četrtek, 21. december 2023

Kdo visoko leta


V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je o besedi "evforija" med drugim zapisano: "bolnikovo pretirano dobro počutje in razpoloženje". (SSKJ) Nič bolj natančnega kot ta opredelitev ne more opisati trenutnega stanja na borzah vrednostnih papirjev, blaga in denarja. Čeprav se svet sooča s številnimi velikimi krizami, se borzni indeksi vztrajno dvigajo preko vseh meja (MMC). Kot že tolikokrat v zgodovini se bo tudi ta evforija sprevrgla v svoje nasprotje, ki ga bodo spremljali padci, razočaranje, izguba premoženja in morda tudi nova ekonomska kriza. Globalni ekonomski sistem je že dolgo bolnik, in to v veliki meri prav zaradi delovanja špekulativnih borz.

Po veliki gospodarski krizi leta 2008, ki jo je predvsem sprožilo obsežno špekuliranje z nepremičninskimi finančnimi instrumenti, je ekonomski sistem lahko preživel samo z obsežnimi finančnimi injekcijami držav. Tu lahko razmišljamo o zdravstveni simboliki, vendar bi bil izraz "infuzija" še bolj primeren. Ogromna finančna sredstva so bila kot infuzija za hudo "bolan" ekonomski sistem. Seveda so se države za to pomoč zadolžile pri velikih finančnih ustanovah, predvsem centralnih bankah. Ti dolgovi so še dodatno breme za sedanje ekonomske razmere. Centralne banke so spustile ključne obrestne mere celo do negativnih vrednosti, da bi pocenile vrednost denarja, in s tem zadolževanja. Zgodba se je ponovila z novimi infuzijami denarja tudi v času kovidne krize med leti 2020 in 2022, za katero je sledila visoka inflacija, predvsem kot posledica čezmernih količin denarja v obtoku.

Velik del tega denarja pa ni dosegel tako imenovanega realnega ekonomskega sektorja (denar je po svoji naravi pripomoček pri menjavi dobrin), temveč se je stekal na borze. Lahko dostopen poceni denar je omogočal nenehno rast borz oziroma njihovo napihovanje. Kljub slabšanju stanja globalnega ekonomskega sistema ter poglabljanju revščine in neenakosti se borze neprestano širijo. Pri tem je ključno razumeti, kako delujejo borze.

Čeprav uradno gre za investiranje oziroma vlaganje denarja v podjetja (delniške družbe), blago (zlato, nafta, kovine, pšenica, koruza itd.), denarne valute in kompleksne izvedene finančne instrumente, se na borzah predvsem špekulira. Tudi v tem primeru se lahko zatečemo k SSKJ, ki opredeljuje špekulacijo kot "posel, ki izkorišča padanje in dviganje cen na tržišču za hitro pridobivanje (velikega) dobička; ukvarjanje s takimi posli špekulacije na borzi."

Pri tem je treba poudariti, da je špekuliranje danes postalo visokotehnološki posel, ki ga predvsem vodijo veliki finančni skladi, banke, podjetja, pokojninske družbe itd. Gre za špekulativno finančno industrijo, kjer posle krmarijo superhitri računalniki, zmogljivi algoritmi in umetna inteligenca, ki izvajajo nakupovanje in prodajo v izjemno kratkem časovnem obdobju. Visokofrekvenčno trgovanje (High-Frequency Trade) pomeni, da računalniški algoritmi v eni sekundi lahko izvedejo veliko število transakcij z določenim finančnim instrumentom (delnice, valute itd.). Za izvedbo ene same transakcije je že dovolj zgolj 10 milisekund (milisekunda je tisočinka sekunde). Ker se cene na borzah neprestano spreminjajo, je mogoče z razlikami v ceni med nakupom in prodajo ustvariti visoke dobičke. Če je to mogoče v le 10 milisekundah, si lahko predstavljamo, kako obsežni so lahko zaslužki. Vse to poteka brez dejanskega dela, brez ustvarjanja nove vrednosti, zgolj z neprestanim špekuliranjem.

Veliko denarja, ki so ga države v letih po veliki finančni krizi vnesle v finančni obtok, se je torej znašlo na borzah. Ko se začnejo cene borznih indeksov dvigovati, se sproži evforija, ki pritegne številne ljudi, vključno s tistimi, ki niso profesionalni špekulanti. In tako se krog sklene: bolj ko ljudje kupujejo, bolj spodbujajo rast cen in še več se jih pridruži temu trendu.

Dokler se na koncu ne zgodi nekaj, kar obrne smer navzdol. Tega trenutka ni mogoče natančno napovedati, prav tako ni jasno, kaj bo sprožilo padce borznih indeksov. A eno je gotovo: ko vse hitro narašča, se bo ta obrat zagotovo zgodil. Vedno se je. In kdor je opazoval dogajanje v letu 2023 ter pozna zgodovino borznih zlomov, skoraj zagotovo lahko trdi, da "pot navzdol" ni več daleč.

Borze so dejansko nekaj, česar v današnjem svetu ne potrebujemo. So izjemno škodljive, saj prispevajo k poglabljanju globalne neenakosti – povzročajo obsežno revščino in lakoto na eni strani ter ustvarjajo gigantsko bogastvo manjšine na drugi strani. Poleg tega borze ovirajo normalno delovanje ekonomskega sistema družbe ter otežujejo načrtovanje državnih in drugih izdatkov, saj povzročajo neprestana cenovna nihanja ključnih svetovnih dobrin, kot so pšenica, koruza, soja, plin, kovine, energenti, itd.

Verjetno iz vsega povedanega lahko sklepamo, da se bo borzni zlom zgodil kmalu. Morda bomo takrat spoznali, da ne potrebujemo borznega špekuliranja, temveč stabilen oziroma zdrav ekonomski sistem, ki bo usmerjen v zadovoljevanje materialnih potreb ljudi. Brez stalne cenovne negotovosti in finančnih špekulacij bomo morda prepoznali, da potrebujemo predvsem dobrine in storitve, ki jih z bolj premišljenim upravljanjem lahko pravičneje delimo med vse ljudi. S tem bi dosegli blaginjo, vzpostavili mir in v miru skrbeli za svoje okolje.

Za tiste, ki vztrajajo pri borzah v upanju na "brezdelen" ali lahek zaslužek, pa velja stara modrost: "Kdor visoko leta, nizko pade".

ponedeljek, 18. december 2023

Mir, človekove pravice in božič


Gaza, Zahodni breg in Izrael, kjer trenutno divja kruta vojna (kar pač velja tudi za vse druge vojne), predstavljajo območje velike simbolike. Ti kraji so tesno povezani s tremi velikimi svetovnimi religijami – judovstvom, krščanstvom in islamom (izrazi so povzeti po Wikipediji, vrstni red pa izhaja iz starosti posamezne religije). Konflikti na tem območju segajo v desetletja, stoletja, dejansko pa že tisočletja v preteklost. Na tem relativno majhnem koščku Zemlje je zgoščeno več občutenj in čustev kot kjer koli drugje – po eni strani je veliko sovraštva, maščevanja in zamer, po drugi strani pa občudovanje, čaščenje, pripadnost in ljubezen. Zato je izjemno pomembno, da storimo vse, kar je v naši moči, za vzpostavitev miru na tem območju, saj to lahko pomembno prispeva tudi k miru v drugih delih sveta.

Kdaj, če ne prav ob božiču, bi bil bolj ustrezen trenutek za dosego miru na tem območju? Božič, čeprav izvorno krščanski praznik, danes predstavlja globalno praznovanje, ki presega svoj verski izvor. Božič simbolizira rojstvo Kristusa – rojstvo svetlobe; skoraj vsa starodavna ljudstva so praznovala to obdobje, ko se je dan začel daljšati. Hkrati svetloba predstavlja tudi simbol dobrega, ki premaga temo – zlo; ljubezen, ki premaga sovraštvo in ločenost, kar je ključno za vzpostavitev miru. Božič je torej (globalni) simbol luči, ljubezni in miru.

Letošnji božič je zato še posebej pomemben. Se zmoremo končno uskladiti in zaživeti drug ob drugem ter odpuščati pretekla sovraštva? Nenazadnje nas vse svetovne religije učijo prav tega. Razmišljajmo pa še širše. Kje danes najdemo "svete" zapise, ki izhajajo iz vseh svetovnih religijskih tradicij? Predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic.

V tem dokumentu, ki je bil sprejet v Parizu pred 75 leti na ruševinah grozovite 2. svetovne vojne, so zajete težnje človeštva, ki zagovarjajo pravice vseh ljudi do življenja; dostojanstva, medsebojnega spoštovanja, enakosti in enakopravnosti; svobode misli, verovanja in gibanja; zdravja in blaginje ter miru. Lahko bi rekli, da gre tudi za izražanje ljubezni do bližnjega (oziroma sočloveka na splošno), če se želimo izraziti bolj religiozno.

Iz deklaracije izhaja cela vrsta dokumentov, konvencij in zavez, še posebej pa v Ciljih trajnostnega razvoja, ki jih je človeštvo skupaj sprejelo in potrdilo, prav tako v Parizu, leta 2015. Cilji trajnostnega razvoja pomembno vključujejo – poleg odprave revščine, lakote, neenakosti in podobno – tudi skrb za naše skupno okolje.

Božič je, priznajmo si, prerasel v globalni praznik predvsem zahvaljujoč komercializaciji. Žal je tako postal praznik materializma, sebičnega potrošništva, pohlepa korporacij in uničevanja planeta zaradi čezmerne (in izrazito neenakomerne) porabe globalnih dobrin. Na nas je, da ga preoblikujemo in ga uskladimo z izvornim Kristusovim načelom ljubezni in miru, v obliki, ki je prilagojena potrebam in izzivom sodobnega časa.

Zakaj torej ne bi praznovali božiča na drugačen način?

Nič ni bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za mir v svetih krajih treh religij – v Gazi, na Zahodnem bregu in v Izraelu ter drugod po svetu.

Prav tako ni nič bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot ignoriranje gigantskega potrošniškega aparata, ki nas prefinjeno prepričuje, da moramo množično kupovati nepotrebna darila, kičaste lučke in okrasje ter prirejati veličastne božične večerje.

Nič ne more biti bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za ohranjanje okolja.

In nenazadnje, nič ni bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za medsebojno delitev globalnih dobrin, s čimer bi vsakomur omogočili zadovoljevanje osnovnih potreb ter zdravje in blaginjo.

sobota, 9. december 2023

Svoboda, enakost in pravičnost za vse


10. decembra 2023 mineva 75 let od sprejetja enega najpomembnejših dokumentov v zgodovini človeštva: splošne oziroma univerzalne deklaracije človekovih pravic. V tem prelomnem dokumentu so zapisane neodtujljive pravice, ki pripadajo vsakomur ne "glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino," kot je zapisano v 2. členu te deklaracije. Svetovni dan človekovih pravic obeležujemo na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic.

Tema letošnjega dneva človekovih pravic je "svoboda, enakost in pravičnost za vse". Čeprav je del sveta deležen pravic, ki izhajajo iz deklaracije in so del nacionalnih ustav ter zakonov, pa jih še mnogo več živi v skrajni revščini in vojnih razmerah, številni so izkoriščani, ponižani, trpinčeni, ali pa so jim kako drugače kratene njihove pravice. Poglejmo si samo nekaj primerov, kako številnim ljudem po svetu so kršene temeljne človekove pravice, ki so za nas nekaj samoumevnega.

