Kako lahko gledate te ljudi umirati

»Po vsem svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo niti najosnovnejšega za preživetje; prepolna so jih mesta mnogih najrevnejših držav sveta. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?«
(Maitreja, sporočilo št. 11, 5. januar 1978) 

Po najnovejših ocenah Združenih narodov je leta 2025 lakoto izkusilo približno 645 milijonov ljudi, kar predstavlja 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Čeprav se je stanje na globalni ravni nekoliko izboljšalo, lakota še naprej narašča v velikem delu Afrike in zahodne Azije. (FAOHome)

Še širšo sliko pokaže podatek, da je bilo leta 2025 približno 2,1 milijarde ljudi, oziroma več kot četrtina svetovnega prebivalstva, zmerno ali hudo prehransko ogroženih. To pomeni, da niso imeli rednega dostopa do zadostne, varne in hranljive hrane. (FAOHome)

Ti podatki so še toliko težje razumljivi, ker svet že danes proizvede dovolj hrane za vse ljudi. Pogosto navajana raziskava, objavljena v reviji Journal of Sustainable Agriculture, je celo ocenila, da svetovno kmetijstvo proizvede dovolj hrane za približno deset milijard ljudi. Problem torej ni zgolj v količini hrane, temveč predvsem v dostopu do nje, revščini in neenakosti ter v velikih količinah hrane, ki se izgubijo ali zavržejo.

Podobno pretresljivi so podatki o pitni vodi in sanitarnih razmerah. Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in UNICEF-a za leto 2024:

• 2,1 milijarde ljudi oziroma približno vsak četrti Zemljan nima dostopa do varno upravljane pitne vode;
• 3,4 milijarde ljudi nima ustrezno urejenih sanitarnih storitev;
• 1,7 milijarde ljudi doma nima niti osnovnih pogojev za higieno.

Med ljudmi brez varne pitne vode jih kar 106 milijonov še vedno pije neposredno iz neobdelanih površinskih vodnih virov. (Svetovna zdravstvena organizacija)

V svetu, kjer obstaja dovolj osnovnih dobrin za zadovoljitev potreb vseh ljudi, dejstvo, da milijarde nimajo zanesljivega dostopa do hrane, čiste vode in sanitarij, predstavlja globok družbeni, politični in moralni neuspeh. V tem smislu lahko razumemo, zakaj Maitreja govori o zločinu.

Pravica do hrane in vode

Dostop do hrane ni dobrodelnost, temveč človekova pravica. Že 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948 vsakomur priznava pravico do življenjske ravni, ki zagotavlja zdravje in blaginjo njega in njegove družine, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.

Še pomembnejši s pravnega vidika je Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sprejet leta 1966. Njegov 11. člen priznava pravico vsakogar do ustrezne življenjske ravni in temeljno pravico do svobode pred lakoto. Države se v njem zavezujejo tudi k mednarodnemu sodelovanju, da bi zagotovile pravično razdelitev svetovnih zalog hrane glede na potrebe.

Prav ta določba je izjemno pomembna z vidika ekonomije delitve. Priznava namreč, da lakote ni mogoče odpraviti samo z ukrepi posameznih držav, temveč sta potrebna mednarodno sodelovanje in pravičnejša delitev razpoložljivih dobrin glede na potrebe ljudi.

Pakt danes pravno zavezuje 173 držav. (ohchr.org)

Tudi voda je človekova pravica. Odbor ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice jo opredeljuje kot pravico vsakogar do zadostne, varne, sprejemljive, fizično dostopne in cenovno dosegljive vode za osebno in gospodinjsko uporabo. Generalna skupščina Združenih narodov pa je 28. julija 2010 izrecno priznala pravico do varne in čiste pitne vode ter sanitarij kot človekovo pravico, ki je bistvena za polno uživanje življenja in vseh drugih človekovih pravic. (Digital Library)

Vprašanje naše človečnosti

Dostop do hrane in čiste vode torej ni stvar dobrodelnosti. Je temeljna človekova pravica in osnovni pogoj človekovega dostojanstva.

Toda zakoni in mednarodni sporazumi izražajo le eno plat problema. Obstaja tudi njegova etična in moralna razsežnost – vprašanje naše človečnosti.

Kako lahko sprejemamo svet, v katerem je na stotine milijonov ljudi lačnih, več kot dve milijardi nimata varne pitne vode in milijarde nimajo ustreznih sanitarnih pogojev, čeprav ima človeštvo dovolj znanja, proizvodnih zmogljivosti, virov in tehnologije, da bi te potrebe zadovoljilo?

Lakota ni predvsem posledica pomanjkanja hrane. Tesno je povezana z revščino, neenakostjo, vojnami, podnebnimi spremembami, gospodarsko nestabilnostjo, neustreznimi javnimi storitvami in predvsem z našo nezmožnostjo, da bi razpoložljive vire in dobrine pravičneje delili.

