Nekaj misli o ekonomiji delitve

Ekonomija je pomembno družbeno področje, katerega osnovna funkcija oziroma vloga je zadovoljevanje potreb vsakega posameznika ter zagotavljanje blaginje celotne skupnosti – od družine in gospodinjstva do človeštva kot celote.

Na praktični ravni ekonomsko funkcijo družbe uresničuje ekonomski sistem, ki vključuje posameznike, obrtnike, kmetovalce, podjetja ter finančne in druge ekonomske organizacije.

Ključne naloge ekonomskega sistema so načrtovanje, organiziranje in izvajanje dejavnosti, katerih namen je produkcija in distribucija (porazdelitev) dobrin ter storitev, s katerimi se zadovoljujejo potrebe ljudi in družbene skupnosti kot celote.

Naravni in družbeni viri, delovna sredstva ter človeško delo (tako plačano kot neplačano), ki so ključni za produkcijo dobrin in storitev, so prvenstveno namenjeni zagotavljanju blaginje ljudi in skupnosti.

Vsak človek ima pravico do življenja, kar pomeni, da ima tudi pravico do dostopa do dobrin in storitev, ki mu omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb. Te med drugim zajemajo hrano, bivališče, oblačila, zdravstveno in socialno varnost ter izobraževanje – vse to pa je sestavni del temeljnih človekovih pravic.

Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki odpravlja izjemno nepravično porazdelitev dobrin in storitev, značilno za obstoječe ekonomske ureditve, katerih posledice se kažejo v veliki neenakosti, lakoti, revščini, konfliktih, migracijah in drugih družbenih napetostih.

Gre za sistem, ki temelji na načelih pravične delitve in sodelovanja tako pri distribuciji kot tudi pri sami produkciji dobrin in storitev. S tem zmanjšuje tudi pritisk na naravne vire in okolje nasploh.

Ekonomija delitve ni nova ideologija ali »izem«; združuje najboljše elemente obstoječih sistemov, utemeljenih na ideoloških pristopih (kapitalizem, socializem itd.). Skupna značilnost vseh ideologij – ekonomskih, političnih in verskih – je izključevalnost, konfliktnost in pogosto tudi fanatizem.

Ekonomija delitve je vedno usmerjena k zadovoljevanju osnovnih potreb vseh ljudi in blaginji človeštva, kar vključuje tudi zdravo okolje. Če so cilji drugačni, na primer dobiček ali kopičenje bogastva, potem to ni ekonomija delitve.

Po svoji naravi je ekonomija delitve sočutna in povezovalna – lahko bi rekli tudi, da temelji na ljubečem odnosu med ljudmi – zato pomembno prispeva k miru in medsebojnemu razumevanju.

Ključni vir: Ekonomija delitve

Kratka razprava o današnjem kapitalizmu ter fašizmu in antifašizmu

»Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.« (Edvard Kardelj, 1934)

Za razumevanje današnjih ekonomskih procesov, ki pogosto stojijo v ozadju vojaških konfliktov, pospešenega oboroževanja in postopne fašizacije družbe, se moramo ozreti v preteklost, natančneje v čas pred drugo svetovno vojno. Pri tem nam je lahko v pomoč kratka razprava z naslovom Fašizem, ki jo je leta 1934 pod psevdonimom Tone Brodar napisal Edvard Kardelj.

Temeljna značilnost kapitalističnega finančnega in gospodarskega sistema je neprestana rast – proizvodnje, dobičkov, finančnega kapitala in podobno. Ta rast pa ne koristi celotni družbi, temveč le njenemu manjšemu delu. Še več, pomeni tudi stopnjevanje izkoriščanja ljudi, naravnih virov in okolja.

Vemo, da rast ne more biti neomejena, saj živimo na planetu z omejenimi viri. Poleg tega ljudje ne potrebujejo vedno več dobrin. Zato kapitalistični način produkcije ciklično zapada v krizo. Za njeno reševanje ustvarja nove »potrebe« ali pa se zanaša na pomoč države, vojne in – v skrajni obliki – fašizma. Ta se pojavi, kadar kapitalistični sistem zaide v globoko in dolgotrajno krizo, kot se je zgodilo po veliki gospodarski krizi, ki jo je sprožil borzni zlom leta 1929 v ZDA.

 

Monopoli oziroma kopičenje bogastva in moči v rokah elit

Treba je razumeti, da kapitalistični finančni in gospodarski sistem po svoji naravi ne temelji na tržnih zakonitostih in svobodni konkurenci. Res je, da se o trženju in svobodni konkurenci veliko piše in govori v medijih ter poučuje v šolah in na univerzah, vendar je resnica drugačna. Kapitalistični sistem namreč vselej teži k monopolom – h kopičenju moči in kapitala v rokah posameznikov ali ozkega kroga elit.

»Zraščanje industrijskih monopolov s finančnimi ustvarja v današnjem gospodarstvu tanko plast ljudi, ki dajejo pečat celotnemu gospodarstvu in ne samo gospodarstvu – s svojo gospodarsko premočjo postavlja ta finančna oligarhija tudi politiko in kulturo v službo svojih lastnih ekonomskih interesov.« (Kardelj, 1934)

Ti izjemno močni monopoli posredno ali neposredno obvladujejo politiko in prek nje celotno družbo. V Trumpovi administraciji je na primer po zadnjih podatkih vsaj dvanajst milijarderjev, katerih skupno premoženje znaša okoli 450 milijard dolarjev – več, kot znaša BDP kar 175 držav sveta. (U.S.News) Še precej večji pa je posredni vpliv velikega kapitala na vlade, in to ne le v ZDA, temveč po vsem svetu.

 

Neoliberalizem – nov obraz kapitalizma

Po drugi svetovni vojni so najrazvitejše države poskušale ukrotiti kapitalizem, ki je v veliki meri prispeval k izbruhu svetovnih vojn. Osrednji idejni arhitekt tega pristopa je bil britanski ekonomist John Maynard Keynes. V nasprotju s prevladujočim (kapitalističnim) liberalizmom med obema vojnama je Keynes zagovarjal aktivno vlogo države v gospodarstvu: država mora v času krize spodbujati povpraševanje z javnimi investicijami, socialnimi programi in regulacijo trga, da prepreči recesije in množično brezposelnost. Njegove ideje so postale temelj povojnega gospodarskega sistema, ki je v Evropi in ZDA več desetletij zagotavljal hitro rast, relativno enakost in stabilnost.

Vendar so se že kmalu pojavile tendence k bolj liberalnemu, svobodnemu ekonomskemu okolju – od tod tudi pojem neoliberalizem. V resnici pa je šlo za ponovno obujanje zgodnjega, nereguliranega (liberalnega) kapitalizma. Proces je trajal več desetletij, glavni protagonisti pa so bili avstrijska ekonomista Friedrich Hayek in Ludwig von Mises in ameriški ekonomist Milton Friedman.

Ni naključje, da je neoliberalizem prvič zares zaživel v Čilu v času fašističnega diktatorja Augusta Pinocheta, kjer je kapitalizem uspeval v represivnem političnem sistemu. Podobno se je zgodilo v Italiji in Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

S prihodom Margaret Thatcher v Združenem kraljestvu in Ronalda Reagana v ZDA je neoliberalizem ponovno vstopil na veliki svetovni oder. Od takrat prevzema vodilno ekonomsko vlogo, hkrati pa povzroča nove krize, poglablja neenakost, uničuje okolje in ljudi.

Poglabljanje neenakosti

Kapitalističen oziroma neoliberalen sistem povečuje neenakost. Pred kratkim je izšlo Poročilo o stanju prehranske varnosti in prehrane v svetu 2025 (SOFI – The State of Food Security and Nutrition in the World 2025), iz katerega izhaja, da se je v letu 2024 s kronično lakoto soočalo med 638 in 720 milijoni ljudi, kar predstavlja od 7,8 do 8,8 odstotka svetovnega prebivalstva.

Da bi si te številke lažje predstavljali: to je občutno več, kot znaša celotno prebivalstvo vseh 27 držav članic Evropske unije, ki trenutno skupaj šteje približno 450 milijonov ljudi. Prav tako pretresljiv je podatek, da je bilo leta 2024 približno 2,3 milijarde ljudi po svetu zmerno ali hudo prehransko ogroženih.

Po drugi strani pa, po podatkih revije Forbes za leto 2025, svetovni milijarderji – skupaj jih je 3.028 – posedujejo približno 16,1 bilijona ameriških dolarjev (okoli 15.000 milijard evrov) neto premoženja. Njihovo skupno bogastvo je torej večje od bruto domačega proizvoda (BDP) vseh držav sveta, z izjemo Združenih držav Amerike in Kitajske.


Kapitalističen način produkcije in ciklične krize

Kot smo že omenili, so krize neločljiv del kapitalističnega (ali neoliberalnega) sistema produkcije in kapitalističnega finančnega sistema. Za te krize niso krivi ne davki, ne premajhna učinkovitost ali zunanji vzroki – krize so vgrajene v sam sistem.

Prvi problem je rast produkcije. O kapitalističnem načinu produkcije govorimo, ko nekdo v proizvodni proces (ali v podjetje, banko, delnice, borze itd.) vloži kapital in na koncu pričakuje dodano vrednost oziroma dobiček. Proces se vedno ponovi: končni rezultat mora biti višji od vloženega.

Za proizvodnjo so potrebni naravni viri, delovna sredstva in delo. Ko kapitalist vse to plača, mu mora ostati dodana vrednost oziroma dobiček. To je njegov osnovni motiv – ne dobrobit človeka, družbe ali okolja. Več kot lahko vloži (investira), več lahko zasluži. Vendar na svoji poti sreča druge kapitaliste (danes praktično vsak manjši in večji podjetnik), konkurenca pa je uničujoča. V teh procesih se naravno oblikujejo monopoli oziroma velike korporacije, ki »požirajo« manjša podjetja.

Ko produkcija blaga postane prevelika, podjetja vse manj zaslužijo, saj trgi postanejo zasičeni. Rast kapitala se upočasni ali se celo ustavi, kapitalističen sistem pa zapade v krizo. Podobno deluje kapitalistični finančni sistem, le da svojo rast dosega z obrestovanjem posojil ali na borzah.

Reševanje kapitalističnega sistema poteka na različne načine, odvisno od globine krize, pogosto pa gre tudi za njihovo kombinacijo. Štirje glavni načini so:

• komercializacija
• državna intervencija
• oboroževanje in vojne
• fašizacija

Komercializacija

Komercializacija je morda najmanj razumljiv proces, ki se je zares začel razvijati z vzponom neoliberalizma oziroma poznega kapitalizma. Preprosto povedano, pomeni, da kapitalizem, ko se ne more več širiti na nove fizične trge za prodajo svojih izdelkov in storitev, vstopa na bolj subtilne trge – lahko rečemo, da v človeka samega.