"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva." (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo se je leta 2022 po svetu s pomanjkanjem hrane spopadalo med 691 in 783 milijoni ljudi, pri čemer je povprečje znašalo 735 milijonov. To pomeni povečanje za 122 milijonov ljudi v primerjavi z letom 2019, pred pandemijo COVID-19. Hkrati pa vemo, da danes na svetu pridelamo dovolj hrane za 10 milijard ljudi; v letu 2023 nas na planetu živi 8 milijard. (Ekonomija delitve)

"Vsakdo ima pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti." (3. člen)

V Gazi je bilo do 8. decembra, torej v dveh mesecih, ubitih več kot 17.000 Palestincev, od tega več kot 7.000 otrok, ranjenih pa je bilo 46.000 ljudi. Dva milijona ljudi živi v popolnoma nečloveških razmerah stalnega bombardiranja, pomanjkanja hrane, vode, energije; okupacije, poniževanja itd. (Aljazeera)

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen, 1. odstavek)

2,4 milijarde ljudi (29,6 odstotka svetovnega prebivalstva) nima stalnega dostopa do hrane, kar se meri z zmerno ali hudo negotovostjo preskrbe s hrano. (FAO)

Eden od štirih ljudi na Zemlji v svojem domu nima primernega ​dostopa do pitne vode, skoraj polovica Zemljanov pa nima primerno urejenih sanitarij. (UNICEF)

Več kot polovica svetovnega prebivalstva – 4,5 milijarde ljudi – nima primernega dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev; v letu 2019 pa sta imeli približno dve milijardi ljudi finančne težave zaradi izdatkov za zdravje iz lastnega žepa, vključno s 344 milijoni ljudi, ki živijo v skrajni revščini. (WHO)

"Vsakdo ima pravico do izobraževanja. Izobraževanje je brezplačno vsaj na osnovnih in temeljnih stopnjah. Izobraževanje na osnovni stopnji je obvezno. Tehnično in poklicno izobraževanje je splošno dostopno; visokošolsko izobraževanje je vsem enako dostopno na podlagi doseženih uspehov.

Izobraževanje je usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Spodbuja razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in rasnimi ali verskimi skupinami ter podpira dejavnosti Organizacije združenih narodov za ohranjanje miru."
(26. člen, 1. in 2. odstavek)

Najnovejši podatki organizacije UNESCO kažejo, da se je od leta 2021 število otrok, ki ne obiskujejo šole, povečalo za 6 milijonov in zdaj znaša 250 milijonov.


Kaj nam povedo ti podatki? Predvsem nam govorijo o naši brezbrižnosti, samozadovoljstvu, pohlepu, sebičnosti in tudi krutosti. V globalnem svetu, v času naprednih komunikacijskih tehnologij, ne moremo reči, da "ne vemo", da "nismo vedeli", da "se to nas ne tiče". Človekove pravice so univerzalne, splošne, in potemtakem morajo resnično veljati za vse. Ne smemo živeti v svojih malih svetovih in se ukvarjati samo s svojimi malimi problemi, medtem ko velik del sveta trpi. To je nečloveško.

Uveljavitev človekovih pravic po vsem svetu pomeni, da si moramo medsebojno deliti globalne dobrine in sodelovati. Drugače ne moremo rešiti globalnih problemov. In če jih ne bomo rešili, se bomo nazadnje morda tudi sami znašli v statistikah kršitev človekovih pravic, ki smo jih opisali.

Splošna deklaracija človekovih pravic ni samo prazno naštevanje pravic, temveč je dokument, ki bi nas moral zavezovati k aktivnemu prizadevanju – da vsakomur omogočimo uživanje teh pravic. Da torej končno zaživimo na planetu miru in blaginje.

četrtek, 16. november 2023

Zakaj ekonomija delitve?


Ekonomija delitve v prvi vrsti predstavlja nov način razmišljanja o svetu, v katerem živimo; o naših medsebojnih odnosih, ciljih in prioritetah. Na prvi pogled se zdi, da govorimo zgolj o ekonomskem področju, v resnici pa se ekonomija delitve dotika skorajda vseh družbenih področij in ključnih problemov današnjega sveta. Kaj imajo skupnega podnebna in okoljska kriza, globalna neenakost, migrantska kriza, vojaški in politični konflikti, kriza medčloveških odnosov in vrednot itn.? V presečišču teh kriz bomo vselej našli ekonomsko področje.

Zakaj je ekonomsko področje tako pomembno? Zato, ker je od tega področja odvisna naša blaginja, v najbolj temeljnem smislu pa naše življenje oziroma preživetje. Hrana, oblačila, zdravila, stanovanja, računalniki, transportna in komunikacijska sredstva, izobraževanje – seznam ekonomskih dobrin je skorajda neskončen. Ekonomija je dobesedno temelj našega bivanja v fizičnem telesu.

Za današnji ekonomski sistem, ki je svoj razcvet doživel v 20. stoletju, je značilen predvsem hiter tehnološki razvoj in neprestana gospodarska rast – v tem smislu velja za uspešnega. Vendar pa so si rezultate tega hitrega razvoja v veliki meri prisvojile države, ki so bile že v izhodišču bolj razvite. A tudi znotraj teh držav so bile koristi zelo neenakomerno porazdeljene. Zato imamo danes v svetu in tudi znotraj držav globok prepad med revnimi in bogatimi. Ta velika neenakost sproža skrajno revščino, lakoto, neželene migracije, družbene konflikte in tudi vojne.

V začetku 20. stoletja je po svetu živelo 1,6 milijarde ljudi, ob koncu stoletja pa že 6 milijard. Danes (2023) nas je 8 milijard, zaradi česar so zahteve po naravnih virih vedno večje. Kljub temu pa to ni glavna težava. V samem jedru obstoječega ekonomskega sistema leži zahteva po nenehni gospodarski rasti, saj je le tako mogoče ustvarjati nove in nove dobičke – ta prizadevanja poganjajo pohlep, sebičnost ter želja po moči in bogastvu. Posledično to zahteva vedno večje izčrpavanje naravnih virov, in prav zaradi tega smo dosegli (ali že presegli) meje zmožnosti planetarnega okolja. Okolje ne zmore več obnavljati svojih virov, preobremenjeno je s strupi, radioaktivnimi odpadki, plastiko in seveda toplogrednimi plini. Posledice so vidne v obliki naravnih katastrof, revščine, migracij, družbenih konfliktov in vojn.

Reševanja nakopičenih problemov smo se lotili na zelo nenavaden način, ki ga imenujemo "zeleni prehod". Nove tehnologije bodo morda res pripomogle k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov (pod pogojem, da se uvajajo po vsem svetu), vendar pa se s tem še povečujejo potrebe po naravnih virih, na primer za izdelavo električnih avtomobilov, solarnih panelov, vetrnih elektrarn, jedrskih elektrarn in podobno. Ker se nove tehnologije uvajajo ob nespremenjenih ekonomskih vzorcih – tekmovalnost (konkurenčnost), gospodarska rast, dobiček kot osrednji cilj gospodarskih dejavnosti in komercializacija družbenih dejavnosti – se v resnici nič ne spreminja. Pravzaprav se krize, omenjene v besedilu, le še poglabljajo. Zato mnogi danes govorijo o polikrizi, ki ji lahko rečemo kar splošna kriza človeštva.

Zato je nujno, da se ključne spremembe začnejo na ekonomskem področju. Ker ekonomija neposredno vpliva na blaginjo in kakovost življenja vseh ljudi, moramo preseči miselnost, ki trenutno oblikuje ekonomski sistem. Tekmovanje za dobrine, sebičnost in pohlep moramo preoblikovati v sodelovanje, medsebojno delitev dobrin in zmernost. Dobrin je dovolj za osnovne potrebe vseh ljudi, zato moramo ekonomski sistem prilagoditi tako, da bo vsakomur omogočil dostop do osnovnih dobrin. Hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje so osnovne dobrine, ki bi morale biti dostopne vsakemu Zemljanu. To lahko dosežemo z uvedbo ekonomije delitve.

Šele ko bomo vsakomur omogočili zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, bomo lahko učinkovito začeli reševati tudi druge ključne probleme človeštva. Ko se bodo vsi ljudje počutili ekonomsko varne, bomo s tem postavili trdne temelje za mir in učinkovito reševanje okoljskih ter podnebnih problemov. Z uvedbo ekonomije delitve bomo prvič v zgodovini človeštva lahko zares govorili o pravičnosti, sočutju in nenazadnje ljubezni do drugih.

sobota, 11. november 2023

Bomo gledali stran, ko umirajo otroci


"Vsakdo ima pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti."
"Nikogar se ne sme podvreči mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju." (3. in 5. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

"Otrok mora uživati posebno varstvo. Z zakonom ali na drug način mu je treba omogočiti, da se bo v svobodi in dostojanstvu razvijal fizično, psihično, moralno, versko in družbeno zdravo in normalno. V zakonih, sprejetih za varstvo otroka, naj bo otrokova korist poglavitno vodilo." (2. načelo Deklaracije o otrokovih pravicah, 1959)

"Države pogodbenice priznavajo, da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja. Države pogodbenice bodo v največji možni meri zagotovile otrokovo preživetje in razvoj." (6. člen Konvencije o otrokovih pravicah, 1989)

"EU in države članice morajo spoštovati, varovati in spodbujati pravice otrok. Vse politike EU z vplivom na otroke morajo biti načrtovane ob upoštevanju otrokovih koristi." (Evropska komisija: Pravice otrok)

Začeli smo naštevanjem nekaj ključnih dokumentov in zavez, ki so povezani z zaščito otrok, ki jih Konvencija o otrokovih pravicah (1989) opredeljuje kot "vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let".

Te visokoleteče besede pa nadaljujmo z neusmiljeno statistiko. Po zadnjih podatkih je bilo v Gazi od 7. oktobra do 10. novembra (35 dni) 2023 ubitih vsaj 11.078 ljudi, od tega vsaj 4506 otrok in 3027 žensk. To pomeni, da je vsak dan konflikta v Gazi umrlo približno 128 otrok. Če vemo, da je v slovenskih osnovnih šolah približno 19 otrok v enem oddelku, potem je to tako, kot bi v Gazi vsak dan umrlo več kot za šest in pol osnovnošolskih razredov otrok.

Medtem ko državljani tako imenovanega razvitega sveta vstopamo v praznično božično-novoletno obdobje leta – z nakupi, lučkami, obdarovanji, praznovanji, sejmi – območje severne Gaze postaja "pekel na Zemlji", kot je 10. novembra na tedenski novinarski konferenci v Ženevi dejal Jens Laerke, tiskovni predstavnik Urada ZN za usklajevanje humanitarnih zadev.

