kapitalizma in socializma, če le prispevajo k skupnim ciljem človeštva: blaginji, svobodi, miru in zdravemu okolju.

Principi namesto ideologij

Namesto o ideologijah (-izmih) moramo govoriti o principih, ki so podlaga delovanju družbenega (političnega) in še posebej ekonomskega sistema. Namesto danes prevladujočih principov vsesplošnega tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa, morajo naše aktivnosti temeljiti na principih sodelovanja, spoštovanja drugega, pravičnosti in še posebej medsebojne delitve. Ti principi vodijo k doseganju skupnih ciljev človeštva. Mar lahko spoštujemo drugega, če si pohlepno grabimo dobrine kot je na primer hrana, ki jo zanje preprosto zmanjka? Ali narodi res med seboj sodelujejo, če hkrati neusmiljeno tekmujejo za ključne globalne dobrine? Ali lahko kdaj dosežemo mir, če pa so globalne dobrine tako nepravično porazdeljene? Itd.

Medsebojna delitev

Da je prav vseeno, ali je ekonomski sistem kapitalističen ali socialističen, dokazuje ekonomsko ravnanje po principu medsebojne delitve (ang. share). Princip medsebojne delitve pomeni, da si delimo dobrine tega planeta na podlagi sodelovanja in pravičnosti. Ne gre za to, da bi imeli vsi enako, temveč, da bi vsak človek na planetu lahko živel v skladu s skupnimi cilji človeštva - v blaginji, svobodi, miru in zdravem okolju. Prvi korak k tem ciljem pa je, da bi sleherni Zemljan lahko nemoteno zadovoljeval svoje osnovne potrebe (kar pomeni, da ima na voljo dovolj hrane, neoporečne vode, da živi v primernih bivalnih pogojih ter, da ima dostop do osnovnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev).

Medsebojna delitev in v ožjem smislu ekonomija delitve ni ne kapitalističen in ne socialističen ekonomski sistem, je pa lahko kombinacija obojega. Pravzaprav je povsem vseeno, kako ekonomski sistem poimenujemo, važno je, da je usmerjen v izpolnjevanje skupnih ciljev človeštva: blaginjo vseh ljudi, ki živijo v svobodi, miru in v zdravem okolju. Poglejmo si nekaj ekonomskih oblik, ki delujejo po principu medsebojne delitve:

Zipcar je oblika delitve avtomobilov, ki deluje povsem po podjetniško-tržnih načelih oziroma deluje kot kapitalistično podjetje. Shared Earth je gibanje, ki omogoča, da se tisti, ki imajo zemljo na voljo in tisti, ki jo želijo obdelovati, srečajo ter se dogovorijo za sodelovanje - torej gre za ekonomsko ravnanje, kjer dobiček ni pomemben. Delitev koles pa je javna storitev, organizirana s strani lokalnih ali mestnih skupnosti, ki ljudem omogoča, da za majhen denar uporabljajo kolesa za vožnjo po mestu. (Več o praktičnih primerih delitve v e-knjigi Ekonomija delitve,pot do pravične in trajnejše družbe).

Torej, presežimo neproduktivne razprave o kapitalizmu in socializmu, temveč rajši razmislimo o možnostih izpolnitve skupnih ciljev človeštva. Medsebojna delitev je vsekakor pot v pravo smer - k blaginji, svobodi, miru in zdravem okolju. Za vse človeštvo.

Medsebojna delitev

2011-06-23T19:58:00.001+02:00

So voda, hrana, zdravila, zemlja in druge dobrine
res samo sredstva, ki nekaterim omogočajo
pridobitev velikega bogastva, medtem ko drugi
hudo trpijo ali umirajo, ker nimajo dostopa do njih?

Nepravična porazdelitev globalnih dobrin, ki je posledica
neusmiljenega tekmovanja zanje ter sebičnosti in pohlepa,
je vir stalnih konfliktov med posamezniki in med narodi,
ki se pogosto iztečejo v uničujoče vojne.

Medsebojna delitev pa je princip, ki izhaja iz razumevanja,
da živimo na skupnem planetu, ki je naš edini dom,
da vsi ljudje pripadamo eni veliki družini - človeštvu
in da torej planetarne dobrine pripadajo vsem.

Z medsebojno delitvijo se skupne globalne dobrine
med posamezniki in narodi delijo
po načelu pravičnosti, na podlagi sodelovanja
ter spoštovanja in zaupanja med ljudmi in med narodi.

Medsebojna delitev dobrin je pot v prihodnost,
tlakovana z mirom, blaginjo in razumevanjem med ljudmi.
Medsebojna delitev je praktični izraz
ljubezni do drugega v vsakdanjem življenju družbe.

Medsebojna delitev, ekonomija delitve in skupne dobrine

2011-06-11T22:26:00.000+02:00

Naslov je mogoče malce dolg, a lahko rečemo, da izraža ključne koordinate naše prihodnosti. Če seveda želimo prihodnost, v kateri bomo vsi skupaj lahko živeli v miru in blaginji ter rešili ključne probleme današnjega sveta, ki se izražajo kot različni vidiki ekonomske, okoljske in družbene krize.

Medsebojna delitev

Medsebojna delitev (angleško sharing) je univerzalni princip (temeljno načelo), ki predstavlja osnovo naših bodočih aktivnosti in medsebojnih odnosov na ekonomskem in drugih družbenih področjih. Medsebojna delitev izhaja iz razumevanja, da živimo na enem planetu, ki je naš skupni dom in da pripadamo eni družini - človeštvu. Deliti si moramo okolje; ozračje, vodo, energetske vire; znanje, odgovornost ter vse drugo, kar nam omogoča življenje in preživetje.

Če želimo živeti v miru in blaginji, ob tem, da nas je v svetu že skoraj 7 milijard, potem tekmovanje (konkurenčnost) za globalne dobrine ne more biti osnova naše skupne prihodnosti. Bistvo današnjih odnosov pa je ravno konkurenčnost, ki ni nič drugega kot tekma, ki enim prinaša velika bogastva, drugim pa skrajno revščino - kar predstavlja neusahljiv vir konfliktov.

Medsebojno delitev zaenkrat poznamo predvsem v družinah, kjer se dobrine bolj ali manj pravično porazdelijo med vse njene člane, kjer je odgovornost skupna in kjer sta sodelovanje ter spoštovanje drugega na prvem mestu, medtem ko naj bi bilo v širšem družbenem okolju vodilo napredka in medsebojnih odnosov brezkončno tekmovanje vseh z vsemi. Nam to res prinaša napredek? Ali pa je to zgolj mit, ki nam ga prodajajo tisti, ki v tej globalni tekmi dobijo največ?

Medsebojna delitev je mogoča v vsaki družbeni skupnosti (lokalna, državna, globalna) in na vseh družbenih področjih, še zlasti pomembna pa je na ekonomskem področju, kjer se izraža kot ekonomija delitve.

Ekonomija delitve

Ekonomija delitve (ang. sharing economy) je praktični izraz univerzalnega principa medsebojne delitve na področju ekonomije. Ekonomija je družbeno področje, ki predstavlja osnovo za celotno družbo in za vse njene aktivnosti, saj vsakemu posamezniku in družbi kot celoti zagotavlja materialne pogoje za bivanje in delovanje. Zato tudi lahko rečemo, da je ekonomija temelj družbe, temelj na katerem stoji celotna družbena skupnost, čeprav to ne pomeni, da je ekonomija nadrejena drugim družbenim področjem, v kar so danes mnogi prepričani.

Danes je bistven del ekonomije potrošnja, ki je pretežno individualistična, kar pomeni, da si vsakdo zase skuša pridobiti vse, kar potrebuje, čeprav nekatere stvari uporablja le zelo redko. To pa je tako iz ekonomskega kot iz ekološkega vidika izjemno potratno. Marsikatere dobrine bi lahko uporabljali skupaj oziroma si jih delili.

Ekonomija delitve je skupni pojem za raznolike oblike organiziranosti in načine delovanja različnih formalnih in neformalnih ekonomskih oblik, ki omogočajo, da si posamezniki in skupnosti nekatere dobrine lahko delijo ali jih uporabljajo skupaj. Delitev je mogoče organizirati kot profitno ali kot neprofitno dejavnost.

Pomemben del, čeprav ne nujen pogoj, ekonomije delitve so informacijsko-komunikacijske tehnologije in (socialna) omrežja, ki omogočajo nešteto možnosti povezovanj, izmenjave informacij in tehnoloških rešitev za delitev dobrin.

Poleg tega, da nekatere dobrine lahko uporabljamo skupaj ali si jih delimo, pa ekonomija delitve spodbuja tudi sodelovanje in povezanost med ljudmi, s tem pa pomaga ustvarjati trdnejše družbene skupnosti. Še posebej pomembna je delitev na globalnem nivoju, ki bi lahko omogočila hitro rešitev nekaterih največjih problemov človeštva: skrajne revščine, lakote in uničevanje okolja.

Skupne dobrine

Brez razumevanja koncepta skupnih dobrin (angleško commons), si ni mogoče celovito predstavljati delitve dobrin. Že stari Rimljani so poznali dobrine, ki so skupne vsem in si jih ne sme nobeden lastiti (zrak, morja, reke, morske obale). Danes smo na “prestol” postavili zasebno lastnino, kot najučinkovitejšo obliko lastništva dobrin.

A resnica je, da zasebna lastnina in zasebni interes, ki gresta pogosto z roko v roki s pohlepom in sebičnostjo, mnogokrat povzročata škodo, ki ogroža ljudi in okolje. Resda ni nič narobe, če si nekatere stvari lastimo, a s tistimi dobrinami, ki so ključnega pomena za celotno človeštvo in za celoten planet, moramo ravnati na poseben način. Gre za preplet njihove zaščite, skrbnega ravnanja z njimi in njihove medsebojne delitve kot temeljnega načina njihove izmenjave.

Torej, skupne dobrine so tiste dobrine in tudi storitve, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega posameznika in blaginjo vsake skupnosti ter v najširšem smislu blaginjo celotnega človeštva. Ozračje, vse oblike vode, energetski viri, gozdovi in druga naravna okolja, zemlja in zemeljska bogastva so torej ključne skupne dobrine; zraven pa jim lahko prištejemo še znanje človeštva, informacijsko in transportno infrastrukturo ter izobraževalni in zdravstveni sistem.

Medsebojna delitev, ekonomija delitve in skupne dobrine so torej koordinate, po katerih moramo “nastaviti” našo prihodnost, če želimo živeti v blaginji in miru - vsi in z vsemi.

(Več: Kako deliti dobrine in Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe).

Slika: Sharing Among Children

Kako zaščititi gozdove

2011-05-31T23:27:00.000+02:00

Pretirana sečnja gozdov, še zlasti deževnih, je eden največjih povzročiteljev globalnega segrevanja ozračja. Uničevanje gozdov ne povzroča samo kratkoročnih posledic, temveč tudi dolgoročne, saj gozdovi predstavljajo “zelena pljuča” planeta. Izguba gozdov prispeva kar 25 do 30 % k globalnemu segrevanju planeta (FAO News).

Poleg tega so gozdovi življenjski prostor za številne živali in predstavljajo “rezervoar” biotske raznovrstnosti planeta. Čeprav se je neto letna izguba gozdov začela zmanjševati (z 8,3 milijona hektarjev letno v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja na 5,2 milijona letno v prvem desetletju 21. stoletja; FAO), pa torej še vedno letno izgubimo površino gozdov v velikosti Kostarike.

Okoljska organizacija World Land Trust (WLT), s sedežem v Veliki Britaniji, je že pred časom uvedla izjemno zanimiv in inovativen način zaščite dragocenih gozdov. Organizacije in posamezniki lahko donirajo določeno vsoto (tudi preko spleta), ki omogoča nakup neokrnjenih gozdov in s tem njihovo trajno zaščito. Zaenkrat organizacija skupaj s partnerji kupuje gozdove v Kolumbiji, Ekvadorju, Gvatemali in Mehiki.

S 100 britanskimi funti (približno 114 €) je mogoče kupiti 1 aker gozda (1 aker je 4.047 m2 oziroma 0,4 hektarja, kar je malo več kot polovica nogometnega igrišča, ki obsega 7.300 m2). Posameznik z donacijo dejansko kupi del gozda, čeprav ne postane pravi lastnik tega gozda. Pravi lastniki so lokalni partnerji organizacije WLT; posameznik ali organizacija, ki donira sredstva, pa prejme posebem certifikat (prejme ga vsakdo, ki donira več kot 25 funtov - malo več kot 28 €).

Doslej je bilo na ta način kupljenih 400.000 akrov gozda (ali 160.000 ha, kar je dvakratna površina Triglavskega narodnega parka). To pa ni tako zanemarljiva površina gozda.

Znani režiser dokumentarcev o divjini in njenih bitjih David Attenburgh, ki je eden od glavnih podpornikov tega okoljevarstvenega projekta, med drugim pravi: "Usoda bitij, ki si z nami delijo naš planet, je popolnoma v rokah človeštva." Opisan način zaščite gozdov seveda ni edini, predstavlja samo delček v mozaiku ohranjanju naše narave. In pri tem lahko sodeluje vsakdo, ki ima zmožnost in v to verjame.

Čeprav je prispevek posameznika majhen, pa je rezultat skupnega napora lahko ogromen. Končno moramo spoznati, da je naš planet v resnici naš. Ne, da z njim delamo kot se nam zljubi, temveč, da zanj skrbimo kot za svoj dom. Kar nenazadnje tudi je.

Sončne elektrarne in ekonomija delitve

2011-05-19T22:15:00.000+02:00

Mnogi ljudje bi z veseljem investirali v pridobivanje sončne energije (predvsem v obliki fotovoltaičnih celic), ki predstavlja čist vir energije, a pri tem večinoma naletijo na dva glavna problema: visoka cena in zagotovitev primernega prostora. Za posameznika in individualno gospodinjstvo je pridobivanje elektrike iz sončne energije zato pogosto nedosegljiva želja.

Nekateri imajo ustrezen prostor, a nimajo zadostnih sredstev; drugi imajo dovolj sredstev, nimajo pa primernega prostora, mnogi pa nimajo ne enega ne drugega, a bi vseeno radi vlagali – v skladu s svojimi zmožnostmi – v čisto energijo, kakršna je sončna. Obenem pa v praktično vsaki skupnosti obstajajo javne zgradbe, ki imajo primerno velike površine (strehe ali druge dele stavb) za postavitev manjših solarnih elektrarn (kar je tudi najbolj ekonomično), a zanje nimajo nikakršnih finančnih zmožnosti.

Rešitev za vse to nam ponuja nov ekonomski pristop, ki mu s skupno besedo rečemo ‘ekonomija delitve’. V skladu z ekonomije delitve si ljudje lahko delijo karkoli: posamezne dobrine, zemljo, energijo, znanje, odgovornost; skupaj se lahko lotijo različnih skupnih projektov itd.

Sončni mozaik (Solar Mosaic)

V Kaliforniji so razvili poseben skupnostni partnerski projekt za sončno energijo (community solar project) poimenovan Solar Mosaic, ki predstavlja inovativen pristop k reševanju zgoraj omenjenih problemov.

Posamezniki lahko kupijo tako imenovane Tiles (tile je angleška beseda za ploščice – kopalniške, strešne, talne – ali za delčke mozaika). Tiles se glasijo na 100 $ in predstavljajo deleže (delnice) v skupnostnem projektu, ki se »sestavljajo« v večje zneske – kot mozaik, ki ga sestavlja veliko manjših delčkov. Ni naključje, da se geslo projekta imenuje Sončna energija, moč skupnosti (The Solar Mosaic, the power of community).

S skupno zbrano vsoto se na javni zgradbi, npr. šoli, postavi manjša sončna elektrarna. Šola in tudi njena okolica tako uporabljata čistejšo energijo, investitorji pa z njenim delovanjem sčasoma dobijo povrnjene svoje deleže, ki jih lahko namenijo za nove skupne projekte. Tako se v neki skupnosti zgradi vedno več sončnih elektrarn.

V kalifornijskem mestu Oaklandu so na primer ljudje v tem projektu (Oakland Solar Mosaic project) kupili 2.500 deležev (Tiles), s čimer so zbrali 250.000 $, ki so jih vložili v gradnjo sončne elektrarne na strehi javne osnovne šole. S tem šola prihrani nekaj finančnih sredstev, ljudje uporabljajo čisto energijo in v določenem času dobijo povrnjen svoj finančni vložek.

»Skupaj lahko vsi preidemo na sončno energijo« (»Together we can all go solar«) je ključno geslo projekta.

Vir: Solar Energy Meets The Sharing Economy

Ekonomija delitve

2011-05-13T22:04:00.000+02:00

Odkar je leta 2008 izbruhnila globalna ekonomska oziroma finančna kriza - predvsem zaradi špekulantskih iger velikih finančnih institucij - se ni zgodilo kaj dosti. Kljub izjemnim naporom vlad, trilijonom vloženih dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, situacija ni niti malo boljša. Celo nasprotno, kriza se je še bolj poglobila, kar vse več ljudi občuti v svojem vsakdanjem življenju.

Resda mnoge države spet beležijo gospodarsko rast in mnoge korporacije ter banke dosegajo visoke dobičke, a to je zgolj posledica obsežnih finančnih injekcij, s katerimi naj bi ustavili krizo. Ker so se morale države za pomoč velikim bankam in drugim finančnim institucijam krepko zadolžiti (pri istih ustanovah, ki so jih le malo prej reševale), imajo zdaj velikanske dolgove. Zato morajo varčevati pri izdatkih za pokojnine, socialne pomoči, za zdravstvo, šolstvo itd. In kdo jim to svetuje? Natanko tisti, ki so krizo zakuhali.

Še tako veliki (finančni) napori pa krize ne morejo rešiti. Ne morejo jo rešiti, ker je potrebno preoblikovati same temelje današnjega ekonomskega in finančnega sistema. Namesto špekulantskih iger, obsežne korupcije, vsesplošne tekme za globalne dobrine (ki uničuje celotne države, medsebojne odnose in globalno okolje), potrebujemo nekaj povsem drugega.

Tisto, kar lahko reši krizo, je - poleg temeljite reforme finančnega sistema - drugačen način porazdelitve globalnih dobrin, predvsem tistih, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (voda, osnovni prehrambeni proizvodi, energetski viri itd.) in ohranitev planetarnega okolja (npr. gozdovi, morja - pri teh dobrinah lahko govorimo predvsem o deljeni odgovornosti).

Sistem dogovorjene - na pravičnosti ter sodelovanju utemeljene - delitve dobrin lahko nadomesti današnje kaotične in destruktivne globalne trge. Kljub temu, da je na planetu dovolj ključnih dobrin za vse ljudi, pa ti trgi delujejo zgolj v interesu dela človeštva in proti vsem “interesom” naravnega okolja.

Tudi naši vzorci “ekonomskega” obnašanja še zdaleč niso trajnostno naravnani. Danes vse, kar potrebujemo, kupimo in uporabljamo predvsem sami zase; vendar bi si mnoge dobrine lahko medsebojno delili (npr. avtomobile, prostore, opremo za dom, orodje itd.). Oporo pa nam pri tem lahko “nudijo” nove informacijsko-komunikacijske tehnologije ter socialna (in ekonomska) omrežja. Delitev oziroma skupna uporaba nekaterih dobrin pomeni znatne prihranke naravnih virov, finančnih sredstev in boljšo povezanost skupnosti.

Več o ekonomiji delitve si lahko preberete v novi e-knjigi Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe na spletni strani Ekonomija delitve.

Delitev je prihodnost

2011-04-07T21:23:00.000+02:00

Da smo na ekonomskem področju (in na vseh drugih področjih na katere ima ekonomija vpliv - to pa so praktično vsa področja človeške družbe in naravno okolje) zašli v slepo ulico, je danes jasno praktično vsakomur. Spremembe so potrebne in to zelo globoke. Današnji ukrepi za reševanje ekonomske krize (zniževanje vseh mogočih pravic ljudi in hkrati večanje vpliva ekonomskih ustanov kot so velike banke in korporacije) sploh niso ukrepi za reševanje, temveč krizo samo še poglabljajo.

Danes so praktično vsi ekonomski odnosi utemeljeni na trgovanju oziroma natančneje na menjavi. Skoraj vse kar potrebujemo kupimo in imamo v lasti. Kar je skrajno potratno. Veliko stvari, ki jih imamo, uporabljamo zelo redko.

Primer avtomobil
V eni od raziskav v Veliki Britaniji so odkrili, da mestni prebivalci avto uporabljajo samo 4,6 ure na teden, kar pomeni, da avto kar 97% časa ni v uporabi (Accessing Cars), medtem ko so povprečni letni stroški za en avto 5.500 funtov (6.300 €) - gorivo, vzdrževanje, zavarovanje, popravila, cestnine itd. Kar je zelo neekonomično.

Danes obstajajo številne alternativne oblike “lastništva” avtomobilov. Še posebej atraktivna oblika je delitev avtomobilov. V ZDA doživljajo pravi razcvet na tem področju, na primer: Zipcar, RelayRides, Zimride itd. Avta ni nujno imeti v lasti, če pa ga že imamo, ga lahko delimo z drugimi in pri tem še nekaj zaslužimo.

Takšnih možnosti je še veliko (glej blog Medsebojna delitev), zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve velik obet prihodnosti, saj omogoča velike prihranke naravnih virov, manjše obremenitve okolja, pravičnejšo porazdelitev dobrin (večja dostopnost) in boljšo povezanost med ljudmi.

Poleg načina, kako lahko pridemo do dobrin (seveda bomo še vedno veliko stvari kupovali, na primer osebne predmete, hrano itd.), pa moramo spremeniti tudi naš odnos do naravnih virov in dobrin ter zagotoviti njihovo pravičnejšo globalno porazdelitev. Ključne globalne dobrine (voda, žitarice in drugi osnovni prehrambeni pridelki, energetski viri, gozdovi itd.) ne bi smeli biti več premet brezvestnega izkoriščanja ali sredstvo za bogatenje posameznikov, temveč je potrebno z njimi ravnati odgovorno in jih pravično deliti med seboj. V ta namen bi bilo potrebno ustanoviti posebno institucijo na globalni ravni, ki bi to omogočala (glej Medsebojna delitev na globalni ravni).

Prav tako so potrebne spremembe na finančnem področju, kjer imajo velike zasebne banke in druge finančne institucije skoraj popoln nadzor nad globalnimi financami. Demokratične institucije praktično nimajo več nobenega nadzora in vpliva nad delovanjem teh ustanov. Potrebno bi bilo obdavčenje vseh finančnih transakcij (s čimer bi zajezili špekulacije), zagotoviti nadzor nad finančnimi tokovi (s čimer bi bistveno omejili delovanje tako imenovanih davčnih oaz), zmanjšati velikost bank in nadzorovati njihovo poslovanje.

Tudi na področju dela so potrebne temeljite spremembe. Da bi več ljudem zagotovili delo, bi morali skrajšati delovni čas in starost upokojitve, ne pa ravno obratno. Razmisliti bi bilo potrebno tudi o univerzalnem temeljnem dohodku.

Možnosti torej so, le lotiti se jih je potrebno. Čimprej.

Osnovne potrebe, blaginja in trajnostni razvoj

2011-03-11T23:27:00.000+01:00

Kaj sploh ekonomija je in zakaj je za nas tako pomembna? Poznamo veliko definicij ekonomije, vendar skušajmo o njej spregovoriti kar se da kratko in enostavno.

Ekonomija je področje človeške družbe, ki je »odgovorno« za materialno plat človeškega bivanja. Bistven namen ekonomije je: omogočiti slehernemu Zemljanu, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe, omogočiti blaginjo vsaki človeški skupnosti in zagotoviti trajnostni razvoj planeta.

Človekove osnovne potrebe so tiste potrebe, od katerih je odvisno njegovo preživetje, a ne samo fizično, temveč tudi preživetje človeka kot družbenega (socialnega) bitja.
Zato so osnovne človekove potrebe naslednje:

- potreba po hrani in neoporečni vodi;
- potreba po zaščiti telesa (primerno bivališče, oblačila);
- potreba po zdravstvenemu varstvu in
- izobraževanju.

