Hrana in revščina

Ko vsako leto govorimo o revščini in njeni skrajni obliki – lakoti – bi nas moralo biti sram. Sram, da takšno stanje dopuščamo. Z lakoto se danes sooča 645 milijonov ljudi, hkrati pa vemo, da je hrane dovolj za vse. Zdi se, da se nas to ne tiče. Pa se nas. Svet je povezan in trpljenje ljudi vpliva na nas na načine, ki se jih morda sploh ne zavedamo. Nismo otok sredi oceana. A tudi če bi bili, bi nas ocean tako ali drugače opozoril na svojo prisotnost.

16. oktobra obeležujemo svetovni dan hrane, dan pozneje pa mednarodni dan za odpravo revščine. Vsaj v teh dneh se zamislimo, v kako izjemno nepravičnem svetu živimo. Si znamo predstavljati, kaj je lakota v resnici? Kaj pomeni, če svojemu otroku ne moremo zagotoviti osnovnega obroka?

Dostop do hrane in pitne vode, njuna porazdelitev ter revščina so tesno povezana vprašanja. Hrana, pitna voda, varen dom, zdravstveno varstvo in izobraževanje omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter so temelj dostojnega življenja. Dokler bo velik del človeštva živel v skrajni revščini ter se soočal z lakoto, pomanjkanjem ustreznih stanovanj in omejenim dostopom do zdravstvenega varstva ter izobraževanja, bo svet ostajal nemiren, nevaren in prepreden s konflikti. Brez odpravljanja teh krivic bomo težko učinkovito reševali okoljske probleme, odpravljali vzroke migracij in zagotavljali trajen mir.

Letošnja tema svetovnega dneva hrane je »Inovirajmo danes. Nahranimo jutri.« Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) poudarja pomen povezovanja novih rešitev s tradicionalnim znanjem in sodelovanjem skupnosti. Kot opozarja: »Svet že zdaj proizvede dovolj hrane, da bi nahranil vse.« Kljub temu se z lakoto sooča 645 milijonov ljudi. Ključni izziv je zato zagotoviti, da bo kakovostna hrana dostopna vsakomur, ob tem pa ohraniti naravne vire za prihodnje generacije.

Mednarodni dan za odpravo revščine letos v ospredje postavlja »Varne domove za vse« v okviru širše teme »Združeni za mir in človekove pravice«. Varen in cenovno dostopen dom je temelj dostojnega življenja ter omogoča lažji dostop do zdravstva, izobraževanja in zaposlitve. 

Generalni sekretar OZN António Guterres poudarja: »Revščina ni osebni neuspeh; je sistemski neuspeh – zanikanje dostojanstva in človekovih pravic.« Oba dneva nas tako spominjata na skupno odgovornost za svet, v katerem bo vsakdo lahko zadovoljil svoje osnovne potrebe in živel dostojno.

Hrane je dovolj za vse

Če svet že zdaj proizvede dovolj hrane za vse, kaj potem delamo narobe? Hrana ima pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb nedvomno osrednjo vlogo. Zakaj je torej toliko ljudi lačnih? Imamo vrhunske tehnologije in izjemne transportne zmogljivosti – sveže sadje iz več tisoč kilometrov oddaljenih krajev lahko dobimo na krožnik skoraj že naslednji dan. Zakaj potem dopuščamo tolikšno trpljenje, takšen črni madež na »duši« človeštva? Mar nam res ni mar za naše brate in sestre – soljudi, s katerimi si kot ena družina delimo ta čudoviti planet?

Mar ne vidimo najbolj preproste rešitve: poskrbeti za pravičnejšo delitev svetovnih dobrin? Na tem načelu lahko utemeljimo ekonomijo delitve. Njeno izhodišče je preprosto: zagotoviti, da hrana pride do ljudi, ki jo potrebujejo. Presežke lahko preusmerimo tja, kjer jih nujno potrebujejo, namesto da jih zavržemo. Ob tem pa moramo ustvariti pogoje, v katerih bo vsakdo imel zanesljiv dostop do hrane in drugih osnovnih dobrin.

Poskusimo vsaj zdaj, ko obeležujemo svetovni dan hrane in mednarodni dan za odpravo revščine, razmisliti o tem ter narediti korake v pravo smer. Odprava lakote in revščine ni nemogoča – prvi korak je, da se zavemo, da je mogoča.

Oktobra, 97 let pozneje

Oktobra 1929 je v Združenih državah Amerike prišlo do velikega borznega zloma, katerega posledice je občutil ves svet. S tem zlomom se je začela velika gospodarska kriza. Množična brezposelnost, revščina in negotovost so ustvarile razmere, ki so pomagale nacistom priti na oblast v Nemčiji. Gospodarska kriza je tako prispevala k okoliščinam, ki so vodile v drugo svetovno vojno.

Pred zlomom so ameriške delnice več let hitro pridobivale vrednost, številni vlagatelji pa so jih kupovali z izposojenim denarjem. Prepričanje, da se bo rast nadaljevala, je oktobra zamenjala panika. Na »črni četrtek«, 24. oktobra 1929, se je začela množična prodaja delnic. Najhujša padca sta sledila 28. in 29. oktobra: indeks Dow Jones je izgubil skoraj 13 oziroma skoraj 12 odstotkov vrednosti. Do poletja 1932 je bil približno 89 odstotkov pod vrhom iz septembra 1929.

Kje smo danes?  

Sedemindevetdeset let pozneje se poraja neprijetno vprašanje: ali znova ustvarjamo razmere za veliko finančno krizo? Današnji svet je drugačen, vendar nekateri vzorci vzbujajo skrb. Mednarodni denarni sklad je v nedavnem opozorilu izpostavil tveganja, povezana z naložbami v umetno inteligenco, naraščanjem donosnosti državnih obveznic in ranljivostjo vse bolj povezanega finančnega sistema.

Posebej občutljivo je področje umetne inteligence. Tehnologija ima velik razvojni potencial, toda pričakovanja vlagateljev glede prihodnjih dobičkov so močno pretirana.

Dodaten pritisk ustvarjajo visoka zadolženost, inflacijski pritiski in vse dražje zadolževanje držav. Višja zahtevana donosnost državnih obveznic pomeni višje stroške novega zadolževanja in refinanciranja zapadlih dolgov. Vojni konflikti, trgovinske napetosti in negotove politične odločitve lahko razmere še zaostrijo.

Ne moremo sicer trditi, da je nov borzni zlom neizogiben ali da se bo zgodil prav oktobra 2026. Lahko pa ugotovimo, da obstaja nevarna kombinacija dejavnikov, ki bi ob močnejšem pretresu lahko sprožila širšo finančno, gospodarsko krizo in s tem tudi družbeno krizo.

Zgodovinska primerjava je zato predvsem opozorilo. Ko se finančna pričakovanja preveč oddaljijo od dejanskih gospodarskih zmožnosti, posledice morebitnega zloma presežejo borzne parkete. Takrat govorimo o delovnih mestih, stanovanjih, javnih storitvah in osnovni življenjski varnosti ljudi. Prav zato vprašanje ni samo, ali bo prišlo do novega zloma, temveč tudi, kako preprečiti, da bi njegove posledice znova najtežje prizadele tiste, ki imajo najmanj.

Ekonomija delitve – trdnejši družbeni temelji

Današnja ekonomija je preveč odvisna od špekulativnih in nestanovitnih finančnih trgov. Zato živimo v nenehni negotovosti, v kateri lahko že ena sama »iskrica« sproži »požar«, katerega posledice občutijo tudi ljudje, ki z borznimi špekulacijami nimajo ničesar skupnega.

Potrebujemo stabilnejši in pravičnejši ekonomski sistem, ki bo v središče postavil potrebe ljudi ter dobrine in storitve, s katerimi te potrebe zadovoljujemo. Njegov temeljni cilj mora biti zagotoviti vsakomur dostop do hrane, pitne vode, stanovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih pogojev za dostojno življenje.

Takšen sistem lahko imenujemo ekonomija delitve. To je sistem, ki temelji na sodelovanju in pravični delitvi dobrin ter katerega uspešnost presojamo predvsem po blaginji ljudi in ohranjanju okolja.



Viri:
Federal Reserve History: Stock Market Crash of 1929
Federal Reserve History: The Great Depression
IMF: Global Financial Markets Face Rising Risks From AI, Bond Yields, and Cyberattacks
Reuters: AI investment props up global growth, but war and debt threaten outlook

Slika ustvarjena z AI

Svetovni dan učiteljev

Vsako leto 5. oktobra obeležujemo svetovni dan učiteljev, namenjen priznanju njihovega ključnega pomena za izobraževanje in razvoj družbe. Letos mineva 60 let od sprejetja priporočila Unesca in Mednarodne organizacije dela (ILO) iz leta 1966 o položaju učiteljev, ki je postavilo temeljne mednarodne standarde glede njihovih pravic in odgovornosti, izobraževanja, zaposlovanja ter pogojev za delo. UNESCO – World Teachers’ Day

Tema svetovnega dneva učiteljev 2026 je »Stati ob strani učiteljem: 60 let zaščite poklica, izboljševanja njegovega položaja in oblikovanja naše prihodnosti« (Standing with teachers: 60 years of protecting the profession, advancing its status and shaping our futures).

UNESCO opozarja, da se učiteljski poklic danes sooča z novimi izzivi – od digitalnih tehnologij in podnebnih sprememb do vključevanja ljudi iz drugih kultur, migracij in razseljevanja. Ti vplivajo na družbeni ugled poklica, strokovno avtonomijo, sodelovanje učiteljev pri oblikovanju izobraževalnih politik ter njihove materialne in delovne pogoje. UNESCO – World Teachers’ Day 2026

V skupnem sporočilu Khaleda El-Enanyja, generalnega direktorja Unesca, Gilberta F. Houngboja, generalnega direktorja ILO, Catherine Russell, izvršne direktorice UNICEF-a, in Davida Edwardsa, generalnega sekretarja Education International, ob svetovnem dnevu učiteljev, 5. oktobra 2026, je zapisano:

»Ob letošnjem svetovnem dnevu učiteljev UNESCO, Mednarodna organizacija dela, UNICEF in Education International pozivajo vlade in partnerje, naj stopijo ob bok učiteljem ter izboljšujejo položaj učiteljskega poklica in zagotovijo, da bo vsak učitelj, kjer koli, opolnomočen za prispevanje k izgradnji bolj vključujočih, miroljubnih in trajnostnih družb.«

Ko govorimo o dostojanstvu učiteljskega poklica in pogojih za delo, ne smemo mimo krajev, kjer je že samo poučevanje postalo izjemno težko in nevarno. Eden najbolj pretresljivih primerov je Gaza.

