Prav žalostno je videti, kako neizmerno zakoreninjen je vzorec razmišljanja, da nas edino še več tekmovalnosti, še več konkurenčnosti, še več (gospodarske) rasti lahko popelje iz globoke krize v katero smo zabredli. Težave zdravimo ravno s tistim, kar nas je pripeljalo v težave.
Govorimo o mednarodnem sodelovanju, a se hkrati neusmiljeno spopadamo – z vojaškim ali z ekonomskimi orožji – za planetarne dobrine, ki bi jih bilo, če bi ravnali drugače, lahko za vse dovolj.
Govorimo o gospodarski rasti, a v resnici nam gre zgolj za še večje količine izdelkov in storitev (in seveda dobičkov), ki so neštevilnim Zemljanom skoraj povsem nedostopni.
Govorimo o solidarnosti, a pomagamo zgolj nekaterim; tistim, ki se nam bodisi smilijo bodisi so nam tako ali drugače blizu.
Govorimo o skrbi za okolje, a ta se neha takoj, ko sta ogrožena naše udobje in ugodje.
Temeljita sprememba
V resnici moramo naše vzorce razmišljanja in z njim naša ravnanja temeljito spremeniti. Kajti v resnici ‟živimo na enem planetu, ki je naš skupni dom. Vsi smo, kljub vsej naši raznolikosti, pripadniki ene družine – človeštva. Zatorej je edini možni način našega skupnega so-bivanja, da si delimo naše skupne dobrine in da z njimi ravnamo karseda skrbno in odgovorno. Samo tako lahko (pre)živimo skupaj, v miru, in samo tako lahko ustvarimo človeka vredno prihodnost.”