nedelja, 30. december 2018

Srečno 2019


Za novo leto najbližjim in prijateljem,
morda še znancem in sodelavcem
zaželimo vse dobro in obilico zdravja.
Tudi obdarujemo se;
darovi utrjujejo družbene vezi,
ponavljajo kroženje snovi v naravi:
danes jaz tebi, jutri ti meni.

Kaj pa drugi ljudje, Sozemljani,
pripadniki velike človeške družine.
Tudi njim zaželimo vse dobro in
obilico zdravja oziroma blaginjo!

Tudi obdarujemo jih lahko,
tako da z njimi delimo
naše skupne dobrine.
Danes mi vam, jutri vi nam.
To je večni krog življenja,
ne prekinjajmo ga s sebičnostjo in pohlepom.

Medsebojna delitev dobrin je ključ
do blaginje vseh; blaginja poraja
zaupanje, zaupanje je pot do miru.
Potem bo srečno 2019. Za vse.

torek, 25. december 2018

Božični zlom


Morda se zdi naslov nekoliko pretiran, a dejstvo je, da so najpomembnejši ameriški borzni indeksi doživeli najhujše padce na predbožični dan v zgodovini (biggest Christmas Eve declines ever). Na sam božični dan pa je osrednji japonski borzni indeks izgubil kar 5 odstotkov svoje vrednosti. Tudi najbolj znana kriptovaluta Bitcoin je na božični dan izgubila več kot 10 % vrednosti. Vendar je to samo del daljšega procesa, ki se odvija že več mesecev in nakazuje začetek nove velike krize. Ta kriza pa ne bo tako enostavno rešljiva, kot je bila prejšnja. Zakaj?

Najprej je tu problem dolgov. Skupni svetovni dolg (finančna in nefinančna podjetja, gospodinjstva in države) se je v zadnjih dveh desetletjih povečal s 84 bilijonov (84.000 milijard) dolarjev na prelomu stoletja na 173 bilijonov dolarjev v času finančne krize leta 2008, vse do 250 bilijonov dolarjev v letu 2018, desetletje po izbruhu krize (Bloomberg Opinion). Največ se je dolg povečal ravno državam (s 37 na 67 bilijonov dolarjev), ki imajo ob morebitnem izbruhu nove krize zelo malo manevrskega prostora.

Naslednji velik problem je povečevanje neenakosti v svetu. Od leta 1980 naprej je bila rast dohodkov 1 odstotka najbogatejših Zemljanov dvakrat večja od rasti dohodkov najrevnejše polovice človeštva. V istem času pa se srednjemu sloju dohodki skorajda niso povečali (World Inequality Report 2018, str. 11). Večja neenakost povzroča družbene napetosti, kar v zadnjem času vidimo še zlasti v Franciji (gibanje rumenih jopičev), še prej pa v tako imenovani arabski pomladi in tudi drugje po svetu. Ob morebitnem izbruhu nove globalne finančne in ekonomske krize se bodo te napetosti še zaostrile.

Vsem težavam pa se pridružuje še okoljska kriza, ki zahteva čimprejšnje ukrepanje. Če pa bodo države za izhod iz krize ponovno zgolj pospeševale gospodarsko rast (po logiki, da gospodarska rast »odpira« nova delovna mesta in povečuje trošenje prebivalstva), se bo okoljska kriza le še zaostrila.

Znašli smo se torej v zahtevnih časih, ki zahtevajo resnično globoke spremembe. Ta naglo bližajoča kriza – ki je naprej finančna (ta je že v teku), potem ekonomska (težave v gospodarstvu, bančništvu in trgovini) in nazadnje družbena (izguba služb, vse več revnih, vse manj denarja za javne storitve; protesti, politična kriza) – pa je morda zadnja priložnost, da stvari postavimo na pravo mesto.

Kajti če bomo še naprej ohranjali obstoječi ekonomski sistem (gospodarska rast, borzno špekuliranje, vsesplošno potrošništvo in pretirano onesnaževanje) lahko nepovratno uničimo globalno okolje in »dočakamo« kaotičen razpad družbenih skupnosti (kar že doživljajo v državah kot so Sirija, Jemen, Somalija in še nekatere druge).

Zdaj je res čas, da postavimo nove globalne ekonomske temelje: sodelovanje in medsebojno delitev dobrin. Takšen sistem, ki ga lahko imenujemo ekonomija delitve, pomeni, da ne potrebujemo nove rasti proizvodnje, temveč da s pravičnejšo delitvijo dobrin (predvsem dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb) dosežemo vse ljudi na planetu. S tem pa odpravimo skrajno revščino, zmanjšamo stopnjo neenakosti in prenehamo preobremenjevati okolje.

Zato je božični zlom opozorilo. Pa tudi sporočilo: z ekonomijo delitve vzpostavimo pravičnejši svet in na praktični ravni uresničimo ljubezen do drugega. Pa saj to je eno od pomembnih sporočil božiča. Srečen božič!

sobota, 15. december 2018

Mantra delitve


Človeštvo je Eno.
Vsi ljudje smo enakovredni in
enakopravni člani velike družine,
ki si delimo skupni dom – planet Zemljo.

Planetarne dobrine zatorej
pripadajo vsem ljudem
in so v prvi vrsti namenjene
zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb.

Z medsebojno delitvijo in sodelovanjem
slehernemu Zemljanu zagotavljamo
dostop do osnovnih dobrin,
ki mu omogočajo zdravje in blaginjo,
človeštvu pa mir in svetlo prihodnost.

Naj se medsebojna delitev dobrin in sodelovanje
izrazita v naših vsakdanjih dejanjih,
v pravilnih človeških odnosih,
ki odpirajo pot mogočni energiji Ljubezni
na planetu Zemlja.

ponedeljek, 10. december 2018

O deklaraciji in ljubezni

Danes je velik dan, pomemben praznik, kajti danes, 10. decembra 2018, obeležujemo 70-letnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Morali bi imeti veliko državno proslavo in množico manjših, še posebej zato, ker Slovenija letos predseduje Svetu Združenih narodov za človekove pravice, vodilnemu mednarodnemu telesu na področju človekovih pravic. Tako pa bo na ta pomemben dan verjetno zgolj nekaj dogodkov v šolah in v nevladnih organizacijah ter nekaj zapisov v medijih. Zakaj je vendarle prav, da praznujemo mednarodni dan človekovih pravic, še posebej letos, ob okrogli obletnici? 

Človeštvo je bilo leta 1945 pod močnim vtisom katastrofalne druge svetovne vojne, pa tudi še prve. Da bi se izognili novi vojni globalnega obsega, ki bi v tretje najverjetneje vodila do popolnega uničenja planeta z jedrskim orožjem, so bili 24. oktobra 1945 ustanovljeni Združeni narodi, ki so v ustanovni listini postavili temelje mednarodnim odnosom, ki temeljijo na pravičnosti, sodelovanju in miroljubnemu reševanju sporov.

Tri leta kasneje, 10. decembra 1948, pa je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki vsakemu Zemljanu, "ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino" (2. člen), jamči pravice in svoboščine, ki so zajete v tridesetih členih te deklaracije.

Če je torej ustanovna listina Združenih narodov postavila temelje pravičnih, sodelovalnih in miroljubnih odnosov med državami, pa je Splošna deklaracija človekovih pravic postavila temelje pravičnih, sodelovalnih in miroljubnih odnosov v sleherni družbeni skupnosti (od družine do globalne skupnosti) oziroma temelje pravilnih človeških odnosov.

Splošna deklaracija človekovih pravic utemeljuje kakšni naj bodo pravilni odnosi med posamezniki, kakšni naj bodo odnosi in ravnanje državnih organov do posameznikov in skupin, izpostavlja skrb za ranljive posameznike ter družbene skupine in tako naprej. Na teh temeljih je danes utemeljena zakonodaja praktično vseh svetovnih držav. V razvitejšem, privilegiranem delu sveta se komajda zavedamo, kako pomembne so človekove pravice. Običajno to spoznamo šele, ko je že prepozno; ko se neki diktator povzpne na oblast in eno za drugo ukinja pravice in svoboščine, ki so vsakomur neodtuljive.

Zdi se, da imamo danes tako do Združenih narodov kot do deklaracije človekovih pravic skrajno mačehovski odnos. Ne znamo se vživeti v neizmerno trpljenje ljudi, ki jim kratimo osnovne človekove pravice, na primer beguncem in revnim. Pogosto jih celo obsojamo, da ogrožajo naše pravice. A to ne drži. Vsi imamo enake pravice, kajti deklaracija človekovih pravic je splošna oziroma univerzalna. Če dopustimo, da se pravice kršijo drugim, to samo pomeni, da smo lahko nekega dne "na vrsti" mi. Človekove pravice so univerzalne ali pa jih ni.

Danes, vsaj danes, ponovno preberimo Ustanovno listino Združenih narodov in še zlasti Splošno deklaracijo človekovih pravic. A naj ne ostane samo pri tem. Ti enostavni in razumljivi členi naj postanejo osnova našega ravnanja do soljudi. Predvsem pa ne kratimo pravic drugim. Naj naši odnosi ne bodo utemeljeni na trgovskih temeljih (dam le toliko kolikor dobim), na tekmovalnosti ali celo sovraštvu. Naj bodo utemeljeni na sodelovanju, solidarnosti, razumevanju, sočutju, medsebojni delitvi dobrin oziroma, če vse to združimo, utemeljeni naj bodo na ljubezni do drugega. Saj za to pri človekovih pravicah pravzaprav gre.



torek, 4. december 2018

Črni torek


Torek, 29. oktobra 1929, je bil zadnji od štirih dni zloma newyorške borze, ki je sprožil Veliko gospodarsko krizo. Zato so ta dan poimenovali črni torek (Black Tuesday). Tudi današnji torek, 4. decembra 2018, je precej rdeče obarvan, kar pomeni, da so borze v minusu. In to globokem. Najbolj znani borzni indeks na svetu, ameriški Dow Jones, je danes zgubil skorajda 800 indeksnih točk oziroma več kot 3 % vrednosti, kar je precej velik padec.

Čeprav to nujno še ne pomeni takojšnega začetka nove gospodarske krize, pa smo se ji danes zagotovo za korak približali. Zdaj bomo verjetno spet kmalu videli zaskrbljene državnike in bančnike, ki bodo na dramatičnih nočnih sestankih krpali razpadajoči finančni sistem. Bremena pa bodo v končni fazi spet skušali prevaliti na ramena običajnih ljudi.

Pa vendar lahko pričakujemo, da se ljudje tokrat ne bodo odzvali mirno in tiho. Ni še minilo niti deset let od prejšnje krize. Ta kriza je bila "rešena" s pomočjo ogromnih vsot denarja iz centralnih bank, ki je močno napihnil dolgove držav. Države pa so povečana dolžniška bremena preprosto naprtila svojim državljanom (višje davčne obremenitve, nižanje izdatkov za socialne storitve itd.).

Največje koristi v tej "reševalni igri" pa so imeli najbogatejši ljudje, ki so prav s pomočjo borznega špekuliranja preusmerili velik del novega denarja na svoje račune. Zdaj, ko borze zgubljajo vrednosti, pa naj bi jih ponovno reševali. Zakaj neki? Da bodo še bolj obogateli?