Po podatkih UNICEF-a je tam poškodovanih skoraj 98 odstotkov šolskih stavb, več kot 93 odstotkov pa jih potrebuje obsežno obnovo ali popolno rekonstrukcijo. Približno 700.000 otrok je skoraj tri šolska leta ostalo brez rednega pouka v živo, aprila 2026 pa okoli 420.000 otrok sploh ni imelo možnosti neposrednega pouka. UNICEF – Humanitarian Situation Update: Education, April 2026

Učitelji se morajo spoprijemati s posledicami vojne, izgubami, razseljevanjem in hudimi psihosocialnimi obremenitvami, hkrati pa naj bi otrokom pomagali ponovno vzpostaviti občutek varnosti, reda in normalnosti. Težke gospodarske razmere njihov položaj še dodatno zaostrujejo.

Ob dnevu učiteljev v Sloveniji

Tudi v Sloveniji imamo ob svetovnem dnevu učiteljev dovolj razlogov za razmislek. Slovenski šolski sistem je v marsičem (še vedno) kakovosten in dostopen, vendar se hkrati povečuje pritisk na učitelje in druge zaposlene v vzgoji in izobraževanju, med drugim tudi zaradi napovedi o zmanjševanju števila zaposlenih v javnem sektorju.

Veliko napetosti je sprožila tudi napoved reforme šolstva, med drugim prehoda z devetletne na osemletno osnovno šolo. Tako velike sistemske spremembe bi morale biti premišljene, strokovno utemeljene ter dovolj široko usklajene z učitelji, ravnatelji, starši in drugimi, ki šolo vsakodnevno soustvarjajo.

Zdi se kot da so ključni razlog za reformo rezultati mednarodne raziskave PISA 2025. Slovenski petnajstletniki so res dosegli skromne rezultate v matematiki, branju in naravoslovju. OECD – PISA 2025: Slovenia

Toda bilo bi preveč preprosto, če bi zaradi slabših rezultatov s prstom pokazali samo na učitelje in šole. Bralna pismenost se ne začne in ne konča v učilnici. Raziskave kažejo, da nanjo vplivajo domače okolje, zgodnje opismenjevanje, dostop do knjig, bralne navade v družini, šolsko okolje in odnos učencev do branja. Pedagoški inštitut – PIRLS 2021

Odnos do znanja se oblikuje mnogo širše kot le v šoli – v družini, medijih, kulturi, javnem prostoru in politiki. Če znanje, kultura, umetnost in javni dialog izgubljajo svojo vrednost, tega šola sama ne more nadomestiti. Tudi politiki bi morali razmisliti, na kakšni ravni potekajo njihove razprave v parlamentu in na družbenih omrežjih. Vemo namreč, da je zgled pomemben del vzgoje.

Prav tako bi uničenje RTV – s katerim grozi aktualna oblast – lahko še dodatno poslabšalo produkcijo kvalitetnih vsebin v slovenskem jeziku, prav tako tudi madžarskem in italijanskem. To pa bi vodilo v še večjo »jezikovno« revščino mladih in tudi starejših.

Ob dnevu učiteljev moramo biti pozorni ne le na razmere v Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu, še posebej v tako prizadetih krajih, kot je Gaza. Šola je ključna za prihodnost družbe. Ne sme biti talka vsakokratne vladajoče politike, temveč prostor strokovnega in avtonomnega dela učiteljev, ki jih podpirajo starši in družba kot celota.

Le tako lahko uspevata tako šola kot družba.


Slika ustvarjena z AI.

Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan

»Ob tem mednarodnem dnevu miru naj nas vse navdihuje pogum tistih, ki si prizadevajo za mir v soseskah, učilnicah in skupnostih. Svetovne voditelje pa pozovimo, naj investirajo v mirno prihodnost za vse ljudi.« (Generalni sekretar OZN António Guterres)

Včeraj, 21. septembra 2026, smo obeleževali mednarodni dan miru, katerega letošnja tema je Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan.

O miru pogosto razmišljamo predvsem kot o odsotnosti vojne. Vojne so strašna stvar. Ljudje, ki se znajdejo v njih, neizmerno trpijo. Toda velik del človeštva živi še v neki drugi obliki vojne – v ekonomski vojni.

Mahatma Gandhi je že leta 1926, torej pred natanko sto leti, v besedilu Non-Violence – The Greatest Force (Nenasilje – največja sila) zapisal:

»Oborožen spopad med narodi nas navdaja z grozo. Toda ekonomska vojna ni nič boljša od oboroženega spopada. […] Ekonomska vojna je dolgotrajno mučenje. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki ga opisuje literatura o vojni v običajnem pomenu besede.«

Čeprav nikakor ne smemo zmanjševati groze vojaških konfliktov – njihove strašne posledice lahko danes najbolj nazorno vidimo v močno opustošeni Gazi – ekonomska vojna deluje tišje in počasneje. Njene žrtve niso vedno vidne na naslovnicah časopisov, a jih je ogromno.

Po najnovejšem poročilu OZN o prehranski varnosti je bilo leta 2025 lačnih približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Težko si je predstavljati tako veliko množico ljudi, ki jim niso zagotovljene niti najosnovnejše dobrine za življenje.

Še bolj pretresljiv je podatek iz najnovejšega poročila OZN o umrljivosti otrok. Leta 2024 je zaradi hude akutne podhranjenosti neposredno umrlo več kot 100.000 otrok, starih od enega do 59 mesecev. In to so samo smrti, pri katerih je bila huda akutna podhranjenost neposredni vzrok; številka ne vključuje njenih številnih posrednih posledic.

Tu se Gandijeva sto let stara misel pokaže v vsej svoji aktualnosti. Vojna ljudi ubija hitro in vidno. Ekonomska nepravičnost, revščina in pomanjkanje pa ubijajo počasi in pogosto daleč od naših oči.

Delovanje oboroženih vojsk in skupin je jasno vidno vsakomur, ekonomske »armade« pa delujejo z drugačnimi sredstvi: z dolgovi in obrestmi, kmetijskimi in drugimi subvencijami, finančnimi in borznimi špekulacijami, davčnimi oazami, nizko obdavčitvijo najbogatejših in številnimi drugimi ekonomskimi mehanizmi ter političnimi ukrepi. To so orožja, ki jih pogosto ne vidimo, njihove posledice pa občutijo ne le najrevnejši, temveč velik del človeštva.

Zato investirati v mir ne pomeni samo ustavljati vojn in zmanjševati oboroževanja. Pomeni tudi investirati v hrano, zdravje, izobraževanje, socialno varnost in dostojno življenje za vse ljudi. Prav to je v svojem letošnjem sporočilu ob mednarodnem dnevu miru poudaril tudi António Guterres.

Ob tem se odpira vprašanje, ki ga je pred skoraj stoletjem zastavil že Gandhi: Ali je sploh mogoče zgraditi trajen mir, dokler dopuščamo ekonomske odnose, v katerih imajo eni več, kot lahko porabijo, medtem ko drugi nimajo niti dovolj za preživetje?

Ekonomska nepravičnost lahko poleg tega ustvarja in poglablja napetosti, nezaupanje in konflikte, ki lahko prerastejo tudi v nasilje in oborožene spopade.

Če si torej iskreno želimo mir, se moramo poleg prizadevanj za prenehanje vojaških spopadov – z diplomacijo, dialogom, protesti in drugimi nenasilnimi oblikami delovanja – spoprijeti tudi z ekonomsko vojno, o kateri je govoril Gandhi.

V svetu imamo dovolj dobrin in znanja, da bi lahko slehernemu človeku omogočili zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Problem zato ni samo v pomanjkanju, temveč predvsem v dostopu do dobrin in njihovi porazdelitvi.

Odgovor je pravičnejša medsebojna delitev dobrin, ki bi vsem ljudem omogočila dostop do hrane, neoporečne vode, primernega bivališča, zdravstvenega varstva in izobraževanja.

Ekonomija delitve pomeni oblikovanje ekonomskih odnosov, katerih temeljni cilj je zagotavljanje blaginje vseh ljudi.

Zato lahko ekonomijo delitve razumemo tudi kot investicijo v mir.

Investicijo v svet, v katerem nihče ne umira zaradi pomanjkanja sredi obilja.

Investicijo v svet, v katerem sodelovanje postopoma nadomešča uničujoče tekmovanje.

Investicijo v svet, v katerem mir ni samo odsotnost vojne, temveč način našega skupnega življenja.

Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan.

 

 
Viri:
OZN – International Day of Peace 2026: Invest in Peace – For Everyone, Everywhere, Every Day
OZN – Sporočilo Antónia Guterresa ob mednarodnem dnevu miru 2026
Collected Works of Mahatma Gandhi, zv. 36 – izvirnik Gandijevega odlomka
FAO – SOFI 2026: podatki o 645 milijonih lačnih v letu 2025
UNICEF – več kot 100.000 smrti otrok zaradi hude akutne podhranjenosti leta 2024
OCHA – Humanitarian Situation Report, Gaza, 7. avgust 2026

Slika ustvarjena z UI

V neoliberalizmu smo vsi migranti

V sredo, 16. septembra 2026, ob 17. uri, bo na Trgu republike pred Državnim zborom v Ljubljani shod proti izgonu delavskih družin. Organizirata ga Delavska svetovalnica in Ambasada Rog, ki opozarjata na posledice predlaganih sprememb Zakona o tujcih za tuje delavce in njihove družine.

Predlog novele ZTuj-2J med drugim predvideva podvojitev zahtevanega dohodkovnega praga, podaljšanje čakanja na združitev družine z enega na tri leta ter strožje pogoje glede znanja slovenskega jezika.

Po izračunih Delavske svetovalnice in Ambasade Rog bi morala štiričlanska družina za začasno prebivanje izkazovati približno 2.791 evrov mesečnih prihodkov, za stalno prebivanje pa kar 4.060 evrov. Organizatorji opozarjajo, da bi takšni pogoji številnim delavskim družinam močno otežili skupno življenje v Sloveniji.

 
Neoliberalizem proti ljudem

Na prvi pogled se zdi, da se večine prebivalcev to ne tiče neposredno. Navsezadnje gre za tujce. A v resnici stvari niso tako preproste. Poglejmo si širšo sliko.

V neoliberalizmu, ki je danes prevladujoč ekonomski model, je človek vse bolj obravnavan predvsem kot delovna sila, ki jo lastniki kapitala potrebujejo za ustvarjanje dobička. Razlike med delavci so predvsem v stopnji njihove zaščite – ta pa je v veliki meri dediščina preteklih – pogosto krvavih – bojev, v katerih so si delavci izborili številne socialne, državljanske in delavske pravice.

Toda krog ljudi, ki lahko v polni meri uživajo te pravice in tudi širše državljanske pravice, se vse bolj oži. Najprej so na udaru tisti, ki imajo najmanj politične moči in najšibkejši pravni položaj: tuji delavci, migranti, prekarni delavci, revni in drugi ranljivi deli prebivalstva.

Pri tem ima pomembno vlogo politika. Čeprav je neoliberalni logiki v dobršni meri podrejen tudi levi politični pol, jo praviloma odločneje zagovarja desnica, ki pogosto daje prednost interesom kapitala, konkurenčnosti in trga pred socialno varnostjo ter pravicami ljudi.