Na prvi pogled se morda zdi, da se nas izraelsko-palestinski konflikt ne tiče neposredno. To je pač tam nekje daleč. Mi pa tukaj samozadovoljno živimo svoja življenja. Pač ne gre tako. Živimo v globalnem okolju, kupujemo stvari iz celega sveta, potujemo po svetu, vpeti smo v svetovne gospodarske in finančne povezave, povezuje nas internet, imamo eno podnebje itd. Zato ne moremo reči, da se nas dogodki drugje ne tičejo. Če ne drugega, bo izraelsko-palestinski konflikt sprožil nov begunski val, morda novo energetsko krizo, inflacijo…; se nas to res ne tiče? Po drugi strani pa gre za nas kot človeška bitja. Smo res lahko tako vsakdanje normalni, brezbrižni, medtem ko v Gazi vsak dan umre za več kot šest osnovnošolskih razredov otrok?

Kot državljani evropske države imamo možnost, da se javno izrečemo (pisno, ustno, na demonstracijah, s pozivi politikom, s peticijami, s humanitarno pomočjo…), da se ustavi nasilje v Gazi, Ukrajini in povsod drugje. Izkoristimo to možnost. Zavzemimo se za mir, za prekinitev spopadov, za politične rešitve konfliktov. Nenazadnje nas k temu zavezujejo deklaracije, konvencije in zaveze, ki smo jih omenili na začetku.

Predvsem pa ne glejmo stran, ko umirajo otroci. Nič hujšega ni na svetu.

torek, 7. november 2023

Praznovati božič 2023?


Čeprav je do božiča še približno mesec in pol, je morda zdaj najprimernejši čas za razmislek o tem velikem krščanskem prazniku. Če razumemo pomen tega praznika, bi morali letošnje praznovanje preprosto opustiti. To so pred nekaj dnevi sklenili v Svetu cerkvenih voditeljev v Jordaniji. Božični bazarji, božične lučke, božični nakupi, božična obdarovanja, podobe Božička na vsakem vogalu itd. so že tako in tako v popolnem nasprotju z obeležitvijo Kristusovega rojstva, še zlasti v luči okrutne vojne v Palestini, v zgodovinskih krajih Jezusovega rojstva in delovanja. Če dobro razmislimo, je božič že dolgo predvsem praznik nakupov, blišča, dobičkov; skratka, skrajno skomercializiran trgovski projekt. Kaj pa, če bi ga letos praznovali v skladu z njegovim bistvom kot praznik ljubezni, luči, sočutja in pomoči – še zlasti za najrevnejše ljudi po svetu, otroke v Gazi in drugje. Mar ne bi bilo pravo praznovanje tudi prizadevanje za mir v svetu? In za okolje?

V prej omenjenem Svetu cerkvenih voditeljev v Jordaniji so sprejeli odločitev, da se bodo letos odpovedali božičnim bazarjem, glasbenim prireditvam in obdarovanju otrok. Prav tako ne bo okraševanja, praznovanja pa bodo omejena izključno na religiozne molitve in obrede. Darila, ki bi jih sicer namenili cerkvi, bodo usmerjena v pomoč prebivalcem Gaze, hkrati pa voditelji vernike in druge pozivajo, naj tudi sami prispevajo za pomoč trpečemu prebivalstvu Gaze.

Globalni praznik sočutja, medsebojne delitve dobrin in miru

Božič se že dolgo ne tiče le vernih kristjanov, ampak je prerasel v globalni praznik. Zato bi morali– kristjani in drugi – resno razmisliti, kakšen smisel ima tekanje za darili, okraševanje domov in mest, praznovanje za obloženimi mizami in podobno. Morda pa res živimo v tako temačnem svetu, da ga skušamo na vsak način razsvetliti. Vendar zato ne potrebujemo zunanje bleščave, temveč notranjo luč, ki jo simbolizira rojstvo Kristusa.

Mar ni ta luč tista, ki nas vodi v sočutje in ljubezen do drugih? A sočutja in ljubezni ne izražamo z obloženimi mizami in na razsvetljenih bazarjih, polnih kiča, temveč s konkretnimi dejanji in prizadevanji za mir ter za blaginjo drugih. V času vojne v Palestini, kjer dnevno umre ali je ranjenih več deset otrok, je praznovanje božiča, kot smo ga vajeni v zadnjih letih – s prazničnimi nakupi, božičnim drevesom, razsvetljenimi mesti, polnimi mizami dobrot in bogatimi darili – skorajda cinično. Vsekakor pa to izraža naše nerazumevanje sveta, v katerem živimo.

Demonstrirati in kako drugače zahtevati mir, darovati dobrodelnim organizacijam ali kako drugače pomagati svetovnim revežem, poskrbeti za okolje (darila namreč precej obremenjujejo globalno okolje) in podobna dejanja so v resnici pravo praznovanje božiča. Morda pa bi res lahko prisluhnili cerkvenim voditeljem v Jordaniji in letos opustili božič oziroma ga praznovali drugače – v prizadevanju za mir in pravičnejšo delitev globalnih dobrin.

petek, 20. oktober 2023

Kako lahko gledate te ljudi umirati


"Po vsem svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo niti najosnovnejšega za preživetje; prepolna so jih mesta mnogih najrevnejših držav sveta. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?" (Maitreja, sporočilo št. 11, 5. januar 1978)

Po zadnjih podatkih se je v letu 2022 na svetu kar 783 milijonov ljudi soočalo z lakoto (UN News). Če upoštevamo, da ima Evropska unija, ki šteje 27 članic, skupno 448 milijonov prebivalcev (Wikipedia), postane ta številka še bolj alarmantna. Leta 2022 je bilo približno 29,6 odstotka svetovnega prebivalstva, to je 2,4 milijarde ljudi, zmerno ali resno prehransko ogroženih, kar pomeni, da niso imeli dostopa do ustrezne hrane.

Te številke postanejo še bolj nerazumljive, ko spoznamo, da zdajšnja pridelava hrane zadošča za prehrano približno 10 milijard ljudi (Journal of Sustainable Agriculture), medtem ko na Zemlji trenutno živi osem milijard ljudi.

Podobno visoke številke veljajo tudi za vodo. Najnovejši podatki kažejo, da kar 26 odstotkov svetovnega prebivalstva (2 milijardi ljudi) nima dostopa do primernega vira pitne vode, 46 odstotkov (3,6 milijarde ljudi) pa nima dostopa do primernih sanitarij (Unesco).

V svetu, kjer je dovolj osnovnih dobrin za vse ljudi, pomeni pomanjkanje dostopa do teh dobrin, kot sta voda in hrana, dejanski zločin, kot poudarja Maitreja. Onemogočanje dostopa do hrane tudi samo enemu človeku že predstavlja kršitev zakonov, ustave, konvencij in deklaracij, ki smo se jim zavezali. Kaj šele, ko gre za milijone ali celo milijarde ljudi, ki so jim te osnovne pravice kršene. Res bi nas moralo biti sram, da kot posamezniki in kot družbena skupnost to dopuščamo.

Splošna deklaracija človekovih pravic predstavlja najvišji "zakon", ki so se mu zavezale vse države sveta. Čeprav sama deklaracija ni pravno zavezujoč dokument, pa iz nje izhaja Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki je bil podpisan 16. decembra 1966 v New Yorku in je začel veljati 3. januarja 1976. Ta pakt vsebino deklaracije prevaja v pravno zavezujoče določbe. Pravica do hrane, zapisana v 11. členu tega pakta, je še dodatno opredeljena v Splošni opombi št. 12, Pravica do ustrezne prehrane, ki je bila sprejeta leta 1999.

Dostop do hrane je za vsakogar ne le pravica, ampak je tudi zakonska obveza vseh držav, kar je še dodatno zapisano v ustavah in zakonih posameznih držav. Zato je prikrajšanje ljudi za njihove najosnovnejše pravice – dostop do hrane in vode – zločin. Vendar pa gre pri tem tudi za etični in moralni vidik, torej za našo človečnost. Spomnimo se besed Maitreje: "Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?"

torek, 26. september 2023

Svet pada s tečajev


»Svet pada s tečajev. Geopolitične napetosti naraščajo, globalni izzivi se kopičijo, mi pa smo se očitno nezmožni enotno odzvati,« je pred kratkim v generalni skupščini OZN dejal generalni sekretar OZN Antonio Guterres (Dnevnik). Z generalnim sekretarjem se lahko samo strinjamo. Zdi se, da vsi skupaj samo nekaj čakamo. Da se bodo stvari uredile. A nič ne pomaga; zmedo, ki smo jo ustvarili, lahko reši samo človeštvo samo. V nadaljevanju izpostavljamo tri ključne probleme sodobnega sveta, ki jih moramo končno začeti reševati na globalni ravni v duhu sodelovanja in pravičnosti; to so vojne, globalna neenakost, podnebna in okoljska kriza.

Vojne

Na prvem mestu so vojne; trenutno v svetu poteka 6 večjih, 14 »srednjih« in 22 »manjših« oboroženih konfliktov (Wikipedia). Čeprav gre za največji in najbolj nevaren problem človeštva – vsaka vojna lahko eskalira v jedrsko, še zlasti, če so vanjo vpletene jedrske velesile – ga je mogoče najhitreje rešiti. Tako rekoč takoj. Treba je zgolj razglasiti premirje in začeti s pogajanji. Le-ta so lahko dolgotrajna in naporna, orožje pa lahko potihne že jutri. Nič novega in doslej nevidenega. Zato je ta problem v vsej svoji zapletenosti dejansko enostaven. Kar pomeni, da gre za svojevrsten oksimoron.

Danes skorajda nihče več ne verjame, da se na primer vojna v Ukrajini lahko razplete z orožjem. Od te vojne imajo koristi samo še orožarske korporacije, ki kujejo bajne dobičke. Vsi ostali bodisi neposredno trpijo bodisi posredno čutijo posledice te strašne vojne. Vse države, ki pošiljajo orožje na katero koli vojno območje in ignorirajo mirovne pobude, so soudeleženke v vojni. Tudi Slovenija. Smo militatna in militaristična država? Ne, smo pa poslušna država. Preprosto ne upamo si na glas izreči in prizadevati za mir. Alternative miru ni oziroma je – totalno uničenje. Si to želimo?

Globalna neenakost

Na drugem mestu je globalna neenakost. V resnici globalna neenakost povzroča mnogo več žrtev in tragedij kot vse vojne skupaj. Letno zaradi lakote in z njo povezanih bolezni umre približno 9 milijonov ljudi, lani (2022) pa je v vseh vojaških konfliktih umrlo 238.000 ljudi. Ne gre za to, da bi zmanjševali pomen katerih koli žrtev, toda nikakor ne smemo pozabiti na žrtve neusmiljene korporativne vojne za naravne vire in dobičke. Ta vojna je po svoji naravi ekonomska, povzroča pa smrti milijonov ljudi, ki ostanejo brez vsega in zaradi lakote ter skrajne revščine umirajo počasi in v strašnih mukah.

Vendar se o lakoti in skrajni revščini danes skorajda ne govori. Raje občudujemo ekscentrične bogataše tipa Musk in Bezos, ki s svojim ekstremnim bogastvom osvajajo vesolje, si podaljšujejo življenje ali pa si kupujejo stotine milijonov dolarjev vredne jahte. Prav nič mar pa nam ni za milijone brezimnih ljudi, ki nimajo dovolj hrane niti za spodoben obrok – po zadnjih podatkih je danes v svetu kar 783 milijonov ljudi, ki gredo vsak dan spat lačni. Neenakost je zlo, ki ga niti obsodimo ne, kaj šele, da bi ga poskušali izkoreniniti.

