ponedeljek, 23. december 2019

Srečno 2020


Ob koncu leta običajno delamo inventuro za nazaj in načrte za naprej. A preteklo je "odteklo" v času; zato se ne splača preveč obremenjevati s preteklostjo (čeprav še zlasti politiki zelo radi "brkljajo" po preteklem in ga ne pustijo tam, kamor zares spada – v preteklost). Drugače je s sedanjostjo in prihodnostjo. Z zdajšnjimi mislimi in dejanji oblikujemo prihodnost. Zato je prav, da najprej razmislimo, v kakšnem svetu si želimo živeti in potem zdaj, danes, ta trenutek delujmo za želeno prihodnost.

V kakšnem svetu želimo živeti? 

Verjetno bi na zgornje vprašanje 99,99 odstotka Zemljanov odgovorilo enako: "želimo si zdravja, blaginje in miru". To so osnovni pogoji za vse ostalo oziroma za tisto, čemur lahko rečemo – uresničitev človeških potencialov. Poglejmo si podrobneje te tri tako rekoč univerzalne človeške želje.

Zdravje – pogoj, da smo lahko zdravi sta predvsem naslednji dve želji, blaginja in mir. Pogoj za zdravje posameznika pa je tudi zdravo okolje. Zdravje posameznika je neločljivo povezano z zdravjem okolja. Zato sta prizadevanje za čisto okolje in boj proti podnebnim spremembam hkrati tudi skrb za zdravje planeta in s tem tudi za lastno zdravje ter vseh drugih ljudi.

Blaginja – dejansko pomeni, da lahko nemoteno zadovoljujemo svoje osnovne potrebe. O tem "govori" 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."

Od tega, ali imamo na voljo hrano, obleko, bivališče (z ustreznimi sanitarijami), zdravstveno zavarovanje, socialne storitve in izobraževanje (od tem govori naslednji, 26. člen deklaracije), sta odvisna "zdravje in blaginja" nas in naše družine. Naša družina pa je v najširšem pomenu celotno človeštvo, ki ga označujemo s pojmom Eno človeštvo.

Mir – pa vselej temelji na blaginji ljudi in danes tudi na zdravju planeta. Zakaj je danes toliko konfliktov, sporov, vojn? Zaradi velikanske neenakosti! Na eni strani imamo vsaj 820 milijonov lačnih ljudi in približno polovico Zemljanov, ki živijo v revščini, na drugi strani pa globalno manjšino, ki uživa velikansko obilje in troši velik del Zemeljskih virov (tudi Slovenija vsaj deloma spada v to kategorijo). Vojne so najpogosteje zadnja v vrsti posledic velike globalne neenakosti.

Kako zaživeti v zdravju, blaginji in miru?

Najprej je treba poudariti, da bodo zdravje, blaginja in mir doseženi le, če bodo "pripadali" vsem ljudem. Danes lahko govorimo o "otočkih blaginje v oceanu revščine" in ti bodo vselej ogroženi (migracije, konflikti, vojne). Prav tako kot ni mogoče, da samo del sveta "dela za zdravo okolje", kajti umazan zrak se pač ne bo ustavil na mejah držav; a tu je treba poudariti, da si bogate države za zdravo okolje prizadevajo "s figo v žepu", saj na primer doma zapirajo umazane tovarne in jih gradijo v revnih državah.

Današnji politični in predvsem ekonomski sistem "ne delata" za zdravje, blaginjo in mir, celo nasprotno – pogosto ustvarjata uničenje, vojno ter bolezen in smrt.

Magični besedi, kako zares zaživeti v prihodnosti – kjer bodo prevladovali zdravje, blaginja in mir – sta politika sodelovanja in ekonomija delitve. Samo z resničnim sodelovanjem lahko rešimo ključne probleme sveta, kot so globalna neenakost, nezaželene migracije, podnebne spremembe in onesnaženje okolja. Vendar je vse to premalo, če tako veliko ljudi težko ali sploh ne more zadovoljevati svojih osnovnih potreb. Zato poleg sodelovanja potrebujemo medsebojno delitev dobrin oziroma ekonomijo delitve, tako na lokalni kot tudi na državni in globalni ravni (glejte: Predlog za globalno delitev dobrin).

