Ne moremo med seboj tekmovati za dobrine, se hkrati dobro razumeti, živeti v miru in ohraniti planet. A ravno tekmovanje je danes najbolj zaželena »dobrina«. Tekmovanje, ki se mu sodobno reče konkurenčnost, ni nič drugega kot boj za dobrine, ponavadi izjemno neusmiljen. Pri tekmovanju so vedno poraženci, veliko poražencev. A povsem nekaj drugega je, če govorimo o tekmovanju v atletiki ali kakšnem drugem športu, kot pa, če govorimo o tekmovanju (konkurenčnosti) za dobrine, od katerih je odvisno človekovo preživetje.
Nobenega od glavnih problemov človeštva ne moremo rešiti brez sodelovanja. Na primer problema globalnega segrevanja ozračja; že iz samega poimenovanja izhaja, da je problem globalen in samo tako ga je tudi mogoče rešiti. Samo skupna akcija in jasno postavljeni cilji jamčijo za pravi način reševanje tega in drugih velikih problemov človeštva (revščine, lakote, ozdravljivih bolezni itd.). Skupna akcija pa je drugo ime za sodelovanje.
Sodelovanje pomeni, da smo drugemu pripravljeni pomagati, da razumemo njegove probleme in da smo se tudi sami pripravljeni čemu odpovedati – za skupno dobro. Sodelovanje je vsekakor povezano s solidarnostjo.
Potrebujemo torej jasno zastavljene cilje in voljo, da jih skupnimi napori – s sodelovanjem in solidarnostjo – tudi zares uresničimo.
Kateri so potemtakem naši skupni cilji:
- omogočiti zadovoljevanje osnovnih potreb vsem ljudem na planetu,
- omogočiti vsem ljudem bivanje v čistem, zdravem in mirnem okolju,
- ohranitev skupnih dobrin človeštva in celotnega planeta.
Ti skupni cilji še zdaleč niso končni cilji, so le osnova – temelji skupnega bivanja (enega) človeštva na (enem) planetu. Na teh temeljih lahko gradimo prihodnost človeštva in izpolnitev človeških potencialov.
Tem ciljem lahko rečemo tudi ideali. Predvsem so to ideali politike in ekonomije. A ne potrebujemo nove ideologije, da bi te cilje – ideale dosegli. Potrebujemo pa okvir, znotraj katerega lahko razvijemo mnogo različnih načinov, kako doseči te cilje. In ta okvir je medsebojna delitev.
ponedeljek, 31. december 2007
Cilji, sodelovanje in solidarnost
četrtek, 27. december 2007
Svet v neravnovesju
Značilnost sveta v katerem živimo je z eno besedo neravnovesje. Neravnovesje v naravnem in v družbenem okolju, oboje vzajemno povezano.
Izjemno velike razlike v bogastvu, tako med državami, kot tudi znotraj njih, tudi tistih najbogatejših, povzroča brezštevilne spore, konflikte, vojne – medosebne, trgovinske, ekonomske, politične itd..
Pohlep, samozadovoljstvo in sebičnost posameznikov, skupin in držav so temeljni vzrok nerazumno velikih razlik med ljudmi in državami. Na eni strani lakota in huda revščina, na drugi strani kičast in prazen blišč potratne potrošniške družbe.
Neravnovesje v družbi povzroča neravnovesje v naravnem okolju, ta pa vpliva nazaj na družbo. Kot nekakšen začaran krog, iz katerega ne vidimo izhoda. Živimo v stalnem stresu, napetosti in strahu. Zaupanja med ljudmi je malo. Sodelujemo s »figo v žepu«, tekmovanje (za dobrine, bogastvo) je splošna družbena »vrednota«.
Rešitve, ki nam jih ponujajo (predvsem politiki in ekonomisti), so povsem neustrezne in pomenijo zgolj »prilivanje olja na ogenj«. Z vsesplošnim tekmovanjem (popularno imenovanim konkurenčnost) in stalnim povečevanjem količine dobrin se napetosti in razlike, s tem pa tudi neravnovesje, samo še stopnjujejo.
