nedelja, 23. oktober 2016

OLIO, revolucija deljenja hrane


V razvitejšem delu sveta se marsikdo znajde v dilemi, kaj storiti s hrano, ki neporabljena ostaja v domovih; na primer po rojstnodnevni zabavi, ali ker smo jo morda preveč kupili ali pripravili? Pred takšno dilemo se je znašla tudi Angležinja Tessa Cook, ki je nekega dne želela še povsem dobro hrano, ki je ni mogla sama pojesti, podariti nekomu drugemu; šla je na ulico, a tam ni bilo nikogar, ki bi jo želel. Takrat se ji porodila zamisel: zakaj ne bi šlo na boljši način - zakaj ne z mobilno aplikacijo? Skupaj s Saasho Celestial-One sta ustanovili OLIO, mobilno platformo za delitev hrane.

OLIO je brezplačna aplikacija, ki povezuje sosede med seboj in z lokalnimi podjetji, tako da se presežki hrane lahko delijo, ne pa končajo v smeteh. To je lahko hrana iz lokalnih trgovin, ki se ji izteka rok uporabe; presežki doma pridelane zelenjave, kruh iz pekarne, odvečna živila iz hladilnika. Aplikacija OLIO se lahko uporablja tudi za delitev drugih gospodinjskih stvari (kuhinjske in kopalniške opreme, čistil, kozmetike, pohištva, oblačil, igrač itd.).

Aplikacija deluje na zelo enostaven način. Ko želite hrano (ali kaj drugega) dati nekomu na voljo, jo slikate, “naložite” na aplikacijo in dodate opis; če želite lahko postavite tudi ceno (čeprav se večina stvari deli brezplačno ali po minimalnih cenah, predvsem ko gre za majhne lokalne trgovine). Če pa hrano želite dobiti od nekoga drugega, jo s pomočjo aplikacije poiščete v svoji bližini in se preko zasebnega sporočila dogovorite za prevzem.

Oblikovalci platforme za deljenje hrane OLIO pravijo, “da majhna dejanja vodijo do velikih sprememb. Skupaj - četudi rešimo eno tortico, korenček ali stekleničko losjona - lahko izgradimo trajnejšo prihodnost, v kateri se naši dragoceni viri medsebojno delijo, ne pa zavržejo.” Beseda OLIO pomeni “raznolika zbirka stvari”, poslanstvo organizacije pa je “sprostiti vrednost hrane, ki propada v gospodinjstvih in v skupnosti”.

Platforma OLIO je dejansko posrednik, ki posameznike s presežki hrane poveže s tistimi, ki jo potrebujejo. Preseči moramo danes prevladujočo potrošniško miselnost, da moramo vse kar potrebujemo kupiti. Zakaj ne bi nekaterih stvari delili z drugimi? Naša družba je dobesedno prežeta z miselnostjo oziroma ideologijo komercializacije, ki pravi: kupuj, imej zase, vrži stan, ponovno kupi; tekmuj z drugimi; uživaj zase; brigaj se zase itd. Zato imamo na eni strani takšno obilje, na drugi strani pa hudo pomanjkanje in trpljenje.

Lahko pa razmišljamo in delujemo drugače: sodelujemo, si delimo hrano in druge stvari, pomagamo in skrbimo za druge, si prizadevamo za blaginjo skupnosti itd. Saj ne da bi prenehali kupovati, a veliko stvari je, ki med nami lahko “krožijo” drugače - z medsebojno delitvijo dobrin.

Je mogoče podoben sistem delitve uvesti tudi na širši, globalni ravni, saj vemo, da danes zaradi posledic skrajne revščine umre kar 40.000 ljudi na dan. Morda res ni dovolj takšna aplikacija, kot je OLIO, ki je zelo učinkovita na lokalni ravni, zagotovo pa bi lahko dosegli globalni dogovor med državami, da delijo presežke svojih virov s tistimi, ki jih potrebujejo. Z ustanovitvijo globalne agencije, ki bi koordinirala delitev virov med državami, bi v kratkem času odpravili skrajno revščino, preprečili nepotrebne smrti tisočev in v svet “prinesli” blaginjo za vse ljudi, ki je edina prava osnova za globalno zaupanje in mir.

