Ko danes opazujemo nestrpne politike in skupine, ki jim sledijo ter iztegujejo roke v slogu najgrozovitejših režimov 20. stoletja, se lahko le vprašamo, ali se zgolj pretvarjajo, da ne razumejo sveta, ali pa so v resnici tako nevedni. Znebiti bi se radi vseh "nepravih" ljudi: migrantov, tujcev in pripadnikov različnih družbenih manjšin ter obrobnih skupin.
Za razumevanje te problematike je potrebnega vsaj nekaj razuma in pripravljenosti za razmislek. Čustva in predsodke pa je zelo lahko razvneti. Dovolj je nekaj manipulacije in nekaj preprostih gesel, kot je "Tujci ven!". Poskusimo zato kar se da preprosto pojasniti, za kaj pravzaprav gre.
Danes prevladujoči neoliberalni ekonomski sistem, ki mu je politika v veliki meri podrejena, za svojo osrednjo idejo postavlja svobodni trg. Po tej zamisli naj bi viri in blago čim bolj neovirano prehajali državne meje in se izogibali različnim oviram, kot so carine, davki ter okoljski in drugi stroški. To naj bi spodbujalo svetovno trgovino in s tem povečevalo blaginjo ljudi.
Toda to je predvsem teorija oziroma bolje rečeno "pesek v oči". V resnici je takšen sistem v svetovnem merilu nadaljevanje kolonializma, v okviru katerega so bogate in močne države – najprej evropske velesile, pozneje pa tudi Združene države Amerike in Japonska – izkoriščale svoje kolonije.
Klasični kolonialni sistem je sicer po drugi svetovni vojni bolj ali manj razpadel, številne dotlej podrejene države pa so postale politično samostojne. Vendar se kolonialno izkoriščanje naravnih virov in ljudi s tem ni končalo. Nadaljevalo se je le na bolj izpopolnjen in prikrit način – predvsem z različnimi ekonomskimi mehanizmi.
Svobodni trg je tako večinoma postal odprt samo v eno smer, kar pomeni, da v resnici sploh nikoli ni bil svoboden. Iz revnejših držav (bivše kolonije) v bogate (bivše in nekatere nove kolonialne sile) skoraj nemoteno tečejo poceni naravni viri, blago in delovna sila. Hkrati pa se meje zapirajo pred "neproduktivnimi" ljudmi, ki jih pomanjkanje, konflikti in posledice tega neokolonialnega sistema silijo v beg.
Kam se odpravljajo? Naj se sliši še tako paradoksalno: za "svojimi" viri. Pomanjkanje teh virov namreč ustvarja bogastvo drugje – v bogatih državah. Zato ljudje prav tam iščejo možnosti za preživetje in dostojnejše življenje.
Morda je takšna razlaga nekoliko poenostavljena, vendar v osnovi opisuje delovanje sodobnega sveta.
Rešitev ni v postavljanju zidov pred ljudmi, ki zaradi revščine in pomanjkanja bežijo v bogatejše dele sveta. Rešitev je v pravičnejši delitvi dobrin in virov, ki bi morali biti dostopni vsem ljudem. Ko bodo imeli ljudje doma možnost varnega in dostojnega življenja, se bodo zmanjšali tudi množični migracijski tokovi.
Neoliberalizem je v svojem bistvu oblika neokolonializma in eden ključnih vzrokov sodobnih migracij. Blagu in virom omogoča skoraj neomejeno gibanje, revnim ljudem pa bi najraje zaprl vse poti. Ne bodimo slepi zagovorniki tega globoko nepravičnega sistema.
Ni komentarjev:
Objavite komentar