Zadovoljevanje posameznikovih osnovnih potreb je »samo« predpogoj za blaginjo skupnosti. Blaginja skupnosti pa ni zgolj »seštevek« posameznikov, ki lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, temveč je pogoj zanjo bivanje vseh njenih pripadnikov v zdravem naravnem okolju ter mirnem in pravičnem družbenem okolju.

Zato je ekonomsko področje tako pomemben del celotne družbe, saj mora omogočiti tako zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb kot zagotoviti blaginjo celotne skupnosti (lokalne, državne, globalne), hkrati pa ne sme uničevati planetarnih dobrin in okolja na splošno.

Blaginje človeštva vsekakor ni mogoče doseči s vsesplošnim tekmovanjem za planetarne dobrine in z njihovo nezmerno ter neodgovorno rabo, kar je danes vsesplošna praksa. Blaginjo človeštva je mogoče doseči samo z medsebojno delitvijo, kot temeljnim ekonomskim in družbenim principom. Osnovne potrebe posameznikov, blaginja skupnosti in trajnostni razvoj so tesno povezane med seboj, vez med njimi pa predstavlja medsebojna delitev dobrin.

Kupovati in hkrati pomagati

2011-03-04T15:25:00.000+01:00

Je mogoče z vsakdanjim nakupovanjem pomagati različnim neprofitnim organizacijam (društvom, šolam, vrtcem, verskim organizacijam, športnim klubom itd.), ki so nam pri srcu oziroma smo vanje vključeni? Neprofitna organizacija Great Lakes Scrip Center (GLSC), ki že od leta 1994 deluje v ZDA, na svojevrsten način povezuje kupce, podjetja in neprofitne organizacije.

Organizacija GLSC izdaja posebne darilne kartice (gift cards); vsaka kartica se glasi na določeno podjetje (trgovsko ali storitveno, ki se vključuje v ta sistem) in na določeno vsoto. Prej omenjene neprofitne organizacije naročijo določeno število teh darilnih kartic in jih »prodajo« svojim članom, podpornikom ali simpatizerjem (v nadaljevanju člani), ki s temi karticami opravljajo nakupe v podjetjih na katere se kartice glasijo.

Vendar neprofitne organizacije za darilne kartice ne plačajo polne cene, pač pa jim podjetja odobrijo različno visoke popuste – rabate (večinoma v območju od 2 do 15 %). Torej: podjetja preko organizacije GLSC neprofitnim organizacijam prodajo darilne kartice z določenim popustom, te pa svojim članom po polni ceni na katero se glasi kartica (nekaj malega gre še organizaciji GLSC za njeno delovanje). Člani s temi karticami plačujejo izdelke in storitve v podjetjih na katere se kartice glasijo.

Koristi pri tej alternativni obliki plačevanja imajo vsi:

- podjetja se promovirajo kot dobrodelna, hkrati pa si pridobijo zveste in stalne kupce (v ta sistem je vključenih več kot 500 znanih ameriških in mednarodnih podjetij kot so American Airlines, Amazon, Nike, Disney); popusti oziroma rabati pa so tako in tako del normalnega poslovanja podjetij;

- neprofitne organizacije (v ta sistem jih je vključenih približno 14.000) pridobijo finančna sredstva za svoje delovanje (v dobrih 15-ih letih delovanja je bilo tako zbranih približno 300 milijonov dolarjev za delovanje teh organizacij, celoten promet preko darilnih kartic pa je znašal 6 približno milijard dolarjev);

- člani teh neprofitnih organizacij z običajnimi nakupi (ki bi jih tako ali tako opravili) prispevajo k boljšemu delovanju svojih organizacij (npr. šole, ki jo obiskujejo njihovi otroci; cerkve, ki jo obiskujejo; društva, v katerem delujejo itd.).

Gre torej za zanimivo obliko plačevanja, od katere imata korist tako profitni kot neprofitni družbeni sektor. Lahko bi celo rekli, da se del dobičkov podjetij na poseben način vrača v družbeno skupnost kot celoto, saj nenazadnje so tudi podjetja del te družbene celote.

Proti privatizaciji skupnih dobrin

2011-02-17T19:37:00.001+01:00

Da bi politiki napolnili prazne blagajne, ki so jih temeljito izpraznili, ko so reševali banke, jemljejo, kjer le morejo in prodajajo, kar le morejo. Tako se britanska vlada namenila prodati kar vse javne gozdove (258.000 hektarov).

A predlog je na srečo takoj naletel na odpor. Skupina 38 Degrees je začela s kampanjo Rešimo naše gozdove (Save Our Forests). V kratkem času so zbrali preko pol milijona podpisov pod peticijo za ohranitev gozdov in vlada si je hitro premislila.

Ne samo v Veliki Britaniji, ljudje vsepovsod prepoznavajo pomen skupnih dobrin, ki so pomembne za celotno človeštvo. Skupne dobrine niso nekaj novega, že stari Rimljani so poznali pojem skupnih dobrin oziroma »stvari, ki pripadajo vsem«. Tako je v znamenitem Justinjanovem zakoniku iz leta 533 zapisano (cesar Justinjan je zaslužen, da so zbrali in uredili celotno Rimsko zakonodajo do njegovega časa):

»Sledeče stvari so po naravnem zakonu skupne vsem – zrak, tekoče vode, morje in potemtakem tudi morske obale. Nikomur torej ni prepovedan dostop do morske obale, pod pogojem, da se vzdrži poškodovanja hiš, spomenikov in zgradb na splošno; kajti te niso, kot je morje samo, predmet zakona narodov.«

Rimljani so poleg skupnih poznali tudi javne in zasebne dobrine. Danes pa mnogi (še vedno) zagovarjajo stališče, da je edino z zasebno lastnino mogoče učinkovito upravljati. Že res, da potrebujemo tudi zasebno lastnino, a nekatere stvari so preveč pomembne za celotno človeštvo in okoljsko ravnovesje, da bi zasebniki z njimi počeli, kar koli se jim pač zljubi.

Dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za obstoj celotnega planeta morajo imeti poseben status in z njimi preprosto ne bi smeli trgovati in špekulirati, medsebojna delitev in skrb zanje sta edina načina, kako ravnati z njimi.

Poleg skupnih dobrin, ki so jih poznali že Stari Rimljani (zrak, tekoče vode, morje in morske obale), lahko danes rečemo, da so skupne dobrine še: gozdovi, rodovitna zemlja, energetski viri, pa tudi znanje, kulturna dediščina, internet in še nekatere druge dobrine pomembne za človeštvo kot celoto.

Zato lahko samo pozdravimo Britance, ki so prepoznali pomen gozdov kot dobrine pomembne za vse. A ne, da tudi pri nas ne poznamo takšnih akcij; na primer aktivnosti za zaščito zraka v Trbovlju in okolici (Eko krog), akcija Očistimo Slovenijo in podobne, spadajo v kategorijo zaščite skupnih dobrin človeštva.

Rentalic in NeighborGoods - zakaj imeti stvari samo zase

2011-02-11T21:17:00.000+01:00

Rentalic

Rentalic je neposredni spletni trg (neposredno med dvema osebama), ki omogoča, da stvari, ki jih ne potrebujete ponudite drugim v najem – za plačilo. V najem je mogoče dati praktično karkoli: športne rekvizite, vrtno in hišno orodje, igrače, zunanji žar, računalniško opremo, kose pohištva, fotoaparate, knjige, modne dodatke in še in še stvari.

Koristi imajo tako tisti, ki dajejo v najem in tisti, ki najemajo. Prvi nekaj zaslužijo s stvarmi, ki jih ne potrebujejo, drugi pa poceni pridejo do stvari, ki jih za določen čas potrebujejo. Stvari so bolje izkoriščene, pa še ni potrebno kupovati vedno novih.

NeighborGoods

NeighborGoods (Sosedske dobrine) je spletno socialno-ekonomsko omrežje za izposojanje in posojanje različnih dobrin. Spletna stran omogoča, da se člani odločajo kdaj, kaj in komu bo posojali, na drugi strani pa kaj in kdaj bi si radi kakšno stvar izposodili.

Celotni postopek posojanja in izposojanja je brezplačen, samo verifikacija posameznikovega računa (ki ni obvezna) stane 4,99 $, kar članom prinese določene dodatne ugodnosti. Posamezniki se med seboj lahko dogovorijo za brezplačno izposojo/posojo, za določen depozit (ki se unovči, če pride do poškodbe stvari) ali za določeno najemnino.

»Pred dvemi leti je vsakdo mislil, da smo popolnoma nori,« je povedala 32-letna Micki Krimmel, ustanoviteljica NeighborGoods. Pravi, da njen uspeh temelji na »želji po skupnosti, želji po bolj trajnostnem načinu življenja in nenazadnje, gre za ekonomijo.«

Medtem, ko gre v svetu trend h graditvi in krepitvi sosedskih skupnosti, celo v ZDA, pa gremo pri nas v smeri rušenja teh izjemno pomembnih medsebojnih odnosov, saj se sosedska pomoč celo kaznuje.

Ekonomija prihodnosti

2011-02-06T21:06:00.000+01:00

Že v bližnji prihodnosti bomo priče naglemu nastajanju novih ekonomskih oblik, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Bistvena razlika – v primerjavi z današnjo ekonomijo – bo v spremenjenih vzorcih potrošnje, ki ne bo več izključno individualistična, nakup pa ne bo več prevladujoča oblika dostopa do dobrin.

Nekatere dobrine bomo v prihodnosti uporabljali skupaj oziroma si jih bomo delili, zato bomo poleg individualistične lahko govorili tudi o sodelovalni potrošnji. Ker vemo, da se nekatere naše dobrine, ki jih imamo v lasti (npr. avtomobili, različni hišni pripomočki, oblačila, knjige itd.) slabo izkoriščene, jih na različne načine lahko uporablja več ljudi.

Možnosti delitve dobrin so praktično neomejene; lahko gre za izmenjavo, oddajo in najem, izposojo, podarjanje; nekatere oblike so komercialne, druge ne; nekatere oblike delitve organizirajo podjetja, lokalne skupnosti in druge organizacije, druge pa različna gibanja, ki si prizadevajo za večjo kvaliteto življenja, vsem pa je skupno, da posamezno dobrino uporablja oziroma si jo deli več ljudi.

Večino oblik delitve dobrin podpirajo nove informacijsko komunikacijske oblike, ki omogočajo povezovanje v socialno-ekonomska omrežja. Znotraj omrežij se informacije delijo med vsemi uporabniki, kar pomeni, da vsi vedo, kdaj je kakšna dobrina na voljo, hkrati pa tudi o njeni kvaliteti, uporabnosti in načinu uporabe.

Z ekonomijo delitve, ki temelji na sodelovanju in z vse bolj popularnimi gibanji za počasnejše in preprostejše življenje, bomo zmanjšali pritisk na naravne vire in okolje na splošno (manj odpadkov in izpustov v ozračje). S spremenjenimi vzorci potrošnje se bo začel spreminjati tudi proizvodni in distribucijski sektor ekonomije in sicer v smislu bolj kvalitetnih izdelkov in drugačnemu pristopu do uporabnikov (uporabnost in dostop do izdelkov, ne pa zgolj njihova prodaja).

Kljub novim oblikam, pa bo preživela tudi klasična potrošnja, saj nekatere dobrine preprosto potrebujemo zase (npr. hrano, perilo, različne osebne predmete), a tudi tu so mogoče številne spremembe (lokalna proizvodnja in potrošnja, organizirano nakupovanje nekaterih dobrin itd.)

Ekonomija delitve, preprostejši in počasnejši način življenja ter uvajanje novih, bolj zelenih tehnologij so torej kombinacija, ki omogoča trajen družbeni razvoj in pravičnejše medsebojne odnose – tako v lokalnih kot v globalni skupnosti.

Stara roba nova raba – nov odnos do dobrin

2011-02-01T14:40:00.000+01:00

Zelo zanimiva oblika, ki jo vsaj deloma lahko uvrstimo med oblike medsebojne delitve, je posredovalnica rabljenih predmetov Stara roba nova raba, ki jo vodi Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice.

Namen posredovalnice, ki je organizirana kot socialno podjetje, ni samo, da se rabljeni predmeti »dajo ponovno v promet«, temveč tudi zaposlovanje marginaliziranih skupin prebivalstva.

Ljudje, ki imajo stare in še uporabne predmete (seznam) jih lahko donirajo posredovalnici, kjer jih kdorkoli lahko po nizki ceni kupi. Zaslužek je namenjen za plačilo zaposlenih v posredovalnici – ljudi z družbenega dna, za katere na trgu dela praktično ni prostora. Korist imajo še kupci, ki poceni pridejo do povsem uporabnih predmetov in okolje, saj se vsaj malo zmanjša obseg smetišč.

Recikl Bicikl

Zanimiv je tudi projekt skupine slovenskih študentov Recikl Bicikl, ki zbirajo stara kolesa in jih ponovno naredijo uporabne.

S projektom želijo študentje, predvsem med mladimi, prispevati k (Vizija projekta):

- zdravemu življenjskemu slogu
- gibanju mladih
- trajnostni rabi dobrin
- izboljšani kakovosti zraka
- vključenosti mladih
- spodbujanju kreativnosti mladih
- pridobivanju novih znanj in izkušenj

Tako posredovalnica Stara roba nova raba kot projekt Recikl bicikl spreminjata naš pogled na dobrine. Dobrina ni samo stvar, ki jo kupimo, uporabimo in (čim prej) zavržemo, temveč stvar, ki nas združuje, spodbuja k ustvarjalnosti in nam seveda omogoča preživetje.

Res moramo spremeniti naš odnos do dobrin – že ime nam pove, da gre za nekaj dobrega.

Zenger Farm, kako deliti delo in – kokoši

2011-01-23T22:15:00.000+01:00

Kako delati na svežem zraku, se družiti s prijetnimi ljudmi in zraven »zaslužiti« še nekaj svežih in zdravih jajc? Zenger Farm je posestvo v bližini ameriškega mesta Portland. Mestna oblast je tudi lastnik posestva, medtem ko z njim upravlja skupina prostovoljcev, ki so organizirani v neprofitno Skupino prijateljev posestva Zenger (Friends of Zenger Farm).

Na posestvu 40 prostovoljcev goji približno 70 kokoši. Edino plačilo, ki ga prejmejo, so jajca, ki jih znesejo kokoši; poleti jih vsak član dobi približno ducat tedensko, pozimi nekaj manj. Seveda bi marsikdo rekel, da se za nekaj jajc ne splača delati na posestvu, a ne gre samo za zaslužek; za meščane je delo zunaj vsekakor koristno, hkrati pa gre tudi za druženje, za katerega v hitrem mestnem tempu preprosto nimamo časa.

Posestvo Zenger Farm redno obiskujejo šolarji, ki se marsikaj naučijo o delu na kmetiji, pridelavi hrane in naravi na splošno. Sara Cogan, direktorica posestva Zenger Farm, ki deluje v sklopu kooperative Eastside Egg, pravi, da gre pri tem za »delitev dela in za delitev dobrin, pri čemer se ne uporablja denarja, za vključenost v dejansko proizvodnjo hrane in skrb za živali. Kar je res čudovito.«

Jasno je, da se člani skupine s delom na posestvu ne morejo preživljati in da se takšno delo v resnici ne splača. A čas je že, da presežemo logiko, da je naše delo smiselno le, če se nam splača. To je pogubna logika, ki je svet pripeljala do krize, v kateri smo se znašli.

Delo je lahko tudi veselje, druženje; skrb za naravo, za drugega, za živali. Mar se to ne splača? Na ekonomijo ne smemo gledati zgolj z vidika »kaj bomo imeli mi od tega«, temveč moramo »videti« tudi preko tega: kaj ima od tega skupnost, kaj narava in kaj drugi ljudje. Ali pa naj bo naše delo preprosto opravljeno iz čistega veselja.

Lending Club - posojanje zaradi posojanja

2011-01-18T21:05:00.000+01:00

Lending Club (slovensko »Klub za posojanje«) je spletna finančna skupnost, ki neposredno povezuje posojilodajalce in posojilojemalce. Lending Club je začel delovati leta 2007; njegovo poslanstvo je ustvariti alternativo obliko klasičnim bankam.

Prednosti takšnega načina poslovanja so:

- dostop do denarja v nekaj minutah;
- če si sposojate, se lahko pogajate za posojilo in takoj dobite višino obrestne mere;
- če investirate, lahko takoj odprete račun in začnete oblikovati portfelj (kombinacijo vložkov), ki vam omogoča boljši zaslužek kot druge naložbe podobnega tveganja;
- vse se odvija elektronsko (online), zato je ves proces hiter, zaupen, zaseben in varen.

Do začetka leta 2011 je bilo preko tega sistema zbranih 200 milijonov $. Investitorjem je bilo izplačano preko 15 milijonov $ obresti; povprečni donos pa je dosegel 9,68 %.

Obrestne mere za posojilojemalce so različne glede na oceno tveganja. Investitorji oziroma posojilodajalci lahko vložijo denar za konkretnega izposojevalca ali glede na vrsto posojila; za konkretno posojilo pa je odgovorna institucija Lending Club. Posojilodajalci pa lahko kombinirajo več vrst posojil (portfelj), najmanjši vložek je 25 $.

Lending Club nadzorujejo ameriški finančni nadzorniki, namenjen pa je zgolj ameriškim državljanom. Podoben sistem je Zopa, ki deluje v Veliki Britaniji.

Lending Club je torej spletna finančna platforma, ki povezuje tiste s presežkom denarja s tistimi, ki ga potrebujejo. Prednosti takšnega bančništva so, da odpade ogromen bančni aparat, ki bistveno podraži posojila. Posoja se realni denar, ne pa tako kot pri klasičnih komercialnih bankah, ki s posojili ustvarjajo nov denar.

Lending Club in sorodne oblike predstavlja alternativo vsemogočnim bankam in dejansko predstavljajo bistvo bančništva: presežki denarja se namenjajo neposredno posojanju, ne pa špekuliranju ali megalomanskim kreditom, ki niso nikoli vrnjeni.

Clothing Exchange – velika trgovina, kjer je vse zastonj

2011-01-13T20:52:00.000+01:00

Predstavljajte si ogromno trgovino z oblačili, kjer je vse zastonj. V Avstraliji so že leta 2004 začeli z zanimivo idejo delitve oblačil, čevljev in modnih dodatkov na posebnih sejmih.

Clothing Exchange (kar v slovenščini pomeni »zamenjava oblačil«) je začela Katherine Luckins, ki je s tem želela zmanjšati pretirano potrošnjo v Avstraliji in s tem zmanjšati pritisk na okolje. Tovrstni sejmi se zaenkrat odvijajo v mestih Melbourne, Sydney, Adelaide, Perth in Brisbane.

Osnovni namen projekta je spodbujati k ponovni uporabi oblačil, čevljev in modnih dodatkov, s čimer bi zmanjšali potrebo po novih izdelkih, ki zahtevajo veliko izrabo novih naravnih virov. Oblačilna industrija – z vidika obremenjenosti okolja – spada med zelo potratne. Že pridelava bombaža zahteva velike količine vode in pesticidov, kasnejša predelava pa še veliko kemičnih dodatkov in transport na velike razdalje (glej The Story of Stuff – Zgodbo o stvareh).

Kako potekajo sejmi

Sejmi zahtevajo relativno malo: večji prostor in enostavno opremo (stojala, obešalnike in ogledala). Udeleženci vnaprej, preko spleta, rezervirajo svoje karte. Na sejem lahko vsakdo prinese največ šest oblačil, parov čevljev ali modnih dodatkov, ki jih ne namerava več nositi oziroma uporabljati in za vsak kos dobi »denar« - en žeton. Vsak kos garderobe pregleda komisija. V približno pol ure osebje (vsi so prostovoljci) po »trgovini« razpostavi oblačila, čevlje in modne dodatke, medtem pa udeleženci v preddverju klepetajo ob koktailu in piškotih.

Ko se »trgovina« odpre, vsakdo lahko pomeri in izbere šest kosov garderobe, ki jih ob izhodu plača z žetoni. Sam dogodek ima tudi družabni značaj, saj se udeleženci med seboj posvetujejo ali se preprosto družijo. Če kaj oblačil ostane, ker morebiti kdo ne »zapravi« vseh žetonov, se preostali kosi podarijo dobrodelnim organizacijam. Na takih sejmih se znajde veliko kosov izjemno kvalitetnih izdelkov najuglednejših svetovnih modnih znamk.

Torej, če se v letu dni naveličate svojega oblačila ali torbice, vam tega ni potrebno zavreči, saj bo to mogoče komu drugemu povsem primerno za uporabo; vi pa si tudi izberete nekaj lepega in še kupiti vam ni treba nekaj novega. Torej gre za vaš finančni prihranek in vaš prispevek k ohranitvi okolja. Samo sejem je potrebno organizirati.

Medsebojna delitev dobrin res ponuja neomejene možnosti.

Zimride – zakaj bi se vozili sami

2011-01-08T21:16:00.000+01:00

V avtomobilih se pogosto vozimo sami, kar je potratno tako z ekonomskega kot z ekološkega vidika. Spletno omrežje Zimride je preprost način, kako najti prijatelje, sošolce ali sodelavce, ki se vozijo po istih poteh - v službo, šolo, na fakulteto ali kam drugam. S kombinacijo socialnih omrežij in posebnega računalniškega programa, ki poišče najoptimalnejšo pot za uporabnike storitve, postane delitev sedežev v avtu enostavna.

Zato spletno omrežje Zimride, ki deluje v ZDA, omogoča družaben, trajnosten in sprejemljiv način transporta. Kar pomeni, da udeleženci prihranijo denar in prispevajo k manjšim izpustom toplogrednih plinov. Zimride se osredotoča predvsem na gimnazijska, univerzitetna in podjetniška okolja, kjer je veliko potreb po prevozih.

Zimride si »pomaga« s Facebook omrežjem, v okviru katerega je že tako in tako veliko informacij o drugih uporabnikih (prijateljih) ter drugih koristnih podatkov, ki koristijo članom omrežja Zimride. Poleg tega Zimride omogoča tudi sodelovanje v sistemu Zipcar in podobnih sistemih za delitev avtomobilov – kar pomeni, da gre še za dodatne prihranke in še bolj trajnostne načine prevoza.

Samo v prvem mesecu delovanja se je v omrežje Zimride registriralo preko 1.700 uporabnikov. V univerzitetnem kampusu Boulder (v ameriški zvezni državi Kolorado) so v enem letu opazili za 20 % manj prošenj za stalna parkirna mesta, kajti mnogi študentje in zaposleni se namesto sami, zdaj vozijo skupaj.

EcoSharing - Facebook delitev

2011-01-06T19:45:00.000+01:00

EcoSharing ali po slovensko »EkoDelitev« je sodobna oblika delitve različnih stvari med prijatelji. Prijatelji in družinski člani so si od nekdaj posojali in delili različne stvari, z novimi tehnologijami pa to lahko počnemo na novi ravni – v okviru največjega globalnega socialnega omrežja Facebook.

EcoSharing je Facebook aplikacija (program razvit posebej za Facebook), ki omogoča delitev stvari z prijatelji, ki jih sami izberemo. Aplikacija omogoča, da stvari, ki jih trenutno ne rabite in objavite na spletu, vidijo samo vaši izbrani prijatelji. Z njimi se potem sami dogovorite o izmenjavi določenih stvari.

Prav tako, kot pri drugih oblikah delitve s takšno izmenjavo dobrin:
- prihranimo denar;
- zmanjšamo količino odpadkov, ker ne potrebujemo toliko novih stvari;
- damo v uporabo stvari, ki jih trenutno ne potrebujemo in
- dobimo dostop do številnih uporabnih stvari, ki jih ponujajo drugi.

EkoSharing je torej ekološki in – prijateljski.

»Knjižnična« izposoja/delitev dobrin

2011-01-03T21:07:00.001+01:00

Tako, kot smo v knjižnicah že dolgo vajeni izposojanja oziroma delitve knjig, je mogoče organizirati tudi druge oblike izposoje/delitve dobrin. V praksi v številnih skupnostih že lep čas delujejo izposojevalnice orodja za hišna opravila, za vrtno orodje, za športne rekvizite itd.