Začnimo z majhnimi koraki, delimo hrano s svojimi sosedi; ko bodo to storile tudi naše države, bomo spremenili svet.

četrtek, 13. oktober 2016

Uber ali ko vaš šef postane računalniški algoritem


Čeprav podjetje Uber še ni vstopilo na slovenski trg, pa je prav, da vemo, zakaj je to podjetje in sistem, ki ga predstavlja, tako problematično, celo nevarno. Če Uber in podobni sistemi uspejo, na primer v zakonodajnem smislu, lahko že v bližnji prihodnosti postanemo brezpravna najemniška delovna sila velikih globalnih korporacij. Veliko ljudi, predvsem mladih, že zdaj opravlja prekerna oziroma začasna, negotova dela, brez ustrezne zaščite in socialnih pravic. Uber prekerizacijo dela dviguje na novo raven - globalno. Uberizacija postaja pojem globalne prekarizacije. A ne smemo se upirati samo uberizaciji, temveč vsem oblikam prekarizacije, tudi tem, ki vse bolj “poganjajo” v našem domačem okolju.

Zakaj je Uber tako zelo poseben? A preden na to vprašanje skušamo odgovoriti, najprej na kratko ponovimo: Uber je korporacija, s sedežem v ZDA, ki je posrednik med voznikom (izvajalec, s svojim prevoznim sredstvom) in potnikom (uporabnik). Celotno “operacijo” vodi mobilna aplikacija, ki po prejemu zahteve za vožnjo s strani uporabnika, avtomatsko poišče najbližjega voznika, ki dobi “poziv” in opravi vožnjo. Tudi plačilo se avtomatsko izvede preko aplikacije, Uber pa pobere 20 do 35 % (glej Uber ubija ekonomijo delitve). “Odličen” sistem: sistem deluje praktično samodejno, lastniki pa bajno služijo.

Uber ne dela nič posebno novega, podjetje je zgolj izrabilo nove modele ekonomije delitve, kjer posamezniki med seboj delijo, souporabljajo ali zamenjujejo različne dobrine in tudi storitve. Pri Uber-ju pa je novo, da je podjetje razvilo aplikacijo, ki s posebnim algoritmom dobesedno upravlja z ljudmi. Ali z drugimi besedami: celotno posredniško delo opravlja računalniški program oziroma aplikacija. Če želite vožnjo iz kraja A v kraj B, bo aplikacija avtomatsko poiskala najbližjega voznika, mu javila potrebo po vožnji, preračunala najkrajšo pot in ustrezno ceno ter uporabniku “dvignila” denar iz njegove bančne kartice.

Zveni sicer lepo in zagotovo se marsikomu zdi ekonomično in učinkovito, “a hudič se skriva v podrobnostih”. Računalniški program ne kaže razumevanja in sočutja. Če imate doma bolnega otroka in vas aplikacija sredi noči najde kot najboljšo izbiro, potem nimate nobene možnosti: ali opravite delo ali pa vas bo aplikacija “vrgla po lestvici navzdol” ali pa vas celo izločila iz sistema. Računalniški algoritem pač nima čustev, sočutja, razumevanja. Je ultimativno ekonomičen, učinkovit in brezoseben - mokre sanje vsakega kapitalista in birokrata.

Hkrati pa pri delu, ki ga opravljate preko sistemov kot je Uber (ali Task Rabbit itd.), nimate nobene zaščite: ne zdravstvene, ne socialne, nikakršne. Prav tako nimate nobene možnosti, da bi sodelovali pri odločitvah podjetja. Tudi država lahko le “sanja”, da bo pobirala davke od takšnega posla; morda od izvajalcev storitev, nikakor pa ne od “globalnega posrednika”, ki se plačilu davščin z lahkoto izogne, zlasti s strani tako majhne države kot je Slovenija.