A pot iz težav obstaja. Je enostavna in možna. Imenuje se medsebojna delitev dobrin.
Izjemno velike razlike v bogastvu, tako med državami, kot tudi znotraj njih, tudi tistih najbogatejših, povzroča brezštevilne spore, konflikte, vojne – medosebne, trgovinske, ekonomske, politične itd..
Pohlep, samozadovoljstvo in sebičnost posameznikov, skupin in držav so temeljni vzrok nerazumno velikih razlik med ljudmi in državami. Na eni strani lakota in huda revščina, na drugi strani kičast in prazen blišč potratne potrošniške družbe.
Neravnovesje v družbi povzroča neravnovesje v naravnem okolju, ta pa vpliva nazaj na družbo. Kot nekakšen začaran krog, iz katerega ne vidimo izhoda. Živimo v stalnem stresu, napetosti in strahu. Zaupanja med ljudmi je malo. Sodelujemo s »figo v žepu«, tekmovanje (za dobrine, bogastvo) je splošna družbena »vrednota«.
Rešitve, ki nam jih ponujajo (predvsem politiki in ekonomisti), so povsem neustrezne in pomenijo zgolj »prilivanje olja na ogenj«. Z vsesplošnim tekmovanjem (popularno imenovanim konkurenčnost) in stalnim povečevanjem količine dobrin se napetosti in razlike, s tem pa tudi neravnovesje, samo še stopnjujejo.
A pot iz težav obstaja. Je enostavna in možna. Imenuje se medsebojna delitev dobrin.
sobota, 22. december 2007
Ključ za prihodnost
Bivanje v skupnosti je za posameznika vedno predstavljalo neko korist. Večja varnost in lažje zadovoljevanje osnovnih potreb sta že od nekdaj verjetno najpomembnejša razloga, da živimo v najrazličnejših skupnostih – družinah, plemenih, klanih, državah itd..
Skupnost, ki ni sposobna izpolniti teh dveh temeljnih razlogov oziroma ciljev skupnega bivanja za vse njene člane, je nestabilna in konfliktna. Ljudje so nezadovoljni, frustrirani, voditelji pa se za ohranitev svojih položajev zatekajo v nasilje ali manipulacije ter posledično postanejo skrajno nepriljubljeni.
A katere so sploh osnovne človekove potrebe? Zdi se, da je z gospodarskim razvojem potreb vedno več, a tisti, ki to trdijo – predvsem zagovorniki današnjega brezmernega potrošništva – v resnici govorijo o nečem drugem, o človekovih željah. Te so v resnici brezmejne, njih je mogoče spodbujati z vsemi triki današnjega mogočnega potrošniško-komercialnega sistema.
Osnovne človekove potrebe pa so vedno enake, resda se z razvojem družbe nekoliko spreminjajo, postajajo kompleksnejše, a bistvo ostaja: osnovne človeške potrebe so tiste potrebe, od katerih zadovoljevanja je odvisno človekovo preživetje. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.
Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te potrebe, ne moremo živeti kot prava človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez možnosti zadovoljevanja teh potreb smo samo lupine, zombiji, brezkrvne sence človeških bitij. In takšnih je vsaj 852 milijona ljudi po svetu, med njim zelo veliko otrok, ki so podhranjeni in ki ne vedo, kdaj bodo prihodnjič jedli, če sploh bodo. Ali 1,3 milijarde ljudi, ki nimajo dostopa do čiste pitne vode. Ali še več: 2 milijardi ljudi, ki živita v hudi revščini.
Zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega njenega člana, mora biti prednostna naloga vsake skupnosti – od družine preko države do globalne skupnosti. Brez zadovoljevanja teh potreb ne moremo zagotoviti ne varnosti in ne miru, pa četudi nakopičimo še tako velike količine orožja in še tako številne armade.
Možnost zadovoljevanja osnovnih potreb, varnost in mir pa so temelji blaginje. A samo, če so zagotovljeni vsem. In pot do blaginje vodi preko medsebojne delitve dobrin. Pravičnejša porazdelitev dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ki je ključ za mir, ki je ključ za prihodnost.