Ena od pogostih političnih metod je preusmerjanje pozornosti: spodbujanje predsodkov in konfliktov med različnimi skupinami prebivalstva, na primer med »domačimi« in »tujimi« delavci, ali odpiranje kulturnih in identitetnih vprašanj, kot so splav, opredelitev družine ter vedno znova obujene zgodovinske delitve iz časa druge svetovne vojne ali osamosvojitve.

Pozornost in energija ljudi se tako usmerjata v medsebojne spore, medtem ko se lahko v ozadju neopaženo krčijo delavske, socialne in druge pravice ter povečuje moč kapitala.

V neoliberalizmu smo vsi migranti

Migrant je človek, ki zaradi dela, življenjskih razmer ali drugih razlogov zapusti kraj svojega bivanja in se preseli drugam. Danes je migrant morda najbolj očiten primer človeka, katerega življenje je najbolj podrejeno neusmiljenim zahtevam trga dela. Toda mar ne postajamo na neki način migranti vsi?

Selimo se tja, kjer je delo, sprejemamo začasne pogodbe ter menjamo poklice in kraje bivanja. Mladi odhajajo v tujino, ker doma težko pridejo do stanovanja ali spodobno plačane zaposlitve, številni delavci pa živijo v stalni negotovosti.

Neoliberalni ideal delavca je človek brez korenin: mobilen, fleksibilen oziroma prilagodljiv, dosegljiv in pripravljen iti tja, kjer ga potrebuje kapital. Za čim nižje plačilo, seveda. Družina, prosti čas, solidarnost in pripadnost skupnosti tako hitro postanejo ovire za »fleksibilnost trga dela«.

Tujim delavcem je mogoče najlažje vsiliti takšen položaj. Toda če družba takšne razmere sprejme kot normalne, se lahko postopoma razširijo na vse.

Zato pravice tujih delavcev niso v nasprotju s pravicami domačih delavcev. Nasprotno: bolj ko je mogoče izkoriščati tuje delavce, večji je pritisk na plače, delovne pogoje in socialne pravice vseh.

Če torej sprejmemo, da so za eno skupino ljudi normalni negotovost, slabe nastanitve in popolna odvisnost od delodajalca, smo bliže temu, da takšne razmere postanejo sprejemljive tudi za druge.

Zato solidarnost s tujimi delavci ni dobrodelnost, temveč resnična solidarnost med delavci.

Podprimo torej pravice tujih delavcev. S tem ne branimo le njihovih pravic, ampak tudi pravice drugih skupin – in navsezadnje tudi svoje.


Shod
Sreda, 16. september 2026, ob 17. uri
Trg republike, Ljubljana – pred Državnim zborom
Več informacij o shodu in poziv organizatorjev

Viri:
eUprava – predlog novele Zakona o tujcih ZTuj-2J
Dnevnik – Zakon o tujcih: plačaj, opravi izpit in čakaj
PISRS – veljavni Zakon o tujcih
Poziv proti izgonu delavskih družin

Slika: ustvarjena z UI

Mir in blaginja na Zemlji

Ko poslušamo politike, še posebej v predvolilnem času, skoraj vsi poudarjajo pomen blaginje ljudi – ne glede na svojo politično usmeritev ali ideologijo. Prav tako pogosto govorijo o miru. Vendar ga skušajo zagotavljali predvsem z »obrambo«, ki pa se v praksi enači z oboroževanjem, ne pa z diplomacijo, sodelovanjem in odpravljanjem vzrokov konfliktov.

Toda obsežno oboroževanje že samo po sebi, tudi če orožje nikoli ni uporabljeno, spodkopava blaginjo ljudi. Za nakup, razvoj in vzdrževanje orožja so namreč potrebna ogromna finančna sredstva ter naravni, tehnološki in človeški viri, ki bi jih lahko namenili zdravstvu, izobraževanju, stanovanjem, socialni varnosti, odpravljanju revščine in drugim področjem, ki neposredno izboljšujejo življenje ljudi.

Tako se znajdemo pred očitnim paradoksom: želimo si blaginje, hkrati pa jo spodkopavamo z enormnimi vlaganji v oborožitev. Če je nato vsaj del tega orožja tudi dejansko uporabljen, so posledice še mnogo hujše. Uničenje, izguba življenj, migracije, revščina ter razdejanje infrastrukture in okolja ne prizadenejo le ljudi na območjih neposrednih konfliktov, temveč imajo ekonomske, socialne in politične posledice tudi drugod po svetu.

Za proizvodnjo orožja in njegovo uporabo se porabljajo izjemne količine naravnih virov, denarja, energije, znanja in človeškega dela. Vse to so viri, ki bi lahko bili uporabljeni za izboljšanje življenja ljudi in reševanje skupnih problemov človeštva.

Vemo tudi, da takšen sistem nekaterim prinaša izjemne dobičke. Skoraj odveč pa je poudarjati, koliko ljudi zaradi njega trpi – bodisi zato, ker so neposredno žrtve vojn in nasilja, bodisi zato, ker so prikrajšani za sredstva in vire, ki bi lahko služili njihovi blaginji.

Mir in blaginja nista ločena cilja. Resnična in trajna blaginja je mogoča le v miru, trajen mir pa težko gradimo na nenehnem oboroževanju in pripravljanju na nove vojne.

Obstaja rešitev iz tega začaranega kroga?

Vselej. Vendar zahteva drugačen pogled oziroma drugačno perspektivo. Naravne, finančne in človeške vire moramo »zaposliti« za resnično blaginjo ljudi – ne le nekaterih, temveč vseh. Kako lahko to dosežemo? Z bolj pravično delitvijo teh virov in dobrin!

To je prvi korak k blaginji, hkrati pa tudi pomemben korak k miru. Blaginja namreč krepi občutek varnosti, zmanjšuje stiske in ustvarja več zaupanja med ljudmi, skupnostmi in narodi. Prav zaupanje pa je eden ključnih pogojev za trajen mir.

Zato lahko rečemo, da je blaginja predpogoj miru. Pot do večje blaginje in miru pa vodi prek pravičnejše medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomije delitve.

To je prava formula prihodnosti: ne nenehno oboroževanje, stopnjevanje konfliktov in podpora agresivnim politikam, temveč sodelovanje, pravičnejša porazdelitev virov ter zagotavljanje osnovnih dobrin za vse ljudi.

Ekonomija delitve je zato pot k blaginji človeštva in miru na Zemlji.

273 milijonov otrok in mladih ne obiskuje šole

Danes je prvi šolski dan, ki je vselej nekaj posebnega, še zlasti za tiste, ki prvič prestopajo šolski prag. Letos bodo slovenski prvošolci ob začetku šolskega leta prejeli tudi izvod Ustave Republike Slovenije in slovensko zastavico, dijaki prvih letnikov srednjih šol pa izvod ustave.

Pustimo ob strani vprašanje, koliko lahko prvošolci tako zahtevno besedilo sploh razumejo oziroma, da ga še prebrati večinoma ne zmorejo. Morda bi bilo pomembneje, da bi ustavo dobro poznali in spoštovali predvsem odrasli, še zlasti tisti, ki sprejemajo politične odločitve. Ob njej pa je treba dobro poznati tudi Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki med univerzalnimi temeljnimi pravicami posebej izpostavlja pravico do izobraževanja.

26. člen Splošne deklaracije človekovih pravic določa, da ima vsakdo pravico do izobraževanja, da mora biti izobraževanje vsaj na osnovni stopnji brezplačno in da mora biti osnovno izobraževanje obvezno.

Toda resničnost je precej drugačna. Po najnovejših podatkih Unescovega poročila Global Education Monitoring Report 2026 je bilo leta 2024 po svetu kar 273 milijonov otrok in mladih šolske starosti zunaj šolskega sistema – približno vsak šesti.

Število otrok in mladih, ki ne obiskujejo šole, se povečuje že sedmo leto zapored. Med pomembnimi vzroki UNESCO izpostavlja rast prebivalstva, krize, oborožene konflikte ter zmanjševanje sredstev za izobraževanje. Še posebej ranljivi so otroci, ki živijo na konfliktnih območjih.

Morda se nam zdi, da otroci, ki nekje daleč ne morejo obiskovati šole, niso naš problem. Toda svet je danes tesno povezan in prepleten. Kjer ljudem niso zagotovljene temeljne pravice, se povečujejo revščina, negotovost, konflikti in razseljevanje ter migracije. 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic govori o pravici do življenjske ravni, ki vsem omogoča zdravje in blaginjo – med drugim do hrane, obleke, bivališča, zdravstvene oskrbe in socialnih storitev.

Zato dolgoročnih posledic revščine, vojn in razseljevanja ni mogoče reševati zgolj z represijo in zapiranjem meja. Veliko pomembneje je ustvarjati razmere, v katerih lahko ljudje živijo varno in dostojno – z dostopom do hrane, zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih osnovnih dobrin. Tako bo manj tveganih prečkanj Sredozemlja, kriz, kakršna je bila nedavna v Ceuti, ter histeričnih odzivov skrajnih gibanj in politikov.

Ob začetku novega šolskega leta zaželimo vsem otrokom veliko novega znanja, prijetnih doživetij in dobrih odnosov. Šola je eno najlepših obdobij življenja. Potrudimo se, da bi jo lahko obiskovali vsi – prav vsi otroci in mladi sveta.


Viri:

UNESCO – More children out of school for the 7th year in a row
UNESCO – Global Education Monitoring Report
ZN – Splošna deklaracija človekovih pravic
GOV.SI – Ustava za prvošolce in dijake prvih letnikov

Slika je ustvarjena z umetno inteligenco.

Kako lahko gledate te ljudi umirati

»Po vsem svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo niti najosnovnejšega za preživetje; prepolna so jih mesta mnogih najrevnejših držav sveta. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?«
(Maitreja, sporočilo št. 11, 5. januar 1978) 

Po najnovejših ocenah Združenih narodov je leta 2025 lakoto izkusilo približno 645 milijonov ljudi, kar predstavlja 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Čeprav se je stanje na globalni ravni nekoliko izboljšalo, lakota še naprej narašča v velikem delu Afrike in zahodne Azije. (FAOHome)

Še širšo sliko pokaže podatek, da je bilo leta 2025 približno 2,1 milijarde ljudi, oziroma več kot četrtina svetovnega prebivalstva, zmerno ali hudo prehransko ogroženih. To pomeni, da niso imeli rednega dostopa do zadostne, varne in hranljive hrane. (FAOHome)

Ti podatki so še toliko težje razumljivi, ker svet že danes proizvede dovolj hrane za vse ljudi. Pogosto navajana raziskava, objavljena v reviji Journal of Sustainable Agriculture, je celo ocenila, da svetovno kmetijstvo proizvede dovolj hrane za približno deset milijard ljudi. Problem torej ni zgolj v količini hrane, temveč predvsem v dostopu do nje, revščini in neenakosti ter v velikih količinah hrane, ki se izgubijo ali zavržejo.