Le redki politiki reševanje neenakosti postavljajo v svojo agendo. Podnebne spremembe so res velikanski izziv, a brez miru in bolj pravične delitve globalnih virov, jih ne moremo rešiti. Globalna neenakost je dejansko največji problem človeštva. Vojne, kot smo rekli, lahko rešimo hitro, če le obstaja politična volja za to. Globalna neenakost pa zahteva spremembo naše ekonomske paradigme v smeri bolj pravične delitve globalnih virov. Govorimo nič manj kot o potrebi po ekonomiji delitve.

Podnebna in okoljska kriza

Čeprav politiki – predvsem zaradi velikega pritiska javnosti – podnebne spremembe postavljajo na sam vrh svojih političnih agend, pa imajo pogosto figo v žepu. Tako imenovani zeleni prehod je resda potreben, a zgolj z (dragimi) električnimi avtomobili in s solarnimi paneli ne bomo rešili podnebne krize. Samo s skupnim globalnim pristopom – kar vključuje ohranjanje in širjenje gozdov, zmanjšanje prometa, zmernejše življenje itd. – se lahko soočimo s to veliko krizo človeštva. A če prej ne rešimo vojn in problematike obsežne revščine (neenakosti), so prav vsi ukrepi zaman, saj najrevnejši ljudje in najrevnejše države nikoli ne bodo v ospredje postavile podnebnih in okoljskih težav, kajti preživetje je vselej na prvem mestu. Zato so očitki revnim ljudem in revnim državam, da premalo storijo za okolje, cinizem brez primere.


Seveda so ti trije ključni problemi človeštva medsebojno tesno prepleteni, vsi ostali problemi človeštva pa so z njimi tesno povezani. Nezaželene migracije in družbeni nemiri so na primer posledica vojn, globalne neenakosti (revščine) ali podnebnih sprememb.

Tri ključne probleme človeštva lahko rešimo samo z mednarodnim sodelovanjem, kar je le drugi izraz za to, da se »odzovemo enotno«. Brez tega ne gre.


Najprej objavljeno na portalu Za.misli: Svet pada s tečajev
Slika kreirana s pomočjo umetne inteligence

Poplave marsikaj naplavijo


Katastrofalne poplave v začetku letošnjega avgusta so po že tako težkem mesecu skorajda vsakodnevnih neurij uničile dobršen del Slovenije. Poplave so poplavile in odplavile številne domove, podjetja, kulturne domove, šole, vrtce, ceste, mostove in drugo infrastrukturo. Poleg velikanske materialne škode in človeških žrtev pa so poplave močno zaznamovale tudi celotno družbeno skupnost. Velika vodna sila je naplavila marsikaj. Tako dobro kot slabo.

Začnimo z dobrim. O takojšnjem odzivu gasilcev skorajda ni treba izgubljati besed. Ti se pri vsaki nesreči odzovejo nemudoma, zato je bilo tudi žrtev na srečo malo. Gasilski dom v vsakem mestu, kraju in v vsaki vasi je nekaj izjemno dragocenega. Civilna zaščita, ki je aktivirala različne profesionalne in prostovoljne reševalne in druge enote, vključno z vojsko, je prav tako hitro in odlično opravila svoje delo. Potem seveda krajani prizadetih območij, ki so takoj začeli z reševanjem življenj in premoženja, pa naj je šlo za njihovo ali sosedovo.

Že kmalu so začeli prihajati prostovoljci, ki so opravili nešteto ur prostovoljnega dela. Tudi številni, predvsem mali podjetniki, so s svojo mehanizacijo in z drugimi stroji ter pripomočki opravili veliko brezplačnega in dragocenega dela. Prav tako so se hitro organizirale dobrodelne organizacije in začele zbirati pomoč in jo nemudoma tudi deliti. Odzvala se je praktično celotna Slovenija, komajda kdo ni prispeval vsaj nekaj evrov, nekateri pa so podarjali avtomobile, stanovanja, belo tehniko itd. Ni, da ni, bi lahko rekli.

Tudi politični organi – od države do lokalnih skupnosti – so se hitro organizirali in nemudoma začeli sprejemati ukrepe. Vlada je razglasila dan solidarnosti, ki se je navkljub nekaterim kritikam izkazal za dobro potezo. Lokalne skupnosti, ki so bile najbolj prizadete, so seveda nemudoma zavihale rokave. Župani so bili takoj na terenu in organizirali vse razpoložljive lokalne vire pomoči. Tudi mediji so s terenskim poročanjem in z drugim obveščanjem opravili veliko in koristno delo. Morda smo še koga pozabili omeniti, vendar pod črto lahko rečemo, da je bil odziv prostovoljcev, organiziranih reševalnih enot, vojske, politike, dobrodelnih organizacij, nekaterih podjetij, medijev in državljanov na splošno hiter, odločen in odličen.

Nadaljujmo s slabim. Verjetno še najmanj slabi so bili večni nergači in kritiki, še zlasti spletni, ki skritizirajo vse, kar se skritizirati da. A to se da ignorirati. Nekateri politiki in nekdanji politiki so si pošteno zavihali rokave in poprijeli za lopate – a seveda obvezno pred kamerami. A tudi to je nenazadnje bolje kot nič. Ustvarili so si dragocen material za prihodnje volitve, na primer evropske prihodnje leto. Nekateri pa preprosto ne morejo brez Instagrama.

Potem pa so tu zavarovalnice in banke. One živijo na drugem planetu. Imajo velikanske dobičke, a se do pike držijo svojih neživljenjskih klavzul in zloglasnega »drobnega tiska«. Slovenske banke so samo v prvih petih mesecih letošnjega leta ustvarile kar 437,7 milijona evrov dobička pred davki. To pomeni 2,9 milijona evrov na dan, če štejemo tudi sobote in nedelje. So bankirji tako zelo garali, tudi za vikende? Ne, prebivalcem in podjetjem so denar posojali za visokih obrestnih merah, njihov denar pa hranili po nizkih obrestih. Denar dela denar: 24 ur na dan, 365 dni v letu.

Čeprav je cela država solidarna, banke in zavarovalnice ne morejo biti. Zakaj že? Pravijo, da bi bilo ogroženo njihovo poslovanje, njihova kapitalska ustreznost. Kar je neumnost. Nihče noče tega. »Ogrožen« je samo njihov dobiček, visoke nagrade in bonusi vodstvenih delavcev. Morda bi se bankirji in zavarovalničarji kdaj pa kdaj vendarle lahko spomnili, da se tudi oni vozijo po javnih cestah, mostovih, da nekdo skrbi za infrastrukturo, ki jo uporabljajo itd.

Prav tako nekako pogrešamo vselej glasne »influencerske« podjetnike, ki gredo takoj »v luft«, če se samo omeni progresivno obdavčenje, dvig prispevne stopnje (na primer za dolgotrajno oskrbo starejših in dolgotrajno bolnih) ali dvig minimalne plače. Zdaj pa jih nekako ni slišati? A morda se motimo. Morda potihoma pripravljajo pomoč prizadetim v poplavah. Nikomur ne želimo delati krivice.

Skratka, katastrofalne poplave so naplavile marsikaj. Najprej izjemno sočutje, solidarnost in sodelovanje državljanov, prostovoljnih in profesionalnih reševalcev, politike, medijev, številnih podjetnikov itd. Razkrile pa so tudi velikanski pohlep, brezbrižnost in ignoranco tistih, ki že tako imajo največ.


Najprej objavljeno na portalu Za.misli: Poplave marsikaj naplavijo

torek, 29. avgust 2023

Ekonomski cunami


Letošnje leto, še zlasti poletje, nam ne prizanaša z naravnimi katastrofami. Čeprav so vremenski pojavi siloviti in nepredvidljivi, pa vendar niso presenetljivi. Poznamo vzroke in vemo za posledice. Vzrok so podnebne spremembe, ki so »delo človeških rok«. Posledice vidimo povsod po svetu. Vemo tudi za rešitve, čeprav se morda vsi ne strinjamo z vsemi. Zagotovo je ključna rešitev sprememba našega načina življenja in sprememba obstoječe ekonomske paradigme – tega se najbolj otepamo, zato raje govorimo o t. i. zelenem prehodu, ki je le del rešitve, zagotovo pa ne ključni. Zmernejše življenje in manjša potrošnja, na drugi strani pa ekonomski razvoj, ki ne temelji na neprestani gospodarski rasti, in bolj pravična distribucija globalnih dobrin – te rešitve (za zdaj še) niso na mizah političnih in ekonomskih odločevalcev.

Ekonomski sistem, ki temelji na konkurenčnem boju oziroma bolj natančno na vojni za dobrine ter neprestani gospodarski rasti, pa ne generira le podnebnih sprememb, ki nadalje povzročajo migracije, družbene in tudi vojaške konflikte, temveč tudi pogoste ekonomske krize. Spomnimo se tiste iz leta 2008, ki pa je le bolj prepoznavna kriza, dejansko pa so ekonomske krize po svetu skoraj tako pogoste kot suše in poplave. Ekonomske krize so »naravni pojav« obstoječega ekonomskega sistema, ki mu lahko rečemo kapitalistični, neoliberalni ali kakor koli pač. Ekonomske krize niso posledica nakopičenih svetovnih problemov, pač pa je današnji ekonomski sistem temeljni vzrok za največje probleme človeštva – podnebne spremembe, uničeno okolje, revščino, lakoto, migracije, družbene krize, vojne in še bi lahko naštevali.

Neprestane gospodarske rasti ne poganjata niti konkurenčnost niti svobodni trg, temveč jo omogoča strahovito neokolonialno izkoriščanje revnih držav, revnih ljudi in okolja. Svobodna tržna ekonomija je zgolj šolski model, ki ga poučujejo na ekonomskih fakultetah. In ta model nima nobene zveze z resničnostjo, kajti danes energijo, hrano, vodo, zemljo, finance, digitalne tehnologije, medije, orožje ter drugo blago obvladuje le nekaj velikih monopolnih korporacij, ki pa delujejo preko tisočerih blagovnih znamk. A te so le pesek v oči, saj ustvarjajo zgolj navidezno konkurenčnost, medtem ko je dejansko lastništvo korporacij in s tem naravnih virov – preko zapletenih borznih transakcij in manipulacij – trdno v rokah nesramno bogatih družinskih fevdov. Prav ste prebrali, danes lahko govorimo o spoju fevdalizma in kapitalizma v svojih najslabših različicah. In ti neizmerno bogati lastniki korporacij (monopolov oziroma fevdov) z lahkoto »kupujejo« politični vpliv v navidezno demokratičnih državah.

Vendar tudi ta ekonomski sistem stoji na trhlih temeljih. Samo z gigantskimi napori (beri: z velikanskimi finančnimi injekcijami) centralnih bank in vlad najbogatejših držav se ta ekonomski sistem ohranja pri življenju. Že pri zadnjih poplavah smo lahko videli, da živimo v dveh vzporednih svetovih. V enem so žrtve poplav, prostovoljci, gasilci, civilna zaščita in številna mala podjetja, v drugem svetu živijo banke, borze in zavarovalnice. Oni so iz drugega planeta. Oni se ukvarjajo z dobički in bajnimi zaslužki. Nesreče so vselej dobre poslovne priložnosti. Vprašajte ekonomiste. Solidarnost? Kaj je že to?