V klasičnem kapitalizmu je bila prioriteta zadovoljitev človekovih nujnih in nenujnih fizičnih potreb, kot so hrana, oblačila, stanovanja, oprema, zdravila, avtomobili itd. Komercializacija pa odpira nove trge in posega na področja izobraževanja, vzgoje, zdravja, medsebojnih odnosov in celo duhovnosti. S tem se odpirajo skoraj neomejene možnosti za prodajo izdelkov in storitev.

Proces komercializacije je subtilen in pogosto neopazen, saj postopoma vstopa v naš subjektivni, notranji svet. Človekovo zdravje je na primer velikanski trg, ki ponuja prehranske dodatke, terapije, sprostitvene tehnike, lepotne operacije in druge posege, ki imajo pogosto malo skupnega s samim zdravjem. Tudi klasično zdravstvo je v tem procesu izgubilo prvotno funkcijo: deluje ne več po načelu potrebnosti, temveč po načelu dobička.

Izobraževanje je danes prav tako velik trg. Že od zgodnjega otroštva ljudem ponuja neskončno znanj, spretnosti, tehnik in aplikacij, pogosto bolj v komercialne kot v resnične izobraževalne namene. Podobno je duhovnost prešla okvire starodavnih znanj in obredov ter zdaj ponuja različne instant metode in tehnike, ki obljubljajo hitro duhovno rast – vse seveda plačljivo.

Sam izraz komercializacija izhaja iz latinske besede commercium, ki je skovanka iz con (z) in merx (blago). Procesa ni lahko prepoznati, ker je prodrl v prav vsa področja človeškega delovanja. Dejansko so se klasični blagovni trgi razširili na področja, ki sprva niso imela ekonomskega značaja.

Državna intervencija

Krize so stalnica kapitalističnega sistema, pojavijo pa se v različnih oblikah in vsakih nekaj let. Za ilustracijo se osredotočimo na zadnji dve večji krizi.

Po svetovni finančni krizi 2007–2008 so države po svetu namenile več bilijonov dolarjev za reševanje finančnega sistema – v obliki kapitalskih injekcij, jamstev za depozite, odkupov slabih sredstev in posojil. Samo v ZDA je po nekaterih podatkih šlo za približno 7,7 bilijona dolarjev (The Week).

Covidna ekonomska kriza 2020 je bila posebna, saj se na prvi pogled zdi, da gre za zunanji vzrok – epidemijo. V resnici pa je pandemija razkrila, kako ranljiv je kapitalistični sistem, ki je do skrajnosti komercializiral celo zdravstvo. Manjkale so postelje na intenzivnih oddelkih, zaščitna oprema in zdravstveni delavci. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) je skupna višina državne podpore v letu 2020 znašala približno 16 bilijonov ameriških dolarjev (16.000 milijard dolarjev), kar predstavlja približno 15 % svetovnega BDP.

Ogromni dobički, ki jih v času »debelih krav« kopičijo najbogatejši, se nikoli ne namenijo za reševanje kriz. Vse se pričakuje od držav oziroma državljanov, kar imenujemo »privatizacija dobičkov in socializacija izgub«.

Oboroževanje in vojne

»Svetovna vojna – ta orjaški poskus finančnega kapitala, da bi našel izhod iz gospodarske stiske – ni odpravila nasprotij, ki se kopičijo v kapitalističnem sistemu, ker jih kratko malo ni mogla odpraviti. Ta nasprotja, ki izhajajo iz osnovnega protislovja v kapitalističnem načinu produkcije, namreč iz protislovja med družbeno produkcijo in privatnim prilaščanjem produktov, kar je mogoče odpraviti le tako, da se odpravi osnovno protislovje samo.« (Kardelj, 1934)

Naslednji način reševanja kapitalističnih kriz poteka s pomočjo oboroževanja in vojn. Oboroževalna industrija je po svoji naravi že monopolistična: naročila so vedno ogromna, konkurence skorajda ni, naročnik pa je skoraj vedno država oziroma dejansko njeni državljani.

Ker so vojne danes med javnostjo nepriljubljene, jih najrazvitejše države pogosto izvajajo posredniško (proxy wars). Ena od teh posredniških vojn se trenutno odvija v Ukrajini, kamor zahodne države stalno pošiljajo orožje. Orožarska industrija ima zato polne roke dela, denarja pa je za orožje več kot dovolj (npr. zaveza članic Nata o 5 % BDP za oboroževanje). Dobički gredo spet v zasebne žepe, neposredno iz žepov državljanov. Kapitalističen sistem tako ponovno raste, nato pa sledi še obnova porušenega – kar bo spet pospešilo gospodarsko rast.

Podobno je v primeru podpore Izraelu, ki je stalno v konfliktu s sosednjimi državami ter v vojni s Palestinci. Nemški kancler Merz je pred časom izjavil, da Izrael »opravlja umazano delo za vse nas«. To izjavo lahko razumemo na več načinov: lahko pomeni, da Izrael uničuje ljudi, ki niso »pravi« in bi se potencialno lahko preselili v razvite države, ali pa, da ustvarja »potrebe« oziroma posle za evropsko in širše zahodno kapitalistično gospodarstvo – orožje, opremo, logistiko in obnovo – kar pomaga ohranjati dobičkonosnost evropskih industrij.

Nedavno poročilo Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida Francesce Albanese, italijanske pravnice in posebne poročevalke Združenih narodov za človekove pravice na zasedenih palestinskih ozemljih, opozarja na vpletenost mednarodnih korporacij, univerz in drugih organizacij v kršitve mednarodnega prava in izvajanje genocida v Gazi. Poročilo se začne z besedami:

»To poročilo preučuje korporativni mehanizem, ki vzdržuje izraelski naseljensko-kolonialni projekt razseljevanja in nadomeščanja Palestincev na okupiranem ozemlju. Medtem ko se politični voditelji in vlade izmikajo svojim obveznostim, ima preveč korporacij dobiček od izraelske ekonomije nezakonite okupacije, apartheida in genocida. Soodgovornost, ki jo razkriva to poročilo, je le vrh ledene gore; njenega konca ne bo brez prevzemanja odgovornosti zasebnega sektorja, vključno z njegovimi vodstvenimi kadri. Mednarodno pravo priznava različne stopnje odgovornosti – vsaka zahteva nadzor in odgovornost, zlasti v tem primeru, kjer sta ogroženi samoodločba in obstoj nekega ljudstva. To je nujen korak k ustavitvi genocida in razgradnji globalnega sistema, ki ga je omogočil.«

Fašizacija politike in družbe

Ponovimo še enkrat besede Edvarda Kardelja iz leta 1934: »Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.«

Vojne in oboroževanje med ljudmi niso priljubljene, zato je pomemben tudi vpliv politike, ki ščiti interese kapitala, pozornost ljudi pa preusmeri k notranjim in zunanjim sovražnikom. Danes seveda ne smemo iskati fašističnih režimov iz 30. let prejšnjega stoletja, ki korakajo v črnih uniformah, a vseeno lahko prepoznamo številne značilnosti fašizma v današnjih družbah.

Ameriški politični raziskovalec dr. Lawrence W. Britt je skušal najti skupne značilnosti režimov, ki so nedvomno bili fašistični. Raziskal je sedem različnih režimov 20. stoletja: nacistično Nemčijo, fašistično Italijo, Francovo Španijo, Salazarjevo Portugalsko, Papadopoulosovo Grčijo, Pinochetov Čile in Suhartovo Indonezijo. Čeprav so se ti režimi med seboj razlikovali, je pri vseh mogoče najti skupne značilnosti, ki jih je dr. Britt strnil v štirinajst točk (v članku Fascism Anyone, 2003):

1. močno in stalno izražanje nacionalizma
2. zavračanje pomembnosti spoštovanja človekovih pravic
3. iskanje sovražnikov in »grešnih kozlov« v imenu poenotenja
4. velik pomen vojske, militarizacija, oboroževanje
5. poudarjen seksizem
6. nadzorovanje medijev
7. obsedenost z nacionalno varnostjo
8. tesne povezave verskih in političnih elit
9. zaščita moči korporacij
10. zatiranje delavskega razreda
11. preziranje in zatiranje intelektualcev ter umetnikov
12. obsedenost z zločini in kaznovanjem
13. obširna korupcija in nepotizem
14. volilne prevare

Danes ni težko prepoznati vsaj nekaterih značilnosti fašizma tudi v številnih evropskih državah, ZDA in drugod po svetu. Tudi Evropska unija kot celota stopa na nevarno pot fašizacije z obsežnim oboroževanjem in iskanjem zunanjih sovražnikov (predvsem Rusije), kar krepi še druge značilnosti fašizma.


Antifašizem našega časa

»Fašizem je izraz slabosti finančnega kapitala, izraz strahu pred množicami, ne pa izraz moči.

Ali more fašizem zaustaviti hudournik novih idej? – Ne more! – Ali more uničiti delavski razred in najboljše elemente človeškega duha? – Ne more!« (Kardelj, 1934)

Ko danes govorimo o uporu proti fašizmu, se moramo nasloniti na izkušnje antifašizma, ki je nekoč z velikimi napori zlomil moč fašizma. Vendar je tudi antifašizem danes drugačen kot v preteklosti. Vidimo, kako lahko velika fronta protestov, »poplave« objav na družbenih omrežjih, peticij, kulturnih dogodkov, pisem bralcev, bojkotov izdelkov in storitev vendarle kljubuje izjemni moči militariziranih držav, velikih korporacij in privatnih medijev.

Tega ni mogoče storiti brez skupnega delovanja delavskega razreda, ki ga danes razumemo širše kot v preteklosti. Delavski razred niso le zaposleni v gospodarstvu, temveč vsi, ki ustvarjajo družbeno produkcijo, ki si jo v veliki meri prilaščajo privatni interesi oziroma najbogatejši ljudje. Vključuje delavce, javne uslužbence, učitelje, vzgojitelje, prekarne delavce, študente, upokojence, migrante, civilno-družbene skupine, kulturne delavce, gospodinje in druge.

Družbena produkcija namreč ni samo delo za neposredno plačilo, temveč tudi obsežno delo, ki podpira družbeno življenje samo. Mar niso gospodinjska dela in skrb za otroke prav tako delo, ki »proizvaja« bodočega delavca ali uslužbenca? Mar niso gasilci, ekologi in drugi brezštevilni prostovoljci prav tako del današnjega delavskega razreda, saj ustvarjajo družbeno produkcijo za skupno dobro?

Delavski razred, razumljen v najširšem smislu, je najmočnejša skupina, ki se lahko upre fašizmu, kapitalističnemu izkoriščanju in uničevanju planeta. Je antifašistična fronta, ki mora izkoristiti svojo moč, da se upre vojnam, genocidu, uničevanju narave, lakoti, revščini in socialni neenakosti.