Skupnost, ki ni sposobna izpolniti teh dveh temeljnih razlogov oziroma ciljev skupnega bivanja za vse njene člane, je nestabilna in konfliktna. Ljudje so nezadovoljni, frustrirani, voditelji pa se za ohranitev svojih položajev zatekajo v nasilje ali manipulacije ter posledično postanejo skrajno nepriljubljeni.
A katere so sploh osnovne človekove potrebe? Zdi se, da je z gospodarskim razvojem potreb vedno več, a tisti, ki to trdijo – predvsem zagovorniki današnjega brezmernega potrošništva – v resnici govorijo o nečem drugem, o človekovih željah. Te so v resnici brezmejne, njih je mogoče spodbujati z vsemi triki današnjega mogočnega potrošniško-komercialnega sistema.
Osnovne človekove potrebe pa so vedno enake, resda se z razvojem družbe nekoliko spreminjajo, postajajo kompleksnejše, a bistvo ostaja: osnovne človeške potrebe so tiste potrebe, od katerih zadovoljevanja je odvisno človekovo preživetje. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.
Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te potrebe, ne moremo živeti kot prava človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez možnosti zadovoljevanja teh potreb smo samo lupine, zombiji, brezkrvne sence človeških bitij. In takšnih je vsaj 852 milijona ljudi po svetu, med njim zelo veliko otrok, ki so podhranjeni in ki ne vedo, kdaj bodo prihodnjič jedli, če sploh bodo. Ali 1,3 milijarde ljudi, ki nimajo dostopa do čiste pitne vode. Ali še več: 2 milijardi ljudi, ki živita v hudi revščini.
Zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega njenega člana, mora biti prednostna naloga vsake skupnosti – od družine preko države do globalne skupnosti. Brez zadovoljevanja teh potreb ne moremo zagotoviti ne varnosti in ne miru, pa četudi nakopičimo še tako velike količine orožja in še tako številne armade.
Možnost zadovoljevanja osnovnih potreb, varnost in mir pa so temelji blaginje. A samo, če so zagotovljeni vsem. In pot do blaginje vodi preko medsebojne delitve dobrin. Pravičnejša porazdelitev dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ki je ključ za mir, ki je ključ za prihodnost.
torek, 18. december 2007
Nov duh
Ne prvič v svoji dolgi zgodovini, se je človeštvo znašlo na prelomnici, na prehodu med dvema obdobjema. To so vedno čudni, nenavadni in negotovi časi. Staro in znano postaja »pretesno« in neustrezno, novo je nejasno, nepoznano in v mnogih vzbuja nezaupanje ter strah. Zato se številni raje oklepajo starega, čeprav dobro vedo, da nič več ne ustreza novim razmeram in novim potrebam človeštva. Tako bi lahko opisali današnji čas.
Človeštvo se začenja vse bolj zavedati medsebojne povezanosti, soodvisnosti in soodgovornosti – do vseh drugih ljudi in do planeta. Politične in ekonomske ustanove pa še vedno delujejo po načelih 19. in 20. stoletja: vrhunca dobe velikih ideologij, nacionalizmov, brezkompromisnega izkoriščanja ljudi in naravnih virov, ekonomske sebičnosti in pohlepa itd..
Vendar novega ni več mogoče zaustaviti. Preobrazba političnih in predvsem ekonomskih odnosov in ustanov je neizbežna. V bližnji prihodnosti tako ne bo več prostora za borze, ki temeljijo izključno na pohlepu in špekulacijah; banke bodo služile potrebam tudi najrevnejših in ne samo interesom premožnejših (po tem načelu danes že deluje banka Grameen, ki jo je ustanovil lanski Nobelov nagrajenec za mir Mohamed Junus); trgovina bo postala pravična tako do proizvajalcev kot tudi do kupcev (danes po tem principu deluje sistem Pravične trgovine); podjetja bodo delovala v korist zaposlenih in družbenega ter naravnega okolja in ne samo v interesu lastnikov – delničarjev itd..