Čeprav je napovedovanje ekonomskih kriz bolje zaupati šlogaricam, Babi Vangi in Nostradamusu kot pa ekonomskim strokovnjakom, pa vendarle lahko vidimo temne oblake, ki bodo kmalu poplavili destruktivni ekonomski sistem in povzročili njegov zlom, z začetkom na globalnih borzah. Visoki državni dolgovi, vztrajna inflacija na Zahodu in deflacija na Kitajskem, gospodarska vojna med ZDA in Kitajsko ter posredniška med ZDA in Rusijo vse bolj razjedajo »stari red«.

Morda pa res potrebujemo takšen ekonomski cunami, ki bo odplaknil ta nepravični in uničevalni sistem. Takrat bomo morda začeli razmišljati, da potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo zadovoljeval potrebe vseh ljudi in ki bo deloval v okviru omejitev planetarnega okolja. Morda se nam bo takrat ekonomija delitve zdela dober temelj za prihodnost. Dotlej pa ohranimo duha sočutja, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki smo ga tako množično izražali po nedavnih katastrofalnih poplavah. Še kako ga bomo potrebovali.

Objavljeno na Za.misli

torek, 15. avgust 2023

Sočutje, solidarnost, sodelovanje, medsebojna delitev


"Sam ne morem obstajati. Obstajam le v odnosu do ljudi, stvari in idej."
(Krishnamurti)

Kaj je tisto, kar povezuje družbeno skupnost? Kaj je vezivo oziroma "lepilo" družine, lokalne, državne ali katere koli družbene skupnosti? Zakaj se sploh združujemo v skupnosti? Običajno najdemo odgovor na ta vprašanja šele, ko nas doleti nesreča, katastrofa, izredne razmere.

Kot posamezniki ne moremo obstajati. Ne v materialnem ne v psihološkem smislu. Dojenček je najbolj nebogljeno bitje na Zemlji. V živalskem svetu se mladiči zelo hitro postavijo na noge in dokaj hitro poskrbijo zase. Človeški "mladič" pa običajno potrebuje leto dni, da shodi in več kot desetletje, da postane relativno samostojen. Družbenost in družabnost sta nam dobesedno položeni v zibko. Ali povedano drugače: ljudje smo družbena in družabna bitja ali pa nas sploh ni.

Obstajamo torej samo v odnosu do drugih ljudi – do staršev, skrbnikov, prijateljev, učiteljev, partnerjev in vseh drugih, ki tvorijo neko družbeno skupnost. Vrsta, kakovost, "barva" teh odnosov pa nam daje skupnostni karakter, ki se lahko tako kot pri posamezniku spreminja. Kakšne so danes družbene skupnosti?

Morda nam pomaga, če se spomnimo znamenite izjave pokojne britanske premierke, železne lady, Margaret Thatcher iz leta 1987:

"Družba ne obstaja. So posamezni moški in ženske in so družine."

Ta izjava je temelj sodobnega narcističnega, individualističnega, samozadovoljnega, tekmovalnega in konkurenčnega sveta oziroma takšnih medčloveških odnosov. Takšen svet sicer ni nastal z Margaret Thatcher, je pa le-ta v vlogi vplivne britanske premierke, v letih 1979 do 1990, pomembno pripomogla, da danes živimo v takšni družbi. Marsikdo je ponotranjil to njeno izjavo, ki še danes pomembno vpliva na naše medsebojne odnose in s tem na družbo kot celoto – v lokalnem in globalnem smislu.

Velja poudariti, da je še zlasti ekonomski sistem danes v dobršni meri realiziral ideje Margaret Thatcher in njenega tesnega ideološkega zaveznika Ronalda Reagana. Zato so danes privatizacija, deregulacija, komercializacija, dobiček (za vsako ceno), (neprestana) gospodarska rast, brezkončno in brezsramno izkoriščanje narave ter ljudi temelji ekonomskih politik. Takšen ekonomski sistem povzroča družbeni in naravni razkroj; podnebne spremembe in obsežno revščino; ekonomske in družbene krize, ki se pogosto nadaljujejo v vojne itd.

Vendar družba (na srečo še) obstaja. Tega se zares zavemo šele ob katastrofah. Kot so bile na primer nedavne poplave v Sloveniji. Če bi res veljalo, da "družba ne obstaja", potem bi bili "posamezni moški, ženske in družine" prepuščeni sami sebi. Pa niso. Ljudje, ki prizadetih niti poznajo ne, ki morda še slišali niso za njihovo vas ali mesto, so poprijeli za lopate, prispevali denar, dobrine in kar koli drugega je bilo potrebno. Poleg posameznikov so na pomoč nemudoma priskočile prostovoljske (gasilci, reševalci itd.) in državne strukture. Pri tem moramo državo razumeti kot organizirano obliko družbene skupnosti na različnih ravneh.

Očitno je, da so globoko v nas še vedno trdno zasidrani družbeni temelji, ki so nam omogočili preživetje in razvoj tekom tisočletij. To pa so sočutje, solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Pomislite najprej na družino kot najmanjšo družbeno skupnost. Do drugih članov družine (sorodnikov) smo sočutni; jim pomagamo oziroma darujemo, ko je treba; sodelujemo in si z njimi delimo dobrine. Seveda družine niso idealne skupnosti, a govorimo o prevladujočih družinskih odnosih.

V dobršni meri smo te družinske odnose "prenesli" tudi na lokalne (vasi, mesta, občine) in državne skupnosti. Država je tako naša širša družina. Danes smo možni razmišljati tudi o "družini" narodov, kar do neke mere predstavlja Evropska unija. Le redki pa so se danes zmožni identificirati s človeštvom kot svojo najširšo družino, ki jo (sicer pomanjkljivo) predstavlja Organizacija združenih narodov (OZN).

Vse bolj jasno nam postaja, da ključne probleme človeštva lahko rešimo samo na globalni ravni. Podnebne spremembe, lakoto, revščino, migracije, vojne, ekonomske krize lahko rešujemo samo s sodelovanjem, solidarnostjo, sočutjem in medsebojno delitvijo dobrin – na globalni ravni. Ne potrebujemo nekakšne globalne vlade, temveč globalno skupnost sodelujočih držav, ki so zmožne sočutja, solidarnosti in kar je najpomembneje – medsebojne delitve dobrin. Zakaj tega ne poskusimo v okviru OZN? Mar ni ta organizacija nastala z namenom, da skupaj ustvarimo globalno blaginjo in mir. Smo tega zmožni?

Nekateri pravijo, da prebivalci Slovenije (in drugih držav) "stopimo skupaj" le, ko nas doletijo katastrofe. Vendar to ne drži. Tako govorijo tisti, ki globoko v sebi, morda nezavedno, verjamejo, kar je verjela Margaret Thatcher: "Družba ne obstaja. So posamezni moški in ženske in so družine." Tako pogosto slišite govoriti politike in ekonomiste.

Velika večina ljudi pa verjame v in vsakodnevno prakticira medčloveške oziroma družbene odnose, ki temeljijo na sočutju, solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Ob katastrofah pa ti odnosi dobesedno izbruhnejo na širši, državni ravni in popolnoma prevladajo nad narcističnimi, individualističnimi, samozadovoljnimi, tekmovalnimi in konkurenčnimi odnosi, ki so "udomačeni" zlasti v ekonomskem sistemu družbe. Ekonomski sistem pa vemo, da zaradi svoje pomembne vloge proizvodnje, pridelave in distribucije materialnih dobrin ter storitev, močno vpliva na politiko.

Na nas je, da v družbeno skupnost in še zlasti v njen ekonomski sistem vgradimo medčloveške odnose, ki so resnično "lepilo" sleherne družbene skupnosti: sočutje, solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Naj ne prevladajo samo ob katastrofah. In kar je najpomembneje: te odnose se naučimo izražati tudi v okviru naše najširše družine – človeštva. Kajti le tako lahko rešimo največje težave človeške družine: podnebne spremembe, lakoto, revščino, migracije, vojne, ekonomske krize. V nasprotnem primeru bomo omagali pod bremenom vse pogostejših in vse hujših katastrof.


Objavljeno tudi na Za.misli

petek, 28. julij 2023

O sočutni ekonomiji


"Temeljna zamisel knjige Sočutna šola je, da potrebujemo učenje sočutja. To je sicer kot potencial naravno v vsakem človeku, vendar je na začetku njegovega življenja nerazvito in šibko. Oseba zato spontano čuti sočutje do določenih bitij, do najbližjih na primer, medtem ko so do drugih in bolj oddaljenih vede drugače – lahko celo sovražno, ker jih ne pozna, ne razume in se jih boji.
Bistveno je, da se ljudje lahko učimo. Učenje po definiciji pomeni ustvarjanje novega. Torej se lahko naučimo novih oblik vedenja in delovanja, novih oblik tega, kar želimo imeti med seboj.
Lahko se učimo o dobrih dejanjih." (Dr. Dušan Rutar: Sočutna šola. Za-misli, 2023, str. 22)

Berem izjemno knjigo dr. Dušana Rutarja Sočutna šola. V današnji sebični in tekmovalni družbi ne potrebujemo ničesar bolj kot sočutje. In dobra novica je, da se o njem lahko učimo. To je naloga sočutne šole. Znanje, ki ga pridobimo v sočutni šoli pa še zlasti potrebujemo na družbenem področju, ki je ključni generator sebičnosti, pohlepa, tekmovalnosti in uničevanja narave – ekonomsko področje. Se potemtakem lahko naučimo sočutne ekonomije? Seveda, saj se ljudje lahko učimo, učenje pa po definiciji pomeni ustvarjanje novega, kot pravi dr. Rutar. Razmislimo torej o sočutni ekonomiji.

Besedno zvezo sočutna ekonomija je prvi uporabil ruski ekonomist in nekdanji sovjetski diplomat dr. Stanislav Mešnikov (1927 – 2014), in sicer septembra 1990 na konferenci Art Meets Science and Spirituality in a Changing Economy (Umetnost sreča znanost in duhovnost v spreminjajoči se ekonomiji) v Amsterdamu. Poudaril je, da je njegovo zanimanje za sočutno ekonomijo bolj kot biologija spodbudila religija. Na okrogli mizi na omenjeni konferenci je sedel skupaj z Dalajlamo, ki ga je tudi navdihnil, da je namesto besede »altruizem« uporabil besedo »sočutje«. (dr. Stanislav Mešnikov: K ekonomiji sočutja, 1993).

Kakšna bi lahko bila sočutna ekonomija? Čeprav je o sočutju veliko opredelitev, uporabimo kar Mešnikovo:

"Sočutje je občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči. Je psihološki in verski koncept, ki ga lahko obravnavamo kot pomembnega za področje ekonomije in druge humanistične vede, ki proučujejo človeško vedenje ter njegov vpliv na blaginjo in odnose med ljudmi."

