Nepotrebna lakota v svetu obilja

Pred kratkim, 21. 7. 2026, je bilo objavljeno novo poročilo The State of Food Security and Nutrition in the World 2026 oziroma Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2026 (SOFI 2026). Letošnje poročilo ima podnaslov Razumevanje in obravnavanje visokih stroškov zdrave prehrane.

SOFI je osrednje letno poročilo Združenih narodov (ZN) o lakoti, prehranski varnosti in različnih oblikah podhranjenosti po svetu. Skupaj ga pripravlja pet organizacij ZN: Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodni sklad za razvoj kmetijstva (IFAD), Sklad ZN za otroke (UNICEF), Svetovni program za hrano (WFP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO).

Napredek, ki ne sme zakriti resničnosti

Na prvi pogled letošnje poročilo prinaša nekaj spodbudnih podatkov. Svetovna lakota se je leta 2025 zmanjšala že tretje leto zapored. Z lakoto oziroma kronično podhranjenostjo se je spoprijemalo približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva (8,3 milijarde, julij 2026). Leta 2024 je ta delež znašal 8,1 odstotka, leta 2022 pa 8,6 odstotka.

Kljub izboljšanju je 645 milijonov lačnih ljudi še vedno 645 milijonov preveč. Za ponazoritev: Evropska unija, ki jo sestavlja 27 držav, je imela 1. januarja 2026 približno 452 milijonov prebivalcev. Ljudi, ki po svetu trpijo lakoto, je torej približno 193 milijonov več kot vseh prebivalcev Evropske unije.

 
2,1 milijarde ljudi nima zanesljivega dostopa do hrane

Lakota je najhujša oblika prehranske prikrajšanosti, vendar ne zajema vseh ljudi, ki imajo težave z dostopom do hrane.

Leta 2025 je približno 2,1 milijarde ljudi oziroma 25,8 odstotka svetovnega prebivalstva doživljalo zmerno ali hudo prehransko negotovost. To pomeni, da niso imeli stalnega in zanesljivega dostopa do zadostne količine kakovostne hrane ter so morali občasno zmanjševati količino zaužite hrane ali se odpovedovati hranljivim živilom.

 
Tretjina človeštva si ne more privoščiti zdrave prehrane

Leta 2025 si približno 2,69 milijarde ljudi oziroma 32,7 odstotka svetovnega prebivalstva ni moglo privoščiti zdrave prehrane. To pomeni, da skoraj vsak tretji človek na svetu nima dovolj prihodkov za prehrano, ki bi bila raznolika, uravnotežena in hranilno ustrezna.

Zdrava prehrana ne pomeni samo zadostne količine kalorij. Biti mora tudi raznolika in mora vsebovati dovolj beljakovin, vitaminov, mineralov ter drugih hranil. Človek je zato lahko kalorično razmeroma dobro preskrbljen, vendar je zaradi enolične prehrane še vedno podhranjen.

Poročilo opozarja tudi na posledice za otroke. Približno 150 milijonov otrok, mlajših od pet let, zaradi dolgotrajne podhranjenosti zaostaja v telesni rasti. Minimalno raznoliko prehrano uživa samo 30,8 odstotka otrok, starih od šest do 23 mesecev. Več kot dve tretjini najmlajših otrok torej ne uživa dovolj raznolike hrane, potrebne za zdrav telesni in duševni razvoj.

 
Zdrava prehrana postaja vse dražja

Povprečni svetovni strošek zdrave prehrane je leta 2025 dosegel 4,28 dolarja (približno 3,76 evra, julij 2026) po pariteti kupne moči na osebo na dan. Leta 2021 je znašal 3,44 dolarja, leta 2017 pa 2,94 dolarja.

Pariteta kupne moči omogoča primerjavo dejanske kupne moči denarja v različnih državah. Ne gre torej za preprosto pretvorbo zneskov v ameriške dolarje, temveč za oceno, koliko domačega denarja je v posamezni državi potrebnega za nakup primerljive količine dobrin.

Končna cena hrane ni odvisna samo od pridelave. Dejavnosti po odhodu hrane s kmetije predstavljajo od 70 do 75 odstotkov cene, ki jo plača potrošnik. Do 40 odstotkov vseh stroškov lahko nastane pri predelavi, logistiki in veleprodaji. Znižanje cen zdrave prehrane zato zahteva tudi vlaganja v prometno infrastrukturo, skladišča, hladilne verige, namakanje, raziskave in učinkovitejše prehranske verige.

 
Lakota in druge svetovne krize

Lakote in prehranske negotovosti ne moremo obravnavati ločeno od drugih svetovnih problemov.

Ko ljudje nimajo dostopa do hrane, vode, zemlje, dela in osnovne socialne varnosti, se povečujejo revščina, obup in družbene napetosti. Pomanjkanje hrane in možnosti za dostojno življenje je lahko eden od dejavnikov, zaradi katerih ljudje zapuščajo svoje domove. FAO med pomembnimi vzroki migracij navaja prehransko negotovost, revščino, pomanjkanje dostojnega dela, konflikte, neenakost, okoljsko degradacijo in posledice podnebnih sprememb.

