Družba prihodnosti

Zamislimo si družbo prihodnosti. Ne distopične družbe, kakršno nam tako pogosto slikajo filmi, knjige in mediji. Ne sveta skrajnega bogastva in revščine, pomanjkanja, nasilja, tehnološkega nadzora in brezupa. Zamislimo si drugačno prihodnost: družbo, v kateri vsi ljudje živijo v miru, blaginji in zdravem okolju. Družbo, v kateri človeštvo končno sprejme preprosto, a mogočno načelo: dobrine Zemlje pripadajo vsem, zato si jih delimo, sodelovanje pa je naravnejša pot od tekmovanja.

Takšna prihodnost ni utopija v slabšalnem pomenu besede. Je možnost, ki jo že danes slutimo v številnih zamislih, gibanjih in prizadevanjih po svetu. Vendar se zdi oddaljena zato, ker nas še vedno vodijo stari miselni vzorci, stare navade in ustaljena prepričanja. Ti nas učijo, da je življenje boj, da je ekonomija tekmovanje, da mora vsak poskrbeti predvsem zase in da je kopičenje bogastva znak uspeha. A morda je prav zdaj čas, da se vprašamo: ali nas je takšna miselnost res pripeljala do sreče, miru in varnosti?

 
Dostojno življenje za vse

Družba prihodnosti bi temeljila na drugačnem razumevanju človeka in sveta. Njeno izhodišče bi bilo, da ima vsak človek pravico do osnovnih dobrin, ki omogočajo dostojno življenje. Hrana, voda, primerno stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje ne bi bili privilegiji, odvisni od kraja rojstva, države, premoženja ali tržnih razmer, temveč temeljne pravice vsakega človeka.

To ne pomeni enakega življenja za vse v smislu uniformiranosti, kakršno pogosto vsiljuje današnja komercialno usmerjena globalizacija. Nasprotno, takšna družba bi spoštovala raznolikost kultur, jezikov, običajev, načinov bivanja in duhovnih poti. Enakost ne pomeni, da smo vsi isti ali da imamo vsi enako premoženje, temveč da ima vsakdo možnost živeti dostojno, varno in ustvarjalno življenje. Šele ko so osnovne potrebe zadovoljene, lahko človek zares razvije svoje sposobnosti, talente in notranje potenciale.

 
Delo, tehnologija in skupna korist

V takšni družbi bi se spremenilo tudi razumevanje dela. Zaradi avtomatizacije, robotizacije in umetne inteligence bi bilo mogoče skrajšati delovni čas. Ljudje bi morda delali tri dni v tednu, preostali čas pa bi namenili izobraževanju, kulturi, športu, družini, prostovoljstvu, ustvarjalnosti, duhovnosti ali preprosto počitku. Delo ne bi bilo več predvsem sredstvo za preživetje, temveč prispevek k skupnosti in način osebnega izražanja.

Danes se pogosto bojimo, da nam bo tehnologija vzela delo. Toda pravo vprašanje ni, ali bo tehnologija nadomestila del človeškega dela, temveč komu bodo pripadali sadovi tega napredka. Če bodo koristi avtomatizacije in robotizacije pripadle le lastnikom kapitala in peščici najbogatejših, bo tehnologija še poglobila neenakost. Če pa jih bomo razumeli kot skupno pridobitev človeštva – saj temeljijo na znanju, spretnostih in izkušnjah številnih generacij – lahko postanejo temelj za krajši delovni čas, boljše javne storitve in kakovostnejše življenje za vse.

 
Demokracija, podjetja in javne storitve

V družbi prihodnosti bi se spremenilo tudi razumevanje demokracije. Ta ne bi več temeljila predvsem na globoki levo-desni delitvi, ki pogosto razdvaja ljudi ter zmanjšuje prostor za sodelovanje in dolgoročno načrtovanje. Demokracija bi morala temeljiti na odgovornosti, znanju, izkušnjah in služenju skupnemu dobremu. Kandidati za politične funkcije in voditeljske položaje bi morali prestati temeljito predizbiro, ki bi upoštevala njihovo strokovnost, izobrazbo, izkušnje, poznavanje področja, dosedanji prispevek družbi, etično držo, nekaznovanost in sposobnost sodelovanja. Vodenje skupnosti ne bi smelo biti nagrada za ambicioznost, prepoznavnost ali pripadnost določeni politični stranki, temveč odgovorna naloga, zaupana ljudem, ki so dokazali, da znajo delovati v dobro celote.