Na takšen način pa bi lahko izposojali tudi številne druge dobrine. Dejansko namreč veliko stvari potrebujemo zgolj občasno. Možnosti so seveda spet različne. Člani neke skupnosti (stanovanjski blok, šola, društvo itd.) lahko sami naredijo »seznam stvari«, ki jih lahko ponudijo drugim v začasno uporabo. Lahko pa sistem izposoje/delitve dobrin organizira lokalna skupnost, dobrodelna organizacija ali podjetje (profitno ali neprofitno).

Podjetniška izposoja/delitev dobrin

Proizvodna podjetja ali trgovine bi lahko nekatere proizvode preprosto izposojale – za plačilo, a ne previsoko. V bistvu to pomeni večkratno »prodajo« izdelkov, kar v končni fazi lahko pomeni celo boljši zaslužek od enkratne prodaje, hkrati pa je to tudi dobra promocija podjetja in njegovih izdelkov. Predvsem izposoja športnih rekvizitov je že sedaj precej razvita (npr. smuči, sanke, čolni), a izposoja/delitev stvari ima praktično neomejene možnosti. Informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo enostaven pregled ponudbe, rezervacij in tudi plačevanja.

V prihodnosti bomo imeli velike oddelke znotraj trgovin ali podjetij, kjer bo možna enostavna izposoja nekaterih dobrin. Tudi tu se odpira več možnosti: »kupci« bodo sami prišli po želeno dobrino in jo "na licu mesta" plačali ali pa jo bodo preprosto rezervirali, plačali preko spleta in jo prejeli preko različnih oblik dostave.

Nekatere dobrine bomo seveda še naprej kupovali (hrana, vsakdanja oblačila, kozmetika itd.), nekatere pa si bomo zgolj izposodili oziroma delili z drugimi za določen čas (npr. orodje za hišna in vrtna opravila, opremo za kampiranje in občasne športne aktivnosti, sesalec za globinsko čiščenje itd.). Možna bo seveda tudi dostava na dom, podjetja pa bodo lahko sproti vzdrževala vrnjene dobrine.

Takšen sistem ne bo pomenil manj, temveč več delovnih mest; namesto proizvodnje več dobrin, bo poudarek na proizvodnji manj, a bolj kvalitetnih dobrin. Z delitvijo dobrin se bodo torej odprla nova delovna mesta: za izposojanje, dostavo, servis, svetovanje itd.

Tudi uporabniki sami si bodo preko spletnih omrežij lahko izmenjevali izkušnje, opozarjali na nepravilnosti ali podjetjem dajali pobude za izboljšanje izdelkov in storitev. Z delitvijo dobrin se nam torej odpira polje izjemnih možnosti.

Kar je moje, je tvoje (naše)

2010-12-28T21:10:00.002+01:00

Današnja ekonomija je izrazito individualistična. Posameznik je tisti, ki naj bi imel v lasti vsako dobrino, ki jo potrebuje. Podjetja oglaševanje svojih izdelke vedno naslavljajo na potrebe posameznika oziroma še večkrat na njegove želje. Družbeni status posameznika je pogojen z lastništvom dobrin (“več imaš, več veljaš”); imeti ima prednost pred uporabljati. Tudi ljudje v preteklosti so imeli svoje stvari, a mnogo so jih uporabljali skupaj oziroma so si jih posojali ali delili.

In ne samo to, stvari morajo biti danes vedno nove, moderne, modne; ko niso, jim zavržemo, četudi so še uporabne ali skoraj nove. Tudi to je fenomen našega časa, na odpadih konča neskončno še uporabnih stvari, ki bi mnogim koristile še dolgo časa.

Lahko v sodobnem času spremenimo odnos do dobrin in jih začnemo uporabljati drugače. V izjemni knjigi Kar je moje, je tvoje: Rast sodelovalne potrošnje (What's Mine Is Yours: The Rise of Collaborative Consumption) sta avtorja Rachel Botsman in Roo Rogers popisala pravo »eksplozijo« novih ekonomskih oblik, ki temeljijo na medsebojni delitvi in novih informacijsko-komunikacijskih tehnologijah.

Dejansko lahko opazimo izjemen premik od načela individualne potrošnje k načelu sodelovalne potrošnje, kjer je ena dobrina dostopna več ljudem ali povedano drugače: eno dobrino lahko uporablja (si deli) več ljudi; npr. avto, kolo.

Takšne oblike niso nekaj novega, a doslej smo jih poznali samo v okviru manjših skupnosti (predvsem v družinah). Sodobne tehnologije pa nam zdaj omogoča, da to storimo na mnogo širši ravni, s čimer se bistveno poveča dostopnost do dobrin (zmanjšanje revščine), hkrati pa jih potrebujemo manj (manjše obremenitve okolja). Sodelovalna potrošnja, ki je del ekonomije delitve, pomeni tudi krepitev družbenih vezi.

Kiva – krediti, ki spreminjajo življenja

2010-12-24T20:33:00.001+01:00

Čeprav je pretirano kreditiranje (med drugim) krivo za današnjo ekonomsko krizo, pa je kreditiranje lahko tudi pot za rešitev iz revščine. A ne gre za kreditiranje velikih finančnih institucij (Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in velikih bank), ki pogosto naredijo več škode kot koristi, temveč za posojanje običajnih ljudi običajnim ljudem.

Ljudje iz bogatejših delov sveta, ki lahko pogrešijo manjše vsote denarja (npr. 25 €) s tem denarjem veliko pripomorejo k boljšemu življenju posameznikov, družin in skupnosti iz revnejših delov sveta.

Kiva

Kiva je organizacija, ki omogoča ljudem, da preko spleta posojajo denar obstoječim institucijam za mikrofinaciranje, te pa denar posojajo malim podjetnikom in kmetovalcem ter študentom iz revnejših predelov sveta. S kombinacijo mikrofinanciranja in spleta, Kiva gradi globalno skupnost ljudi povezanih preko posojanja, katerega glavni namen je boj proti revščini.

Organizacija Kiva deluje iz prepričanja, da:

- so ljudje po naravi velikodušni in radi pomagajo drugim, če imajo za to pošteno možnost;
- so revni zelo motivirani in zelo uspešni, če le imajo priložnost;
- se s povezovanjem ljudi ustvarjajo medčloveški odnosi, ki presegajo finančne transakcije in gradi se globalna skupnost, kjer si ljudje izkazujejo podporo in se pogum.

Do 19. septembra 2010 je bilo preko organizacije Kiva izdanih preko 160 milijonov $ več kot 750.000 posojilojemalcem, povprečno posojilo je znašalo dobrih 380 $. Stopnja vračanja je dosegla 98,99 %, kar daleč presega »običajno« vračanje kreditov bankam.

Posameznik lahko posodi tudi majhne vsote (a ne manj kot 25 $), ki se združujejo v primerno velik kredit. Posojanje in vračanje denarja posojilodajalcem poteka preko varnega spletnega sistema PayPal. Ko se denar vrne, ga lahko posojilodajalec obdrži ali pa ga ponovno posodi.

Na spletni strani organizacije so zabeležene zgodbe in fotografije ljudi, ki so prejeli ali želijo kredite. Kiva - beseda 'kiva' v svahiliju pomeni "sporazum" ali "enotnost" – je dokaz, da je denar moč (energija), ki jo lahko usmerimo v splošno dobro ali pa v destruktivne namene (za špekulacije, vojne, potrošnjo luksuznih dobrin itd.).

Kreditiranje, kot ga omogoča organizacija Kiva ni klasično bančno kreditiranje. Gre prej za “investiranje” v ljudi v revnih državah, ki si s prejetimi sredstvi lahko zagotovijo lastno blaginjo. Vemo namreč, da je enostranska in enkratna pomoč pogosto povsem neučinkovita in ima le redko dolgoročne učinke. Pri Kivi pa ljudje dobijo sredstva za aktivnosti (kmetovanje, malo podjetništvo), ki jim omogočijo tako boljše življenje kot za vračilo sredstev. Temu sistemu bi lahko rekli tudi dobrodelno kreditiranje.

Viri: Kiva, Wikipedia, Share Slovenija

Sejem medsebojne delitve

2010-12-18T20:30:00.002+01:00

Koliko stvari – še povsem uporabnih – nam leži v predalih, v omarah, na policah? Veliko, vsaj pri večini pripadnikov potrošniške družbe. Kako jih dati komu drugemu, ki jih bo z veseljem uporabljal, hkrati pa dobiti nekaj zase ali za svoje bližnje, prijatelje? Na zelo enostaven način je mogoče organizirati sejem, kakršnega so organizirali v centru CIRIUS Kamnik.

CIRIUS-ov SEJEM MEDSEBOJNE DELITVE

(Objavljeno v: Kamničan.si)

V petek, 17. decembra 2010, je v centru CIRIUS Kamnik potekal čisto poseben sejem, poimenovan »Sejem medsebojne delitve«. V čem je bil ta sejem tako poseben?

Zaposleni, učenci in dijaki so lahko od ponedeljka do četrtka prinesli eno ali več rabljenih stvari; na primer knjige, CD-je, DVD-je, družabne igre, igrače, oblačila. Za vsako prinešeno stvar je vsakdo prejel po en kuponček, ki jih je oblikoval absolvent Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Martin Fujan iz Kamnika.

Vse prinešene stvari so bile v petek, na dan sejma, razpostavljene na stojnicah. Z vsakim kupončkom je bilo mogoče »kupiti« eno stvar po izbiri. Kupončki pa so lahko služili tudi kot darilo, saj so jih tisti, ki so jih imeli več (ker so prinesli več stvari) lahko podarili drugim. Poleg tega pa je bilo »trgovanje« prav zanimivo in zabavno, saj so bili »prodajalci« in »kupci« kar dijaki sami.

Torej, ne da bi kdorkoli zapravil en sam cent, je potekalo izmenjevanje ali podarjanje – delitev rabljenih stvari. Marsikdo je brez nakupovanja novih stvari (in s tem zapravljanja denarja) prišel do kvalitetnega darila za bližajoče praznike, hkrati pa se »znebil« stvari, ki jih ne potrebuje več. Tisto, kar je za nekoga neuporabno ali odvečno, je za drugega lahko pravi zaklad.

Takšen način medsebojne delitve dobrin je zelo enostavno izpeljati, še zlasti v šolah, društvih in manjših skupnostih, še posebej pa je za to primeren praznični čas.

Etsy - ustvarjalnost, ki povezuje

2010-12-14T19:29:00.001+01:00

Etsy je podjetje in hkrati skupnost, ki omogoča ljudem, da izdelujejo različne doma narejene izdelke in jih povezuje s kupci. Podjetje povezuje ljudi, ki izdelujejo ročne izdelke s tistimi, ki jih želijo kupiti.

Za vsak izdelek, ki se uvrsti na njihovo listo, podjetje zaračuna 20 centov (dolarskih) in 3,5 odstotka od vsake prodaje, kar je bistveno manj od klasičnih trgovin, kjer pravi izdelovalci na koncu prejmejo le manjši del končne vrednosti izdelka, v revnejših deželah tudi samo 1 %. Ponavadi se izdelki prodajajo v vrednosti 15 do 20 dolarjev, večinoma pa jih ponujajo ženske.

Poleg doma narejenih izdelkov se v okviru tega sistema ponujajo tudi izdelki starejšega datuma, doma narejene sladkarije in pripomočki za ročno delo. Ponudba je izjemno pestra: keramični, papirni, lesni in stekleni izdelki; igrače, lutke, sveče, poročni dodatki, nakit, kozmetični izdelki; piškoti, sladkarije in še in še - vse seveda ročno delo.

Podjetje Etsy poleg povezovanja izdelovalcev s kupci nudi tudi marketinško in drugo podporo svojim strankam, plačevanje je urejeno preko spletnih sistemov (npr. PayPal). V newyorškem Brooklynu ima podjetje Etsy prostore (Etsy Labs), kjer se izdelovalci lahko srečujejo. Poleg prostora so jim na voljo pripomočki, doniran material; tamkaj so organizirane različne delavnice in posebni dogodki.

Etsy omogoča marsikomu dodaten zaslužek ali sploh zaslužek z domačim delom, drugim pa kvalitetne izdelke, ki jim jih ni potrebno iskati v številnih trgovinah, kjer so pogosto cene še bistveno višje. Koristi so torej obojestranske.

Etsy je torej še ena sodobna ekonomska oblika, ki jo podpirajo informacijsko-komunikacijske tehnologije, hkrati pa spodbuja ustvarjalnost in povezuje ljudi.

Prednosti delitve dobrin

2010-12-06T22:02:00.002+01:00

Če si (nekatere) dobrine delimo z drugimi, nam to prinaša številne koristi, kot posameznikom in kot celotni skupnosti. Predvsem so koristi delitve naslednje:

- prihranimo denar (če imamo stvari izključno v svoji lasti, imamo poleg nakupa še stroške z vzdrževanjem, hranjenjem in varovanjem);

- zmanjša se obremenitev okolja (če več ljudi uporablja eno stvar, se porabi manj naravnih virov, hkrati pa ljudje manj uporabljajo nepotrebne stvari ali storitve; npr., če si avto delimo z drugimi, bolj premislimo, kdaj ga bomo zares uporabili);

- izboljšajo se medsebojne vezi v skupnosti (ljudje, ki skupaj uporabljajo stvari, si tudi drugače pomagajo).

Kaj vse je mogoče deliti?

Prevozna sredstva
Delitev koles je verjetno najbolj razširjena in dodelana oblika delitve dobrin. Organizirajo jo predvsem večja mesta in lokalne skupnosti, ki s tem rešujejo tudi okoljske probleme in probleme javnega prevoza. Poleg tega je precej razvita tudi delitev avtomobilov in celo jaht ter letal. (Primeri: B-cycle, Zipcar, ShareZen)

Obdelovalno zemljo
Nekateri imajo zemljo - gredico, vrt, manjši park, pa je ne obdelujejo (bodisi ker nimajo časa bodisi ker fizično ne zmorejo), drugi imajo željo, da bi obdelovali zemljo, pa je nimajo. Zato obstajajo spletne skupnosti, ki omogočajo delitev te ključne človekove dobrine; “plačilo” se ne izvaja z denarjem, temveč z delom pridelka (Primera: Landshare, SharedEarth)

Bivalni prostor
Soba, stanovanje ali hiša; če jih določen čas ne potrebujete, jih ponudite drugim, ki jih potrebujejo - kot turisti, popotniki, poslovneži itd. (Primera: Airbnb - komercialno, CouchSurfing - brezplačno)

Oblačila
Veliko oblačil uporabljamo le kratek čas, še zlasti otroška. Enostavno jih ponudimo na spletu in pošljemo tistemu, ki bi jih želel imeti, prav tako si mi lahko pridobimo oblačila od drugih. (Primeri: ThredUp, Bigwardrobe, Clothing Exchange - kot sejem)

Knjige, CD, DVD
Doma imamo veliko knjig, CD-jev, DVD-jev, ki jih ne bomo nikoli več prebrali ali pogledali, lahko pa jih enostavno delimo z drugimi. (Primeri: Swap Books, Swap DVD, Swap CD; Project Gutenberg, Sharing Books - prosto dostopne knjige v digitalni obliki)

Spretnosti
Mogoče lahko nekomu prepleskamo stanovanje, nekdo drug pa nam popravi računalnik ali kar koli drugega. (Primer: Časovna banka)

Mikrokredite (denar)
Z majhno vsoto lahko pomagate ljudem v revnejšem delu sveta; denar dobite nazaj, hkrati pa dejansko pomagate ljudem iz revščine - bolj, kot če zgolj dajete pomoč dobrodelnim organizacijam, kar seveda tudi ni napačno. (Primer: Kiva)

In še bi lahko naštevali. Praktično vsak dan se pojavljajo nove oblike delitve dobrin, vsem pa je skupno, da za svoje delovanje uporabljajo sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije. Seveda je prav, da bomo še naprej imeli nekatere stvari v osebni ali družinski lasti, a marsikaj si bomo v prihodnosti lahko delili.

Možnosti so praktično neomejene, prav tako tudi organizacijske oblike delitve (profitno podjetje, neprofitno podjetje, nevladne organizacije, društva; v okviru lokalnih skupnosti itd.). Nove tehnologije tako povzročajo družbeno (Wikipedia, Wikileaks; Facebook, Twitter itd.), prav tako pa tudi ekonomsko revolucijo.

Delitev knjig - Sharing Books

2010-11-28T23:45:00.001+01:00

Vse več je znamenj, da zares vstopamo v novo dobo, dobo medsebojne delitve. Medsebojna delitev pomeni, da ni potrebno imeti v lasti vseh stvari, ki jih potrebujemo; ali pa tiste stvari, ki jih ne potrebujemo več, damo nekomu drugemu v uporabo. Če imamo stvari v lasti, potem imamo najprej stroške z nakupom, kasneje pa z vzdrževanjem in varovanjem, a le nekatere od teh stvari pogosto ali redno uporabljamo. Kolikokrat potrebujemo orodje za hišna popravila, kolikokrat preberemo knjige, pogosto celo kolesa in avtomobila ne uporabljamo vsak dan? Ali pa otroška oblačila; koliko še povsem uporabnih preprosto zavržemo?

Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (računalniki, mobilni telefoni, internet) nam omogočajo enostaven dostop do stvari, ki jih potrebujemo (npr. Zipcar) ali pa stvari, ki jih ne potrebujemo več, damo enostavno v uporabo nekomu drugemu (npr. Freecycle). Nekatere stvari pa so lahko preprosto na voljo vsem, ob vsakem času, npr. knjige.

Delitev knjig (Sharing books)

Delitev knjig (Sharing Books) je spletni projekt, ki ga je postavil Pierre Lapointe. Na spletni strani so objavljene otroške knjige različnih avtorjev, ki svoje knjige prepustijo projektu delitve knjig. A to še ne pomeni, da jih avtorji ne smejo tržiti na klasičen način.

Knjige so (v pdf formatu) prosto dostopne komerkoli; potrebna je samo registracija. Trenutno je na voljo 297 knjig, ki so bile več kot 45.000-krat prenešene (“download”). A ne gre samo za delitev knjig, Pierre Lapointe je ustvaril unikaten poslovni model, kjer se ves dohodek deli po ključu: ⅓ za pismenost otrok v nerazvitem svetu, ⅓ za avtorje knjig in ⅓ za podjetje. Projekt se financira z donacijami, sponzorskimi sredstvi, korektnimi oglasi, prodajo knjig v tiskani obliki itd.

Še en dokaz torej, da je mogoče delovati hkrati poslovno, dobrodelno in omogočiti ljudem prost dostop do dobrin (v tem primeru knjig).

Delitev knjig, CD-jev, DVD-jev (Swap books)

Še en izjemen sistem delitve knjig je Swap Books. Potrebno se je zgolj včlaniti v klub. Knjigo, ki jo želite, poiščete na njihovi spletni strani in jo prejmete direktno od lastnika. V zameno morate ponuditi drugo knjigo in ko dobite “povpraševanje” jo pošljete tistemu, ki jo želi (stroški pošiljanja so vaši). Z vsako poslano knjigo dobite 1 kreditno točko, ki vam omogoča naročilo 1 knjige; v začetku pa dobite 2 kreditne točke, ne da bi poslali katerokoli knjigo (glej navodila). Trenutno je na voljo preko 2,8 milijona knjig. Sorodni sta storitvi: Swap DVD in Swap CD.

Project Gutenberg

Seveda pa je potrebno omeniti še spletno stran Project Gutenberg, kjer je na voljo preko 34.000 naslovov. Projekt je že leta 1971 začel Američan Michael Hart, ki želi, da je čim več knjig prosto dostopno vsem ljudem. Večina del je starejšega datuma, zaradi prenehanja zaščite avtorskih pravic. V zadnjem času so na voljo tudi CD-ji in DVD-ji.

Knjige so sploh prva dobrina, ki so si jo ljudje lahko javno delili. Prvo javno knjižnico je leta 1883 postavil škotsko-ameriški industralec in bogataš Andrew Carnegie v svojem rojstnem kraju na Škotskem. Na vhodu v skoraj vsako knjižnico je bila lanterna oziroma luč kot simbol razsvetljenstva.

Bo tudi nova ekonomija delitve, ki se dobesedno poraja pred našimi očmi, končno omogočila uveljavitev starih razsvetljenskih idej: znanja, svobode, bratstva, pravičnosti, enakopravnosti itd.

B-cycle, delitev koles

2010-11-11T21:53:00.002+01:00

Delitev koles (bicycle sharing) ni nova storitev, saj so s tem poskusili že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Amsterdamu (White Bicycle Plan) in kasneje tudi v nekaterih drugih, predvsem evropskih mestih. A za pravi razvoj delitve koles je bilo še prezgodaj, saj takšen sistem lahko uspešno deluje šele z razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij (internet, mobilni telefoni, plastične kartice...).

Mnoga mesta po svetu že uvajajo ta sistem, ki lahko pripore k čistejšemu zraku in zmanjšanju gneče na cestah (npr. Bixi v Montrealu, pariški Vélib’, washinghtonski SmartBike). Poglejmo si primer enega najsodobnejših sistemov delitve koles v ameriškem mestu Denver.

B-cycle, Denver

V ameriškem Denverju so na letošnji (2010) Dan Zemlje začeli z delitvijo koles B-cycle. Za tiste, ki kolo uporabljajo za vožnjo v službo, je uporaba kolesa lahko celo cenejša od goriva. Dnevni dostop do kolesa stane 5 $ (3,5 €), tedenski 20 $ (15 €), mesečni 30 $ (22 €) in letni 65 $ (47 €), kar pomeni 365-dnevni dostop do kolesa; če pa kolesar vrne kolo v manj kot pol ure, ne plača nič. Pri sistemu delitve koles (in tudi drugih dobrin) seveda ne gre za to, da bi imeli kolo za določeno obdobje popolnoma “v lasti” (kot pri običajnih najemih), ampak ga uporabniki vzamejo takrat, ko ga potrebujejo.

Uporaba je popolnoma avtomatizirana. Kolesa so priklenjena v posebnih boksih na 50 različnih točkah v mestu Denver (v bližini pomembnih zgradb, postajališč javnega prevoza itd.), na voljo je 400 koles (november 2010). Odklenejo se s posebno elektronsko kartico (B-card), ki jo prejme vsak član in je veljavna glede na plačano obdobje. Za nečlane je plačilo (do 24 ur) mogoče na licu mesta, na posebnem avtomatu s plačilno kartico. Tudi vračanje kolesa v poljuben boks je enostavno - kolo se samodejno priklene, kar računalniški sistem tudi zabeleži. Preko spleta je mogoče spremljati trenutno število koles na katerikoli točki, kjer so kolesa parkirana.

“B-cycle pa ni samo sistem za delitev koles, temveč je njegov namen tudi izgradnja skupnosti. Člani skupnosti B-cycle imajo svojo lastno stran, na kateri se med drugim beležijo prevoženi kilometri, prihranki izpustov ogljika, porabljene kalorije, prihranjen denar in opisi poti,” pravi Brent Tongco, predstavnik za B-cycle denverske mestne uprave, ki je nosilka tega projekta. Nove tehnologije (npr. RunKeeper na iPhonu) beležijo hitrost kolesarjenja, prevoženo razdaljo in traso prevožene poti.

“Člani imajo s preprostim pritiskom na gumb možnost z drugimi deliti to informacijo na Facebooku in Twitterju. Socialno mreženje (social networking) igra pomembno vlogo pri Denverskem sistemu B-cycle”, pravi Brent Tongco. Torej ne gre samo za kolesa, gre tudi za druženje, pridobivanje prijateljev, izmenjavo izkušenj, ohranjanje okolja itd. Nove tehnologije, ki omogočajo delovanje socialno-ekonomskih omrežij, prinašajo velike ekonomske in družbene spremembe. Deliti si stvari, pomeni tudi deliti si odgovornost: do dobrin, do drugih, do okolja in družbe kot celote. Deliti si z drugimi je nenazadnje tudi družabno in zabavno.

