ponedeljek, 15. oktober 2018

Srečevanja na tisoče malih poteh


Smo popotniki. V času in prostoru, čemur rečemo življenje. Ves čas smo v gibanju. Četudi mirujemo, smo na »poti časa«. Če se fizično gibljemo, smo na »poti časa in prostora«. Na njej srečujemo številne ljudi in obiskujemo različne kraje. Še posebej pomembna so srečevanja z ljudmi (tudi kraji so skorajda vedno povezani z ljudmi, četudi s tistimi iz preteklosti). Z nekaterimi se srečamo le za trenutek, z nekaterimi bežno, z drugimi smo dolgo na skupni poti, še zlasti v družinah. Srečevanja so najpomembnejša šola »umetnosti življenja«, zato je prav, da jih imamo čim več.

Učenje je vedno spreminjanje, običajno povezano s srečevanji z drugimi ljudmi. Tudi če beremo knjigo, se srečamo z avtorjem; podobno s slikarji, fotografi, režiserji (srečevanja na poti časa). Če se nočemo spreminjati, potem se dejansko tudi nočemo učiti (a tu ne mislimo učenja podatkov na pamet ali ti. tehničnega znanja). Srečevanje z drugimi je tudi učenje o samem sebi.

Srečevanja

Pred kratkim sem imel izjemno priložnost srečati se z nekaj izjemnimi ljudmi, v Franciji, in se mnogočesa naučiti. V šoli, ki jo obiskuje veliko mladih iz različnih držav, z različnimi ekonomskimi, kulturnimi in drugimi ozadji, je izjava dijaka, da »barva kože ne predstavlja ovire«, izjemno močna in pomembna. To ni znanje iz šolskega učbenika, temveč iz učbenika življenja.

Tam sem srečal tudi profesorja francoščine, ki zelo različne in »problematične« dijake med seboj povezuje s pomočjo umetnosti (skupno ustvarjanje velikih grafitov na zunanjih zidovih in z glasbo), hkrati pa skuša širšo javnost z izjemnimi fotografijami, ki so vedno razstavljene zunaj, v »odprtih učilnicah«, učiti o izjemnem pomenu vode za življenje ljudi, še zlasti v Afriki.

Sprehajal sem se tudi po normandijski plaži Omaha, kjer so zavezniške sile 6. junija 1944 začele invazijo, ki je pomembno pripomogla k zlomu nacizma in fašizma, dveh ideologij, ki so ju »zgradili« z močjo obsedeni ljudje (tudi danes jih kar mrgoli) na temeljih ločevanja med ljudmi (na podlagi rase, prepričanja itd.). Čeprav je obala lepa, je občutek na njej strašljiv, ob zavedanju, da je bila ta obala nekoč dobesedno posejana s trupli tisočerih ljudi, na kar opozarja ogromno vojaško pokopališče nad obalo. In takih mest je povsod po svetu zelo veliko – posledica sanj »velikih« ljudi obsedenih z lastno veličino in močjo.

A obiskal sem tudi čudovito katedralo svete Tereze iz Lisieuxa. Tereza je v otroštvu veliko trpela zaradi hudih zdravstvenih težav in preobčutljivosti, zelo mlada vstopila v red karmeličank in zaradi tuberkuloze umrla pri vsega štiriindvajsetih letih. A bolj kot veličastne stavbe in ves pomp okoli nje, je pomembna njena »mala pot, katere bistvo je delati male stvari z velikansko ljubeznijo.« Biti prijazna in potrpežljiva s sitno staro redovnico; ljubiti svojo nevrotično sestro in tisoče malih dejanj iz resnične ljubezni, je bila Terezina mala pot. Ki je postala velika.

Večinoma občudujemo »velike« in pomembne ljudi – vojskovodje in politike (celo če so v svojih stremljenjih po veličastnosti v smrt poslali na tisoče ljudi), vrhunske umetnike in športnike, mogočne direktorje itd. – a zelo radi pozabimo na izjemne ljudi, ki delajo brezštevilna majhna dejanja, ki pa pomembno spreminjajo svet. Včasih gre zgolj za pozornost, nasmeh, prijazno gesto; včasih za potrpežljivo delo z ranljivimi skupinami; pomoč sočloveku v težavah; morda rešitev nebogljenega mucka ali kužka; mogoče darovanje ali delitev hrane; podarjen evro ali dva. Tisoče in tisoče majhnih dejanj, ki spreminjajo veliki svet.