Zatorej, srečno v letu 2020. Da bi končno zaživeli v zdravju, blaginji in miru, kar lahko dosežemo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.





petek, 13. december 2019

Združeno kraljestvo je še vedno tu


Po veliki zmagi konservativne stranke v Združenem kraljestvu, decembra 2019, skorajda zagotovo lahko pričakujemo uresničitev odhoda Združenega kraljestva iz Evropske unije oziroma tako imenovani Brexit. Vendar Združeno kraljestvo ne odhaja nikamor. Še vedno je tu, kjer je že stoletja. V Atlantskem oceanu, tik ob Evropi. Razkol je političen, je rezultat procesa skrajnih sil, ki skušajo preprečiti vedno večje povezovanje ljudi. Z napredkom transportnih sredstev, ki nam omogočajo enostavnejša potovanja, in Interneta, ki nam omogoča enostavnejše komuniciranje, se vse bolj počutimo kot ena družina – človeštvo.

Skrajne sile se temu silovito upirajo in pri tem ne izbirajo sredstev. Ker imajo v rokah politično in ekonomsko moč ter glavne medije, delajo vse, da bi ohranili status quo – stari svet delitev, razkola in sporov. V takem svetu imajo bogati in vplivni ljudje oblast in bogastvo. Zato tega nočejo "spustiti iz rok". Zaenkrat jim to uspeva, a tudi nasprotni pol se z vsakim dnem krepi.

Brexit ne bo povzročil, da bi se ljudje sovražili. Ne, tega nikakor ne smemo dopustiti. Ne smemo kriviti Britancev. Evropa je celina zelo krvave zgodovine, a tudi izjemnih dosežkov, velikega napredka. Evropska povezava dokazuje, da tudi najbolj sprte države lahko živijo skupaj, v miru, druga poleg druge. Ideja Evrope je izražena v njenem motu, ki se glasi: »Združena v raznolikosti«. Smo raznoliki, drugačni, a hkrati smo lahko združeni, sodelujemo, delimo dobrine, potujemo itd.

Zdaj izjemno nazadnjaške sile skušajo zrušiti to skupnost, ne samo v Združenem kraljestvu, ampak širom Evropske unije in tudi zunaj nje. Stari pregovor "deli in vladaj" je glavni moto teh negativnih sil. Sprte države in skregane ljudi je veliko lažje obvladovati in jih izkoriščati, kot pa povezane in združene.

Danes se v svetu spopadata dva nasprotujoča si pola: sile ločevanja, sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepa ter sile združevanja, sočutja, sodelovanja ter medsebojne delitve dobrin. Predstavniki prvih so tržne sile, ki jih zastopajo predsedniki korporacij in velikih bank, borzni špekulanti, v politiki pa osebe kot sta Trump v ZDA in Johnson v Združenem kraljestvu.

Predstavniki nasprotnih, pozitivnih sil, pa so milijoni običajnih ljudi, ki se borijo za družbeno in okoljsko pravičnost, sodelovanje in medsebojno delitev dobrin. Tudi nekateri politiki zdaj sledijo tem množicam. Eden od najbolj izpostavljenih obrazov tega gibanja je postala krhka Greta Thunberg, ki jo konservativci neizmerno sovražijo.

Imejmo radi Britance. Navkljub vsemu so Evropejci. Z njimi si delimo Evropo in cel svet.