Freecycle, prosto kroženje dobrin

2010-11-07T20:50:00.002+01:00

“Naše poslanstvo je izgraditi vsesvetovno gibanje darovanja, ki zmanjšuje odpadke, prihrani dragocene surovine in zmanjša obseg naših smetišč ter našim članom prinaša ugodnosti večjih skupnosti.”

Tako se glasi moto gibanja Freecycle (s polnim imenom Freecycle Network, kar lahko prevedemo kot “omrežje prostega kroženja” dobrin), ki povezuje preko 4.800 skupin s preko 7.600.000 člani (v novembru 2010).

Freecycle je neprofitno gibanje ljudi, ki brezplačno dajejo in prejemajo (podarjajo) stvari v svoji skupnosti. S tem so uporabne stvari dlje v uporabi oziroma jih ne vržemo prekmalu v smeti. Vsako lokalno skupine koordinira prostovoljec, članstvo je brezplačno.

Američan Deron Beal je z gibanjem Freecycle začel leta 2003, ko se je čudil, kako težko je najti koga, ki bi potreboval njegove še uporabne stvari. Na spletni strani Yahoo je ustvaril odprto listo, na kateri je vsakdo lahko objavil, kaj je pripravljen podariti.

Ključna prepostavka gibanja Freecycle se glasi: “Ni takšne stvari, ki bi ji lahko rekli odpadek, so samo uporabne stvari na napačnem mestu.” Deron Beal prav tako vseskozi ponavlja svoje načelo: “Kar je za nekoga odpadek, je za drugega lahko zaklad.”

Res je, koliko stvari zavržemo po nepotrebnem; stvari, ki bi številnim zelo dobro služile.

ThredUP, delitev oblačil

2010-11-03T21:12:00.001+01:00

“Obleke ne rastejo, otroci pa.” (“Clothes don't grow. Kids do.”) Takšno je geslo še ene zanimive ideje, ki “deluje” na podlagi medsebojne delitve. Spletna stran ThredUP je namenjena izmenjavi kvalitetnih rabljenih oblačil za otroke. Zaenkrat deluje zgolj v ZDA.

Nov član si po registraciji na spletni ogleda ponudbo škatel z oblačili (z vsemi podatki: velikost, barva, material, blagovna znamka), ki se mu zdijo najprimernejša za njegove otroke. Škatlo, ki mu je všeč, naroči in jo prejme po pošti; stroški za škatlo so 5 $ + poštnina.

To škatlo napolni z oblačili, ki jih njegov otrok ali otroci ne potrebujejo in podatke o vsebini škatle objavi na spletni strani. Ko nekdo njegovo škatlo izbere, jo pošlje brez kakršnih koli dodatnih stroškov, saj plača samo “naročnik” škatle (ThredUP ima posebno pogodbo z ameriško pošto in s tem zajamčene cene).

Spletna stran ThredUp je začela z delovanjem januarja 2009. Doslej (do novembra 2010) je bilo ponujenih skoraj 15.000 škatel z oblačili in izmenjanih več kot 255.000 kosov oblačil, s čimer je bilo prihranjenih skoraj milijon $.

“Na plusu” so vsi: starši dobijo in oddajo kvalitetna oblačila skoraj zastonj, hkrati pa imajo od tega nekaj še pošta in podjetje, ki vodi spletno stran. Da ne omenjamo okolja, ki ga z številnimi potrošniškimi izdelki zelo obremenjujemo - bolj kot se zavedamo (glej: The Story of Stuff).

AirBnb, delitev prostora

2010-11-02T12:53:00.002+01:00

Airbnb je svoboden spletni trg za oddajo in najem bivalnega prostora - od proste postelje do gradu; od ene noči do celega leta. Time Magazin je AirBnb poimenoval “eBay za prostor” (eBay je največji svetovni spletni trg, kjer je mogoče kupiti in prodati praktično vse).

AirBnb omogoča ljudem, da preko spleta oddajo bivalni prostor, ki ga trenutno ne potrebujejo (npr. ležišče, sobo, celo stanovanje, hišo) in si s tem omogočijo dodaten zaslužek. Po drugi strani pa si popotniki lahko zagotovijo ugodno bivanje, v skladu s svojimi finančnimi zmogljivostmi in željami. Bivanje v Parizu je tako na primer mogoče že od 14 € naprej.

Trenutno (november 2010) se bivalni prostori ponujajo v preko 8.000 mestih v 166 državah (nekaj malega ponudbe je tudi iz Slovenije). Celoten postopek ogleda, potrditve in spletnega plačila za storitve (v okviru sistema PayPal) je mogoče opraviti preko spletne strani Airbnb.

“Bila sva samo dva fanta, ki sva iskala način, kako oddati svoji napihljivi ležišči (airbeds) v najini sobi v San Franciscu za ljudi, ki so prihajali na volilno konvencijo”, je pojasnil Brian Chesky, ki je leta 2007 pomagal ustanoviti AirBnb. Ideja v ozadju AirBnb je, kot pravi Chesky, da popotniki začutijo, kako živijo domačini, le-ti pa imajo korist od svojega bivalnega prostora, ki ga trenutno ne potrebujejo (CNN).

AirBnb je torej še ena od spletnih oblik medsebojne delitve. Čeprav gre za komercialno delitev, pa ima ta veliko koristi: večja izkoriščenost bivalnih zmogljivosti (s tem manjša potreba po novih gradnjah), ekonomska korist tako za popotnike kot za domačine, spoznavanje novih ljudi in kultur in še kaj bi se našlo.

Na prvi strani je poleg logotipa AirBnb njihovo geslo: “Travel like a human.” (“Potuj kot človek.”) To “filozofijo potovanja” pa lahko povežemo z gibanjem za počasnejše življenje (glej Hvalnica počasnosti), ki vključuje tudi drugačen način potovanja, kjer je v ospredju spoznavanje ljudi in krajev (Slow Travel), ne pa zgolj dirka od hotela do hotela in od znamenitosti do znamenitosti - pa še domačini imajo ponavadi bolj malo od tega.

Delitev zemlje (Landshare, SharedEarth)

2010-10-31T12:38:00.003+01:00

Princip medsebojne delitve se lahko izraža na zelo raznolike načine; eden takšnih je delitev zemlje. Nekateri nimajo zemlje, pa bi radi pridelovali zelenjavo in druge pridelke, medtem, ko imajo drugi zemljo, ki je neizkoriščena. Kako jih med seboj povezati? S pomočjo sodobnih komunikacijskih omrežij - predvsem interneta - je to več kot enostavno.

Spletni strani SharedEarth (Deljena Zemlja) in Landshare (Delitev zemlje) ponujata ravno to: omogočata, da se ljudje z zemljo in ljudje s potrebo ali z veseljem do obdelovanja zemlje najdejo in se dogovorijo za rešitev, ki koristi vsem. Pri tem pa ne gre za klasičen najem zemlje (za denar), ampak se uporaba zemlje “plača” z delom pridelka ali s pomočjo pri delu.

To je torej “čista” oblika delitve: “jaz dam tebi na voljo zemljo, ki je ne uporabljam, ti daš meni del pridelka, ki si ga na njej pridelal” oziroma: “deliva si zemljo in njen pridelek”. Korist imata oba in še skupnost kot celota, kajti lokalno pridelana hrana je alternativa potratni in okoljsko problematični industrijski pridelavi hrane ter njenemu transportu na velike razdalje. Večina hrane, ki jo ljudje pridelajo za lastno uporabo je tudi organsko pridelane (brez uporabe kemičnih dodatkov), kar je dobro tako za okolje kot za zdravje ljudi.

Dva primera “ponudbe in povpraševanja” na spletni strani Landshare:

“Ponudba zemlje.
Imam del vrta, ki je namenjen pridelavi zelenjave, sadja itd. Ker imam artritis, želim ta del zemljišča ponuditi nekomu v zameno za polovico pridelka in za nekaj pomoči v osrednjem delu vrta. Najlepša hvala.”

“Povpraševanje po zemlji.
Iščem zemljo v okolici Londona (West of Hemel). Rad bi imel dostop do nekaj zemlje za pridelavo zelenjave in sadja, ki ne potrebuje vsakodnevne skrbi. Sadno drevje in grmičevje, krompir, čebula in druga podzemna zelenjava. Hvala.”

Poleg povsem ekonomskih, okoljskih in zdravstvenih koristi za udeležence in celotno skupnost pri delitvi zemlje, je pomemben še družbeni vidik. Ljudje se spoznajo, pomagajo drug drugemu, se učijo drug od drugega - že sama spletna stran ponuja izmenjavo nasvetov, pomoči, literature (Community). Gre torej tako za izgradnjo spletne kot tudi dejanske skupnosti.

Koristi delitve zemlje so torej:
- ekonomske (poceni pridelana hrana)
- okoljske (manj transporta, manj kemičnega onesnaževanja, posaditev novih dreves itd.)
- zdravstvene (bolj zdrava organsko pridelana hrana)
- družbene (spoznavanje novih ljudi, medsebojna pomoč, učenje itd.).

Delitev zemlje je primer, kako koristna je lahko sodobna informacijsko-komunikacijska tehnologija (internet, mobilna telefonija itd.). Njena vloga ni samo, da osamljeni tičimo vsak za svojim računalnikom, temveč, da smo bolj povezani, da si bolj pomagamo, da se več družimo, da si lahko lažje delimo dobrine itd. Prihodnost bo torej splet sodobnih tehnologij in povsem preprostih človekovih opravil, ki bodo temeljila na solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi.

Smo v Sloveniji zreli za takšno obliko delitve zemlje?

Delitev avtomobilov (Car sharing)

2010-10-29T00:37:00.002+02:00

Delitev avtomobilov (Car sharing) je način poslovanja, ki popolnoma spreminja naše razumevanje ekonomije. Današnji ekonomski sistem namreč sloni skoraj izključno na individualnem potrošništvu. Včasih kupujemo izdelke tudi samo za enkratno ali nekajkratno uporabo (na primer orodje za hišna in druga popravila, delovne stroje, nekatera oblačila, opremo za kampiranje, športne rekvizite, čolne, avtomobile, itd.). Naše omare, sobe, garaže, “ropotarnice”, vikend hiše so prepolne takšnih predmetov in za vsako “novo potrebo” kupimo še kaj novega.

Tako si na primer kupimo avto, ne glede na to, ali ga bomo uporabljali enkrat tedensko, desetkrat na leto, ali vsakodnevno. Kar pomeni veliko obremenitev za okolje, saj vemo, da izdelava novega avtomobila zahteva uporabo številnih dragocenih surovin in veliko energije. Če pa en avto uporablja več ljudi in če je le-ta kvaliteten, potem se obremenitev okolja lahko bistveno zmanjša. In pri tem sploh ne gre za kakšno socialistično domislico, ampak za zelo “kapitalističen” poslovni odnos.

Zipcar

Takšen primer ekonomije delitve je ameriško podjetje Zipcar, najuspešnejše svetovno podjetje za delitev avtomobilov, ki je začelo delovati leta 2000. Do sredine leta 2010 si je podjetje Zipcar pridobilo 400.000 članov in imelo 4.400 lokacij za svojih 9.000 vozil (5.500 v ZDA).

Poslovanje po načinu “delitev avtomobilov” se razlikuje od klasičnih “rent-a-car” podjetij. Izposoja avtomobilov ni vezana na delovni čas; rezervacija, prevzem in vračanje avtomobila so samopostrežne storitve; vozila se izposojajo na minute, ure ali dneve; način plačila in dokazila o vozniških sposobnostih člani uredijo enkratno - ob prijavi; lokacije avtomobilov so v bližini javnih prevoznih sredstev; zavarovanje in stroški goriva so vključeni v ceno najema; avtomobilov se ne čisti po vsaki uporabi.

Takšen način poslovanja podpira sodobna informacijska tehnologija (internet, mobilna telefonija, elektronske kartice), ki omogoča rezervacijo, plačevanje in tudi odklepanje avtomobila. Člani tako plačujejo zgolj za čas uporabe vozil, ne pa tako kot pri klasičnih “rent-a-car” podjetjih, kjer gre ponavadi za dnevne najeme (ne glede na dejanski čas uporabe). Takšen sistem je seveda uporaben predvsem v mestih in za ljudi, ki avtomobila ne uporabljajo stalno.

Prednosti takšnega poslovanja so številne. Vsak avto v tem sistemu pomeni 15 do 20 individualnih avtomobilov manj, kar pomeni manjšo gnečo na cestah in manj obremenitev za okolje; delitev namesto nakupa avtomobila naj bi članom prihranila približno 500 $ (360 €) mesečno; člani, ki pristopijo k temu sistemu letno povprečno prevozijo 5.500 milj (približno 8.850 km) manj, kar pomeni skupni letni prihranek 32 milijonov galon (več kot 121 milijona litrov) nafte. Podjetje Zipcar ima poleg tega med svojimi avtomobili veliko hibridnih in v zadnjem času tudi električnih vozil.

Od lastništva k delitvi dobrin

Poslovanje po načinu “delitev avtomobilov” je eden od primerov prehoda od ekonomije potrošništva k ekonomiji delitve. Kar ne pomeni, da bo klasično nakupovanje in lastništvo individualnih dobrin zamrlo. Določene dobrine bomo še vedno kupili in jih imeli v lasti, določeno dobrine pa si bomo na različne načine delili. S tem se bo zmanjšala obremenitev okolja; izdelki bodo kvalitetnejši in trajnejši; manj bomo obremenjeni z lastništvom stvari in njihovim in varovanjem; večja bo medsebojna povezanost ljudi.

Kje ste torej podjetniki?

Dovolj zase in dovolj za druge

2010-10-22T23:11:00.002+02:00

Za posameznika in za družbeno skupnost lahko rečemo, da delujeta po nekih načelih – principih. Načela so osnova za človekovo ravnanje in, če so splošno sprejeta (če se po njih ravna večina), tudi družbe kot celote. Današnjih načel ravnanja posameznikov in družbe ni težko prepoznati, a si vseeno pomagajmo z že poznanim.

Znameniti filozof in ekonomist Adam Smith je v svojem delu Bogastvo narodov, leta 1776, zapisal, da je bilo vodilno oziroma “zlo načelo” (Vile Maxim) takratnih “gospodarjev človeštva” oziroma vodilnih družbenih slojev: “Vse zase in nič za druge”.

Načelo “vse zase in nič za druge” lahko označimo tudi z besedami sebičnost, pohlep in tekmovalnost (konkurenčnost). In ker je ekonomija postala prevladujoče družbeno področje, so ta načela postala osnova za delovanje celotne družbe. Sebičnost, pohlep in tekmovalnost danes prepoznamo tako na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture kot tudi v politiki, znanosti, športu in še kje.

A takšno ravnanje nas vse bolj vleče “v globino”; revščina, lakota, ozdravljive bolezni, onesnaženje okolja, podnebne spremembe, družbeni in drugi konflikti so neposredna posledica sebičnosti, pohlepa in tekmovalnosti.

Moramo res ravnati po teh načelih? Jih lahko spremenimo? Seveda jih lahko. Preprosto lahko spremenimo svoje ravnanje in ker je družba celota posameznikov, lahko dobesedno spremenimo svet. Načelo “vse zase in nič za druge” lahko spremenimo v “dovolj zase in dovolj za druge”. In kako to lahko dosežemo: z medsebojno delitvijo, s sodelovanjem in z zmernostjo.

Potem nam ne bo treba gledati ljudi, ki stradajo do smrti; ljudi, ki se komajda prebijajo “iz dneva v dan”; otrok, ki umirajo zaradi enostavno ozdravljivih bolezni itd. Potem ne bodo več potrebne brezkončne vojne (navadne ali proti terorizmu), ki so v končni fazi vedno ekonomske vojne oziroma vojne za dobrine.

Torej, “dovolj zase in dovolj za druge”. Z medsebojno delitvijo, s sodelovanjem in z zmernostjo.

NIKA – dati in zmagati

2010-10-07T14:48:00.002+02:00

Vendarle ni vse tako črno kot se zdi. Ni vsak posel slab posel. Obstajajo tudi ljudje oziroma podjetja, ki poslujejo s posluhom za druge.

Ko je Američan Jeff Church pred dvema letoma odpotoval z ženo in s štirimi otroki v Afriko, niso samo odpotovali na veliko potovanje, temveč se jim je tudi povsem spremenilo življenje.

»Obiskali smo Etiopijo in Kenijo, dejansko pa sva vzela otroke s seboj, da vidijo revščino,« je povedal Jeff Church, podjetnik iz San Diega, ki skuša spremeniti, kakor pravi, »zmeren poslovni uspeh v življenjsko pomembnega«. Z ženo sta želela storiti kaj več kot samo darovati dobrodelnim organizacijam.

Takrat petnajstletna hčerka Nina je povedala, da je bilo potovanje zanjo razodetje iz številnih ozirov, še posebej, kako vidi bogate in revne. »Med potovanjem sem spoznala razliko med relativno revščino – kjer otrok mogoče občuti revščino, ker nima iPhona – in resnično revščino, kjer dobesedno nimaš nič.«

Ko so obiskali vas Bogoni, so doživeli pravo razsvetljenje: »Videla sem vse te ljudi – približno 300 – in dobila sem ta občutek človečnosti, da si vsi prizadevamo za isto stvar,« je povedala Nina. »Bil je vsobsegajoč občutek bratstva in spoznala sem, da četudi so ti ljudje povsem drugačni od mene, se na nek način z njimi čutim bolj povezane, kot z ljudmi doma.«

»Spoznala sem, da poznam samo relativno revščino in ko sem srečala ljudi, ki živijo v absolutni revščini, sem odkrila, da zato niso nič manj srečni.« A kljub temu spoznanju se je družina čutila obvezana, da naredi, kar je v njeni moči, da popravi kvaliteto življenja v nerazvitih državah kot je Kenija.

»Spominjam se, da me je Nina spraševala vprašanja kot, zakaj nimajo čiste vode?« je povedal g. Church. »Spoznal sem, da želim s pomočjo dobička zagotavljati trajne donacije.«

Začeli so s projektom NIKA, ekološko ustekleničeno vodo, kjer se 100 % dobička namenja zagotavljanju neoporečne vode in sanitarne ureditve ter drugih projektov za izkoreninjanje revščine v nerazvitih državah.

Beseda “nika” v zulujščini pomerni “dati” in doslej je blagovna znamka storila prav to – donirala 350.000 $ od začetka prodaje v februarju. »Čisto vodo smo zagotovili 3.000 ljudem, strošek zagotovitve stalne oskrbe za enega človeka znaša 20 $,« pravi g. Church. Višji, kot bodo dobički, več ljudem bodo lahko pomagali, milijon dolarjev dobička pomeni rešiti 50.000 ljudi. (Več dobička lahko torej pomeni tudi več dobrega.)

Hkrati pa z denarjem od projekta NIKA pomagajo tudi skupnostim. V vasi Bogani, ki je družino navdihnila, so zgradili šolo s streho, ki omogoča zbiranje in shranjevanje deževnice, pomagali so pri projektih mikrofinanciranja in zdravstvenega varstva. »Ne morete rešiti revščine, razen če se je ne lotite celostno,« pravi g. Church. (Vir: Good News Now)

Dobiček v skupnost in okolje

Podjetništvo torej ni nujno samo pridobitniško. Vemo, da je dobiček presežek. Dobiček je tisto, kar ostane po izplačilu plač (stroški dela), poravnavi vseh materialnih stroškov, davčnih obveznosti in tudi po investicijah. Podjetje povsem dobro funkcionira tudi, če je dobiček enak nič. Prav je, da podjetniki dobiček ali vsaj del dobička vrnejo družbeni skupnosti (kjerkoli po svetu) in okolju. Dobro življenje ljudi in zdravo okolje nenazadnje koristi vsem, tudi podjetnikom.

Beseda nika v zulujščini pomeni dati, Nika kot osebno ime pa izhaja iz starogrškega imena Nike, boginje zmage. Dati torej pomeni zmagati. Pri tem pa ne zmagajo samo posamezniki, temveč vsi – tisti, ki dajejo in tisti, ki prejemajo.

Denar ali solidarnost?

2010-10-05T23:22:00.001+02:00

V kakšni družbi bi radi živeli: v družbi, kjer je na prvem mestu denar ali v družbi, kjer je na prvem mestu solidarnost? Mnogo bolje je živeti v solidarni družbi. Nedvomno.

Nedavno je v okrožju Obion v ameriški zvezni državi Tennessee zagorela hiša Gena Cranicka. Ko je družina zbežala iz hiše, so sosedje poklicali okrožne gasilce. Ti so kmalu prišli, a hiše niso gasili, kajti družina ni plačala letnega prispevka za gasilce v višini 75 $! Gasilci so preprosto pustili, da hiša pogori do tal. (Prispevek lokalne TV)

To je podoba sveta, kjer je na prvem mestu denar. Pri nas je slika povsem drugačna. Ob zadnjih poplavah so se gasilci pokazali kot izredno požrtvovalni, nihče ni nikogar vprašal za denar, vedno so bili na prvem mestu ljudje.

Vsekakor je bolje živeti v svetu solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve kot pa v svetu sebičnosti in vladavine denarja.

Stroški uničevanja

2010-10-04T23:14:00.002+02:00

Britanski raziskovalci so izračunali, da letni stroški doslej uničenih gozdov znašajo 5.000.000.000.000 $ (5 trilijonov ameriških dolarjev). Raziskave, ki jih je vodil bivši bankir Pavan Sukhdev, pomenijo nov pristop k izračunu realne cene celotnega Zemeljskega bogastva in stroškov, ki jih povzroča uničevanje le-teh.

Britanska vlada je prva uvedla nov sistem za prepoznavanje finančne vrednosti naravnih virov in potencialnih izgub, ki bi jih predstavljala njihova izguba oziroma uničenje. V okviru projekta Ekonomika ekosistemov in biodiverzitete (Economics of Ecosystems and Biodiversity - Teeb) so začeli izračunavati globalne ekonomske stroške izgube biodiverzitete. In prvi izračuni - ekonomski stroški izgube gozdov - so porazni: 5 trilijonov $.

A to je samo del ekonomskih stroškov uničevanja celotnega planetarnega bogastva zaradi podnebnih sprememb, intenzivnega kmetijstva, prenaseljenosti itd. Uničenje ribolova trske na Novofundlandiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na primer pomeni izgubo 2 milijard $ in 10.000 delovnih mest; uničenje mangrov v Pakistanu pomeni škodo desetin milijonov dolarjev za ribolov, kmetijstvo in lesno industrijo. Narava nam izstavlja račun in ta je zelo visok. (Vir: The Independent).

Stroški uničevanja Zemljinih virov so realnost. Večjo škodo bomo povzročali, večji bo račun, ki ga bomo morali plačati. Ekonomisti morajo upoštevati sleherni strošek, ki ga povzročijo planetarnemu okolju. Zemlje ne smemo dojemati kot brezmejnega vira dobrin, temveč kot kompleksen sistem, ki ga moramo ohranjati v ravnovesju.

Naš osnovni kapital niso denar, obveznice, delnice, temveč celoten planet Zemlja z vsemi naravnimi viri in živimi bitji. Trenutno ta osnovni kapital uničujemo, delovati pa moramo tako, da ga bomo vsaj ohranjali, če že ne oplemenitili.

Postati moramo - človeštvo kot celota - skrbniki in modri upravljalci planetarnega bogastva, tega osnovnega kapitala človeštva. To je tudi pravi pomen vede, ki ji pravimo ekonomija.

Smo lahko optimistični?

2010-09-07T16:00:00.001+02:00

Govoriti o optimizmu v zdajšnjih časih je že skoraj bogokletno. Skoraj vsa družbena področja so v krizi; socialni (zdravstveno, pokojninsko in socialno varstvo itd.) in ekonomski podsistem (podjetja, banke, zavarovalnice itd. ) izgledata, kot da sta tik pred zlomom. Narava pa nas itak neprestano opozarja na naše ekološke »grehe« (vročina v Rusiji, poplave v Pakistanu itd.).

A vendarle ni vse tako črno kot se zdi. Velika večina ljudi se začenja zavedati, da so resnične spremembe neizbežne.