Zato se velja vedno znova spomniti Maitrejevih besed:

»Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?« (Share International)

Te besede niso le obtožba. So predvsem poziv, da prebudimo sočutje, prepoznamo svojo skupno odgovornost in svetovne vire delimo tako, da bo vsak človek lahko živel dostojno življenje.

 

Vir: THE SHARING ECONOMY: Implementing Article 25 in the Twenty-First Century

Zakaj deliti

Svet, v katerem živimo, nedvomno zahteva temeljite spremembe. Vendar teh sprememb ne moremo obravnavati ločeno. Ni dovolj, da rešujemo samo en problem, na primer okoljsko krizo, hkrati pa zanemarjamo globalno neenakost. Prav tako ekonomske spremembe ne morejo biti uspešne, če ne upoštevajo okolja in omejitev planeta.

Zato se moramo problemov lotevati celovito in povezano, saj se med seboj prepletajo in drug drugega poglabljajo. Revščina, na primer, ni ločena od podnebnih sprememb, migracij, politične nestabilnosti in pomanjkanja dostopa do osnovnih dobrin.

Ali obstaja rešitev, ki bi lahko hkrati naslovila več kompleksnih in medsebojno povezanih globalnih problemov?

Morda je takšna rešitev ekonomija delitve. Poskusimo ugotoviti, zakaj in kako.

Ekonomija delitve je skupno ime za različne ukrepe in ekonomske modele na lokalni, državni in globalni ravni, ki s pravičnejšo delitvijo dobrin zagotavljajo, da ima vsak Zemljan dostop do osnovnih dobrin, potrebnih za dostojno življenje.

Zakaj je to pomembno?

Če je vsak človek preskrbljen vsaj z osnovnimi dobrinami, njegovo življenje in zdravje nista več neposredno ogrožena. To pomeni manj družbenih in ekonomskih konfliktov, manj prisilnih migracij in manj okoljskih pritiskov. Hkrati se povečajo razvojne možnosti revnih, zapostavljenih in degradiranih okolij.

Da bi bil takšen sistem sploh mogoč, morajo države medsebojno sodelovati. Predvsem morajo pravičneje deliti naravne vire, hrano, zdravila, znanstvena spoznanja in tehnologije. Takšno sodelovanje zmanjšuje možnosti za konflikte ter spodbuja skupno reševanje drugih problemov, na primer podnebne in okoljske krize.

Če države vire in dobrine delijo, namesto da jih kopičijo ali si jih prisvajajo, se postopoma oddaljujejo tudi od logike neomejenega kopičenja bogastva in nenehne gospodarske rasti. Ekonomija tako ni več namenjena predvsem ustvarjanju dobička, temveč zadovoljevanju človeških potreb in varovanju skupnega planetarnega doma.

Prav tako ne smemo zanemariti človeškega dostojanstva, ki je ljudem v skrajni revščini pogosto nedosegljivo. Pravičnejša delitev dobrin krepi medsebojno zaupanje, solidarnost in občutek pripadnosti eni človeški družini. S tem se povečujejo možnosti za mir, resnični razvoj in blaginjo celotnega sveta.

Našteli smo le nekaj prednosti, ki jih ekonomija delitve prinaša v primerjavi z današnjimi neustreznimi ekonomskimi modeli, ki v veliki meri temeljijo na sebičnosti, pohlepu, tekmovanju in kopičenju.

Zakaj torej ne bi poskusili z ekonomijo delitve?

Ceuta: migracije niso vzrok, temveč posledica

Špansko eksklavo Ceuta na severnoafriški obali je konec julija 2026 zajel množični prihod migrantov na špansko ozemlje. Po ocenah oblasti je iz Maroka po kopnem in morju v enem dnevu vstopilo približno 50.000 ljudi, pri čemer so se na meji in v morju odvijali kaotični prizori. V prerivanju, utopitvah in drugih nesrečah je umrlo več deset ljudi, podatki o številu žrtev pa se še vedno spreminjajo. Večina prišlekov se je v naslednjih dneh vrnila v Maroko ali pa so jih španske oblasti ob sodelovanju Maroka poslale nazaj. (Reuters)

Španija je v Ceuto napotila dodatne policijske in vojaške enote ter ob obali postavila plavajočo pregrado. Vlada Pedra Sáncheza je dogajanje označila za resno ogrožanje državne meje, obenem pa poudarila, da je položaj ob sodelovanju z Marokom stabilizirala v manj kot dveh dneh. Opozicija ji očita, da je nevarnost podcenila in da ni pravočasno ukrepala, medtem ko skrajna desnica zahteva še strožji nadzor meja in izgon vseh, ki so vstopili brez dovoljenja. (Reuters)