Da je sočutje občutek za trpljenje in težave drugih že vemo, a pojmovanje ekonomije kot ene izmed humanističnih ved, ki proučuje človeško vedenje in njegov vpliv na blaginjo ter odnose med ljudmi, ni nekaj, kar bi nam zvenelo domače. Kajti večina ekonomijo danes razume kot vedo, ki se ukvarja predvsem s pridelavo in proizvodnjo izdelkov (in storitev) ter njihovo prodajo, bančništvom in drugimi dejavnostmi, ki imajo za cilj (maksimalen) dobiček za posameznika in podjetja oziroma gospodarsko rast na širši družbeni ravni. Slednje velja predvsem za ekonomski sistem, ki ga imenujemo kapitalistični oziroma (svobodno) tržni. Njegovo nasprotje pa je komunizem/socializem.

Kateri sistem je najboljši? Dr. Mešnikov pravi, da je odvisno od kriterijev, ki jih uporabljamo. Običajno uporabljamo dva:

– najbolj učinkovit sistem, ki proizvaja več dobrin in storitev na prebivalca ali na enoto glede na skupni vložek kapitala in dela;

– najbolj pošten in pravičen, ki zagotavlja, da sta dohodek in bogastvo distribuirana tako, da je revščina čim manjša in da je vsem članom družbe zagotovljen vsaj minimalni življenjski standard, ki ga družba sprejema.

Dr. Mešnikov pri tem poudarja, da so "dolgoletne zgodovinske izkušnje pokazale, da ta dva kriterija nista nujno medsebojno združljiva. Najučinkovitejši sistem morda ni ravno pravičen ali pošten. Najbolj pošten in pravičen sistem pa morda ni zelo učinkovit." Po prvem kriteriju običajno prepoznamo kapitalističen, po drugem pa socialističen oziroma komunističen sistem. Čeprav se zdi, da je socialističen/komunističen ekonomski model danes poražen, pa so bili, kot pravi dr. Mešnikov, "državni posegi v gospodarstvo, socialna država, davčna prerazporeditev bogastva in dohodka v korist najmanj srečnih slojev družbe in nekateri drugi vidiki sodobne kapitalistične družbe dejansko izposojeni iz arzenala kolektivizma."

Zato pravzaprav ne moremo govoriti o »čistem« kapitalizmu, temveč o ekonomskem sistemu, ki je bil primoran vključiti mnoge elemente, ki jih pripisujemo socialističnemu oziroma komunističnemu sistemu. "Vse sodobne družbe, ki se imenujejo kapitalistične, so dejansko postale mešane ekonomije, v katerih zasebna lastnina sobiva s kolektivnimi in državnimi oblikami, trg pa živi ob boku netržnih oblik in mehanizmov. Ta 'mešanica' se razlikuje od države do države, vendar je vedno prisotna," poudarja dr. Mešnikov.

Lahko pa dodamo, da se danes ta »mešanica« ponovno nagiba v smer »čistega« kapitalizma na račun težko pridobljenih socialnih pravic in pravičnosti ter okolja. Zato je danes tudi znotraj uspešnih industrializiranih kapitalističnih držav še vedno precej oziroma vse več revščine, zato je naše okolje vse bolj uničeno. Mar ne bi bila sočutna ekonomija potemtakem tista, ki bi lahko transformirala današnje mešane ekonomije, se sprašuje dr. Mešnikov. Mar ni sočutje neločljivi del človeške narave?

Čeprav je v razvitejših državah vendarle možno razmišljati o sočutni ekonomiji, predvsem zaradi državljanskih aktivnosti in protestov, pa je ta zgodba povsem drugačna na globalni ravni. "Najtežja naloga je implementacija pravičnosti oziroma kriterija sočutja, ustrezno uravnoteženega z ekonomsko učinkovitostjo, na svetovni ravni. To pomeni redistribucijo bogastva in dohodka od bogatejših k revnejšim državam in jim pri tem pomagati, da postanejo same ekonomsko učinkovitejše," pravi dr. Mešnikov.

Sočutje pomeni občutiti trpljenje in težave drugih in jim tudi pomagati. Vendar sočutna ekonomija presega zgolj občasne izraze dobrodelnosti, značilne za današnje bogate države, ki so pogosto zgolj dejanje slabe vesti (ker preveč trošimo na račun revnih). Pravi izraz sočutja je lahko le oblikovanje takšnega ekonomskega sistema, ki bo vsakomur zagotovil dovolj dobrin in storitev (vsaj) za zadovoljevanje osnovnih potreb (minimalni življenjski standard), kar z drugimi besedami pomeni, da nikomur ne bo treba trpeti zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev, kot so hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Zato v okvir sočutne ekonomije zagotovo lahko uvrstimo ekonomijo delitve, ki se v prvi vrsti ukvarja s pravičnejšo in poštenejšo redistribucijo (kriterija sočutja) oziroma delitvijo virov tako znotraj držav kot tudi na globalni ravni.

Kot nam je v uvodu predstavil dr. Dušan Rutar, je sočutje "kot potencial naravno v vsakem človeku", z učenjem pa ta potencial lahko razvijemo in ustvarimo nekaj novega, na primer bolj sočutno družbo. Še zlasti pa lahko ustvarimo sočutno ekonomijo, poudarja dr. Stanislav Mešnikov. Sočutna ekonomija pomeni, da naš prirojeni »občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči« vgradimo v ekonomski sistem, ki bo poskrbel za pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva, da nihče več ne bo trpel pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev.

Ekonomija delitve je sočutna ekonomija.


Najprej objavljeno na portalu Za-misli

četrtek, 27. julij 2023

Iz slabega na slabše, ali boljše


"Ne glede na to, kako slabo je, vedno lahko stvari še poslabšate ...", je zapisal pokojni pedagog Randy Pausch. Res je, to velja tako za posameznike kot za države. In danes je ta njegova misel postala že skorajda načelo. Hujše kot so podnebne spremembe, še bolj jih poslabšujemo, namesto da bi jih reševali. Hujše kot so vojne, še zlasti tista v Ukrajini, še bolj se trudimo, predvsem s pošiljanjem orožja, da jih zaostrimo in podaljšamo; namesto da bi iskali miroljubne rešitve. To velja še za številna druga področja, med njimi tudi za finančno.

Finančno področje se zdi danes na videz stabilno: inflacija se nekoliko umirja, dobički podjetij se povečujejo, borzni indeksi rastejo v rekordne višave. Vendar je to morda le zatišje pred viharjem. Problem je namreč, da hkrati rastejo tudi dolgovi. Po zadnjih podatkih je skupni globalni dolg dosegel 305 bilijonov dolarjev, kar je 45 bilijonov več kot pred pandemijo. Višje obrestne mere centralnih bank otežujejo odplačevanje teh dolgov. Samo ameriški javni dolg znaša 32 bilijonov dolarjev.

Hkrati so že skorajda utonili v pozabo propadi treh ameriških bank (Silicon Valley Bank, Silvergate Bank, First Republic Bank) v marcu 2023, ki so dodobra zatresli globalne finance. Se bo bančni zlom nadaljeval?

Zdaj pa smo priča rekordni rasti ključnih borznih indeksov; samo znameniti Dow Jones je dosegel najdaljšo serijo rasti (13 zaporednih dni) po letu 1987. Dolgotrajna rast borznih indeksov pa sloni predvsem na obetih za dobičke, ki bodo v prihodnosti morda izvirali iz umetne inteligence, ter na obsežnem špekulativnem zapiranju kratkih pozicij (t. i. shortanje oz. stave na padec delnic). Takšna evforična rast se skorajda vedno obrne navzdol – evforijo zamenja panika.

Vse skupaj predstavlja nevarno zmes, ki lahko kadar koli eksplodira in povzroči borzni ter finančni zlom velikanskih razsežnosti. Skupaj z drugimi globalnimi problemi (vojna v Ukrajini, podnebna kriza, revščina, migracije itd.) pa to pomeni, da gremo iz slabega še na slabše.

Uvodoma smo navedli citat Randya Pauscha, a ga namerno nismo dokončali. V celoti zveni takole: "Ne glede na to, kako slabo je, vedno lahko stvari še poslabšate. Hkrati pa je pogosto v vaši moči, da jih izboljšate."

Ni torej nujno, da stvari ves čas samo poslabšujemo. V naši moči je, da jih tudi izboljšujemo. Vendar to zahteva našo vključenost, aktivnost. Vemo za celo vrsto ukrepov za reševanje obstoječih težav in še večjih težav, ki jih lahko predvidimo.

Politike moramo prisiliti, da prenehajo vlagati v orožje, militarizacijo in spodbujanje vojaških konfliktov. Poznamo celo vrsto ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, niti omenjati jih ni treba več. Nasproti finančnemu kaosu lahko razmišljamo o globalni delitvi dobrin in ekonomiji delitve na splošno. Poznamo še tisoč in eno idejo za boljši svet. Vse so na dosegu naše moči. Izkoristimo jo.
 

ponedeljek, 3. julij 2023

Ekonomska neenakost – »mati« vseh problemov


Zagotovo lahko rečemo, da je danes v svetu veliko zelo resnih problemov, ki ogrožajo blaginjo ali celo prihodnost človeštva. Številni pravijo, da so največji problem človeštva podnebne spremembe, zato bomo napeli vse (kapitalske) moči za tako imenovani »zeleni prehod« in spet bo vse v redu. Pa bo res? Bodo revni in zelo revni ljudje kupovali električne avtomobile, nameščali solarne panele, toplotne črpalke in izolirali fasade? Ne. Še naprej bodo kurili oglje, petrolej in sekali drevje, da si lahko pripravijo skromen obrok. Če si ga seveda sploh lahko. Revni ljudje ne razmišljajo o zelenem prehodu, temveč o hrani, pitni vodi, osnovnih zdravilih, sanitarijah in drugih dobrinah za zadovoljevanje osnovnih potreb. Morda bi bilo prav, da pokažemo na pravi vzrok za stanje v svetu, ki je vse prej kot dobro, in to je neenakost, predvsem ekonomska.

Za boljše razumevanje neenakosti se spomnite dveh pomorskih nesreč nedavno tega: pred obalo Grčije je potonila ladja s približno 750 migranti, od katerih jih je preživelo samo 100, med utopljenimi pa naj bi bilo vsaj 100 otrok; skorajda v istem času je pod gladino preminulo pet članov podmornice Titan, katere namen je bil turistični ogled razbitin potopljenega Titanika. Seveda gre v obeh primerih za tragedijo. A hkrati tudi za podobo sveta, v katerem živimo. Za migrante je bila smrtno nevarna pot življenjska nuja, pot iz krempljev revščine in konfliktov. Za peščico bogatašev je bil potop turistična atrakcija, nekaj posebnega, nekaj kar si privoščijo samo najbogatejši. In tudi reševanje je bilo odraz časa, v katerem živimo. Reševalna akcija migrantov je bila skromna, komajda opazna, reševanje bogatih izjemno obsežno in drago ter zelo dobro medijsko pokrito.

