torek, 11. julij 2017

Druge zgodbe


V prispevku Nevarnost edine zgodbe smo dejali, da naš pogled na svet ne sme temeljiti samo na enostranskih oziroma edinih zgodbah. Da bi si ustvarili bolj resnično podobo sveta, v katerem živimo, moramo zato povedati še druge zgodbe. In številne med njimi so zares vznemirljive. Povejmo nekatere, morda po krivici zapostavljene zgodbe, morda pa za marsikoga tudi moteče, saj spodkopavajo nekatere izmed najbolj temeljnih resnic oziroma dogem sodobne družbe.

Zgodba 1: Medsebojna delitev dobrin

Čeprav je skorajda vsakomur jasno, da današnji ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, pohlepu in sebičnosti, povzroča okoljsko in družbeno uničenje, se ga še naprej krčevito oklepamo. Kot da ni druge alternative! Današnjo okoljsko, politično in družbeno zmedo lahko rešimo na enostaven način – z medsebojno delitvijo dobrin. V svetu, kjer živi že več kot sedem in pol milijard ljudi, si drugačne ekonomske zgodbe niti ne moremo zamisliti. Ekonomska tekma vseh z vsemi, čemur ekonomisti olepševalno rečejo konkurenčnost in ki poganja gospodarsko rast, je dobesedno pot v pogubo človeštva. Več o tem: Medsebojna delitev dobrin, Svet za vse

Zgodba 2: Maitreja

Pred natanko štiridesetimi leti, julija 1977, je v moderni svet vstopil Maitreja. Da bi razumeli, kdo je Maitreja, je treba nekatere zgodbe povedati povsem na novo, nekaterim pa dati nov pomen. Maitreja prihaja kot učitelj človeštva. Pripada skupini ljudi, ki so v dolgi evoluciji človeštva, preko številnih inkarnacij (z vidika človeštva) dosegli popolnost in zato ne potrebujejo nadaljnjih izkušenj v veliki šoli življenja na Zemlji (to pa je tudi cilj slehernega izmed nas). Ti ljudje, tako imenovani mojstri modrosti, ki jih vodi Maitreja, iz ozadja ves čas pomagajo človeštvu, zdaj pa – zaradi razvojne stopnje človeštva in kritične svetovne situacije – ponovno vstopajo na odprto sceno sodobnega sveta. Več o tem: Share Slovenija

Zgodba 3: Poplava nenavadnih pojavov

Skorajda nemogoče je popisati številne nenavadne pojave, ki se vsakodnevno pojavljajo po vsem svetu. Glavni mediji jih ves čas ignorirajo, če pa že pišejo o njih, jih dajo v nič ali se jim posmehujejo. Če bi o njih zgolj poročali, bi se morda marsikdo vprašal o resnici današnjega sveta. Poglejmo si nekatere od teh pojavov.

Liki v žitu so nenavadni pojavi v žitu, ki nastanejo dobesedno čez noč. Prikazujejo različne vzorce pravilnih oblik; žito v likih pa ni polomljeno, temveč upognjeno. Več o tem: Liki v žitu, Crop Circle Connector

Svetlobni krogi so neobičajni odsevi sončne svetlobe na stavbah. Namesto običajnega svetlobnega odseva na sosednjih stavbah, so vzorci drugačnih oblik, običajno okroglih z nenavadno obliko križa v sredini. Več o tem: Svetlobni krogi

Neznani leteči predmeti (NLP) že dolgo burijo domišljijo človeštva. Čeprav jih še zlasti hollywoodska filmska produkcija demonizira in povezuje z nekakšnimi invazijami na Zemljo, pa dejstva kažejo drugače. Na spletu in v obrobnih medijih je veliko posnetih pričevanj o pojavu NLP; čeprav gre morda tudi za ponaredke, pa je skorajda nemogoče, da v teh objavah ne bi bilo vsaj zrno resnice. Več o tem: Latest UFO Sightings, Latest UFO Sightings - Facebook, UFO Evidence, UFO Sightings Daily, Zvezda, UFO mainstream media coverage. Eden največkrat posnetih prizorov je nenavadni posnetek neznanega predmeta nad Jeruzalemom leta 2011: Jerusalem UFO Close Up, Jerusalem UFO 2011.