Za kaj si moramo prizadevati

Prvič, prizadevati si moramo za zaustavitev vojn, kot so izraelska agresija proti Palestincem, konflikt v Ukrajini in drugi vojaški spopadi po svetu.

Drugič, boriti se moramo za človekove pravice za vse ljudi, kot je zapisano v 2. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, zapisanih v tej deklaraciji, brez vsakršnega razlikovanja, zlasti glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino.«

Med temi pravicami moramo posebej izpostaviti zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, ki so zapisane v 25. členu deklaracije:

»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Tretjič, prizadevati si moramo za varovanje in ohranitev okolja ter zaščito drugih živih bitij, ki z nami delijo skupni dom – planet Zemljo.

 

Kako vse to doseči

S sodelovanjem, solidarnostjo in pravično delitvijo globalnih dobrin. To je antifašističen boj našega časa – boj, ki ni le proti političnim ali vojaškim represijam, temveč tudi proti ekonomskemu in družbenemu izkoriščanju, degradaciji narave ter kršitvam temeljnih človekovih pravic.

To je antifašističen boj našega časa – naš boj za pravico, svobodo, enakopravnost in prihodnost planeta.

Slovenija - na pravi strani zgodovine

V tem trenutku se zdi, da je Slovenija otok sočutja in razuma v Evropski uniji – in tudi širše. Postavila se je na pravo stran zgodovine. Obsodba genocida v Gazi, uvedba sankcij proti dvema skrajnima ministroma izraelske vlade, vsaj delna gospodarska in orožarska blokada ter številni politični pozivi k prenehanju vojne so nedvomno velika dejanja.

Majhna država pri tem vedno veliko tvega, zato je vrednost teh korakov še toliko večja. Čeprav njihov neposredni vpliv morda nima odločilne teže, pa je njihov moralni in simbolni pomen izjemen. Slovenija ima močna civilnodružbena gibanja in politike, ki si upajo odzvati na eno najhujših oblik človeškega trpljenja, ki mu trenutno priča svet – na tragedijo v Gazi.

Živimo v obdobju človeške zgodovine, ko moramo izbrati stran. Nevtralnost ni več mogoča. Res je, da nobena zgodba ni povsem črno-bela in da so žrtve vedno na obeh straneh konflikta. Vendar moramo prepoznati, kdo ima v rokah moč – denar, orožje, najsodobnejšo vojsko in široko mednarodno podporo – ter kdo je žrtev, ki trpi že desetletja.

V zadnjih mesecih je to trpljenje v Gazi postalo tako neizmerno, da ga ni mogoče opisati z nobenimi besedami. Vsak poskus njegovega opravičevanja je v popolnem nasprotju z zdravo pametjo povsem običajnega človeka. Lakota je, denimo, skorajda še hujše orožje kot bombe, saj človeka obsodi na počasno in dolgotrajno trpljenje, ki se konča z neizbežno smrtjo.

V teh usodnih trenutkih smo lahko ponosni na slovensko vlado, ki si upa ukrepati in se jasno opredeliti. Pomembno vlogo pa imajo tudi civilnodružbena gibanja in posamezniki, ki organizirajo številne aktivnosti za ozaveščanje javnosti, proteste, opozarjanje in druge oblike delovanja.

Živimo v času brez primere. Na voljo imamo najsodobnejše tehnologije, ki omogočajo udobno življenje, a hkrati tudi povzročajo neizmerno trpljenje. Imamo informacijsko-komunikacijska orodja, ki nam v trenutku pokažejo resnične podobe sveta, a obenem omogočajo tudi obsežno manipulacijo in širjenje laži.

A človeku sta dana vest in razum, ki ga zavezujeta k etičnemu ravnanju, sočutju, pravičnosti in resnici. Zato nima izgovora, da bi rekel, da ni videl ali vedel, kaj se je in se dogaja po svetu. Spomnimo se 1. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, h kateri smo se zavezali že davnega leta 1948:

»Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.«

Ravnati v duhu bratstva? 

Sovražiti, ubijati, izstradati, mučiti? NE. 

Ljubiti, spoštovati, pomagati, deliti? DA.

Borzni zlom pred vrati

Borzni trgi so od velike finančne krize leta 2007-2008 na splošno beležili stalno rast. Odličen primer tega je indeks Dow Jones (DJIA), eden najstarejših in najvplivnejših borznih indeksov na svetu. Dow Jones je 6. marca 2009 dosegel dno pri 6.469,95 točke, potem ko je od oktobra 2007 izgubil več kot polovico svoje vrednosti. Izjemen padec je bil tudi med pandemijo COVID-19, ko je indeks 23. marca 2020 padel na 18.591,93 točke, medtem ko je bil še 12. februarja 2020 pri 29.551,42 točkah — kar pomeni znižanje za okoli 37 %.

Danes se Dow Jones giblje okoli 43.900 točk (7. avgust 2025), medtem ko je 23. julija 2025 celo presegel 45.000 točk. Tako se je indeks Dow Jones od najnižje vrednosti leta 2009 do zdajšnje najvišje vrednosti v letu 2025 povečal za kar 595,7 %, medtem ko se je realni BDP ZDA v tem obdobju povečal za približno 54,6 % (iz 15,2 do 23,5 bilijona USD). To pomeni, da je indeks rasel približno desetkrat hitreje kot realno gospodarstvo.

Kaj lahko sklepamo iz teh številk? Borzni indeksi, ki odražajo vrednost finančnega kapitala in pričakovanja vlagateljev, so v zadnjem obdobju zrasli precej hitreje kot realno gospodarstvo. To kaže, da so trenutne borzne vrednosti lahko prenapihnjene in presežene glede na dejanske gospodarske temelje. Prav tako pa lahko opazimo, da se ciklično – približno vsakih nekaj let – pojavljajo borzni zlomi, ki močno vplivajo na gospodarstvo in s tem na družbo kot celoto.

Danes je veliko sprožilcev, ki lahko vsak hip povzročijo velikanski borzni zlom – med njimi so politična negotovost, visoke carine in dolgovi, vojne, podnebna kriza ter drugi globalni izzivi.

Nimamo sicer preroških sposobnosti, da bi natančno napovedali borzni zlom, a podatki in zgodovinske izkušnje kažejo, da se bo to prej ali slej zagotovo zgodilo. Tudi posledice teh zlomov so dobro znane — spomnimo se le borznega zloma leta 1929, ki je temeljito pretresel svet.

Morda pa je zdaj čas, da začnemo drugače. Če bomo znova reševali skrajno pohlepne igralce v velikih kazinojih, kar sodobne borze vsekakor so, se ne bomo izkopali iz novih in novih kriz, ki vodijo v vojne, družbene nemire, revščino, lakoto in uničevanje okolja. Morda je prav zdaj čas, da resetiramo ekonomski sistem in ga postavimo na trdne temelje pravičnosti ter medsebojne delitve dobrin. Čas je za ekonomijo delitve.



Viri

Ekonomija delitve

U.S. Bureau of Economic Analysis (BEA)

International Monetary Fund (IMF) – World Economic Outlook

Congressional Budget Office (CBO)

Wikipedia: United States bear market of 2007–2009

Wikipedia: 2020 stock market crash

MarketWatch: Dow Jones in koronska kriza

Yahoo Finance: DJIA zgodovinski podatki

Daleč od oči, daleč od srca

Pred kratkim, 28. julija 2025, je izšlo Poročilo o stanju prehranske varnosti in prehrane v svetu 2025 (SOFI – The State of Food Security and Nutrition in the World 2025), ki so ga skupaj pripravile Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodni sklad za kmetijski razvoj (IFAD), Sklad Združenih narodov za otroke (UNICEF), Svetovni program za prehrano (WFP) ter Svetovna zdravstvena organizacija (WHO).

Po ocenah se je v letu 2024 s kronično lakoto soočalo med 638 in 720 milijoni ljudi, kar predstavlja od 7,8 do 8,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Da bi si te številke lažje predstavljali: to je občutno več, kot znaša celotno prebivalstvo vseh 27 držav članic Evropske unije, ki trenutno šteje približno 450 milijonov ljudi.

Prav tako je pretresljiv podatek, da je bilo približno 2,3 milijarde ljudi po svetu v letu 2024 zmerno ali hudo prehransko ogroženih. Zmerna prehranska ogroženost pomeni, da ljudje nimajo rednega dostopa do dovolj kakovostne in hranljive hrane ter so pogosto prisiljeni zmanjševati količino ali pestrost svojih obrokov. Huda prehranska ogroženost pa pomeni, da nimajo dovolj hrane za preživetje – pogosto preskakujejo obroke, občutijo lakoto ali celo stradajo.

Zakaj nas te številke ne pretresejo? Večina jih namreč redko pride v glavne medije – »daleč od oči, daleč od srca«, kot pravi ljudski pregovor. V zadnjem času pa v Gazi vidimo podobe strahotnega trpljenja, ki ga povzroča lakota. Podobe lačnih ljudi so izjemno pretresljive, še posebej, če vemo, da svet letno pridelamo dovolj hrane, da bi lahko nahranili 10 milijard ljudi – kar je več, kot znaša trenutno svetovno prebivalstvo, ki avgusta 2025 znaša približno 8,1 milijarde.

Lakota v Gazi je delo človeških rok oziroma neposredna posledica politike izraelske vlade. A to velja tudi za vsa ostala območja, kjer zaradi lakote trpi med 638 in 720 milijoni ljudi. Lakota je vedno posledica političnih in ekonomskih odločitev, še posebej pa to velja za najbogatejše države sveta, ki imajo v rokah »škarje in platno« oziroma krojijo usodo človeštva.

Iz poročila izhaja, da prehranska negotovost narašča v Afriki, medtem ko upada v Latinski Ameriki in na Karibih. V Aziji pa že več zaporednih let postopno upada. V Oceaniji ter v Severni Ameriki in Evropi nove ocene kažejo rahlo zmanjšanje prehranske negotovosti med letoma 2023 in 2024, po obdobju večletnega naraščanja. Na globalni ravni in v skoraj vseh regijah je prehranska negotovost pogostejša na podeželju kot v mestih ter prizadene več žensk kot moških.

Ne smemo postati neobčutljivi. Lakota je ena najhujših oblik trpljenja, ki lahko doleti človeka. Pomeni počasno, boleče umiranje in popolno razvrednotenje človeškega dostojanstva.

Za lakoto v Gazi je neposredno odgovorna izraelska vlada, posredno pa tudi vse države, ki bi lahko vplivale na njeno ravnanje, zlasti Združene države Amerike, države Evropske unije ter arabske države.