Nekoč, v 19. stoletju, so delavci vsako jutro prihajali pred vrata tovarn in upali, da jih bo podjetje najelo: za nekaj ur, za en dan, morda za več dni. Zdaj z modernim mobilnim telefonom v roki čakate, da vas program izbere, ali pa tudi ne. Čeprav so predstavniki naše vlade nad Uber-jem navdušeni, pa je uberizirana prihodnost lahko zelo mračna. Velika večina poklicev lahko postane natanko takšnih, kot jih danes oblikuje Uber: 24 ur na dan čakate, da vas aplikacija izbere, da opravite delo. Če zbolite ali se poškodujete, če imate bolnega otroka, je to samo vaš problem, kajti “na drugi strani aplikacije” čakajo brezimni tisoči.

sobota, 8. oktober 2016

152 bilijonov dolgov in delitev dobrin


Mednarodni denarni sklad je pred kratkim opozoril, da so skupni globalni dolgovi dosegli 152 bilijonov dolarjev. Ti dolgovi znašajo kar 225 odstotkov globalnega bruto domačega proizvoda (IMF urges governments to tackle record global debt of $152tn). Glede na trenutno globalno populacijo (World Population Clock), ki šteje več kot 7,4 milijarde ljudi, vsak Zemljan dolguje približno 20.500 dolarjev ali 18.300 evrov.

Koliko sploh je 152 bilijonov? To številko lahko zapišemo tudi takole: 152.000.000.000.000 ali 152.000 milijard. A kaj nam ta neverjetna številka pove? Predvsem to, da je z današnjim ekonomskim oziroma v ožjem smislu finančnim sistemom nekaj hudo narobe. In ravno tu je ključni probem; v osnovi bi moral biti finančni (denarni) sistem zgolj “pripomoček” za lažjo in pravičnejšo izmenjavo dobrin.

Kajti dobrine in njihova razporeditev (distribucija) so bistvo ekonomskega (pod)sistema družbe. Dobrine (tudi nematerialne dobrine oziroma storitve) nam služijo za prehrano, bivanje, za izobraževanje, zdravje, ogrevanje, za transport; skratka, da lahko sploh živimo, v širšem smislu pa kot družba živimo v blaginji.

Danes pa je finančni sistem postal “alfa in omega” ne samo ekonomskega sistema, temveč tudi globalne družbe kot celote. Finančni sistem je orodje moči v rokah zelo majhnih globalnih elit, ki preko njega upravljajo s politiko in ekonomijo, preko njiju pa s celotno družbo. Finančni sistem danes dobesedno odloča o življenju in smrti milijonov, če ne kar milijard, ljudi.

152 bilijona dolarjev dolgov je orodje za obvladovanje globalnega bogastva in ljudi. 152 bilijona dolarjev v resnici sploh ne obstaja, obstajajo pa hrana, voda, zdravila, stanovanja in druge dobrine, ki nam omogočajo preživetje in blaginjo. Globalni nadvladi finančnih mogočnikov se lahko upremo na enostaven način - z medsebojno delitvijo globalnih dobrin. Tega se elite najbolj bojijo. Če si dobrine neposredno delimo med seboj - med državami, v državah in v lokalnih skupnostih - potem finančni trgi, kot posredniki, sploh niso več potrebni ali pa samo še v manjši meri.


Slika: Economy of Sharing Helps Environment, Builds Community

nedelja, 2. oktober 2016

Uber ubija ekonomijo delitve


V zadnjih dneh je veliko govora o ameriški korporaciji Uber, slovenski vladni delegaciji, ki je obiskala njen sedež, in o ekonomiji delitve. Ponovimo na kratko: “Minister za javno upravo Boris Koprivnikar in izvršna direktorica za komunikacije v podjetju Uber Betsy Mansiello sta ob obisku slovenske gospodarsko razvojne delegacije v Silicijevi dolini podpisala skupno pismo o nameri” (Minister Koprivnikar podpisal pismo o nameri z Uberjem, Delo). Po vrnitvi iz ZDA so ministra k odstopu od sodelovanja z Uber-jem pozvali Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije, Sindikat Mladi Plus, Svobodni sindikat Slovenije, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo ter Društvo Svetovalnica za migrante (Sindikat prometa in zvez proti Uberju, Delo). Na katero stran naj se postavimo: vladno ali na stran civilne družbe? Za odgovor potrebujemo nekaj razmisleka.