Morda pa je zdaj končno nastopil čas, da od svojih politikov zahtevamo pravičnejšo delitev globalnih dobrin. Kajti v središču ekonomije ne sme biti denar, temveč dobrine, ki jih potrebujemo za življenje, za zdravje in blaginjo. In to vsi ljudje.

Morda pa je črni torek še en korak, ki nas bo približal uveljavitvi pravičnejšega ekonomskega sistema, ki ga lahko poimenujemo ekonomija delitve. (Več o tem v knjigi: Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju)

četrtek, 29. november 2018

Mali tatiči, brezdušni in brezbrižni

Ko v teh prazničnih dneh deremo
v od kiča slepeča potrošniška svetišča,
pa naj bo to late night shopping,
zahvalni dan, črni petek, cyber monday;
adventni ali miklavžev sejem,
božično ali novoletno zapravljevanje,
v resnici ne kupujemo daril svojim najbližjim,
da bi jih razveselili in osrečili:

– temveč, mali tatiči, krademo
Zemljine darove, dobrine,
ki so namenjene vsem ljudem;
izmikamo jih iz skromnih krožnikov
naših najrevnejših bratov in sester,

– temveč brezdušno izkoriščamo svoje
soZemljane, ki z golimi rokami, celo otroci,
trgajo kobalt iz kongoških rudnikov
za baterije naših pametnih telefonov,
ki garajo v bangladeških
potilnicah športne obutve, ki …

– temveč brezbrižno zapravljamo
naš čudoviti planet z miriadami kosov plastike,
kičastih okraskov, z brez kraja darili,
ki jih samo odvijejo iz embalaže
in z njo odplavajo v naše reke in oceane.

Če bi zares radi iskreno praznovali
zahvalni dan in božič – ta praznika
sočutja in darovanja, ljubezni in luči –
bi delili obilne darove matere Zemlje
z našimi sestrami in brati
(ki bi jih resnično razveselili in osrečili),
pripadniki Ene velike družine –
Človeštva.


torek, 20. november 2018

Črno Črni petek


Petek, 25. oktobra 1929, se je v zgodovino vpisal kot eden izmed »črnih« borznih dni v oktobru 1929, ki so sprožili veliko gospodarsko krizo, zato so ga poimenovali kar črni petek. Črni petek (tudi črni torek in četrtek) je tako postal simbol nazadovanja, »črnih«, temačnih dni, ki so sledili zlomu newyorške borze. Danes črni petek pomeni nekaj drugega – praznik oziroma orgija potrošništva. Ta »praznik« potrošništva smo seveda uvozili iz ZDA, saj označuje dan po zahvalnem dnevu, ko trgovine ponujajo velike popuste. Ker se takrat prodaja močno poveča, se rdeče številke v bilancah trgovin obarvajo v črno (trgovine izplavajo iz izgub v dobiček). Danes je črni petek postal globalni simbol najbolj divjega potrošništva, ki uničuje družbo in svet. 

Vendar je letos slika precej drugačna. Globalne borze so že nekaj časa obarvane rdeče, kar pomeni, da izgubljajo vrednost, s tem pa ogrožajo celotni ekonomski in družbeni sistem. Še mnogo huje je v teh dneh na trgu kriptovalut, ki so dobesedno strmoglavile. Najbolj znana kriptovaluta bitcoin je pred slabim letom, 18. decembra 2017, dosegla svojo najvišjo vrednost, 19.498 $. Danes, 20. novembra 2018, je bitcoin vreden približno 4300 $, torej le še 22 % od svoje najvišje vrednosti. A nihče ne ve, kako globoko še lahko pade.

Če pa pogledamo celotni trg vseh kriptovalut, so padci še bolj dramatični; 7. januarja 2018 je skupna vrednost vseh kriptovalut dosegla najvišjo vrednost 829 milijard $. Danes je ta vrednost »samo« še 145 milijard $, ali 17,5 % najvišje vrednosti. Kaj se je zgodilo? Natanko to, kar smo že napovedovali, in sicer 15. novembra 2017, torej pred skoraj natanko enim letom (glejte prispevek: Kriptovalute in drugi baloni). Takrat je bila v polnem zagonu prava kriptoevforija, rast kriptovalut je bila tako rekoč popolnoma nora, bitcoin je bil takrat vreden »šele« 6598 $ (v naslednjem mesecu dni se je njegova vrednost potrojila), in takrat smo zapisali:

»Kriptovalute so na žalost postale svoje nasprotje. Namesto obetov decentraliziranega in demokratičnega denarja so postale špekulativno orodje, ki koristi samo bogatenju posameznikov … Pa vendar je kriptobalon še vedno le milni mehurček proti napihovanju globalnega borznega balona, ki so ga zakrivile centralne banke najmočnejših držav, ki so globalni finančni trg dobesedno preplavile s poceni denarjem. Neprestana rast borznih indeksov v zadnjih osmih letih, se bo zagotovo končala s pokom (finančnim zlomom), ki bo imel daljnosežne posledice.«

Zlom trga kriptovalut dejansko napoveduje zlom velikih globalnih borznih trgov, ki delujejo po enakih načelih pohlepa, sebičnosti in tekmovalnosti. To se v zadnjih mesecih že dogaja, najprej so bili na udaru trgi razvijajočih ekonomij, kot so Kitajska, Brazilija, Turčija, Južna Afrika itd., zdaj pa se težave kopičijo tudi v najrazvitejših državah, na čelu z ZDA in nekaterimi močnimi evropskimi državami.

In kaj ima s tem črni petek, ki bo letos 23. novembra? Ljudje bodo noreli v trgovine, da ujamejo »neverjetne popuste«. A to bo le kratko zadovoljstvo, kajti v ozadju se ta špekulativno-potrošniški ekonomski sistem počasi ruši. In kaj imajo borze sploh s potrošništvom? Veliko, kajti gre za dve plati istega kovanca. Potrošništvo (nakupovanje zaradi nakupovanja) in borzne špekulacije so utemeljene na brezmejni rasti, ki uničuje človeško družbo in okolje. Špekualcije na borzah potrebujejo neprestano rast dobičkov, ki jih podjetja zagotavljajo z vedno večjo proizvodnjo tudi povsem nepotrebnih izdelkov, ki jih mora nekdo kupiti oziroma potrošiti.

Zato bo tokratni črni petek zelo simboličen: čeprav bodo ljudje drveli v trgovine po poceni izdelke, bodo na nek način s tem »praznovali« konec nekega obdobja, kajti v ozadju se že začenja nova velika kriza (v simboličnem smislu črni borzni petek), ki bo pokopala današnji ekonomski sistem. Na njegovem pogorišču bo vstal pravičnejši sistem, ki bo temeljil na delitvi dobrin, ki jih vsi ljudje potrebujejo za preživetje in blaginjo. To bo ekonomija delitve.

petek, 16. november 2018

Vse poti vodijo v Marakeš, in naprej


O beguncih in ekonomskih migrantih je danes veliko govora. Na njihovih »hrbtih se lomijo« največji problemi sveta – revščina, neenakost, vojne ter okoljska in ekonomska kriza. Pred temi problemi si ne smemo zatiskati oči, prav tako kot ne moremo beguncem in ekonomskim migrantom pripisati krivde za vse naše težave. Razmislimo torej o tej kompleksni problematiki; vendar ne z razburkanimi čustvi sovraštva, ki jih spodbujajo in krepijo moči željni politiki, temveč z mirnim razumom in ljubečim srcem. Kajti govorimo o ljudeh in samo o ljudeh.

Kakšna je razlika med begunci in ekonomskimi migranti, ki jih nekateri imenujejo tudi nezakoniti migranti? Begunce opredeljuje Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951, ki jim priznava zaščito »zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju« v domači državi.

Kaj pa ekonomski migranti? Na spletni strani Vlade RS (Kdo so ljudje, ki prihajajo) lahko preberemo, da so se na »poti proti Evropi združili tako ljudje, ki bežijo, da si rešijo življenje (begunci), kot tudi ljudje, ki svoje domove zapuščajo v želji po boljšem življenju (ekonomski migranti).« Begunec je torej tisti, ki beži, da bi si rešil življenje, ekonomski migrant pa svoj dom zapusti v želji po boljšem življenju.

Zaradi takšnih in podobnih opredelitev ekonomskih migrantov raste sovraštvo do teh ljudi, saj naj bi neupravičeno zmanjševali našo blaginjo, prevzemali naše službe in imeli korist od našega dela, plačevanja davkov in tako naprej. Je to res njihov namen? Kaj pa če bežijo, da se rešijo gotove smrti? Da bi na ta vprašanja lažje odgovorili, moramo pogledati širšo sliko? In ker govorimo o ekonomskih migrantih, moramo nujno preučiti tudi ekonomske vzroke za migracije.

Svetovna banka je poročala, da je bilo leta 2015 v svetu 736 milijonov ljudi, ki so živeli pod uradno mejo skrajne revščine, ki je 1,9 $ oziroma 1,7 € (ta meja je verjetno postavljena še prenizko, saj vemo, da je kronično lačnih kar 821 milijonov ljudi). A pomemben je še zlasti podatek, da v podsaharski Afriki živi več kot polovica najrevnejših ljudi na svetu, kar 413 milijonov. In ravno iz te regije preko sredozemske in drugih poti v Evropo prihaja največ tako imenovanih ekonomskih migrantov.

Torej ne bežijo zaradi boljšega življenja, temveč zaradi življenja samega. Njihova življenja morda niso ogrožena zaradi preganjanja, so pa zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Je to kaj drugače? Je smrt zaradi gotove lakote kaj »boljša« kot smrt zaradi preganjanja iz političnih ali verskih razlogov? Ti ljudje v resnici bežijo, da bi preživeli, a ne gre samo za njih, temveč tudi njihove družine, ki ostajajo doma. Zakaj v Evropo (in ZDA ter nekatere druge bogate države) bežijo mladi ljudje? Razmislimo še o tem.

Po podatkih Svetovne banke so skupna nakazila izseljencev oziroma migrantov v domače države v letu 2017 znašala kar 613 milijard $ (545 milijard €), od tega v podsaharsko Afriko 48 milijard $ (za denar in kapital meje niso ovira, za ljudi pač so). Kaj nam pove ta podatek? Da ekonomski migranti večinoma niso ljudje, ki bi si želeli zgolj boljše življenje zase, temveč se skušajo prebiti v bogate države, da bi lahko pomagali svojim družinam preživeti doma; zato pogosto prihajajo mladi, ker imajo več možnosti za delo.

A zakaj je Afrika v tako velikih ekonomskih težavah? So ljudje tam leni ali nesposobni? V skladu z raziskavo več uglednih neodvisnih institucij (Honest Accounts 2017) je Afriko leta 2015 »zapustilo« 41,3 milijard $ (36,7 milijard €) več denarja, kot ga je vanjo »priteklo«. Afrika, kljub izjemnem naravnem bogastvu dejansko kreditira preostali svet, ali če se izrazimo bolj pošteno: bogatejše države dobesedno kradejo revnim afriškim državam njihovo bogastvo. In potem se zgražajo, ker želijo najrevnejši ljudje na svetu zbežati v Evropo, da bi vsaj nekaj tega bogastva lahko poslali svojim družinam, ki trpijo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. In te ljudi žalijo z izrazi ekonomski, nezakoniti migranti ali še s čem hujšim. Če želimo rešiti problem migracij moramo poznati vzroke in posledice. In vzrok za migracije so nepoštene in škodljive aktivnosti vlad in korporacij bogatih držav v afriških in drugih revnih državah oziroma kraja njihovih bogastev.

