Recimo NE črnemu petku

Bliža se najbolj temačni dan leta – črni petek. Konec novembra, ko že tako prevladuje tema (vsaj na severni polobli), je črni petek postal simbol naše najgloblje zatopljenosti v materializem.

Razprodaje in velikanski popusti so hkrati razprodaja naše človečnosti ter popolno razvrednotenje človeka. Sočutje do bližnjega, ljubezen do drugega in vse, kar je plemenitega, izginja v bleščavi neštetih trgovin in spletnih ponudb.

Črni petek ni le en dan, ločen od ostalih v letu, temveč nam veliko razkriva o svetu, v katerem živimo, in o nas samih.

Trenutek, ko za 10, 20, 30, 50 ali celo 80-odstotni popust kupimo nekaj, česar verjetno sploh ne potrebujemo, odraža našo brezbrižnost do sveta, soljudi in drugih bitij, s katerimi si delimo planet.

Pravo ceno teh popustov plačujejo delavci, pogosto tudi otroci, ki v suženjskih, nevarnih in človeka nevrednih razmerah kopljejo, predelujejo, šivajo, sestavljajo, barvajo, lepijo in pakirajo izdelke, ki se »bleščijo« na policah naših trgovin.

Pravo ceno teh popustov plačujejo okolje, podnebje ter tisoče živalskih in rastlinskih vrst, ki izginjajo in izumirajo.

V resnici razprodajamo ljudi in človečnost; razprodajamo okolje, druga bitja in zemeljske dobrine.

Danes se z lakoto spopada približno 750 milijonov ljudi, več kot polovica svetovnega prebivalstva nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, 2,2 milijarde do čiste pitne vode, 3,5 milijarde do varnih sanitarij, 1,6 milijarde pa do ustreznih stanovanj. Poleg tega 250 milijonov otrok ne hodi v šolo. Vse to je del cene črnega petka in našega nebrzdanega potrošništva nasploh.

Cena popustov, bleščeče okrašenih izložb in mest je strašno visoka. Tako ujeti smo v ta svet iluzij, da ne vidimo preproste resnice: tudi sami smo del sistema in s tem soodgovorni za svet trpljenja, v katerem živi velik del naših bratov in sester, ter za uničeno okolje, ki nam vse bolj »kaže zobe«.

Morda globoko v srcu vendarle čutimo, da je edino pravično deliti dobrine tega sveta, da bi vsem ljudem zagotovili preživetje in človeka vredno življenje. Z medsebojno delitvijo dobrin na praktični ravni izražamo sočutje in univerzalno ljubezen do drugega, kar je tudi bistvo bližajočega se praznika luči – božiča.

Zato recimo NE črnemu petku, božičnim nakupom in drugim komercialnim »praznikom«, ki nas bodo okupirali v prihodnjih tednih.

Nesmiseln boj

Del človeštva se bori za večje dobičke,
za več premoženja, za uspeh,
za večje hiše, avtomobile,
za večjo moč, za več nazivov ...
Ves ta boj za več
je za njih izčrpavajoč,
za vse druge in naravo pa uničujoč.

Medtem se velik del človeštva bori za preživetje,
za vsakodnevni obrok hrane
in pitno vodo,
za vsaj osnovna zdravila,
za osnovno izobrazbo svojih otrok ...

Kako končati ta nesmiselni boj —
na eni strani za bogastvo,
na drugi za preživetje?
Sedimo v istem čolnu
in danes ni nihče zares srečen in zadovoljen.

Kaj pa, če bi pravičneje delili svetovno bogastvo

in sodelovali,
da bi vsi imeli dovolj?
Ne vsi enako, a vsakdo dovolj za dobro življenje.
Takrat bi bilo veliko srečnih in zadovoljnih ljudi.

Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost

Svetovni dan hrane obeležujemo vsako leto 16. oktobra. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ga je uvedla leta 1979 z namenom opozarjanja na globalne izzive, povezane s prehrano in lakoto. Letošnja tema je: »Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost.« Prav je, da vedno znova poudarimo, da je pravica do hrane temeljna človekova pravica, zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Na žalost je ta pravica ena najpogosteje kršenih. V svetu, kjer živi približno 8 milijard ljudi, je danes med 713 in 757 milijoni ljudi lačnih, kar pomeni, da zaradi lakote trpi vsak enajsti Zemljan. Skupno pa si kar 2,8 milijarde ljudi ne more privoščiti zdrave prehrane.

Hrana je najpomembnejša dobrina na Zemlji, zato bi morali z njo ravnati skrbno in v dobro vseh. Žal pa hrana pogosto postane tudi orožje. V Gazi danes Izrael ne le bombardira, temveč ljudi trpinči in ubija tudi z onemogočanjem dostopa do hrane. Pri tem so še posebej ranljivi otroci. Je sploh kaj hujšega, kot otrokom preprečiti dostop do hrane?

Vendar ne gre le za vojna območja. Vsako leto zaradi podhranjenosti otrok in mater umre približno 2,4 milijona otrok, mlajših od pet let (podatek za leto 2021). Mar ni to dobesedno ekonomski genocid, za katerega je v veliki meri odgovoren razviti del sveta, vključno z nami? Še posebej, če vemo, da svetovna pridelava hrane zadostuje za prehranitev vseh – trenutno proizvedemo dovolj hrane za približno 10 milijard ljudi. Kljub temu pa velik del te hrane, zlasti v bogatejših državah, konča med odpadki.

V letu 2023 je bilo na globalni ravni zavrženih približno 1,05 milijarde ton hrane, kar predstavlja okoli 19 % vse hrane, dostopne potrošnikom. Zavržena hrana po celotni verigi, od pridelave do končnega odpadka, prispeva med 8 in 10 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov, kar je skoraj petkrat več kot emisije celotnega letalskega sektorja.

Hrana – na presečišču kriz

Hrana je vsekakor v središču svetovnih problemov oziroma kriz. Povezana je z lakoto, revščino in številnimi težavami, ki jih spremljajo – prezgodnje in nepotrebne smrti, bolezni, družbeni konflikti ter migracije. Poleg tega ima hrana pomembno vlogo pri okoljskih in podnebnih izzivih, kot so nepotrebni izpusti toplogrednih plinov, pretirana sečnja gozdov ter izčrpavanje oceanov. Spori med državami zaradi rodovitne zemlje in vodnih virov so vse pogostejši. Zato je drugačen odnos do hrane ključnega pomena za reševanje največjih globalnih problemov.

Hrana – v središču rešitev

Kaj pomeni, da moramo spremeniti svoj odnos do hrane – tako na osebni kot na globalni ravni? Na osebni ravni lahko začnemo s tem, da zmanjšamo količino hrane, ki jo vse preveč zavržemo. Prav tako lahko spremenimo svojo prehrano, tako da uživamo manj mesa in izbiramo hrano, ki ne zahteva prekomerne porabe naravnih virov ter ne prepotuje tisoče kilometrov, preden pride na naše krožnike. Na ta način ne le prispevamo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, temveč tudi k bolj trajnostnemu in pravičnemu globalnemu prehranskemu sistemu.

In prav to je tisto, kar moramo spremeniti na ravni držav in mednarodne skupnosti. Hrana ni blago, s katerim bi se množično špekuliralo in ustvarjalo dobičke. Njena glavna vloga je zadovoljevanje osnovne človekove potrebe, ki predstavlja tudi temeljno človekovo pravico. Dostop do hrane mora biti brezpogojno zagotovljen vsakemu prebivalcu Zemlje, zato moramo vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo omogočal pravično delitev hrane in drugih osnovnih dobrin, kot so pitna voda, zdravila in zdravstveno varstvo. Takšen sistem imenujemo ekonomija delitve.

»Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost« ni le osrednja tema letošnjega svetovnega dne hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, temveč bi morala biti temeljno vodilo vsak dan, vsako leto.

»Nikogar ne pustimo za seboj« (Leave no one behind) je prav tako pomemben poudarek letošnjega praznika (glej sliko), kar lahko razumemo tudi kot zavezo, da nikogar na Zemlji ne pustimo lačnega.


Viri:
UNICEF – Situation for Gaza children getting worse with each passing day
Action Against Hunger – World Hunger Facts
HuffPost – World Hunger
UNEP – Food Waste Index 2024 Key Messages
WHO – Hunger numbers stubbornly high for three consecutive years
Our World in Data – Half of child deaths linked to malnutrition
FAO – Open Knowledge Repository

Slika: 

FAO na Facebooku

Oborožimo se z nenasiljem

Jutri, 2. oktobra, obeležujemo mednarodni dan nenasilja. Na ta dan leta 1869 se je rodil Mahatma Gandhi, vodja indijskega gibanja za neodvisnost in začetnik filozofije ter strategije nenasilja. V skladu z resolucijo Generalne skupščine, sprejeto 15. junija 2007, je mednarodni dan priložnost za »širjenje sporočila o nenasilju, tudi prek izobraževanja in ozaveščanja javnosti«. Resolucija ponovno potrjuje »univerzalni pomen načela nenasilja« ter željo po »zagotovitvi kulture miru, strpnosti, razumevanja in nenasilja«. (Združeni narodi)

Razmišljati in delovati nenasilno se v svetu vse hujšega nasilja na prvi pogled zdi brezupno. Trenutno potekajo verjetno najhujši in najnevarnejši konflikti po drugi svetovni vojni in hladni vojni, ki ji je sledila. Orožja, ki so danes v uporabi, so nevarnejša kot kadar koli prej. Kaj lahko storimo kot posamezniki, ki smo v tej igri velikih in močnih sil le obrobne in pogrešljive figure?

Morda je prav, da poskusimo te konflikte osvetliti z vidika duhovne razsežnosti današnje krize. Svet se nahaja na prehodu med dvema dobama, ki ju lahko poimenujemo stara in nova doba; doba individualizma in sebičnosti ter doba sodelovanja in povezovanja ali doba Rib in Vodnarja. Poimenovanj je veliko, vendar skoraj vsakdo lahko občuti silovit razkol med starimi in novimi energijami. Staro je neustrezno, a še vedno močno in vplivno, predvsem v politiki in ekonomiji, medtem ko se novo izraža skozi številna ljudska gibanja, ki si prizadevajo za politično in ekonomsko pravičnost.

Prizadevanja za varovanje okolja in podnebja, delitev dobrin, pravičnost, sodelovanje in povezovanje ter spoštovanje vseh ljudi in narodov so zunanji izrazi novih energij. Sebičnost, tekmovalnost, pohlep in konflikti so ostanki stare dobe, ki pa so še vedno globoko zasidrani predvsem v svetovni politiki in ekonomiji (finance, velike korporacije). V želji ohraniti stare odnose, ki jim prinašajo neizmerno bogastvo, moč in oblast, te sile sprožajo konflikte, vojne in nebrzdano uničujejo okolje.