Dobro je torej, da se na poti življenja (v času in prostoru) srečujemo, se učimo drug od drugega in s tisoče majhnimi dejanji iz čiste ljubezni skupaj ustvarjamo boljši svet. Ne prepustimo ga »velikim« ljudem, ki pogosto ustvarijo veliko slabega, npr. vojne, uničenje in hudo revščino.

Rajši združimo tisoče malih poti in ustvarimo boljši svet.


Slika: Sv. Tereza iz Lisieuxa


sobota, 06. oktober 2018

Bogastvo raznolikosti v enosti


Na svetu nas v 195 državah, katerih življenje oblikuje 2230 političnih strank, živi 7,6 milijarde; govorimo 7097 »živih« jezikov in pripadamo 290 glavnim etničnim ter 22 glavnim verskim skupinam. To je zgolj hiter pregled naše izjemne raznolikosti in samo bežen uvid v kompleksnost sveta v katerem živimo. V resnici je pestrost človeške družbe še mnogo večja, saj zgornje številke ne zajemajo etničnih podskupin in številnih razlik znotraj sleherne politične in verske skupine.

Čeprav živimo v tako raznolikih družbah, pa smo si ljudje, kot nas uči npr. genetika, zelo podobni. Po različnih genetskih kriterijih se številka sicer nekoliko razlikuje, a na splošno velja, da smo si ljudje v genetskem smislu 99,5 % podobni. Naš dedni material nas torej povezuje v eno družino (lahko rečemo, da smo si vsi ljudje na Zemlji v sorodu), razlike pa smo v dolgih tisočletjih ustvarili sami: družbene, ekonomske, jezikovne, politične, kulturne itd.

Povezuje nas še nekaj – Zemlja, naš skupni dom in naravni viri oziroma dobrine. Zrak, ki ga dihamo, in voda, ki jo pijemo, sta del celote; ne obstajata npr. slovenski zrak ali slovenska voda. Vsaj zrak in voda sta snovi (v ekonomskem smislu dobrini), ki nas povezujeta, saj krožita po vsem planetu in vseh živih bitjih. Prav tako tudi energija.

Če to res razumemo, potem nikogar ne smemo izključevati iz ekonomskega življenja družbe; prav tako nikogar ne smemo prezirati, podcenjevati ali sovražiti na podlagi naših medsebojnih razlik. Razlike nas resnično bogatijo in čas je že, da se naučimo bivati drug poleg drugega; to že znamo v družinam, vaseh, mestih in do neke mere tudi v državah. Zakaj torej ne bi ob spoštovanju razlik drug poleg drugega v miru zaživeli tudi na globalni ravni.

Vendar tega ne moremo doseči z današnjimi (ekonomskimi) odnosi, ki temeljijo na sebičnosti, pohlepu in tekmovanju za globalne vire. Skupaj lahko živimo v miru, če bomo poskrbeli za osnovne potrebe slehernega Zemljana, kar pomeni neoviran dostop do neoporečne hrane in vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja. To je ključni pogoj za mirno sobivanje vseh ljudi.

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu pa lahko zagotovimo v okviru resničnega mednarodnega sodelovanja in ekonomije delitve. Ključne globalne dobrine bi si države lahko delile v okviru novega mednarodnega mehanizma in bi tako rešile problem pomanjkljivosti trgov, ki le redko delujejo po načelih pravičnosti, solidarnosti in nenazadnje humanosti.

Trge lahko ohranimo za tiste dobrine, ki niso ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (vendar z določeno stopnjo regulacije). Ekonomija delitve pa je bistvenega pomena za pravičnejšo delitev dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Zato je ekonomija delitve temelj globalne blaginje in s tem mirnega sobivanja vseh ljudi na planetu Zemlja.

Le tako lahko ohranjamo bogato raznolikost v okviru enosti človeštva.

ponedeljek, 01. oktober 2018

Kje smo, kam gremo, kako?