Poglejmo si samo Demokratično republiko Kongo (krajše DR Kongo; ta država spada v podsaharsko regijo), eno najrevnejših svetovnih držav, od koder prihaja 60 odstotkov kobalta, ključne sestavine litij-ionskih baterij, ki poganjajo vse pametne telefone in električna vozila na svetu. Čeprav ima DR Kongo poleg kobalta še velike zaloge železa, platine, urana, diamantov, zlata in obilico rodovitne zemlje (ocenjuje se, da so njena naravna bogastva vredna 24.000 milijard $), je to sedma najrevnejša država na svetu. Izkoriščanje teh naravnih virov pa je v dobršni meri v rokah korporacij iz bogatih držav.

Rešitev migrantske krize torej ni v postavljanju ograj in demoniziranju migrantov, temveč v mednarodnem sodelovanju, ki ga simbolizira bližajoči podpis Marakeške deklaracije. Ta deklaracija je predvsem zaveza mednarodne skupnosti, da države sodelujejo pri reševanju begunske in migrantske problematike. A vendar s to deklaracijo še ne rešujemo vzrokov, temveč zgolj rešujemo posledice.

Da bi odpravili vzroke in s tem rešili migrantsko krizo, moramo v temeljih spremeniti globalni ekonomski sistem v smeri večje pravičnosti. Potrebna je takojšnja mednarodna pomoč najrevnejšim državam in to ne samo v okviru dobrodelnih organizacij (te sicer lahko pomagajo), temveč predvsem v okviru mednarodne skupnosti; najbolje kar Organizacije združenih narodov. Odpraviti moramo tudi škodljive prakse, ki uničujejo ekonomijo najrevnejših držav, to pa so: davčne oaze, borzne špekulacije, subvencije v bogatih državah (predvsem kmetijske), prevelika moč korporacij in bank itd.

Dolgoročno pa je treba oblikovati pravičnejši ekonomski sistem, ki bo vsem ljudem omogočil zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Takšen ekonomski sistem oziroma model pa lahko imenujemo ekonomija delitve (več o tem v knjigi Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju).

Slovenija mora nujno podpisati Marakeško deklaracijo, ki temelji na sodelovanju med državami pri urejanju migracij. Mednarodna ureditev namreč ni »vreča« iz katere vzamemo samo tisto, kar nam paše, ter zavrnemo, kar nam ni pogodu. Ljudje, ki bežijo iz svojih držav, imajo za to zelo resne razloge in večinoma gre za preživetje, pri čemer ni pomembno ali gre za politične, rasne, verske ali ekonomske vzroke. A skrb za te ljudi je zgolj osnova, je temeljno dejanje naše človečnosti oziroma ljubezni do drugega. Prizadevati pa si moramo za pravičnejši ekonomski sistem v globalnem smislu, ki bo slehernemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb oziroma mu omogočil neoviran dostop do dobrin (in storitev) za zadovoljevanje teh potreb, torej hrane, vode, oblačil, stanovanj, zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja. Potem bo migracij bistveno manj. Pot do takšnega pravičnejšega sistema pa je ekonomija delitve in politika sodelovanja.


Slika: slikovit trg Djemaa El Fna v Marakešu, simbol raznolikosti kultur

sreda, 7. november 2018

100 let kasneje – čas za mir in blaginjo


11. 11. 2018 mineva natanko 100 let od konca 1. svetovne vojne. Smo se česa naučili iz te strašne vojne, ki je zahtevala približno 40 milijonov žrtev? Vsaj v prvih desetletjih po njej ne veliko, saj se je samo 21 let kasneje začela 2. svetovna vojna. A tudi po tej, še bolj uničujoči, vojni ni orožje nikoli dokončno potihnilo. In tudi danes je še vedno mnogo ljudi prepričanih, da se problemi človeštva lahko rešujejo edino z orožjem (morda pozabljajo na jedrsko orožje, ki uniči tudi uničevalca samega).

Vendar ni samo vojna z orožjem tista, ki ubija ljudi. Veliki indijski mislec in državnik Gandi, ki je ves čas zagovarjal nenasilje, je že dolgo tega dejal: "Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt, ki je podoben kirurškemu posegu. Ekonomska vojna pa je dolgotrajno trpljenje. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki ga najdemo o vojaških opisih. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice. Protivojno gibanje je glasno. Molim za njegov uspeh. Toda ne morem se znebiti glodajočega občutka, da bo gibanje propadlo, če se ne dotakne korenine vsega zla – človeškega pohlepa."

Kako resnične so njegove besede. V ozadju vseh vojn je ves čas človeški pohlep. Zato ekonomske vojne (vojne za ozemlja, dobrine, bogastvo) nikoli ne potihnejo. Ko se zaostrijo, pa jih politiki skušajo reševati s "kirurškimi" oziroma z vojaškimi posegi. V resnici smo sto let po 1. svetovni vojni še vedno v vojni - v stalno trajajoči ekonomski vojni, ki jo občasno "nadgradijo" vojaški posegi.

Kaj sploh je ekonomska vojna? V ekonomski vojni ne hrumijo topovi, orožja so drugačna: dolgovi, špekulacije, davčne oaze, subvencije, obrestne mere, trgovinski sporazumi in podobno. A posledice teh ekonomskih orožij so strašne. V svetu je danes 821 milijona ljudi lačnih. V letu 2017 je umrlo kar 6,3 milijona otrok mlajših od 15 let, en otrok vsakih 5 sekund, zaradi vzrokov povezanih s skrajno revščino (Unicef). A to je le "vrh ledene gore", revščina oziroma pomanjkanje najosnovnejših dobrin danes ogroža skoraj polovico vseh Zemljanov (World Bank), torej približno 3,5 milijarde.

In vse to zaradi pohlepa, kajti danes je dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, a seveda mnogo premalo za neskončen pohlep svetovne manjšine. Ekonomisti seveda ne govorijo o pohlepu, temveč o gospodarski rasti, ki je samo drugo ime za željo po novih in novih dobičkih. V ozadju gospodarske rasti se skriva čisto običajen človeški pohlep!

Ali sploh lahko končamo to brezkončno ekonomsko vojno, ki uničuje človeštvo in okolje? Rešitev je skrajno enostavna in danes imamo vse možnosti, da jo uresničimo – imamo dovolj dobrin in ustrezne transportne in komunikacijske tehnologije. Odpraviti moramo vzroke za ekonomsko in "običajno" vojno. Spopasti se moramo s človeškim pohlepom, ki povzroča hudo revščino, neenakost, strašno pomanjkanje in velikansko bogastvo na drugi strani. Zato je rešitev ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je skupno ime za raznolike organizacijske oblike in modele, ki vsem ljudem zagotavljajo dostop do tistih dobrin, ki jim omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To so potrebe po hrani, vodi, oblačilih in stanovanju, zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju.

100 let po koncu 1. svetovne vojne je čas za korak naprej. Da končno nastopi čas brez vojne – tako ekonomske kot tiste z orožji. Tej odsotnosti vojne pravimo mir in blaginja.



Slika: The Great War (Archive photo, State Library of New South Wales)

petek, 2. november 2018

Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju


10. decembra letos (2018) bomo obeležili 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Čeprav o človekovih pravicah vemo marsikaj, predvsem ko gre za svobodo govora, združevanja, pravico do osebnega dostojanstva in poštenega sojenja itd., pa le malo vemo o pravicah, ki se tičejo blaginje ali preživetja posameznika in družbenih skupnosti (od družine do človeštva).

O teh govori 25. člen te veličastne listine, ki slehernemu Zemljanu jamči pravico do »zdravja in blaginje« oziroma zmožnost zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Dodajmo temu členu 26. člen, ki pravi, da ima »vsakdo pravico do izobraževanja«, in dobimo celovito sliko osnovnih človekovih pravic oziroma osnovnih človekovih potreb, ki so v ožjem smislu povezane s preživetjem, v širšem pa z blaginjo posameznika in družbenih skupnosti. Danes je več kot 800 milijonov ljudi lačnih, torej jim je kratena najbolj osnovna človekova pravica – pravica do življenja; skoraj polovica Zemljanov (3,5 milijarde) pa živi v revščini, kar pomeni, da so jim kratene ena ali več zgoraj naštetih osnovnih človekovih pravic.

Danes bi morali 25. (in tudi 26.) člen Splošne deklaracije človekovih pravic postaviti na prvo mesto vseh političnih programov v vseh državah sveta in v vseh mednarodnih institucijah. Kajti prikrajšanje za hrano, vodo, oblačila, stanovanja, zdravniško in socialno oskrbo ter izobraževanje, so vzroki za največje probleme, s katerimi se sooča moderen svet: od družbenih do okoljskih problemov, od migracij do terorizma, od ekonomske do politične krize.

A četudi 25. člen zapišemo v politične in ekonomske programe, kako neki jih bomo uresničili? Z višjo gospodarsko rastjo? Potem bomo zagotovo dokončno uničili planet. Z ograjami in žicami na mejah ter z novim oboroževanjem? Potem bomo slej ko prej zadušili mednarodno sodelovanje in sprožili še hujše konflikte in vojne. Ne potrebujemo še več potrošniških izdelkov, orožja, ograj, zidov, konkurenčnosti. Potrebujemo pa več sodelovanja, solidarnosti in predvsem pravičnejšo delitev globalnih dobrin.

Ekonomija delitve je tista pot, ki bo v 21. stoletju končno omogočila izpolnitev zgoraj omenjenih pravic slehernega posameznika in skupnosti. Ekonomija delitve preprosto pomeni, da se na globalni, državni in lokalni ravni dogovorimo za primerne načine, kako vsakomur zagotoviti neoviran dostop do tistih ključnih dobrin, ki mu zagotavljajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To pa je temelj miru in blaginje v našem skupnem domu – na planetu Zemlja.

70. let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, s katero smo leta 1948 poskušali preprečiti ponovitev dveh strašnih vojn, ki bi se v tretje lahko končala s popolnim uničenjem človeštva, je čas, da končno naredimo pomemben korak naprej in uresničimo pravice iz 25. člena za vse ljudi.


Več si lahko preberete v knjigi Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju, ki je po načelu delitve vsakomur prosto dostopna na spodnji povezavi:

http://medsebojna-delitev.si/images/knjige/2018_Ekonomija_delitve.pdf

Knjiga je razdeljena na tri poglavja. V prvem so pojasnjeni osnovni pojmi oziroma »koordinate« ekonomije delitve, kot so enost človeštva, osnovne človekove potrebe, skupne dobrine, pravilni človeški odnosi itd.

V drugem poglavju so zajete »zgodbe«, ki z različnih vidikov osvetljujejo področje ekonomije delitve, v tretjem poglavju pa so t.i. ekonomske pesmi oziroma zgoščeni pogled na zgoraj omenjeno tematiko.

sobota, 27. oktober 2018

Nova kriza pred durmi


Mediji so (še) precej skopi z novicami o črnih oblakih, ki se zbirajo nad globalno ekonomijo, medtem ko so politiki popolnoma tiho. Rajši tiščijo »glavo v pesek« in verjamejo različnim bonitetnim agencijam, ki še vedno napovedujejo gospodarsko rast in stabilnost. V resnici pa so znaki grozeči, a pustimo ob strani številke, te so zgovorne same po sebi, in se rajši osredotočimo na vzroke za krizo.