V ozadju prizadevanj za drugačen, boljši in pravičnejši svet je vsekakor vredno omeniti tudi delovanje Maitreje, učitelja človeštva, ki uči, navdihuje in spodbuja ljudi z voljo do dobrega, da uvajajo potrebne spremembe (Share International, Share Slovenija). Vse več ljudi se zaveda novih energij in deluje v skladu z njimi, vendar je prav tako močna reakcija tistih, ki želijo ohraniti svoje današnje privilegije in skrajno nepravične odnose – predvsem prek politike in ekonomije.

Pot nenasilja, ki jo je pokazal Mahatma Gandhi, je vsekakor skladna z novimi energijami. Reševanje konfliktov na nenasilen, a hkrati odločen in pogumen način, je pot nove dobe. Povezovanje ljudi za skupno dobro in preseganje verskih ter političnih razlik v korist celote je zagotovo pot, ki vodi v boljši svet.

Zato je prav, da vztrajamo v nenasilnem prizadevanju za boljši svet. Nenasilje ni pasivnost in brezbrižnost, temveč aktivna skrb za drugega.


Slika: Zavozlana pištola (The Knotted Gun) Carla Fredrika Reuterswärda na sedežu Združenih narodov – simbol nenasilja

Čas norosti

Če bomo mi ali naši zanamci, upajmo, nekoč opisovali današnji čas, ga bomo najverjetneje najbolje opisali kot »čas norosti«. Kako pa sploh opredeliti norost? Poglejmo v Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), kjer je norost opisana kot »nespametno, neumno dejanje ali ravnanje« oziroma kot nekaj, »kar je podobno duševni bolezni: ljudi je obsedla nerazumljiva norost«. Morda lahko danes govorimo kar o splošni Norosti, ki prežema celotno družbo.

Norost vojne

Vojne so norost same po sebi. Koristijo le peščici – predvsem trgovcem z orožjem in politikom, ki si z vojno utrjujejo oblast ali prikrivajo svojo nesposobnost in nepriljubljenost. Večini pa prinašajo neposredno ali posredno trpljenje in pomanjkanje. Današnji politiki, še posebej tako imenovani zahodni (ZDA, EU), so popolnoma pozabili lekcije iz 1. in 2. svetovne vojne ter postali tihi ali glasni podporniki vojn v Ukrajini, Gazi, Libanonu, Sudanu, če omenimo le največje konflikte. Kot da bi jih zajela kolektivna norost. Politiki danes celo govorjenje o miru obsodijo kot nekaj sovražnega in grešnega – kar je le še en dokaz njihove norosti. Žal pa je res tudi to, da je velik del javnosti sprijaznjen z vojnami in večinoma molči, kar politikom pušča proste roke pri njihovih norostih.

Norost revščine

Medtem ko superbogataši odhajajo na turistične sprehode v vesolje, saj zanje na Zemlji ni več nič dovolj vznemirljivega (in ker so seveda »patološki narcisi«), v svetu strada med 713 in 757 milijoni ljudi, kar pomeni vsakega enajstega Zemljana (Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024). Medtem ko razni chefi za stotine evrov prodajajo »umetniške« krožnike hrane, si več kot tretjina svetovnega prebivalstva – približno 2,8 milijarde ljudi – ne more privoščiti zdrave prehrane.

Podnebna norost

Medtem ko se en del sveta utaplja v poplavah, drugi del gori ali trpi zaradi suše, politiki opuščajo podnebne ukrepe, saj naj ti ne bi škodovali ljudem in gospodarstvu. To je norost. Bistvo podnebnih ukrepov je namreč prav v tem, da rešijo ljudi pred podnebno katastrofo in ob tem, seveda, tudi gospodarstvo.

Norost dobrega

V teh norih časih je že skoraj absurdno govoriti o pogajanjih in miru, o pravični delitvi dobrin, o preprostejšem življenjskem slogu, o solidarnosti in sočutju. Kot da je vse, kar je dobro, postalo norost.

Pravičnost, ne dobrodelnost

Dobrodelnost ne more nadomestiti pravičnega ekonomskega sistema. Ekonomija delitve temelji na pravičnosti, ne na dobrodelnosti.

»V svetu primanjkuje pravičnosti, ne dobrodelnosti,« je leta 1792 zapisala britanska pisateljica, filozofinja in feministka Mary Wollstonecraft (1759–1797). Ta izjava ostaja aktualna na številnih področjih, še posebej na ekonomskem.

Po zadnjih podatkih iz poročila Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024 se z lakoto sooča med 713 in 757 milijonov ljudi, kar pomeni, da je vsak enajsti Zemljan lačen. Poleg tega je kar 28,9 % svetovnega prebivalstva – torej 2,33 milijarde ljudi – izpostavljenega zmerni ali hudi prehranski nepreskrbljenosti.

Vzpostavili smo ekonomski sistem, ki manjšini omogoča neizmerno bogatenje, medtem ko velik del prebivalstva trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Globalna ekonomska neenakost je posledica delovanja tega nepravičnega sistema.

Namesto da bi spremenili ta sistem, prepuščamo dobrodelnim organizacijam, da blažijo njegove posledice. Vendar tudi največje organizacije, kot so Svetovni program za hrano (WFP), Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC), UNICEF, Save the Children, Zdravniki brez meja in Care International, ne morejo rešiti problema lakote in skrajne revščine.

Dobrodelnost je pravzaprav del problema, ne pa rešitve, saj pomaga ohranjati destruktivni in uničevalni ekonomski sistem pri življenju. Če bi nenadoma opustili vse dobrodelne aktivnosti – ne samo v najrevnejših državah, temveč tudi v zelo razvitih – bi hitro prišlo do velikih protestov, saj bi mnogi ljudje ostali brez kakršnih koli virov za preživetje. Politiki bi bili prisiljeni v spremembe.

Tako pa bogati in vplivni ljudje, politiki in ekonomisti, pa tudi povsem običajni državljani, prepuščajo dobrodelnim organizacijam, da z velikimi napori ohranjajo številne ljudi pri življenju. Te organizacije ne morejo resnično spremeniti življenj teh ljudi; zagotavljajo jim le najnujnejše za preživetje. Čeprav obstajajo primeri, ko dobrodelne organizacije resnično izboljšajo življenje posameznikov, so to bolj izjeme kot pravilo.

S podporo dobrodelnim organizacijam si mnogi olajšajo vest, še posebej najbogatejši, ki bogatijo na račun revnih in jim nato v obliki donacij »vrnejo nekaj drobtinic z bogato obloženih miz«. Mnogi se v tej situaciji znajdejo v globokem notranjem konfliktu: sočutje jih spodbuja, da pomagajo najrevnejšim, hkrati pa z dobrodelnostjo prispevajo k ohranjanju nepravičnega ekonomskega sistema.

Prava rešitev se skriva v družbenih spremembah, še posebej na ekonomskem področju. Potrebujemo pravičen ekonomski sistem, ki bo vsakomur omogočil zadovoljevanje osnovnih potreb, zdravje in blaginjo, saj so to temeljne pravice vsakega Zemljana. Vzpostaviti moramo trajne mehanizme sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, da nihče na svetu ne bo prikrajšan za osnovne potrebe, kot so hrana, pitna voda, zdravila, zdravstvena oskrba, ustrezna bivališča in sanitarije.

Ne potrebujemo dobrodelnosti, temveč pravičen ekonomski sistem. Za to se moramo zavzemati – za ekonomijo delitve. 

Prehranska ne-varnost

V času poletnih »kislih kumaric« in »življenjsko pomembnih« športnih novic je mimo nas neopazno zdrsnilo še eno »dolgočasno« poročilo več pomembnih mednarodnih organizacij, in sicer Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024.

V letu 2023 se je z lakoto soočalo med 713 in 757 milijonov ljudi, kar pomeni vsak enajsti Zemljan; v istem letu je bilo kar 28,9 % svetovnega prebivalstva – 2,33 milijarde ljudi – izpostavljenih zmerni ali resni prehranski nepreskrbljenosti. To sta dva ključna podatka iz tega poročila. Morda je prav, da ju postavimo v širši kontekst, da lažje razumemo, kako velik vpliv imata na svetovno dogajanje.

17. decembra 2010 se je tunizijski ulični prodajalec Mohamed Bouazizi zažgal pred vladnim uradom, kar je postalo simbol upora proti avtokraciji in ekonomski negotovosti ter sprožilo Arabsko pomlad. Le štiri dni prej je dr. Yaneer Bar-Yam, strokovnjak za kompleksne sisteme, ameriško vlado opozoril na možen val protestov na Bližnjem vzhodu zaradi nenadnega dviga svetovnih cen hrane. S svojo ekipo je spremljal prejšnje nemire in ugotovil, da se protesti pojavljajo ob določenem pragu cen hrane, ter opozoril, da se bliža prelomna točka za družbene konflikte.

Seveda cene hrane niso bile edini vzrok za Arabsko pomlad, so pa bile zagotovo pomemben dejavnik splošnega nezadovoljstva. Danes spremljamo krvave proteste zaradi previsokih cen hrane in drugih osnovnih dobrin v najštevilčnejši afriški državi, 223-milijonski Nigeriji. Prav tako je vse slabša ekonomska situacija pravi vzrok za proteste v 172-milijonskem Bangladešu. Ni nepomembno, da je Nigerija šesta, Bangladeš pa osma najštevilčnejša država na svetu.

Po podatkih za leto 2022 (Our World in Data) so bili v Nigeriji relativni povprečni izdatki za hrano najvišji na svetu. Nigerijci so namenili kar 59 % vseh svojih potrošniških izdatkov samo za hrano, v Bangladešu 52,7 %, medtem ko so na drugem koncu lestvice v Singapurju prebivalci za hrano namenili le 7 % celotnih izdatkov. Sleherna podražitev hrane lahko v revščino pahne milijone ljudi, ki morajo za hrano nameniti več kot polovico svojih razpoložljivih sredstev. Višje cene hrane pa hkrati pomenijo, da morajo zmanjšati izdatke za druge ključne potrebe, kot so zdravstveno varstvo, energetski viri, izobraževanje otrok itd. Same nemogoče izbire.

V tako imenovanem razvitem svetu zdaj ogromna sredstva namenjamo za oboroževanje, ki naj bi nam zagotovilo večjo varnost. Prav tako vlagamo velika sredstva v ograje, taborišča za migrante, nadzorna sredstva itd. Vendar več orožja, ograj in varnostnih ukrepov ne vodi v večjo varnost. Morda prinaša več denarja oborožitveni industriji, za vse druge pa pomeni zgolj nepotrebno zapravljanje denarja in večjo možnost širjenja vojaških konfliktov. Ker ignoriramo ekonomske probleme številnih in številčnih držav, kot sta Nigerija in Bangladeš, tvegamo begunske valove, ki lahko postanejo neobvladljivi.