Dogajanje je sprožilo tudi ostre odzive v Evropski uniji. Nekatere države, med njimi tudi Slovenija, so zahtevale poostritev nadzora na notranjih in zunanjih evropskih mejah. Evropska komisija je napovedala tesnejše sodelovanje z državami, kot je Maroko, hitrejše vračanje migrantov in krepitev mejnih ovir. Humanitarne organizacije nasprotno opozarjajo, da represivni ukrepi in vse nevarnejše meje ne odpravljajo vzrokov migracij, temveč ljudi silijo na še bolj tvegane poti. (Guardian)

Za svojimi viri

Navežimo se na nedavni prispevek na tem blogu Blago da, ljudje ne z dne 19. julija 2026, v katerem smo zapisali:

»Iz revnejših držav (bivše kolonije) v bogate (bivše in nekatere nove kolonialne sile) skoraj nemoteno tečejo poceni naravni viri, blago in delovna sila. Hkrati pa se meje zapirajo pred "neproduktivnimi" ljudmi, ki jih pomanjkanje, konflikti in posledice tega neokolonialnega sistema silijo v beg.

Kam se odpravljajo? Naj se sliši še tako paradoksalno: za "svojimi" viri. Pomanjkanje teh virov namreč ustvarja bogastvo drugje – v bogatih državah. Zato ljudje prav tam iščejo možnosti za preživetje in dostojnejše življenje.«

V naslednjem zapisu, Nepotrebna lakota v svetu obilja z dne 26. julija 2026, pa smo navedli najnovejše podatke o svetovni lakoti in prehranski negotovosti:

»Z lakoto oziroma kronično podhranjenostjo se je leta 2025 spoprijemalo približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva (8,3 milijarde, julij 2026).«

»Leta 2025 je približno 2,1 milijarde ljudi oziroma 25,8 odstotka svetovnega prebivalstva doživljalo zmerno ali hudo prehransko negotovost.«

Pravi vzroki in posledice

Težko je spregledati očitno povezavo med vzroki in posledicami. Bogate države, med katere nedvomno spadajo tudi evropske države, se do nekdanjih kolonij in revnejših držav še vedno pogosto obnašajo kolonialno ter izkoriščajo njihove poceni naravne vire in delovno silo. Nekoč so to počele neposredno, z vojaško silo in političnim podrejanjem, danes pa predvsem posredno – prek svojih korporacij ter dolgov, trgovinskih pravil, carin, subvencij in drugih ekonomskih ukrepov.

Migranti so ljudje, ki v svojih državah nimajo možnosti za delo in dostojno življenje, včasih pa niti dostopa do hrane, vode, zdravstvenega varstva in drugih osnovnih dobrin. Zato poskušajo priti v države, kjer njihovi naravni viri, njihovo delo in poceni izdelki ustvarjajo bogastvo in obilje.

Ekonomske politike bogatih držav – Evropske unije, Združenih držav Amerike in nekaterih drugih gospodarskih sil – so zato med temeljnimi vzroki nesrečnih dogodkov v Ceuti in na številnih drugih mejah bogatega sveta. Migranti so kaznovani dvakrat: najprej zato, ker so doma prikrajšani za najosnovnejše dobrine in možnosti za dostojno življenje, nato pa še na mejah, kjer se z njimi pogosto ravna kot s kriminalci.

Medtem pravi krivci sedijo na čelu velikih podjetij in v vladah bogatih držav, tudi Slovenije. Odločajo o ekonomskih in trgovinskih politikah, ki omogočajo nadaljnje prisvajanje virov revnejših držav, hkrati pa zapirajo meje pred ljudmi, ki jih posledice teh politik silijo v beg. Španija je pri tem postala nekakšen grešni kozel, saj vlada premierja Pedra Sáncheza do migracij vendarle vodi nekoliko milejšo in bolj odprto politiko kot številne druge evropske države, v katerih se vse bolj uveljavljajo skrajna stališča in izrazito protimigrantski ukrepi.

Dokler ne bomo začeli odpravljati resničnih vzrokov migracij – prisvajanja virov revnejših držav, nepravičnih trgovinskih odnosov, prezadolženosti ter škodljivih ekonomskih politik, ki številne države ohranjajo v revščini in odvisnosti – se bodo dogajale večje ali manjše Ceute.

Lahko pa se odločimo za drugačno politiko: za sodelovanje, pravičnejše ekonomske odnose ter medsebojno delitev virov in dobrin. Takrat ne bomo potrebovali ne žičnatih ne betonskih ne plavajočih ograj, saj ljudem ne bo več treba zapuščati svojih domov, da bi lahko živeli dostojno in imeli zagotovljen dostop do osnovnih dobrin.