Podobno pretresljivi so podatki o pitni vodi in sanitarnih razmerah. Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in UNICEF-a za leto 2024:

• 2,1 milijarde ljudi oziroma približno vsak četrti Zemljan nima dostopa do varno upravljane pitne vode;
• 3,4 milijarde ljudi nima ustrezno urejenih sanitarnih storitev;
• 1,7 milijarde ljudi doma nima niti osnovnih pogojev za higieno.

Med ljudmi brez varne pitne vode jih kar 106 milijonov še vedno pije neposredno iz neobdelanih površinskih vodnih virov. (Svetovna zdravstvena organizacija)

V svetu, kjer obstaja dovolj osnovnih dobrin za zadovoljitev potreb vseh ljudi, dejstvo, da milijarde nimajo zanesljivega dostopa do hrane, čiste vode in sanitarij, predstavlja globok družbeni, politični in moralni neuspeh. V tem smislu lahko razumemo, zakaj Maitreja govori o zločinu.

Pravica do hrane in vode

Dostop do hrane ni dobrodelnost, temveč človekova pravica. Že 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948 vsakomur priznava pravico do življenjske ravni, ki zagotavlja zdravje in blaginjo njega in njegove družine, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.

Še pomembnejši s pravnega vidika je Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sprejet leta 1966. Njegov 11. člen priznava pravico vsakogar do ustrezne življenjske ravni in temeljno pravico do svobode pred lakoto. Države se v njem zavezujejo tudi k mednarodnemu sodelovanju, da bi zagotovile pravično razdelitev svetovnih zalog hrane glede na potrebe.

Prav ta določba je izjemno pomembna z vidika ekonomije delitve. Priznava namreč, da lakote ni mogoče odpraviti samo z ukrepi posameznih držav, temveč sta potrebna mednarodno sodelovanje in pravičnejša delitev razpoložljivih dobrin glede na potrebe ljudi.

Pakt danes pravno zavezuje 173 držav. (ohchr.org)

Tudi voda je človekova pravica. Odbor ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice jo opredeljuje kot pravico vsakogar do zadostne, varne, sprejemljive, fizično dostopne in cenovno dosegljive vode za osebno in gospodinjsko uporabo. Generalna skupščina Združenih narodov pa je 28. julija 2010 izrecno priznala pravico do varne in čiste pitne vode ter sanitarij kot človekovo pravico, ki je bistvena za polno uživanje življenja in vseh drugih človekovih pravic. (Digital Library)

Vprašanje naše človečnosti

Dostop do hrane in čiste vode torej ni stvar dobrodelnosti. Je temeljna človekova pravica in osnovni pogoj človekovega dostojanstva.

Toda zakoni in mednarodni sporazumi izražajo le eno plat problema. Obstaja tudi njegova etična in moralna razsežnost – vprašanje naše človečnosti.

Kako lahko sprejemamo svet, v katerem je na stotine milijonov ljudi lačnih, več kot dve milijardi nimata varne pitne vode in milijarde nimajo ustreznih sanitarnih pogojev, čeprav ima človeštvo dovolj znanja, proizvodnih zmogljivosti, virov in tehnologije, da bi te potrebe zadovoljilo?

Lakota ni predvsem posledica pomanjkanja hrane. Tesno je povezana z revščino, neenakostjo, vojnami, podnebnimi spremembami, gospodarsko nestabilnostjo, neustreznimi javnimi storitvami in predvsem z našo nezmožnostjo, da bi razpoložljive vire in dobrine pravičneje delili.

Zato se velja vedno znova spomniti Maitrejevih besed:

»Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?« (Share International)

Te besede niso le obtožba. So predvsem poziv, da prebudimo sočutje, prepoznamo svojo skupno odgovornost in svetovne vire delimo tako, da bo vsak človek lahko živel dostojno življenje.

 

Vir: THE SHARING ECONOMY: Implementing Article 25 in the Twenty-First Century

Zakaj deliti

Svet, v katerem živimo, nedvomno zahteva temeljite spremembe. Vendar teh sprememb ne moremo obravnavati ločeno. Ni dovolj, da rešujemo samo en problem, na primer okoljsko krizo, hkrati pa zanemarjamo globalno neenakost. Prav tako ekonomske spremembe ne morejo biti uspešne, če ne upoštevajo okolja in omejitev planeta.

Zato se moramo problemov lotevati celovito in povezano, saj se med seboj prepletajo in drug drugega poglabljajo. Revščina, na primer, ni ločena od podnebnih sprememb, migracij, politične nestabilnosti in pomanjkanja dostopa do osnovnih dobrin.

Ali obstaja rešitev, ki bi lahko hkrati naslovila več kompleksnih in medsebojno povezanih globalnih problemov?

Morda je takšna rešitev ekonomija delitve. Poskusimo ugotoviti, zakaj in kako.

Ekonomija delitve je skupno ime za različne ukrepe in ekonomske modele na lokalni, državni in globalni ravni, ki s pravičnejšo delitvijo dobrin zagotavljajo, da ima vsak Zemljan dostop do osnovnih dobrin, potrebnih za dostojno življenje.

Zakaj je to pomembno?

Če je vsak človek preskrbljen vsaj z osnovnimi dobrinami, njegovo življenje in zdravje nista več neposredno ogrožena. To pomeni manj družbenih in ekonomskih konfliktov, manj prisilnih migracij in manj okoljskih pritiskov. Hkrati se povečajo razvojne možnosti revnih, zapostavljenih in degradiranih okolij.

Da bi bil takšen sistem sploh mogoč, morajo države medsebojno sodelovati. Predvsem morajo pravičneje deliti naravne vire, hrano, zdravila, znanstvena spoznanja in tehnologije. Takšno sodelovanje zmanjšuje možnosti za konflikte ter spodbuja skupno reševanje drugih problemov, na primer podnebne in okoljske krize.

Če države vire in dobrine delijo, namesto da jih kopičijo ali si jih prisvajajo, se postopoma oddaljujejo tudi od logike neomejenega kopičenja bogastva in nenehne gospodarske rasti. Ekonomija tako ni več namenjena predvsem ustvarjanju dobička, temveč zadovoljevanju človeških potreb in varovanju skupnega planetarnega doma.

Prav tako ne smemo zanemariti človeškega dostojanstva, ki je ljudem v skrajni revščini pogosto nedosegljivo. Pravičnejša delitev dobrin krepi medsebojno zaupanje, solidarnost in občutek pripadnosti eni človeški družini. S tem se povečujejo možnosti za mir, resnični razvoj in blaginjo celotnega sveta.

Našteli smo le nekaj prednosti, ki jih ekonomija delitve prinaša v primerjavi z današnjimi neustreznimi ekonomskimi modeli, ki v veliki meri temeljijo na sebičnosti, pohlepu, tekmovanju in kopičenju.

Zakaj torej ne bi poskusili z ekonomijo delitve?

Ceuta: migracije niso vzrok, temveč posledica

Špansko eksklavo Ceuta na severnoafriški obali je konec julija 2026 zajel množični prihod migrantov na špansko ozemlje. Po ocenah oblasti je iz Maroka po kopnem in morju v enem dnevu vstopilo približno 50.000 ljudi, pri čemer so se na meji in v morju odvijali kaotični prizori. V prerivanju, utopitvah in drugih nesrečah je umrlo več deset ljudi, podatki o številu žrtev pa se še vedno spreminjajo. Večina prišlekov se je v naslednjih dneh vrnila v Maroko ali pa so jih španske oblasti ob sodelovanju Maroka poslale nazaj. (Reuters)

Španija je v Ceuto napotila dodatne policijske in vojaške enote ter ob obali postavila plavajočo pregrado. Vlada Pedra Sáncheza je dogajanje označila za resno ogrožanje državne meje, obenem pa poudarila, da je položaj ob sodelovanju z Marokom stabilizirala v manj kot dveh dneh. Opozicija ji očita, da je nevarnost podcenila in da ni pravočasno ukrepala, medtem ko skrajna desnica zahteva še strožji nadzor meja in izgon vseh, ki so vstopili brez dovoljenja. (Reuters)

Dogajanje je sprožilo tudi ostre odzive v Evropski uniji. Nekatere države, med njimi tudi Slovenija, so zahtevale poostritev nadzora na notranjih in zunanjih evropskih mejah. Evropska komisija je napovedala tesnejše sodelovanje z državami, kot je Maroko, hitrejše vračanje migrantov in krepitev mejnih ovir. Humanitarne organizacije nasprotno opozarjajo, da represivni ukrepi in vse nevarnejše meje ne odpravljajo vzrokov migracij, temveč ljudi silijo na še bolj tvegane poti. (Guardian)

Za svojimi viri

Navežimo se na nedavni prispevek na tem blogu Blago da, ljudje ne z dne 19. julija 2026, v katerem smo zapisali:

»Iz revnejših držav (bivše kolonije) v bogate (bivše in nekatere nove kolonialne sile) skoraj nemoteno tečejo poceni naravni viri, blago in delovna sila. Hkrati pa se meje zapirajo pred "neproduktivnimi" ljudmi, ki jih pomanjkanje, konflikti in posledice tega neokolonialnega sistema silijo v beg.

Kam se odpravljajo? Naj se sliši še tako paradoksalno: za "svojimi" viri. Pomanjkanje teh virov namreč ustvarja bogastvo drugje – v bogatih državah. Zato ljudje prav tam iščejo možnosti za preživetje in dostojnejše življenje.«

V naslednjem zapisu, Nepotrebna lakota v svetu obilja z dne 26. julija 2026, pa smo navedli najnovejše podatke o svetovni lakoti in prehranski negotovosti:

»Z lakoto oziroma kronično podhranjenostjo se je leta 2025 spoprijemalo približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva (8,3 milijarde, julij 2026).«

»Leta 2025 je približno 2,1 milijarde ljudi oziroma 25,8 odstotka svetovnega prebivalstva doživljalo zmerno ali hudo prehransko negotovost.«

Pravi vzroki in posledice

Težko je spregledati očitno povezavo med vzroki in posledicami. Bogate države, med katere nedvomno spadajo tudi evropske države, se do nekdanjih kolonij in revnejših držav še vedno pogosto obnašajo kolonialno ter izkoriščajo njihove poceni naravne vire in delovno silo. Nekoč so to počele neposredno, z vojaško silo in političnim podrejanjem, danes pa predvsem posredno – prek svojih korporacij ter dolgov, trgovinskih pravil, carin, subvencij in drugih ekonomskih ukrepov.

Migranti so ljudje, ki v svojih državah nimajo možnosti za delo in dostojno življenje, včasih pa niti dostopa do hrane, vode, zdravstvenega varstva in drugih osnovnih dobrin. Zato poskušajo priti v države, kjer njihovi naravni viri, njihovo delo in poceni izdelki ustvarjajo bogastvo in obilje.