Vlaganje v prehransko varnost po vsem svetu je edino zagotovilo naše varnosti. Danes hrano in druge osnovne dobrine prepuščamo blagovnim trgom, ki s špekulacijami sprožajo neprestana nihanja cen in lahko v trenutku pahnejo milijone ljudi v skrajno revščino. To sproža družbene nemire, neželene migracije in sovraštvo, ki ga še posebej izkoriščajo skrajni desničarji. Hrana je ključna dobrina na Zemlji, zato ni odveč resen razmislek o vzpostavitvi mednarodnega mehanizma za bolj pravično delitev hrane in drugih osnovnih dobrin, od katerih je odvisno preživetje ljudi.

Rešitev ljudi pred lakoto in skrajno revščino je prvi korak k reševanju tudi drugih globalnih problemov, kot je na primer podnebna kriza. V razvitem svetu vidimo rešitve zanjo v električnih avtomobilih in solarnih panelih, a to so globalno zanemarljive rešitve, saj bodo najrevnejši ljudje v neusmiljenem boju za preživetje še naprej uporabljali podnebno škodljive prakse, kot so kurjenje na drva, petrolej in oglje ter krčenje gozdov. A nič ni bolj nujno kot takojšnja zaustavitev vojaških konfliktov, še posebej v Ukrajini in Gazi, ki se vsak trenutek lahko razplamtita v neobvladljiv konflikt z neobvladljivimi posledicami.

Prepričali so nas, da o miru ne smemo niti govoriti. Pa moramo. Naši politiki si ne upajo, saj kot začarani sledijo naraciji vojne in oboroževanja. Da bi preusmerili pozornost od svoje politične impotentnosti, strastno navijajo za športnike in sodelujejo pri poletni športni evforiji, s katero skupaj z mediji skušajo zakriti resnične probleme sveta. Zlata olimpijska medalja, rumena majica in podobni dosežki so plod trdega dela dobro plačanih športnikov, ne pa predmet nacionalne evforije. Kaj če bi vsi skupaj svojo energijo raje investirali v boljši in pravičnejši svet?

Objavljeno (in slika): Dnevnik, Pisma bralcev, 8. 8. 2024

Črni ponedeljek, rdeče borze

Črni petek običajno označuje dan, ki ga zaznamujejo izjemno visoki popusti. Pred desetletji so ameriški trgovci ugotovili, da so ljudje dan po zahvalnem dnevu, ki je v ZDA vselej četrti četrtek v novembru, večinoma prosti. Zato so jih z velikimi popusti zvabili k nakupom. Trgovske bilance so se iz rdeče barve (ki označuje izgube) obarvale v črno (kar pomeni dobiček). Danes je črni petek postal sinonim za popuste in nakupe.

Vendar oznaka »črni dan« lahko pomeni še nekaj drugega. Pomeni izjemno slab dan na borzah, ko so borzni indeksi (borzni indeks je statistični kazalnik, ki meri in prikazuje spremembe vrednosti skupine delnic na določenem borznem trgu) obarvani v rdeče, kar pomeni velike izgube. V obeh primerih – črni petek v trgovinah in črni dnevi na borzah – gre za razprodaje: na eni strani trgovskega blaga, na drugi strani pa delnic in drugih vrednostnih papirjev. Vsekakor pa lahko rečemo, da sta tako trgovski črni petek kot črni borzni dan sinonima za današnji propadajoči in uničujoči ekonomski sistem, ki temelji na tekmovalnosti, pohlepu in sebičnosti.

Poglejmo si nekaj primerov črnih dni na borzah. Poznamo na primer črni ponedeljek, 19. oktobra 1987, ko so borzni trgi po vsem svetu doživeli velik padec. Najbolj znan ameriški in svetovni borzni indeks, Dow Jones Industrial Average (DJIA), je tisti dan padel za 22,6 %, kar je največji enodnevni padec v zgodovini indeksa. Med finančno krizo leta 2008, 29. septembra, je indeks DJIA padel za 777,68 točke (6,98 %), kar je bil največji enodnevni točkovni padec do takrat. Tudi to je bil črni ponedeljek.

Poznamo tudi druge črne dni. Leta 1929 se je zgodil eden najbolj znanih borznih zlomov v zgodovini, ki je označil začetek velike depresije. Ta dogodek vključuje več ključnih datumov, še posebej črni četrtek, 24. oktober 1929, ko je newyorška borza doživela prvi večji padec za približno 11 % svoje vrednosti, in črni torek, 29. oktober 1929, ko je DJIA padel še za dodatnih 12 %, kar je povzročilo popolno finančno paniko in uradni začetek velikega borznega zloma. Vemo, kako dolgotrajna je bila velika depresija, ki je tudi eden od vzrokov za 2. svetovno vojno.

Tudi Japonska je nekaj podobnega doživela leta 1989. Glavni japonski borzni indeks Nikkei 225 je padel z 38.915 konec decembra 1989 na 14.309 konec avgusta 1992. Do 11. marca 2003 je dosegel najnižjo vrednost po izbruhu recesije, in sicer 7.862. Japonska si od takrat ni več zares gospodarsko opomogla.

Zdi se, da je današnji dan, 5. avgust 2024, spet en izmed črnih dni. Japonski borzni indeks Nikkei je izgubil 4.451 točk, kar je največji padec v zgodovini. Indeks je zaključil z več kot 12-odstotnim padcem. Je morda naključje, da se je tudi zdajšnji zlom začel pri podobnih vrednostih kot leta 1989? Danes zjutraj je bil indeks Nikkei vreden 35.249,36 točk, popoldne pa le še 31.458,42.

A visoki padci se na današnji dan dogajajo vsepovsod po svetu, tudi v Sloveniji, kjer je osrednji indeks SBITOP izgubil 4,52 %. 

Zdaj se bodo seveda hitro odzvale največje svetovne centralne banke in z nižanjem obrestnih mer spet pocenile vrednost denarja. Morda bodo s tem začasno zaustavile borzni zlom, vendar pa so globalni problemi zdaj tako nakopičeni, kompleksni in zahtevni, da se nam morda obeta nova globoka finančna in ekonomska kriza.

Vse pogostejše krize so pokazatelj, da je današnji ekonomski sistem povsem neustrezen za svet in družbo, v kateri živimo. Špekulativni borzni trgi, ki so pravzaprav prave »tovarne pohlepa«, povzročajo stalne gospodarske krize in globoko ekonomsko neenakost med državami in znotraj njih.

Zdajšnji nemiri v Bangladešu in Nigeriji, ki sta 8. in 6. najštevilčnejša država na svetu, so v osnovi posledica ekonomskih težav in revščine večine prebivalstva. Podobno je v desetinah manj razvitih in srednje razvitih držav. Vojni v Ukrajini in Gazi preprečujeta skupni odziv držav na globalne težave in zahtevata neskončne milijarde dolarjev, evrov in drugih valut, ki gredo v nič oziroma neposredno v uničevanje. Da o žrtvah in trpljenju sploh ne govorimo. Vse skupaj pa zapletajo še podnebne spremembe in njihove vse hujše posledice – suše, požari, poplave, neurja itd.

Morda nas bo nova finančna in ekonomska kriza, ki skoraj zagotovo ne bo obšla niti bogatejšega dela sveta, vendarle streznila in nas prisilila v razmislek o drugačnih političnih in ekonomskih prioritetah ter odnosih v svetu. Bomo morda končno spoznali, da smo »skupaj v istem čolnu«; da denarja, bitcoinov in delnic ne moremo jesti in da lahko samo skupaj, v miru, rešimo največje probleme sveta – lakoto, revščino, migracije, družbene konflikte, vojne, podnebne spremembe in še kaj.

Morda si bomo končno upali priznati, da probleme sveta lahko rešimo samo s spoštovanjem drug drugega, sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.

Pot do ekonomije delitve

Ko bo človeštvo sprejelo neizogibno dejstvo, da lahko samo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin rešimo najbolj pereče probleme in si zagotovimo življenje v miru, blaginji ter zdravem okolju danes in v prihodnosti, bo napočil čas za vzpostavitev novega prevladujočega ekonomskega sistema – ekonomije delitve.

Vendar uveljavitev takšnega sistema zahteva postopnost, ki jo lahko razdelimo na tri faze. Te faze lahko potekajo tudi sočasno, pomembno pa je, da začnemo tam, kjer je najbolj potrebno – z reševanjem človeških življenj. Že davnega leta 1963 je ameriški predsednik John F. Kennedy dejal: »Kot pripadniki človeške rase smo sposobni, imamo sredstva in zmožnosti, da v času naših življenj izbrišemo lakoto z obličja Zemlje. Potrebujemo le voljo.«

Te naloge pa ne smemo prepustiti samo dobrodelnim organizacijam, ki kljub izjemnim naporom ne morejo rešiti tako obsežnih in kompleksnih problemov, kot sta revščina in lakota. To lahko dosežemo samo z usklajeno mednarodno akcijo na ravni držav, podobno kot posamezniki in organizacije, ne glede na svojo požrtvovalnost, ne morejo sami rešiti podnebnih sprememb.

Danes imamo v svetu dovolj sredstev in dobrin ter ustrezno informacijsko in transportno infrastrukturo, da lahko odpravimo lakoto in skrajno revščino. Za vzor lahko vzamemo Marshallov načrt, s katerim so Američani po 2. svetovni vojni pomagali obubožani in razrušeni Evropi. Danes potrebujemo globalni Marshallov načrt, s katerim bi mednarodna skupnost, predvsem njen ekonomsko razvitejši del, pomagala obubožanim svetovnim regijam.

Pri tem lahko sodelujejo tudi oborožene sile, ki imajo zmožnosti prepeljati velike količine dobrin kamor koli na Zemlji in jih tudi ustrezno zavarovati. Nenazadnje politiki v povezavi s svojimi oboroženimi silami vedno izpostavljajo obrambo države. Mar ni boj proti lakoti in revščini, ki sprožata toliko različnih problemov v svetu (migracije, družbeni konflikti, vojne, podnebne spremembe), pravzaprav ultimativna obramba države?

Ko bomo skupaj rešili problem lakote in revščine, kar bi z današnjimi zmogljivostmi in ob sodelovanju celotne mednarodne skupnosti lahko storili sorazmerno hitro (morda v enem letu), bi se lotili druge faze ekonomije delitve – vzpostavitve mednarodne agencije za delitev globalnih dobrin in regionalnih centrov za nujno pomoč. Države lahko v okviru Združenih narodov, ki zastopa vse svetovne države, vzpostavijo agencijo, ki bi koordinirala globalno delitev dobrin.