Kriza iz leta 2008, ki je dodobra pretresla svetovno ekonomijo in s tem tudi celotno družbo, se sploh še ni končala. Dejansko je bila ves čas samo prikrita. Zakaj to lahko trdimo?

Za reševanje globalne ekonomije, ki jo je sprožil agresivni finančni sektor (banke, finančni skladi, borze, bonitetne agencije), so največje svetovne centralne banke namenila ogromne vsote denarja (to so v ZDA poimenovali kvantitativno sproščanje, V EU pa odkupi državnih obveznic). Še dodatno »pomoč« so nudile posamezne države z obsežnim zadolževanjem in varčevanjem »na plečih« svojih državljanov. S tem so sicer spodbudili gospodarsko rast in ponovno rast borznih indeksov, a hkrati prikrili prave vzroke za krizo.

Kateri so pravi vzroki za krizo? Vzroki so sistemski ali z drugimi besedami: splošno sprejeti ekonomski sistem »sam od sebe« ustvarja nove in nove krize. Stalna gospodarska rast, ki je v samem jedru tega sistema, povzroča uničenje in neenakost.

Zakaj uničenje? Ker je Zemlja omejen prostor, kjer ni več prostora za širitev (trgov), se gospodarska rast lahko vzdržuje samo še z uničevanjem in potrošništvom (kar je tudi oblika uničevanja). Vojne in politične krize zahtevajo nove in nove nakupe orožja, kar je dobro za gospodarsko rast, a hkrati povzroča uničenje – ljudi in okolja. In ker se potrošništvo ne more več širiti v geografskem smislu, je treba obstoječe potrošnike prepričati v nakupe popolnoma brezzveznih in nepotrebnih izdelkov ter storitev. To pa prav tako povzroča uničenje – okolja, s tem pa tudi ljudi.

Zakaj neenakost? Ker ta sistem nebrzdane gospodarske rasti rezultate dela milijonov ljudi niti približno ne porazdeli pravično. Celotno svetovno bogastvo dejansko ustvarja večina človeštva (ne gre samo za plačana dela v podjetjih), koristi pa se stekajo samo h globalni manjšini. Neprimerno ali sploh nikakršno plačilo za opravljeno delo (v podjetjih, v kmetijstvu, v gospodinjstvih) in finančne manipulacije ter špekulacije (dolgovi, obresti, borzne transakcije, davčne oaze itd.) so ključni mehanizmi za prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim.

Dokler imamo te sistemske vzroke, bo obstoječi ekonomski sistem (lahko ga poimenujemo neoliberalen, kapitalističen ali preprosto nepravičen) »proizvajal« krize, uničenje ljudi in okolja, revščino in lakoto, nepopisno trpljenje velikega dela Zemljanov.

Zato je edini način, da razrešimo to dolgotrajno ekonomsko in posledično družbeno krizo, ki so jo začasno »prekrile« neznanske vsote denarja, globoka sprememba samih temeljev ekonomskega sistema.

Ne potrebujemo še več gospodarske rasti, temveč predvsem pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin in bogastva, ki pripada vsem, kajti vsi Zemljani tako ali drugače prispevamo k njegovemu ustvarjanju. Dobrine pa so v končni fazi lastnina celotnega človeštva, ne zgolj nekaj posameznikov.

Zato je ekonomija delitve ključ do sprememb, ki nas bodo pripeljale v svet pravičnosti, miru, blaginje in zdravja. Naš prvi cilj mora postati skrb za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (po hrani, neoporečni vodi, stanovanju, zdravstvenem varstvu in izobraževanju) vseh ljudi na Zemlji.

To ni nekaj nemogočega. Vsega imamo dovolj, ne dopustimo torej, da poleg nas po nepotrebnem umirajo in trpijo milijoni ljudi.

Nova kriza pravzaprav ni pred durmi, pač pa je že dolgo tu. Le opazimo je ne, vsaj ne v teh krajih. A večina človeštva dobro ve, saj je kriza že dolgo neizbežen del njihovih življenj. A verjetno se mi tega ne bomo zavedali, dokler s polno močjo ne udari po nas. In to bo zelo kmalu!

Morda bomo potem (končno) zahtevali spremembe. Morda bomo potem končno razumeli, da je ekonomija delitve edina pot v prihodnost.

petek, 19. oktober 2018

(O)CENA ČLOVEKA


Na trgu ima vse svojo ceno,
tudi človek.
Šola mlade trenira za trg (dela),
postavlja njihovo (tržno) ceno,
ki jo kalkulira s (šolsko) oceno.

Ocenjevanje rodi tekmovalnost,
ki se na trgu izraža kot konkurenčnost.
Ocena je cena mladega človeka.
A zanjo lahko plačuje zelo visoko ceno
v valuti stisk, strahu, negotovosti, bolezni…

Šola je lahko tudi drago-cena,
mladega človeka lahko (na)uči
umetnosti življenja in samospoznanja;
da ceni in spoštuje raznolikost ljudi,
da ceni in varuje vsa bitja in skupno okolje.

Človek, druga bitja in narava
nimajo cene – so neprecenljivi,
zato se jih ne trudimo ocenjevati in
razvrščati na lestvicah znanja in spretnosti;
morda edino z ocenami srčnosti in človečnosti.

Šola naj uči o neprecenljivosti človeka,
drugih bitij in narave.
Neprecenljivost nima niti cene
niti ocene.

ponedeljek, 15. oktober 2018

Srečevanja na tisoče malih poteh


Smo popotniki. V času in prostoru, čemur rečemo življenje. Ves čas smo v gibanju. Četudi mirujemo, smo na »poti časa«. Če se fizično gibljemo, smo na »poti časa in prostora«. Na njej srečujemo številne ljudi in obiskujemo različne kraje. Še posebej pomembna so srečevanja z ljudmi (tudi kraji so skorajda vedno povezani z ljudmi, četudi s tistimi iz preteklosti). Z nekaterimi se srečamo le za trenutek, z nekaterimi bežno, z drugimi smo dolgo na skupni poti, še zlasti v družinah. Srečevanja so najpomembnejša šola »umetnosti življenja«, zato je prav, da jih imamo čim več.

Učenje je vedno spreminjanje, običajno povezano s srečevanji z drugimi ljudmi. Tudi če beremo knjigo, se srečamo z avtorjem; podobno s slikarji, fotografi, režiserji (srečevanja na poti časa). Če se nočemo spreminjati, potem se dejansko tudi nočemo učiti (a tu ne mislimo učenja podatkov na pamet ali ti. tehničnega znanja). Srečevanje z drugimi je tudi učenje o samem sebi.

Srečevanja

Pred kratkim sem imel izjemno priložnost srečati se z nekaj izjemnimi ljudmi, v Franciji, in se mnogočesa naučiti. V šoli, ki jo obiskuje veliko mladih iz različnih držav, z različnimi ekonomskimi, kulturnimi in drugimi ozadji, je izjava dijaka, da »barva kože ne predstavlja ovire«, izjemno močna in pomembna. To ni znanje iz šolskega učbenika, temveč iz učbenika življenja.

Tam sem srečal tudi profesorja francoščine, ki zelo različne in »problematične« dijake med seboj povezuje s pomočjo umetnosti (skupno ustvarjanje velikih grafitov na zunanjih zidovih in z glasbo), hkrati pa skuša širšo javnost z izjemnimi fotografijami, ki so vedno razstavljene zunaj, v »odprtih učilnicah«, učiti o izjemnem pomenu vode za življenje ljudi, še zlasti v Afriki.

Sprehajal sem se tudi po normandijski plaži Omaha, kjer so zavezniške sile 6. junija 1944 začele invazijo, ki je pomembno pripomogla k zlomu nacizma in fašizma, dveh ideologij, ki so ju »zgradili« z močjo obsedeni ljudje (tudi danes jih kar mrgoli) na temeljih ločevanja med ljudmi (na podlagi rase, prepričanja itd.). Čeprav je obala lepa, je občutek na njej strašljiv, ob zavedanju, da je bila ta obala nekoč dobesedno posejana s trupli tisočerih ljudi, na kar opozarja ogromno vojaško pokopališče nad obalo. In takih mest je povsod po svetu zelo veliko – posledica sanj »velikih« ljudi obsedenih z lastno veličino in močjo.

A obiskal sem tudi čudovito katedralo svete Tereze iz Lisieuxa. Tereza je v otroštvu veliko trpela zaradi hudih zdravstvenih težav in preobčutljivosti, zelo mlada vstopila v red karmeličank in zaradi tuberkuloze umrla pri vsega štiriindvajsetih letih. A bolj kot veličastne stavbe in ves pomp okoli nje, je pomembna njena »mala pot, katere bistvo je delati male stvari z velikansko ljubeznijo.« Biti prijazna in potrpežljiva s sitno staro redovnico; ljubiti svojo nevrotično sestro in tisoče malih dejanj iz resnične ljubezni, je bila Terezina mala pot. Ki je postala velika.

Večinoma občudujemo »velike« in pomembne ljudi – vojskovodje in politike (celo če so v svojih stremljenjih po veličastnosti v smrt poslali na tisoče ljudi), vrhunske umetnike in športnike, mogočne direktorje itd. – a zelo radi pozabimo na izjemne ljudi, ki delajo brezštevilna majhna dejanja, ki pa pomembno spreminjajo svet. Včasih gre zgolj za pozornost, nasmeh, prijazno gesto; včasih za potrpežljivo delo z ranljivimi skupinami; pomoč sočloveku v težavah; morda rešitev nebogljenega mucka ali kužka; mogoče darovanje ali delitev hrane; podarjen evro ali dva. Tisoče in tisoče majhnih dejanj, ki spreminjajo veliki svet.

Dobro je torej, da se na poti življenja (v času in prostoru) srečujemo, se učimo drug od drugega in s tisoče majhnimi dejanji iz čiste ljubezni skupaj ustvarjamo boljši svet. Ne prepustimo ga »velikim« ljudem, ki pogosto ustvarijo veliko slabega, npr. vojne, uničenje in hudo revščino.

Rajši združimo tisoče malih poti in ustvarimo boljši svet.


Slika: Sv. Tereza iz Lisieuxa


sobota, 6. oktober 2018

Bogastvo raznolikosti v enosti


Na svetu nas v 195 državah, katerih življenje oblikuje 2230 političnih strank, živi 7,6 milijarde; govorimo 7097 »živih« jezikov in pripadamo 290 glavnim etničnim ter 22 glavnim verskim skupinam. To je zgolj hiter pregled naše izjemne raznolikosti in samo bežen uvid v kompleksnost sveta v katerem živimo. V resnici je pestrost človeške družbe še mnogo večja, saj zgornje številke ne zajemajo etničnih podskupin in številnih razlik znotraj sleherne politične in verske skupine.

Čeprav živimo v tako raznolikih družbah, pa smo si ljudje, kot nas uči npr. genetika, zelo podobni. Po različnih genetskih kriterijih se številka sicer nekoliko razlikuje, a na splošno velja, da smo si ljudje v genetskem smislu 99,5 % podobni. Naš dedni material nas torej povezuje v eno družino (lahko rečemo, da smo si vsi ljudje na Zemlji v sorodu), razlike pa smo v dolgih tisočletjih ustvarili sami: družbene, ekonomske, jezikovne, politične, kulturne itd.

