Da bi si lažje predstavljali družbo prihodnosti, ki smo jo opisali v prejšnjem prispevku in ki temelji na delitvi dobrin, sodelovanju in zadostnosti, si zamislimo en dan v življenju treh ljudi. Živijo v različnih delih sveta: v Sloveniji, Palestini in Sudanu. Njihove kulture, jeziki, navade in pokrajine so različni, a povezuje jih nekaj temeljnega: nihče izmed njih ne živi v strahu pred lakoto, revščino, vojno ali negotovostjo. Vsi imajo dostop do osnovnih dobrin, ki omogočajo dostojno življenje.
Maja, Slovenija
Maja živi v Kamniku, v majhnem stanovanju blizu mestnega središča. Ni razkošno, a je svetlo, prijetno in energetsko varčno. Stavba ima skupne prostore in manjši vrt na strehi. V soseski imajo majhno delavnico, kjer stanovalci popravljajo in si izmenjujejo kolesa, gospodinjske aparate, orodje in druge uporabne stvari. Včasih se ji zdi nenavadno, da so ljudje nekoč večino stvari preprosto zavrgli, namesto da bi jih popravili ali delili z drugimi.
Maja dela tri dni na teden kot učiteljica v lokalnem izobraževalnem središču. Poučuje ekonomijo skupnega dobrega, osnove sodelovalnega podjetništva in praktične veščine za življenje v skupnosti. Njeni učenci se ne učijo samo o trgu, denarju in proizvodnji, temveč tudi o tem, kako pravično razporejati dobrine, kako delujejo lokalne zadruge, kako sprejemati skupne odločitve in zakaj je zadostnost pomembnejša od nenehnega kopičenja.
Danes je njen prosti dan. Zjutraj se s kolesom odpelje do tržnice. Večina hrane prihaja iz lokalnih kmetij, nekaj pa tudi iz širšega evropskega sistema izmenjave dobrin. Cene osnovne hrane niso več stvar špekulacij in trgovskih pritiskov, saj je hrana prepoznana kot temeljna dobrina.
Po kosilu Maja obišče skupnostni center. Tam poteka glasbena delavnica, v sosednji sobi tečaj arabščine, v veliki dvorani pa mladi pripravljajo razstavo o rekah kot skupni dobrini in dediščini človeštva. Javni prevoz je brezplačen, zato se ljudje brez težav premikajo med kraji. Mesta niso več prenapolnjena z avtomobili, zrak je čistejši, ulice pa so bolj mirne.
Zvečer Maja bere poročilo svetovne agencije za delitev dobrin. Letos je bila v delu Afrike slabša letina, zato bodo presežki žita iz več regij usmerjeni tja, kjer jih potrebujejo. To ni predstavljeno kot dobrodelnost, temveč kot nekaj samoumevnega. Tako kot v družini nihče ne razmišlja, ali naj pomaga lačnemu otroku, tudi človeštvo počasi razume, da je Zemlja skupni dom velike človeške družine.
Pred spanjem Maja pomisli, kako drugače so živeli njeni starši. Delali so skoraj ves teden, skrbeli so jih stroški, zdravje, stanovanje, pokojnina in prihodnost otrok. Danes življenje ni popolno, a temeljni strahovi so se umaknili. Ljudje imajo več časa drug za drugega. In prav to se ji zdi največja sprememba.
Jusuf, Palestina
Jusuf živi v Gazi, v obnovljenem obalnem mestu, kjer se kakovostno življenje počasi, a vztrajno vrača. Dolga desetletja vojne, blokad, rušenja in ponižanja so pustila globoke rane. Nihče jih ne zanika. V šolah se otroci učijo zgodovine, tudi težke in boleče, vendar ne zato, da bi se sovraštvo prenašalo naprej, temveč zato, da se nikoli več ne bi ponovilo.
Jusuf je arhitekt. Tri dni na teden sodeluje pri obnovi stanovanjskih sosesk. Gradnja ne temelji več na hitrem dobičku in dragih zasebnih projektih, temveč na potrebah skupnosti. Vsaka družina ima pravico do varnega stanovanja, čiste vode, elektrike, zelenih površin ter dostopa do šole in zdravstvene oskrbe. Velik del energije prihaja iz sončnih elektrarn, ki so postavljene na strehah, ob cestah in v skupnostnih energetskih parkih.
Njegovo delo ni samo tehnično. Skupaj s prebivalci načrtuje dvorišča, igrišča, učilnice na prostem in prostore za srečevanje. Starejši ljudje povedo, kje so nekoč stala drevesa, kje so bile trgovine, kje so se otroci igrali. Mladi dodajo svoje želje: knjižnico, glasbeni studio, športno igrišče, prostor za učenje jezikov. Mesto nastaja kot skupni spomin in skupna prihodnost.
V Palestini prihodnosti nihče ne živi za zidovi in kontrolnimi točkami. Mednarodno varnost zagotavljajo okrepljene sile Združenih narodov, katerih naloga ni nadzor nad ljudmi, temveč preprečevanje nasilja, varovanje človekovih pravic in pomoč pri mirnem reševanju sporov. Policija je lokalna, odgovorna skupnosti in usposobljena za zaščito ljudi, ne za zatiranje.
Jusuf ima popoldne čas za družino. S hčerko gresta do morja. Na plaži se srečujejo ljudje različnih narodnosti in ver. Nekateri govorijo arabsko, drugi hebrejsko, angleško ali francosko. To ne pomeni, da so vse razlike izginile. Spomini so še vedno boleči, nezaupanje se ne razblini čez noč. Toda življenje je dobilo novo smer. Otroci odraščajo v okolju, kjer je sodelovanje vsakodnevna izkušnja, ne oddaljen politični ideal.