Uber je podjetje, pravzaprav korporacija, ki preko svoje digitalne platforme oziroma s pomočjo mobilne aplikacije ljudem, ki potrebujejo prevoz, preskrbi najbližjega voznika, ki s svojim avtomobilom opravi prevoz. Cena se izračuna na podlagi časa prevoza, lahko pa tudi na podlagi razdalje (odvisno od hitrosti vožnje in mesta oziroma države). Uber uporablja avtomatski algoritem, ki ceno izračunava tudi na podlagi “ponudbe in povpraševanja”. Če je povpraševanje veliko, na primer v času počitnic, vremenskih problemov ali naravnih katastrof, se cena avtomatsko zviša (Wikipedia), v nasprotnem primeru pa se zniža.Tako se je na primer za novo leto 2011 cena v New Yorku zvišala kar za sedemkrat. Po koncu vožnje aplikacija avtomatsko obremeni kreditno kartico stranke; podjetje pobere 20 do 35% (11 Platform Cooperatives Creating a Real Sharing Economy), ostalo prejme voznik.

Podjetje Uber naj bi delovalo po načelu ekonomije delitve (sharing economy), saj si vozniki svoje lastne avtomobile “delijo” z ljudmi, ki potrebujejo prevoz. Vendar to v veliki meri ne drži. Za Uber prej drži, da je podjetje, ki je izkoristilo idejo ekonomije delitve in razvilo svojstven ekonomski model z agresivnim uveljavljanjem rešitev, ki so prej družbeno škodljive kot pa koristne. Kako strankam zagotoviti varnost, kako zaščititi osebne podatke uporabnikov in voznikov, kako pobirati davke od podjetja, ki ima sedež v ZDA, kako jamčiti za kakovost avtomobilov - so samo nekatera od vprašanj, na katere je potrebno odgovoriti.

Kaj je ekonomija delitve

A najprej razmislimo kaj sploh je ekonomija delitve? Najenostavneje si to razložimo z “ekonomskimi odnosi” v povprečni družini. Starši s svojimi otroki samoumevno delijo “svoje” dobrine, prav tako s svojimi starimi starši, pa tudi s širšim krogom sorodnikov. Pri tem nihče niti ne pomisli na konkurenčnost oziroma tekmovalnost, ki je nekaj tako normalnega v vsakdanjih ekonomskih odnosih med podjetji in med državami. Bistven cilj ekonomije delitve je, da vsakdo lahko zadovoljuje svoje potrebe, v širšem smislu pa živi v (materialni) blaginji.

Podobno je tudi v širši skupnosti; tako imenovana socialna država temelji na načelu medsebojne delitve dobrin (podobni procesi potekajo tudi v lokalnih skupnostih); v skupni “bazen” se združujejo sredstva in dobrine (zbrane z davki, prispevki, taksami itd.), ki se delijo med vse prebivalstvo v obliki brezplačnega šolstva, zdravstvenega varstva, socialnega varstva, javnih investicij v infrastrukturo itd.

Ključno načelo ekonomije delitve je UNIVERZALNI DOSTOP do dobrin in njihova čim bolj ekonomična uporaba. Da bi vsi ljudje lahko dostopali do dobrin, moramo na globalni ravni vzpostaviti sistem pravične delitve ključnih dobrin, kot so na primer hrana, voda in zdravila; dobrine trajnejše narave (avtomobili, kolesa, orodja, hišni pripomočki itd.) pa se na lokalnih ravneh lahko uporabljajo na trajnejši in bolj ekonomični način z različnimi oblikami delitve, na primer s souporabo, izmenjavo, zamenjavo. V današnjih tekmovalni oziroma hiper-konkurenčni potrošniški ekonomiji velik del ljudi izpade iz “ekonomske igre” in životari ali celo umira zaradi pomanjkanja tudi najosnovnejših dobrin (danes zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin umre kar 40.000 ljudi na dan).