Države bi agenciji sporočale svoje presežke in primanjkljaje dobrin, predvsem tistih, ki zadovoljujejo osnovne človekove potrebe. Agencija bi imela stalni pregled nad presežki in primanjkljaji, države pa bi si dobrine delile neposredno, po priporočilih agencije. Tako bi nastal nekakšen organiziran trg osnovnih dobrin, kar bi preprečilo, da cenovna nihanja povzročajo negotovost in pomanjkanje v nekaterih delih sveta, medtem ko v drugih nastajajo veliki presežki dobrin, kot so hrana, voda, zdravila, semena itd. Klasični trgi z izdelki, ki niso neposredno vezani na zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, bi še vedno delovali »po starem«, morda le na malo bolj urejen način.

Da bi preprečili nenadna pomanjkanja osnovnih dobrin, ki nastanejo zaradi naravnih katastrof in drugih vzrokov, bi agencija upravljala tudi regionalne centre za nujno pomoč (intervencijski skladi) oziroma skladišča, kjer bi se hranile dobrine, kot so hrana, pitna voda, nujna zdravila, šotori in podobno. Te dobrine bi se seveda redno obnavljale in osveževale. V primeru hujše naravne katastrofe bi se lahko kombinirale dobrine iz različnih intervencijskih centrov, kar bi zagotovilo dovolj nujnih dobrin za hitro pomoč. To bi bilo vsekakor bolj učinkovito kot vsakokratno mukotrpno in počasno zbiranje pomoči.

Tretja in zadnja faza pa je sprememba našega ekonomskega sistema. Vemo, da ni dovolj pomagati ljudem s hrano in drugimi dobrinami, treba jim je zagotoviti pogoje, da bodo lahko sami poskrbeli za svojo blaginjo. Vsi poznamo znameniti kitajski pregovor: »Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.«

To pomeni, da moramo ustvariti pravičnejši ekonomski sistem, ki v središče postavlja človeka in naravo, ne pa dobičkov za peščico in neomejene gospodarske rasti, ki uničuje naše okolje ter povzroča globalno ekonomsko neenakost. Ekonomski sistem, ki temelji na medsebojni delitvi, lahko vključuje pravičnejšo obdavčitev, univerzalni temeljni dohodek in univerzalno dostopne osnovne storitve, kot so zdravstvo, izobraževanje ter otroško, socialno in starostno varstvo. Prav tako obstaja veliko pobud in modelov, ki uspešno delujejo na lokalnih ravneh in se lahko še razvijejo. Prvi koraki so morda res najtežji, a odpirajo pot v popolnoma nov svet, kjer bo blaginja vsakogar nekaj samoumevnega.

Tudi na tem področju se lahko, podobno kot pri Marshallovem načrtu, ozremo v zgodovino. Leta 1980 je Mednarodna komisija za razvojna vprašanja, ki jo je vodil nekdanji nemški kancler Willy Brandt, objavila Brandtovo poročilo. Poročilo opozarja na globoko ekonomsko in družbeno neenakost med bogatimi severnimi in revnimi južnimi državami. Ključna točka poročila je poziv k novi mednarodni ekonomski ureditvi, ki bi temeljila na večji enakopravnosti, sodelovanju in delitvi virov, da bi zmanjšali globalno revščino in spodbujali trajnostni razvoj.

 

Če torej ponovimo, bo pot do uveljavitve bolj pravičnega ekonomskega sistema, ki ga imenujemo ekonomija delitve, potekala skozi tri faze, ki lahko potekajo zaporedno ali sočasno:

1. faza – reševanje življenj in trpljenja ljudi zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin (novi Marshallov načrt),

2. faza – vzpostavitev mednarodne agencije za koordinacijo delitve globalnih dobrin in regionalnih centrov za nujno pomoč,

3. faza – preobrazba ekonomskega sistema s poudarkom na medsebojni delitvi dobrin: ekonomija za ljudi in planet.

Eden od osem milijard na enem planetu

Sem eden od osem milijard ljudi,
ki danes živijo na Zemlji.
Nisem ne boljši ne slabši od kogar koli drugega
in nihče drug ni ne boljši ne slabši od mene.

Vsi ljudje si delimo planet Zemljo,
naš skupni dom, in vsakdo ima neodtujljivo pravico
do zemeljskih dobrin ter s tem do
preživetja, zdravja in blaginje.

Vendar ne moremo govoriti
o preživetju, zdravju in blaginji,
dokler en sam Zemljan živi
v revščini, pomanjkanju, vojni ali uničenem okolju.

Zato je nujno, da vzpostavimo mir,
vsakomur omogočimo zadovoljevanje vsaj osnovnih potreb
ter poskrbimo za zdravo okolje –
za ljudi in druga bitja, s katerimi si delimo planet!

To lahko dosežemo samo s sodelovanjem
in medsebojno delitvijo dobrin.

Druge poti ni.

Sočutna in ljubeča ekonomija

Postavimo si preprosto vprašanje: ali je lahko ekonomija sočutna in ljubeča? Na prvi pogled se zdi, da ne. Ekonomsko področje nam vselej predstavljajo kot dejavnost, ki zahteva visoko strokovno in poslovno usposobljenost. Zdi se, da gre za skrajno resno področje, kjer ni prostora za sočutje, kaj šele za ljubezen. Pa vendar, beseda ekonomija, kot so jo opredelili Stari Grki, je tesno povezana z družino oziroma skupnostjo ter skrbjo za njeno preživetje in blaginjo.

Če je ekonomija v resnici namenjena preživetju posameznikov in blaginji skupnosti, potem mora biti sočutna in ljubeča. Če je v samem jedru besede ekonomija oikos – družina (v ekonomskem smislu bolj primeren izraz gospodinjstvo[1]), potem je jasno, kakšna je prava narava ekonomija. Ne tekmovalnost, konkurenčnost, neusmiljeni boj za preživetje, kot nas skušajo prepričati ekonomisti in politiki, temveč sočutje, skrb za potrebe drugih in ljubezen.

V družinah si delimo dobrine, poskrbimo za potrebe in blaginjo vseh članov, sodelujemo, smo sočutni in ljubeči. Si lahko predstavljate, da bi starši zase kopičili dobrine, otrokom pa namenili le drobtinice ali pa še to ne? Poskrbeti za blaginjo vseh družinskih članov je v družini nekaj popolnoma samoumevnega. Deliti dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh družinskih članov je temelj družinske ekonomije. Torej je ekonomija delitve sočutna in ljubeča.

Če se nam zdi povsem naravno, da v materialnem oziroma v ekonomskem smislu poskrbimo za vse člane družine, zakaj tega ne zmoremo tudi v okviru naše širše družine, kar človeštvo nedvomno je? Smo ena vrsta. Ena velika družina. Eno človeštvo.

Mednarodni sistem delitve osnovnih dobrin, ki so namenjene za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb vseh ljudi na Zemlji, bi bil pravi izraz našega univerzalnega sočutja in ljubezni do drugega. Kajti ne moremo reči, da smo sočutni in ljubeči, če smo takšni samo do svojih ožjih družinskih članov, medtem ko smo do drugih neusmiljeni, sovražni, izkoriščevalski. Ne moremo biti pol-pol: ali smo sočutni in ljubeči, ali pa to nismo.



[1] »Gospodinjstvo je enota družbe, sestavljena iz dveh ali več oseb, ki živijo v istem bivališču. Lahko gre za družino ali drugo obliko skupine ljudi.« (Wikipedija: Gospodinjstvo. https://sl.wikipedia.org/wiki/Gospodinjstvo).

Šport in vojne

Imata šport in vojna kaj skupnega? Najprej moramo ločiti šport iz veselja in užitka ter profesionalni oziroma vrhunski šport, ki je vselej neizprosen boj za zmago. V tem sta si šport in vojna zelo podobna. Prav tako je šport priročen za spodbujanje nacionalnih čustev, zato se politiki tako radi slikajo z vrhunskimi športniki in hodijo na tekme. Pretirana nacionalna čustva pa so pogosto eden od vzrokov za vojne.

Še nekaj pomembnega, kar povezuje šport in vojne, moramo izpostaviti. Tako šport kot vojne odvračajo ljudi od resničnih globalnih problemov. Spomnite se samo prejšnjega desetletja. Na podlagi dolgoletnih znanstvenih raziskav o podnebnih spremembah se je oblikovalo vsesvetovno podnebno gibanje, pod vodstvom mladih. Z drugimi besedami, mladi so tisti, ki so najresneje vzeli opozorila znanstvenikov, da moramo ukrepati takoj, če želimo ohraniti Zemljo za prihodnje rodove.

Podnebni protesti so postali tako obsežni, da se je morala zganiti celo politika in začeti z ukrepi (še posebej pomemben je bil prelomni Pariški podnebni vrh leta 2015). Vendar to gibanje ni bilo samo podnebno, temveč je vse bolj postajalo tudi gibanje za ekonomsko in družbeno pravičnost. Bogate države in korporacije so v tem gibanju videle grožnjo za svoje privilegije.

Vmes je prišel še COVID, ki je pokazal, da je mogoče živeti tudi bolj skromno, manj potovati in manj trošiti. To pa je grožnja za prevladujoči ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti oziroma rasti dobičkov oziroma bogatenju najbogatejših.

Zato je bilo treba zakuhati čim več vojaških konfliktov, ki bodo preusmerili pozornost ljudi od okolja na varnost. Pa ne kakršnokoli varnost, temveč varnost, ki pomeni veliko rast oboroževanja. V resnici pa nas oboroževanje peha v nevarnost brez primere, saj se vojaški konflikti lahko kadarkoli sprevržejo v totalno jedrsko vojno. Hkrati pa nas opuščanje podnebnih ukrepov prav tako peha v nevarnost uničenja okolja.

Velike korporacije dobivajo velikanska naročila za orožje in vse, kar gre zraven, vključno z nafto. Dobički so rešeni, a za kakšno ceno. Kaj ima pri vsem tem šport? Pomaga preusmeriti pozornost ljudi stran od resničnih problemov sveta – vojne v Gazi, Ukrajini, Jemnu; lakote v številnih afriških regijah, vse hujših naravnih katastrof itd.

Tako bomo celo poletje navijali in trepetali za svoje nogometaše, kolesarje, košarkaše, olimpijce in pozabili na vse ostalo. Na prvih straneh medijev bomo brali o golih, koših, kilometrih, in »smoli« naših junakov, če ne bodo zmagovalci. Okolje, revni, stradajoči in umirajoči – to pač ni vredno naše pozornosti.