Človeštvo je Eno.

ponedeljek, 9. december 2019

Človekove pravice in cilji trajnostnega razvoja


10. decembra obeležujemo mednarodni dan človekovih pravic. Na ta dan je bila leta 1948 sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Tema letošnjega dne (2019) je Mladi se zavzemajo za človekove pravice (Youth Standing Up for Human Rights). Po svetu prav zdaj potekajo številni protesti, kjer si milijoni, predvsem mladi ljudje, borijo za človekove pravice. Boj proti revščini in lakoti, proti družbeni nepravičnosti, ekonomski in spolni neenakosti, pa tudi boj proti podnebnim spremembam in uničevanju okolja – so le različni vidiki boja za človekove pravice.

»Zato so človekove pravice v središču ciljev trajnostnega razvoja«, je zapisano na spletni strani mednarodnega dneva človekovih pravic. Na vrhu Združenih narodov, ki se je odvijal septembra 2015 v New Yorku so se svetovni voditelji zavezali, da bodo do leta 2030 odpravili svetovno revščino, preprečili družbeno in ekonomsko nepravičnost ter si prizadevali za ohranitev okolja. V ta namen so predstavniki 193 svetovnih držav sprejeli 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki bi jih morali vsi upoštevati pri sleherni aktivnosti.

Zakaj so človekove pravice tesno povezane s cilji trajnostnega razvoja? Če ne bomo spremenili naših ravnanj, predvsem na ekonomskem področju, se bodo razmere v svetu le še bolj zaostrile. Naše potrošniške navade, uničevanje okolja, špekulativni finančni sistem, migracije, revščina, lakota, podnebne spremembe so medsebojno povezani problemi.

Če želimo zaščititi človekove pravice, moramo zaščititi tudi naše okolje in slehernemu Zemljanu zagotoviti zdravje in blaginjo (cilji trajnostnega razvoja).

Vsakdo si mora po svojih močeh prizadevati za dosego teh ciljev, še zlasti pa politiki, ki imajo v rokah »škarje in platno«.

Praznujmo mednarodni dan človekovih pravic. A ne tako, da norimo v trgovine in brezglavo trošimo Zemljine vire na škodo planeta in drugih ljudi.

sreda, 4. december 2019

Kriza 2020 – oder je postavljen


Vse več uglednih ekonomistov napoveduje novo krizo. Prejšnjo krizo, v letu 2008, so napovedovali le redki, zdaj pa je njihova številka mnogo višja. Preprosto vidijo vzroke, ki bodo imeli neogibne posledice. Kdaj bo kriza izbruhnila je vedno težko napovedati, a skorajda zagotovo je možnost za veliko finančno in ekonomsko krizo v letu 2020 velika. Zakaj so ekonomisti tako prepričani v to?

V resnici je zelo enostavno. Kriza je že tu. Dokaz so številne države, ki druga za drugo »tonejo« v krizo: Turčija, Argentina, Iran, Mehika, Brazilija, da ne omenjamo še drugih držav, ki jih že »zaznamujejo« protesti nezadovoljnih državljanov: Ekvador, Čile, Libanon, Irak itd.

Ključni centri ekonomske moči – predvsem ZDA in Evropa – pa se krizi še »uspešno« upirajo, vendar z gigantskimi »napori«. Centralne banke najmočnejših ekonomskih sil sveta so v preteklem desetletju finančni sistem dobesedno preplavile s tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut. Prav tako so znižale obrestne mere za izposojo denarja celo v negativno območje, kar še ni bilo doslej nikoli videno.

Vendar vse te neznanske količine poceni denarja krožijo predvsem po špekulativnih globalnih borzah vrednostnih papirjev, kjer napihujejo nov velikanski borzni balon. Koristi od tega imajo predvsem velike banke, korporacije in najbogatejši ljudje na svetu. Njihovo bogastvo je v zadnjih letih skokovito naraslo.

Vsi ti velikanski ukrepi centralnih bank pa so imeli le majhen vpliv na realno gospodarstvo, ki ga sestavljajo predvsem srednja in manjša podjetja, še manj koristi pa ima javni sektor in običajni prebivalci. Ti so večinoma še vedno »obremenjeni« z različnimi varčevalnimi ukrepi, ki so bili uvedeni po krizi leta 2008. Kajti države so se morale za reševanje pretekle krize močno zadolžiti in za vračanje dolgov sprejeti drastične varčevalne ukrepe (paradoksalno je, da države plačujejo obresti za izposojen denar bankam, ki so med glavnimi krivci za krizo).