Za lakoto v svetu pa smo odgovorni vsi – s svojo brezbrižnostjo, samozadostnostjo in molkom. Dejstvo, da med 638 in 720 milijoni ljudi trpi zaradi kronične lakote, ni zgolj humanitarna tragedija, temveč je svetovni politični in ekonomski genocid. Nič manj kot to!

Kako se lotiti problema lakote – tega velikanskega madeža na duši človeštva? Najprej z ustavitvijo vojn, ki vedno najhuje prizadenejo že tako najranljivejše. To je mogoče doseči le z mirovnimi pogajanji v okviru mednarodne skupnosti.

A lakoto lahko zares odpravimo šele takrat, ko se kot človeštvo odločimo za drugačen ekonomski pristop: za medsebojno delitev dobrin. Vemo namreč, da je hrane in drugih osnovnih virov dovolj za vse. Rešitev je torej v ekonomiji delitve – v pravičnejši, sočutnejši in trajnostni porazdelitvi bogastev tega sveta.

Francesca, Nika, Greta

V vse bolj brutalnem svetu, kjer vladajo »pravi« moški, ki po »kavbojsko« kršijo pravne, moralne in etične norme ter zakone, se ni lahko upreti. A tem »veličinam« se zoperstavljajo resnično pogumne ženske, ki gredo »kraljem« sodobnega sveta pošteno na živce. Čeprav se v resnici upira zelo veliko posameznic in posameznikov ter skupin, izpostavimo tri izjemne ženske, ki bi jih mogočneži – če bi le mogli – »utopili v žlici vode«.

Francesca, Nika, Greta

Te izjemne ženske so Francesca Albanese, Nika Kovač in Greta Thunberg in (po abecednem vrstnem redu). Francesca Albanese, italijanska pravnica in posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih, dosledno opozarja na kršitve mednarodnega prava, zaradi česar je pogosto tarča političnih pritiskov. Nika Kovač, slovenska antropologinja in direktorica Inštituta 8. marec, s svojo ekipo vodi učinkovite družbene kampanje za pravice žensk, socialno pravičnost, zaščito okolja in dostojanstvo vseh ljudi. Greta Thunberg, švedska podnebna aktivistka, ki je svetovno prepoznavnost dosegla že kot najstnica, ostaja neomajen glas mladih v boju proti podnebni krizi in brezbrižnosti svetovnih voditeljev. Nedavno je skupaj s skupino dvanajstih aktivistov na ladji Madleen skušala dostaviti humanitarno pomoč v oblegano Gazo.

Vse tri s svojim delom predstavljajo resno grožnjo uveljavljenim strukturam moči, hkrati pa navdih in spodbudo drugim, da tudi sami aktivno prispevajo k boljšemu svetu.

Vse poti vodijo v Gazo

Kaj je skupni imenovalec te velike trojice? To, da so vztrajne, pogumne in da kljubujejo neizmernim udarcem ter pritiskom, ki se nanje zlivajo iz centrov moči in iz medijskih kloak – zlasti tistih na spletu.

Skupno jim je tudi to, da se danes ukvarjajo z Gazo. Zakaj je to tako pomembno? Čeprav se svet sooča s številnimi resnimi problemi – podnebne spremembe, lakota, revščina, migracije ipd. – ima prav Gaza ključen pomen za prihodnost sveta. Na tem majhnem koščku zemlje so zgoščeni vsi globalni problemi. V simbolnem, pa tudi v dejanskem smislu, se v Gazi odvija spopad med dobrim in zlim.

Gaza, je, kot pravi Francesca Albanese, »preizkus za človeštvo«. Katero stran bomo izbrali, za kakšno prihodnost se bomo odločili? Za zlo ali dobro?

Zlo

Zlo je popolna odsotnost etičnih načel in moralnih pravil, ki jih je človeštvo oblikovalo skozi stoletja in so v strnjeni obliki zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic, drugih dokumentih Združenih narodov ter v ustavah večine držav sveta. Gaza predstavlja primer, kako se v sodobnem času krši prav vse, kar omogoča vsaj minimalno mero pravičnosti, razumevanja in človeškega dostojanstva.

Zato je v Gazi dovoljeno vse: stradanje, ubijanje in pohabljanje civilistov, še posebej otrok, uničevanje domov, bolnišnic in infrastrukture, skrajno poniževanje in dehumanizacija – vse to pa je pravno in moralno prepoznano kot genocid, torej zlo v njegovi najčistejši obliki.

In zgledi vlečejo. Vse več voditeljev držav, različnih organizacij in korporacij že deluje po »zlih načelih«, ki trenutno vladajo v Gazi: brezpravnost, brutalnost, nečlovečnost, militarizacija in podobno. Ali nam lahko kdo zagotovi, da se kaj podobnega ne more zgoditi tudi pri nas? Evropska unija – kljub temu da smo njen del – zelo verjetno ne. Zato ne smemo sedeti križem rok.

Zlo se kaže tudi kot oboroževanje in militarizacija družbe, ki neizogibno vodita v vojne, brutalnost, zatiranje in izkoriščanje. V ozadju teh procesov so običajno ekonomski interesi oziroma sla po čim višjih dobičkih – ne glede na posledice za svet. Francesca Albanese v nedavno objavljenem poročilu Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida »opozarja na vpletenost mednarodnih zasebnih in javnih korporacij, tudi univerz in dobrodelnih organizacij, v izraelske kršitve mednarodnega prava v Palestini in izvajanje genocida v Gazi«. (Francesca Albanese: Slovenija naj prebije blokado Gaze, zaščiti begunce in prekine vezi z Izraelom)

Zlo je tudi podpiranje takšne politike ter neaktivnost tistih, ki bi morali in bi lahko učinkovito ukrepali. To še posebej velja za Evropo, ki je bila zgrajena na temeljih razsvetljenskih vrednot. Predstavniki Evropske unije bi morali biti branik pravičnosti, človekovih pravic in varstva okolja. Tako je na primer mednarodna kampanja My Voice, My Choice, ki jo je začel Inštitut 8. marec, s peticijo, ki jo je podpisalo več kot 300.000 ljudi, pozvala Evropsko unijo, naj zaradi množičnih kršitev človekovih pravic suspendira trgovinski sporazum z Izraelom. EU se na poziv ni odzvala.

Spomnimo se Grete Thunberg, ki je stala v prvih vrstah podnebnega boja. Danes pa so prav tisti politiki, ki so jo podpirali, se z njo fotografirali in govorili o nujnosti ukrepanja, čez noč postali zagovorniki oboroževanja in vojn. Greto so skorajda demonizirali – zgolj zato, ker še vedno vztraja pri svojih načelih.

A tudi posamezne države, organizacije, skupine in posamezniki se ne moremo – in ne smemo – izgovarjati ali skrivati »pod kiklo« nenačelne, celo perverzne evropske politike. Ignoranca in neaktivnost prav tako sodita v polje zla.

Dobro

Zato smo izpostavili tri izjemne ženske. Postavile so se po robu izjemno brutalni sili, ki združuje najmočnejše svetovne države, zavezništva, organizacije, kapital in korporacije. Niso same in niso edine – a so tako izpostavljene, da so postale simboli, vzornice. In prav zato so nevarne.

Vloga žensk naj bi bila – kot še vedno meni del družbe – »za štedilnikom«, ne pa vstopati v »resni, veliki svet moških«. Tudi zato so Francesca, Nika in Greta tako zelo osovražene. Spomnimo se, koliko kritik in »gnojnice« se je že zlilo – in se še vedno izliva – na Niko Kovač, ki je skupaj s številnimi sodelavci in gibanji sprožila številne državne in vseevropske projekte, namenjene skupnemu dobremu. Nič drugače ni z Greto, Francesco in tisočimi drugimi aktivisti ter aktivistkami po svetu, ki si prizadevajo za dobrobit vseh.

Dobro pomeni spoštovanje najvišjih pravil in zakonov, ki jih je človeštvo sprejelo na podlagi stoletij in tisočletij krvavih bojev, uporov in vojn. Prav zato smo oblikovali zakone, pravila in Organizacijo združenih narodov – da se osvobodimo vojn.

Dobro pomeni povezovanje in sodelovanje tisočev ljudi, ki si želijo miru, blaginje za vse, spoštovanja človekovih pravic in čistega okolja. Dobro pomeni deliti dobrine sveta v korist vseh, saj so temu tudi namenjene; ne pa dobičkom posameznikov.

Francesca, Nika in Greta so se nedvomno opredelile za dobro. Kaj bomo storili mi? Vsak izmed nas. Na katero stran se bomo postavili?

Nobelova nagrada v prave roke

Pred kratkim je slovenski evropski poslanec Matjaž Nemec sprožil pobudo, da bi Francesca Albanese prejela Nobelovo nagrado za mir. Nastala je peticija z naslovom Nobelova nagrada za mir za Francesco Albanese in zdravnike iz Gaze – tudi s podporo Inštituta 8. marec – ki ga vodi globalno spletno aktivistično gibanje Avaaz. Poleg Francesce Albanese so za nagrado nominirali tudi zdravnike, ki delujejo v Gazi:

»Kot ljudje z vsega sveta verjamemo, da si Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih, ter zdravniki, ki skrbijo za ljudi v Gazi, zaslužijo Nobelovo nagrado za mir za svoje delo.«

Doslej se je v le nekaj dneh pod peticijo podpisalo več kot 800.000 ljudi.

Nobelova nagrada bi prišla v prave roke in poslala močno sporočilo političnim »mačotom«, ki so močni zato, ker za njimi stojijo vojske in kapital. V resnici pa so šibki in narcistični ter daleč manj pogumni kot so Francesca, Greta in Nika.

Zdravje človeštva

"Od vseh teh procesov je prav krvni obtok simbol, v tej simboliki pa se skriva ključ do vzpostavitve reda v svetu — prosta cirkulacija vsega, kar je potrebno, do vseh delov velikega telesa človeštva. Kri predstavlja življenje, in svobodna izmenjava, svobodna delitev ter prosta cirkulacija vsega, kar je nujno za pravilno človeško bivanje, bo značilnost prihodnjega sveta. Danes ti pogoji ne obstajajo; telo človeštva je bolno in njegovo notranje življenje porušeno. Namesto svobodne cirkulacije med vsemi deli življenjskega vidika človeštva so nastopili ločenost, zaprti kanali, zastoji in stagnacija. Šele silovitost sedanje krize je prebudila človeštvo k spoznanju njegovega bolezenskega stanja, k razumevanju razsežnosti zla, ki se je zdaj razkrilo kot izjemno obsežno, in bolezni »človeške krvi« (simbolično razumljeno), ki so tako hude, da lahko le najskrajnejši ukrepi — bolečina, trpljenje, obup in groza — zadostujejo za ozdravitev." (Alice A. Bailey: Esoteric Healing)

Zamislimo si človeštvo kot celovit organizem, eno telo, in ga primerjajmo s telesom posameznika. (Takšna primerjava je pravzaprav zelo ustrezna.) Človek, katerega organizem bi deloval tako, kot danes deluje telo človeštva, bi bil hudo bolan. Vemo, da smo zdravi, ko so vsi deli telesa v ravnovesju in lahko vsak organ ter vsaka celica opravljata svoje naloge. Zdravje in blaginja najmanjšega dela sta vedno odvisna od celote — in obratno.