Ekonomske politike bogatih držav – Evropske unije, Združenih držav Amerike in nekaterih drugih gospodarskih sil – so zato med temeljnimi vzroki nesrečnih dogodkov v Ceuti in na številnih drugih mejah bogatega sveta. Migranti so kaznovani dvakrat: najprej zato, ker so doma prikrajšani za najosnovnejše dobrine in možnosti za dostojno življenje, nato pa še na mejah, kjer se z njimi pogosto ravna kot s kriminalci.

Medtem pravi krivci sedijo na čelu velikih podjetij in v vladah bogatih držav, tudi Slovenije. Odločajo o ekonomskih in trgovinskih politikah, ki omogočajo nadaljnje prisvajanje virov revnejših držav, hkrati pa zapirajo meje pred ljudmi, ki jih posledice teh politik silijo v beg. Španija je pri tem postala nekakšen grešni kozel, saj vlada premierja Pedra Sáncheza do migracij vendarle vodi nekoliko milejšo in bolj odprto politiko kot številne druge evropske države, v katerih se vse bolj uveljavljajo skrajna stališča in izrazito protimigrantski ukrepi.

Dokler ne bomo začeli odpravljati resničnih vzrokov migracij – prisvajanja virov revnejših držav, nepravičnih trgovinskih odnosov, prezadolženosti ter škodljivih ekonomskih politik, ki številne države ohranjajo v revščini in odvisnosti – se bodo dogajale večje ali manjše Ceute.

Lahko pa se odločimo za drugačno politiko: za sodelovanje, pravičnejše ekonomske odnose ter medsebojno delitev virov in dobrin. Takrat ne bomo potrebovali ne žičnatih ne betonskih ne plavajočih ograj, saj ljudem ne bo več treba zapuščati svojih domov, da bi lahko živeli dostojno in imeli zagotovljen dostop do osnovnih dobrin.

 

Nepotrebna lakota v svetu obilja

Pred kratkim, 21. 7. 2026, je bilo objavljeno novo poročilo The State of Food Security and Nutrition in the World 2026 oziroma Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2026 (SOFI 2026). Letošnje poročilo ima podnaslov Razumevanje in obravnavanje visokih stroškov zdrave prehrane.

SOFI je osrednje letno poročilo Združenih narodov (ZN) o lakoti, prehranski varnosti in različnih oblikah podhranjenosti po svetu. Skupaj ga pripravlja pet organizacij ZN: Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodni sklad za razvoj kmetijstva (IFAD), Sklad ZN za otroke (UNICEF), Svetovni program za hrano (WFP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO).

Napredek, ki ne sme zakriti resničnosti

Na prvi pogled letošnje poročilo prinaša nekaj spodbudnih podatkov. Svetovna lakota se je leta 2025 zmanjšala že tretje leto zapored. Z lakoto oziroma kronično podhranjenostjo se je spoprijemalo približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva (8,3 milijarde, julij 2026). Leta 2024 je ta delež znašal 8,1 odstotka, leta 2022 pa 8,6 odstotka.

Kljub izboljšanju je 645 milijonov lačnih ljudi še vedno 645 milijonov preveč. Za ponazoritev: Evropska unija, ki jo sestavlja 27 držav, je imela 1. januarja 2026 približno 452 milijonov prebivalcev. Ljudi, ki po svetu trpijo lakoto, je torej približno 193 milijonov več kot vseh prebivalcev Evropske unije.

 
2,1 milijarde ljudi nima zanesljivega dostopa do hrane

Lakota je najhujša oblika prehranske prikrajšanosti, vendar ne zajema vseh ljudi, ki imajo težave z dostopom do hrane.

Leta 2025 je približno 2,1 milijarde ljudi oziroma 25,8 odstotka svetovnega prebivalstva doživljalo zmerno ali hudo prehransko negotovost. To pomeni, da niso imeli stalnega in zanesljivega dostopa do zadostne količine kakovostne hrane ter so morali občasno zmanjševati količino zaužite hrane ali se odpovedovati hranljivim živilom.

 
Tretjina človeštva si ne more privoščiti zdrave prehrane

Leta 2025 si približno 2,69 milijarde ljudi oziroma 32,7 odstotka svetovnega prebivalstva ni moglo privoščiti zdrave prehrane. To pomeni, da skoraj vsak tretji človek na svetu nima dovolj prihodkov za prehrano, ki bi bila raznolika, uravnotežena in hranilno ustrezna.

Zdrava prehrana ne pomeni samo zadostne količine kalorij. Biti mora tudi raznolika in mora vsebovati dovolj beljakovin, vitaminov, mineralov ter drugih hranil. Človek je zato lahko kalorično razmeroma dobro preskrbljen, vendar je zaradi enolične prehrane še vedno podhranjen.

Poročilo opozarja tudi na posledice za otroke. Približno 150 milijonov otrok, mlajših od pet let, zaradi dolgotrajne podhranjenosti zaostaja v telesni rasti. Minimalno raznoliko prehrano uživa samo 30,8 odstotka otrok, starih od šest do 23 mesecev. Več kot dve tretjini najmlajših otrok torej ne uživa dovolj raznolike hrane, potrebne za zdrav telesni in duševni razvoj.

 
Zdrava prehrana postaja vse dražja

Povprečni svetovni strošek zdrave prehrane je leta 2025 dosegel 4,28 dolarja (približno 3,76 evra, julij 2026) po pariteti kupne moči na osebo na dan. Leta 2021 je znašal 3,44 dolarja, leta 2017 pa 2,94 dolarja.

Pariteta kupne moči omogoča primerjavo dejanske kupne moči denarja v različnih državah. Ne gre torej za preprosto pretvorbo zneskov v ameriške dolarje, temveč za oceno, koliko domačega denarja je v posamezni državi potrebnega za nakup primerljive količine dobrin.

Končna cena hrane ni odvisna samo od pridelave. Dejavnosti po odhodu hrane s kmetije predstavljajo od 70 do 75 odstotkov cene, ki jo plača potrošnik. Do 40 odstotkov vseh stroškov lahko nastane pri predelavi, logistiki in veleprodaji. Znižanje cen zdrave prehrane zato zahteva tudi vlaganja v prometno infrastrukturo, skladišča, hladilne verige, namakanje, raziskave in učinkovitejše prehranske verige.

 
Lakota in druge svetovne krize

Lakote in prehranske negotovosti ne moremo obravnavati ločeno od drugih svetovnih problemov.

Ko ljudje nimajo dostopa do hrane, vode, zemlje, dela in osnovne socialne varnosti, se povečujejo revščina, obup in družbene napetosti. Pomanjkanje hrane in možnosti za dostojno življenje je lahko eden od dejavnikov, zaradi katerih ljudje zapuščajo svoje domove. FAO med pomembnimi vzroki migracij navaja prehransko negotovost, revščino, pomanjkanje dostojnega dela, konflikte, neenakost, okoljsko degradacijo in posledice podnebnih sprememb.

Lakota je pogosto posledica vojn, vendar lahko obenem še dodatno zaostruje konflikte. Svetovni program za hrano opozarja na začarani krog, v katerem konflikti povzročajo lakoto, lakota pa lahko poglablja nestabilnost in prispeva k novim konfliktom. Vojne ljudi preženejo z njihove zemlje, uničujejo pridelke in infrastrukturo, ovirajo trgovanje ter zvišujejo cene hrane.

Podobno velja za podnebne spremembe. Suše, poplave, vročinski valovi in drugi vremenski ekstremi zmanjšujejo pridelavo, uničujejo možnosti preživetja ter povečujejo prehransko negotovost in prisilne selitve.

Poročilo SOFI 2026 opozarja, da doseženi napredek ogrožajo konflikti, vremenski ekstremi ter zmanjševanje uradne razvojne in humanitarne pomoči. Posebej izpostavlja posledice konflikta na Bližnjem vzhodu, ki lahko zaradi višjih cen energije in gnojil dodatno poveča cene hrane. Po sedanjih projekcijah bi lahko bilo leta 2030 še vedno lačnih med 510 in 520 milijoni ljudi. Morebitne posledice vremenskih pojavov, kot je El Niño v letih 2026 in 2027, v te ocene sploh še niso vključene.

 
Pravičnejša delitev hrane

V svetu, ki razpolaga z izjemnim znanjem, tehnologijo, proizvodnimi zmogljivostmi in bogastvom, lakota ni samo posledica pomanjkanja hrane. Predvsem je posledica revščine, konfliktov, neenakega dostopa do zemlje in drugih virov, podnebnih pretresov, visokih cen ter političnih in ekonomskih odločitev.

Hkrati se velike količine hrane izgubijo ali zavržejo. Po podatkih FAO se približno 13 odstotkov hrane izgubi med pridelavo, prevozom, skladiščenjem in predelavo, še preden pride do trgovin. Dodatnih 19 odstotkov hrane se zavrže v gospodinjstvih, gostinstvu in trgovinah.

Zmanjševanje izgub in zavržene hrane je pomembno, vendar samo po sebi ne bo odpravilo lakote. Hrano je treba tudi učinkoviteje in pravičneje deliti ter ljudem zagotoviti dovolj prihodkov in socialne varnosti, da si jo lahko privoščijo. Potrebni so podpora malim kmetom, vlaganja v lokalno pridelavo in infrastrukturo, dostopnejši trgi, ustrezna socialna zaščita, humanitarna pomoč ter tesnejše mednarodno sodelovanje.

Kadar se ponekod proizvajajo presežki hrane, drugod pa ljudje stradajo, bi morala mednarodna skupnost vzpostaviti učinkovitejše mehanizme za delitev hrane in drugih ključnih virov. Hrana ni navadno tržno blago, temveč osnovna življenjska dobrina in človekova pravica. Dostop do nje ne bi smel biti odvisen samo od posameznikove kupne moči ali kraja rojstva.

Lakota zato ni samo statistični, gospodarski ali humanitarni problem. Je moralni neuspeh globalne skupnosti. Dejstvo, da v času izjemnega tehnološkega napredka, velikanske proizvodnje in nepredstavljivega bogastva stotine milijonov ljudi še vedno nimajo dovolj hrane, je eno največjih protislovij sodobnega sveta.

Najnovejši podatki kažejo, da je napredek mogoč. Toda počasno zmanjševanje lakote še ni razlog za zadovoljstvo. Svet brez lakote ne zahteva čudeža. Zahteva politično voljo, sodelovanje in pravičnejšo delitev hrane ter drugih ključnih svetovnih virov.