Zaradi vsega tega se je neenakost le še poglobila – tako znotraj držav, kot tudi med državami. Danes vidimo proteste v tako številnih državah sveta, kot še nikoli prej: Čile, Ekvador, Libanon, Bolivija, Irak, Pakistan, Hongkong…. Čeprav vzroki za proteste niso povsod enaki, pa gre večinoma za vse slabše ekonomske in s tem tudi politične razmere. Ljudem je preprosto dovolj takšnega stanja, zato protestirajo proti svojim vladam, ki znajo vedno poskrbeti za lastne interese (korupcija, nepotizem).

Čeprav bi lahko rekli, da je globalna ekonomska kriza že tu, pa jo močne države še ne občutijo. Za njih je pravi pokazatelj padec borznih indeksov, kajti takrat tudi najbogatejši hitro izgubljajo svoje bogastvo in takrat politika hitro reagira.

Kriza 2020 in njene posledice

Po letu 2008 države niso sprejele nikakršnih sistemskih ukrepov, ki bi preprečili novo krizo. Še več, več kot očitno je, da se je globalni finančni sistem še okrepil in da deluje skorajda povsem izven nadzora politike in javnosti (to je pravi pomen neoliberalizma, ki dobesedno pomeni »novo, še večjo osvobojenost izpod nadzora držav in javnosti«). Zato je nova kriza neizbežna, kajti te velike in močne finančno-ekonomske sile, delajo samo v interesu dobičkov in jim ni mar za blaginjo ljudi, okolja in stabilnosti v svetu. To so sile destrukcije v sodobnem svetu.

Ko bo kriza v polnosti izbruhnila, kar se bo manifestiralo s padci borznih indeksov v ZDA in Evropi, bo vrnitev v »staro« stanje skorajda nemogoče. Države so zelo zadolžene, centralne banke pa nimajo več prave moči, saj so uporabile že vse svoje »najmočnejše orožje«, to je zniževanje obrestnih mer in nove količine denarja v obtoku.

Kriza leta 2008 je pokazala, kako neustrezen je današnji finančni sistem, saj sloni na sebičnosti in pohlepu. Zadnjih deset let je bila kriza zgolj prikrita, zdaj pa bo ponovno izbruhnila na dan – najverjetneje v letu 2020. Tudi razviti svet se bo soočil z velikimi težavami: podražitve, množična odpuščanja, morebitne motnje v delovanju bank, občasno pomanjkanje osnovnih dobrin itd.

Nova (ekonomska) doba – doba medsebojne delitve dobrin

Takrat bo nastopil čas za resnične spremembe. Namesto denarja (ki ga ne moremo jesti), bodo v središču ekonomskega sistema potrebe ljudi in dobrine, ki te potrebe zadovoljujejo. V resnici imamo že zdaj dovolj dobrin, da zadovoljimo potrebe vseh ljudi na planetu in da hkrati ohranimo globalno okoljsko ravnovesje.

V osnovi globalne ekonomije bo načelo medsebojne delitve dobrin, kar pomeni, da bomo s pravično distribucijo ključnih globalnih dobrin zadovoljili osnovne potrebe vseh ljudi na planetu (potreba po hrani, neoporečni vodi, oblačilih, primernem stanovanju, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju).

Zato bo prevladujoči sistem prihodnosti ekonomija delitve, ki bo vzpostavila globalno pravičnost in s tem pogoje za svetovni mir. Ko bo vzpostavljeno večje zaupanje, ne bo težko rešiti drugih ključnih globalnih problemov kot so okoljska in podnebna kriza, problem migracij itd. (Več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin).

Kriza 2020 je torej priložnost za resničen korak naprej – v boljšo prihodnost za vse.