Ja, vrhunski šport in vojna sta si zelo blizu.

Ekonomija delitve – pot notranje in zunanje preobrazbe

Razmišljanje o ekonomiji delitve nas vselej pripelje do najzahtevnejšega izziva: preobrazbe, ki jo moramo izvesti sami. Zunanje spremembe niso mogoče, če nanje nismo notranje pripravljeni. Če verjamemo, da smo si materialni standard, ki ga uživamo kot del bogatega sveta, prislužili zgolj s svojim trdim delom, medtem ko so revni in lačni ljudje preprosto nesposobni in leni, potem resnično ne razumemo sveta, v katerem živimo.

Današnji svet je v ekonomskem smislu izjemno nepravičen in neenak. Medtem ko v razvitem svetu razmišljamo o nakupu najnovejšega telefona, hišnih pripomočkov in modernih oblačil, se odločamo med različnimi destinacijami za počitnice ter brskamo med neskončno ponudbo izdelkov in storitev v trgovskih centrih ter spletnih trgovinah, se ljudje v revnejših predelih sveta sprašujejo, kaj bodo oni in njihovi otroci jedli, če sploh kaj. Ko jim bo zbolel otrok, si bodo lahko privoščili zdravnika, če je sploh kakšen na voljo?

Prvi korak do sprememb je razumevanje sveta, v katerem živimo. Svet je tesno povezan in prepleten. Nakup izdelkov iz celega sveta se nam zdi samoumeven, ne zanima pa nas, kako ti izdelki pridejo do nas. Uničeno okolje, izkoriščanje ljudi, revščina, vojne – vse to morda spremlja izdelke do naših polic. Ne smemo biti samozadovoljni in brezbrižni, kajti to ni samo problem držav in korporacij, temveč tudi nas samih – kupcev končnih izdelkov.

Povezuje nas tisoč in ena stvar: zrak, ki ga dihamo; voda, ki jo pijemo; geni, ki nas »gradijo«; planet, na katerem živimo; podnebje, ki je globalno; jeziki, ki jih govorimo; dobrine, s katerimi trgujemo; znanje in kultura, ki si ju delimo, in tako naprej. Več nas povezuje, kot ločuje.

Zavedanju te povezanosti in enosti sveta, v katerem živimo, mora slediti naša aktivnost. Ni dovolj, da se umaknemo nekam v naravo, se odpovemo izdelkom, postanemo samooskrbni in skromni. S tem sveta ne bomo spremenili. Popolnoma drugače pa je, če se povežemo z drugimi ljudmi in zahtevamo pravičnost za vse, kot pravi Mohammed Sofiane Mesbahi:

»Po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je to najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in k prestrukturiranju globalne ekonomije«.

Ekonomija delitve, ki temelji na »redistribuciji virov in prestrukturiranju globalne ekonomije«, ne pomeni, da se odpovemo koristim materialnega razvoja, temveč da vsakomur na svetu omogočimo dostop do osnovnih dobrin, ki se nam zdijo samoumevne. Ko bomo stopili na pot delitve dobrin, bomo tudi znali prilagoditi svoj življenjski slog in spremeniti svoje prioritete. Morda res ne potrebujemo vsega, kar nam ponujajo oziroma vsiljujejo velikanski potrošniški sistemi (proizvodnja, trgovina, marketing, financiranje).

Zato je načelo medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve, pot naše preobrazbe – notranje in zunanje. Čas, ki ga zdaj namenjamo nakupovanju in pogosto stresnemu izbiranju najboljših izdelkov, raje posvetimo sebi, medsebojnim odnosom in blaginji skupnosti. Prav tako se moramo zavzemati za pravičnost v naši največji skupnosti – človeštvu. Z medsebojno delitvijo dobrin bomo vzpostavili pravilne človeške odnose z drugimi ljudmi, posledično pa tudi z drugimi bitji in okoljem.

V središče naše pozornosti in aktivnosti postavimo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki nam, čeprav je bil napisan daljnega leta 1948, še vedno jasno sporoča, kaj moramo storiti, če želimo živeti v boljšem in pravičnejšem svetu:

»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.«

Ko bomo uveljavili ta »ekonomski« člen Splošne deklaracije človekovih pravic, bomo drugačni mi in bo drugačen svet.

Komercializacija nam je vsem v pogubo

Ko razmišljamo o prevladujoči miselnosti, ki danes najbolj vpliva na ekonomsko področje in posredno tudi na vsa druga področja, moramo izpostaviti komercializacijo, ki izvira iz trgovske dejavnosti.

Trgovanje z blagom – latinska beseda »commercium« je skovanka iz latinskih besed »con« (z) in »merx« (blago) – se je razvijalo vzporedno z rastjo večjih družbenih skupnosti in je z nami že tisočletja. Z razvojem trgovanja se je razvijal tudi denar, ki je olajšal menjavo dobrin. Trgovci so potovali med različnimi kraji in trgovali z blagom ali pa so to počeli na določenih mestih, kot so tržnice. Iz tega se je razvila sodobna trgovina.

Danes je trgovanje preseglo okvire običajne trgovinske dejavnosti in postalo način razmišljanja in delovanja ne samo na ekonomskem področju, temveč v družbi kot celoti – temu rečemo komercializacija.

Blago niso več samo predmeti, ki jih kupujemo v trgovinah, ali storitve, ki jih plačujemo izvajalcem storitev (frizerji, serviserji, gostinci itd.), temveč vse, kar si lahko zamislimo. Vsaka dobrina (naravni in družbeni viri, izdelki in storitve) ter celo človek in vse njegove dejavnosti so postali tržno blago in s tem predmet trgovanja z namenom ustvarjanja dobička.

Trgovci so seveda vedno delali za svoj zaslužek, vendar danes govorimo o maksimiziranju dobička. Maksimiziranje dobička, torej doseganje čim višjega dobička oziroma stalna rast dobičkov, kar merimo z gospodarsko rastjo, je temeljna maksima (vodilno načelo) današnjega ekonomskega sistema. Ne gre več za delo z namenom zaslužiti, da bi dobro živeli, temveč za ustvarjanje presežne vrednosti – dobička. Ustvarjanje bogastva zaradi bogastva samega. Pri tem pa na plano pridejo najnižje človekove lastnosti: sebičnost, pohlep, brutalnost in tekmovalnost.

S komercializacijo je trgovska miselnost posegla na vsa družbena področja in jih »okužila« z ustvarjanjem dobičkov, tekmovalnostjo, sebičnostjo in pohlepom. Hrana, voda, zdravila, zdravstvena oskrba, izobraževanje, skrb za starostnike, znanje človeštva, umetnost, šport, okolje, živa bitja, duhovnost, politika – vse to in še več je podvrženo komercializaciji. Tega se niti ne zavedamo več, saj se nam vse to zdi normalno. Pa ni.

Se nam res zdi normalno, da skoraj 800 milijonov ljudi strada, čeprav je hrane v svetu dovolj? Velike korporacije z njo kujejo visoke dobičke; s hrano se špekulira na borzah; televizijski šovi so posvečeni tekmovanjem v pripravi hrane; vrhunskim kuharjem podeljujejo zvezdice, da lahko služijo stotine evrov za prestižne jedi. Mar ni to perverzno in obsceno, če hkrati stotine milijonov ljudi ne ve, kdaj si bodo lahko privoščili naslednji skromni obrok? Lakota povzroča neizmerno trpljenje. Če ni denarja, ni hrane – temu rečemo ekonomska realnost, v resnici pa je to skrajno nečloveško in kruto. To je komercializacija hrane.

Se nam zdi normalno, da štiri in pol milijarde ljudi nima dostopa do zdravstvene oskrbe? Običajne bolezni in poškodbe, ki bi jih lahko pozdravili z obiskom zdravnika ali preprostim zdravilom, za polovico Zemljanov predstavljajo veliko tveganje, nepotrebno trpljenje in celo smrt, še posebej pri otrocih.

Pa stanovanja? Z njimi se na veliko trguje in špekulira, oddajajo se po oderuških cenah, medtem ko mladi nimajo kam iti. Ne morejo se osamosvojiti niti si ustvariti družine. Temu rečemo stanovanjski trg, v resnici pa gre za pohlep in sebičnost. Tako deluje komercializacija.

Komercializacija spodbuja tekmovalnost, pohlep in sebičnost, hkrati pa tudi naše samozadovoljstvo in brezbrižnost. Sebe in svoje potrebe ter želje postavljamo v središče, za druge in njihove potrebe pa nam ni kaj dosti mar. Postali smo neobčutljivi za trpljenje in probleme drugih ljudi. Komercializacija je prežela vsa družbena področja ter način našega razmišljanja in odnosa do sveta.

Komercializacija je nevarna miselnost, ki je »okužila« vsa družbena področja, medčloveške odnose in naš pogled na svet. Povzroča neenakost in nas odtujuje drug od drugega. Temelji na tekmovanju, sebičnosti, pohlepu, samozadovoljstvu in brezbrižnosti, s čimer uničuje temeljna »veziva« sleherne družbene skupnosti – sodelovanje, solidarnost, sočutje in medsebojno delitev dobrin.

Ekonomija delitve: neznana znanka

Ekonomija delitve je nekaj, kar dobro poznamo, a hkrati predstavlja nekaj zelo novega. V družinah in manjših skupnostih je medsebojna delitev temelj naših ekonomskih odnosov. Morda se komu zdi nenavadno, da v okviru družin govorimo o ekonomskih odnosih. Vendar je ekonomsko področje temelj vsake skupnosti, saj je povezano z našim preživetjem in blaginjo, za kar potrebujemo dobrine. Celo sama beseda ekonomija ima v svojem izvornem pomenu družino in dom (starogrška beseda »oikos«).

Tudi v širših družbenih skupnostih, kot so lokalne skupnosti ali država, nam je ekonomija delitve dobro poznana. Morda je ne prepoznamo pod tem imenom, vendar kaj drugega je davčni sistem kot delitev nacionalnega bogastva med državljane? Del svojega premoženja damo v skupno vrečo (državno blagajno), iz katere dobimo marsikaj, kar potrebujemo (izobraževanje, socialno in zdravstveno varstvo, infrastrukturo itd.). V enem obdobju življenja dajemo več, v drugem pa več prejemamo.

Dajemo in prejemamo v skladu s svojimi zmožnostmi in potrebami – to je ključnega pomena za trdne in povezane družbene skupnosti. Temu lahko rečemo socialna država, družba blaginje ali ekonomija delitve.