Povedali smo samo nekaj zgodb, ki so že dlje časa prisotne, a jih večinski mediji praktično ignorirajo. Zato so te zgodbe obsojene na obrobje javne pozornosti. Škoda, kajti te zgodbe lahko v marsičem spremenijo naš pogled na svet, ki je (še vedno) ujet v stoletja stare dogme in ideologije. Morda je končno napočil čas, da jih spremenimo.


Slika: Share Slovenija

četrtek, 6. julij 2017

Nevarnost edine zgodbe


Kaj vemo o Afriki? Da je revna, da v njej divjajo okrutne vojne. Povezujemo jo z malarijo, ebolo, virusom HIV. V Afriki je veliko terorizma, tisoči Afričanov dnevno bežijo v Evropo. Marsikdo najprej pomisli na lačne otroke in Afriko pozna samo po občasnih dobrodelnih akcijah. Morda se kdo spomni Nelsona Mandele, potem pa je znanje povprečnega Evropejca o Afriki bolj ali manj izčrpano. To je naša zgodba o Afriki. Edina zgodba.

Chimamanda Ngozi Adichie je uspešna nigerijska pisateljica, pesnica, učiteljica in tudi predavateljica. V svojem izjemnem predavanju Nevarnost edine zgodbe (The danger of a single story, TED) pravi: Edina zgodba ustvarja stereotipe. Težava s stereotipni ni to, da niso resnični, temveč, da so nepopolni. Povzročijo, da ena sama zgodba postane edina zgodba. Danes se hitro zadovoljimo z edino zgodbo – o Afriki, Siriji, terorizmu, revnih; o hrani, cepljenju; o Romih, beguncih, klošarjih, gejih itd. Običajno nam jo servirajo mediji; Facebook, Twitter. Ne potrudimo se poiskati še drugih zgodb, da bi se vsaj približali resničnejši podobi sveta v katerem živimo.

Chimamanda izhaja iz običajne nigerijske družine srednjega razreda, njen oče je profesor, mama pa uradnica. Spominja se, da so imeli hišnega pomočnika Fideja, ki je prihajal iz zelo revne družine. Ko so ga nekoč obiskali, je bila še kot deklica presenečena, da je Fidejev brat izdelal izjemno lepo košaro. Osupnilo me je, je dejala. Nikoli si ne bi mislila, da kdorkoli v tej družini lahko nekaj naredi. Vse, kar sem slišala o njih, je bilo to, kako so revni, tako je zame bilo nemogoče, da bi jih videla kakorkoli drugače kot revne. Njihova revščina je bila moja edina zgodba o njih.

Ko je šla pri devetnajstih letih študirati v ZDA, je v marsičem presenetila svojo sostanovalko, saj se ni vklopila v njeno edino zgodbo: Moja ameriška sostanovalka je bila šokirana nad mano. Vprašala me je, kje sem se naučila tako dobro govoriti angleščino. In bila je zmedena, ko sem rekla, da je v Nigeriji angleščina uradni jezik. Vprašala me je, če lahko posluša, kar je imenovala mojo "plemensko glasbo," in je bila potem zelo razočarana, ko sem zavrtela kaseto Mariah Carey. Domnevala je, da ne znam uporabljati pečice. Kar me je presunilo, je bilo to: smilila sem se ji, še preden me je videla. Njen pogled name, kot Afričanke, je bilo na nek način pokroviteljsko, dobromisleče pomilovanje. Moja sostanovalka je poznala samo eno zgodbo o Afriki. Eno zgodbo o katastrofi. V tej edini zgodbi ni bilo možnosti, da so ji Afričani podobni v kakršnemkoli smislu. Ni bilo možnosti za bolj kompleksna čustva od pomilovanja. Ni bilo možnosti povezati se z njimi kot soljudmi.

Chimamanda pravi, da je v Afriki res veliko problemov, katastrof. Vendar obstajajo tudi druge, lepše zgodbe, in pomembno je, da se govori tudi o njih: Vedno sem čutila, da je nemogoče se popolnoma povezati s krajem ali človekom, če se ne povežem z vsemi zgodbami tega kraja in tega človeka. Posledica edine zgodbe je, da ljudem ukrade dostojanstvo. Naše dojemanje enakosti človeštva je tako oteženo. Poudari, kako smo si različni, namesto tega, kako smo si podobni.