Povezuje nas še nekaj – Zemlja, naš skupni dom in naravni viri oziroma dobrine. Zrak, ki ga dihamo, in voda, ki jo pijemo, sta del celote; ne obstajata npr. slovenski zrak ali slovenska voda. Vsaj zrak in voda sta snovi (v ekonomskem smislu dobrini), ki nas povezujeta, saj krožita po vsem planetu in vseh živih bitjih. Prav tako tudi energija.

Če to res razumemo, potem nikogar ne smemo izključevati iz ekonomskega življenja družbe; prav tako nikogar ne smemo prezirati, podcenjevati ali sovražiti na podlagi naših medsebojnih razlik. Razlike nas resnično bogatijo in čas je že, da se naučimo bivati drug poleg drugega; to že znamo v družinam, vaseh, mestih in do neke mere tudi v državah. Zakaj torej ne bi ob spoštovanju razlik drug poleg drugega v miru zaživeli tudi na globalni ravni.

Vendar tega ne moremo doseči z današnjimi (ekonomskimi) odnosi, ki temeljijo na sebičnosti, pohlepu in tekmovanju za globalne vire. Skupaj lahko živimo v miru, če bomo poskrbeli za osnovne potrebe slehernega Zemljana, kar pomeni neoviran dostop do neoporečne hrane in vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja. To je ključni pogoj za mirno sobivanje vseh ljudi.

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu pa lahko zagotovimo v okviru resničnega mednarodnega sodelovanja in ekonomije delitve. Ključne globalne dobrine bi si države lahko delile v okviru novega mednarodnega mehanizma in bi tako rešile problem pomanjkljivosti trgov, ki le redko delujejo po načelih pravičnosti, solidarnosti in nenazadnje humanosti.

Trge lahko ohranimo za tiste dobrine, ki niso ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (vendar z določeno stopnjo regulacije). Ekonomija delitve pa je bistvenega pomena za pravičnejšo delitev dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Zato je ekonomija delitve temelj globalne blaginje in s tem mirnega sobivanja vseh ljudi na planetu Zemlja.

Le tako lahko ohranjamo bogato raznolikost v okviru enosti človeštva.

ponedeljek, 1. oktober 2018

Kje smo, kam gremo, kako?


Vprašanja so več kot na mestu: kje smo, kam gremo in kako (bomo prišli tja, kamor smo se namenili)? Danes se resno ne ukvarjamo niti z sedanjimi problemi, kaj šele s prihodnjimi. Zdi se kot, da je edini politični in ekonomski program sedanjosti in prihodnosti (še vedno samo) gospodarska rast. Je to res zdravilo za vse probleme tega sveta ali gre zgolj ohranjanje obstoječega stanja, ki koristi le najbogatejšim? Vsekakor pa ne koristi večini Zemljanov in planetarnemu okolju.

Kje smo

Živimo v negotovih in nevarnih časih. Namesto, da bi postopno vendarle začeli delovati kot soodvisna globalna skupnost, ki skupaj gradi medsebojno spoštovanje, globalni mir in blaginjo, se konflikti med državami in znotraj držav le še poglabljajo. V središču problema je današnji ekonomski sistem, ki spodbuja tekmovanje za globalne vire in temelji na neprestani gospodarski rasti. Ne eno ne drugo ni niti dobro niti vzdržno.

Neprestana gospodarska rast povzroča uničenje okolja in poglablja ekonomske ter družbene razlike. Tekma v ekonomiji (konkurenčnost, kot pravijo ekonomisti) pa povzroča obsežno globalno revščino in lakoto ter neti meddržavne in znotraj-državne spore, ki pogosto prerastejo v prave vojne. A tudi brez orožja je ekonomska vojna za globalne vire uničujoča in povzroča nezaželene migracije, trpljenje in umiranje milijonov ljudi ter uničevanje okolja.

Države se danes ukvarjajo zgolj z "nacionalnim interesom", kar je le drugo ime za sebičnost. Trumpova popularna besedna zveza America First je postala "svetilnik" tudi za druge države: "vsak zase, za druge pa nam je kaj malo mar". Takšna politika nas lahko pripelje do obsežnih družbenih konfliktov, ki se lahko končajo z vojno nepredstavljivih razsežnosti, če ne bomo že prej uničili svojega okolja.

Kam gremo

Pot, ki ji danes sledimo, je pot uničenja, vojn, revščine in lakote. Si to res želimo? Ne bodimo naivni, da se bo to stanje uredilo kar samo od sebe. Če slepo sledimo tržnim silam, ki zagovarjajo komercializacijo (vsaka stvar, vsaka dejavnost in celo ljudje postajajo tržno blago in s tem predmet trgovanja), neusmiljeno tekmovanje (konkurenčnost), pohlep in sebičnost, potem gremo po gotovi poti uničenja družbe in okolja.

Kako

Vendar lahko izberemo tudi drugačno pot. To je pot sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Za ureditev katastrofalnih globalnih političnih in družbenih razmer (lakote, revščine, nezaželenih migracij, velike neenakosti itd.) ter okoljskih problemov morajo države resnično sodelovati med seboj (ne "s figo v žepu" kot smo vajeni danes). Zato že imamo primerno organizacijo, in sicer Organizacijo združenih narodov (OZN), ki zagotavlja primerno osnovo za boljše mednarodno sodelovanje. Le priznati in sprejeti moramo njeno vlogo globalnega demokratičnega foruma skupnosti svetovnih držav.

Na ekonomskem področju pa mora vojno za globalne vire zamenjati načelo medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve. To pomeni, da se ključne globalne dobrine, ki so "odgovorne" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb države delijo v okviru novega globalnega mehanizma delitve (npr. nove agencije v okviru OZN), prav tako pa tudi v okviru posameznih držav in lokalnih skupnosti.

Čas je za resničen premik od ekonomije izkoriščanja in gospodarske rasti za vsako ceno k ekonomiji pravične delitve globalnih dobrin, ki bo vsem ljudem zagotovila zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To pa je edini pravi temelj globalnega miru, blaginje družbe in okoljskega ravnovesja. 

nedelja, 9. september 2018

Deset let kasneje


V soboto, 15. septembra, bo minilo natanko deset let od stečaja ameriške banke Lehman Brothers, ki označuje uradni začetek ene največjih globalnih finančnih kriz, ki je sprožila veliko gospodarsko, ekonomsko in družbeno krizo. Posledice čutimo še danes. Zelo narobe je verjeti, da je ta kriza rešena, čeprav se navzven morda komu res zdi tako – gospodarska rast se krepi, nezaposlenost se zmanjšuje, potrošniki več trošijo. Vendar je to predvsem posledica ogromnih finančnih injekcij največjih centralnih bank in obsežnega zadolževanja, ne pa kakšnih resnih sprememb, zaradi katerih bi lahko verjeli, da nas ne bo doletela nova, morda še hujša kriza.

Kaj pomembnega se je zgodilo v teh desetih letih? Centralne banke so v »oboleli« globalni finančni sistem »vbrizgale« najmanj 14 bilijonov oziroma 14.000 milijard dolarjev novega denarja (glejte Zora (nove) ekonomske dobe). V teh desetih letih so se skupni globalni dolgovi (gospodarstva, finančnih ustanov, držav in prebivalstva) povečali s približno 140 na približno 250 bilijonov oziroma s 140.000 na 250.000 milijard dolarjev. Hkrati pa je eden ključnih globalnih borznih indeksov Dow Jones iz 6500 indeksnih točk v marcu 2009 zrasel na skoraj 26.000 v septembru 2018 (za kar 4-krat).

Kaj nam te številke pravzaprav povedo? Nič drugega kot to, da je gospodarska in borzna rast predvsem posledica obsežnega zadolževanja in finančnih spodbud. Velik del teh »reševalnih« sredstev pa se je prelil v žepe najbogatejših, kajti globalne borze so dejansko zapleten mehanizem »prečrpavanja« finančnih sredstev držav in centralnih bank (torej javnega denarja) na zasebne račune najbogatejših ljudi na svetu.

Bogati so torej še bogatejši, a velik del planeta živi še slabše kot prej. Zaradi pospešene rasti gospodarstva in potrošnje v bogatejšem delu sveta pa se zaostruje tudi okoljska kriza. Zaostrene družbene, ekonomske in okoljske razmere mnoge ljudi silijo, da zapustijo svoje domove in se skušajo prebiti v »obljubljene dežele«. Kar pa sproža (migrantsko) krizo tudi v številnih »razvitih« državah.

Ekonomisti nas prepričujejo, da so gospodarske oziroma ekonomske krize ciklične oziroma, da se ponovijo vsakih nekaj let. To naj bi bilo nekaj povsem normalnega. Zakaj neki bi morali sprejeti to »ekonomsko resnico«? To samo pomeni, da je z ekonomskim sistemom nekaj hudo narobe. In ker ekonomski sistem ni nekakšna naravna ali božanska stvaritev, temveč povsem človeška, ga torej lahko spremenimo. Nič nam tega ne preprečuje.

Kako torej ustvariti trajnostni ekonomski sistem, ki bo služil vsem ljudem, ne pa zgolj manjšini, in ki ne bo s svojo neprestano rastjo produkcije in porabe potrošniških dobrin uničeval našega skupnega okolja? Mimogrede, ravno 15. septembra, na deseto obletnice začetka velike ekonomske krize, bo v Sloveniji in 150 drugih državah potekala akcija Očistimo Slovenijo in svet. Gre za več kot koristno akcijo, a če ne bomo spremenili ekonomskega sistema, so takšne aktivnosti nesmiselne, saj ne bomo uspeli sproti očistiti neskončnih količin odpadkov, ki jih ustvarja ves čas rastoč proizvajalno-potrošniški ekonomski sistem.

Kaj torej storiti? Ekonomijo moramo postaviti na nove temelje, kjer bodo v središču vsi ljudje na planetu in zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To je pravi namen področja človeške družbe, ki ga imenujemo ekonomija. Ekonomske institucije pa morajo slediti temu namenu. Ekonomski sistem moramo zato utemeljiti na pravičnejši delitvi globalnih dobrin, tako da bo sleherni Zemljan imel na voljo: hrano, neoporečno vodo, dostop do zdravstvenega varstva, izobraževanja in socialnega varstva ter vse, kar je s tem povezano.

Tudi finančne institucije, kot podsistem ekonomskega področja človeške družbe, morajo služiti temu namenu. V kolikor ne, so povsem nepotrebne oziroma škodljive. Za borze vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov v sistemu ekonomije delitve skorajda zagotovo ni prostora, vsaj ne v današnji obliki. Razen če si želimo novih in novih »cikličnih ekonomskih kriz«, ki se bodo slej ko prej iztekle v kaos in propad človeške družbe ter globalnega okolja.

Kje smo torej deset let po začetku velike ekonomske krize? Pred novo ekonomsko krizo! Ker smo se deset let slepili, da jo politiki in ekonomisti rešujejo. V resnici je niso. Dokler ekonomskega sistema ne bomo v temeljih spremenili, bomo vse bolj drseli proti prepadu (samouničenja). Šele ko bomo ekonomski sistem utemeljili na resničnem sodelovanju in pravičnejši delitvi globalnih dobrin, se bomo od tega prepada oziroma propada začeli oddaljevati na varna in trdna tla - v svet blaginje in miru.


sobota, 1. september 2018

Frontalni napad tržnih sil


Čeprav nova slovenska vlada, s premierjem g. Marjanom Šarcem na čelu, še niti začela ni z delom, se že sooča z močnim odporom oziroma bolje rečeno – s pravimi jurišnimi napadi. Zakaj napadati vlado, ki sploh še ni operativna? Ker je nevarna? Kdo se bori proti kom? Razmislimo.