Viri

· The State of Food Security and Nutrition in the World 2026, skupno poročilo FAO, IFAD, UNICEF, WFP in WHO. (FAOHome)
· FAO: UN report: Global hunger levels ease for third consecutive year as regional disparities persist, 21. julij 2026. (FAOHome)
· Organizacija združenih narodov: Cilj trajnostnega razvoja 2 – Odprava lakote. (Sustainable Development Goals)
· Eurostat: EU population continued to grow in 2025, 10. julij 2026. (European Commission)
· FAO: podatki in pojasnila o prehranski negotovosti, migracijah ter izgubah in zavrženi hrani. (FAOHome)
· Svetovni program za hrano: podatki o povezanosti lakote in oboroženih konfliktov. (WFP)

Blago da, ljudje ne

Ko danes opazujemo nestrpne politike in skupine, ki jim sledijo ter iztegujejo roke v slogu najgrozovitejših režimov 20. stoletja, se lahko le vprašamo, ali se zgolj pretvarjajo, da ne razumejo sveta, ali pa so v resnici tako nevedni. Znebiti bi se radi vseh "nepravih" ljudi: migrantov, tujcev in pripadnikov različnih družbenih manjšin ter obrobnih skupin.

Za razumevanje te problematike je potrebnega vsaj nekaj razuma in pripravljenosti za razmislek. Čustva in predsodke pa je zelo lahko razvneti. Dovolj je nekaj manipulacije in nekaj preprostih gesel, kot je "Tujci ven!". Poskusimo zato kar se da preprosto pojasniti, za kaj pravzaprav gre.

Danes prevladujoči neoliberalni ekonomski sistem, ki mu je politika v veliki meri podrejena, za svojo osrednjo idejo postavlja svobodni trg. Po tej zamisli naj bi viri in blago čim bolj neovirano prehajali državne meje in se izogibali različnim oviram, kot so carine, davki ter okoljski in drugi stroški. To naj bi spodbujalo svetovno trgovino in s tem povečevalo blaginjo ljudi.

Toda to je predvsem teorija oziroma bolje rečeno "pesek v oči". V resnici je takšen sistem v svetovnem merilu nadaljevanje kolonializma, v okviru katerega so bogate in močne države – najprej evropske velesile, pozneje pa tudi Združene države Amerike in Japonska – izkoriščale svoje kolonije.

Klasični kolonialni sistem je sicer po drugi svetovni vojni bolj ali manj razpadel, številne dotlej podrejene države pa so postale politično samostojne. Vendar se kolonialno izkoriščanje naravnih virov in ljudi s tem ni končalo. Nadaljevalo se je le na bolj izpopolnjen in prikrit način – predvsem z različnimi ekonomskimi mehanizmi.

Svobodni trg je tako večinoma postal odprt samo v eno smer, kar pomeni, da v resnici sploh nikoli ni bil svoboden. Iz revnejših držav (bivše kolonije) v bogate (bivše in nekatere nove kolonialne sile) skoraj nemoteno tečejo poceni naravni viri, blago in delovna sila. Hkrati pa se meje zapirajo pred "neproduktivnimi" ljudmi, ki jih pomanjkanje, konflikti in posledice tega neokolonialnega sistema silijo v beg.

Kam se odpravljajo? Naj se sliši še tako paradoksalno: za "svojimi" viri. Pomanjkanje teh virov namreč ustvarja bogastvo drugje – v bogatih državah. Zato ljudje prav tam iščejo možnosti za preživetje in dostojnejše življenje.

Morda je takšna razlaga nekoliko poenostavljena, vendar v osnovi opisuje delovanje sodobnega sveta.

Rešitev ni v postavljanju zidov pred ljudmi, ki zaradi revščine in pomanjkanja bežijo v bogatejše dele sveta. Rešitev je v pravičnejši delitvi dobrin in virov, ki bi morali biti dostopni vsem ljudem. Ko bodo imeli ljudje doma možnost varnega in dostojnega življenja, se bodo zmanjšali tudi množični migracijski tokovi.

Neoliberalizem je v svojem bistvu oblika neokolonializma in eden ključnih vzrokov sodobnih migracij. Blagu in virom omogoča skoraj neomejeno gibanje, revnim ljudem pa bi najraje zaprl vse poti. Ne bodimo slepi zagovorniki tega globoko nepravičnega sistema.

Pohlep izhaja iz strahu

Kaj nas pravzaprav žene, da si želimo več, kot potrebujemo? Ne le več, temveč veliko več.

V ozadju pohlepa pogosto ni toliko želja po bogastvu kot strah. Strah, da bomo jutri, čez mesec ali leto živeli v pomanjkanju in revščini. Zato kopičimo dobrine.

Toda več ko jih imamo, bolj nas je strah, da jih bomo izgubili. Zato se želimo zavarovati in ograditi od drugih. Hočemo še več, saj verjamemo, da nam večje premoženje zagotavlja tudi večjo varnost. Kupujemo varnostne naprave, postavljamo visoke ograje, države pa na podoben način kopičijo orožje.

Več ko imamo, manj srečni smo v resnici. Postajamo vse bolj prestrašeni, nezaupljivi in prepričani, da nas drugi ogrožajo. V ljudeh, ki nimajo skoraj nič, začnemo videti nevarnost. Revni, migranti, tujci in drugačni postanejo v naših očeh grožnja.

V ozadju pohlepa je torej strah: strah pred pomanjkanjem, prihodnostjo, izgubo in drugimi ljudmi. Toda strahu in negotovosti s kopičenjem ne bomo odpravili. Nasprotno, s tem ju bomo le še poglobili.

Zaupanje in blaginja

Kako lahko izstopimo iz tega začaranega kroga?

Če bi poskrbeli za pravičnejšo delitev dobrin, ne le v svojem lokalnem okolju, temveč tudi na globalni ravni, bi se ljudje počutili varnejše in bolj zadovoljne. Bolj bi zaupali drugim, strah pred pomanjkanjem pa bi se zmanjšal. S tem bi bilo tudi manj potrebe po kopičenju bogastva.

Če bi si dobrine delili pravičneje, se nam ne bi bilo treba tako močno gnati za bogastvom, saj bi lahko tudi v težkih časih računali na pomoč drugih. Vedeli bi, da v stiski ne bomo ostali sami.

Tudi naše medsebojno zaupanje bi bilo večje. Drugih ne bi več dojemali predvsem kot tekmece, temveč kot soljudi, prijatelje in člane skupnosti, ki si med seboj pomagajo.

Če imamo vsi dovolj, smo v resnici bogati vsi.

Ekonomija delitve nam je vsem domača

Pogosto se zdi, da je ekonomija nekaj zelo zapletenega in razumljivega samo visoko izobraženim ekonomistom. Zdi se tudi, da v svetu obstaja veliko povsem različnih ekonomskih pristopov. Pa vendar se lahko vprašamo: kaj ekonomija sploh je?

Beseda ekonomija je že v svojem izvoru povezana z domom, družino in skupnostjo. Izvira iz starogrške besede oikonomia: oikos pomeni dom, družino in dobrine za življenje, nomos pa zakon oziroma urejanje. Ekonomija torej pomeni skrbno upravljanje dobrin za blaginjo družine oziroma skupnosti.

Zato si poglejmo, kako ekonomija deluje v družini oziroma gospodinjstvu, ki je najmanjša družbeno-ekonomska skupnost.

V družinah po vsem svetu lahko ne glede na poreklo, religijo, politično ureditev, kulturo ali tradicijo opazimo skupno ekonomsko značilnost: medsebojno delitev dobrin.

Člani družine ne tekmujejo med seboj, temveč si dobrine delijo. Pri tem imamo v mislih tudi širše družine in gospodinjstva. Težko si predstavljamo, da starši ne bi delili dobrin s svojimi otroki, starimi starši ali bolnimi družinskimi člani. Brez delitve se človeštvo sploh ne bi moglo ohraniti, saj je človek v prvih letih življenja eno najbolj nebogljenih bitij na Zemlji.

Ekonomisti nas pogosto učijo, da sta tekmovanje in konkurenčnost dobra. Toda poglejmo, kakšne so posledice v okviru naše najširše družine – človeštva. Stotine milijonov ljudi je lačnih, velik del človeštva pa je tako ali drugače prikrajšan za najosnovnejše dobrine. (Glejte: Prikrajšanost in neenakost). Ali je to res uspešen ekonomski sistem?

Kaj pa če bi to, kar že tisočletja znamo v družinah, prenesli na raven širših skupnosti – lokalnih, državnih in globalne skupnosti človeštva? To pomeni: deliti dobrine.

Tako bi lahko živeli drug ob drugem, v miru in blaginji.

Ekonomija delitve nam je torej že dolgo domača, saj jo vsak dan živimo doma, v družini. Zdaj pa jo začnimo uresničevati še v našem planetarnem domu, v okviru naše velike družine – človeštva.

Dan razkritja

Ogledal sem si novi Spielbergov film Dan razkritja (Disclosure Day). Film prihaja v času, ko vprašanje zunajzemeljskega življenja ni več zgolj domena znanstvene fantastike, temveč vse bolj tudi javne razprave, politike, vojske, znanosti in medijev. Steven Spielberg je že večkrat izzval naše predstave o srečanju z neznanim – s filmi, kot so Bližnja srečanja tretje vrste, E. T. Vesoljček in Vojna svetov.

Toda Dan razkritja ni le film o zunajzemeljskih obiskovalcih. V ospredju so tudi vprašanja resnice, prikrivanja, moči informacij in zaupanja. Kaj bi se zgodilo, če bi nekdo nedvoumno dokazal, da nismo sami? Kdo bi imel pravico takšno resnico skrivati? In ali bi bilo človeštvo nanjo sploh pripravljeno?

Prav zato lahko film razumemo kot pripoved o naši civilizaciji: o tem, kako ravnamo z resnico, kako se odzivamo na strah in kako težko kot človeštvo sprejmemo dejstvo, da morda nismo središče vsega bivanja. Še drug drugega ne znamo sprejemati brez predsodkov, strahu in izključevanja – kako bi potem sprejeli morebitne zunajzemeljske obiskovalce?

Znanstvena fantastika?

Steven Spielberg je o svojem novem filmu izrekel pomenljive besede: »To je moj prvi film, ki ga bodo imeli za znanstveno fantastiko, sam pa ga ne razumem kot znanstveno fantastiko. Veliko bolj odraža svet, ki se spreminja pred našimi očmi, in odkritja, ki se dogajajo prav zdaj.«

To je zanimiva izjava. Avtor, ki je s svojimi filmi močno zaznamoval našo predstavo o srečanju z zunajzemeljskim življenjem, zdaj pravi, da Dan razkritja zanj sploh ni (predvsem) znanstvenofantastičen film. Ne gre več le za zgodbo o tem, kaj bi se morda nekoč lahko zgodilo. Film se navezuje na svet, v katerem že živimo: na razkritja, uradna poročila, pričevanja, arhive in vse večje zanimanje javnosti za pojave, ki jih danes pogosteje označujemo z izrazom UAP – Unidentified Anomalous Phenomena, neidentificirani anomalni pojavi.

Ne bojte se neznanega

Eno od ključnih sporočil filma je, naj se ne bojimo tistega, česar še ne poznamo. V zgodbi se to sporočilo povezuje z razkritjem, a tudi z notranjo zrelostjo človeštva. Strah pred neznanim je razumljiv, vendar lahko postane nevaren, kadar vodi v prikrivanje, sovražnost, zanikanje ali nasilje.