Ekonomska neenakost

V času Covid-a se je bogastvo 10 najbogatejših Zemljanov podvojilo, medtem ko so se dohodki 99 odstotkov ljudi zmanjšali. Na svetu je nekaj več kot 2700 milijarderjev, od začetka pandemije je vsakih 26 ur »nastal« nov milijarder. Od leta 1995 je najbogatejši 1 odstotek Zemljanov akumuliral 20-krat več bogastva kot najrevnejša polovica prebivalcev Zemlje. Ocenjuje se, da zaradi neenakosti vsak dan umre vsaj 21.300 ljudi oziroma 1 vsake 4 sekunde. Zaradi pomanjkljivega dostopa do zdravstvenega varstva v revnih državah letno umre 5,6 milijona ljudi in 2,1 milijona zaradi lakote. (Oxfam International) Zakaj se je torej 750 migrantov gnetlo na »plavajoči krsti« sredi Sredozemskega morja? Da bi ušli katastrofalnim posledicam neenakosti. Verjemite, nihče od njih si ni želel na tisto ladjo.

Ekonomska neenakost je velikanski problem, ki je globalen in hkrati prisoten skoraj v vsaki svetovni državi. Seveda je stanje veliko hujše v revnih državah sveta, ki ne morejo zaščiti svojih ljudi pred pomanjkanjem najosnovnejših dobrin in storitev.

Iskanje grešnih kozlov oziroma preusmerjanje pozornosti

Če pa prebiramo različne resne in manj resne medije, se zdi, da so ključni problemi sodobnega sveta naslednji: LGBTQ+ skupnost, migranti, evtanazija, kriza vrednot, kulturni marksizem in tako naprej. Morda pa gre le za prefinjen mehanizem globalnih elit, kako s pomočjo političnih elit in mainstream medijev (še zlasti tako imenovanega desnega pola) preusmeriti pozornost javnosti od resničnih težav k popolnoma nepomembnim. Tako se ogromna energija, ki jo ima javnost (civilno-družbena sfera), uspešno preusmerja na področja, ki nimajo nikakršnega vpliva na našo prihodnost ali pa so zgolj posledica in ne vzrok za težave.

Pravičnejša delitev globalnih dobrin

Če pa želimo reševati problem globalne ekonomske neenakosti, moramo brez dvoma spregovoriti o pravičnejši delitvi globalnih virov. Vendar, ali ste o tem slišali vsaj besedo iz ust ključnih politikov, ste prebrali o tem vsaj novičko v glavnih medijih, je o tem spregovoril kdor koli na kateri koli od brezštevilnih konferenc za rešitev globalnih problemov? Ne, zagotovo niste. Ste pa zagotovo veliko slišali o »nevarnih« migrantih, vojnah, vročinskih rekordih; pa o športu, norih človeških rekordih, o »težavah« in muhah influencerjev itd.

Pravičnejša delitev globalnih virov je temelj reševanja ključnih globalnih problemov. Z odpravo revščine in skrajne revščine se bodo zagotovo skorajda popolnoma ustavile migracije in lahko bomo začeli z resničnim reševanjem globalnega podnebja in okolja. In večja ekonomska pravičnost je vselej tudi osnova za družbeno pravičnost.

Objavljeno: Za misli

četrtek, 8. junij 2023

25. člen – srce in duša ekonomije delitve


Ekonomija delitve (ang. sharing economy) je razmeroma nov pojem, ki še nima povsem jasne opredelitve. Številni strokovnjaki in laiki ekonomijo delitve enačijo s sodobnimi storitvenimi platformami, ki uporabnike neposredno povezujejo z izvajalci storitev (seveda s posredovanjem podjetja, ki omogoča delovanje spletne platforme). Uber, Airbnb, Volt in številna podobna podjetja so v resnici zgolj tehnološko razvit način posredništva oziroma sodobna različica prekarnega mezdnega dela, ki z ekonomijo delitve nima praktično nič skupnega. Če želimo zares razumeti "dušo in srce" ekonomije delitve, potem moramo poznati 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija), ki se glasi:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo."


Zakaj 25. člen deklaracije? Najprej zato, ker je deklaracija univerzalna, torej velja za vse ljudi enako. Deklaracija je eden najbolj naprednih dokumentov, ki jih je kdaj koli sprejelo človeštvo in odraža njegove najžlahtnejše ideje in aspiracije. Deklaracija je bila sprejeta davnega 1948 leta in odraža željo človeštva, da bi po dveh strašnih vojnah skupaj zaživeli v miru in blaginji; enakopravnosti in medsebojnem spoštovanju; družbeni, politični in ekonomski pravičnosti.

25. člen zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb za vse ljudi opredeljuje kot temeljno človekovo pravico. Samo spomnimo se, da si v letu 2020 (še pred korono in zdajšnjo visoko inflacijo ter vojno v Ukrajini) kar 3,1 milijarde ljudi ni moglo privoščiti zdrave prehrane, od tega jih je bilo 828 milijona lačnih; eden od štirih Zemljanov ni imel urejenega dostopa do čiste pitne vode, polovica Zemljanov pa ni imela dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. (Glejte: Ekonomija delitve: Stanje v svetu)

Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb je osnova preživetja ter zdravja in blaginje vseh ljudi. Samo če vsi ljudje lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, lahko tudi celotna človeška skupnost zaživi v miru in blaginji. Osnovne človekove potrebe so nenazadnje povezane tudi z okoljem, saj se revni ljudje ne bodo osredotočali na okoljske probleme, če je ogroženo njihovo življenje.

Tako kot v družini delimo dobrine, da lahko vsak njen član zadovoljuje svoje osnovne potrebe, tako moramo tudi v človeški družini deliti globalne dobrine, da bo prav vsak človek na Zemlji zadovoljeval svoje osnovne potrebe. To je bistvo, to je "srce in duša" ekonomije delitve. Vse drugo so tehnične rešitve, ekonomski sistemi, organizacije, dogovori in sporazumi, kako to izpeljati v praksi.

Zato vselej, ko govorimo o ekonomiji delitve, razmislimo, ali je usmerjena k izpolnjevanju 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic. Če je, potem lahko govorimo o resnični ekonomiji delitve, ki je zato vselej povezana s človeškimi lastnostmi kot so sočutje, spoštovanje do drugega, sodelovanje, solidarnost, dobro-delnost; torej z ljubeznijo. 25. člen je srce in duša ekonomija delitve.


Dodatno branje: 

petek, 2. junij 2023

Sočutna ekonomija


Ali obstaja ekonomski sistem, ki bi mu lahko rekli, da je sočuten? Sočutje razumemo kot sposobnost so-čutenja oziroma zmožnost razumeti in vživeti se v čutenje drugih, še posebej, ko gre za trpljenje. Sočutje je opredeljeno kot "čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga" (SSKJ). Za sočutje velja tudi, da se znamo "postaviti v kožo druge osebe". Sočutje nas motivira k dejanjem, ki prispevajo k dobrobiti drugega človeka in mu tako olajšamo težave, negotovost, trpljenje. Če je torej naše sočutje usmerjeno k blaginji drugega ali potemtakem obstaja tudi sočutna ekonomija, ki naj bi zagotavljala blaginjo vsem?

Današnji prevladujoči ekonomski sistem (lahko ga poimenujemo kapitalističen, neoliberalni, potrošniški ali kako drugače) je izrazito nesočuten. V njegovem središču je interes posameznika, skupine, podjetja, organizacije ali države. Interes sam po sebi ni nekaj slabega, saj je povezan z željo in motivacijo, da bi dosegli določene cilje. Pri tem je osnovni cilj zagotovo preživetje in zadovoljevanje osnovnih potreb – kar sta nedvomno tudi cilja vsakega živega bitja.

Vendar pa interesi in cilji, ki so vgrajeni v današnji ekonomski sistem in družbo na splošno, vselej parcialni, omejeni na posameznika, skupino, podjetje, državo in zraven še "obarvani" z željo po bogastvu, moči, vplivu, prevladi nad drugimi. Zato je ekonomski sistem danes brutalno tekmovalen in zato je danes veliko ljudi prepričanih, da v ekonomskem sistemu ni prostora za sočutje.

Ljudje pa smo po svoji naravi sočutna bitja, še zlasti, ko gre za naše najbližje, za družino, druge sorodnike, prijatelje. Tudi trpljenje drugih, ko ga vidimo neposredno, "v živo", nas vselej prizadene. Težava ekonomskega sistema pa je, da ne vidimo neposrednih povezav med ekonomskim delovanjem korporacij, podjetij, držav in tudi posameznikov ter trpljenjem stotin milijonov najrevnejših. Če je na eni strani vsega preveč, na drugi strani vlada pomanjkanje. Ne pozabimo, da je na svetu več kot 800 milijonov lačnih ljudi oziroma vsak deseti Zemljan. A to je le vrh ledene gore: koliko je še ljudi, ki nimajo rednega dostopa do zdravil, pitne vode, izobraževanja; nimajo primernih bivališč itd.

Ekonomija delitve temelji na sočutju

Kaj pa, če bi v središče ekonomskega sistema postavili interes človeštva? Torej nič več parcialni, delni, ločeni interesi, temveč celosten, holističen interes. Kaj pa je sploh interes človeštva? Vsakomur omogočiti življenje v blaginji, miru in zdravem okolju – temu bi lahko rekli interes človeštva. Smo torej zmožni razmišljati o interesu človeštva, ki je vselej tudi naš?

Če bi ekonomski sistem deloval v interesu človeštva, bi lahko govorili o sočutni ekonomiji. Socialno podjetništvo in univerzalni temeljni dohodek (UTD) sta primera, ko ekonomija lahko deluje sočutno.

Rekli smo, da smo v družinah sočutni. Kako pa v družinah ravnamo v ekonomskem smislu? Delimo si dobrine. Preprosto ne dovolimo, da bi katerikoli družinski član trpel pomanjkanje. To je temelj družinske ekonomije, če jo lahko tako poimenujemo.

Družinska ekonomija je torej sočutna in sočutna ekonomija temelji na medsebojni delitvi dobrin. Torej kaj lahko storimo v naši najširši družini, kar človeštvo nedvomno je. Začnimo si deliti dobrine, ki jih je vselej za vse dovolj. Ne pustimo, da gre kdorkoli lačen spat, da ljudje trpijo ali celo umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, kot so hrana, voda, zdravila itd.

Ekonomija delitve je torej sočutna ekonomija.

Ekonomija delitve je ekonomija človeške družine – človeštva.


nedelja, 30. april 2023

Osnovne človekove potrebe


Temeljna naloga ekonomskega sistema je zadovoljevanje človekovih potreb. Če ljudje ne bi imeli potreb, ne bi potrebovali kmetijske in industrijske proizvodnje ter storitvenih dejavnosti vseh vrst (trgovina, transport, bančništvo itd.). Potrebo na splošno lahko opredelimo kot tisto, "kar je potrebno za življenje, delo" oziroma "kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo" (SSKJ). Seveda je res, da ljudje za življenje in delo (aktivnost) potrebujemo marsikaj, a pomembno je, da opredelimo tisto, kar je res osnovno, univerzalno, kar zares potrebuje vsak človek na planetu Zemlja – in to lahko poimenujemo osnovne človekove potrebe.