Poimenujmo najprej napadalno stran. To so sile, ki imajo v rokah kapital. Vendar ni prav, da jih poimenujemo »sile kapitala«. Kapital (bodisi v obliki denarja ali dobrin) sam po sebi ni nevaren. Nevarne so sile, ki z njim razpolagajo oziroma, ki ga uporabljajo na škodljiv način. Te sile lahko imenujemo »tržne sile«, ki tržne mehanizme izrabljajo za kopičenje kapitala na način, ki izkorišča tako ljudi kot naravo. Ti tržni mehanizmi pa so: komercializacija ekonomskega sistema in preko njega celotne družbene skupnosti, finančne in borzne špekulacije, »kreativno« računovodstvo (izogibanje plačevanju davkov oziroma plačevanje čim nižjih davkov) itd.

Tržne sile imajo skorajda povsod po svetu izjemen vpliv na politiko in skrbno pazijo, da v politiki ne bi preveč moči in vpliva dobile sile, ki želijo ustvariti pravičnejšo družbo; družbo, v kateri bodo dobrine - bodisi v fizični obliki bodisi v obliki denarja - bolj pravično porazdeljene. Zato tržne sile zelo podpirajo današnje procese netenja sovraštva proti tujcem, migrantom, marginalnim skupinam ali strankam in gibanjem za pravičnejšo ekonomijo in družbo. V tem sovraštvu se boj za pravičnejšo družbo povsem izgubi. Pozornost ljudi se usmeri k grešnim kozlom, ne pa k pravemu viru ekonomske in družbene nepravičnosti.

Glavni »bojevniki« tržnih sil so mediji, ki so danes večinoma v lasti korporacij ali bogatih posameznikov in pomembno oblikujejo javno mnenje; politiki, ki bodisi namerno ali iz nevednosti postajajo izvrševalci politike tržnih sil ter različne neizvoljene institucije, ki temu nepravičnemu sistemu skušajo dati legitimnost in teoretsko osnovo (različne zbornice, think-tanki, fakultete, inštituti itd.). Tržne sile torej niso samo bogati posamezniki (lastniki korporacij, bank, finančnih skladov) temveč tudi vsi tisti, ki vzdržujejo ta sistem pri življenju (nekateri ga poimenujejo tudi neoliberalizem, kapitalizem, svobodni trg itd.).

In te združene tržne sile vedno z vso silo udarijo, ko se pojavi politik, stranka, društvo, posameznik ali gibanje, ki si prizadeva za zgolj malo bolj pravičen sistem. V Veliki Britaniji je takšen politik Jeremy Corbyn, v ZDA Bernie Sanders, spomnimo se gibanja Occupy, pa gibanj ti. arabske pomladi. Še dlje v zgodovini bi našli celo vrsto osebnosti in gibanj, ki so jih uničili s pomočjo medijev, politikov ali pa v skrajni sili s pomočjo vojske. Sile za pravičnejšo ekonomijo in družbo so običajno v podrejenem položaju, saj jim širše množice, ki imajo resnično moč upora, pogosto obrnejo hrbet (bodisi zaradi močnega vpliva medijev, politikov ali celo vojske).

Tržne sile zdaj vidijo grožnjo v novem premierju g. Marjanu Šarcu, ki v lokalni politiki doslej ni podlegel interesom kapitala in pa predvsem v stranki Levica, ki zagovarja politiko usmerjeno nič manj kot v pravičnejšo porazdelitev rezultatov dela državljanov ter boljšo dostopnost javnih storitev in virov (seveda ima tudi ta stranka marsikakšno slabost in s sabo nosi veliko »ideološke navlake«, a ne moremo zanikati njene napredne družbene in okoljske politike). Zato zdaj različna združenja (gospodarske in druge zbornice), prevladujoči mediji, »zvezdniški« podjetniki, nekateri politiki in posamezniki slikajo skrajno črno prihodnost Slovenije.

Vsi vemo da je današnji sistem uničevalen za družbo in za okolje, a večina raje pristane na »status quo«. Celo več, številni, ki jih tržne sile hudo izkoriščajo (prekarne oblike zaposlitve, nizke plače, velike delovne obremenitve), bodo zdaj raje »udarili« po novi vladi, ki bo samo pomislila na večjo pravičnost, kot pa da bi se uprli svojim izkoriščevalcem.

Novi vladi zaželimo pogum in odločnost, ki ju še kako potrebuje pri spopadanju s tržnimi silami in z njihovimi bojevniki. Vsaj dajmo ji priložnost, ne pa da jo napadamo, še preden potegne prvo potezo na kompleksni šahovnici moderne družbe.

torek, 28. avgust 2018

Ni drugih poti


Večkrat smo že zapisali, a ponovimo še enkrat: pred nami je nov borzni zlom! Morda kdo poreče, da je to zgolj paničarjenje in črnogledost. Natančno napovedati borzni zlom je pravzaprav nekaj nemogočega, lahko pa opozorimo na »znamenja«, ki potrjujejo bližino finančne kataklizme. Stara modrost pravi: »Po toči zvoniti je prepozno.« Pozvonimo dokler je še čas.

Pred kratkim (26. 8. 2018) sta Matt Egan in Jordan Valinsky na CNN objavila članek z zgovornim naslovom Fasten your seat belts for a wild fall on Wall Street oziroma nekako takole: Pričvrstite si varnostne pasove za divje spuste (padce) na Wall Streetu. Avtorja navajata številna opozorilna znamenja, ki že jeseni v ameriškem borznem in finančnem središču Wall Streetu obetajo »divjo vožnjo navzdol«. Ameriški borzni indeksi so v teh dneh na rekordno visokih ravneh. A bolj, ko so borze v višavah, bolj bo vožnja navzdol divja.

Katera so opozorilna znamenja bližajoče borzne-finančne-ekonomske-politične-družbene krize (ki se običajno širi po tem zaporedju):

Razplamteva se trgovinska vojna, še posebej med ZDA in Kitajsko, ki sta glavna protagonista globalne trgovine.

Številne države, razvite in v razvoju, so v krizi: Italija, Turčija, Argentina, Južna Afrika, Iran, da ne govorimo o Venezueli, in tako naprej.

Ameriški predsednik Trump ima številne politične težave in pred kratkim je kar sam napovedal, da bodo v primeru njegove »rušitve« borzni trgi strmoglavili (Trump says impeachment would crash the market. Really?)

Politika ameriške centralne banke povzroča težave na ameriškem obvezniškem trgu, kar je eden od nedvoumnih znanilcev krize (What's a flattening yield curve and why it may be scary).

Nepremičninski trg v ZDA se napihuje in že presega vrednosti iz časov pred krizo 2008, ki se je začela prav z zlomom tega trga (A major home price index is now 10% above its peak right before the financial crisis). Tudi pri nas je nepremičninska situacija zelo podobna.

A pustimo ob strani ta in še druga opozorilna znamenja – teh je več kot dovolj, če se le ozrete naokoli. Zanimivo je, da navkljub vse pogostejšim opozorilom, nihče ne reagira. Ekonomski »strokovnjaki« še kar »sadijo rožice« oziroma napovedujejo dolgotrajno gospodarsko rast, politiki pa na podlagi njihovih »analiz« načrtujejo svetlo prihodnost. Probleme je najlažje »rešiti« tako, da jih preprosto ignorirate – to je značilnost moderne politike.

Ko pride do borznega zloma, se vse odvija zelo hitro in kaotično. Takrat je le malo časa za prave rešitve – ekonomske, politične, davčne, zakonodajne itd. Takrat gre lahko veliko narobe. Dobesedno čez noč. Ljudje so šokirani in jezni, kajti politiki, ekonomisti in glavni mediji so jim ves čas »slikali« podobo bleščeče bodočnosti. Potem pa - šok!

Zdaj, ko je še mirno, lahko politikom svetujemo: »Špekulativna ekonomija je ekonomija uničenja, propadanja in smrti. Ne ohranjajte in oklepajte se je, kajti na koncu bo tudi vas potegnila v brezno. Če želite prihodnost za planet in za vse ljudi, potem je rešitev ekonomija delitve, ki temelji na pravični delitvi globalnih dobrin. Ni drugih poti.«

Od borznih indeksov Zemljani nimamo nič, potrebujemo pa hrano, vodo, zdravila, oblačila, stanovanja, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Tako preprosto je to. 


sobota, 25. avgust 2018

Kot svinja z mehom ali razprava o malih ljudeh


»Kot svinja z mehom« pomeni, da z neko stvarjo delamo malomarno, grdo, nemarno. A to običajno ni nekaj posebno hudega, saj stvari pač nimajo občutkov in zavesti. Hujše je tako delati z ljudmi. In tako z drugimi zelo radi počnejo ljudje, ki se dokopljejo do vodstvenih ali drugih višjih položajev v podjetjih, različnih ustanovah ali v družbi na splošno, ki jim niso dorasli. Ker običajno niso preveč sposobni in ustvarjalni, se pogosto lotijo maltretiranja predvsem tistih, ki so resnično kreativni in ki, kot taki, »mislijo s svojo glavo«.

Zakaj mali ljudje to počnejo? Običajno je razlog povsem banalen: Ker pač lahko! Ker se jim zdi, da to pritiče njihovemu položaju. Če si šef, potem se pač obnašaš kot še(ri)f!

Naslednji razlog pa je hujši. Če je nekdo nekomu nadrejen ali ima višjo izobrazbo ali večje bogastvo ali večjo moč, potem si kaj rad pripiše določene lastnosti, kot so sposobnost, poklicanost, poslanstvo. In dlje ko zaseda »visoki« položaj, bolj je prepričan, da je res nekaj posebnega in da ima pravico upravljati z življenji ljudi, ki so »pod njim«. Do tistih »nad sabo« pa so ti mali ljudje običajno servilni in ponižni ter se ves čas trudijo delati »tako, da bo prav«.

Danes imajo »mali šefi« veliko »odličnih« orodij za upravljanje z življenji podrejenih. Eno od njihovih najljubših orodij je prekarno zaposlovanje oziroma delo za določen čas ali po pogodbi. Če nisi »priden«, kar pomeni, da si kreativen in razmišljaš s svojo glavo, potem imaš veliko možnosti, da delovna pogodba ne bo podaljšana; kar z drugimi besedami pomeni »brco v rit« ali po trumpovsko »you're fired«.

Potem so tu še številna druga orodja, kako sposobnemu podrejenemu zagreniti življenje: neugoden delovni čas, dodeljevanje nepotrebnega (birokratskega) dela, »spregled« dobro opravljenih nalog, sankcioniranje samoiniciativnosti in tako naprej.

Pa vendar obstaja uteha: z distance časa (si) malih ljudi nihče ne (za)pomni. Kreativni ljudje pa si postavijo večje in manjše spomenike, ki lahko stojijo še desetletja, stoletja, tisočletja. Ljudje berejo njihove zapise, knjige, uživajo v njihovi glasbi, občudujejo njihove slike, cenijo njihove boje ter prizadevanja za skupno dobro.

Čeprav imajo kreativni ljudje veliko težav, pa vendarle vedo, da delajo prav in da je njihova ustvarjalnost »božanske narave«. Njihovo delo ni proti drugim, temveč za druge. Drugih ljudi si ne podrejajo, temveč z njimi sodelujejo; a hkrati ne pustijo, da si jih kdor koli podreja.