Vprašanja so več kot na mestu: kje smo, kam gremo in kako (bomo prišli tja, kamor smo se namenili)? Danes se resno ne ukvarjamo niti z sedanjimi problemi, kaj šele s prihodnjimi. Zdi se kot, da je edini politični in ekonomski program sedanjosti in prihodnosti (še vedno samo) gospodarska rast. Je to res zdravilo za vse probleme tega sveta ali gre zgolj ohranjanje obstoječega stanja, ki koristi le najbogatejšim? Vsekakor pa ne koristi večini Zemljanov in planetarnemu okolju.

Kje smo

Živimo v negotovih in nevarnih časih. Namesto, da bi postopno vendarle začeli delovati kot soodvisna globalna skupnost, ki skupaj gradi medsebojno spoštovanje, globalni mir in blaginjo, se konflikti med državami in znotraj držav le še poglabljajo. V središču problema je današnji ekonomski sistem, ki spodbuja tekmovanje za globalne vire in temelji na neprestani gospodarski rasti. Ne eno ne drugo ni niti dobro niti vzdržno.

Neprestana gospodarska rast povzroča uničenje okolja in poglablja ekonomske ter družbene razlike. Tekma v ekonomiji (konkurenčnost, kot pravijo ekonomisti) pa povzroča obsežno globalno revščino in lakoto ter neti meddržavne in znotraj-državne spore, ki pogosto prerastejo v prave vojne. A tudi brez orožja je ekonomska vojna za globalne vire uničujoča in povzroča nezaželene migracije, trpljenje in umiranje milijonov ljudi ter uničevanje okolja.

Države se danes ukvarjajo zgolj z "nacionalnim interesom", kar je le drugo ime za sebičnost. Trumpova popularna besedna zveza America First je postala "svetilnik" tudi za druge države: "vsak zase, za druge pa nam je kaj malo mar". Takšna politika nas lahko pripelje do obsežnih družbenih konfliktov, ki se lahko končajo z vojno nepredstavljivih razsežnosti, če ne bomo že prej uničili svojega okolja.

Kam gremo

Pot, ki ji danes sledimo, je pot uničenja, vojn, revščine in lakote. Si to res želimo? Ne bodimo naivni, da se bo to stanje uredilo kar samo od sebe. Če slepo sledimo tržnim silam, ki zagovarjajo komercializacijo (vsaka stvar, vsaka dejavnost in celo ljudje postajajo tržno blago in s tem predmet trgovanja), neusmiljeno tekmovanje (konkurenčnost), pohlep in sebičnost, potem gremo po gotovi poti uničenja družbe in okolja.

Kako

Vendar lahko izberemo tudi drugačno pot. To je pot sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Za ureditev katastrofalnih globalnih političnih in družbenih razmer (lakote, revščine, nezaželenih migracij, velike neenakosti itd.) ter okoljskih problemov morajo države resnično sodelovati med seboj (ne "s figo v žepu" kot smo vajeni danes). Zato že imamo primerno organizacijo, in sicer Organizacijo združenih narodov (OZN), ki zagotavlja primerno osnovo za boljše mednarodno sodelovanje. Le priznati in sprejeti moramo njeno vlogo globalnega demokratičnega foruma skupnosti svetovnih držav.

Na ekonomskem področju pa mora vojno za globalne vire zamenjati načelo medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve. To pomeni, da se ključne globalne dobrine, ki so "odgovorne" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb države delijo v okviru novega globalnega mehanizma delitve (npr. nove agencije v okviru OZN), prav tako pa tudi v okviru posameznih držav in lokalnih skupnosti.

Čas je za resničen premik od ekonomije izkoriščanja in gospodarske rasti za vsako ceno k ekonomiji pravične delitve globalnih dobrin, ki bo vsem ljudem zagotovila zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To pa je edini pravi temelj globalnega miru, blaginje družbe in okoljskega ravnovesja. 

nedelja, 09. september 2018

Deset let kasneje


V soboto, 15. septembra, bo minilo natanko deset let od stečaja ameriške banke Lehman Brothers, ki označuje uradni začetek ene največjih globalnih finančnih kriz, ki je sprožila veliko gospodarsko, ekonomsko in družbeno krizo. Posledice čutimo še danes. Zelo narobe je verjeti, da je ta kriza rešena, čeprav se navzven morda komu res zdi tako – gospodarska rast se krepi, nezaposlenost se zmanjšuje, potrošniki več trošijo. Vendar je to predvsem posledica ogromnih finančnih injekcij največjih centralnih bank in obsežnega zadolževanja, ne pa kakšnih resnih sprememb, zaradi katerih bi lahko verjeli, da nas ne bo doletela nova, morda še hujša kriza.