Lakota je pogosto posledica vojn, vendar lahko obenem še dodatno zaostruje konflikte. Svetovni program za hrano opozarja na začarani krog, v katerem konflikti povzročajo lakoto, lakota pa lahko poglablja nestabilnost in prispeva k novim konfliktom. Vojne ljudi preženejo z njihove zemlje, uničujejo pridelke in infrastrukturo, ovirajo trgovanje ter zvišujejo cene hrane.

Podobno velja za podnebne spremembe. Suše, poplave, vročinski valovi in drugi vremenski ekstremi zmanjšujejo pridelavo, uničujejo možnosti preživetja ter povečujejo prehransko negotovost in prisilne selitve.

Poročilo SOFI 2026 opozarja, da doseženi napredek ogrožajo konflikti, vremenski ekstremi ter zmanjševanje uradne razvojne in humanitarne pomoči. Posebej izpostavlja posledice konflikta na Bližnjem vzhodu, ki lahko zaradi višjih cen energije in gnojil dodatno poveča cene hrane. Po sedanjih projekcijah bi lahko bilo leta 2030 še vedno lačnih med 510 in 520 milijoni ljudi. Morebitne posledice vremenskih pojavov, kot je El Niño v letih 2026 in 2027, v te ocene sploh še niso vključene.

 
Pravičnejša delitev hrane

V svetu, ki razpolaga z izjemnim znanjem, tehnologijo, proizvodnimi zmogljivostmi in bogastvom, lakota ni samo posledica pomanjkanja hrane. Predvsem je posledica revščine, konfliktov, neenakega dostopa do zemlje in drugih virov, podnebnih pretresov, visokih cen ter političnih in ekonomskih odločitev.

Hkrati se velike količine hrane izgubijo ali zavržejo. Po podatkih FAO se približno 13 odstotkov hrane izgubi med pridelavo, prevozom, skladiščenjem in predelavo, še preden pride do trgovin. Dodatnih 19 odstotkov hrane se zavrže v gospodinjstvih, gostinstvu in trgovinah.

Zmanjševanje izgub in zavržene hrane je pomembno, vendar samo po sebi ne bo odpravilo lakote. Hrano je treba tudi učinkoviteje in pravičneje deliti ter ljudem zagotoviti dovolj prihodkov in socialne varnosti, da si jo lahko privoščijo. Potrebni so podpora malim kmetom, vlaganja v lokalno pridelavo in infrastrukturo, dostopnejši trgi, ustrezna socialna zaščita, humanitarna pomoč ter tesnejše mednarodno sodelovanje.

Kadar se ponekod proizvajajo presežki hrane, drugod pa ljudje stradajo, bi morala mednarodna skupnost vzpostaviti učinkovitejše mehanizme za delitev hrane in drugih ključnih virov. Hrana ni navadno tržno blago, temveč osnovna življenjska dobrina in človekova pravica. Dostop do nje ne bi smel biti odvisen samo od posameznikove kupne moči ali kraja rojstva.

Lakota zato ni samo statistični, gospodarski ali humanitarni problem. Je moralni neuspeh globalne skupnosti. Dejstvo, da v času izjemnega tehnološkega napredka, velikanske proizvodnje in nepredstavljivega bogastva stotine milijonov ljudi še vedno nimajo dovolj hrane, je eno največjih protislovij sodobnega sveta.

Najnovejši podatki kažejo, da je napredek mogoč. Toda počasno zmanjševanje lakote še ni razlog za zadovoljstvo. Svet brez lakote ne zahteva čudeža. Zahteva politično voljo, sodelovanje in pravičnejšo delitev hrane ter drugih ključnih svetovnih virov.


Viri

· The State of Food Security and Nutrition in the World 2026, skupno poročilo FAO, IFAD, UNICEF, WFP in WHO. (FAOHome)
· FAO: UN report: Global hunger levels ease for third consecutive year as regional disparities persist, 21. julij 2026. (FAOHome)
· Organizacija združenih narodov: Cilj trajnostnega razvoja 2 – Odprava lakote. (Sustainable Development Goals)
· Eurostat: EU population continued to grow in 2025, 10. julij 2026. (European Commission)
· FAO: podatki in pojasnila o prehranski negotovosti, migracijah ter izgubah in zavrženi hrani. (FAOHome)
· Svetovni program za hrano: podatki o povezanosti lakote in oboroženih konfliktov. (WFP)

Blago da, ljudje ne

Ko danes opazujemo nestrpne politike in skupine, ki jim sledijo ter iztegujejo roke v slogu najgrozovitejših režimov 20. stoletja, se lahko le vprašamo, ali se zgolj pretvarjajo, da ne razumejo sveta, ali pa so v resnici tako nevedni. Znebiti bi se radi vseh "nepravih" ljudi: migrantov, tujcev in pripadnikov različnih družbenih manjšin ter obrobnih skupin.

Za razumevanje te problematike je potrebnega vsaj nekaj razuma in pripravljenosti za razmislek. Čustva in predsodke pa je zelo lahko razvneti. Dovolj je nekaj manipulacije in nekaj preprostih gesel, kot je "Tujci ven!". Poskusimo zato kar se da preprosto pojasniti, za kaj pravzaprav gre.