Naj na koncu zaključim po filmsko: »Kakršna koli podobnost z resničnimi osebami v tem zapisu je zgolj naključna.«

A ne verjemite v naključja. Podobnost z resničnimi osebami je ključna!

sreda, 22. avgust 2018

Popotovanje k človeški družini


Popotovanja so dobra stvar. Kot vse drugo imajo tudi slabe strani, med njimi je zagotovo na prvem mestu onesnaževanje okolja; vsaj z zdaj prevladujočimi prevoznimi sredstvi. Koristi pa so številne. Popotniki običajno prihajajo iz ekonomsko močnejših držav in pogosto potujejo v ekonomsko šibkejše države ter tako vrnejo vsaj delček denarja, ki ga od tam »izčrpa« globalni ekonomski sistem, ki je prej kolonialni, kot pa svobodno-tržni. A vsaj nekaj je pri potovanjih zagotovo neprecenljivo, in sicer spoznanje, da ljudje, ki jih obiščemo, niso prav nič drugačni od nas samih. Zato nas vsako srečanje, vsak medsebojni stik, vsak pogovor zbliža in utrdi v prepričanju, da je človeštvo eno.

Zakaj nas potovanja tako privlačijo? Ker nas zanimajo drugačne pokrajine, drugačna mesta in vasi, drugačni ljudje. A pustimo ob strani različnost pokrajin (pa saj tudi v lastni majhni državi ne poznamo vseh kotičkov), različnost vasi in mest (ki jih tudi v lastni državi ne poznamo najbolje) ter se osredotočimo na ljudi. So/smo res tako drugačni?

Ko na potovanjih spoznavamo različne ljudi, v njih na koncu odkrijemo – sebe? Za kaj si prizadevajo? Če so starši, si želijo svojim otrokom zagotoviti srečo ter kar najboljšo prihodnost in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. Če so otroci, si želijo dobre izobrazbe, dobre službe, pomagati svojim (ostarelim) staršem in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. Če so mladi, si želijo ustvariti dom in družino, morda potovati, se izobraževati in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. In tako naprej.

Kaj je potem takem tako drugačnega na nas Zemljanih. Edino to, da smo rojeni v različnih družbenih, političnih in ekonomskih okoljih oziroma sistemih, v različnih kulturah, tradicijah in religijah; da govorimo različne jezike. Samo to nas dela drugačne. Pogojuje nas okolje v katerega se rodimo. Torej se med seboj sploh ne razlikujemo bistveno; z razvojem globalnih medijev, še zlasti interneta, in razmahom potovanj, pa se te starodavne razlike vse bolj brišejo (razen ekonomske, ki se povečujejo).

Zunanji videz ni z nikakršnimi argumenti utemeljen vzrok za razlikovanje ali celo za delitve, ki jih zagovarjajo skrajneži. Odtenki kože v ničemer ne kažejo na kakšne koli posebne lastnosti ljudi (sicer pa imajo tudi znotraj družin posamezniki različne barve las in oči, pa to nikakor ne pomeni, da so eni pametnejši ali sposobnejši ali kakor koli boljši od drugih).

Kakršne koli delitve na podlagi videza ali kulturnih, verskih, jezikovnih ali drugih značilnosti so pač nesmisel in nimajo nikakršne podlage niti v znanosti niti v zdravem razumu. Ljudje smo pripadniki ene vrste, ene družine oziroma enega človeštva. Drugačne kulture, religije, tradicije in sistemi so samo različne poti za dosego človeških ciljev, ki so po vsem svetu enaki: blaginja in sreča ter čustveni, intelektualni in duhovni razvoj. Edine razlike med ljudmi, ki so zares nevarne, so ekonomske razlike, ki ljudi delijo na tiste, ki imajo preveč in tiste, ki imajo premalo dobrin. Te razlike pa so nedopustne.

Te razlike lahko bistveno zmanjšamo ali celo odpravimo s sodelovanjem na političnem področju in z ekonomijo delitve, ki vsem ljudem omogoča dosego človeških ciljev, ki so vsem enaki, le poti do njih so »obarvane« z različnostjo tradicij, kultur in religij.

Potovanja nas torej zbližujejo, a zgolj to ni dovolj. S sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin izgradimo trdne mostove, ki nas bodo resnično povezali v eno družino, eno človeštvo.

četrtek, 9. avgust 2018

Nove zgodbe


Ljudje razmišljamo v zgodbah in s pripovedovanjem zgodb si skušamo osmisliti svet, pravi Yuval Noah Harari, avtor knjig Sapiens, kratka zgodovina človeštva in Homo Deus, kratka zgodovina jutrišnjega dne, v pogovorni oddaji TED Nationalism vs. globalism: the new political divide. Pravi, da je problem današnjega časa, da smo izgubili svojo zgodbo. Zgodbi, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih, veliko ljudi, tudi na Zahodu, ne verjame več. Ta zgodba, kot pravi Harari, je šla, povedano na kratko, takole: s kombinacijo ekonomske globalizacije in politične liberalizacije, bomo na Zemlji ustvarili raj. In ker ljudje nič več ne verjamejo zgodbi, ne razumejo več, kaj se dogaja, opozarja Harari.

Tudi politični model 20. stoletja, ki je temeljil na nasprotovanju med levim in desnim polom, zdaj postaja vse bolj obroben; danes se politika oblikuje v nasprotovanju med globalnim in nacionalnim oziroma med globalnim in lokalnim, pravi Harari. Danes res vsepovsod vidimo porast nacionalizmov, ki zunaj (nacionalnih in kulturnih) meja vidijo grožnjo svojemu obstoju. Če nekaj ne deluje, pravi Harari, se ljudje odzovejo z željo po »vrnitvi se v preteklost«.

Dejstvo je, da je »zgodba«, ki jo je »pisal« politično-ekonomski model 20. stoletja, končana. Ljudje ji ne verjamejo več. Mnogi bi se zato radi vrnili v »stare dobre čase« oziroma v neke pretekle zgodbe, ki so prav tako nepreklicno končane. Novih zgodb pa še ni oziroma širši javnosti še niso poznane. Tudi zato živimo v tako zmedenih časih.

Nove zgodbe

Ko oblikujemo nove zgodbe, nam vsega iz preteklosti ni treba zavreči; marsikaj lahko uporabimo; na primer zgodbo o globalizaciji. Vendar jo moramo razumeti na drugačen, nov način. Globalizacija je bila doslej predvsem ekonomski projekt, ki je temeljil na prostem pretoku blaga in kapitala. Tako so nastale globalne korporacije in banke, ki so si pridobile izjemno moč in svet oblikovale »po svoji podobi«. Države so vse bolj izgubljale svoj vpliv, ljudje pa zaupanje v politiko in ekonomijo. Zato imamo danes reakcijo v obliki ponovne krepitve nacionalizmov. A ta moč je zgolj navidezna, saj se krepi samo s sovraštvom do drugih in drugačnih, medtem ko pravi centri moči - globalne korporacije in banke - ostajajo nedotaknjeni.

Globalizacija mora postati takšen politični in ekonomski projekt, ki bo temeljil na sodelovanju med državami (politični vidik) in medsebojni delitvi dobrin (ekonomski vidik). To pomeni, da bomo ohranili države in svoje nacionalne identitete, vendar pa bomo sodelovali in si delili globalne dobrine za dobro celotnega človeštva. V praksi pa bi to lahko na enostaven način izvedli z ustanovitvijo globalne agencije, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (hrane, vode, zdravil in drugih dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb).

Nova zgodba, ki jo moramo zdaj oblikovati in tudi živeti gre nekako takole:

Človeštvo je eno, ena velika družina, ki živi v skupnem domu – na planetu Zemlja. Planetarne dobrine potemtakem pripadajo vsem ljudem, zato je medsebojna delitev dobrin edina pot, ki temelji na pravilnih človeških odnosih. Ekonomija delitve, kot se imenuje sistem delitve dobrin, pa ni mogoča brez pristnega mednarodnega sodelovanja.

Morda je to nova zgodba na kateri lahko začnemo graditi skupno prihodnost. Še vedno bomo pripadniki narodov, držav, religij, kultur, a vendar hkrati pripadniki velike človeške družine, s katero si delimo ta čudoviti planet in njegove obilne dobrine.


petek, 3. avgust 2018

Maitrejeve prioritete


Širši javnosti ime Maitreja ni preveč dobro poznano. Čeprav je o njem veliko znanega, še zlasti na spletnih straneh Share International in Share Slovenija, pa se mediji raje izogibajo poročanju o njem. Pa vendar je prav, da o njem vsaj nekaj vemo, predvsem zaradi naše prihodnosti. Najmanj, kar je treba vedeti je, da je Maitreja svetovni učitelj, ki svojimi nauki človeštvo usmerja stran od današnje samouničevalne poti. Zato je pomembno, da poznamo Maitrejeve prioritete oziroma prednostne naloge. Če jih bomo kot človeška skupnost začeli uresničevati, potem bomo ustvarili svet blaginje in miru, v nasprotnem primeru pa – raje ne pomislite.

Maitrejeve prioritete so v osnovi zelo preproste in se osredotočajo na zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji: »Zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru«.

Čeprav se nam zdijo te prioritete skrajno preproste, pa samo na kratko pomislimo, kako veliko ljudi je za te osnovne potrebe prikrajšanih:

815 milijonov ljudi je lačnih, od tega jih je 124 je milijonov kronično lačnih; čeprav pridelamo dovolj hrane za 10 milijard ljudi (trenutno nas na Zemlji živi 7,6 milijarde), a je hkrati letno zavržemo kar 1,3 milijarde ton. 2,1 milijarde ljudi nima dostopa do čiste pitne vode. V svetu je 68,5 milijona beguncev. 57 milijonov otrok pa ne more obiskovati osnovne šole. V letu 2017 so skupni svetovni vojaški izdatki znašali 1739 milijard dolarjev, medtem ko je v istem letu uradna tuja pomoč revnim državam znašala skromnih 146,6 milijarde dolarjev.

A to so le številke, ki govorijo o skrajnostih, dejansko pa več kot polovica Zemljanov živi zelo zelo slabo. Le malo domišljije potrebujemo, da si lahko predstavljamo kakšne neizmerne stiske vsakodnevno doživlja stotine milijonov ljudi in kako skrajno nepravičen ekonomski sistem smo ustvarili. Maitreja pravi:

»Povsod po svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo najosnovnejšega za preživetje; vse polno jih je po mestih najrevnejših držav. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate, da ti ljudje umirajo pred vašimi očmi, in pri tem sebe imenujete ljudje? Moj načrt je rešiti te moje malčke lakote in nepotrebne smrti. Pokazati vam želim, da je pot iz vaših težav v tem, da ponovno prisluhnete glasu boga v vaših srcih, ki pravi, da delite plodove tega tako darežljivega sveta s svojimi brati in sestrami.«

Zato ne bi smeli kar ignorirati Maitrejevega priporočila, da prioritete, ki jih je izpostavil, lahko dosežemo samo s pravičnejšo delitvijo globalnih dobrin (hrane in drugih pomembnih virov): »Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«

Če dobro premislimo: Ali res obstaja druga pot? Mar ne vidimo, da zdajšnji ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, potrošništvu, komercializaciji, pohlepu in sebičnosti, uničuje človeško družbo in planet. Saj se ravno v teh dneh »pražimo« na izjemno visokih temperaturah ali pa doživljamo neurje za neurjem? Jezimo se na begunce, a večinoma so odšli od doma, ker jim je ta ekonomski sistem odvzel ali uničil zemljo, službe, družine … prihodnost.