Zvečer Jusuf sodeluje na spletnem srečanju mest vzhodnega Sredozemlja. Pogovarjajo se o vodi, kmetijstvu, obnovi tal in izmenjavi znanja. Včasih so se države prepirale za vire, zdaj pa jih skušajo upravljati skupaj. Voda ni več orožje. Hrana ni več sredstvo pritiska. Energija ni več razlog za vojno. Vse to so dobrine, ki omogočajo življenje, zato morajo biti dostopne vsem.
Ko Jusuf pogleda mesto, ki se sveti v večerni svetlobi, ne misli, da je raj. Preveč je bilo trpljenja, da bi uporabljal lahke besede. A ve, da se je zgodilo nekaj velikega: svet je končno priznal, da noben narod ne more biti svoboden, če drugi živi v ponižanju in pomanjkanju.
Amira, Sudan
Amira živi v Sudanu, v skupnosti ob obnovljenem območju z namakalnimi sistemi. Njena družina se je nekoč večkrat selila zaradi suše, spopadov in pomanjkanja hrane. Danes je njena vas del širšega afriškega in globalnega sistema delitve vode, semen, znanja, hrane, tehničnih pripomočkov in zdravstvene pomoči. To ne pomeni, da so težave izginile. Podnebje je še vedno zahtevno. Suše, poplave in slabe letine se še vedno dogajajo. A nobena skupnost ni več prepuščena sama sebi.
Amira je zdravstvena delavka in koordinatorka lokalnega centra za prehransko varnost. Dela tri dni na teden, preostali čas pa namenja študiju, družini in skrbi za skupnostni vrt. V zdravstvenem centru so zdravila, osnovna oprema, telemedicinska povezava z večjimi bolnišnicami in ekipa, ki redno obiskuje oddaljene zaselke. Zdravstvena oskrba ni odvisna od tega, koliko lahko kdo plača.
Vsako jutro center prejme podatke o zalogah hrane, stanju pridelkov, potrebah družin in vremenskih razmerah. Če se pokaže nevarnost pomanjkanja, se sproži regionalni in nato globalni sistem pomoči. Žito, zdravila, črpalke, sončni paneli ali vodni filtri pridejo pravočasno, še preden bi se kriza spremenila v lakoto. Svet se je naučil, da je preprečevanje trpljenja veliko cenejše kot poznejše reševanje katastrof.
V Amirini skupnosti se veliko govori o zadostnosti. To ni tuja beseda, temveč nekaj zelo konkretnega. Pomeni, da ima vsaka družina dovolj hrane, čiste vode, streho nad glavo, dostop do zdravnika, šole in energije. Pomeni tudi, da se zemlja ne izčrpava do konca in da se voda uporablja spoštljivo. Ljudje vedo, da obilje ni v neskončni porabi, temveč v ravnovesju.
Popoldne Amira obišče šolo. Otroci se učijo angleščine, lokalnih jezikov, matematike, zgodovine, kmetovanja, računalništva in podnebne pismenosti. Na šolskem dvorišču rastejo drevesa, ki so jih posadile prejšnje generacije učencev. Vsako drevo ima ime. Otroci se učijo, da prihodnost ni nekaj oddaljenega, temveč nekaj, kar se vsak dan neguje.
Včasih Amira posluša zgodbe starejših, ki se spominjajo časov, ko je pomoč prihajala prepozno ali pa sploh ne. Ko so bogate države razpravljale, revni pa čakali. Ko so se naravni viri izvažali, ljudje pa so ostajali brez osnovnih dobrin. Danes ni vse lahko, a temeljno pravilo se je spremenilo: najprej potrebe ljudi, nato dobiček. Najprej življenje, nato trgovina.
Zvečer se Amira pridruži skupnostnemu srečanju. Govorijo o novi zadrugi, o obnovi poti do sosednje vasi in o izmenjavi semen z drugimi regijami. Odločitve niso vedno preproste, vendar ljudje sodelujejo, ker vedo, da je njihova varnost povezana z varnostjo drugih. Nihče ni zares varen, če je sam.
Ko Amira opazuje otroke, ki se igrajo pod drevesi, pomisli, da je največja sprememba v tem, da prihodnost ni več grožnja. Ni več nekaj, česar se je treba bati. Postala je prostor odgovornosti, dela, zaupanja in upanja.
Ena človeška družina
Maja, Jusuf in Amira živijo v različnih okoljih. Njihove zgodbe niso enake. Slovenija, Palestina in Sudan imajo različne zgodovinske izkušnje, različne rane in različne poti. Toda v družbi prihodnosti jih povezuje skupno načelo: dobrine sveta so namenjene vsem.
V takšni družbi nihče ne trdi, da so izginile vse težave. Ljudje so še vedno različni, narava je še vedno nepredvidljiva, skupnosti se še vedno soočajo z izzivi. Toda spremenilo se je izhodišče. Namesto vprašanja, koliko lahko kdo pridobi zase, je v ospredju vprašanje, kako lahko vsi živimo dobro in dostojno.
To je bistvo medsebojne delitve dobrin in sodelovanja. Ne gre za abstraktno teorijo, temveč za zelo konkretno življenje: za polno shrambo, odprto šolo, dostopnega zdravnika, varno stanovanje, čisto vodo, krajši delovni čas, mirnejša mesta, obnovljeno naravo in občutek, da nihče ni odveč.
Morda je prav v teh vsakdanjih podobah najlažje razumeti prihodnost, ki si jo želimo. Ne kot popoln svet, temveč kot svet, ki je končno postavljen na prave temelje: sodelovanje namesto tekmovanja, zadostnost namesto kopičenja, medsebojna delitev namesto pohlepa.
Če si takšno prihodnost lahko zamislimo, jo lahko začnemo tudi zares graditi.