Na mednarodni ravni pa o ekonomiji delitve skorajda ne moremo govoriti. Tam prevladujeta sebičnost, kar politiki imenujejo nacionalni interes, in pohlep. Pohlep po dobrinah sproža tekmovalnost oziroma konkurenčnost, ki ji lahko rečemo kar vojna za dobrine. Močnejše in razvitejše države si prisvajajo dobrine revnejših in šibkejših, kar povzroča veliko ekonomsko neenakost. Nekoč so močne države to počele z osvajanjem, prisvajanjem in izkoriščanjem novih ozemelj ter tamkajšnjega prebivalstva. Danes to počnejo z ekonomskimi sredstvi, kjer so korporacije zamenjale armade; če pa ne gre »zlepa,« jim vojska še vedno priskoči »na pomoč.«

Obsežna lakota, revščina, nepotrebne bolezni in smrti, nezaželene migracije, družbeni konflikti in celo vojne so posledica ekonomske neenakosti, ki je rezultat boja za dobrine. V tem neizprosnem boju je žrtev tudi okolje, s tem pa celotno človeštvo. Našteli smo nič manj kot ključne probleme človeštva.

Ekonomija delitve na globalni ravni je zato bistvenega pomena, če želimo rešiti ključne probleme današnjega sveta. Z ekonomijo delitve lahko vsakomur na Zemlji omogočimo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, kar je temelj blaginje človeštva. To pa lahko dosežemo le skupaj, s sodelovanjem v okviru mednarodne skupnosti.

Vendar moramo tudi sami sprejeti dejstvo, da je delitev dobrin v okviru celotne človeške skupnosti nujna, če želimo prihodnost zase in za svoje zanamce – prihodnost, kjer bomo vsi skupaj živeli v miru in blaginji. Navkljub naši raznolikosti, ki predstavlja del skupnega bogastva, moramo ponotranjiti dejstvo, da živimo na enem planetu, ki je naš skupni dom, in pripadamo eni družini – človeštvu. Vsakdo ima pravico do življenja, ki pa je pogojena z zmožnostjo zadovoljevanja osnovnih potreb.

Kaj je torej bistvo ekonomije delitve?

Ekonomija delitve je vselej povezana z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva, ki pa ni mogoča brez zdravega okolja. Če so cilji drugačni (npr. dobiček, kopičenje bogastva), potem to ni ekonomija delitve.

Novi Marshallov načrt ali ne pozabimo na najrevnejše

Ko bomo sprejeli načelo medsebojne delitve dobrin, bo prva naloga mednarodne skupnosti zagotoviti vsem ljudem hrano, pitno vodo, ustrezna bivališča in zdravstveno oskrbo ter otrokom izobraževanje vsaj na osnovni stopnji. V tej začetni fazi bo najpomembnejše rešiti življenja milijonov ljudi, ki trpijo pomanjkanje življenjsko pomembnih dobrin.

Ta prva faza ekonomije delitve, ki na praktični ravni izraža načelo medsebojne delitve dobrin, bo podobna današnjim dejavnostim dobrodelnih organizacij, ki pomoč zagotavljajo milijonom ljudi po svetu. Vendar dobrodelne organizacije same nikoli ne morejo odpraviti revščine in lakote, saj so odvisne od donacij, ki so bistveno premajhne in prihajajo neredno. Njihove aktivnosti morajo podpreti tudi države, vključno s svojimi vojaškimi silami, ki imajo velike transportne, logistične in varnostne zmogljivosti.

Najbolj znan primer obsežne državne pomoči je Marshallov načrt, s katerim so po 2. svetovni vojni Američani pomagali razrušeni Evropi, da si je hitro opomogla. ZDA so celotni evropski regiji pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (približno 140 milijard dolarjev oziroma 130 milijard evrov, preračunano na leto 2024), predvsem v obliki hrane, opreme in drugih izdelkov, potrebnih za okrevanje porušene in izčrpane Evrope.

Brez te pomoči bi Evropa še leta životarila in morda bi se zapletla v nove konflikte. Blaginja ljudi je vselej osnova za mir. Marshallov načrt še danes velja za primer, kako je mogoče v kratkem času pomagati številnim ljudem in jim omogočiti, da se rešijo pred hudim pomanjkanjem ter postopno sami poskrbijo za svojo blaginjo.

Revščina v svetu je danes tako obsežna, da so sicer velikanska prizadevanja največjih dobrodelnih organizacij, kot so Svetovni program za hrano (WFP), Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC), UNICEF, Save the Children, Zdravniki brez meja in Care International, še vedno le kaplja v morje revščine.

Čeprav je naš planet gosto naseljen, je danes dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi. Bremenijo nas številni problemi – okoljski, ekonomski, politični, neželene migracije itd. – vendar ne vidimo preproste resnice, da večina teh problemov izhaja iz skrajne revščine, lakote in pomanjkanja, ki danes pestijo ne le milijone, temveč milijarde ljudi. Ustvarili smo skrajno neenako družbo, zdaj pa je čas, da ustvarimo pravičen svet, kjer bo imel vsakdo pogoje za človeka vredno življenje.

Samo skupna prizadevanja držav in mednarodne skupnosti, dobrodelnih organizacij, javnosti ter, upajmo, tudi velikih podjetij, ki razpolagajo z obsežnimi sredstvi, lahko hitro in trajno rešijo lakoto, revščino in splošno pomanjkanje. Za to potrebujemo zavedanje, da je to prvi in ključni korak k življenju v medsebojnem zaupanju, brez strahu pred drugimi. To je prvi pogoj za mir. Šele takrat bomo lahko vzpostavili trajnejše oblike medsebojne delitve dobrin ter se povsod in celovito posvetili problematiki okolja, podnebja in drugih nakopičenih, vendar rešljivih težav človeštva.


Besede Georgea Marshalla: Poziv k sočutju in prizadevanju za mir

Spomnimo se besed ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, ki jih je izrekel v svojem znamenitem govoru na Harvardu 5. junija 1947, ob začetku izvajanja tako imenovanega Marshallovega načrta:

»Razmere v svetu so zelo resne. To mora biti jasno vsem razumnim ljudem. Ena od težav je, da je problem tako zelo zapleten, da je zaradi množice dejstev, ki jih javnosti predstavljata tisk in radio, človeku na ulici izredno težko jasno oceniti razmere. Poleg tega so prebivalci te države oddaljeni od prizadetih območij na Zemlji, zato težko razumejo stisko in posledične odzive trpečih ljudstev ter vpliv teh odzivov na njihove vlade v povezavi z našimi prizadevanji za spodbujanje miru v svetu.«

Te besede nas opominjajo, da moramo biti sočutni do trpečih ljudi v oddaljenih predelih sveta, jim pomagati in si tako prizadevati za mir. George Marshall je za svoja prizadevanja leta 1953 prejel Nobelovo nagrado za mir, kar ni nepomembno.


Aktualni podatki o globalni prehranski in zdravstveni situaciji

Število lačnih ljudi: Po poročilu Združenih narodov iz leta 2023 je med 691 in 783 milijonov ljudi po svetu lačnih. To število se je povečalo zaradi pandemije COVID-19, podnebnih sprememb in konfliktov, vključno z vojno v Ukrajini. (UN News, UN News)

Nezanesljiv dostop do hrane: Poleg lačnih ima 29,6 % svetovne populacije (približno 2,4 milijarde ljudi) nezanesljiv dostop do hrane, kar pomeni, da ne morejo stalno dostopati do dovolj hrane. Med temi ljudmi jih približno 900 milijonov trpi za hudo prehransko negotovostjo. Prav tako si več kot 3,1 milijarde ljudi ne more privoščiti zdrave prehrane. (UN News, UN News)

Pridelava hrane: Po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo Združenih narodov (FAO) svetovna pridelava hrane dosega dovolj za prehranitev svetovnega prebivalstva. Po nekaterih ocenah bi z današnjo količino hrane lahko prehranili 10 milijard ljudi, skupaj pa na planetu živi 8 milijard ljudi. FAO ocenjuje, da bo svetovna proizvodnja žit za leto 2024 približno 890 milijonov ton. (UN Press, FAOHome, FAOHome , FAOHome)

Dostop do osnovnih zdravstvenih storitev: Trenutno več kot polovica svetovnega prebivalstva nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Svetovne banke je približno 4,5 milijarde ljudi brez ustreznega zdravstvenega varstva, pri čemer se okoli 2 milijardi ljudi sooča z resnimi finančnimi težavami zaradi plačevanja zdravstvenih storitev iz lastnega žepa. (UN News)

Dostop do varne pitne vode: Približno 2,2 milijarde ljudi na svetu nima dostopa do varne pitne vode, kar vodi do številnih zdravstvenih težav in povečuje tveganje za širjenje bolezni, povezanih z onesnaženo vodo. (UN Press)

 

Eno človeštvo na planetu Zemlja

Ni pretirano reči, da smo danes v vojni – v vojni s svetom in s samimi seboj. V svetu potekajo številni konflikti in vojne, globalni ekonomski odnosi so pravzaprav vojna vseh z vsemi, bojujemo pa se tudi z okoljem in samimi seboj.

Če vojna poteka v eni sami državi, nihče ne more trditi, da živi v miru. Vemo, da vojne potekajo v številnih delih sveta.

Če le en človek na svetu strada ali živi v hudem pomanjkanju, nihče ne more reči, da živi v blaginji in da je naš ekonomski sistem uspešen. Vemo, da stotine milijonov ljudi strada in trpi zaradi kroničnega pomanjkanja najosnovnejših dobrin.

Če uničujemo en sam del svetovnega okolja, skrbno negovani vrtički in zaščiteni parki ne pomenijo, da skrbimo za svoje okolje. Vemo, da povsod uničujemo okolje. Imamo le eno ozračje; vodni viri, zemlja in gozdovi pa predstavljajo povezane in soodvisne globalne sisteme.

Poleg tega smo v vojni sami s seboj, saj smo ves čas v stresu, negotovosti, konfliktih in strahu. Zunanji konflikti se odražajo navznoter, notranji pa navzven, kar ustvarja začaran krog. Če trpi zaradi vojne, pomanjkanja in uničenega okolja en sam človek na svetu, nihče ne more biti srečen in miren. Vemo, da trpijo milijoni, celo milijarde ljudi.

Na različne načine smo tesno povezani in soodvisni. Povezani smo kot človeška bitja, povezani smo z okoljem in drugimi živimi bitji. Zunanja preobrazba zato ni mogoča brez notranje. Razumevanje, da smo vsi ljudje pripadniki velike človeške skupnosti oziroma družine in da si delimo skupni dom – planet Zemljo, je prvi korak k reševanju nakopičenih svetovnih problemov.