Vidimo torej, da se v nekaterih delih človeštva kopičijo velike količine koristnih snovi oziroma dobrin – mnogo več, kot jih dejansko potrebujejo – medtem ko v še številčnejših delih vlada hudo pomanjkanje. "Bogati" deli tega telesa se obnašajo, kot da so ločeni od celote in lahko živijo svoje lastno življenje. Pa vendar – ali lahko možgani uspevajo, če so pljuča bolna? Ali lahko srce deluje brezhibno, če ledvice hirajo? Ali lahko mišice opravljajo svojo nalogo, če črevesje propada? In tako naprej.

Kri v simboličnem in dejanskem pomenu predstavlja življenje samo. Prenaša koristne snovi, odvaja škodljive, hrani in povezuje vse celice telesa. V simboličnem smislu je kri osrednji del ekonomskega sistema organizma. Če v krvnem obtoku nastajajo zastoji, če so nekatere žile zaprte ali skoraj neprehodne, bo organizem kmalu resno zbolel. Mar ni to pravzaprav opis stanja današnjega človeštva?

Kaj torej potrebujemo za zdravje človeštva? "Prosto cirkulacijo vsega, kar je potrebno, do vseh delov velikega telesa človeštva. Kri predstavlja življenje, in svobodna izmenjava, svobodna delitev ter prosta cirkulacija vsega, kar je nujno za pravilno človeško bivanje, bo značilnost prihodnjega sveta."

Z drugimi besedami: vsakemu človeku moramo omogočiti, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe – to pomeni dostop do hrane in čiste vode, oblačil, primernega bivališča, zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja. To so temeljne potrebe vsakega človeka na Zemlji, pa tudi njegove osnovne človekove pravice.

In kako to doseči? Z ekonomijo delitve. To je zdravilo, ki ga potrebuje veliki organizem človeštva, da bo lahko zaživel v miru, zdravju in blaginji.

Ljubiti drugega

Ljubiti drugega ni sentimentalno čustvo,
ki ga izrečemo o nekom, nato pa pogosto ravnamo povsem drugače –
včasih celo v popolnem nasprotju z ljubeznijo samo.
Ljubezen do drugega je ljubezen v dejanjih – dejavna ljubezen.

Ljubiti drugega pomeni ljubiti vsakega človeka,
brez vsakršne diskriminacije, še posebej pa ne glede na:
"raso, barvo kože, spol, jezik, vero,
politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo,
premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino".*

To pomeni ljubiti Irance, Izraelce, Američane, Ukrajince, Ruse,
Kitajce, Indijce, Brazilce, Tanzanijce, Uzbekistance in vse druge – brez izjeme.
To pomeni ljubiti muslimane, kristjane, hindujce, budiste
in pripadnike vseh drugih večjih in manjših religij.
To pomeni ljubiti ljudi različnih prepričanj in političnih usmeritev,
različnih spolnih identitet in usmeritev – vsakogar, povsod.

Toda ni nam treba ljubiti tistih, ki – ne glede na pripadnost –
netijo sovraštvo, razkol in vojne,
spodbujajo predsodke ali ustvarjajo
nemogoče pogoje za življenje milijonov naših bratov in sester –
bodisi z orožjem, bodisi s političnimi ali ekonomskimi sredstvi.

Proti njim se moramo dejavno upreti:
protestirati, bojkotirati, demonstrirati, pisati …
Kajti dejavna ljubezen ne izključuje dejavnega upora.

Hrupna tišina

"Hrupna tišina" je seveda oksimoron – torej bistroumni nesmisel, besedna figura, pri kateri gre za združitev protislovnih pojmov. A prav s temi besedami lahko opišemo odziv evropskih voditeljev na izraelski napad na Iran: brez obsodbe, brez protesta, brez groženj s sankcijami. V primeru Rusije je bila zgodba povsem drugačna – nedavno je bil uveden že 18. sveženj sankcij EU proti Rusiji.

Navkljub očitnemu genocidu v Gazi, ki traja že dolge mesece, nedavnemu napadu na Iran ter že prej na druge suverene države – Sirijo, Libanon in Jemen – Evropa ostaja bolj ali manj tiho. Brez sankcij, brez resnih ukrepov, le nekaj (ne preveč strogih) opozoril – zgolj toliko, da si nekateri politiki lažje potešijo slabo vest.

Vsak dan smo bliže vojni vseh vojn – jedrski, saj so "v igri" jedrski objekti in jedrsko orožje. Mar evropski politiki nimajo niti trohice poguma, da bi vsaj skušali to preprečiti? Kaj pomeni pravi pogum, jim je pokazala majhna skupina aktivistov – med njimi tudi Greta Thunberg – ki so se z jadrnico Madleen podali proti Gazi s simbolično pomočjo njenim trpečim prebivalcem. Greta je s svojim dejanjem že drugič razgalila majhnost "velikih" evropskih voditeljev, ki ne zmorejo niti resnega pristopa k podnebnim spremembam, kaj šele soočenja z nevarnostjo izbruha 3. svetovne vojne.

"Kajti v trenutku, ko prenehamo poskušati, izgubimo svojo človečnost. In ne glede na to, kako nevarna je ta misija, ni niti približno tako nevarna kot tišina sveta ob genocidu, ki ga lahko spremljamo v živo."

To izjavo je Greta podala med plovbo z jadrnico Madleen proti Gazi kot odgovor na vprašanja o tveganju njihovega dejanja. Gre za močan moralni poziv k dejanjem v času množične pasivnosti. A ljudje se prebujajo – stotine tisočev protestirajo proti genocidu v Gazi. Kljub temu jih politiki ne slišijo; in s tem niso zgolj pasivni, temveč postajajo aktivni podporniki izraelskih dejanj ter tako sokrivi za grozljive razmere v Gazi.

Zdaj bodo na njihovi vesti tudi stotine življenj v Iranu – in nenazadnje nedolžne žrtve v samem Izraelu, pa še marsikje po svetu.

Za takšne voditelje nas je lahko globoko sram. Njihova tišina je grozljivo glasna – glasna kot eksplozije bomb, ki dežujejo z neba.

Kratka razprava o peklu, ki ga ustvarjamo

"Ker vaš pohlep je svetu kakor kuga,
Falote dviga, poštenjake tlači!"
(Dante Alighieri: Pekel. VIII. krog, Zle kotanje, prevaranti)

Dante Alighieri (1265–1321) je v svoji nesmrtni Božanski komediji, razdeljeni na Pekel, Vice in Raj, mojstrsko upodobil tedanjo družbo. Ker ni mogel neposredno kritizirati mogočnikov svojega časa, jih je na podlagi njihovih dejanj razvrstil glede na mesto, ki si ga zaslužijo po smrti – nekaterim še živim pa je že "rezerviral" prostor, kamor po njegovem sodijo. Na svoji poti se najprej poda v Pekel, v spremstvu rimskega pesnika Vergila, kjer grešnike – od papežev, kraljev, bogatašev, plemičev in trgovcev do navadnih ljudi – razporedi po posameznih krogih, vse od prvega do najnižjega, devetega.

Se je družba od takrat spremenila? Da, se je. Imamo računalnike, avtomobile, robote, umetno inteligenco in še vrsto drugih tehnoloških čudes. Po drugi strani pa – kar zadeva naše človeške lastnosti – nismo bistveno drugačni kot v Dantejevem času. Pohlep, požrešnost, oderuštvo, zavist, laž, zvijačnost, nasilje... Koliko vsega tega še vedno vidimo v politiki, ekonomiji, pa tudi v vsakdanjem življenju. Še huje, velik del znanstvenega in tehnološkega napredka ne namenjamo za blaginjo ljudi, temveč za njihovo uničevanje ter za uničevanje drugih bitij in okolja.

 

Politični pekel

Sla in pohlep po neomejeni oblasti, bogastvu, zemlji, naravnih virih in vplivu na ljudi še vedno usmerja dejanja številnih velikih in malih političnih in gospodarskih voditeljev. A ti voditelji so danes nevarnejši kot kdaj koli prej, kajti za njimi stojijo izjemno premožni posamezniki ter najbistrejši znanstveniki in tehnološki strokovnjaki. Razvoj na področju oboroževanja poteka z osupljivo hitrostjo: droni, vodeni z umetno inteligenco, hipersonične rakete, »pametne« bombe... Vse to postaja naša resničnost.

Namesto da bi vlagali v hrano, zdravstvo, izobraževanje in druge osnovne dobrine, vlagamo v grozljivo orožje. Dovolj je, da pogledamo v Gazo – to je pekel na Zemlji. Tam se uporabljajo najnovejše tehnologije. Zakaj? Za ubijanje, pohabljanje in stradanje – predvsem žensk in otrok. To je politični genocid. Kam bi torej v peklu postavili arhitekte takšne politike – voditelje držav in armad, proizvajalce in trgovce z orožjem ter vse druge, ki jih podpirajo?

Morda kar v deveti, najnižji krog – v jamo izdajalcev sorodnikov, domovine, prijateljev – kjer so grešniki okovani v led. Za razliko od drugih delov pekla, ki so večinoma "peklensko" vroči, tu vlada ledeni mraz. Tako kot je bilo njihovo v času življenja ledeno hladno in neusmiljeno do vseh okoli sebe:

"Navzdol vsakdo obraz obrača bledi,
brk o zmrzali govori strupeni,
oko o srčni žalosti in bedi."


Ekonomski pekel

"Vaš Bog, se ve, je iz srebra in zlata,
le v čem se nosite vi nad pogani?"
(Dante Alighieri: Pekel. VIII. krog, Zle kotanje, prevaranti)

A pekel na Zemlji, ki ga danes simbolizira Gaza, ni zgolj posledica sodobnega orožja, temveč tudi vojne, ki pogosto poteka daleč od oči javnosti – ekonomske vojne. Posledice te vojne so naravnost grozljive. V svetu, kjer bi lahko z obstoječo količino hrane prehranili kar 10 milijard ljudi – torej precej več, kot jih danes živi na planetu (nekaj več kot 8 milijard) – se še vedno z lakoto spopada med 713 in 757 milijonov ljudi. Kar 28,9 % svetovnega prebivalstva, torej približno 2,33 milijarde ljudi, pa je izpostavljenih zmerni ali hudi prehranski nepreskrbljenosti. Vsako leto zaradi lakote in z njo povezanih vzrokov umre več kot 3 milijone otrok.