Potrebne pa bodo še povsem nove ustanove. Na globalni ravni bo ustanovljena nova agencija (v okviru OZN), ki bo skrbela za koordinacijo delitve ključnih dobrin (voda, hrana, energetski viri, osnovna zdravila …) med državami. Poleg pravičnejše porazdelitve ključnih skupnih planetarnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje temeljnih potreb ljudi, bo agencija državam priporočila še primeren obseg izkoriščanja in uporabe teh dobrin tako, da ne bomo ogrozili prihodnosti planeta in s tem človeštva. Podobne agencije bodo ustanovljene tudi znotraj posameznih držav.
Nov duh medsebojne delitve, solidarnosti in sodelovanja bo prežel tako meddržavne, državne in lokalne ekonomske in politične ustanove kot tudi odnose med posamezniki. In ta duh je vse bolj prisoten.
Človeštvo se začenja vse bolj zavedati medsebojne povezanosti, soodvisnosti in soodgovornosti – do vseh drugih ljudi in do planeta. Politične in ekonomske ustanove pa še vedno delujejo po načelih 19. in 20. stoletja: vrhunca dobe velikih ideologij, nacionalizmov, brezkompromisnega izkoriščanja ljudi in naravnih virov, ekonomske sebičnosti in pohlepa itd..
Vendar novega ni več mogoče zaustaviti. Preobrazba političnih in predvsem ekonomskih odnosov in ustanov je neizbežna. V bližnji prihodnosti tako ne bo več prostora za borze, ki temeljijo izključno na pohlepu in špekulacijah; banke bodo služile potrebam tudi najrevnejših in ne samo interesom premožnejših (po tem načelu danes že deluje banka Grameen, ki jo je ustanovil lanski Nobelov nagrajenec za mir Mohamed Junus); trgovina bo postala pravična tako do proizvajalcev kot tudi do kupcev (danes po tem principu deluje sistem Pravične trgovine); podjetja bodo delovala v korist zaposlenih in družbenega ter naravnega okolja in ne samo v interesu lastnikov – delničarjev itd..
Potrebne pa bodo še povsem nove ustanove. Na globalni ravni bo ustanovljena nova agencija (v okviru OZN), ki bo skrbela za koordinacijo delitve ključnih dobrin (voda, hrana, energetski viri, osnovna zdravila …) med državami. Poleg pravičnejše porazdelitve ključnih skupnih planetarnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje temeljnih potreb ljudi, bo agencija državam priporočila še primeren obseg izkoriščanja in uporabe teh dobrin tako, da ne bomo ogrozili prihodnosti planeta in s tem človeštva. Podobne agencije bodo ustanovljene tudi znotraj posameznih držav.
Nov duh medsebojne delitve, solidarnosti in sodelovanja bo prežel tako meddržavne, državne in lokalne ekonomske in politične ustanove kot tudi odnose med posamezniki. In ta duh je vse bolj prisoten.
sreda, 12. december 2007
Nov začetek: medsebojna delitev
Borze počasi, a sigurno izgubljajo tla pod nogami. Finančna kriza, bolje rečeno agonija, ki izhaja iz ZDA, se vleče že vse od letošnjega avgusta. Resda si borzni indeksi za kratek čas opomorejo, a trend je jasen: navzdol.
Finančni in s tem tudi celoten ekonomski sistem, kakršnega poznamo danes, se podira pred našimi očmi. Sistemu, ki temelji na špekuliranju in korupciji ter neprestani in brezobzirni rasti, zdaj naglo pohaja sapa. Številne finančne ustanove, ki so v hlepenju po čim hitrejšem in večjem dobičku, pristale na tvegano igro špekuliranja, bodo hudo prizadete.
Na bližnji finančno-ekonomski zlom se lahko pripravimo. Namesto slepega hlastanja po bogastvu lahko sprejmemo bolj enostavno in pravičnejšo rešitev – medsebojno delitev dobrin.Medsebojna delitev dobrin preprosto pomeni, da se ključne dobrine (voda, hrana, energija, zdravila …), ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, ne razdeljujejo preko povsem nestabilnih in negotovih trgov, temveč z mednarodno koordinacijo oziroma sodelovanjem. S tem bi vsem ljudem omogočili vsaj zadovoljevanje njihovih najbolj osnovnih potreb (po hrani, pijači, oblačilih, stanovanju, zdravstvenem varstvu in izobraževanju).