Zakaj je pomembno, da opredelimo osnovne potrebe? Zato, ker mora biti zadovoljevanje osnovnih potreb prednostna naloga ne samo ekonomskega sistema, temveč družbene skupnosti kot celote – od lokalne skupnosti do človeštva. Zadovoljevanje osnovnih potreb je povezano s preživetjem človeka. Mar ni preživetje slehernega človeka najbolj temeljna naloga družbe? Torej, omogočiti vsem članom družbe, da lahko živijo! Morda veste za kakšno še bolj prednostno nalogo družbene skupnosti?

Katere so osnovne človekove potrebe? Brez dvoma sta to hrana in (pitna) voda. Zagotovo med osnovne potrebe lahko štejemo tudi bivališče oziroma stanovanje, ki človeško bitje ščiti pred vročino, mrazom, dežjem; ki mu omogoča počitek, pripravo hrane, umivanje in še marsikaj drugega. Človek danes potrebuje tudi zdravstveno varstvo, ki mu zagotavlja zaščito pred nepotrebnimi boleznimi, poškodbami, bolečinami in prezgodnjo smrtjo. V sodobnem in kompleksnem svetu pa med človekove osnovne potrebe prištevamo še izobraževanje, ki je pogoj za celostno vključevanja posameznika v družbeno skupnost.

Hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje so torej osnovne človekove potrebe. Dobrine, s katerimi jih zadovoljujemo, pa lahko štejemo za osnovne dobrine človeštva (dobrine so širši pojem, ki vključujejo tako izdelke kot tudi storitve). Naloga ekonomskega sistema družbe je vsakomur zagotoviti te osnovne dobrine.

Danes prevladujoči ekonomski sistem – lahko ga imenujemo tržni, kapitalistični, potrošniški ali neoliberalni – preprosto ne ločuje med osnovnimi človekovimi potrebami in njegovimi neomejenimi željami, na katere se usmerja potrošniško usmerjen ekonomski sistem. Ekonomija delitve pa se prvenstveno osredotoča na zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb.

Eden od praktičnih izrazov ekonomije delitve predstavlja oblikovanje mednarodnega mehanizma, ki bi na temelju sodelovanja vseh svetovnih držav, koordiniral medsebojno delitev dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji. Šele ko bo vsak človek lahko nemoteno in vselej zadovoljeval svoje osnovne potrebe, bomo lahko zagotovili mir in blaginjo človeštva ter okoljsko trajnost.


sreda, 19. april 2023

K ekonomiji delitve


Pred dvajsetimi leti, leta 2003, sem v samozaložbi izdal svojo prvo knjigo, K ekonomiji delitve. Kasneje sem na temo ekonomije delitve napisal še več knjig, člankov, blogov, imel več predavanj, prevedel nekaj publikacij; skratka veliko sem se ukvarjal s to tematiko. Danes, dve desetletji kasneje, se mi zdi bolj kot kdaj koli prej pomembno razmišljati, pisati in delovati v smeri ekonomije delitve.

S serijo zapisov bom ponovno osvetlil določene razloge za uvedbo ekonomije delitve, ki v mnogočem lahko pripomore k celitvi globokih ran današnjega sveta. Obsežna revščina in lakota, prizadeto okolje, vojne, družbeni konflikti, migracije in še bi lahko naštevali. Svet je globoko razcepljen: na eni strani velikansko bogastvo, na drugi strani huda revščina; nezmožnost političnega sodelovanja v državah in velika nesoglasja med državami so realnost današnjega sveta.

Kako lahko ekonomija delitve prispeva h ključnim spremembam v svetu? V središču ekonomije delitve je pravičnejša delitev globalnega bogastva. Tu mislimo predvsem na tisto bogastvo oziroma dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje (ter vse, kar spada zraven). Če bi vsi ljudje lahko vselej in brezpogojno zadovoljevali svoje potrebe, bi bila zaceljena največja rana tega sveta: lakota in revščina stotin milijonov ali kar milijard ljudi.

Z odpravo lakote in revščine bi se bistveno zmanjšale migracije, ki so danes v veliki meri ekonomske narave, kar z drugimi besedami pomeni beg pred revščino. Zmanjšal bi se tudi pritisk na naravne vire, kajti danes kaotični globalni trgi povzročajo velikanske presežke dobrin na eni strani (in s tem tudi veliko nepotrebnih odpadkov) ter katastrofalno pomanjkanje na drugi strani. Ekonomija delitve je po svoji naravi lahko samo sodelovalna, s tem pa bi svetovne države stopile na pot skupnega razvoja in ne brutalne tekme za vire, ki danes divja na planetu Zemlja.

Nenazadnje pa bi nas ekonomija delitve povezala v eno globalno družino, kjer bi se ohranjale narodne, kulturne in druge razlike, hkrati pa bi vsak človek dobil občutek povezanosti in pripadnosti širši družini – Človeštvu.

Pristopimo torej z novo voljo in energijo k tej pomembni temi. Morda zveni utopično in idealistično, vendar, ali poznate boljšo pot?

Več o ekonomiji delitve na spletni strani: Ekonomija delitve.

nedelja, 26. februar 2023

Kakor boš sejal, tako boš žel


"Kakor boš sejal, tako boš žel." (ljudski pregovor)

"Kakor si boš postlal, tako boš spal." (ljudski pregovor)

EU, Velika Britanija in ZDA bodo že v bližnji prihodnosti utrpele naravne in navidezno slučajne katastrofe širših razsežnost. Zakaj? Posamezniki, skupine, države in človeštvo kot celota smo podvrženi zakonu akcije in reakcije, ki ga na vzhodu poznajo kot zakon karme. Ker živimo v energetskem vesolju, kjer je tudi materija (zgoščena) oblika energije, je zelo pomembno, kako s to energijo ravnamo. Da bi razumeli zakon akcije in reakcije, nam niti ni treba prebirati različnih svetih spisov, dovolj so že "sveti spisi" zahodne znanosti.

Znanstveniki so danes potrdili znamenito Einsteinovo enačbo iz leta 1905: "Formula e=mc2 dokazuje, da se masa lahko pretvori v energijo, energija pa v maso." Energija in masa sta torej ekvivalentni. Tretji Newtonov zakon pa pravi: "Če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo." Vsako delovanje torej sproži reakcijo oziroma energijo, ki pa je ni mogoče uničiti, o tem čemer pa govori prvi zakon termodinamike: "Energije ni mogoče uničiti ali ustvariti iz nič, pod določenimi pogoji pa je mogoče pretvoriti eno obliko energije v drugo, npr. potencialno v kinetično, kinetično v notranjo ipd."

Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da vsaka naša aktivnost (miselna, čustvena ali fizična) v gibanje "potisne" energijo, ki učinkuje na svet okoli nas in na nas same. Akcija (aktivnost, delovanje) predstavlja vzrok, re-akcija oziroma odziv na to delovanje pa posledico. Ker energije ni mogoče uničiti, smo torej z vsako našo aktivnostjo v svet "odposlali" energijo, ki ima neizogibno posledico tudi za povzročitelja samega ("če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo").

Nekatere posledice naših aktivnosti občutimo takoj, druge kasneje (zato pogosto posledic ne znamo povezati z vzrokom). Podobno se dogaja tudi na širši ravni, na primer na ravni držav. Seveda pa je zelo pomembno, kakšno aktivnost oziroma energijo sprožimo. Če delamo za dobro drugih, za splošno dobro, potem bodo tudi posledice dobre, pozitivne. Če pa sprožimo energijo, ki je uničevalna, so tudi posledice slabe, zle, uničujoče.

Kar lahko preprosto vidimo v svojem vsakdanjem življenju. Dovolj je že, da se nekomu nasmehnemo, mu odstopimo stol, ponudimo tako ali drugačno pomoč in s tem sprožimo celo vrsto dobrih posledic, ki delujejo povratno tudi na nas same. Morda nam ta človek nekoč kasneje pomaga, razširi novico o našem dobrem dejanju in tako naprej. A velja tudi obratno. Nekoga lahko zgolj z besedo ali stavkom mimogrede užalimo, prizadenemo, posledice tega dejanja pa se lahko "vlečejo" še dolga leta, se stopnjujejo in tudi nam povzročijo marsikaj slabega. A to so le manjši vzroki in posledice.

Kaj pa na primer vojna? Zelo težko si je sploh zamisliti, kaj vse povzroči, saj vključuje ogromno ljudi in obsežna naravna območja. Za dolga leta in desetletja zaznamuje cele države, skupine, družine, posameznike. Koliko sovraštva, zamer, frustracij (čustvene in mentalne energije) sprožijo vojne v ljudeh! Te se sproščajo še leta, desetletja in se lahko "podedujejo" v prihodnje generacije. 

Kaj pa vpliv na okolje? Sto tisoče in sto tisoče izstreljenih nabojev, granat, raket in drugih vojaških sredstev "vznemirijo" naravne sile, ki slej ko prej "udarijo" nazaj. Ogromne količine energije, ki se sprostijo ob eksplozijah ne izginejo (o čemer govori prvi zakon termodinamike) ampak se "kopičijo" in se potem nenadoma sprostijo v navidezno slučajnih katastrofah (potresi, požari, poplave itd.) in nesrečah (tovarniške eksplozije, nesreče vlakov, letal...). Tudi pošiljanje ogromnih količin orožja je vzrok, ki ima hude posledice za "pošiljatelja".

Morda premalo poznamo zakon vzroka in posledice, ki je poznan nekaterim religioznim tradicijam kot zakon karme. Samo opazujemo lahko, kako že z malimi dejanji lahko sprožimo negativne ali pozitivne posledice, ki vselej vplivajo tudi na nas same. A nič drugače ni z dejanji celotnih držav, le da gre pri tem za ogromne "vložke" energije bodisi v dobre bodisi v slabe namene. A četudi stojimo "križem rok", ko nekdo v našem imenu povzroča vojne ali na vojna območja pošilja orožje, smo sokrivi za strašne posledice, ki jih to orožje povzroča. Ker niti ne poskušamo preprečiti tega, smo del (aktivnega) vzroka, ki ima hude posledice za celotno skupnost.

Vse države, ki bodisi neposredno ali posredno sodelujejo v vojni (na primer s pošiljanjem orožja, z ekonomskimi in političnimi ukrepi...) kjerkoli po svetu, bodo tako ali drugače občutile posledice bodisi v obliki družbenih nemirov, ekonomskih (nenadni borzni zlomi, pomanjkanje, inflacija) in političnih težav bodisi v obliki naravnih katastrof ali "slučajnih" tehničnih nesreč (nenadne eksplozije, iztirjenje vlakov, letalske nesreče itd.). Do neke mere to že zdaj lahko spremljamo.

Ko bomo zares razumeli zakon vzroka in posledice, nam bo lažje razumljivo, zakaj živimo v svetu nenehnih katastrof. Ker jih večinoma sami povzročamo. V primeru globalnega segrevanja danes razumemo kaj je vzrok in kaj je posledica, v primeru vojn pa je ta povezava težje razumljiva. A to vedenje je nenazadnje tudi dobro, saj tako vemo, da lahko povzročamo tudi dobre posledice, ki svet spreminjajo na bolje. Vsako dejanje, vsaka misel, vsako čustvo šteje. Ustvarjajmo torej dobra dejanja, dobre misli (ki se manifestirajo kot govor ali zapis) in dobra čustva.