Kaj pomembnega se je zgodilo v teh desetih letih? Centralne banke so v »oboleli« globalni finančni sistem »vbrizgale« najmanj 14 bilijonov oziroma 14.000 milijard dolarjev novega denarja (glejte Zora (nove) ekonomske dobe). V teh desetih letih so se skupni globalni dolgovi (gospodarstva, finančnih ustanov, držav in prebivalstva) povečali s približno 140 na približno 250 bilijonov oziroma s 140.000 na 250.000 milijard dolarjev. Hkrati pa je eden ključnih globalnih borznih indeksov Dow Jones iz 6500 indeksnih točk v marcu 2009 zrasel na skoraj 26.000 v septembru 2018 (za kar 4-krat).

Kaj nam te številke pravzaprav povedo? Nič drugega kot to, da je gospodarska in borzna rast predvsem posledica obsežnega zadolževanja in finančnih spodbud. Velik del teh »reševalnih« sredstev pa se je prelil v žepe najbogatejših, kajti globalne borze so dejansko zapleten mehanizem »prečrpavanja« finančnih sredstev držav in centralnih bank (torej javnega denarja) na zasebne račune najbogatejših ljudi na svetu.

Bogati so torej še bogatejši, a velik del planeta živi še slabše kot prej. Zaradi pospešene rasti gospodarstva in potrošnje v bogatejšem delu sveta pa se zaostruje tudi okoljska kriza. Zaostrene družbene, ekonomske in okoljske razmere mnoge ljudi silijo, da zapustijo svoje domove in se skušajo prebiti v »obljubljene dežele«. Kar pa sproža (migrantsko) krizo tudi v številnih »razvitih« državah.

Ekonomisti nas prepričujejo, da so gospodarske oziroma ekonomske krize ciklične oziroma, da se ponovijo vsakih nekaj let. To naj bi bilo nekaj povsem normalnega. Zakaj neki bi morali sprejeti to »ekonomsko resnico«? To samo pomeni, da je z ekonomskim sistemom nekaj hudo narobe. In ker ekonomski sistem ni nekakšna naravna ali božanska stvaritev, temveč povsem človeška, ga torej lahko spremenimo. Nič nam tega ne preprečuje.

Kako torej ustvariti trajnostni ekonomski sistem, ki bo služil vsem ljudem, ne pa zgolj manjšini, in ki ne bo s svojo neprestano rastjo produkcije in porabe potrošniških dobrin uničeval našega skupnega okolja? Mimogrede, ravno 15. septembra, na deseto obletnice začetka velike ekonomske krize, bo v Sloveniji in 150 drugih državah potekala akcija Očistimo Slovenijo in svet. Gre za več kot koristno akcijo, a če ne bomo spremenili ekonomskega sistema, so takšne aktivnosti nesmiselne, saj ne bomo uspeli sproti očistiti neskončnih količin odpadkov, ki jih ustvarja ves čas rastoč proizvajalno-potrošniški ekonomski sistem.

Kaj torej storiti? Ekonomijo moramo postaviti na nove temelje, kjer bodo v središču vsi ljudje na planetu in zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To je pravi namen področja človeške družbe, ki ga imenujemo ekonomija. Ekonomske institucije pa morajo slediti temu namenu. Ekonomski sistem moramo zato utemeljiti na pravičnejši delitvi globalnih dobrin, tako da bo sleherni Zemljan imel na voljo: hrano, neoporečno vodo, dostop do zdravstvenega varstva, izobraževanja in socialnega varstva ter vse, kar je s tem povezano.

Tudi finančne institucije, kot podsistem ekonomskega področja človeške družbe, morajo služiti temu namenu. V kolikor ne, so povsem nepotrebne oziroma škodljive. Za borze vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov v sistemu ekonomije delitve skorajda zagotovo ni prostora, vsaj ne v današnji obliki. Razen če si želimo novih in novih »cikličnih ekonomskih kriz«, ki se bodo slej ko prej iztekle v kaos in propad človeške družbe ter globalnega okolja.