Vse več ljudi verjame, da povečanje konkurenčnosti, proizvodnje in produktivnosti niso prave ekonomske rešitve. Bodoča ekonomija bo osnovana na čistih in zelenih tehnologijah, njeno pravo bistvo pa bo zagotavljanje blaginje vseh ljudi in ohranitev okolja za prihodnje generacije.

Vse več ljudi ve, da globalni viri in dobrine niso namenjene samo nekaterim, temveč pripadajo človeštvu kot celoti in da tekmovanje zanje prinaša samo bedo, obup in brezkončne konflikte. Globalna medsebojna delitev naravnih virov in dobrin je zato edini pravi način za izhod iz globoke krize, v kateri smo se znašli.

Številnim ljudem je jasno, da zdajšnje pohlepno in sebično vodenje podjetij nima več prostora v prihodnosti. Namen podjetij je skrb za blaginjo ljudi ter okolja, ne pa zgolj za zasledovanje lastnih interesov.

Vse več ljudi se zaveda, da vojaške rešitve nikakor ne vodijo k miru. Mir v svetu je mogoče zagotoviti samo z blaginjo vseh ljudi, spoštovanjem človekovih pravic in dostojanstva ter pravim mednarodnim sodelovanjem.

Le redko kdo še dvomi v nujnost skrbi za okolje. Nešteto različnih akcij za ohranitev okolja, odgovorno ravnanje milijonov ljudi in številnih organizacij so zagotovilo, da prehajamo od besed k dejanjem.

Resnično, kljub vsem težavam, imamo razloge za optimizem.

Več, več, več

2010-08-19T11:06:00.001+02:00

Rastoče svetovno prebivalstvo in povečano trošenje je potisnilo svet v ‘ekološki dolg’ mesec dni prej kot preteklo leto, izhaja iz zadnje statistike o globalnih virih, ki so jo objavili v spletni izdaji britanskega časnika Telegraph (16. avgust 2010).

Organizacija New Economics Foundation (NEF) opazuje koliko hrane, goriva in drugih virov človeštvo potroši vsako leto. Potem to količino primerjajo s količino virov, ki nam jo planet lahko »ponudi«, ne da bi bila ogrožena sposobnost obnove pomembnih ekosistemov kot so oceani in deževni gozdovi.

Letos bo prelomni datum, od katerega naprej presegamo sposobnost samoobnove Zemlje, nastopil že 21. avgusta, medtem ko je bil lani ta dan 23. septembra. Tako bomo od 21. avgusta naprej ustvarjali ‘ekološki dolg’, kar pomeni, da si bomo izposojali od prihodnjih rodov.

Torej nas niti gospodarska kriza ni streznila. Porabljamo več in več, tekmujemo ali se tepemo za vire, namesto, da bi končno dojeli, da so to naši skupni viri, za katere bi morali skupaj skrbeti in si jih medsebojno deliti.

Planet je namreč le eden, če ga uničujemo in izkoriščamo na enem koncu (v revnih državah), to še ne pomeni, da bomo tukaj »odnesli celo kožo«.

Vir in slika: Commondreams

Opozorilo iz Rusije

2010-08-16T21:15:00.002+02:00

Povprečna temperatura je bila julija v Moskvi 8 stopinj nad normalnimi temperaturami v tem mesecu. V ponedeljek, 9. avgusta 2010, je temperatura v Moskvi dosegla 37 stopinj, medtem ko je normalna temperatura v tem letnem času 21 stopinj Celzija. To je bil že 28 zaporedni dan s temperaturami nad 30 stopinj.

»Za tako velik porast temperatur preko celega meseca doslej še nismo slišali« je za IPS (Inter Press Service – neprofitna globalna novinarska agencija) povedal ameriški okoljevarstvenik Lester Brown, ustanovitelj uglednih nevladnih okoljskih organizacij Worldwatch Institute in Earth Policy Institute. Prav tako je povedal, da je takšna izsušenost zemlje možna samo enkrat na 500 let.

Pridelek pšenice in drugih žitaric bo v Rusiji, Kazahstanu in Ukrajini predvidoma manjši za 40 odstotkov – v regiji, ki zagotavlja 25 odstotkov vsega svetovnega izvoza pšenice. Rusija je pred nekaj dnevi že prenehala izvažati žitarice. Cena žitaric, ki jo napihujejo še špekulanti, že sedaj presega rekordne cene iz avgusta 2007, ko se je začela velika rast cen hrane. Visoke cene so takrat povzročile, da se je drastično povečalo število lačnih v svetu – na več kot 1 milijardo.

Če bi takšen vročinski val prizadel območji okoli Chicaga in Pekinga, ki vsako posebej pridelata kar petkrat več žita kot Rusija, bi bile posledice še daleč hujše kot sedaj, pravi Lester Brown. S tem bi se namreč pridelava žit zmanjšala za 100 do 200 milijonov ton, kar bi bilo za svetovno preskrbo s hrano naravnost katastrofalno.

»Ruski vročinski val bi moral biti klic k prebujenju (wake-up call) o ranljivosti globalne oskrbe s hrano« in »lekcija, da moramo mnogo resneje jemati podnebne spremembe,« pravi Brown, ki je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za kmetijstvo in hrano. Podnebne spremembe (ki se najpogosteje izražajo kot hude suše ali poplave) so še kako povezane s prehrano; ob tem bi se morali krepko zamisliti tudi naši politiki, saj je naša država močno odvisna od uvoza hrane. [Ali pa bomo potem, ko nas bo prehranska kriza zares dosegla, jedli Patrije? Ali pa bomo z njimi orali?]

A ne gre samo za večjo samostojnost pri oskrbi s hrano, države bi morale končno sprevideti, da je v svetovnem merilu potrebna solidarnost in pravičnost pri oskrbi s hrano. Hrane je navkljub vsemu še vedno dovolj za vse prebivalce planeta, a veliko ljudi si jo komajda lahko privošči ali pa še to ne, medtem ko npr. ZDA kar 25 odstotkov svojih žit namenijo proizvodnji bioetanola, ki dokazano prav nič ne prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.

Namesto tekmovanja, špekulacij, pohlepa in skrajne sebičnosti pri oskrbi s hrano, bi morali končno začeti razmišljati o medsebojni delitvi, pa ne samo hrane, temveč tudi drugih ključnih dobrin. In se hkrati lotiti ukrepov za zmanjšanje toplogrednih plinov in bolje skrbeti za naše okolje. Drugače bodo okoljske in družbene posledice nepredstavljivo hude.

Klic k prebujenju in hkrati opozorilo iz Rusije moramo torej vzeti skrajno resno. Zares resno.

Vir: Inter Press Service
Slika: Treehugger

Vojna ali blaginja

2010-08-12T14:44:00.002+02:00

Na lestvici Globalnega indeksa sreče (Happy Planet Index) je bila leta 2009 na prvem mestu Kostarika (Slovenija je bila šele na 75 mestu, ZDA na 123 mestu; glej: hpi-2-0-results.xls). Ta srednjeameriška država je leta 1949 razpustila svojo vojsko. Kljub temu, da je v njeni bližini veliko konfliktnih držav (Nikaragva, Panama), pa že šest desetletij živi v miru in relativni blaginji.

Denar, ki bi šel drugače za vojsko, se namenja izobraževanju, kulturi, socialnim potrebam prebivalstva itd. Kostarika je dokaz, da vojska ne prinaša niti varnosti niti miru, pač pa prej obratno: več kot se vlaga v vojsko in njeno oborožitev, večja verjetnost je, da bo orožje slej ko prej tudi »spregovorilo«. Nasprotno pa večje vlaganje v izobraževanje in druga družbena področja prinese večje zadovoljstvo ljudi.

Kaj je Globalni indeks sreče

Globalni indeks sreče je alternativen način merjenja družbenega bogastva (namesto enostranskega Bruto domačega proizvoda), ki prikazuje ekološko učinkovitost s katero države pretvarjajo naravne planetarne vire v dolgo in srečno življenje svojih državljanov oziroma v njihovo blaginjo. Indeks ne pokaže nujno najsrečnejše države na svetu, pač pa so visoko na lestvici države, ki uspejo zagotoviti dolgo in srečno življenje svojih prebivalcev, ne da bi porabile preveč naravnih virov (ali jih preveč obremenile).

Indeks prikazuje, da velika potrošnja ne prinaša večje blaginje prebivalstva in hkrati, da je blaginja prebivalstva mogoča tudi brez pretirane potrošnje planetarnih virov. Indeks prav tako kaže, da obstaja več poti za dosego blaginje. Indeks globalne sreče sestavljajo trije kazalniki: ekološki odtis, življenjsko zadovoljstvo in pričakovana življenjska doba. Če še enkrat povzamemo: globalni indeks sreče kaže, kako učinkovito uporabljamo naravne vire za dosego blaginje ljudi. (Več: Happy Planet Index)

Vojna ali blaginja

Če naše vire – naravne in tudi finančne – uporabljamo za vojaške namene, potem ne moremo pričakovati večje blaginje in večjega zadovoljstva ljudi. V primeru naše vključenosti v afganistanski konflikt dvakratno uničujemo blaginjo – pri nas (zaradi virov, ki niso uporabljeni za blaginjo državljanov) in v Afganistanu, kjer pomagamo rušiti še tisto malo, kar imajo (v zvezi s tem je izjemno zanimiv članek Odidimo! v Sobotni prilogi Dela). Boljša pot je torej tista, ki jo je že davno izbrala Kostarika. Pot miru in blaginje. Med vojno (pomanjkanje, kriza, nezadovoljstvo) in blaginjo (sreča, zadovoljstvo) moramo izbirati - ne moremo imeti hkrati enega in drugega.

Namesto, da se podrejamo preživeti imperialni logiki »razvitih« zahodnih držav, bi lahko izbrali drugačno pot; pot, ki bi bila utemeljena na sodelovanju, pravičnosti, zaupanju in medsebojni delitvi. Potem bi skokovito napredovali na lestvici globalnega indeksa sreče.

Pravica do vode

2010-08-03T19:59:00.001+02:00

Dostop do čiste, neoporečne vode in zagotovitev sanitarne ureditve je odslej ena od temeljnih človekovih pravic. Pobudo Bolivije je v Organizaciji združenih narodov (OZN) 28. julija 2010 podprlo 124 držav, medtem ko se jih je 41 vzdržalo.

Junija letos je Bolivija predlagala, da mora pravica do vode »vsakomur omogočati varno, primerno in dostopno vodo ter sanitarno ureditev« (entitle everyone to available, safe, acceptable, accessible and affordable water and sanitation).

»To je zgodovinski dan in mislim, da ljudje vsake toliko v svoji evoluciji naredijo korak naprej, današnji dan je eden izmed njih,« je ob tem izjemnem dogodku povedala Maude Barlow, predsednica organizacije Food and Water Watch.

Po podatkih OZN danes kar milijarda ljudi nima dostopa do čiste pitne vode in kar 2,6 milijarde ljudi nima osnovne sanitarne ureditve.

Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb - osnovna (temeljna) človekova pravica

Čeprav vemo, da razglasitev nečesa še ne prinese takojšnjih sprememb, pa se lahko strinjamo z Maude Barlow, da gre za zgodovinski dan. Končno prihajamo – kot človeštvo – do spoznanja, da je zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb temeljna človekova pravica.

Poleg vode lahko k osnovnim človekovim potrebam štejemo še hrano, primerno bivališče (vključno s sanitarno ureditvijo), zdravstveno varstvo in izobraževanje. Ko bodo imeli vsi ljudje na planetu imeli možnost nemoteno zadovoljevati te potrebe, bomo lahko govorili o pravičnosti in resničnem spoštovanju temeljnih človekovih pravic.

Slovenija je glede vode zaenkrat še »srečna« država. Voda, kot pravijo mnogi, bo ključen vir 21. stoletja. Ali se bomo za vodo borili oziroma zanjo tekmovali, kot počnemo zdaj z nafto in z drugimi ključnimi naravnimi viri? (Potem verjetno ne bomo več »srečna« država.)

Ali pa se bomo naučili te življenjsko pomembne vire medsebojno deliti, skrbeti zanje in tako človeštvu in s tem planetu zagotoviti lepšo in mirnejšo bodočnost.

S priznanjem pravice do vode kot temeljne človekove pravice je bil vsekakor storjen korak v pravo smer in priložnost za optimizem ter veselje.

Vira: CommonDreams, Food and Water Watch

Strah pred medsebojno delitvijo

2010-06-17T12:38:00.002+02:00

Mnogi ob pojmu medsebojna delitev takoj pomislijo na utopične ideje o družbi, kjer bi imeli vsi enako, kjer bi bila lastnina skupna in bi se morali odpovedati svoji zasebni lastnini. Strahovi pred socializmom sovjetskega tipa ali celo severnokorejskega so preveč živi in močni. A ti strahovi so popolnoma odveč. Medsebojna delitev (ang. share) je vse kaj drugega, vsekakor pa ni nova ideologija.

Medsebojna delitev je princip, ki izhaja iz razumevanja, da vsi ljudje živimo na skupnem planetu, ki je naš dom in da pripadamo eni planetarni družini - človeštvu. Torej tudi dobrine, ki so ključnega pomena za preživetje in razvoj človeka, pripadajo vsem in smo zanje tudi vsi odgovorni. Ključne dobrine so na primer: voda, hrana; energetski viri, lesno in rudno bogastvo, obdelovalna zemlja; ozračje; v nekem smislu pa tudi zdravstveno in socialno varstvo; izobraževanje, znanje človeštva, kulturna dediščina itd.

Vendar ključne dobrine niso enakomerno razdeljene in zaradi zgodovinskih, ekonomskih ter političnih razlogov pripadajo posameznim državam, skupinam (podjetjem ali drugim ustanovam) ali posameznikom. Večina preteklih konfliktov dejansko izhaja iz želje ali potrebe po pridobitvi nadzora nad temi dobrinami. Nekoč so bile vojne osvajalne, kajti zasedba novega ozemlja je pomenila tudi pridobitev novih dobrin (in delovne sile), danes pa so vojne pretežno ekonomske, kar pomeni, da je dobrine (in delovno silo) mogoče obvladati in nadzorovati tudi s pomočjo ekonomskih mehanizmov (privatizacije, komercializacije, špekulacij ...), četudi so le-te na tujih ozemljih.

Da bi se izognili neprestanim političnim, ekonomskim in vojaškim konfliktom, ki izhajajo iz vsesplošnega tekmovanja (konkurenčnosti) za ključne svetovne dobrine in ogrožajo prihodnost planeta, moramo do dobrin pristopiti drugače. Tako na globalni, državni in lokalni ravni imamo dobre možnosti (ustrezna informacijska in transportna infrastruktura) za izmenjavo dobrin na podlagi zmožnosti posameznih držav ali lokalnih skupnosti.

Vsaka država ima nekatere presežne dobrine (npr. pitno vodo, nafto, les) in primanjkljaje drugih. Posebno telo (npr. agencija) bi lahko koordinirala pretok oziroma izmenjavo presežnih dobrin bodisi med državami bodisi med lokalnimi skupnostmi ali znotraj njih. Ne gre torej za to, da bi razdali vse kar imamo ali, da bi podpirali lenobo drugih.

Tisto, česar nujno ne potrebujemo, lahko namenimo drugim in od drugih dobimo tisto, kar sami nujno potrebujemo. Trgi te funkcije nikakor ne opravijo primerno, kaj šele pravično, to nam zdajšnja kriza v polni meri razkriva. Zdaj je napočil pravi trenutek, da se na podlagi sodelovanja in dialoga dogovorimo, kako pravičneje deliti ključne svetovne dobrine. (Več: Medsebojna delitev)

Ekonomske ustanove (podjetja, trgovine, banke itd.) torej še vedno lahko delujejo, le na bolj pravičnih osnovah in v smeri blaginje vseh ljudi. Naša zasebna lastnina nam prav tako še vedno ostaja, seveda pa tudi kot posamezniki lahko prispevamo v različnih oblikah medsebojne delitve dobrin.

Dobrin je na svetu dovolj prav za vse ljudi. Zakaj potem toliko nepotrebnih smrti zaradi lakote, revščine in ozdravljivih bolezni? Ker smo se tako odločili. A lahko se odločimo tudi drugače. In medsebojna delitev je vsekakor korak v pravo smer.

Prihodnost bo dobra

2010-06-07T20:27:00.000+02:00

Naj se zdijo stvari še tako slabe, bo naša prihodnost lahko mnogo boljša, kot si jo sploh lahko zamislimo.

Današnje težave človeštva so rezultat oziroma posledica človeških ravnanj v preteklih stoletjih, celo tisočletjih. Neprestani konflikti za dobrine, ozemlja, denar, bogastvo in moč (kar je vse eno in isto) so zaznamovali celotno poznano zgodovino človeštva. Zgodovinski razvoj človeštva je bil bolj ali manj utemeljen na vzponih in padcih cesarstev, kraljestev, držav. Vsako in vsaka se je imela za nekaj posebnega; za večvredno, boljšo, bolj civilizirano itd.

Veliko sodobnih držav se še vedno ravna po teh starodavnih vzorcih, a nobenega posebnega razloga ni, da bi se še naprej obnašali tako. Vsaka država, vsak narod je nekaj posebnega in ima svoje posebne kvalitete in seveda slabosti (podobno kot tudi posamezniki). Prepoznavanje drugega kot sebi enakega - čeprav po videzu, obnašanju in navadah drugačnega - je prvi korak k resničnemu sodelovanju, ki edino lahko pripelje do miru in blaginje v svetu.

Drugi narodi in države seveda niso idealni, a vendarle: smo mi takšni? Neprestano se oziramo v preteklost in iščemo napake - pri drugih seveda. Pustiti preteklost v preteklosti, pa je resnično veliko dejanje in le redki ga zares zmorejo. Veliko napak je bilo storjenih, a mar jih nismo delali vsi - posamezniki, narodi in države. Preteklost ni nič drugega kot preteklost, torej nekaj, kar je pre-teklo, česar ni več, kar je mrtvo.

Resnično pomembna pa so sedanja dejanja, ki so "semena" prihodnosti. In kakršna bomo "posadili", takšen bo naš "pridelek" oziroma naša prihodnost.

Ustvarimo torej dobro prihodnost: s sodelovanjem in solidarnostjo; s spoštovanjem in razumevanjem drugega; z medsebojno delitvijo dobrin; z dialogi in sporazumi ...

MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV

2010-05-30T20:45:00.000+02:00

Premalokrat se zavedamo, kako odvisni smo drug od drugega. Živimo na enem planetu, delimo si skupno okolje, ozračje, dobrine... Ne glede na vse razlike, pripadamo eni veliki skupini - človeški družini.

A obnašamo se povsem v nasprotju s temi enostavnimi resnicami. Govorimo različne jezike, imamo različne običaje, a namesto, da bi spoštovali druge ljudi in se od njih učili, našo različnost izrabljamo in druge obravnavamo kot slabše od sebe.

Zemljo in morja obravnavamo kot našo neodtuljivo last, ki pripada zgolj in edino določeni skupini, posamezniku ali narodu. Kot, da se jih ni na nekem ozemlju zvrstilo že na desetine, stotine, tisoče.

Namesto dogovorov in sporazumov, ki so edina prava podlaga skupnemu bivanju, še vedno prisegamo na konflikte - besedene, ekonomske in če je potrebno tudi vojaške.

Za dobrine, ki so podlaga človeške blaginje, tekmujemo in temu rečemo konkurenčnost. Mnogi v tej neusmiljeni tekmi ostanejo daleč zadaj. Lahko bi se tudi dogovorili in skupne dobrine medsebojno delili. Prav za vse bi jih bilo dovolj.

Prav je, da kdaj pa kdaj preberemo tako pomembne dokumente kot je Ustanovna listina Združenih narodov, ki se začne:

"MI LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV ..."

Ustanovna listina Združenih narodov

Pravičnost, ne dobrodelnost

2010-04-16T16:59:00.001+02:00

»Svet potrebuje pravičnost, ne dobrodelnosti.« Mary Wollstoecraft

Te besede je že pred mnogimi leti zapisala britanska pisateljica, filozofinja in feministka Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), mati Mary Shelley, avtorice Frankenstaina. Če so bile besede aktualne takrat, kako so šele danes.

Na svetu je izjemno veliko dobrodelnih organizacij in pobud; še zlasti zvezdniki se pri tem zelo radi izpostavljajo. To je dobro, dobrodelnost je vsekakor nekaj dobrega. A hkrati je to tudi slabo – iz razloga, ker je naša dobrodelnost lahko tudi »opravičilo« za stanje kakršno je. In to stanje je slabo, če ne kar katastrofalno. Dopuščamo ali celo sodelujemo pri ustvarjanju in vzdrževanju skrajne revščine in lakote, hkrati pa revnim in lačnim pomagamo – in ta pomoč je pogosto samo izraz slabe vesti.

Vsak dan gre več kot milijarda ljudi lačnih v posteljo (če jo sploh imajo), vsaj 25.000 ljudi vsak dan umre zaradi lakote, obenem pa vemo, da je hrane za vse dovolj, a je ogromno pristane v smeteh razvitih držav, veliko se je predela v »ekološka« biogoriva ali se nameni prehrani živali. To je en del problema. Le redki pa vedo, da (po podatkih Svetovne banke) na vsak dolar pomoči, ki ga prejmejo države v razvoju, pride 25 dolarjev, ki jih morajo te države nameniti za vračilo strašansko visokih dolgov (ki so nastali še preden se je večina najrevnejših ljudi sploh rodila) prav tistim državam, ki so jim namenile »pomoč«.

Če bomo preobrazili naše (državne in mednarodne) politične in predvsem ekonomske institucije ter spremenili vzorce svojega (ekonomskega) vedenja, bomo veliko bolj pripomogli k reševanju največjih svetovnih problemov – kar revščina in lakota (ter vse kar iz njiju izhaja) nedvomno sta – kot pa, da zgolj prispevamo dobrodelnim ustanovam.

Pravičnost

Kaj pa pravičnost in kdo je pravičen? Na ta vprašanja ne moremo na kratko odgovoriti. Vsekakor pa je pravičnost povezana z našimi dejanji – ne glede na področje našega delovanja. Prvotno beseda pravičnost pomeni delati "kar je prav" (etimološki slovar).

Delati prav pomeni tudi delati dobro, a ne zgolj zase, temveč tudi za dobro drugih. Dobro drugih pa je (vsaj v materialnem smislu) povezano z zagotavljanjem njihove blaginje. Zato je pravičnost (delati prav) povezana z blaginjo ljudi oziroma blaginjo celotnega človeštva.

Področje, ki najbolj zanemarja pravičnost, pa je danes brez dvoma ekonomija, ki je »zadolžena« za blaginjo ljudi. Ekonomska pravičnost potemtakem pomeni, da ima vsakdo dostop do temeljnih dobrin, kar mu omogočajo preživetje in spodobno življenje – blaginjo.

So banke lahko pravične? Kaj pa proizvodna podjetja, trgovine in druge ekonomske institucije? So, če le ravnajo v dobro vseh. Če bodo(kdaj) res tako ravnale, skupaj s celotno družbo, potem ne bo več prave potrebe po dobro-delnosti, kajti sama pravičnost pomeni dobro delati oziroma delati dobro (prav).

Pravičnost, ki vodi v blaginjo človeštva, pa je mogoče doseči z medsebojno delitvijo dobrin.

[A ta zapis vendarle ni uperjen proti zbiranju pomoči za revne in lačne. Ti jo zdaj nedvomno potrebujejo – ne smemo jih pustiti na cedilu. A če bomo ustvarili pravično družbo (in z njo pravično ekonomijo), bo pomoč postala praktično nepotrebna.]

Trajnostni razvoj

2010-04-12T20:02:00.001+02:00

»Človeštvo ima sposobnost, da se razvija trajnostno – kar pomeni zagotoviti takšen razvoj, ki zadovoljuje sedanje potrebe, ne da bi ogrožal možnost prihodnjih generacij, da bodo zadovoljevale svoje potrebe.«

Tako so leta 1987 v poročilu komisije Združenih narodov Naša skupna prihodnost (Our Common Future), ki jo je vodila bivša norveška premijerka Gro Harlem Brundtland, definirali koncept trajnostnega razvoja (ang. sustainable development). Ta koncept vključuje:

- zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in v širšem smislu slehernemu človeku omogočiti možnost izpolnitve njegovih želja po boljšem življenju (blaginja);

- idejo omejitve, ko gre za stopnjo izkoriščanja okoljskih virov in zmožnost okolja, da brez trajnih posledic »preživi« posledice človekovih aktivnosti (odpadki, izpusti plinov, sekanje gozdov …).