Ekonomija delitve v svojem bistvu pomeni pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin oziroma oblikovanje sistema delitve na mednarodni ravni, kjer bi si države delile presežke svojih dobrin. Te dobrine pa bi šle tja, kjer jih ljudje zares potrebujejo. S tem bi odpravili »potrebo« po neprestani gospodarski rasti, kajti dobrin imamo že zdaj dovolj, hkrati pa bi zmanjšali nevzdržen pritisk na okolje. Z delitvijo dobrin bi rešili družbene konflikte, ki »poganjajo« vojne in nepotrebne migracije ter končno zares začeli sodelovati med seboj. Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta edina prava temelja globalnega miru in blaginje.

Vse več ljudi čuti, da stari ekonomski sistem dokončno razpada in mnogi že delajo na »graditvi« novega sveta, novih odnosih sodelovanja in občutijo, da smo vsi ljudje eno in da je Zemlja naš skupni dom; dostop do dobrin pa pravica vseh. Zato je Maitreja optimističen:

»Kamorkoli v svet danes pogledate, lahko odkrijete spremembe. Stari red razpada in je razmajan od vrha do tal. To nas lahko navdaja z velikim zadovoljstvom, kajti kljub bolečini, ki je del tega dogajanja, se rojeva nov in boljši svet. Naj vas torej, prijatelji moji, to dejstvo potolaži in z zaupanjem glejte v prihodnost.«



Viri: Kdo je Maitreja?, Maitrejeve prioritete, Share Slovenija

Slika: The Rise of the Sharing Communities

sreda, 1. avgust 2018

Zora nove (ekonomske) dobe


Danes velja zmotno prepričanje, da je ekonomska kriza iz leta 2008 rešena. Kako daleč od resnice! Leta 2008 je stari ekonomski sistem – ki je bil utemeljen na gospodarski rasti, tekmovanju, sebičnosti (bogatih držav, bank in podjetij) in potrošništvu (nas, prebivalcev razvitega sveta) – dokončno propadel. Pa vendarle izgleda, kot da je ponovno oživel. Celo več: izgleda bolj uspešen kot prej. Pa vendar je to le velika (finančna) iluzija.

Vse kar gledamo zdaj – gospodarska rast, borzna rast, rast dobičkov, rast potrošnje – je zgolj posledica ogromnih finančnih injekcij, ki so jih centralne banke najmočnejših držav »vbrizgale v bolnika na smrtni postelji« – globalni finančni sistem. Bolj enostavno povedano: centralne banke so natisnile ogromne količine dodatnega denarja (v praksi se sicer danes tiska le manjši del denarja, ostalo gre za elektronski denar, ki ga banke »ustvarjajo iz nič«).

Te vsote so zares gromozanske: ameriška centralna banka je »natisnila« 4500 milijard dolarjev, evropska centralna banka 2400 milijard evrov; skupaj z japonsko centralno banko pa naj bi šlo za več kot 14.000 milijard dolarjev novega denarja po krizi v letu 2008. A to je zgolj podatek za tri največje centralne banke.

Zdaj pa, ko je ameriška centralna banka začela z obratnim postopkom in postopno zmanjšuje količino denarja v obtoku ter dvigovati temeljno obrestno mero (kar pomeni podražitev dolarja nasproti drugim valutam), so se takoj začele »kazati razpoke« v globalnem finančnem sistemu. V finančnih težavah so se znašle številne razvijajoče, a zelo vplivne države (npr. Turčija, Argentina, Indija in Kitajska), saj se je zaradi dražjega dolarja povečal njihov dolg, špekulanti pa iz teh držav »bežijo« na najbolj razvite borzne trge. Vprašanje je le, kdaj bodo te »razpoke hudo načele« tudi najrazvitejše finančne trge?

Podatki kažejo, da je rast borznih indeksov v obdobju po krizi 2008 skorajda identična rasti denarja v obtoku (Global Economic Briefing: Central Bank Balance Sheets, 31. 7. 2018, tabela 4). Torej, trenutne rasti – borzne in gospodarske – niso posledica ekonomskega »zdravja«, temveč ogromnih količin novega denarja, ki poganja borzne špekulacije, aktivnosti korporacij in bank ter trošenje prebivalstva. Vendar to ne gre v nedogled.

Vse to pretirano trošenje ima namreč velik vpliv na človeško družbo in na okolje. Koristi od rasti ima le manjši del Zemljanov (ZDA, EU, Japonska in še nekatere razvite države), vsi ostali pa že dolgo živijo v revščini in pomanjkanju tudi najosnovnejših dobrin. Prav tako pa nebrzdana rast potrošnje, ki jo poganjajo velike količine denarja v obtoku, uničuje naše okolje. Ravno danes, 1. avgusta, obeležujemo dan prekoračenja Zemljinih virov, kar pomeni, da bomo do konca leta trošili več naravnih virov, kot naš planet lahko prenese (več o tem: 1. avgust, dan ko trošimo preveč in Živimo s krediti na račun zanamcev, Delo). Kako zelo prizadeto je naše podnebje, pa na svoji koži čutimo v teh dneh, ko se dobesedno kuhamo, pa četudi gremo na sever Evrope.

Nova (ekonomska) doba

Velika finančna iluzija, ki so jo ustvarile centralne banke, se bo z novimi borznimi zlomi, ki bodo močno vplivali na gospodarstva najmočnejših držav, kmalu razblinila. In to bo trenutek streznitve tako za vlade najbogatejših držav kot tudi za njihovo prebivalstvo: tako ne gre več naprej!

Potrebujemo povsem nov način razmišljanja. Zadostnost, samoomejevanje, zmernost, skromnost, sodelovanje bodo zamenjali danes prevladujoče »vrednote«: sebičnost, pohlep, tekmovalnost, brezbrižnost, samozadovoljstvo. To ne pomeni, da se moramo odpovedati vsem izdelkom in storitvam tega sveta, temveč da malo premislimo in ugotovimo, kaj in koliko zares potrebujemo. Pri tem pa pomislimo tudi na druge, kajti če imamo preveč, imajo drugi premalo.

Če končno zares razumemo, da si Zemljo in njene vire oziroma dobrine delimo z vsemi Zemljani (in drugimi bitji), potem je samoumevno, da je ekonomski sistem prihodnosti lahko samo – ekonomija delitve. Zemlja je naš skupni dom, naravni in družbeni viri so naše skupne dobrine in njihova delitev je osnova naše prihodnosti. Če želimo živeti v miru in blaginji?!


torek, 24. julij 2018

1. avgust, dan ko trošimo preveč


Letos (2018) bomo že 1. avgusta obeležili Dan prekoračenja Zemljinih virov (Earth Overshoot Day). Gre za simboličen prikaz, kako že v prvih sedmih mesecih leta porabimo toliko naravnih virov, kolikor je Zemlja še zmožna prenesti. Z drugimi besedami: planetarno zmožnost samoobnavljanja presegamo kar za 1,7-krat (trošimo za 1,7 Zemlje). Vseh nadaljnjih pet mesecev bomo torej porabljali preveč (v resnici to počnemo vse leto), kar pomeni, da uničujemo našo (in naših otrok) resnično glavnico ali kapital, ki nam omogoča preživetje – planetarne naravne vire.

Ravno v teh dneh smo dobili še en vpogled v samo »drobovje« v dobičke usmerjenega ekonomskega sistema, ki je v ozadju uničevanja našega edinega doma – planeta Zemlja. V časniku Dnevnik (sobota, 21. 7. 2018) tako lahko preberemo:

»Britanska modna hiša Burberry je, da bi zaščitila svojo blagovno znamko, v zadnjem letu uničila za 32 milijonov evrov oblačil, modnih dodatkov in parfumov. In ko pravimo uničila, mislimo uničila. V ognju so končali dva tisoč evrov vredne torbice ter njihovi znameniti in prav tako več tisoč evrov vredni plašči, vse to pa zato, da ne bi izgubili vrednosti.«

In sploh niso edini, to počnejo tudi druge modne (korporacija H & M naj bi v zadnjih petih letih sežgala 60 milijonov ton svojih oblačil) in korporacije v drugih branžah. Za ohranitev visokih dobičkov in ekskluzivnosti svojih blagovnih znamk, raje uničujejo svoje izdelke, kot da bi jih kako drugače namenile ljudem. Pri tem ni izjema niti hrana.

A ne smemo kriviti samo korporacij, tudi sami porabljamo več kot potrebujemo (seveda to ne velja za revnejšo večino Zemljanov). Tako smo ravno v teh dneh zvedeli, da smo v Sloveniji v letu 2016 zavrgli kar »152.000 ton hrane. Vsak prebivalec Slovenije je v povprečju zavrgel 74 kilogramov hrane ali približno 0,2 kilograma na dan. 35 % je bilo v odpadni hrani užitnega dela, ki bi ga z ozaveščanjem in pravilnim odnosom do hrane lahko preprečili ali vsaj zmanjšali, 65 odstotkov odpadne hrane pa so sestavljali neužitni deli, kot so olupki, lupine, kosti, koščice in podobno.« (Dnevnik, 22. 7. 2018)

Na eni strani so korporacije, na drugi smo potrošniki (včasih smo tudi v obeh vlogah hkrati); kovanec z dvema stranema. Eni preveč proizvajajo, drugi preveč trošimo. Na škodo okolja in drugih ljudi, za katere ostane le malo ali nič (vemo, da je danes v svetu 815 milijonov ljudi lačnih).

Kako neumen in destruktiven ekonomski sistem smo ustvarili. Najprej porabimo veliko naravnih virov za izdelavo brezštevilnih izdelkov, da jih potem, ker jih je preveč, sežgemo ali še neuporabljene odvržemo. Okolje in naravne vire torej dvakratno obremenimo – za »prazen nič«. Pravzaprav za višje dobičke že tako bogatih posameznikov. In temu rečemo učinkovit ekonomski sistem.

Ni naključje, da je takšen ekonomski sistem tesno povezan tudi z oboroževanjem in vojnami. Vojne so, predvsem v 20. in 21. stoletju, skorajda nujne za obstoj tega ekonomskega sistema, ki temelji na stalni rasti dobičkov. Velikanska proizvodnja orožja in druge »varnostne« opreme se lahko potroši le »v ognju uničenja«. Zato današnji ekonomski sistem deluje kot vojna, ki mora uničevati, da se lahko še več proizvaja. In še več zasluži.

Dan prekoračenja Zemljinih virov pa vendarle lahko izkoristimo za premislek:

Kaj potem, če kdaj na trgovskih zmanjka kakšnega nenujnega izdelka?

Moramo res nujno imeti vse izdelke in storitve »tega sveta«?

Je bistvo življenja res v materialnih dobrinah, bogastvu, uspehu, moči …?

Kaj pa drugi ljudje, kaj pa okolje?

Morda pa vendarle lahko razmislimo o drugačnem ekonomskem sistemu, ki temelji na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Potem ne bo več niti vojn niti uničevanja okolja.

Dobiček je vojna in uničenje. Medsebojna delitev dobrin je mir in blaginja.