Podobno bi se moralo demokratizirati tudi vodenje podjetij. Podjetja ne bi bila več razumljena zgolj kot zasebna lastnina, namenjena ustvarjanju dobička za lastnike, temveč kot pomemben del širše družbene skupnosti. Zato bi morali imeti pri njihovem lastništvu in upravljanju večjo vlogo tudi zaposleni, lokalna skupnost in, kjer je to smiselno, država. Podobno kot so sestavljeni sveti šol, bi lahko tudi v podjetjih pri sprejemanju ključnih odločitev sodelovali predstavniki zaposlenih, lastnikov, lokalne skupnosti, uporabnikov oziroma potrošnikov in javnega interesa. Takšna ureditev bi preprečevala samovoljno odločanje, spodbujala odgovornost do ljudi in okolja ter zagotavljala, da podjetja služijo življenju skupnosti in vanj tudi vlagajo, ne pa zgolj kopičenju dobičkov.

 
Ob takšnem razumevanju gospodarstva bi se okrepile tudi javne storitve, ki so temelj dostojnega življenja. Zdravstvo, izobraževanje, vrtci in skrb za starejše ne bi smeli biti odvisni od posameznikovega premoženja, dobičkonosnosti trga ali varčevalnih ukrepov, temveč bi morali biti univerzalno dostopni, kakovostni in dobro financirani. To niso stroški, ki bremenijo družbo, temveč skupne naložbe v zdravje, znanje, varnost, solidarnost in prihodnost vseh generacij. Velik del zaposlenih, ki zaradi avtomatizacije in robotizacije ne bi bili več potrebni v proizvodnem sektorju, bi se lahko preusmeril v te dejavnosti, kjer človeške bližine, skrbi, sočutja in odgovornosti ni mogoče nadomestiti s stroji.

Mesta, varnost in skupno življenje

Tudi mesta prihodnosti bi bila urejena po meri človeka, ne po meri avtomobilov, dobička in nenehne potrošnje. Javni prevoz bi bil dostopen, kakovosten in brezplačen. Ulice bi bile bolj zelene, varne in prijazne pešcem, otrokom, starejšim in invalidom. Energija bi prihajala iz čistih virov. Stanovanjska politika bi sledila potrebam ljudi, ne tržnim špekulacijam in širjenju turističnih nastanitev. Mesta ne bi bila le kraji dela in nakupovanja, temveč prostori srečevanja, kulture, učenja in skupnega življenja.

Tudi varnost bi bilo treba razumeti širše. Varnost ni samo odsotnost kriminala ali vojne. Varnost je tudi to, da človek ve, da jutri ne bo lačen; da ga bolezen ne bo pahnila v revščino; da otrok lahko hodi v šolo; da starejši človek ni zapuščen; da skupnost poskrbi za tiste, ki so v stiski. V ožjem, običajnem pomenu pa bi za varnost ljudi znotraj držav skrbele policijske sile, mednarodno varnost pa bi zagotavljale okrepljene in resnično skupne sile Združenih narodov. Vojna ne bi bila več sprejemljivo sredstvo reševanja sporov.

Združeni narodi bi postali resnično središče svetovnega sodelovanja. Ne kot globalna vlada, temveč kot forum, v katerem imajo vse države svoj glas in lahko sodelujejo pri zagotavljanju skupnih ciljev človeštva: blaginje vseh ljudi, varovanja globalnega okolja, varnosti in miru.

 
Okolje kot skupna skrb človeštva

V družbi prihodnosti bi bilo okolje razumljeno kot skupna skrb človeštva. Gozdovi, ozračje, oceani, reke, jezera, podtalnica in rodovitna prst ne bi bili obravnavani predvsem kot ekonomski viri za izkoriščanje, temveč kot temelji življenja na Zemlji. Njihovo varovanje ne bi bilo prepuščeno posameznim državam, tržnim interesom ali kratkoročnim političnim odločitvam, temveč bi postalo skupna odgovornost vseh narodov.

Posebno skrb bi namenjali gozdovom, ki varujejo podnebje, tla, vodo in neštete oblike življenja. Ozračje bi bilo razumljeno kot skupna dobrina, ki je nihče nima pravice onesnaževati na škodo drugih. Oceani ne bi bili več prostor brezobzirnega izčrpavanja, onesnaževanja in odlaganja odpadkov, temveč skupno življenjsko okolje, od katerega je odvisno ravnovesje celotnega planeta. Podobno bi sladke vode postale ena najpomembnejših skupnih dobrin, saj brez čiste vode ni zdravja, hrane, dostojnega življenja in miru.