Temu bi lahko rekli ekonomsko peklo – saj gre za neposredno posledico ekonomske politike najrazvitejših držav. Če smo še natančnejši, lahko govorimo kar o ekonomskem genocidu. Stotine milijonov ljudi strada, milijoni umirajo v najhujših mukah, ki jih povzroča lakota. In vse to v svetu, kjer je dobrin dovolj za vse. To omogoča ekonomski sistem, ki kopičenje bogastva v rokah peščice postavlja nad preživetje večine. Dolgovi, obresti, špekulacije, manipulacije, prisvajanje naravnih virov – to so orodja ekonomske politike, preoblečene v leporečje ekonomskega razvoja in gospodarske rasti.

 

Ustvarimo boljši svet

V Gazi smo priča skupnemu najslabšemu (so)delovanju politike in ekonomije, ki ustvarjata eno najhujših oblik človeškega trpljenja. A razmere niso bistveno boljše niti v številnih drugih državah in regijah po svetu. Samo upamo lahko, da se bo vojna v Gazi čim prej končala. Vendar ne smemo misliti, da bo potem vse v redu. Ne bo! Potrebne bodo temeljite sistemske spremembe v smeri pravičnejše ekonomske politike, ki bo vsakemu prebivalcu Zemlje zagotovila vsaj osnovne človeške potrebe: hrano, vodo, stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter dostop do izobraževanja. Če tega ne bomo uresničili, bomo kot človeštvo še naprej tonili vse globlje v brezno propada – v pekel na Zemlji.

Resnično mednarodno sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta edina pot iz tega pekla. Le tako lahko živimo skupaj – v miru in blaginji. Druge poti ni. Mi vsi smo tisti, ki moramo ustvariti boljši svet. Ne bodimo omahljivci in neopredeljeni.

Ko je Dante prvič vstopil v pekel, je v preddverju – v predkrogu pekla – naletel na veliko množico ljudi. Niso bili ne dobri ne zli. Bili so omahljivci in neopredeljeni. V življenju se niso postavili na nobeno stran – niti za dobro niti proti zlu:

"Ukaz najstrožji veli, da bodo v vek tu žalovale
te duše, ki so svoje zemske čase
brez graje preživele in brez hvale.
Ob njih še truma angelov se pase,
ki niso Stvarniku v obraz skočili,
ne bili zvesti, temveč stali zase.
Da bi lepote raju ne kazili,
jih Bog je izvrgel, peklo pa jih neče,
da ne bi grešniki ob njih slavili."

Postavimo se na stran dobrega. Postavimo se na stran sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Postavimo se na stran sočutja, spoštovanja in dejavne ljubezni. Postavimo se na stran miru, blaginje ter resničnega razvoja človeštva.


Viri:
Dante Alighieri: Božanska komedija, Pekel. Mohorjeva družba. Celje, 2005.
Ekonomija delitve
World Food Program USA

Slika:
High resolution scan of engraving by Gustave Doré illustrating Canto XV of Divine Comedy, Inferno, by Dante Alighieri. Caption: Brunetto Latini accosts Dante. Scanned, post-processed, and uploaded by Karl Hahn. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:DVinfernoBrunettoLatiniAccostsDante_m.jpg

Dobro premislite, preden pokosite travo!

"Naj so si ljudje, ki se jih je zbralo nekaj sto tisoč na majhnem kraju, še tako prizadevali, da bi iznakazili zemljo, na kateri so se gnetli; naj so jo še tako zabijali s kamenjem, da ne bi nič raslo na njej; naj so še tako trebili sleherno travico, ki se je prerila na vrh; naj so še tako kadili s premogom in nafto; naj so še tako obrezovali drevje in preganjali vse živali in ptice – pomlad je bila vendarle, celo v mestu pomlad. Sonce je grelo; trava je oživljala, rasla in zelenela povsod, če je le niso bili postrgali, ne samo na bulvarskih tratinah, ampak tudi med kamnitimi ploščami; breze, topoli in krhlika so razgrinjali smolnato, dišeče listje; popki na lipah so se napenjali in pokali; kavke, vrabci in golobi so po pomladni navadi že veselo pripravljali gnezda in muhe so brenčale ob zidovih in se grele na soncu. Rastline, ptice, žuželke, otroci, vse je bilo veselo. A ljudje, veliki, odrasli ljudje, niso nehali varati sebe in drug drugega. Za sveto in važno ljudje niso imeli tega pomladnega jutra, ne te toplote božjega sveta, ki je bila dana vsem bitjem v blagor – lepote, ki se je nagibala k miru, soglasju in ljubezni – ampak za sveto in važno so imeli to, kar so si bili sami izmislili, da bi gospodovali drug nad drugim." (Lev Nikolajevič Tolstoj, Vstajenje)


Trate – zelene puščave

Namesto uvodnih besed si tokrat izposodimo daljši odlomek iz romana Vstajenje Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki je izšel davnega leta 1899. Ta odlomek služi kot več kot primeren uvod v temo, ki se na prvi pogled zdi nepomembna – trava. Trava je namreč v naših krajih povsod okoli nas. V zvezi s travo pa je dobra novica ta, da smo najbolj aktivni in koristni takrat, ko smo nedejavni. Z drugimi besedami: pustimo naravi, naj opravi svoje čudovito delo, kot to počne že milijone let.

»Če imamo na vrtu angleško travo, je to za čmrlje in druge opraševalce zelena puščava«, je v podkastu Angleški travnik je za čmrlje zelena puščava (Radio Koper, 18. 4. 2024) dejal docent dr. Danilo Bevk, biolog, čebelar in raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Čmrlji so pomembni opraševalci, saj »oprašujejo tudi v slabem vremenu, torej v mrazu, dežju in vetru, ko medonosna čebela ni dejavna,« pojasnjujejo v društvu Čmrljica.

Ne gre le za čmrlje, temveč za vse opraševalce in druge živali, ki jim travnik nudi hrano in zatočišče. Zakaj smo torej tako obsedeni s košenjem trave, ki mora biti čim bolj kratko ostrižena in brez plevela? Med plevel običajno štejemo vse, kar ni ena sama vrsta trave, vključno s cvetlicami. Zakaj ustvarjamo zelene puščave?

Tako imenovana angleška trata – kratko pokošen in skrbno urejen travnik, kjer prevladuje samo ena vrsta trave – izvira iz poznega srednjega veka in je bila značilna predvsem za Anglijo in Francijo. Predstavljala je simbol višjega družbenega razreda ter je pomenila bogastvo, red in eleganco. Le premožni ljudje so si namreč lahko privoščili neproduktivno zemljišče, na katerem je rasla zgolj trava.

Kasneje so takšni travniki postali običajni tudi med srednjim družbenim razredom ter so začeli »krasiti« dvorišča javnih ustanov, parke, igrišča za golf in podobne površine. Lastnik hiše ali posestva z urejeno »angleško« trato s tem izraža urejenost, dobro situiranost in organiziranost. Nasprotno pa lastnik nepokošene ali naravne trate izkazuje nasprotne značilnosti – neurejenost, neorganiziranost ter nižji družbeni in ekonomski status. Res?


Travniki ohlajajo okolico

Angleška trata je problematična iz več vidikov. Prvič, kot smo že omenili, predstavljajo urejeni travniki puščave za življenjsko pomembne opraševalce – domače in divje čebele, čmrlje, metulje in druge, saj jim ne nudijo niti hrane niti zatočišč. Poleg tega vzdrževanje »lepe« trate zahteva veliko dela, kot sta pogosta košnja in striženje, ter porabo umetnih gnojil, vode in energije.

V vročih dneh je temperatura tal na kratko pristriženih tratah višja kot na nepokošenih; če pa niso dovolj zalite, postanejo sušna in ožgana območja, kar se dogaja vse pogosteje. Študije so pokazale, da se "talna temperatura zniža za 1 °C na vsakih 1,53 m³ povečanja vegetacije, biomasa členonožcev na površini pa se poveča za 0,109 mg na 1 m³ vegetacije" (Complexifying the urban lawn improves heat mitigation and arthropod biodiversity, str. 6)

Spodnji sliki, objavljeni na omrežju X s pomenljivim naslovom Razmislite preden pokosite travo!, prikazuje, kako višja trava zniža temperaturo tal in ohranja vlažnost v vročih poletnih dneh.




Travniki kot ponori ogljika

Travniki in seveda gozdovi igrajo ključno vlogo pri shranjevanju ogljika ter zmanjševanju presežka CO₂ v ozračju. En aker gozda (približno 0,4 hektarja) letno absorbira približno 2,5 tone ogljika, pri čemer mlada drevesa vsako leto vpijejo 5,9 kg CO₂, svojo najvišjo učinkovitost pa dosežejo pri desetih letih, ko absorbirajo do 21,8 kg CO₂ letno. Medtem pa travniki letno lahko shranijo med 0,46 in 1,27 tone ogljika na hektar.

A pomembno je, da gre za zdrave, naravne travnike z globokimi koreninami, saj prav te prenašajo ogljik v tla. Za vsako tono ogljika, shranjenega v zemlji, travniške rastline absorbirajo 3,67 tone CO₂ iz zraka ter ustvarijo približno 2,5 cm debelo plast prsti. Poleg tega takšni travniki vsebujejo več mikroorganizmov in črvov, kar izboljšuje strukturo tal ter povečuje njihovo sposobnost zadrževanja padavin. Tako lahko tla postopoma sproščajo vodo v okolje, s čimer pomagajo preprečevati poplave in izsuševanje.

Zato je ključnega pomena, da se izognemo pretirani košnji, ki ustvarja tako imenovane zelene puščave. Namesto tega je priporočljivo ohranjati travo višjo, saj globlje korenine ne le bolje prenašajo sušo, temveč tudi učinkoviteje delujejo kot ponor ogljika, ki prispeva k podnebni stabilnosti. (Lawns with Healthy Soils for Climate Restoration, How Organic Lawns Sequester Carbon)


Drago in nevarno vzdrževanje »urejenih« travnikov

"Travnik ne potrebuje popolnosti, da bi bil resnično koristen. Ni nujno, da vzdržujete izjemno intenziven sistem upravljanja s travniki. V redu je, če stvari pustite nekoliko bolj divje." (Dr. Carly Ziter)

Povsem drugačno zgodbo predstavljajo kratko postriženi travniki. Ti ne le da ne delujejo kot ponor ogljika, temveč njihovo vzdrževanje močno obremenjuje okolje. Samo v ZDA vsako leto porabijo približno 3 milijarde litrov bencina za košenje travnikov, pri čemer se dodatnih 64 milijonov litrov razlije. Poleg tega bencinske kosilnice nimajo tako učinkovitih filtrirnih sistemov kot avtomobili, kar pomeni, da lahko ena štiritaktna kosilnica v eni uri delovanja v ozračje izpusti toliko škodljivih snovi kot avtomobil na 800-kilometrski poti. (Lawn Maintenance and Climate Change)

Poleg tega kratko pokošeni travniki potrebujejo dodatno "nego". Vsako leto se na travnike in vrtove v Severni Ameriki razprši neverjetnih 36 tisoč ton pesticidov. Hrepenenje po idealnem zelenem prostoru pogosto spregleda nevidne posledice, ki jih te snovi prinašajo v naše okolje in naše življenje. Pesticidi vplivajo na opraševalce, vodne vire, ptice, domače živali in nenazadnje tudi na nas same. (Dangers of Lawn Chemicals: Impacts and Alternatives)


Nepopolni travniki so – popolni

Ne ustvarjajmo torej zelenih puščav okoli svojih domov, v parkih in na drugih travnatih površinah. Če je bilo nekoč v modi imeti kratko urejeno in enolično travo, so danes cvetoči travniki privilegij naše visoke okoljske zavesti.