Danes prevladujoči neoliberalni ekonomski sistem, ki mu je politika v veliki meri podrejena, za svojo osrednjo idejo postavlja svobodni trg. Po tej zamisli naj bi viri in blago čim bolj neovirano prehajali državne meje in se izogibali različnim oviram, kot so carine, davki ter okoljski in drugi stroški. To naj bi spodbujalo svetovno trgovino in s tem povečevalo blaginjo ljudi.

Toda to je predvsem teorija oziroma bolje rečeno "pesek v oči". V resnici je takšen sistem v svetovnem merilu nadaljevanje kolonializma, v okviru katerega so bogate in močne države – najprej evropske velesile, pozneje pa tudi Združene države Amerike in Japonska – izkoriščale svoje kolonije.

Klasični kolonialni sistem je sicer po drugi svetovni vojni bolj ali manj razpadel, številne dotlej podrejene države pa so postale politično samostojne. Vendar se kolonialno izkoriščanje naravnih virov in ljudi s tem ni končalo. Nadaljevalo se je le na bolj izpopolnjen in prikrit način – predvsem z različnimi ekonomskimi mehanizmi.

Svobodni trg je tako večinoma postal odprt samo v eno smer, kar pomeni, da v resnici sploh nikoli ni bil svoboden. Iz revnejših držav (bivše kolonije) v bogate (bivše in nekatere nove kolonialne sile) skoraj nemoteno tečejo poceni naravni viri, blago in delovna sila. Hkrati pa se meje zapirajo pred "neproduktivnimi" ljudmi, ki jih pomanjkanje, konflikti in posledice tega neokolonialnega sistema silijo v beg.

Kam se odpravljajo? Naj se sliši še tako paradoksalno: za "svojimi" viri. Pomanjkanje teh virov namreč ustvarja bogastvo drugje – v bogatih državah. Zato ljudje prav tam iščejo možnosti za preživetje in dostojnejše življenje.

Morda je takšna razlaga nekoliko poenostavljena, vendar v osnovi opisuje delovanje sodobnega sveta.

Rešitev ni v postavljanju zidov pred ljudmi, ki zaradi revščine in pomanjkanja bežijo v bogatejše dele sveta. Rešitev je v pravičnejši delitvi dobrin in virov, ki bi morali biti dostopni vsem ljudem. Ko bodo imeli ljudje doma možnost varnega in dostojnega življenja, se bodo zmanjšali tudi množični migracijski tokovi.

Neoliberalizem je v svojem bistvu oblika neokolonializma in eden ključnih vzrokov sodobnih migracij. Blagu in virom omogoča skoraj neomejeno gibanje, revnim ljudem pa bi najraje zaprl vse poti. Ne bodimo slepi zagovorniki tega globoko nepravičnega sistema.

Pohlep izhaja iz strahu

Kaj nas pravzaprav žene, da si želimo več, kot potrebujemo? Ne le več, temveč veliko več.

V ozadju pohlepa pogosto ni toliko želja po bogastvu kot strah. Strah, da bomo jutri, čez mesec ali leto živeli v pomanjkanju in revščini. Zato kopičimo dobrine.

Toda več ko jih imamo, bolj nas je strah, da jih bomo izgubili. Zato se želimo zavarovati in ograditi od drugih. Hočemo še več, saj verjamemo, da nam večje premoženje zagotavlja tudi večjo varnost. Kupujemo varnostne naprave, postavljamo visoke ograje, države pa na podoben način kopičijo orožje.

Več ko imamo, manj srečni smo v resnici. Postajamo vse bolj prestrašeni, nezaupljivi in prepričani, da nas drugi ogrožajo. V ljudeh, ki nimajo skoraj nič, začnemo videti nevarnost. Revni, migranti, tujci in drugačni postanejo v naših očeh grožnja.

V ozadju pohlepa je torej strah: strah pred pomanjkanjem, prihodnostjo, izgubo in drugimi ljudmi. Toda strahu in negotovosti s kopičenjem ne bomo odpravili. Nasprotno, s tem ju bomo le še poglobili.

Zaupanje in blaginja

Kako lahko izstopimo iz tega začaranega kroga?

Če bi poskrbeli za pravičnejšo delitev dobrin, ne le v svojem lokalnem okolju, temveč tudi na globalni ravni, bi se ljudje počutili varnejše in bolj zadovoljne. Bolj bi zaupali drugim, strah pred pomanjkanjem pa bi se zmanjšal. S tem bi bilo tudi manj potrebe po kopičenju bogastva.

Če bi si dobrine delili pravičneje, se nam ne bi bilo treba tako močno gnati za bogastvom, saj bi lahko tudi v težkih časih računali na pomoč drugih. Vedeli bi, da v stiski ne bomo ostali sami.

Tudi naše medsebojno zaupanje bi bilo večje. Drugih ne bi več dojemali predvsem kot tekmece, temveč kot soljudi, prijatelje in člane skupnosti, ki si med seboj pomagajo.

Če imamo vsi dovolj, smo v resnici bogati vsi.