V zadnjih letih se vprašanje NLP-jev oziroma UAP-jev postopno seli iz območja posmeha in teorij zarote v prostor uradnih poročil, kongresnih zaslišanj, znanstvenih študij in državnih arhivov. ZDA so ustanovile posebno pisarno AARO, Nacionalni arhiv pa oblikuje javno zbirko dokumentov o neidentificiranih anomalnih pojavih. NASA poudarja potrebo po boljših podatkih, zanesljivejših meritvah in znanstveni metodi. Francija pa prek skupine GEIPAN takšne pojave sistematično proučuje že od leta 1977.

To še ne pomeni, da imamo neposredne dokaze o nezemeljskem izvoru teh pojavov. Pomeni pa, da se človeštvo počasi uči zrelejšega odnosa do neznanega: manj posmeha, manj prikrivanja in več odprtega, preverljivega raziskovanja.

Resnica in odgovornost

Dan razkritja odpira tudi vprašanje, kdo ima pravico nadzorovati resnico. Če bi obstajali dokazi o zunajzemeljskem življenju ali o nečem, kar bistveno presega naše dosedanje razumevanje sveta, bi takšna resnica pripadala vsemu človeštvu. Ne bi smela biti last posameznih vlad, vojaških struktur, obveščevalnih služb ali zasebnih korporacij.

Toda razkritje samo po sebi še ni dovolj. Pomembno je tudi, kako se kot družba odzovemo. Resnica brez zrelosti lahko povzroči paniko. Zrelost brez resnice pa se spremeni v poslušnost in slepo zaupanje avtoritetam. Film nas zato ne nagovarja le k radovednosti, temveč tudi k odgovornosti.

Morda je prav zato sklepno sporočilo filma, ki ga posreduje obiskovalec iz vesolja, tako preprosto in hkrati tako močno:

»Listen.« (Prisluhnite.)

Ne gre le za to, da bi morali prisluhniti morebitnim obiskovalcem iz vesolja. Prisluhniti moramo tudi drug drugemu. Prisluhniti moramo znanosti, pričevanjem, dvomom, vprašanjem in tišini, ki nastane, ko se človek znajde pred nečim, kar presega njegove ustaljene predstave.

Morda pravo vprašanje zato ni le, ali smo sami v vesolju. Morda je pravo vprašanje, ali smo kot človeštvo dovolj zreli, da znamo prisluhniti – drug drugemu in drugim, ki jih (še) ne poznamo.

 


Viri in dodatno gradivo

O filmu Disclosure Day / Dan razkritja

Associated Press: Steven Spielberg on his faith in alien life, the future of the movies and the power of empathy
https://apnews.com/article/1106f7fcd85aba9debc3b919f2d007cd

Associated Press, video intervju: Steven Spielberg: “Disclosure Day” isn’t science fiction
https://apnews.com/video/steven-spielberg-disclosure-day-isnt-science-fiction-ap-interview-0000019e8e2add2fa3df8e6adbad0000

Uradna spletna stran filma Disclosure Day
https://www.disclosuredaymovie.com/

Uradni napovednik filma Disclosure Day – YouTube
https://www.youtube.com/watch?v=SCYT8vb2siQ

Amblin Entertainment, zbirka videov o filmu Disclosure Day – YouTube
https://www.youtube.com/playlist?list=PLpzvMNp0Zi1lArLo76JH5N10p60oHhkZZ

Uradna Facebook stran filma Disclosure Day
https://www.facebook.com/disclosuredayfilm/

Uradni Instagram profil filma Disclosure Day
https://www.instagram.com/disclosureday/

Wikipedija: Disclosure Day
https://en.wikipedia.org/wiki/Disclosure_Day

Uradni viri o UAP / NLP

AARO – All-domain Anomaly Resolution Office
https://www.aaro.mil/

AARO: UAP Records / Information Papers
https://www.aaro.mil/UAP-Records/

AARO: uradni posnetki in primeri UAP
https://www.aaro.mil/UAP-Cases/Official-UAP-Imagery/

NASA: Unidentified Anomalous Phenomena Independent Study Team Report
https://science.nasa.gov/wp-content/uploads/2023/09/uap-independent-study-team-final-report.pdf

National Archives: zapisi o UFO/UAP
https://www.archives.gov/research/topics/uaps

National Archives: Record Group 615 – Unidentified Anomalous Phenomena Records Collection
https://www.archives.gov/research/topics/uaps/rg-615

GEIPAN / CNES: francoska skupina za proučevanje neidentificiranih zračnih oziroma vesoljskih pojavov
https://cnes.fr/en/projects/geipan

GEIPAN: zgodovina proučevanja UAP v Franciji
https://www.cnes-geipan.fr/en/node/58791

PURSUE – Presidential Unsealing and Reporting System for UAP Encounters
https://www.war.gov/UFO/

Novinarski viri

N1 Slovenija: Pentagon objavil nove, še nikoli videne dokumente o NLP-jih
https://n1info.si/novice/svet/pentagon-objavil-nove-se-nikoli-videne-dokumente-o-nlp-jih/

Reuters: Pentagon UFO report says most sightings “ordinary objects” and phenomena
https://www.reuters.com/technology/space/pentagon-ufo-report-says-most-sightings-ordinary-objects-phenomena-2024-03-08/

AP News: New Pentagon report on UFOs includes hundreds of new incidents but no evidence of aliens
https://apnews.com/article/5638be273b753253713a478546849e46

Dodatno znanstveno gradivo

Watters, W. A. idr.: The Scientific Investigation of Unidentified Aerial Phenomena Using Multimodal Ground-Based Observatories
https://arxiv.org/abs/2305.18566

Knuth, K. H. idr.: The New Science of Unidentified Aerospace-Undersea Phenomena
https://arxiv.org/abs/2502.06794

Stahlman, G. R.: Closing the Information Gap in Unidentified Anomalous Phenomena Studies
https://arxiv.org/abs/2403.15368

Vročina in medsebojna delitev

Neznosna vročina zadnjih dni se bo kmalu poslovila. Vsaj za nekaj časa si bomo lahko oddahnili. Toda za koliko časa? Kaj bo sledilo? Katastrofalna suša, silovito neurje, nov vročinski udar – ali kar vse eno za drugim?

Najslabše bi bilo, če bi vsi skupaj samo zamahnili z roko in nadaljevali, kot da se ni nič zgodilo oziroma kot da se nič ne dogaja. Temu lahko rečemo brezbrižnost. Ali pa samozadovoljstvo.

Nikoli ni prepozno, da bi ukrepali. Prepozno je samo, če ne ukrepamo.

Toda kaj lahko storimo? Je dovolj, da vozimo električne avtomobile in na strehe nameščamo sončne panele? Je tako imenovani zeleni prehod dovolj, da svet rešimo pred pogubnimi posledicami globalnega segrevanja?

Nedvomno je zeleni prehod – skupek ukrepov, ki nas usmerjajo stran od uporabe fosilnih goriv – prava pot. Vprašanje pa je, ali je dovolj, da podnebno krizo rešujejo predvsem razvite države, ki imajo za takšen prehod tudi zadostna sredstva.

Če bi na primer v Evropi vsi vozili električne avtomobile in uporabljali zgolj zelene vire energije, ali bi s tem rešili globalno podnebje? Ne. Podnebje je namreč globalna, medsebojno povezana celota.

Tako imenovani tretji svet oziroma revnejši del človeštva – revni pa živijo tudi znotraj najbogatejših držav – nima ne ekonomskih zmožnosti ne dejanskega interesa, da bi deloval v smeri prehoda na zelene vire energije. Ljudje, ki se vsak dan borijo za preživetje, težko razmišljajo o sončnih panelih, električnih avtomobilih in energetski prenovi stavb.

O koliko ljudeh govorimo?

»Leta 2024 je bilo kronično lačnih približno 673 milijonov ljudi, zmerno ali hudo prehransko nepreskrbljenih pa je bilo okoli 2,3 milijarde ljudi. Poleg tega si 2,6 milijarde ljudi leta 2024 ni moglo privoščiti zdrave prehrane. Leta 2025 naj bi v skrajni revščini živelo približno 808 milijonov ljudi, torej ljudi, ki živijo z manj kot 3 ameriškimi dolarji na dan.

Podobno zaskrbljujoče je tudi stanje na področju zdravstva, bivanja in izobraževanja. Približno 4,6 milijarde ljudi nima popolnega dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, 2,8 milijarde ljudi živi v neustreznih stanovanjskih razmerah, okoli 273 milijonov otrok in mladih pa ni vključenih v šolo.

Povzamemo lahko, da je več kot polovica od trenutno približno 8,1 milijarde ljudi, kolikor jih živi na Zemlji, prikrajšana za eno ali več osnovnih dobrin, od katerih nista odvisni le kakovost življenja in človekovo dostojanstvo, temveč pogosto tudi samo preživetje.« (Prikrajšanost in neenakost)

Torej več kot polovica Zemljanov – morda še veliko več – večinoma nima realnih možnosti, da bi pomembneje prispevala k boljšemu podnebju. Še več, mnogi so zaradi revščine prisiljeni uporabljati najbolj umazane in zastarele energetske vire, da si skuhajo kosilo, pogrejejo čaj, ogrejejo dom ali odpotujejo v sosednji kraj: petrolej, premog, drva in druge oblike biomase.

Zato podnebne krize ne moremo reševati samo s tehnološkimi rešitvami v najbogatejšem delu sveta. Dokler milijarde ljudi nimajo dostopa do zanesljive, čiste in cenovno dostopne energije, bo zeleni prehod ostal nepopoln, nepravičen in premalo učinkovit. A še prej potrebujejo hrano, pitno vodo, ustrezna bivališča, zdravstveno oskrbo in vse drugo, kar omogoča preživetje in človeško dostojanstvo.

Prav tu se pokaže pomen medsebojne delitve dobrin. Če želimo resnično zmanjšati izpuste in zaščititi podnebje, moramo znanje, tehnologije, finančna sredstva in ključne dobrine deliti tudi z državami in ljudmi, ki sami nimajo dovolj moči za takšen prehod. Podnebna pravičnost pomeni, da nihče ne sme ostati ujet v revščino in umazano energijo samo zato, ker se je rodil v revnejšem delu sveta ali v revnejšem delu bogatih držav.

Praktična uresničitev načela medsebojne delitve dobrin je ekonomija delitve.

Trije ljudje v družbi prihodnosti

Da bi si lažje predstavljali družbo prihodnosti, ki smo jo opisali v prejšnjem prispevku in ki temelji na delitvi dobrin, sodelovanju in zadostnosti, si zamislimo en dan v življenju treh ljudi. Živijo v različnih delih sveta: v Sloveniji, Palestini in Sudanu. Njihove kulture, jeziki, navade in pokrajine so različni, a povezuje jih nekaj temeljnega: nihče izmed njih ne živi v strahu pred lakoto, revščino, vojno ali negotovostjo. Vsi imajo dostop do osnovnih dobrin, ki omogočajo dostojno življenje.