Iz tega razumevanja morajo izhajati naša dejanja. Sodelovati moramo z drugimi ljudmi in z njimi deliti naše skupne dobrine, bodisi s sosedi bodisi z ljudmi iz najoddaljenejših kotičkov sveta. Ko nihče ne bo več trpel pomanjkanja osnovnih dobrin, ne bo več nezaupanja in strahu, ki poganjata konflikte, sebičnost in pohlep. Takrat bomo lahko vzpostavili pravilne človeške odnose, boljši odnos z okoljem ter s samimi seboj.

Zato ekonomija delitve, ki temelji na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju, predstavlja temelj preobrazbe naše družbe ter našega odnosa do drugih ljudi, okolja in nas samih.

Medsebojna delitev dobrin in sodelovanje

Za današnji ekonomski sistem, ki povzroča uničujočo globalno neenakost, je značilna predvsem sebičnost. Sebičnost pomeni, da v središče svojega mišljenja, čustvovanja in delovanja v pretežni meri postavimo sebe in svoje potrebe, želje, interese itd. Pomembno je poudariti: »v pretežni meri«. Naše potrebe, čustva, misli in dejanja seveda potrebujejo našo pozornost, vendar moramo kot družbena in družabna bitja v »svoj svet« vključiti tudi druge ljudi ter njihove potrebe, želje in interese.

Na širši ravni se sebičnost najbolj opazno izraža na dveh ključnih področjih človeške družbe: v politiki in ekonomiji. Politična sebičnost se kaže kot nezmožnost sodelovanja na mednarodni ravni pri reševanju ključnih globalnih problemov, kot so lakota, revščina, uničevanje okolja, podnebne spremembe, konflikti, vojne. Tako imenovani nacionalni interes je zgolj druga beseda za sebičnost.

Sebičnost v ekonomiji pa se izraža kot konkurenčnost, tekmovalnost, privatizacija skupnih dobrin in javnih storitev, izogibanje plačevanju davkov, špekulacije itd. Znameniti filozof in ekonomist Adam Smith je v svojem delu Bogastvo narodov, leta 1776, zapisal, da je bilo »zlo vodilo« (Vile Maxim) takratnih »gospodarjev človeštva« oziroma vodilnih družbenih slojev: »Vse zase in nič za druge«. Je danes kaj drugače?

Dve ključni načeli, ki delujeta v nasprotju s sebičnostjo v politiki in ekonomiji, sta sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Čeprav politiki veliko govorijo o sodelovanju, je to pogosto predvsem sodelovanje ene skupine držav proti drugi skupini. Pravega sodelovanja, ki bi bilo v interesu celotnega človeštva, še nismo videli. Morda je izjema le področje globalnega segrevanja, vendar tudi tam pogosto s figo v žepu (Pariški podnebni sporazum je bil sicer potrjen na globalni ravni, a ga mnoge države dejansko ne upoštevajo oziroma ne izvajajo).

Na ekonomskem področju pa je ključnega pomena načelo medsebojne delitve dobrin. To načelo je temelj za pravično delitev dobrin, ki bi vsakemu Zemljanu omogočila dostop do dobrin in storitev za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – in s tem zdravje ter blaginjo.

Načeli sodelovanja in medsebojne delitve dobrin se na praktični ravni izražata kot ekonomija delitve. Ekonomija delitve je sistem, ki na različnih ravneh – lokalni, državni in globalni – zagotavlja, da dobrine, ključne za človekovo preživetje in blaginjo, dosežejo slehernega člana skupnosti.

Še posebej pomembno je, da zagotovimo delitev dobrin na globalni ravni, saj le tako lahko odpravimo lakoto in revščino v svetu! To pa je temelj za vzpostavitev miru in blaginje na našem planetu. Za to je potrebno pristno sodelovanje med vsemi državami sveta. Načeli medsebojne delitve dobrin in sodelovanja sta ključni načeli, na katerih moramo graditi institucije, odnose in vrednote družbe prihodnosti.

Neenakost, d. d.

Današnji svet pretresajo številne krize, ki jih s skupnim imenom imenujemo polikriza. Polikriza je opredeljena kot »skupek različnih kriz in šokov, ki se medsebojno prepletajo, vplivajo drug na drugega in se vzajemno krepijo« (Wikipedia). Revščina in lakota, migracije, podnebne spremembe, konflikti in vojne, inflacija, energetska kriza, politične skrajnosti in drugi globalni problemi vplivajo drug na drugega in se vzajemno krepijo.

Ali lahko najdemo skupni imenovalec oziroma skupni vzrok vseh teh kriz? Kajti če vemo za pravi vzrok polikrize, je tudi lažje razmišljati o pravih rešitvah. Če pa skušamo vsako krizo reševati ločeno, v resnici ne bomo rešili nič, saj bodo druge krize znotraj polikrize, hitro izničile naša prizadevanja.

Kot temeljni vzrok polikrize lahko izpostavimo današnji ekonomski sistem, ki povzroča globoko ekonomsko neenakost tako znotraj držav kot tudi v globalni družbi. Za boljše razumevanje te trditve poglejmo nekaj najnovejših podatkov iz poročila Inequality Inc. mednarodne humanitarne organizacije Oxfam. Naslov je pomenljiv, saj vzpostavlja povezavo med ekonomskim sistemom in neenakostjo. »Inequality« je angleški izraz za neenakost, »Inc.« pa kratica za podjetje ali, v slovenskem kontekstu, delniško družbo. Dejstva iz poročila so naravnost šokantna:

- Če bi vsak od petih najbogatejših ljudi porabil milijon ameriških dolarjev dnevno, bi potrebovali 476 let, da bi porabili celotno skupno bogastvo.

- 1 % najbogatejših ljudi na svetu ima v lasti 43 % vsega svetovnega finančnega premoženja.

- 1 % najbogatejših na svetu izpusti toliko ogljika kot dve tretjini najrevnejšega prebivalstva.

- Delavka v zdravstvenem in socialnem sektorju bi potrebovala 1200 let, da bi zaslužila toliko kot direktor v največjih podjetjih na lestvici Fortune 100 zasluži povprečno v enem letu.

- Premoženje petih najbogatejših milijarderjev na svetu se je od začetka tega desetletja več kot podvojilo, medtem ko se je 60 % postalo revnejšega.

Ti podatki so dovolj, da razumemo, v kakšnem neenakem svetu živimo. Ekscesno bogastvo in skrajna revščina sta medsebojno povezana. Zemeljsko bogastvo ni neomejeno, zato kopičenje bogastva na eni strani vedno pomeni, da ga na drugi strani primanjkuje.

Seveda potrebujemo kmetijska, proizvodna in storitvena podjetja, prav tako banke in številne druge ekonomske organizacije. Potrebujemo jih, da ljudje lahko zadovoljimo svoje potrebe in živimo v blaginji. Toda ne potrebujemo današnje ekonomske ureditve, ki omogoča in spodbuja velikansko prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim. To omogočajo predvsem: špekuliranje na borzah, minimalno obdavčenje bogatih in super bogatih, davčne oaze ter pomanjkljiva regulacija podjetij in bank.

Lakota, skrajna revščina in revščina, nezaželene migracije, družbeni in vojaški konflikti, pogoste ekonomske krize ter uničevanje okolja so neposredne posledice velike globalne neenakosti.

Za vzpostavitev bolj pravičnega ekonomskega sistema dejansko poznamo potrebne ukrepe: zagotoviti pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva in globalnih dobrin. Dobrin je dovolj za vse ljudi. Dostop do osnovnih dobrin in storitev, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, mora biti zagotovljen vsakemu prebivalcu Zemlje. To predstavlja temeljno raven skupnega življenja na tem planetu.

Pravičnejša porazdelitev dobrin mora postati osrednji cilj ekonomskega sistema v vsaki državi in v mednarodni skupnosti kot celoti. Ekonomija delitve predstavlja sistem, ki na različne načine zagotavlja dostop do dobrin in storitev, potrebnih za življenje in blaginjo ljudi ter okolja. To je mogoče doseči s pravično obdavčitvijo, uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, regulacijo finančnega sistema ter velikih podjetij in borz (te bi lahko tudi ukinili, saj so skrajno škodljive). Predvsem pa je ključnega pomena vzpostavitev globalno usklajenega sistema za delitev osnovnih dobrin, ki zadovoljujejo človeške potrebe.

Globalna neenakost je glavni vzrok za največje probleme današnjega sveta, kot so okoljska in migrantska kriza, družbene napetosti in politična ter ekonomska nestabilnost. Ekonomija delitve pa je najboljše zdravilo za reševanje teh izzivov.

Pismo Zemlje svojim (nehvaležnim) otrokom

Pred več kot petdesetimi leti, leta 1970, ste razglasili 22. april za moj rojstni dan. Takrat sem mislila, da ste končno doumeli, kako pomembna sem za vas. Zdelo se mi je, da končno razumete, da vas hranim, preživljam, nudim zavetje ter vam omogočam rast in razvoj.

Za hip sem upala, da ste končno doumeli, da niste samo vi moji otroci. Življenje in razvoj omogočam tudi tisočim drugim bitjem – rastlinam in živalim v morju, rekah, jezerih, zraku ter na zemlji in v njej. Dovolj prostora je za vse. A vi si želite vsega zase. Ne spoštujete drugih bitij, prav tako pa ne spoštujete niti drug drugega.

Ko praznujete moj rojstni dan, niste iskreni. Obljubljali ste, da boste začeli spoštovati svoje okolje, obljubljali ste bolj preprost način življenja, trajnostni razvoj in še marsikaj. Kaj pa počnete danes? Mečete bombe drug na drugega in na moje obličje. Eksplozije, umazanija, onesnaženje, uničenje, strupi, bolezni, trpljenje. Samo to vas še zanima. Koliko denarja, naravnih virov, energije, znanja in talentov namenjate za uničevanje! Samo pomislite, kakšen svet bi lahko bil, če bi vse to preusmerili v skupno dobro.

Tako pa se vsak dan čudite, zakaj se naravne sile odzivajo tako silovito. Obsežne poplave, strašni orkani, pogoste suše, zemeljski plazovi... Ko vržete kamen v morje, gladina vzvalovi; ko pa vržete sto tisoče ton bomb, se strese svet. Če v ozračje izpuščate tisoče ton ogljika, če v morja odvržete tisoče ton plastike – kaj drugega lahko pričakujete kot katastrofe? Saj poznate fizikalne zakone, saj poznate zakon vzroka in posledice.

Dajem vam vse, kar potrebujete: hrano, vodo, zavetje, ugodno podnebje in tisoče drugih zemeljskih dobrin. Lahko bi sodelovali, si medsebojno delili dobrine, živeli v ravnovesju z drugimi bitji in naravnim okoljem. Namesto tega pa vidite to obilje zgolj kot tržno blago, ki ga kupujete, preprodajate in z njim špekulirate; kopičite, uničujete, kradete drug drugemu.