Zvezde smrti ekonomije delitve

Podjetje Uber je visokotehnološko podjetje, ki je na ideji delitve dobrin razvilo ekonomski model, ki je sicer učinkovit, vendar družbi kot celoti prinaša več problemov, kot pa koristi. Ni naključje, da je Bill Johnston iz podjetja Structure3Cpoimenoval Uber in Airbnb kot Zvezdi smrti (Death Stars) ekonomije delitve (How Platform Coops Can Beat Death Stars Like Uber to Create a Real Sharing Economy).

Profesor prava Brishen Rogers iz Univerze v Chichagu je lani napisal odličen članek z naslovom Družbeni stroški podjetja Uber (The Social Costs of Uber), v katerem podrobno analizira škodljive posledice delovanja podjetja za družbo. V osnovi, pravi Rogers, pri Uber-ju ne gre za nikakršno delitev, kajti Uber-jeva aplikacija v bistvu omogoča “kapitalistično posredovanje med dvema odraslima osebama, ki v to privolita”.

Če se v to še bolj poglobimo, je odnos, ki ga vzpostavlja Uber, le visokotehnološka oblika kratkoročnega mezdnega najemanja delovne sile (za nekaj ur, za en dan, za en teden...), ki so bile značilne za zgodnji kapitalizem; še preden so si sindikalna gibanja krvavo priborila več pravic za delavce. Če bo Slovenija sprejela Uber-ju in podobnim podjetjem naklonjeno zakonodajo, se nam obeta, da bomo nekoč vsi postali del centraliziranih platform, ki nas bodo najemale “po potrebi”, ob katerikoli uri in katerikoli dan, ter brez vseh delavskih in sindikalnih pravic (brez bolniškega nadomestila, dopusta, pokojnine...).

Če zraven prištejemo še prostotrgovinske sporazume tipa TTIP, potem bomo z visoko tehnologijo naglo zakorakali nazaj v 19. stoletje, tako da bo vsega nekaj kapitalističnih monopolistov upravljalo tako z brezpravnimi posamezniki kot tudi s šibkimi državami, ki bodo predvsem - s silo - jamčile za uveljavitev korporativnih interesov po dobičkih, ne glede na stroške za ljudi in okolje. Uber je TTIP na področju dela; uberizacija je popolna prekarizacija družbe.

Resnična ekonomija delitve

Čeprav je dejstvo, da je potrebno razvijati in regulirati nove modele ekonomije delitve, pa niti Uber-ja niti Airbnb ne smemo postaviti za primer in ustvariti ekonomije delitve “po njuni podobi”. V Sloveniji imamo odlično delitveno platformoPrevozi.org, kjer si vozniki svojo vožnjo in stroške vožnje delijo z drugimi; pa še Zelemenjavo, Menjalni krog, Knjižnico reči, Bicikelj, sejme medsebojne delitve in druge oblike, ki so pravi “predstavniki” ekonomije delitve. Prav tako imate povsod po svetu celo vrsto odličnih delitvenih oblik, mnoge je mogoče najti na spletni strani Shareable. Južnokorejsko glavno mesto Seul na primer sistematično uveljavlja najboljše rešitve delitve v dobro vseh mestnih prebivalcev.

Namesto, da se ukvarjamo z Uber-jem in podobnimi podjetji, moramo razvijati družbeno-ekonomske modele in zakonodajne ter davčne rešitve, ki bodo spodbujale uveljavitev ključnih ciljev ekonomije delitve: vsem ljudem omogočiti dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb in v širšem smislu njihove blaginje ter blaginje celotne (globalne) družbe, ne da bi pri tem uničili občutljivo globalno okoljsko ravnovesje.

Namesto, da so naši vladni predstavniki obiskali sedež podjetja Uber v San Franciscu, bi morali odpotovati na sedež Združenih narodov v New York in pozvati druge države, da s pravično delitvijo dobrin na globalni ravni rešimo problem lakote in revščine ter s tem postavimo trdne temelje svetovnega miru. Druge, bolj lokalne oblike ekonomije delitve, pa naj prepustijo lokalnim skupnostim, socialnim podjetjem in kooperativam, ki dobro vedo, da je ekonomija delitve najboljša rešitev za vse bolj pereče probleme globalne družbe - ekonomske, družbene in okoljske.



Slika: Death Star