Ceuta: migracije niso vzrok, temveč posledica

Špansko eksklavo Ceuta na severnoafriški obali je konec julija 2026 zajel množični prihod migrantov na špansko ozemlje. Po ocenah oblasti je iz Maroka po kopnem in morju v enem dnevu vstopilo približno 50.000 ljudi, pri čemer so se na meji in v morju odvijali kaotični prizori. V prerivanju, utopitvah in drugih nesrečah je umrlo več deset ljudi, podatki o številu žrtev pa se še vedno spreminjajo. Večina prišlekov se je v naslednjih dneh vrnila v Maroko ali pa so jih španske oblasti ob sodelovanju Maroka poslale nazaj. (Reuters)

Španija je v Ceuto napotila dodatne policijske in vojaške enote ter ob obali postavila plavajočo pregrado. Vlada Pedra Sáncheza je dogajanje označila za resno ogrožanje državne meje, obenem pa poudarila, da je položaj ob sodelovanju z Marokom stabilizirala v manj kot dveh dneh. Opozicija ji očita, da je nevarnost podcenila in da ni pravočasno ukrepala, medtem ko skrajna desnica zahteva še strožji nadzor meja in izgon vseh, ki so vstopili brez dovoljenja. (Reuters)

Dogajanje je sprožilo tudi ostre odzive v Evropski uniji. Nekatere države, med njimi tudi Slovenija, so zahtevale poostritev nadzora na notranjih in zunanjih evropskih mejah. Evropska komisija je napovedala tesnejše sodelovanje z državami, kot je Maroko, hitrejše vračanje migrantov in krepitev mejnih ovir. Humanitarne organizacije nasprotno opozarjajo, da represivni ukrepi in vse nevarnejše meje ne odpravljajo vzrokov migracij, temveč ljudi silijo na še bolj tvegane poti. (Guardian)

Za svojimi viri

Navežimo se na nedavni prispevek na tem blogu Blago da, ljudje ne z dne 19. julija 2026, v katerem smo zapisali:

»Iz revnejših držav (bivše kolonije) v bogate (bivše in nekatere nove kolonialne sile) skoraj nemoteno tečejo poceni naravni viri, blago in delovna sila. Hkrati pa se meje zapirajo pred "neproduktivnimi" ljudmi, ki jih pomanjkanje, konflikti in posledice tega neokolonialnega sistema silijo v beg.

Kam se odpravljajo? Naj se sliši še tako paradoksalno: za "svojimi" viri. Pomanjkanje teh virov namreč ustvarja bogastvo drugje – v bogatih državah. Zato ljudje prav tam iščejo možnosti za preživetje in dostojnejše življenje.«

V naslednjem zapisu, Nepotrebna lakota v svetu obilja z dne 26. julija 2026, pa smo navedli najnovejše podatke o svetovni lakoti in prehranski negotovosti:

»Z lakoto oziroma kronično podhranjenostjo se je leta 2025 spoprijemalo približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva (8,3 milijarde, julij 2026).«

»Leta 2025 je približno 2,1 milijarde ljudi oziroma 25,8 odstotka svetovnega prebivalstva doživljalo zmerno ali hudo prehransko negotovost.«

Pravi vzroki in posledice

Težko je spregledati očitno povezavo med vzroki in posledicami. Bogate države, med katere nedvomno spadajo tudi evropske države, se do nekdanjih kolonij in revnejših držav še vedno pogosto obnašajo kolonialno ter izkoriščajo njihove poceni naravne vire in delovno silo. Nekoč so to počele neposredno, z vojaško silo in političnim podrejanjem, danes pa predvsem posredno – prek svojih korporacij ter dolgov, trgovinskih pravil, carin, subvencij in drugih ekonomskih ukrepov.

Migranti so ljudje, ki v svojih državah nimajo možnosti za delo in dostojno življenje, včasih pa niti dostopa do hrane, vode, zdravstvenega varstva in drugih osnovnih dobrin. Zato poskušajo priti v države, kjer njihovi naravni viri, njihovo delo in poceni izdelki ustvarjajo bogastvo in obilje.

Ekonomske politike bogatih držav – Evropske unije, Združenih držav Amerike in nekaterih drugih gospodarskih sil – so zato med temeljnimi vzroki nesrečnih dogodkov v Ceuti in na številnih drugih mejah bogatega sveta. Migranti so kaznovani dvakrat: najprej zato, ker so doma prikrajšani za najosnovnejše dobrine in možnosti za dostojno življenje, nato pa še na mejah, kjer se z njimi pogosto ravna kot s kriminalci.

Medtem pravi krivci sedijo na čelu velikih podjetij in v vladah bogatih držav, tudi Slovenije. Odločajo o ekonomskih in trgovinskih politikah, ki omogočajo nadaljnje prisvajanje virov revnejših držav, hkrati pa zapirajo meje pred ljudmi, ki jih posledice teh politik silijo v beg. Španija je pri tem postala nekakšen grešni kozel, saj vlada premierja Pedra Sáncheza do migracij vendarle vodi nekoliko milejšo in bolj odprto politiko kot številne druge evropske države, v katerih se vse bolj uveljavljajo skrajna stališča in izrazito protimigrantski ukrepi.

Dokler ne bomo začeli odpravljati resničnih vzrokov migracij – prisvajanja virov revnejših držav, nepravičnih trgovinskih odnosov, prezadolženosti ter škodljivih ekonomskih politik, ki številne države ohranjajo v revščini in odvisnosti – se bodo dogajale večje ali manjše Ceute.

Lahko pa se odločimo za drugačno politiko: za sodelovanje, pravičnejše ekonomske odnose ter medsebojno delitev virov in dobrin. Takrat ne bomo potrebovali ne žičnatih ne betonskih ne plavajočih ograj, saj ljudem ne bo več treba zapuščati svojih domov, da bi lahko živeli dostojno in imeli zagotovljen dostop do osnovnih dobrin.