Višja trava ne ponuja le hrane opraševalcem in drugim žuželkam, temveč ohranja vlažnost in kakovost tal, omogoča preživetje majhnim koristnim živalim, pomaga nižati poletne temperature, poleg tega pa je še lepša od ožganih poletnih trav. Zakaj torej vztrajamo pri pokošenih tratah? Kaj je lahko popolnejše od cvetočega travnika?

Razmislite torej, preden pokosite travo!

Objavljeno na spletnem portalu: Navdihni me

Moja družina in moj dom

Moja prva družina so moji najbližji sorodniki.
Moja druga družina je moj narod.
Moja resnična družina je človeštvo.

Moj prvi dom je moje stanovanje.
Moj drugi dom je moja država.
Moj resnični dom je planet Zemlja.

V družini skrbimo drug za drugega.
V družini sodelujemo in si delimo dobrine.
V družini skrbimo za svoj dom.

Vesak, 12. maj 2025

»Nauk Bude o sočutju, strpnosti in nesebičnem služenju globoko odraža vrednote Združenih narodov. V času velikih globalnih izzivov nas morajo ta brezčasna načela voditi na naši skupni poti naprej.« (Generalni sekretar ZN António Guterres)

Vesak, ki ga obeležujemo na dan polne lune v maju – letos 12. maja – je najsvetejši dan za milijone budistov po vsem svetu. Ravno na ta dan pred več kot 2600 leti, leta 623 pr. n. št., se je rodil Buda. Na dan Vesaka je dosegel razsvetljenje in prav tako na ta dan, v svojem osemdesetem letu, zapustil ta svet.

Generalna skupščina Združenih narodov je z resolucijo 54/115 iz leta 1999 mednarodno priznala dan Vesaka kot poklon prispevku budizma – ene najstarejših svetovnih religij – k duhovnosti človeštva, ki že več kot dva tisoč petsto let bogati svet in to poslanstvo nadaljuje še danes. (United Nations)

Medtem ko budisti praznujejo Vesak kot čas, ki zaznamuje rojstvo, razsvetljenje in smrt Bude, ga drugi dojemajo kot živo, resnično dogajanje. Ob natančnem trenutku polne lune v znamenju bika naj bi se Buda za kratek čas vrnil na Zemljo in se prikazal tistim, ki so zbrani v odročni dolini v Himalaji ter ga zmorejo videti. (Wesak Festival: Taurus)

Vsekakor pa je prav, da si prizadevamo uveljaviti temeljna Budova načela – sočutje, strpnost, zmernost in nesebično služenje drugim – v širši družbeni skupnosti, ki je danes razklana in prežeta s sovraštvom. Na globalni ravni to pomeni sposobnost sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, s čimer lahko vsakemu posamezniku zagotovimo zadovoljitev osnovnih človekovih potreb. Na ta način izražamo sočutje, nesebičnost in – če povežemo Budov in Kristusov nauk – tudi ljubezen do bližnjega.

Dan zmage

Z Dnevom zmage obeležujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Zmaga nad nacizmom in fašizmom predstavlja enega največjih dosežkov v zgodovini človeštva. Na kocki je bilo ogromno. Ta zmaga je številnim narodom – tudi slovenskemu – omogočila svobodo in obstoj. V simbolnem smislu so leta 1945 sile dobrega premagale sile zla.

Druga svetovna vojna je zahtevala med 70 in 85 milijonov življenj, kar je predstavljalo približno tri odstotke takratnega svetovnega prebivalstva. Neposredno zaradi vojne je umrlo med 50 in 56 milijoni ljudi, dodatnih 19 do 28 milijonov pa zaradi lakote in bolezni. Vojaške žrtve so skupno znašale med 21 in 25 milijoni, vključno s približno petimi milijoni vojnih ujetnikov, ki so umrli v ujetništvu. Največ žrtev sta utrpeli Sovjetska zveza in Kitajska. Po novejših ruskih raziskavah je število sovjetskih žrtev ocenjeno na 26,6 milijona, od tega 8 do 9 milijonov zaradi bolezni in lakote. (Wikipedia)

Na pogorišču druge svetovne vojne je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov z namenom preprečevanja prihodnjih svetovnih spopadov. Aprila 1945 so se delegati 50 držav zbrali na konferenci v San Franciscu, kjer so pripravili Ustanovno listino Združenih narodov. Ta je bila sprejeta 26. junija 1945. Listina je določila ključne cilje: ohranjanje miru, varstvo človekovih pravic, zagotavljanje humanitarne pomoči, spodbujanje trajnostnega razvoja ter spoštovanje mednarodnega prava.

Dan zmage (Victory day)

Dan zmage je praznik, ki obeležuje zmago Sovjetske zveze nad nacistično Nemčijo leta 1945. Prvič so ga razglasili v petnajstih republikah Sovjetske zveze po podpisu nemške listine o predaji pozno zvečer 8. maja 1945 (9. maja po moskovskem času). Sovjetska vlada je zmago razglasila zgodaj zjutraj 9. maja po podpisni slovesnosti v Berlinu. (Wikipedia)

Seveda Dan zmage tako ali drugače obeležujejo tudi druge države, ki so bile del zmagovite zavezniške koalicije. V večini držav se Dan zmage (nekje tudi z drugimi imeni, npr. Dan osvoboditve) praznuje 8. in 9. maja, nekatere države pa blizu teh datumov (npr. Italija 25. aprila, Nizozemska 5. maja). (Wikipedia) V naši bivši državi Jugoslaviji je bil 9. maj Dan zmage državni praznik, čeprav ne dela prost dan. (Wikipedija) Slovenija ima vsekakor razloge, da bi praznovala ta dan, saj je bila del zmagovite zavezniške koalicije.

Dan spomina in sprave

Generalna skupščina Združenih narodov je z resolucijo 59/26 z dne 22. novembra 2004 razglasila 8. in 9. maj za Čas spomina in sprave za tiste, ki so izgubili življenja med drugo svetovno vojno (Time of Remembrance and Reconciliation for Those Who Lost Their Lives during the Second World War). Ob tem je priznala, da imajo lahko države članice svoje posamezne dneve zmage, osvoboditve in spomina, ter pozvala vse države članice, organizacije sistema Združenih narodov, nevladne organizacije in posameznike, naj vsako leto na primeren način obeležijo enega ali oba dneva v spomin na žrtve druge svetovne vojne.

Generalna skupščina je poudarila, da je bil ta zgodovinski dogodek podlaga za ustanovitev Združenih narodov, katerih glavni namen je zaščititi prihodnje generacije pred grozotami vojne. Države članice je pozvala k skupnemu soočanju z novimi izzivi in grožnjami, pri čemer naj imajo Združeni narodi osrednjo vlogo. Prav tako jih je spodbudila, naj si po najboljših močeh prizadevajo za mirno reševanje vseh sporov v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in na način, ki ne ogroža mednarodnega miru in varnosti. (United Nations)

80 let kasneje

80 let je nekoliko več od povprečne pričakovane življenjske dobe na Zemlji v letu 2025, ki trenutno znaša 73,49 leta. V enem samem človeškem življenju smo pozabili strašno lekcijo druge, pa tudi prve svetovne vojne. Danes po svetu poteka 22 oboroženih konfliktov, ki jih mednarodna skupnost opredeljuje kot vojne. V tem trenutku je izbruhnil nov in izjemno nevaren konflikt med Indijo in Pakistanom, dvema jedrskima silama. Nekdanji zavezniki so sprti, vizija, ki jo je človeštvo leta 1945 zapisalo v Ustanovno listino Združenih narodov, pa je skorajda postala mrtva črka na papirju:

»MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode ...«

Pa vendar ni čas za obup. Čestitajmo si ob Dnevu zmage. Čestitajmo velikim zmagovalcem, še posebej velikemu ruskemu narodu, ki se je skupaj z drugimi narodi nekdanje Sovjetske zveze v drugi svetovni vojni neizmerno žrtvoval. Ni prav, da številne evropske države še vedno ne zmorejo zbrati poguma, da bi s predstavniki Rusije sedle za skupno mizo in prenehale podpihovati nesmiselno in nevarno vojno v Ukrajini.

Čestitajmo tudi vsem drugim zmagovalcem druge svetovne vojne. Ne pozabimo neštetih žrtev na vseh straneh. Bodimo ponosni na Združene narode, ki smo jih ustanovili v upanju na boljšo prihodnost. Američani, Rusi, Kitajci, Angleži, Francozi, Nemci, Kubanci, Brazilci, Nigerijci, Slovenci … 193 suverenih držav združenih za skupno dobro vseh – to je ideal Združenih narodov. Uresničimo ga.

Ne pozabimo preteklosti, vendar se obrnimo k prihodnosti – in začnimo skupaj ustvarjati nov svet, v katerem bomo s sodelovanjem zaživeli v miru, z medsebojno delitvijo dobrin ustvarili blaginjo za vse ter poskrbeli za naše skupno okolje.

Šele takrat bomo lahko zares slavili globalni Dan zmage.


Slika: Ženske, oblečene v zastave Združenih držav Amerike, Francije, Velike Britanije in Sovjetske zveze, med praznovanji v središču Pariza

Papež Frančišek in Dan Zemlje

Pokojni papež Frančišek je bil v mnogih pogledih izjemen človek. Odlikovala sta ga skromnost in odprtost – nikogar ni izključeval. Zavzemal se je za revne, za pravičnejši globalni ekonomski sistem, za mir ter za politično sodelovanje in skupna prizadevanja za ohranitev svetovnega okolja.