Trajnostni razvoj lahko torej razumemo kot »vzdrževanje ravnovesja med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja«. A to še zdaleč ni statično ravnovesje, ampak ravnovesje, ki ga moramo neprestano »loviti« oziroma ga usklajevati z razvojem – tehnološkim, ekonomskim, družbenim.

Lahko sploh razmišljamo o drugačni prihodnosti? Danes nam je vsekakor jasno, da zdajšnji vzorec razvoja – na podlagi neprestane gospodarske rasti – vodi v prepad in propad. Zemljino okolje na mnogih ravneh že kaže znake nepopravljive škode; na primer, ko gre za globalno segrevanje, onesnaženje vode in zemlje itd. A ne samo okolje, tudi človeška družba vse bolj trpi, saj zdajšnji razvoj, utemeljen na neprestani gospodarski rasti, nikakor ne zagotavlja vsaj približno enakomernega in pravičnega družbenega razvoja.

Dolgoročna vizija trajnostnega razvoja Slovenije

Nedavno je v veliki dvorani Državnega zbora (19. 3. 2010) potekala konferenca z naslovom Dolgoročna vizija trajnostnega razvoja Slovenija, kot del širšega procesa, ki se je začel z dokumentom Kam po krizi. Ta dokument je izdelala skupina strokovnjakov iz različnih področij in ga decembra 2009 predstavila širši javnosti.

Vsekakor je prav, da končno začenjamo razmišljati o trajnostnem razvoju kot temeljnem razvojnem vzorcu prihodnosti. Kar ne izključuje gospodarske rasti, le da mora biti ta podrejena omejitvam, ki nam jih postavlja okolje in da mora zagotavljati možnosti in priložnosti, da vsi ljudje lahko zadovoljujejo osnovne potrebe in razvijajo svoje potenciale.

[Tudi sam sem bil udeleženec konference, kjer sem imel krajši, 5-minutni prispevek in poslan daljši prispevek o medsebojni delitvi dobrin, ki je objavljen na straneh Kabineta predsednika vlade – Kam po krizi (levi stolpec).]

Hvalnica počasnosti

2010-04-05T21:36:00.000+02:00

Vajeni smo hitrega tempa življenja. Hitrost je tesno povezana z željo imeti več. Več dobrin, več denarja, več uspeha, več poznanstev, več zabave – da bi vse to dosegli moramo živeti hitro. Glavni značilnosti naše dobe sta hitrost in prizadevanje (želja) za več – in ti značilnosti sta neločljivo povezani.

Za današnja podjetja ni dovolj ohranjati dobičkov na preteklih ravneh; vsako leto morajo biti višji – zato je potrebno delati hitro in več. Gospodarska rast države ne sme biti ničelna, ampak vedno (čimbolj) pozitivna. Ni dovolj imeti samo nekaj prijateljev, potrebno jih je imeti veliko, tudi več sto (na Facebooku seveda). Le redki športniki so še zadovoljni s četrtim, petim, desetim mestom, nekateri niti z drugim ne več.

Kljub hudi krizi je življenjski tempo še vedno hiter, za mnoge še bolj kot kdajkoli prej; države še vedno »hrepenijo« po rasti, podjetja po dobičkih, posamezniki po bogastvu in uspehu – ne glede na ceno za okolje in za druge ljudi. Hitrost povzroča stres in ta zdravstvene težave ter izčrpanost. Želja po več slej ko prej »naleti« na realno stanje, ki se bistveno razlikuje od želenega. Razkorak med željo (ki jo podpihujeta potrošniški sistem in medijska »industrija«) in realnim življenjem postane tako velik, da človek postane frustriran in sebe vidi kot neuspešnega – to pa se izraža kot stres, z vsem kar gre zraven.

Gibanje za počasnejši način življenja

A obstajajo tudi ljudje, ki cenijo počasnost. Vse številčnejše in vse bolj raznoliko postaja gibanje za počasnejši način življenja (Slow Movement). Gibanje izhaja iz počasnega načina prehranjevanja imenovanega »slow food«, ki ga je leta 1986 ustanovil Italijan Carlo Petrini kot protest proti postavitvi restavracije McDonaldʹs v bližino znamenitih Španskih stopnic v Rimu. Danes se je gibanje razširilo na počasna potovanja (Slow Travel), počasna mesta (Slow Cities), počasno branje (Slow Books) in seveda počasno življenje (Slow Living).

Gibanje za počasnejši način življenje izhaja tudi iz želje po večji povezanosti med ljudmi. Danes imamo ljudje ogromno stikov, a večina je zelo površinskih. »Slow food« na primer pomeni tudi družiti se (ob tem, ko jemo ali pripravljamo hrano); počasno potovanje pomeni temeljito spoznavati kraje in ljudi; tudi samo potovanje je lahko zanimivo, ne samo cilj, ki ga želimo doseči (npr. potovati z vlakom in ne z letalom; s kolesom in ne z avtom itd.).

Hvalnica počasnosti

Leta 2005 je kanadski novinar Carl Honoré napisal knjigo In Praise of Slowness: How A Worldwide Movement Is Challenging the Cult of Speed (Hvalnica počasnosti: Kako je svetovno gibanje izzvalo kult hitrosti), ki je hitro postala uspešnica in je danes prevedena v 30 jezikov.

»To je kulturna revolucija proti ideji, da je hitreje vedno bolje. Filozofija počasnosti ne pomeni, da bi vse delali po polžje. Gre za iskanje prave hitrosti pri sleherni dejavnosti. Rajši uživajmo v urah in minutah, kot pa da jih zgolj štejemo ali vrednotimo. Naredimo vse karseda dobro, namesto kolikor hitro je mogoče. Gre za kvaliteto pred kvantiteto – pa naj gre za delo, prehrano ali starševstvo,« pravi Carl Honoré na svoji spletni strani.

Knjiga je dala velik zagon novim gibanjem za počasnejši in kvalitetnejši način življenja. In avtor sploh ne pravi, da hitrost ni dobra: »Hitrost ima svoje mesto v sodobnem svetu. Pogosto se morate premikati hitro, še posebej na delo. Problem je, ker je hitrost postala način življenja. Vse delamo v naglici. Ujeti smo v hitenje in to je nezdravo.«

Gospodarska kriza je priložnost, da življenje spet postane bolj umirjeno, da se osredotočimo na kvaliteto in ne samo na kvantiteto. A ne samo v vsakdanjem življenju, temveč tudi v ekonomiji in na drugih družbenih področjih. Podjetja ne smejo delati samo za dobičke, temveč predvsem za kvaliteto življenja ljudi (zaposlenih in potrošnikov) in družbe kot celote.

Zmernost, kvaliteta in prava mera, ko gre za čas in dobrine (ali denar) lahko zamenjajo današnje hlastanje za vsem, kar lahko dosežemo ali dobimo. A tudi tisto, kar imamo se moramo naučiti deliti z drugimi. Potem bo svet bistveno boljši kot je sedaj.

»Drevesa, ki rastejo počasi, rodijo najboljše sadeže,« je že davno rekel znameniti francoski dramatik Molière.

Izhod iz krize

2010-03-25T20:10:00.000+01:00

Če v resnici želimo rešiti globoko krizo v kateri smo se znašli, moramo v temelju spremeniti naš (ekonomski) pogled na svet in reformirati naše ekonomske institucije. Trg ne sme še naprej igrati osrednje vloge v ekonomskem življenju družbe, kajti tržni mehanizmi niso zmožni zagotoviti, da bi ključne dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta. Poleg tega tržni mehanizmi niso zmožni upravljati z dobrinami na trajnostni način.

Ko gre za ključne dobrine (hrana, voda, energija, gozdovi itd.; pa tudi znanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje; itn.), ki so odgovorne za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in trajnostno prihodnost planeta, mora skrb za njihovo pravično porazdelitev prevzeti družba preko raznolikih ekonomskih mehanizmov in institucij. Osnovni princip njihovega delovanja pa naj postane medsebojna delitev dobrin.

Medsebojna delitev se prvenstveno nanaša na zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje) in skupnih družbenih potreb – kar skupaj omogoča blaginjo človeštva. To ne pomeni, da moramo ukiniti trge, definitivno pa ne smejo imeti več glavne vloge pri upravljanju in distribuciji skupnih dobrin človeštva.

Ekonomski sistem prihodnosti mora vključevati široko paleto institucij, mehanizmov in odnosov, ki jim je skupna blaginja vseh ljudi, ne samo nekaterih. Ekonomski sistem mora v procese odločanja in upravljanja zajeti mnogo širši del družbene skupnosti kot do sedaj (nevladne organizacije, društva, zaposlene, upokojence, lokalne skupnosti itd.).

Zato medsebojno delitev dobrin razumemo kot širok okvir, ki bo vsem družbenim skupinam in skupnostim omogočil, da bodo sodelovale v ekonomskih procesih in bodo pravično ter enakopravno udeležene pri upravljanju in delitvi »planetarnega kolača« oziroma skupnih dobrin človeštva. To pa je pot k mirnemu sobivanju, blaginji in resničnemu razvoju človeštva.

Največje smetišče na svetu

2010-03-20T22:00:00.002+01:00

Največje smetišče na planetu Zemlji ne leži na zemlji niti ni zakopano v njej, temveč plava v Tihem oceanu oziroma Pacifiku. Enaka površini ZDA je Velika pacifiška zaplata odpadkov (Great Pacific Waste Patch) – ali Pacifiški vrtinec smeti (Pacific Trash Vortex) – največje planetarno smetišče.

To je “plavajoči spomenik naše kulture odpadkov, zadnje ʿpočivališčeʾ plastičnih vrečk, zavrženih plastenk in slehernega kosa embalaže, ki ga odnese veter, ” lahko preberemo v članku Največje smetišče na svetu (The Biggest Dump in the World spletne izdaje britanskega) časopisa Telegraph (Telegraph.co.uk).

V zadnjem desetletju se je to obsežno plavajoče smetišče podvojilo, nekateri ocenjujejo, da je veliko za šest Velikih Britanij, dr. Simon Boxal, oceanograf iz Državnega oceanografskega centra na Univerzi Southampton pa pravi: “Veliko je kot Severna Amerika. Čeprav je zaplata smeti izjemno velika, pa je to le pokazatelj mnogo večjega svetovnega problema.”

Devetdeset odstotkov plavajočih odpadkov je plastičnih, večina jih priplava po rekah ali pa so neposredno odvrženi ali odpihnjeni v morja. Okoljski program Združenih narodov je leta 2006 ocenil, da na vsaki kvadratni milji oceanov plava 46.000 kosov plastike; 70 % te plastike potone na dno. Preostali kosi se ujamejo v stalne površinske tokove (do globine 20 metrov) in krožijo po oceanih “kot oceanske krožne ceste”, pravi dr. Boxall. Vetrovi in tokovi te odpadke potiskajo proti središču tega velikega vrtečega se smetišča. Vsi glavni oceani imajo taka rotirajoča smetišča, največje pa je prav v Tihem oceanu.

Obstoj Velike pacifiške zaplate odpadkov so napovedovali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, dejansko pa jo je odkril ameriški jadralec Charles Moore leta 1997, ko se je vračal s tekmovanja na Havajih. Kot pravi dr. Boxall pa sploh ne gre za velike kose plastike, pač pa majhne koščke, ki plavajo pod površjem, zato jih ni mogoče posneti ne z letala ne s satelita. In le težko je natančno oceniti katastrofalne posledice za ljudi in naravo, ki jih predstavlja teh 100 milijonov ton pretežno plastičnih odpadkov.

Lahko je seveda reči: “Pa kaj potem, odpadki morajo pač nekje končati?” A problem sploh ni enostaven. Majhni koščki plastike pod vplivom sončne svetlobe postopno razpadajo na vse manjše kosce in so na koncu veliki kot prah (ang. nurdle). Ti nevarni toksični delci se seveda znajdejo v prehranjevalni verigi velikega dela človeštva. A ne gre samo za človeka, zaradi plastičnih odpadkov letno pogine milijon ptic in 100.000 sesalcev, ocenjujejo Združeni narodi.

Potrošniška družba

Problem plastičnih odpadkov je tesno povezan z našim potrošniškim načinom življenja. Naše potrošniške navade so krive, da industrija letno proizvede 4 do 5 milijard plastičnih vrečk, da industrija letno v plastenke »potisne« preko 89 milijard litrov vode, da druge embalaže sploh ne omenjamo.

Hkrati pa je proizvodnja plastike tudi velik »pridelovalec« toplogrednih plinov, saj gre pri proizvodnji kilograma plastike v ozračje kar 6 kg ogljikovega dioksida, glavnega toplogrednega plina. Pet plastičnih vrečk pomeni izpust 1 kg ogljikovega dioksida v ozračje (seveda gre za povprečno oceno, saj so vrečke različno velike). Poleg tega se za proizvodnjo plastike namenja 6 % svetovne proizvodnje nafte.

Problema plastičnih odpadkov ni preprosto rešiti, a del problema smo tudi mi sami in posledično tudi del rešitve. Nekateri – pod vodstvom raziskovalke pri ugledni reviji National Geographic in okoljevarstvenice Sylvie Earle – preprosto pravijo, naj preprosto prenehamo uporabljati plastiko. Dejansko ne potrebujemo ne plastičnih vrečk in ne »plastične« vode in ne številnih drugih nepotrebnih izdelkov iz plastike. To je naša izbira.

Ko naslednjič kupujete »plastično« vodo ali stojite pred blagajno in jemljete ne-vem-že-katero plastično vrečko se spomnite na ogromna smetišča v sicer (navidez) brezmejni modrini naših čudovitih oceanov in morij.

Glavni vir: Telegraph.co.uk

Zakaj deliti dobrine?

2010-03-16T15:15:00.001+01:00

V času, ki ga hkrati pretresajo okoljska, ekonomska in družbena kriza, k reševanju le-teh ne smemo pristopati ločeno. Če bomo reševali samo ekonomsko krizo – čemur smo priča danes – nam bosta »iz rok« ušli tako okoljska kot družbena kriza. Če bomo reševali samo okoljsko krizo, bodo zaman prav vsi napori in ukrepi, saj se ljudje v propadajoči ekonomiji in posledični družbeni stiski pri »reševanju svoje kože« ne bodo ozirali na okolje. Skratka, brez celovitega pristopa na ekonomskem, okoljskem in družbenem področju, so vsa naša prizadevanja za izhod iz krize zaman.

A kako v svetu tako različnih ekonomskih in političnih prepričanj doseči resnične spremembe? Te so možne le, če bomo prepoznali skupni cilj. Iz zgodovine vemo, da je resničen korak naprej možen le takrat, kadar težimo k skupnemu cilju. Zagotoviti blaginjo vseh ljudi, ne samo nekaterih in hkrati ohranjati občutljivo okoljsko ravnovesje, je takšen cilj, ki lahko mobilizira naše skupne sile.

Blaginja pa je neločljivo povezana z dobrinami kot so voda, hrana, energija, stanovanja; zdravstveno varstvo in izobraževanje. Te in še nekatere druge dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter so pomembne za trajnostni razvoj planeta, pa nikakor ne smemo prepustiti prostemu delovanju tržnih sil.

Tržne sile vedno delujejo po načelih sebičnosti, pohlepa in tekmovanja oziroma konkurenčnosti, zaradi česar imamo danes tako nepravično porazdelitev dobrin in njihovo nezmerno rabo – iz česar izhajajo tako ekonomska, družbena kot tudi okoljska kriza. V polni meri prepustiti distribucijo dobrin tržnim silam, kar danes dopuščamo, je destruktivno tako do ljudi kot do okolja.

Namesto konkurenčnega boja za dobrine, ki ga narekujejo tržne sile in ki povzroča toliko gorja; revščine, lakote in okoljskih problemov, moramo do ključnih dobrin pristopiti drugače. Medsebojna delitev dobrin je ključni princip tega novega pristopa in ključ za rešitev obsežne krize. Kajti, medsebojna delitev dobrin omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, s čimer se zmanjšajo družbene napetosti in pritisk na naravno okolje. Vendar, kako deliti dobrine?

Medsebojna delitev dobrin ni nekakšen nov ekonomski sistem niti nova ideologija, temveč širok okvir, znotraj katerega je mogoče na različne načine deliti ključne dobrine, da bi lahko »dosegle« slehernega državljana in v širšem smislu slehernega prebivalca planeta.

Ena od možnosti medsebojne delitve dobrin je ustanovitev posebne agencije, ki bi jo vodili strokovnjaki iz različnih področij, predstavniki nevladnih organizacij in demokratičnih institucij države, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin po načelu pravičnosti in v okviru zmožnosti okolja. To je mogoče storiti tako na globalni ravni, npr. v okviru OZN, kot na državni in lokalni ravni. Človeštvo ima za ta pomemben korak vsekakor dovolj zrelosti, znanja in ustrezno infrastrukturo.

Poleg tega obstaja več že uveljavljenih rešitev in pobud, utemeljenih na medsebojni delitvi dobrin, ki lahko bistveno pripomorejo k uveljavitvi pravičnejših ekonomskih in družbenih odnosov, na primer: univerzalni družbeni dohodek, kooperative, pravična trgovina, časovna banka, demokratična podjetja, souporaba dobrin itn.

Hkrati pa nam ni potrebno uničiti današnjih ekonomskih institucij, niti zavreči dobre ekonomske infrastrukture; dopustiti pa moramo raznolike oblike ekonomskega življenja in tako prenoviti ekonomske institucije, da bodo služile potrebam kompleksne družbe 21. stoletja. Zdajšnji tržni sistem bo posledično postal samo del širokega spektra ekonomskega življenja družbe.

Medsebojna delitev dobrin je pot za izhod iz krize, hkrati pa pot za preobrazbo ekonomije in s tem tudi celotne družbe. Samo z medsebojno delitvijo dobrin lahko v raznoliki in številčni človeški družini živimo v miru in blaginji ter ohranimo planet za prihodnost.

Zgodba o veliki družini

2010-03-11T17:40:00.000+01:00

Človeško skupnost si lahko predstavljamo kot zelo veliko družino, države ali narode pa kot pripadnike te družine. Ti družinski člani so si zelo različni: eni so mladi, drugi starejši; eni izkušeni, drugi ne; nekateri močni, drugi šibki; eni nestrpni in bojeviti, drugi umirjeni; nekateri bolj podjetni, drugi manj in tako naprej. Skratka, zelo številčni in raznoliki, a vendarle vsi pripadniki ene družine – človeštva.

Nadalje si lahko predstavljamo, da ta velika družina živi skupaj na ogromnem posestvu. To posestvo je ponekod rodovitno, drugje bolj pusto; nekje uspevajo ene vrste pridelki, drugje povsem drugi; ponekod je zemlja bogata z različnimi naravnimi viri, drugje sila skopa; nekje je vode v izobilju, drugje pa komaj za vzorec in tako naprej. Kakorkoli, velika človeška družina ima skupni dom, ki ji omogoča življenje in ta dom je planet Zemlja.

Kako se »bratje« in »sestre«, »sestrične« in »bratranci« obnašajo med seboj in ravnajo drug z drugim? Najmočnejši in starejši posamezno ali skupaj izkoriščajo mlajše in šibkejše; včasih jih pretepajo; jim kradejo dobrine, ki jih imajo na voljo ter hkrati uničujejo in »packajo« njihovo domovanje, ki je hkrati tudi skupno; jih goljufajo, vsiljujejo jim svoja pravila in svoj »prav« ter jim nasploh radi »solijo pamet«. Mlajši in šibki se zato le s težavo razvijajo, ne morejo zrasti v enakovredne člane družine, počutijo se odrinjene in zapostavljene in potem včasih, iz obupa, udarijo nazaj: v starejše »brate« ali »bratrance« vržejo kamen ali jih ugriznejo. In potem so še bolj kaznovani.

A odnosi v družini so lahko tudi povsem drugačni. Starejši in izkušenejši bi lahko pomagali mlajšim in neizkušenim, jim omogočili normalen razvoj, z njimi bi lahko enakopravno sodelovali in jih sprejemali kot enakovredne člane skupnosti oziroma družine. Ko pa gre za naravne vire in druge dobrine, ki so resnično pomembne za njihovo preživetje in so konec koncev v skupni lasti vseh, bi vsi pripadniki človeške družine lahko ravnali tako, kot ravnajo v sleherni normalni družini: dobrine si pravično delijo med seboj ter z njimi zmerno in skrbno ravnajo. Kajti, nobena prava družina ne dopusti, da bi nekateri njeni člani stradali ali kako drugače trpeli, medtem ko imajo drugi vsega preveč in se samovšečno zabavajo.

V resnici smo vsi pripadniki človeške družine, sicer zelo velike in raznolike, a vendarle ene in celovite. Imamo skupen dom, planet Zemljo, ki nam nudi dovolj prostora in dobrin, da bi lahko živeli skupaj – v miru in blaginji. Pot do miru in blaginje pa vodi edino preko pravičnosti in sodelovanja ter medsebojne delitve dobrin. Tako preprosto je to.

Hrana v smeteh

2010-03-04T20:39:00.000+01:00

‟Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: ʿPoberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubiʾ.” (Janezov evangelij 6: 12; Nahranitev pet tisočih)

Po podatkih Organizacije združenih narodov je bilo leta 2009 kar 1,02 milijarde ljudi podhranjenih, kar pomeni skoraj vsak šesti Zemljan. To je zastrašujoč podatek in kar je najhuje, problem sploh ni v pomanjkanju hrane, temveč v njeni potratni uporabi in izjemno nepravični porazdelitvi.

V letih 2007 in 2008 je bilo v biogoriva predelanih kar 95 milijonov ton žitaric, a ta količina je še vedno manj kot polovica vse hrane, ki letno po nepotrebnem konča v smeteh. Samo Američani letno zavržejo približno 44 milijonov ton hrane, Britanci preko 5 milijonov ton itd., pravi Tristram Stuart v knjigi Odpadki: razkrivanje globalnega prehranskega škandala (Waste: Uncovering the Global Food Scandal, Penguin Books 2009).

Knjiga sistematično razkriva prehransko podobo današnjega sveta. Lakota še zdaleč ni posledica prenaseljenosti kot nas prepričujejo številni strokovnjaki, temveč rezultat človeške neumnosti, nesposobnosti, ignorance in pohlepa.

Po podatkih FAO (Organizacija ZN za kmetijstvo in prehrano) znaša minimalna povprečna človekova potreba po hrani približno 2.000 kcal (kilo kalorija; količina energije, ki je potrebna, da se kilogram vode segreje za 1 stopinjo Celzija) na dan, navaja Tristram Stuart v svoji knjigi. Proizvodnja vse hrane primerne za človekovo prehrano v svetu pa znaša približno 4.600 kcal na prebivalca dnevno, medtem ko je dejanska poraba 2.000 kcal na prebivalca. To pomeni, da za 2.600 kcal hrane na prebivalca (ali 57 % vse pridelane hrane) ne doseže človeških ust.

Del presežne hrane (žitarice in stročnice) je namenjen prehrani živali (energetska vrednost mesne hrane je bistveno manjša kot energetska vrednost rastlinske hrane, ki jo te živali zaužijejo), del jo pristane v smeteh, del v prekomernih količinah zaužite hrane in zdaj tudi v avtomobilskih tankih za gorivo (biogoriva). A še vedno je celotna količina dejansko porabljene hrane enaka minimalnim zahtevam povprečnega človeka po hrani, to je 2.000 kcal na prebivalca. Z drugimi besedami: na svetu se porabi toliko hrane kolikor jo ljudje dejansko potrebujemo. Zakaj potemtakem toliko lakote?