Takšno razumevanje okolja bi spremenilo tudi ekonomijo. Gospodarski razvoj ne bi smel več pomeniti uničevanja naravnih sistemov, temveč njihovo obnovo, varovanje in odgovorno rabo. Človeštvo bi moralo delovati kot skrbnik Zemlje, ne kot njen lastnik. Šele ko bomo naravo razumeli kot skupni dom in ne zgolj kot ekonomski vir, bomo lahko govorili o resnično varni in dostojni prihodnosti za vse.

 
Globalna delitev dobrin

Eden ključnih temeljev takšne prihodnosti bi bil sistem globalne delitve dobrin in virov. Svet ima danes dovolj hrane, znanja, tehnologije in proizvodnih zmogljivosti, da bi lahko vsak človek živel dostojno. Problem ni v pomanjkanju, temveč v nepravični porazdelitvi, sebičnih interesih, pohlepu in odsotnosti pravega sodelovanja med državami. Globalni sistem delitve bi omogočal, da se presežki hrane, zdravil, energije, znanja in drugih ključnih virov usmerjajo tja, kjer jih primanjkuje, zlasti ob naravnih katastrofah, sušah, poplavah, slabih letinah ali drugih krizah. Delitev bi potekala tudi na drugih ravneh – državni, regionalni, lokalni, v mestih in skupnostih – vendar je prav delitev na globalni ravni ključnega pomena za skupno prihodnost velike človeške družine.

Takšen sistem ne bi pomenil miloščine bogatih revnim. Pomenil bi priznanje, da je človeštvo ena skupnost, ena družina in da so osnovne dobrine pravica vseh. Zemlja ni last posameznih držav, korporacij ali ene same generacije. Njeni darovi so skupna dediščina človeštva. Skupne dobrine, kot so voda, ozračje, oceani, semena, znanje, energijski viri in tehnološki dosežki, bi morali upravljati odgovorno in v korist vseh ljudi ter prihodnjih generacij.

Zadostnost namesto kopičenja

V središču takšne družbe bi bil koncept zadostnosti. Zadostnost pomeni, da smo na neki točki zmožni reči: imamo dovolj. Dovolj za dobro življenje, ne pa nujno za neskončno kopičenje. Dovolj hrane, stanovanja, varnosti, zdravja, izobraževanja, kulture, prostega časa in človeških odnosov. Zadostnost ni revščina in ni odpoved dobremu življenju. Prav nasprotno, zadostnost je pogoj za resnično blaginjo, saj nas osvobaja nenehne tekme, primerjanja in strahu pred pomanjkanjem.

Vizija prihodnosti, ki temelji na medsebojni delitvi in sodelovanju, zato ni nerealna utopija. Je morda najbolj stvaren odgovor na krize našega časa. Podnebne spremembe, vojne, lakota, migracije, neenakost in družbeni razkroj niso ločeni problemi. Vsi izvirajo iz napačnega razumevanja naše vloge v svetu, skupnih dobrin in soodvisnosti človeštva. Če bomo še naprej tekmovali za vire, kopičili bogastvo in reševali spore s silo, bomo krize samo še poglabljali. Če pa bomo sprejeli načelo medsebojne delitve, bomo začeli zdraviti njihove vzroke.

Prihodnost za vse  

Prihodnost ni vnaprej določena. Ni nujno, da bo distopična. Lahko je bolj pravična, mirna, ustvarjalna in človeška. Toda takšna ne bo nastala sama od sebe. Začeti se mora v našem mišljenju, v naših vrednotah, v politiki, ekonomiji, vzgoji in vsakdanjem življenju. Začeti se mora s preprostim spoznanjem, da smo najprej ljudje, člani ene človeške družine, ki si deli isti planet.

Zato si smemo in moramo zamišljati boljšo prihodnost. Takšna prihodnost je mogoča, če bomo kot človeštvo zmogli narediti odločilen korak: od kopičenja k zadostnosti, od tekmovanja k sodelovanju, od pohlepa k medsebojni delitvi. Morda se prav v tem skriva najpreprostejša in hkrati najgloblja modrost prihodnosti: dobrine sveta so namenjene vsem ljudem. Šele ko bomo to resnično sprejeli, bomo lahko začeli živeti kot človeštvo.