Maja, Slovenija

Maja živi v Kamniku, v majhnem stanovanju blizu mestnega središča. Ni razkošno, a je svetlo, prijetno in energetsko varčno. Stavba ima skupne prostore in manjši vrt na strehi. V soseski imajo majhno delavnico, kjer stanovalci popravljajo in si izmenjujejo kolesa, gospodinjske aparate, orodje in druge uporabne stvari. Včasih se ji zdi nenavadno, da so ljudje nekoč večino stvari preprosto zavrgli, namesto da bi jih popravili ali delili z drugimi.

Maja dela tri dni na teden kot učiteljica v lokalnem izobraževalnem središču. Poučuje ekonomijo skupnega dobrega, osnove sodelovalnega podjetništva in praktične veščine za življenje v skupnosti. Njeni učenci se ne učijo samo o trgu, denarju in proizvodnji, temveč tudi o tem, kako pravično razporejati dobrine, kako delujejo lokalne zadruge, kako sprejemati skupne odločitve in zakaj je zadostnost pomembnejša od nenehnega kopičenja.

Danes je njen prosti dan. Zjutraj se s kolesom odpelje do tržnice. Večina hrane prihaja iz lokalnih kmetij, nekaj pa tudi iz širšega evropskega sistema izmenjave dobrin. Cene osnovne hrane niso več stvar špekulacij in trgovskih pritiskov, saj je hrana prepoznana kot temeljna dobrina.

Po kosilu Maja obišče skupnostni center. Tam poteka glasbena delavnica, v sosednji sobi tečaj arabščine, v veliki dvorani pa mladi pripravljajo razstavo o rekah kot skupni dobrini in dediščini človeštva. Javni prevoz je brezplačen, zato se ljudje brez težav premikajo med kraji. Mesta niso več prenapolnjena z avtomobili, zrak je čistejši, ulice pa so bolj mirne.

Zvečer Maja bere poročilo svetovne agencije za delitev dobrin. Letos je bila v delu Afrike slabša letina, zato bodo presežki žita iz več regij usmerjeni tja, kjer jih potrebujejo. To ni predstavljeno kot dobrodelnost, temveč kot nekaj samoumevnega. Tako kot v družini nihče ne razmišlja, ali naj pomaga lačnemu otroku, tudi človeštvo počasi razume, da je Zemlja skupni dom velike človeške družine.

Pred spanjem Maja pomisli, kako drugače so živeli njeni starši. Delali so skoraj ves teden, skrbeli so jih stroški, zdravje, stanovanje, pokojnina in prihodnost otrok. Danes življenje ni popolno, a temeljni strahovi so se umaknili. Ljudje imajo več časa drug za drugega. In prav to se ji zdi največja sprememba.

 
Jusuf, Palestina

Jusuf živi v Gazi, v obnovljenem obalnem mestu, kjer se kakovostno življenje počasi, a vztrajno vrača. Dolga desetletja vojne, blokad, rušenja in ponižanja so pustila globoke rane. Nihče jih ne zanika. V šolah se otroci učijo zgodovine, tudi težke in boleče, vendar ne zato, da bi se sovraštvo prenašalo naprej, temveč zato, da se nikoli več ne bi ponovilo.

Jusuf je arhitekt. Tri dni na teden sodeluje pri obnovi stanovanjskih sosesk. Gradnja ne temelji več na hitrem dobičku in dragih zasebnih projektih, temveč na potrebah skupnosti. Vsaka družina ima pravico do varnega stanovanja, čiste vode, elektrike, zelenih površin ter dostopa do šole in zdravstvene oskrbe. Velik del energije prihaja iz sončnih elektrarn, ki so postavljene na strehah, ob cestah in v skupnostnih energetskih parkih.

Njegovo delo ni samo tehnično. Skupaj s prebivalci načrtuje dvorišča, igrišča, učilnice na prostem in prostore za srečevanje. Starejši ljudje povedo, kje so nekoč stala drevesa, kje so bile trgovine, kje so se otroci igrali. Mladi dodajo svoje želje: knjižnico, glasbeni studio, športno igrišče, prostor za učenje jezikov. Mesto nastaja kot skupni spomin in skupna prihodnost.

V Palestini prihodnosti nihče ne živi za zidovi in kontrolnimi točkami. Mednarodno varnost zagotavljajo okrepljene sile Združenih narodov, katerih naloga ni nadzor nad ljudmi, temveč preprečevanje nasilja, varovanje človekovih pravic in pomoč pri mirnem reševanju sporov. Policija je lokalna, odgovorna skupnosti in usposobljena za zaščito ljudi, ne za zatiranje.

Jusuf ima popoldne čas za družino. S hčerko gresta do morja. Na plaži se srečujejo ljudje različnih narodnosti in ver. Nekateri govorijo arabsko, drugi hebrejsko, angleško ali francosko. To ne pomeni, da so vse razlike izginile. Spomini so še vedno boleči, nezaupanje se ne razblini čez noč. Toda življenje je dobilo novo smer. Otroci odraščajo v okolju, kjer je sodelovanje vsakodnevna izkušnja, ne oddaljen politični ideal.

Zvečer Jusuf sodeluje na spletnem srečanju mest vzhodnega Sredozemlja. Pogovarjajo se o vodi, kmetijstvu, obnovi tal in izmenjavi znanja. Včasih so se države prepirale za vire, zdaj pa jih skušajo upravljati skupaj. Voda ni več orožje. Hrana ni več sredstvo pritiska. Energija ni več razlog za vojno. Vse to so dobrine, ki omogočajo življenje, zato morajo biti dostopne vsem.

Ko Jusuf pogleda mesto, ki se sveti v večerni svetlobi, ne misli, da je raj. Preveč je bilo trpljenja, da bi uporabljal lahke besede. A ve, da se je zgodilo nekaj velikega: svet je končno priznal, da noben narod ne more biti svoboden, če drugi živi v ponižanju in pomanjkanju.

 
Amira, Sudan

Amira živi v Sudanu, v skupnosti ob obnovljenem območju z namakalnimi sistemi. Njena družina se je nekoč večkrat selila zaradi suše, spopadov in pomanjkanja hrane. Danes je njena vas del širšega afriškega in globalnega sistema delitve vode, semen, znanja, hrane, tehničnih pripomočkov in zdravstvene pomoči. To ne pomeni, da so težave izginile. Podnebje je še vedno zahtevno. Suše, poplave in slabe letine se še vedno dogajajo. A nobena skupnost ni več prepuščena sama sebi.

Amira je zdravstvena delavka in koordinatorka lokalnega centra za prehransko varnost. Dela tri dni na teden, preostali čas pa namenja študiju, družini in skrbi za skupnostni vrt. V zdravstvenem centru so zdravila, osnovna oprema, telemedicinska povezava z večjimi bolnišnicami in ekipa, ki redno obiskuje oddaljene zaselke. Zdravstvena oskrba ni odvisna od tega, koliko lahko kdo plača.

Vsako jutro center prejme podatke o zalogah hrane, stanju pridelkov, potrebah družin in vremenskih razmerah. Če se pokaže nevarnost pomanjkanja, se sproži regionalni in nato globalni sistem pomoči. Žito, zdravila, črpalke, sončni paneli ali vodni filtri pridejo pravočasno, še preden bi se kriza spremenila v lakoto. Svet se je naučil, da je preprečevanje trpljenja veliko cenejše kot poznejše reševanje katastrof.

V Amirini skupnosti se veliko govori o zadostnosti. To ni tuja beseda, temveč nekaj zelo konkretnega. Pomeni, da ima vsaka družina dovolj hrane, čiste vode, streho nad glavo, dostop do zdravnika, šole in energije. Pomeni tudi, da se zemlja ne izčrpava do konca in da se voda uporablja spoštljivo. Ljudje vedo, da obilje ni v neskončni porabi, temveč v ravnovesju.

Popoldne Amira obišče šolo. Otroci se učijo angleščine, lokalnih jezikov, matematike, zgodovine, kmetovanja, računalništva in podnebne pismenosti. Na šolskem dvorišču rastejo drevesa, ki so jih posadile prejšnje generacije učencev. Vsako drevo ima ime. Otroci se učijo, da prihodnost ni nekaj oddaljenega, temveč nekaj, kar se vsak dan neguje.

Včasih Amira posluša zgodbe starejših, ki se spominjajo časov, ko je pomoč prihajala prepozno ali pa sploh ne. Ko so bogate države razpravljale, revni pa čakali. Ko so se naravni viri izvažali, ljudje pa so ostajali brez osnovnih dobrin. Danes ni vse lahko, a temeljno pravilo se je spremenilo: najprej potrebe ljudi, nato dobiček. Najprej življenje, nato trgovina.

Zvečer se Amira pridruži skupnostnemu srečanju. Govorijo o novi zadrugi, o obnovi poti do sosednje vasi in o izmenjavi semen z drugimi regijami. Odločitve niso vedno preproste, vendar ljudje sodelujejo, ker vedo, da je njihova varnost povezana z varnostjo drugih. Nihče ni zares varen, če je sam.

Ko Amira opazuje otroke, ki se igrajo pod drevesi, pomisli, da je največja sprememba v tem, da prihodnost ni več grožnja. Ni več nekaj, česar se je treba bati. Postala je prostor odgovornosti, dela, zaupanja in upanja.

 
Ena človeška družina

Maja, Jusuf in Amira živijo v različnih okoljih. Njihove zgodbe niso enake. Slovenija, Palestina in Sudan imajo različne zgodovinske izkušnje, različne rane in različne poti. Toda v družbi prihodnosti jih povezuje skupno načelo: dobrine sveta so namenjene vsem.

V takšni družbi nihče ne trdi, da so izginile vse težave. Ljudje so še vedno različni, narava je še vedno nepredvidljiva, skupnosti se še vedno soočajo z izzivi. Toda spremenilo se je izhodišče. Namesto vprašanja, koliko lahko kdo pridobi zase, je v ospredju vprašanje, kako lahko vsi živimo dobro in dostojno.

To je bistvo medsebojne delitve dobrin in sodelovanja. Ne gre za abstraktno teorijo, temveč za zelo konkretno življenje: za polno shrambo, odprto šolo, dostopnega zdravnika, varno stanovanje, čisto vodo, krajši delovni čas, mirnejša mesta, obnovljeno naravo in občutek, da nihče ni odveč.

Morda je prav v teh vsakdanjih podobah najlažje razumeti prihodnost, ki si jo želimo. Ne kot popoln svet, temveč kot svet, ki je končno postavljen na prave temelje: sodelovanje namesto tekmovanja, zadostnost namesto kopičenja, medsebojna delitev namesto pohlepa.

Če si takšno prihodnost lahko zamislimo, jo lahko začnemo tudi zares graditi.