Chimananda v nadaljevanju edino zgodbo povezuje z močjo: Nemogoče je govoriti o edini zgodbi, če ne govorimo o moči. V jeziku igbo obstaja beseda, na katero vedno pomislim, ko razmišljam o strukturi moči v svetu; to je "nkali." Je samostalnik, ki v površnem prevodu pomeni "biti večji od drugega." Tako kot sta naš ekonomski in politični svet, tako so tudi zgodbe definirane po načelu nkalija: kako so povedane, kdo jih je povedal, kdaj so povedane, koliko zgodb je povedanih, je odvisno od moči.

Na koncu svojega izjemnega predavanja, ki si ga je ogledalo že preko 12 milijonov ljudi (možno si ga je ogledati tudi s slovenskimi podnapisi) Chimananda pravi: Zgodbe so pomembne. Pomembno je imeti veliko zgodb. Zgodbe so uporabljene za razvrednotenje in zavajanje. Ampak zgodbe se uporabljajo tudi za krepitev in očlovečenje. Zgodbe lahko zlomijo človeško dostojanstvo, lahko pa ga tudi popravijo. Ameriška pisateljica Alice Walker je o tem pisala o svojih sorodnikih z juga, ki so se preselili na sever. Predstavila jim je knjigo o življenju na jugu, ki so ga pustili za sabo. "Sedeli so okoli, sami brali knjigo, poslušali mene, kako sem jim jo brala; in povrnil se je neke vrste raj." Rada bi končala s to mislijo: Ko zavrnemo edino zgodbo, ko spoznamo, da ni nikoli ene same zgodbe kateregakoli kraja, s tem pridobimo neke vrste raj.

Ne sprejmimo ene in edine zgodbe, še zlasti, če nam jo pove nekdo s pozicije moči. Zgodbe o ljudeh, skupinah, narodih, državah, kontinentih ne morejo biti ene same zgodbe; še posebej, če so namenjene zavajanju, razvrednotenju, sovraštvu. Potrudimo se, poiščimo in povejmo še druge zgodbe, ki ljudem, skupinam in narodom vračajo spoštovanje in dostojanstvo. To zahteva sicer več napora, a le tako bomo ustvarili drugačen, boljši svet.

Prav tako ne smemo pristati na edino zgodbo v politiki in ekonomiji. Politiki in ekonomisti nas pogosto prepričujejo, da je edino njihova zgodba (oziroma ideologija) prava. Tudi profesorji in učitelji imajo radi edine zgodbe in od študentov ter učencev pričakujejo edine odgovore. In tako naprej.

Povejmo še druge zgodbe.


Slika: Slowking: Chimamanda Ngozi Adichie, 2013, Wikipedia



nedelja, 2. julij 2017

Neenakost in ekonomija delitve


Da je neenakost eden ključnih problemov današnjega sveta, danes priznavajo celo organizacije in povezave, ki so desetletja zagovarjale ekonomski sistem, ki je vzrok za zdajšnjo dramatično neenakost. Svetovni gospodarski forum – nekakšna elita globalizacije – ki združuje bankirje, direktorje korporacij, tehnokrate, politike in novinarje, je v letošnjem poročilu o globalnih tveganjih (The Global Risks Report 2017), na prvo mesto postavil naraščajoče dohodkovne in premoženjske razlike oziroma vse večjo globalno neenakost.

Tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki povezuje najbogatejše svetovne države, priznava, da neenakost ni dobra za nikogar. Generalni sekretar organizacije pravi:

Dosegli smo prelomno točko. Neenakosti ne smemo več obravnavati kot nekaj obrobnega. V središče razprave moramo postaviti vprašanje, kako porazdeliti koristi gospodarske rasti. Naše poročilo "Skupaj v istem čolnu, zakaj manj neenakosti koristi vsem" in naše delo na vključujoči rasti (inclusive growth) jasno kaže, da ne sme biti kompromisa med rastjo in enakostjo. Nasprotno, odpiranje priložnosti lahko spodbudi večjo ekonomsko uspešnost in izboljša življenjski standard po vsem svetu!