Trgovine in restavracije v ZDA in EU dnevno nudijo prebivalstvu količino hrane, ki ima energetsko vrednost med 3.500 in 3.900 kcal. Če bi temu dodali še žitarice in stročnice, ki so namenjene prehrani živine, potem količina hrane v ZDA štirikrat presega potrebe ljudi, v Evropi pa več kot trikrat. Hrana je torej izjemno nepravično porazdeljena, nekje jo je bistveno preveč in nekje bistveno premalo.

K pretirani porabi hrane veliko prispevajo tudi prehranske verige, ki letno za oglaševanje na področju hrane namenijo približno 3 milijarde ameriških dolarjev; veliko oglasov je namenjenih predvsem otrokom. Ali ljudje res potrebujemo reklamo za nekaj, kar nujno potrebujemo?

A vrnimo se k odpadkom. Veliko nakupljene hrane konča v smeteh. Samo s hrano, ki konča v smeteh v ZDA in v Veliki Britaniji, bi lahko iz najhujše lakote rešili 1,5 milijarde ljudi (pomeni, da bi jim pomagali z dodatno hrano z energijsko vrednostjo 250 kcal na osebo), kar je več kot je lačnih ljudi v svetu. In sploh nismo upoštevali odpadne hrane v EU, na Japonskem in v drugih bogatih državah, čeprav vemo, da je tudi znotraj teh držav hrana izjemno neenakomerno porazdeljena.

Tudi mi smo del tega sveta, ki dela s hrano kot »svinja z mehom«. Slovenske trgovine, na primer, letno zavržejo približno 15.000 ton kruha (kar pomeni skoraj 30 milijonov €), ki neprodan obleži na policah trgovin. Kruha, žemljic in podobnih proizvodov, seveda noben trgovec naslednji dan ne postavi na trgovinske police – potrošniki hočemo sveže, tople, hrustljave pekovske izdelke. Tudi drugim prehranskim izdelkom se ne godi dosti drugače.

Na koncu lahko zaključimo, da za lakoto v svetu ni prav nobenega razloga. Hrane je za vse ljudi na planetu dovolj in ne samo dovolj, celo preveč jo je. Problem je v naši pretirani porabi hrane (ki pomeni debelost in zdravstvene težave ter veliko odpadkov) in v napačnih prehranskih vzorcih (prevelika pridelava mesa in mesnih izdelkov; ne da jih ne bi smeli jesti, samo preveč človeku primerne hrane gre za prehrano živali, ki bistveno zmanjšajo energetsko vrednost hrane). Prehranski problem je povezan tudi z globalnim segrevanjem in sicer iz dveh vidikov: veliko hrane se predela v biogoriva, presežna pridelava hrane (predvsem mesne) pa pomeni veliko izpustov toplogrednih plinov.

In rešitve. Naučiti se moramo zmernosti, zavreči čim manj hrane (tudi star kruh, na primer, lahko koristno uporabimo v svoji prehrani), vsaj malo moramo spremeniti prehranske vzorce (manj mesne hrane) in se naučiti pravične delitve hrane (in drugih osnovnih dobrin).

Vrednost ničesar

2010-03-04T20:38:00.002+01:00

»Dandanes ljudje poznajo ceno vsega in vrednost ničesar.« (Oscar Wilde, Slika Doriana Graya)

Zgornji citat je Oscar Wilde zapisal proti koncu 19. stoletja, več kot stoletje kasneje (2009) pa si ga je za izhodišče svoje izjemne knjige The Value of Nothing (Vrednost ničesar) »izposodil« ameriški ekonomist, sociolog, aktivist in pisec Raj Patel.

Kaj je »cena vsega« in »vrednost ničesar«? Odgovor na to vprašanje, je hkrati tudi odgovor na vprašanje, kakšna je narava naše ekonomije, ki pa pomembno oblikuje svet v katerem živimo?

Osrednji element današnje ekonomije je vsekakor trg. Trg seveda že dolgo ni več zgolj fizičen prostor na katerem se menja trgovsko blago, temveč prej lahko rečemo, da je trg (tržna ekonomija) oznaka za ekonomski model, ki temelji na moči (denarja), tekmovalnosti, na pohlepu in sebičnosti.

Trg sleherno stvar, sleherno človekovo aktivnost in celo človeka samega lahko preoblikuje v trgovsko blago, ki se po določeni ceni prodaja ali kupuje. Če je trg v prvotnem smislu zajemal predvsem obrtniške, industrijske in kmetijske proizvode, pa danes tržno blago postaja praktično vse, kar si lahko zamislimo: zdravje, umetnost, šport, znanje ter praktično vse človekovo okolje in vsi naravni viri.

Cena in vrednost

»Obstaja veliko neskladje med ceno in vrednostjo nečesa, ki ga ekonomisti ne morejo razrešiti, saj je problem neločljiv del ideje o cenah, ki jih vodi želja po dobičku,« pravi Raj Patel. »Cena nečesa nikakor ne izraža njegove vrednosti.«

V sredini slehernega tržnega odnosa je cena, ki naj bi jo ravno trg najbolj pošteno oblikoval. Vendar tržna cena skoraj nikoli ne izraža prave vrednosti stvari, ki se menja na trgu. Že znameniti filozof in ekonomist Adam Smith (1723 – 1790) je razločeval med menjalno vrednostjo in uporabno vrednostjo stvari. Prvi lahko rečemo cena, drugi pa vrednost stvari.

Diamant, na primer, ima visoko ceno in zelo majhno uporabno vrednost, medtem ko ima voda nizko ceno in visoko uporabno vrednost – tega se seveda zavedamo šele, ko nam jo primanjkuje ali, ko jo do konca zapacamo. Posledično se do vode in drugih pomembnih dobrin obnašamo kot do nečesa nepomembnega oziroma cenenega. Diamante in drugo neuporabno »kramo« pa čuvamo v trezorjih in občudujemo v izložbah.

V resnici bomo morali ključnim dobrinam kot so voda, hrana, ozračje, energija itd. podeliti njihovo pravo vrednost. Te dobrine niso cenene, ampak so dejansko neprecenljive. Takšen bi moral biti tudi naš odnos do njih in odgovornost zanje. Brez diamantov, zlata, parfumov in podobnega lahko mirno preživimo.

Prav je, da končno prepoznamo pravo vrednost stvari, ki so nam na voljo za življenje. Ni trg tisti, ki jih bo kdajkoli pravično porazdelil med ljudi, to lahko storimo edino z medsebojno delitvijo teh dobrin. Trgom pa prepustimo vsakovrstno nepotrebno »kramo«, med katere nenazadnje spadajo tudi diamanti in …

Kam gremo od tu naprej?

2010-03-04T20:38:00.001+01:00

Znameniti ameriški aktivist in borec za človekove pravice Martin Luther King se je v govoru z naslovom Kam gremo od tu naprej (Where do we go from here) že davnega leta 1967 spraševal:

‟Nekega dne se moramo vprašati: "Zakaj je v Ameriki štirideset milijonov ljudi revnih?" In ko si postavimo to vprašanje, se nam porajajo vprašanja o ekonomskem sistemu, o širši porazdelitvi bogastva. Ko se sprašujemo o tem, se nam porajajo vprašanja o kapitalistični ekonomiji. In jaz samo pravim, da si moramo začeti zastavljati vprašanja o celotni družbi. Pozvani smo, da pomagamo obupanim beračem na trgu življenja. Toda nekega dne moramo sprevideti, da je potrebno preobraziti sistem, ki ustvarja berače. O tem si moramo zastavljati vprašanja. Vidite, prijatelji moji, ko se ukvarjate s tem, si zastavite vprašanje: "Kdo ima v lasti nafto?" Zastavite si vprašanje: "Kdo je lastnik železove rude?" Zastavite si vprašanje: "Zakaj morajo ljudje plačevati račune za vodo v svetu, ki ga sestavljata dve tretjini vode? "To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti.”

Več desetletij kasneje so ta vprašanja še vedno aktualna. Ekonomski sistem še vedno »proizvaja« revne in berače, vedno bolj. Bogastvo je porazdeljeno nepravično, bolj kot kdajkoli prej. Vedno več naravnega bogastva je v zasebnih rokah. In tako naprej.
Luthrova vprašanja si moramo torej ponovno zastaviti. In čas je, da poiščemo tudi odgovore:

Ključni ekonomski cilj je blaginja ljudi, a ne samo nekaterih, temveč vseh ljudi. Samo s sodelovanjem, pravičnostjo in medsebojno delitvijo dobrin lahko zagotovimo blaginjo človeštva.

Od tu gre pot naprej.

Moč denarja

2010-02-26T22:03:00.001+01:00

Misel oziroma že kar pregovor, da »denar pomeni moč«, ni nekaj novega. Vendarle, ali se tisti, ki s to močjo (silo) upravljajo, tega tudi zavedajo in, ali se zavedajo vseh posledic, ki iz tega izhajajo.

Že veliki filozof Aristotel je vedel, da je denar »nastal za menjavo dobrin«. Dobrine pa so vse tisto, kar človek potrebuje za življenje. Denar je pomembna iznajdba človeštva, saj je bistveno olajšal kroženje dobrin v človeški skupnosti. Ker je v denarju mogoče izraziti vrednost sleherne dobrine, jih je zaradi tega tudi mogoče enostavno izmenjevati.

Vendar je že Aristotel poznal tudi temnejšo plat denarja: »Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli.« Ko torej denar postane zgolj sredstvo za pridobivanje še več denarja, postane osovražen in škodljiv.

V času Aristotla (384 – 322 pr. n. š.) je bilo osovraženo oderuštvo posameznikov (»obresti pa delajo iz denarja več denarja«), danes pa praktično ves finančni sistem (banke in druge finančne institucije, borze itd.) sloni na posojanju denarja za obresti, na špekuliranju in na korupciji. Le manjši del denarja tako lahko »odigra« vlogo, za katero je bil pravzaprav iznajden – za menjavo dobrin. Tako se ogromno bogastvo in s tem moč kopičita v rokah posameznikov, zelo veliko ljudi pa trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin (hrane, vode, energije itd.).

Vzroki in posledice

Ko pade bomba, vsakdo vidi povezavo med dejanjem in njegovo posledico. Ko pa se zaradi špekulacij na svetovnih trgih cena pšenice dvigne za npr. 10 $ na tono, tega nihče ne poveže (ali noče povezati) z milijoni ljudi v revnih državah, ki zdrsnejo v revščino ali celo lakoto. Odločitev Evropske komisije ali vlade ZDA o višjem subvencioniranju kmetijstva, milijone malih kmetov v revnih državah potisne v hudo revščino. Že majhna sprememba obrestnih mer centralnih bankirjev lahko uniči tisoče podjetij po vsem svetu in sto tisoče ljudi, ki jim ta podjetja omogočajo preživetje. A nič drugače ni na nižjem nivoju: že relativno »nedolžne« ekonomske odločitve predsednikov vlad, ministrov, direktorjev lahko pahnejo tisoče ljudi v revščino.

Ravnanje z denarjem ni nedolžna in neodvisna igra finančnih strokovnjakov, temveč skrajno resno in odgovorno delo, ki prinaša izjemne posledice. Zato ne drži, da je ekonomija nevtralna znanstvena veda, temveč je globoko vpeta v vsakdanje družbeno življenje. Mnogi finančni strokovnjaki, bankirji, borzni špekulantje (tudi pri nas) imajo na vesti mnogo trpečih, sestradanih ali po nepotrebnem umrlih ljudi po vsem svetu. Pogosto mnogo več, kot generali. Če posledice niso neposredno vidne, to še zdaleč ne pomeni, da jih tudi v resnici ni. V času gospodarske krize se je npr. število lačnih v svetu dvignilo z 852 milijona na1,02 milijarde ljudi (vsega v enem letu). In danes vemo, kdo je povzročil gospodarsko krizo.

Denar torej ni slab sam po sebi, temveč so slaba dejanja ljudi, ki z njim upravljajo. Lahko pa so tudi dobra. Če denar uporabljamo v splošno korist, potem je njegova vloga vsekakor pozitivna. Vsi, ki se z ekonomijo ukvarjajo, se morajo zavedati, da je edino pravo ravnanje pravično ravnanje.

»Zato lahko v nekem smislu trdimo, da je »pravično« to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v državljanski skupnosti,« pravi Aristotel. Samo pravično ekonomsko ravnanje lahko pripelje do blaginje v skupnosti: pravična delitev dobrin, pravično ravnanje z denarjem itd.

Haiti in globalne rezerve hrane

2010-01-26T15:02:00.000+01:00

Naravne katastrofe, kakršna se je nedavno pripetila na Haitiju, so bile, so in bodo spremljale človeštvo tudi v prihodnosti. Vsakokrat, ko se pripeti kaj hujšega, se začne mrzlično zbiranje najnujnejšega za prizadeto prebivalstvo. Odzivnost mednarodne skupnosti je sicer hitra, a vendarle je potrebno kar nekaj časa, da se zberejo znatna materialna in finančna sredstva.

Nevladna organizacija Share The World Resource (krajše STWR) oziroma Medsebojna delitev svetovnih virov (ali dobrin), ki ima status posvetovalnega telesa pri Ekonomskem in socialnem svetu OZN, je nedavno predlagala oblikovanje globalnih rezerv hrane.

"Potrebujemo novo, smelo vizijo za prehransko in kmetijsko politiko," pravi Robin Willoughby, politični strateg pri STWR. "Prehranske rezerve je potrebno uporabiti kot del resnično večstranskega sodelovanja med državami, ne pa zgolj kot podporo zdajšnji izvozni trgovinski ureditvi, ki daje prednost državam, kot so ZDA in države EU."

Tako bi ne samo zagotovili, da ljudje ob naravnih katastrofah ne bi bili popolnoma odvisni od trenutne dobrodelnosti mednarodne skupnosti, ki je sicer pogosto velikodušna (sploh, če gre za hujše katastrofe), temveč bi bila hrana in druge nujne dobrine vedno in takoj na voljo.

A ne gre samo za naravne katastrofe, ki vedno vzbudijo sočutje mednarodne skupnosti. Daleč od oči javnosti se odvija drama dobre milijarde ljudi (natančneje 1,02 milijarde ljudi), ki so, po podatkih OZN, kronično podhranjeni. Za njih je katastrofa vsakodnevna, stalna. Za medije pa ni zanimiva, saj zanje ni dovolj dramatična in posledično je ta permanentna katastrofa globalnih razsežnosti povsem na obrobju naše zavest in pozornosti.

Da bi odpravili kronično lakoto in revščino, ta sramotni madež sodobnega človeštva, in se izognili vsakokratnem mrzličnem zbiranju pomoči ob naravnih katastrofah, bi morali globalno ekonomijo postaviti na nove temelje, ki se imenujejo medsebojna delitev svetovnih dobrin. Tej veliki ideji se prvenstveno posveča nevladna organizacija STWR: Sharing in The Global Economy ali Medsebojna delitev v globalni ekonomiji.

O ekonomiji

2010-01-09T21:16:00.000+01:00

Čeprav je ekonomija izredno pomembna za življenje slehernega posameznika in celotne družbe, pa nam je to področje nekako tuje in nerazumljivo. Ekonomska vprašanja prepuščamo »posvečenim strokovnjakom«, ki nam preproste stvari zapletejo do nerazpoznavnosti; upravljanje s tem izjemno pomembnim družbenim področjem pa prepuščamo pohlepnim posameznikom in skupinam, ki ekonomijo pogosto izrabljajo zgolj za lastne interese. Njihova moč je pogojena z našo neaktivnostjo.

Koliko in kakšno hrano bomo jedli, v kakšnem stanovanju bomo živeli, v kakšno šolo bomo hodili, kakšno službo bomo opravljali, kakšen bo naš dostop do zdravstvenih storitev, po kakšnih cestah se bomo vozili, kakšne oblike sprostitve ali zabave si bomo lahko privoščili? Vse to so prvenstveno ekonomska vprašanja. Od tega, v kakšnem ekonomskem sistemu živimo, kakšne so naše ekonomske ustanove in kdo ter kako z njimi upravlja, je odvisna kvaliteta našega življenja.

Ekonomija ni tako zelo zahtevna, da bi jo prepuščali zgolj ekonomskim strokovnjakom, bistveno je, da vemo, čemu je namenjena. Vsekakor ne brezmejnemu bogatenju posameznikov in skupin, ki pri tem ne izbirajo ne sredstev in ne načinov za dosego svojih ciljev. Tudi ni namenjena brezglavemu trošenju dobrin, zaradi česar brezštevilni ljudje trpijo pomanjkanje, okolje pa naglo propada.

Temeljni namen ekonomije je drugačen, njena glavna naloga je zagotavljati blaginjo, a ne samo nekaterih, temveč blaginjo vseh ljudi, prav vseh ljudi. In kaj sploh je blaginja? Blaginja pomeni, da vsak posameznik lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe (po hrani, vodi, bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju), da vsa družbena področja (zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, kultura itd.) lahko nemoteno delujejo, ob tem, da se ohranja naravno in družbeno ravnovesje. Zato je še kako pomembno, na podlagi katerih vrednot deluje ekonomski sistem.

»Vrednote« tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa nekaterih posameznikov, skupin in držav se danes preko ekonomskega sistema vsiljujejo celotni človeški družbi. Dejansko pa bi morale biti univerzalne človeške vrednote pravičnosti, sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve, ki jih najpopolneje uteleša Deklaracija človekovih pravic Združenih narodov, podlaga delovanja slehernega družbenega področja, še zlasti ekonomskega.

Za takšno ekonomijo si moramo prizadevati.

Avatar, Eywe in Gaja

2009-12-30T20:13:00.001+01:00

“Jake, naša Velika mati se ne postavlja na nikogaršnjo stran. Samo ščiti ravnovesje življenja.” Neytiri v filmu Avatar

Boginja Eywe je Velika boginja mati, ki skrbi za ravnovesje na luni Pandori planeta Polifem v osončju Alfa Kentaver. Domorodno pleme Na’vijev živi povsem v skladu s tem ravnovesjem življenja. Celotna Pandora deluje kot nekakšen kompleksen organizem, povezan z nevidno energijsko mrežo, ki kot nekakšen živčni sistem povezuje vse dele v celoto. A mogočni korporaciji RDA z Zemlje, ki leta 2154 na Pandori koplje dragoceni mineral unobtanium, sta pleme Na’vijev in naravno okolje v napoto, saj jim je v interesu zgolj in edino pridobivanje minerala in seveda čim večji dobiček – zato ne izbirajo sredstev, da bi ta cilj dosegli. Takšna je podlaga epskega filma Avatar (2009) ameriškega režiserja Jamesa Camerona. A dejansko je to naša zgodba, zgodba, ki se odvija tukaj in zdaj.

Tudi Zemljani imamo namreč svojo Eywe. Planet Zemlja je zapleten sistem, ki samodejno uravnava najboljše pogoje za bivanje, nas že kar nekaj časa poučuje in prepričuje britanski znanstvenik James Lovelock. Ta sistem, ki ga je po starogrški boginji Zemlji poimenoval Gaja, sestavljajo vsa živa bitja in neživa narava ter je sposoben samostojno uravnavati občutljivo kemijsko, fizikalno in še posebej temperaturno ravnovesje. Gaja ravnovesje vzdržuje znotraj ozko določenih meja, ki vsem trenutnim organizmom zagotavljajo najboljše pogoje za preživetje. Že dvig povprečne Zemljine temperature nad 2 stopinji Celzija, pravijo znanstveniki, lahko bistveno spremeni življenjske pogoje, ki se jim številni organizmi ne morejo prilagoditi, vsaj v kratkem času ne. To pa lahko povzroči verižno reakcijo propadanja drugih organizmov, posamičnih ekosistemov in končno celotnega planetarnega okolja.

James Lovelock je dosedanje prepričanje, da se živa bitja zgolj prilagajo svojemu okolju, bistveno spremenil, saj iz njegove teorije izhaja, da živa bitja soustvarjajo pogoje v katerih bivajo. Vsak posamičen organizem – od mikroorganizmov, planktona, dreves do črvov, ptic, kitov – ima svojo vlogo v tem zapletenem sistemu. Spremembe so za takšen sistem sicer nekaj povsem običajnega, a običajno potekajo v daljših časovnih obdobjih.

V tem zapletenem okolju ima svoje mesto tudi človek, ki pa je v zadnjem relativno kratkem časovnem obdobju (zadnjih dvesto let tako imenovane industrijske revolucije) bistveno vplival na porušitev občutljivega Gajinega ravnovesja. Pretirani izpusti toplogrednih plinov; onesnaževanje zemlje, vode in zraka ter obsežno uničevanje naravnih ekosistemov, preprečujejo številnim manjšim in večjim organizmom opravljati svojo vlogo v širšem sistemu – planetu Zemlji. S tem so moteni ustaljeni fizikalno-kemijski procesi v oceanih, v ozračju in na/v zemlji.

Zgodba iz filma Avatar je več kot poučna, prav tako teorija o Gaji, saj nas opominjata, da živimo v kompleksnem okolju, kjer so vsi deli medsebojno povezani v celoto, ki vsem omogoča preživetje in blaginjo. Zato se moramo naučiti živeti v sožitju z vsemi ostalimi bitji, najprej seveda človeškimi, in v ravnovesju s celotnim planetarnim okoljem. Ni nujno potrebno sprejemati teorije oziroma hipoteze o Gaji, prav pa je, da začnemo razmišljati o našem planetarnem okolju kot domu, ki nam daje življenje in omogoča blaginjo, o drugih bitjih pa kot o naših sopotnikih in nujno potrebnih členih verige življenja na planetu. Vseeno je, ali govorimo o Gaji, življenjskem ravnovesju ali o trajnostnem razvoju, bistveno je, da spremenimo naš odnos do okolja, do drugih živih bitij na planetu in seveda do drugih ljudi.

V filmu Avatar se domorodna plemena Pandore in nekaj Zemljanov uprejo uničevalni logiki dobička za vsako ceno, ki jo izvajajo samovšečni in nasilni posamezniki v imenu pohlepnih lastnikov korporacije. In uspejo. Kaj pa mi?

Še nekaj o Gaji

Teorija o Gaji predpostavlja, da se živi (organski) in neživi (anorganski) deli planeta Zemlje razvijajo skupaj kot eno življenje, kot sistem, ki se sam uravnava. Teorija pravi, da ta življenjski sistem samodejno nadzoruje globalno temperaturo, sestavine ozračja, slanost oceanov in drugih dejavnikov, ki vzdržujejo primerne pogoje za bivanje. Kar lahko izrazimo z besedno zvezo "življenje vzdržuje primerne pogoje za svoje preživetje." Živi sistem planeta Zemlje lahko primerjamo s slehernim posamičnim organizmom, ki ureja svojo telesno temperaturo, slanost krvi, itd.

Primer delovanja Gaje:

Kot primer delovanja Gaje lahko navedemo tvorjenje oblakov nad oceani, kjer živi organizmi sodelujejo s tako imenovano neživo naravo. Nastanek teh oblakov je skoraj v celoti odvisen od presnove oceanskih alg, ki sproščajo velike molekule žvepla (kot odpadni plin), ki postanejo kondenzacijsko jedro za dežne kaplje. Pred tem je veljalo, da je nastajanje oblakov nad oceani zgolj kemično-fizikalni pojav. Nastajanja oblakov ne samo pomaga urejati Zemljino temperaturo, temveč je pomemben mehanizem, ki žveplo vrne kopenskim ekosistemom. (Vir: The Gaia Theory)

Teorijo o Gaji je v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil dr. James Lovelock.

Naš planet, ne vaš posel

2009-12-27T21:00:00.000+01:00

Predstavniki civilne družbe iz vsega sveta, ki so se zbrali v Kobenhavnu, ob robu izjemno pomembne Podnebne konference Združenih narodov, decembra 2009, sporočajo svetovnim politikom, ekonomistom in gospodarstvenikom: »Naše podnebje, ne vaš posel.« (Civil Society Declares: ‘Our Climate, Not Your Business!’)

A sporočilo lahko povemo tudi drugače: »Naš planet in njegove dobrine, ne vaš posel.«

Po logiki današnjih ekonomistov in politikov je celoten planet ena sama velika priložnost za posel. Naj gre za energetske vire, vodno bogastvo, gozdove, zemljo, zdaj tudi za podnebje, ali za človeško znanje, zdravstveno varstvo, izobraževanje in tako naprej – vse to je priložnost za posel.