V ta namen bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi skrbela za koordinacijo presežkov in primanjkljajev ključnih dobrin med državami sveta. Podobne agencije bi lahko delovale tudi znotraj držav.
Primer: V Sloveniji trgovine in pekarne letno zavržejo približno 15.000 ton povsem dobrega kruha. Ta kruh bi lahko posebna agencija preusmerila k tistim, ki ga zares potrebujejo. S tem, da bi imelo podjetje, ki je kruh »dalo«, določene ugodnosti: prednost pri pridobitvi drugih dobrin, davčne ugodnosti, pomoč države itd.. Omenili smo samo kruh, a izdelkov, ki po nepotrebne pristanejo na smetiščih je še veliko.
Danes moramo končno nehati govoriti o kapitalizmu in socializmu. Od obeh moramo vzeti najboljše in ju nadgraditi z novim. Ko gre za zadovoljevanje najosnovnejših človekovih potreb dvoma ne more biti, to je prednostna naloga. Ko želimo izboljšati tehnologije, pa se lahko obnašamo »kapitalistično«. A vedno moramo imeti pred seboj dvoje: skrb za slehernega Zemljana in za naše skupno okolje – planet Zemljo.
Medsebojna delitev je zato pravi temelj naše prihodnosti.
Finančni in s tem tudi celoten ekonomski sistem, kakršnega poznamo danes, se podira pred našimi očmi. Sistemu, ki temelji na špekuliranju in korupciji ter neprestani in brezobzirni rasti, zdaj naglo pohaja sapa. Številne finančne ustanove, ki so v hlepenju po čim hitrejšem in večjem dobičku, pristale na tvegano igro špekuliranja, bodo hudo prizadete.
Na bližnji finančno-ekonomski zlom se lahko pripravimo. Namesto slepega hlastanja po bogastvu lahko sprejmemo bolj enostavno in pravičnejšo rešitev – medsebojno delitev dobrin.Medsebojna delitev dobrin preprosto pomeni, da se ključne dobrine (voda, hrana, energija, zdravila …), ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, ne razdeljujejo preko povsem nestabilnih in negotovih trgov, temveč z mednarodno koordinacijo oziroma sodelovanjem. S tem bi vsem ljudem omogočili vsaj zadovoljevanje njihovih najbolj osnovnih potreb (po hrani, pijači, oblačilih, stanovanju, zdravstvenem varstvu in izobraževanju).
V ta namen bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi skrbela za koordinacijo presežkov in primanjkljajev ključnih dobrin med državami sveta. Podobne agencije bi lahko delovale tudi znotraj držav.
Primer: V Sloveniji trgovine in pekarne letno zavržejo približno 15.000 ton povsem dobrega kruha. Ta kruh bi lahko posebna agencija preusmerila k tistim, ki ga zares potrebujejo. S tem, da bi imelo podjetje, ki je kruh »dalo«, določene ugodnosti: prednost pri pridobitvi drugih dobrin, davčne ugodnosti, pomoč države itd.. Omenili smo samo kruh, a izdelkov, ki po nepotrebne pristanejo na smetiščih je še veliko.
Danes moramo končno nehati govoriti o kapitalizmu in socializmu. Od obeh moramo vzeti najboljše in ju nadgraditi z novim. Ko gre za zadovoljevanje najosnovnejših človekovih potreb dvoma ne more biti, to je prednostna naloga. Ko želimo izboljšati tehnologije, pa se lahko obnašamo »kapitalistično«. A vedno moramo imeti pred seboj dvoje: skrb za slehernega Zemljana in za naše skupno okolje – planet Zemljo.
Medsebojna delitev je zato pravi temelj naše prihodnosti.
Naročite se na:
Objave (Atom)