Organizacije, ki so ves čas spodbujale ekonomsko konkurenčnost (tekmovalnost) in gospodarsko rast, zdaj končno spoznavajo, da to ni prava pot, da gre pravzaprav za zelo nevarno smer, v katero se giblje človeštvo. Vsekakor je dobro, da so to (končno) ugotovili, vprašanje pa je, če so rešitve, ki jih predlagajo, dobre. Vključujoča rast sicer zveni lepo:

Vključujoča rast je gospodarska rast, ki ustvarja priložnosti za vse segmente prebivalstva in distribuira koristi povečane blaginje, tako v denarnem kot nedenarnem smislu, pravično v celotni družbi.

V resnici pa v OECD niso ponudili ničesar novega, na prvo mesto (ekonomske) politike še vedno postavljajo gospodarsko rast. Nadaljnja gospodarska rast pa pomeni nadaljnje uničevanje okolja. Poglejmo si nekaj številk. Če gospodarstvo raste po stopnji 3,5 % (takšno rast zagovarjajo ekonomisti, saj omogoča dovolj velike dobičke in točno takšno stopnjo globalne gospodarske rasti za leto 2017 napoveduje Mednarodni denarni sklad), se njegov obseg v 20 letih podvoji ali kar petkrat v enem stoletju.

Vsakih 20 let se torej podvoji število izdelkov – avtomobilov, letal, oblačil, izdelkov za dom itd.; podvoji se poraba energije in izkoriščanje naravnih virov, podvoji se količina odpadkov itd. Mogoče se vse ne povečuje po enakih stopnjah, a v celoti gledano se obseg globalne ekonomije podvoji približno na vsakih 20 let. In takšne gospodarske rasti Zemlja ne more več dolgo zdržati.

Resnično pomembno je, da razumemo nekaj: NE POTREBUJEMO ŠE VEČ GOSPODARSKE RASTI! Obseg proizvodnje dobrin v svetu ŽE ZDAJ povsem zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb VSEH ljudi na planetu. Poglejmo samo hrano, kot najbolj osnovno človekovo dobrino. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za prehrano 10 milijard ljudi; v letu 2017 pa nas na planetu živi dobrih 7,5 milijard. Pa vendar danes za lakoto trpi približno 842 milijonov ljudi. Ne potrebujemo torej še več hrane, temveč njeno pravičnejšo delitev.

Ekonomija delitve - ekonomski sistem prihodnosti

V resnici moramo narediti ključen obrat: ekonomski sistem ne sme več temeljiti na gospodarski rasti in dobičkih, v središče ekonomskega sistema moramo postaviti človeka, njegove (materialne) potrebe in dobrine, ki mu omogočajo zadovoljevanje teh potreb. Za to potrebujemo zgolj določen obseg dobrin ter bistveno drugačen proces njihove delitve (distribucije) in uporabe. Zato takšen ekonomski sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je sistem, ki slehernemu Zemljanu zagotavlja dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (hrana, primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje), pa tudi širših potreb, ki so povezana s kakovostnim bivanjem v mirnem in zdravem okolju. To je mogoče storiti na različne načine: v okviru globalne delitve ključnih dobrin; z univerzalno pravico do zdravstvenega varstva in izobraževanja; z univerzalnim temeljnim dohodkom, s souporabo ter izmenjavo dobrin in tako naprej. Ni potrebno kupiti vsega, kar potrebujemo, mnogo stvari si lahko preprosto delimo med seboj.

Ekonomija delitve je resnično vključujoča ekonomija. Vključujoča ekonomija ni nič drugega kot ekonomija, ki slehernemu Zemljanu zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v blaginji. Ekonomija delitve ne izključuje nikogar, kajti vsakdo ima pravico do dostojnega, človeka vrednega življenja. In vsakdo v nekem obdobju svojega življenja opravlja delo v korist celotne skupnosti, kar vključuje tudi delo v gospodinjstvu, vzgojo otrok, skrb za starejše in bolne, skrb za živali in okolje itd. Zato ima vsakdo pravico do dostopa do osnovnih dobrin, tudi takrat, ko zaradi kakršnega koli vzroka ni zmožen opravljati družbeno koristnega dela.

Ekonomija delitve ne bo popolnoma odpravila neenakosti, omogočila pa bo, da bo sleherni Zemljan živel človeka vredno življenje, da ne bo trpel pomanjkanja in bo tako imel osnovo za razvijanje svojih potencialov. Na teh temeljih lahko zgradimo planet blaginje, miru, zdravja in resničnega razvoja.



Slika: Obscene Inequality – Eight men’s wealth equals half the world