Vse, kar s skupnim izrazom poimenujemo dobrine (naravne ali družbene), je danes pod strahovitim pritiskom komercializacije ali z drugimi besedami: poslovne oziroma trgovske logike. Kamor »vstopi« komercializacija, tam se nemudoma pojavijo pohlep, sebičnost, korupcija, tekmovalnost (konkurenčnost), konflikti in nazadnje tudi vojne.

Jasno je, da potrebujemo ekonomsko področje, ki je »odgovorno« za zadovoljevanje človekovih življenjsko pomembnih potreb. A vprašanje, če je ravno takšno, ki vse vidi samo »skozi oči« dobička, najboljše.

Prav vsako podjetje, vsaka banka, zavarovalnica ali trgovina lahko deluje po povsem drugačnih principih in si izbere povsem drugačne cilje svojega delovanja. Naj jih omenimo:

- principi: pravičnost, sodelovanje in medsebojna delitev;
- cilji: zadovoljevanje osnovnih (življenjskih) potreb slehernega Zemljana, bivanje v varnem in zdravem okolju in nenazadnje mir (ki je naravna posledica izpolnjevanja prvih dveh ciljev).

Potem bomo lahko rekli: »Naš planet, naše podnebje, naše dobrine …« Ki se jih bomo naučili medsebojno deliti.

Mir in blaginja

2009-12-17T17:27:00.000+01:00

Po tisočletjih medsebojnega rivalstva, bojev za prevlado, za prestiž in bogastvo, je človeštvo od tega preprosto preutrujeno, okolje pa povsem izčrpano. Nobenega logičnega in utemeljenega razloga ni, da se majhen del človeštva »koplje« v preobilju dobrin, medtem ko velik del človeštva trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejšega kot so hrana, voda in energetski viri.

Nihče danes ne more več trditi, da obstajata višja in zatorej tudi nižja rasa; nihče ne more trditi, da je ena ideološka resnica boljša od druge in nihče ne more trditi, da si eni zaslužijo več kot drugi. Preveč je bilo odkritij in spoznanj, da bi kdorkoli to lahko utemeljeno trdil.

Zatorej moramo misliti drugače: vsi ljudje, navkljub vsem razlikam, pripadamo eni veliki družini – človeštvu in vsi bivamo na enem planetu, ki je naš skupni dom. Zato tudi dobrine, ki nam omogočajo preživetje in bivanje, pripadajo vsem.

Sodelovanje in medsebojna delitev sta potemtakem edina prava podlaga našim odnosom na ekonomskem, političnem in na vseh drugih področjih človeške družbe. Seveda moramo ohraniti naše razlike (politične, religiozne, kulturne), ki dajejo človeštvu »ton in barvo«, a dobrine, to bogastvo planeta, se moramo naučiti pravično deliti med seboj.

Samo tako lahko zaživimo skupaj, v miru in blaginji.

Prava vloga ekonomije

2009-12-12T21:08:00.001+01:00

O ekonomiji vemo vse in nič. A le redko razmišljamo, kaj je prava vloga ekonomije v družbi? Ali je ekonomsko področje končni cilj ali zgolj temelj družbenega življenja?

Ekonomsko področje zadeva slehernega človeka, saj smo vsi odvisni od institucij, ki predstavljajo jedro ekonomskega življenja družbe (proizvodna podjetja, trgovine, banke, zavarovalnice, izobraževalne in politične ekonomske ustanove itd.).

Vendar niso samo institucije tiste, ki tvorijo ekonomsko področje, temveč tudi sleherni posameznik, ki je tako ali drugače vpet v ekonomsko življenje družbe: kot zaposleni, kupec, kreditojemalec, prejemnik pomoči, upokojenec, davkoplačevalec itd. (ali v več vlogah hkrati). (Celo klošarji so – preko prosjačenja – še vedno vpeti v ekonomski sistem družbe.)

Današnja ekonomija

Danes velja široko uveljavljeno prepričanje, predvsem zaradi velikega vpliva medijev in potrošniške industrije, da je glavni namen ali celo smisel človekovega bivanja zadovoljevanje njegovih želja s materialnimi dobrinami in storitvami. Zato ima ekonomsko področje tako velik (prevladujoč) vpliv v današnji družbi.

To brezuspešno hlastanje za dobrinami in storitvami (s katerimi naj bi zadovoljili svoje želje) na plan prinaša vse najslabše človekove lastnosti: pohlep, sebičnost in brezobzirno tekmovalnost. In s temi lastnostmi je danes »okuženo« sleherno družbeno področje.

Prava vloga ekonomije

Prava vloga ekonomije pa je bistveno drugačna. Namen ekonomije je omogočiti vsem ljudem zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb oziroma dobre pogoje za bivanje – s skupno besedo blaginja, ki vključuje bivanje v zdravem in mirnem okolju.

Šele z izpolnitvijo teh pogojev ima namreč človek možnost za svoj razvoj in uresničitev vseh svojih potencialov (čustvenih, razumskih, duhovnih ali kakor jih že poimenujemo), prav tako tudi človeštvo kot celota. Namen ekonomije je torej zagotoviti ljudem takšne pogoje za bivanje, ki jim omogočajo njihov nadaljnji razvoj. Ekonomsko področje je temelj, na katerem stoji celotna družba, ne pa njen prevladujoči ali vladajoči del.

Ekonomija je preprosteje rečeno: podpora življenju posameznika, posameznim skupnostim in človeštvu v celoti. Te svoje prave vloge pa ekonomija ne more uresničiti brez pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve.

Sodelovanje

2009-12-09T17:42:00.001+01:00

»V evoluciji so uspešnejši organizmi, ki imajo največji reprodukcijski uspeh. A zgodba ima še nadaljevanje. Ena izmed zakonitosti je, da so organizmi, ki s kom sodelujejo, sposobnejši od tistih, ki so egoistični.« (dr. Eva Jablonka, evolucionistka, intervju Mladina, 16. 10. 2009)

»Le sodelovanje med državami nas še lahko reši. Internacionalizacija je edini pravi odgovor globalnemu kapitalizmu, le tako je mogoče kapitalizem na novo vpeti v nek splošen konsenz o novi socialni politiki.« (dr. Ulrich Beck, sociolog, intervju Mladina, 4. 12. 2009)

Več kot potrebno je, da o zgornjih citatih naredimo temeljit premislek. Je brez resničnega sodelovanja sploh mogoče rešiti katerega od resnih problemov današnjega sveta? Okoljski problemi, revščina, lakota, kršenje človekovih pravic, vojaški in družbeni konflikti – jih je mogoče rešiti kako drugače kot sodelovanjem na globalni ravni?

Organizacija združenih narodov (OZN)

Človeštvo je izkusilo brezštevilne konflikte in vojne, ki so svoj vrhunec doživele v prvi in drugi svetovni vojni. Ravno zaradi teh grozljivih izkušenj totalnega uničevanja, je nastala potreba po resničnem mednarodnem sodelovanju, ki se je leta 1945, z ustanovitvijo OZN, tudi udejanilo. »Le skupaj lahko rešimo skupne (globalne) probleme sveta«, je temeljna ideja ustanovitve OZN.

Vendar pa številne države, predvsem najmočnejše, že od samega začetka rušijo in spodkopavajo moč in s tem učinkovitost OZN. A kljub temu ostaja OZN edina organizacija, ki omogoča, da s sodelovanjem rešimo najbolj pereče probleme današnjega sveta.

Okoljska kriza

Konferenca OZN o podnebnih spremembah (7. – 18. december 2009) v Kobenhavnu je eno najpomembnejših srečanj za našo prihodnost na planetu. Smo zmožni skupnega nastopa, da bi ohranili Zemljo?

Ekonomska kriza

Tudi za reševanje ekonomske krize, ki še zdaleč ni mimo, bi potrebovali takšno globalno konferenco, na kateri bi postavili pravila globalnega ekonomskega ravnanja. Ukrepi posamičnih držav delujejo zgolj začasno. A brez skupne akcije, bodo ti ukrepi dolgoročno povsem brez učinka.

Vojaški in drugi konflikti

Lahko ZDA in države v okviru pakta NATO uredijo afganistanski kaos? Ne morejo, kot tudi ne morejo urediti razmer v Iraku, na Bližnjem vzhodu, v Somaliji, Sudanu itd. V resnici bi na kriznih območjih zakonito delovale samo tako imenovane modre čelade Združenih narodov, ki so ponavadi sestavljene iz oboroženih sil držav, ki spadajo v sorodno kulturno in narodnostno skupino, kakršna je v krizni državi. Finančno breme teh operacij in obnove teh območij pa bi moralo biti predvsem v rokah današnjih agresorskih sil, kamor spada tudi naša država.

Sodelovanje na vseh družbenih ravneh

Ne samo sodelovanje na globalni ravni, tudi v okviru držav in lokalnih skupnosti ne moremo reševati perečih problemov, kajti vsi smo tako ali drugače vpeti v mreže in povezave, ki skupaj tvorijo svet v katerem živimo.

Politika levih in desnih političnih strank, ki si medsebojno prav po pobalinsko nagajajo (a so si dejansko skoraj povsem enaki), ne prinaša pravih rešitev v kompleksnem okolju v katerem živimo. Prizadevanje za skupne cilje – blaginjo, čisto okolje in miren svet – je skupna naloga vseh, četudi se razhajamo na ideoloških, političnih ali kulturnih osnovah.

Skupne cilje pač lahko uresničimo samo skupaj.

Pravi pomen medsebojne delitve

2009-11-25T21:30:00.008+01:00

V zadnjih 200 letih – obdobju, ki ga imenujemo industrijska revolucija – je človeštvo v razvojnem smislu naredilo izjemen napredek. Življenje brez sodobnih transportnih in komunikacijskih sredstev, računalnikov, medicinskih pripomočkov ter neštevilnih drugih izdelkov in storitev, si komaj še lahko predstavljamo.

A nagel tehnološki razvoj ima tudi temnejše plati, ki jih dobro poznamo: velikanske razlike med ljudmi v smislu porazdelitve dobrin, tehnologij in bogastva na splošno ter vse bolj uničeno okolje.

Lahko rečemo, da naglemu razvoju znanosti in tehnologije ni sledil primeren razvoj človeške družbe. Stari odnosi sebičnosti, pohlepa, tekmovanja in ločenosti so v času naglega gospodarskega razvoja postali bolj destruktivni kot kdajkoli prej. Uničevalna kombinacija starih odnosov in novih tehnologij je svoj vrhunec dosegla v obeh svetovnih vojnah; takrat sta se znanost in razvoj tehnologij povsem »posvetila« uničevanju ljudi in celotnih narodov.

Vendar tudi danes ni dosti drugače. Gospodarski razvoj v dobršni meri služi izpolnjevanju želja dela svetovne populacije, namesto da bi se posvetil blaginji celotnega človeštva – katere temelj sta zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu in okoljsko ravnovesje. Potrošništvo in komercializacija imata za človeštvo in planetarno okolje podobno uničevalne posledice kot velike vojne, saj zaradi neenakomerne porazdelitve dobrin vsako leto po nepotrebnem trpi in umira milijone ljudi, planet pa se spreminja v veliko smetišče.

Preobrazba družbe

Bistvene spremembe danes torej ni potrebno storiti na tehnološkem in znanstvenem področju (čeprav tudi to ni nepotrebno), temveč na nivoju same družbe – njenih vrednot in medsebojnih odnosov med ljudmi.

Pri tem je še posebej pomembna preobrazba ekonomskega področja, ki predstavlja okvir materialnega življenja družbe. Temeljna naloga proizvodnih podjetij, finančnega sistema, trgovin in drugih ekonomskih institucij (ekonomski sistem) je zagotavljanje blaginje, najprej pa preživetja posameznikov in družbe kot celote.

Ekonomski sistem je danes – in že od nekdaj – sredstvo posameznikov, posameznih skupin in držav za doseganje lastnih interesov (moč, prevlada, bogastvo). Zadovoljevanje zgolj lastnih materialnih potreb ter iskanje materialnega ugodja, ki izhaja iz človekovih želja, je danes podlaga odnosom v ekonomiji in posledično v širši družbeni skupnosti.

Univerzalne vrednote

A vendarle se danes človeštvo vse bolj odziva na vrednote, ki so širše in presegajo ozko pojmovanje sebe, svoje družine, klana, religiozne ali politične skupine, nacije. Te vrednote so univerzalne (lahko jih kdo poimenuje tudi etične, božanske ali kako drugače) in torej veljavne za kogarkoli in kjerkoli. Doslej so te vrednote bolj ali manj izražali in »živeli« zgolj posamezniki (mistiki, filozofi), danes pa te vrednote oziroma principi postajajo vse širše sprejeti.

Pravičnost, sodelovanje, medsebojna delitev in mir so univerzalni principi, ki jih moramo »utelesiti« oziroma manifestirati v vsakdanjem življenju; tako na ravni medsebojnih odnosov v sleherni družbeni skupnosti in kot osnova delovanja sleherne družbene institucije (politične, ekonomske, religiozne itd.).

Medsebojna delitev dobrin je še posebej pomembna na področju ekonomije, saj le tako lahko praktično izrazimo vse, kar je najvišjega v človeku. Odveč je vsako razglabljanje o pravičnosti, sodelovanju, miru, pa tudi strpnosti in ljubezni do drugega, če tega ne zmoremo izraziti v vsakdanjem življenju.

Eno človeštvo

Medsebojna delitev dobrin pomeni, da v polnosti razumemo in izražamo, da nismo zgolj pripadniki posamezne skupine ali naroda, ampak da smo najprej in predvsem pripadniki človeštva in da morajo biti zato naša dejanja najprej usmerjena v dobro celote.

Le tako bodo dobrine, tehnološke rešitve in znanje dosegle in služile vsem ljudem. Temu bo naravno sledil mir – v ljudeh in med njimi.

Temeljita sprememba

2009-10-08T21:16:00.007+02:00

Prav žalostno je videti, kako neizmerno zakoreninjen je vzorec razmišljanja, da nas edino še več tekmovalnosti, še več konkurenčnosti, še več (gospodarske) rasti lahko popelje iz globoke krize v katero smo zabredli. Težave zdravimo ravno s tistim, kar nas je pripeljalo v težave.

Govorimo o mednarodnem sodelovanju, a se hkrati neusmiljeno spopadamo – z vojaškim ali z ekonomskimi orožji – za planetarne dobrine, ki bi jih bilo, če bi ravnali drugače, lahko za vse dovolj.

Govorimo o gospodarski rasti, a v resnici nam gre zgolj za še večje količine izdelkov in storitev (in seveda dobičkov), ki so neštevilnim Zemljanom skoraj povsem nedostopni.

Govorimo o solidarnosti, a pomagamo zgolj nekaterim; tistim, ki se nam bodisi smilijo bodisi so nam tako ali drugače blizu.

Govorimo o skrbi za okolje, a ta se neha takoj, ko sta ogrožena naše udobje in ugodje.

Temeljita sprememba

V resnici moramo naše vzorce razmišljanja in z njim naša ravnanja temeljito spremeniti. Kajti v resnici

‟živimo na enem planetu, ki je naš skupni dom. Vsi smo, kljub vsej naši raznolikosti, pripadniki ene družine – človeštva. Zatorej je edini možni način našega skupnega so-bivanja, da si delimo naše skupne dobrine in da z njimi ravnamo karseda skrbno in odgovorno. Samo tako lahko (pre)živimo skupaj, v miru, in samo tako lahko ustvarimo človeka vredno prihodnost.”

Prenova

2009-08-11T20:54:00.001+02:00

Ker politiki in ekonomisti na odgovornih položajih nimajo nikakršnih idej, kako iz krize, nam ne preostane drugega, kot da o njih razmislimo sami. To, da bodo državna bančna jamstva, nadomestila plač in reforme zdravstva, šolstva ter pokojninskega varstva dovolj za rešitev krize, je čista utopija.

Dejansko obstaja mnogo dobrih idej, nekatere so že preizkušene, druge še ne. Dejstvo je, da je nekaj treba storiti, kriza pač ne bo minila sama od sebe; ne bo dovolj sprejeti nekaj kozmetičnih popravkov sistema, potrebujemo resne in temeljite spremembe. O nekaterih lahko razmislimo:

Novi Marshallov načrt

Je prioriteta naše civilizacije neprestana rast BDP-ja in dobičkov za že zdaj bogato manjšino ali boljše življenje ljudi in to vseh ljudi na planetu? Če je prioriteta boljše življenje ljudi oziroma blaginja človeštva, potemtakem so ukrepi enostavni. Samo del ogromnega paketa pomoči bankam – v EU so doslej v ta namen namenili 3.800 milijard €, ZDA pa 12.800 milijard $ (časopis Dnevnik, 13. 6. 2009, str. 23) – bi v kratkem času rešil ključne probleme planeta: lakoto, revščino, epidemijo ozdravljivih bolezni, zaradi katerih dnevno umre preko 25.000 ljudi. S samo delom te vsote bi tudi preobrnili pogubno smer uničevanja planeta z investicijami v tako imenovane zelene tehnologije.

Tako kot so Američani neposredno po drugi svetovni vojni z obsežno pomočjo v denarju in blagu, v okviru Marshallovega načrta, v kratkem času Evropo »dvignili« iz povojnega razsula v pomembno politično in gospodarsko silo, bi zdaj lahko pomagali nerazvitim, manj razvitim državam in državam v težavah. Rezultati bi bili hitri, koristili pa bi vsem, saj bi ekonomija ponovno zaživela in to vsepovsod, pa še sramovati se nam ne bi bilo treba, da toliko ljudi živi v tako nemogočih razmerah. Obenem bi bil to svojevrstni »svetovni New Deal«, že preizkušen način izhoda iz krize.

Medsebojna delitev dobrin (nove oblike menjave)

Ker trgi še zdaleč niso univerzalno orodje za najbolj učinkovito menjavo, moramo razmisliti o novih načinih. Še posebej, ko gre za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, voda, primerno prebivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje), moramo najti bolj učinkovite in varne načine izmenjave dobrin in storitev. Danes je namreč kljub zadostni svetovni pridelavi hrane, kar milijarda ljudi lačnih.

Pravzaprav lahko razmišljamo o nekakšni »dvotirni ekonomiji«. Medtem ko tako imenovana tržna ekonomija lahko deluje naprej (z jasnimi pravili, ob upoštevanju okoljskih standardov in temeljnih človekovih pravic), pa mora del ekonomije, ki je »zadolžen« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, delovati po načelih pravičnosti, solidarnosti in sodelovanja. Medsebojna delitev kot nov koncept menjave, preprosto pomeni, da se dobrine, ki so ključne za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi (voda, osnovna živila, energetski viri, zdravila …), menjajo po teh načelih.

Novoustanovljena agencija (v okviru OZN) bi prevzela koordinacijo delitve ključnih dobrin med državami. Države bi agenciji sporočale presežke in primanjkljaje svojih dobrin, le-ta pa bi glede na prioritete priporočala državam, kako naj izmenjujejo dobrine. Ta sofisticirana oblika menjave dobrin (in storitev) bi se beležila na posebnem računu s pomočjo nove, virtualne valute (UNCU). Podobno bi državne agencije lahko usklajevale menjavo tudi znotraj posamičnih držav.

Demokratizacija podjetij in drugih ekonomskih institucij

Danes državljani v številnih državah vsaj deloma lahko vplivajo na politični sistem, predvsem kot volilci ali preko različnih formalnih in neformalnih združenj (nevladne organizacije, društva, različne iniciative). Medtem pa so ekonomske institucije (podjetja in še posebej banke ter centralne banke) povsem izven nadzora širše skupnosti. Brez pravega nadzora lahko počnejo karkoli: uničujejo okolje, izkoriščajo delavce, izogibajo se svojim obveznostim itd.

Zato je potrebno določen nadzor javnosti omogočiti tudi v ekonomskih institucijah. Z uvedbo neprenosljivih deležev v podjetjih, bankah in drugih institucijah, bi širša javnost dobila funkcijo nadzora nad njihovim delovanjem. Tako bi lahko v nadzornih svetih podjetij (predvsem večjih, ki so širšega pomena) sedeli tudi predstavniki civilne družbe: nevladnih organizacij (npr. za zaščito okolja, za človekove pravice), društev, upokojencev itd.

Finančni sistem – podpora ljudem in okolju

Današnji finančni sistem sloni predvsem na dolgovih in špekulacijah. Denar v obtok vstopa preko komercialnih in centralnih bank kot kredit oziroma dolg v obliki zapisa v bančnih knjigah (97 % vse denarne mase). Ker pa banke ne ustvarijo hkrati še vrednosti denarja v višini obresti, ki jih je potrebno vrniti, je celotni finančni oziroma ekonomski sistem obsojen na dolgoročno pomanjkanje denarja in s tem prisiljen v neprestano rast, tekmovanje ter jemanje novih in novih kreditov.

Poleg tega pa še borzne špekulacije povzročajo velikanska nesorazmerja med obsegom tako imenovane realne ekonomije in (napihnjeno) vrednostjo finančnih sredstev.

Države, tudi najmočnejše, danes pravzaprav ne nadzorujejo več svojega finančnega sistema in le s težavo zberejo dovolj sredstev za svoje normalno delovanje. Dodatne probleme ustvarjajo še tako imenovane davčne oaze, ki predstavljajo legalni mehanizem za odtok denarja, ki bi moral biti obdavčen v svoji matični državi.

Zato bi države morale: prevzeti nadzor nad ustvarjanjem denarja oziroma ustvarjati lasten denar; regulirati in obdavčiti vse špekulativne aktivnosti na borzah vrednostnih papirjev ter preprečiti svojim državljanom, da poslujejo preko tako imenovanih davčnih oaz. A ni dovolj samo to, da se posamične države lotijo prenove svojega finančnega sistema, pomembno je, da se finančni sistem v nekaterih elementih uredi tudi na globalni ravni, kajti finančni sistem se ravno zaradi globalne ne-urejenosti uspeva izmikati ureditvam posamičnih držav (neplačevanje davkov, netransparentno poslovanje itd.).

Nova mednarodna finančna ureditev

V širšem smislu pa si je potrebno prizadevati za mednarodno ureditev svetovnega finančnega sistema (Novi Brettonwoodski sporazum), ki bi urejeval tako razmerja med valutami, sistem pomoči nerazvitim državam (ne preko kreditov, temveč preko investicij v konkretne projekte) in globalno obdavčenje čezmejnih transakcij (Tobinov davek).

Proti koncu 2. svetovne vojne zmagovite zahodne sile niso želele ponoviti preteklih napak iz časov velike gospodarske krize. V majhnem ameriškem letovišču Bretton Woods so leta 1944 predstavniki zmagovitih držav postavili temelje stabilnejši povojni ekonomski ureditvi. Sistemu so kasneje podporo odrekle predvsem bogate države (zaradi lastnih interesov), danes pa je več kot primeren čas za novo finančno ureditev, tokrat zares na globalni ravni.

Že pred nekaj desetletji je pokojni ameriški ekonomist James Tobin predlagal uvedbo davka na čez-mejne finančne transakcije, s čimer bi zmanjšali neverjetni obseg mednarodnega špekuliranja in hkrati pridobili sredstva, ki bi jih lahko uspešno uporabili za reševanje perečih globalnih problemov. Davek ne bi bil visok, približno 0,25 %, a letno bi se zbralo (najbolje v okviru OZN) kar 300 do 400 milijard dolarjev (npr. za boj proti lakoti in za zaščito okolja), ki bi jih lahko koristno uporabili, hkrati pa bi zmanjšali obseg špekuliranja.

Denar za življenje

Pri pobudi za univerzalni temeljni dohodek gre za bistven preskok v naši miselnosti. Najprej moramo izhajati iz pravice slehernega človeka, da lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (potrebe po hrani, vodi, primernem bivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju). Zmožnost zadovoljevanje osnovnih potreb je nedvomno temeljna človekova pravica vsakega Zemljana.

Poleg teh »glavnih« ukrepov je mogoče razmišljati še o celi vrsti sprememb, bodisi na lokalni bodisi na globalni ravni, vsekakor pa ne drži, da pravih idej ni. Le videti jih je potrebno.