Tudi njegov odhod je bil poln simbolike. Umrl je na velikonočni ponedeljek, zadnji dan velikonočnih praznikov. Na ta dan se spominjamo vstalega Kristusa, ki se je prikazal svojim učencem, a ga ti sprva niso prepoznali:

»Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli.« (Mr 16,11)

»Nato se je v drugi podobi prikazal dvema izmed njih med potjo, ko sta šla na deželo. Tudi ta dva sta odšla in to sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli.« (Mr 16,12-13)

»Nazadnje se je prikazal enajsterim, ki so bili pri mizi. Grajal je njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli po vstajenju.« (Mr 16,14)

Dan Zemlje

Letos je dan po velikem ponedeljku Dan Zemlje – mednarodni okoljski praznik, ki ga obeležujemo vsako leto 22. aprila. Namenjen je ozaveščanju o varovanju okolja in trajnostnem razvoju. Prvi Dan Zemlje je bil organiziran leta 1970 v ZDA, pobudo pa je dal ameriški senator Gaylord Nelson. Kasneje se je praznovanje razširilo po vsem svetu, danes pa poteka v več kot 192 državah. Leta 2009 je Generalna skupščina OZN 22. april razglasila za mednarodni dan matere Zemlje. (Wikipedia – Dan Zemlje)

Papež Frančišek je ves čas poudarjal pomen varovanja Zemlje, njenih naravnih virov in podnebja, ki predstavljajo skupno dobro vseh nas.

»Podnebje je skupno dobro nas vseh in za vse. Na globalni ravni je to zapleten sistem, povezan s številnimi za življenje ljudi bistvenimi pogoji. Med znanstveniki obstaja dokaj trdno soglasje o skrb vzbujajočem segrevanju podnebja.« (Laudato si’, 23)

Morda si tudi mi zaslužimo grajo zaradi svoje nevere in trdosrčnosti, ker ne verjamemo tistim, ki jasno vidijo posledice našega ravnanja z okoljem. Papež Frančišek nas je pogosto opozarjal na nepremišljeno ravnanje z naravo – in s tem tudi z ljudmi – še posebej v svoji okrožnici Laudato si’.

Laudato si’ (Bodi hvaljen) je okrožnica oziroma enciklika (imenovana Okrožnica o skrbi za skupni dom) papeža Frančiška, ki je izšla 24. maja 2015, in je osredotočena na skrb za skupni dom – naš planet Zemljo.

Naslov izhaja iz pesmi Hvalnica stvarstvu svetega Frančiška Asiškega, ki ga je pokojni papež izjemno cenil ter si kot prvi papež izbral ime Frančišek prav v njegovo čast. 

»V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje. "Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem".« (Laudato si’, 1)

Papež Frančišek je bolj kot večina politikov in ekonomistov prepoznal povezanost ekološkega pristopa s temeljnimi pravicami najbolj prikrajšanih. Globalni problemi so med seboj prepleteni, zato ni dovolj le reševati okolja – poskrbeti moramo tudi, da so sadovi Zemlje namenjeni v korist vsem. Z drugimi besedami: dobrine moramo deliti v dobro vseh ljudi.

»Danes se verni in neverni strinjamo v tem, da je zemlja skupna dediščina, katere sadovi morajo biti v korist vsem. Za verne je to vprašanje zvestobe do Stvarnika, kajti Bog je ustvaril svet za vse. Potemtakem mora vsak ekološki pristop vključevati družbeno perspektivo, ki upošteva temeljne pravice najbolj prikrajšanih.« (Laudato si’, 93)

Če imamo delež v skupnem dobrem, ga moramo upravljati v korist vseh. Politika in ekonomija se ukvarjata prav s tem – z upravljanjem deležev dediščine celotnega človeštva. A kako jih upravljata? V dobro posameznih držav, velikih korporacij, najbogatejših, ali v dobro vseh ljudi? Tudi kot posamezniki smo, vsak na svoj način, del teh procesov. Če ne ravnamo v skupno dobro in s svojim delovanjem povzročamo revščino in pomanjkanje, s tem drugim dobesedno odrekamo življenje.

»Naravno okolje je skupno dobro, dediščina vsega človeštva in odgovornost vseh. Kdor ima delež, ga ima v upravljanju v dobro vseh. Če ne ravnamo tako, si obremenjujemo vest z odrekanjem življenja drugim. (Laudato si’, 53)

Pomembno je, kot nas opominja papež Frančišek, da se vsi ljudje prepoznamo kot ena sama družina. V resnici nas ne ločujejo ne meje ne družbene razlike, zato tudi ne smemo biti brezbrižni – ne do okolja in ne do problemov ter trpljenja drugih ljudi.

»Okrepiti je potrebno zavest, da smo vsi ena sama družina. Ni meja ne političnih ali družbenih ovir, ki nas ločujejo, zato tudi ni prostora za globalizacijo brezbrižnosti.« (Laudato si’, 52)

Skrb za skupni dom v dobro vseh

Papež Frančišek verjetno ne potrebuje ne veličastnega pogreba ne velikega žalovanja – bil je skromen človek. Morda pa se ga lahko spominjamo – verni in neverni – drugače: tako, da beremo njegova dela, na primer okrožnici Bodi hvaljen (Laudato si’) in Vsi smo bratje (Fratelli tutti). Prva govori »o skrbi za skupni dom«, druga pa »o bratstvu in družbenem prijateljstvu«. Najlepše pa se ga spominjamo takrat, ko tudi sami ravnamo v skladu z njegovim naukom – ko skrbimo za naš skupni dom ter za svoje brate in sestre, s katerimi si kot ena velika človeška družina delimo ta planet, naš skupni dom, in njegove dobrine.

To lahko pokažemo že jutri, ob obeležitvi Dneva Zemlje – in nato vsak dan znova, z dejanji, ki izražajo spoštovanje do našega skupnega doma ter do vseh ljudi, s katerimi si delimo ta čudovit in bogat planet.

ExitUS

Leta 2020 so Britanci izstopili iz Evropske unije (EU), kar je postalo znano kot Brexit, besedna skovanka iz besed British in exit, torej izhod Britancev iz EU. Danes vemo, da ta odločitev za Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ni bila ugodna. Ocenjuje se, da bo britanska ekonomija dolgoročno utrpela 15-odstotni upad trgovine, pri čemer naj bi Združeno kraljestvo vsako leto izgubljalo približno 117 milijard evrov zaradi izpada proizvodnje. (Independent)

Zdaj bodo ZDA pod Trumpovim vodstvom, vendar na drugačen način, storile nekaj podobnega kot Britanci in se same izločile iz globalnega ekonomskega sistema. Visoke carine niso nič drugega kot visoki ekonomski zidovi. Vse blago ne bo več preprosto prešlo čeznje.

To lahko poimenujemo ExitUS (Exit United States oziroma »izhod ZDA«). Latinska beseda exitus v bistvu pomeni izhod, konec, posledica; exitus vitae na primer pomeni "konec življenja" (smrt). Lahko pa to razumemo tudi kot konec ekonomije, kakršno smo poznali doslej.

Morda pa to ni nujno slabo, saj potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ki ne povzroča takšne neenakosti – z neverjetnim bogastvom na eni strani in ogromno revščino na drugi. Morda je čas, da začnemo razmišljati o bolj pravični ekonomiji, na primer o ekonomiji delitve.

Ekonomska sebičnost ali sodelovanje

Ameriški predsednik Trump je z uvedbo carin v začetku aprila 2025 na vse uvožene izdelke povzročil silovite pretrese v svetovnem ekonomskem sistemu. Trump trdi, da so druge države nepravične do ZDA. V tem je celo nekaj resnice, vendar bi moral predsednik poudariti, da so ta sistem v veliki meri oblikovale prav ZDA po drugi svetovni vojni. Prav tako bi moral opozoriti, da je obstoječi ekonomski sistem predvsem nepravičen do najrevnejših držav in njihovih prebivalcev. Današnji ekonomski sistem je pravzaprav ukrojen predvsem po meri najbogatejših, medtem ko je za vse druge bolj ali manj destruktiven, in seveda za okolje.

ZDA, bogate evropske in nekatere druge države so po drugi svetovni vojni oblikovale ekonomski sistem, ki je bil v bistvu le modernejša oblika kolonializma. Ta skupina bogatih držav je črpala naravne vire iz revnih držav, izkoriščala njihovo poceni delovno silo (outsourcing ali uvoz delovne sile) ter jim posojala denar ob visokih obrestnih merah. Ta izjemno nepravičen ekonomski sistem je ustvaril neenak svet – na eni strani veliko bogastvo, na drugi pa hudo revščino.

Vendar so se nekatere države kljub temu uspele postaviti na lastne noge. Eden od takšnih primerov je Kitajska, kamor so korporacije iz bogatih zahodnih držav desetletja selile proizvodnjo zaradi poceni delovne sile. Kitajci pa so se postopoma osamosvojili, se egospodarskoo razvili in danes postajajo vodilna ekonomska sila na številnih področjih. Tudi nekatere druge države, kot so Indija, Brazilija in druge, so postale vse močnejše.

Carine so pravzaprav ekonomsko orodje, s katerim šibkejše države nekako uspevajo ščititi svoja podjetja pred močnejšimi konkurenti iz gospodarsko močnejših držav. Ker so se razmerja moči bistveno spremenila, se zdaj ZDA, ki so desetletja vodile globalno ekonomsko igro v svojo korist, morajo zaščititi pred vse močnejšimi novimi gospodarskimi silami, na čelu s Kitajsko.

Nove poti

Vendar so ZDA še vedno velesila, in takšna ekonomska vojna, ki se zdaj razplamtela, bo škodovala vsem, še posebej pa revnim. Čeprav žrtev ekonomske vojne ne vidimo tako očitno kot pri klasičnih vojnah, lahko posamezen ekonomski ukrep v revščino, lakoto ali beg (migracije) pahne tisoče ali celo milijone ljudi. Mnogi zelo trpijo ali celo umrejo. Že relativno majhen dvig cen pšenice, soje, riža in drugih osnovnih dobrin lahko povzroči veliko povečanje lakote, revščine, bolezni in smrti. Zato so ekonomski ukrepi, še zlasti carine, »težko orožje« proti najrevnejšim.

V vse bolj povezanem in soodvisnem svetu moramo v ospredje postaviti sodelovanje, ne sebičnost. Vse bolj zaostrena globalna ekonomska vojna predstavlja potencialni vzrok za prave vojne med velikimi ekonomskim državami, kar bi bilo usodno za prihodnost celotnega človeštva. 

Če želimo živeti v blaginji in rešiti največje globalne probleme (okolje, podnebje, lakoto, revščino itd.), moramo svetovni ekonomski sistem postaviti na nove temelje – na temelje sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Morda bo ravno skrajno sebična Trumpova ekonomska politika pospešila prehod na ekonomski sistem, ki ga imenujemo ekonomija delitve.