Temu pravite ekonomija, vendar to ni prava ekonomija. Sploh veste, kaj je ekonomično ravnanje? To pomeni ravnati modro in premišljeno; izkoristiti vse, kar imate na voljo, na najboljši možen način. To pomeni skrbno upravljati z dobrinami in okoljem, tako da ne živite dobro samo vi, ampak tudi vsi drugi; v prihodnosti pa tudi vaši otroci, vnuki, pravnuki ... To je prava ekonomija! Vi pa se obnašate, kot da ste zadnji ljudje na Zemlji. Za vami sledi potop, uničenje.

Najtežje pa razumem, da tako silovito sovražite drug drugega, saj ste vendar ista vrsta, velika družina. Dopuščate, da milijoni ljudi umirajo zaradi lakote v svetu obilja, ki vam ga tako širokosrčno dajem – prav vsem. Na otroke in ženske mečete bombe. Kako lahko počnete takšna grozodejstva? Ali je res razlog za to, ker imate malce drugačne odtenke kože, govorite različne jezike ali verujete drugače? Ali pa ste samo neizmerno pohlepni, sebični in samozadovoljni?

Mar res ne razumete, da ste ena družina; bratje in sestre, bratranci in sestrične? Pravite, da me imate radi – moja morja, reke, gozdove, gore, puščave, slapove, jezera. Pravite, da ljubite druge ljudi in druga živa bitja. Pravite, da ste sočutni in dobri. Verjamem vam, saj sem poznala številna starodavna ljudstva, ki so znala živeti v ravnovesju z okoljem, drugimi bitji in s samimi seboj. Skorajda vse ste v zadnjih stoletjih uničili.

Prepričana sem, da ste tudi vi zmožni živeti v miru, ravnovesju in harmoniji. A to morate dokazati. To morate uresničiti.

Ne potrebujem praznovanj, proslav in slavospevov. Ustavite vojne. Delite si dobrine. Sodelujte. Poskrbite za svoje okolje in za druga bitja. Tako boste zares počastili moj rojstni dan.

Vaša mati, vaša Zemlja, vaša Gaja, vaš dom, vaš planet

Človeštvo je eno

Resnično težko je, v teh temačnih časih, govoriti o enosti človeštva. Sovraštvo do drugih narodov in držav je skorajda samoumevno, prav tako sovraštvo do ranljivih skupin znotraj držav. Posledično se oborožujejo posamezniki in se oborožujejo države. Vendar kopičenje orožja ni pot k miru, ampak vedno vodi v nove vojne.

Videti v drugem človeku sebi enakega, ni preprosto. Vendar so drugačen videz, kultura, tradicija, religija, običaji, navade in jezik – kar se mnogim zdijo nepremostljive medčloveške ovire – le zunanje »plasti« človeškega bitja, ki so pogojene predvsem s krajem in časom našega rojstva.

Če te »plasti« zanemarimo, smo si nenadoma neverjetno podobni. V genetskem smislu se skorajda ne razlikujemo med seboj, zagotovo pa vsi ljudje na Zemlji pripadamo eni vrsti – človeški (Homo sapiens). V genetskem smislu smo si praktično identični; vsi ljudje smo si genetsko podobni v 99,5 do 99,9 % (Human).

Neverjetno podobni smo si tudi v družbenem smislu in ciljih, ki si jih v življenju postavljamo. Večina ljudi živi v skupnostih – družine, gospodinjstva, razširjene družine, plemena, lokalne skupnosti. Velika večina nas želi živeti v miru, zdravju in blaginji; želimo delati, preskrbeti svoje bližnje in sodelovati v skupnosti. Verjetno ne bi veliko zgrešili, če rečemo, da smo si tudi v tem smislu podobni v 99,5 do 99,9 %.

Zakaj smo potem tako razcepljeni, razdeljeni, ločeni; sovražni do drugih? Že stoletja nas učijo in nam privzgajajo, kako velike razlike so med nami. Te smo že omenili: videz, kultura, tradicija, religija, običaji, navade in jezik. Vladarji in zelo ozke elite so te razlike vselej krepili in izkoriščali predvsem za svoje materialne interese: pridobiti nova ozemlja, bogastvo in poceni ali kar suženjsko delovno silo.

Zato je bilo treba v očeh »naših« ustvariti »sovražnike« in jih prikazati kot barbare, necivilizirane, nehumane, divje itd. Pri tem so jim običajno pomagale religiozne, intelektualne ter znanstvene elite takratnega časa.

A prav nič drugače ni danes. Ozrite se na besede številnih politikov in intelektualcev, ki še vedno sejejo sovraštvo in strah pred drugimi oziroma ustvarjajo  fobije, kot je na primer rusofobija, ali pa sovraštvo/strah do vseh Američanov, Kitajcev, Izraelcev; muslimanov; temnopoltih; migrantov itd. Tudi v tem primeru je pogosto v ozadju določen interes – običajno gospodarski ali politični. Kot že stoletja oziroma tisočletja.

Če bi bili ti procesi drugačni; če bi se na primer osredotočali na stvari, ki so nam skupne, ki nas povezujejo, bi že s tem gradili skupnost, ki ji pripadamo – človeštvu. Skupni interesi človeštva (kot smo že rekli za približno 99,5 do 99,9 % ljudi) pa so: zdravje, mir, blaginja in življenje v zdravem okolju.

Te cilje lahko dosežemo predvsem s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin. Potem lahko zaživimo v skladu s tem, kar že smo – ena človeška družina, eno človeštvo.

Mir se nikoli ne gradi z orožjem

"Vojna je vedno nesmisel in poraz! Ne dopustimo, da bi vojni vetrovi še močneje zapihali nad Evropo in Sredozemljem. Ne prepustimo se logiki orožja in ponovnega oboroževanja. Mir se nikoli ne gradi z orožjem, temveč s tem, da ponudimo roke in odpremo srca." (Papež Frančišek, Mestu in svetu, 31. 3. 2024)

Papež Frančišek je voditelj rimskokatoliške cerkve (uradno število vernikov je 1,375 milijarde) in hkrati je voditelj najmanjše neodvisne svetovne države – Vatikana (uradno 524 prebivalcev). A čeprav vodi najmanjšo državo, je papež Frančišek eden največjih sodobnih voditeljev. Danes v svetu, še zlasti pa v "razsvetljenski" Evropi, skorajda ni voditelja, ki bi govoril o miru. Govori se samo še o vojnah, pripravah na vojno in oboroževanju. V teh mračnih časih je prav, da prisluhnemo papeževim besedam, ki jih je izrekel mestu in svetu (Urbi et Orbi).

"Danes smo najprej uprli svoj pogled v sveto mesto Jeruzalem, ki je priča skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, ter v vse krščanske skupnosti Svete dežele. V mislih imam predvsem žrtve številnih konfliktov, ki potekajo po svetu, začenši s tistimi v Izraelu in Palestini ter v Ukrajini."

"Medtem ko pozivam k spoštovanju načel mednarodnega prava, upam na splošno izmenjavo vseh zapornikov med Rusijo in Ukrajino: vsi za vse!"

"Poleg tega ponovno pozivam k zagotovljenemu dostopu humanitarne pomoči v Gazo in spet pozivam k takojšnji izpustitvi talcev, ugrabljenih 7. oktobra, ter k takojšnji prekinitvi ognja v Gazi."

"Ne dopustimo, da bi sedanji spopadi še naprej resno vplivali na izčrpano civilno prebivalstvo, zlasti na otroke. Koliko trpljenja vidimo v očeh otrok. Ti otroci so pozabili smejati se v tej deželi vojne. Oči otrok nas sprašujejo: zakaj? Zakaj toliko smrti? Zakaj toliko uničenja?"

"Bratje in sestre ne pozabimo na Sirijo, ki že trinajst let trpi posledice dolge in uničujoče vojne. Toliko mrtvih, toliko pogrešanih oseb, toliko revščine in uničenja čaka na odgovore vseh, tudi mednarodne skupnosti."

"Moj pogled je danes še posebej usmerjen v Libanon, ki ga že dolgo pestijo institucionalna blokada ter globoka gospodarska in socialna kriza, ki se je zdaj še poslabšala zaradi sovražnosti na meji z Izraelom."

"Posebno misel namenjam regiji Zahodnega Balkana, kjer so narejeni pomembni koraki za vključitev v evropski projekt. Naj etnične, kulturne in konfesionalne razlike ne bodo razlog za razdor, ampak naj postanejo vir bogastva za vso Evropo in ves svet."

Papež je v nadaljevanju spodbudil pogovore med Armenijo in Azerbajdžanom, opozoril na trpljenje haitijskega ljudstva, na problem ljudstva Rohiringa; pozval je k miru v Afriki, še zlasti na območju Sahela, na Afriškem rogu, v pokrajini Kivu, v Demokratični republiki Kongo in Mozambiku. Papež je opozoril na problematiko migrantov in trgovine z ljudmi; ter lakoto, ki prizadene še zlasti najmlajše.

Svojo pridigo je zaključil z besedami:

"Naj luč vstajenja razsvetli naše duše in spreobrne naša srca, da se bomo zavedali vrednosti vsakega človeškega življenja, ki ga je treba sprejeti, zaščititi in ljubiti.

Vsem voščim blagoslovljene velikonočne praznike!"

Resnično, ni treba biti vernik, dovolj je biti človek, da se te dotaknejo Frančiškove besede, s katerimi je izpostavil vse najbolj žgoče probleme človeštva. Drugi svetovni voditelji, še zlasti evropski, ameriški in še številni drugi, pa govorijo v glavnem o povečanju vojaških izdatkov, o oboroževanju, o topovskih kroglah. Spodbujajo sovraštvo do drugih narodov in ignorirajo resnične probleme sveta. So ozkogledi, sebični in zasledujejo samo interese kapitala ter svoje lastne interese, čeprav so jih vselej polna usta nacionalnih interesov. Nacionalni interesi niso njihovi interesi, kajti ti so vselej mir in blaginja, ne pa vojne, sovraštvo in razdor. Resnično, živimo v času majhnih državnih voditeljev. Pa ne samo na ravni držav, tudi znotraj držav imamo cele falange strankarskih veljakov, ki so sposobni za nekaj odstotkov volilne podpore ščuvati k nasilju in sovraštvu do najranljivejših skupin.

Prisluhnimo torej papežu Frančišku, vseeno katere vere in prepričanja smo; prisluhnimo mu kot ljudje. O miru in blaginji, o pravičnosti, solidarnosti, medsebojni delitvi dobrin, sočutju ve več kot vsi ostali voditelji skupaj. 

Vir: Vatican News

Slika: Portrait of Pope Francis (2021), Wikipedia