Kje smo torej deset let po začetku velike ekonomske krize? Pred novo ekonomsko krizo! Ker smo se deset let slepili, da jo politiki in ekonomisti rešujejo. V resnici je niso. Dokler ekonomskega sistema ne bomo v temeljih spremenili, bomo vse bolj drseli proti prepadu (samouničenja). Šele ko bomo ekonomski sistem utemeljili na resničnem sodelovanju in pravičnejši delitvi globalnih dobrin, se bomo od tega prepada oziroma propada začeli oddaljevati na varna in trdna tla - v svet blaginje in miru.


sobota, 01. september 2018

Frontalni napad tržnih sil


Čeprav nova slovenska vlada, s premierjem g. Marjanom Šarcem na čelu, še niti začela ni z delom, se že sooča z močnim odporom oziroma bolje rečeno – s pravimi jurišnimi napadi. Zakaj napadati vlado, ki sploh še ni operativna? Ker je nevarna? Kdo se bori proti kom? Razmislimo.

Poimenujmo najprej napadalno stran. To so sile, ki imajo v rokah kapital. Vendar ni prav, da jih poimenujemo »sile kapitala«. Kapital (bodisi v obliki denarja ali dobrin) sam po sebi ni nevaren. Nevarne so sile, ki z njim razpolagajo oziroma, ki ga uporabljajo na škodljiv način. Te sile lahko imenujemo »tržne sile«, ki tržne mehanizme izrabljajo za kopičenje kapitala na način, ki izkorišča tako ljudi kot naravo. Ti tržni mehanizmi pa so: komercializacija ekonomskega sistema in preko njega celotne družbene skupnosti, finančne in borzne špekulacije, »kreativno« računovodstvo (izogibanje plačevanju davkov oziroma plačevanje čim nižjih davkov) itd.

Tržne sile imajo skorajda povsod po svetu izjemen vpliv na politiko in skrbno pazijo, da v politiki ne bi preveč moči in vpliva dobile sile, ki želijo ustvariti pravičnejšo družbo; družbo, v kateri bodo dobrine - bodisi v fizični obliki bodisi v obliki denarja - bolj pravično porazdeljene. Zato tržne sile zelo podpirajo današnje procese netenja sovraštva proti tujcem, migrantom, marginalnim skupinam ali strankam in gibanjem za pravičnejšo ekonomijo in družbo. V tem sovraštvu se boj za pravičnejšo družbo povsem izgubi. Pozornost ljudi se usmeri k grešnim kozlom, ne pa k pravemu viru ekonomske in družbene nepravičnosti.

Glavni »bojevniki« tržnih sil so mediji, ki so danes večinoma v lasti korporacij ali bogatih posameznikov in pomembno oblikujejo javno mnenje; politiki, ki bodisi namerno ali iz nevednosti postajajo izvrševalci politike tržnih sil ter različne neizvoljene institucije, ki temu nepravičnemu sistemu skušajo dati legitimnost in teoretsko osnovo (različne zbornice, think-tanki, fakultete, inštituti itd.). Tržne sile torej niso samo bogati posamezniki (lastniki korporacij, bank, finančnih skladov) temveč tudi vsi tisti, ki vzdržujejo ta sistem pri življenju (nekateri ga poimenujejo tudi neoliberalizem, kapitalizem, svobodni trg itd.).

In te združene tržne sile vedno z vso silo udarijo, ko se pojavi politik, stranka, društvo, posameznik ali gibanje, ki si prizadeva za zgolj malo bolj pravičen sistem. V Veliki Britaniji je takšen politik Jeremy Corbyn, v ZDA Bernie Sanders, spomnimo se gibanja Occupy, pa gibanj ti. arabske pomladi. Še dlje v zgodovini bi našli celo vrsto osebnosti in gibanj, ki so jih uničili s pomočjo medijev, politikov ali pa v skrajni sili s pomočjo vojske. Sile za pravičnejšo ekonomijo in družbo so običajno v podrejenem položaju, saj jim širše množice, ki imajo resnično moč upora, pogosto obrnejo hrbet (bodisi zaradi močnega vpliva medijev, politikov ali celo vojske).

Tržne sile zdaj vidijo grožnjo v novem premierju g. Marjanu Šarcu, ki v lokalni politiki doslej ni podlegel interesom kapitala in pa predvsem v stranki Levica, ki zagovarja politiko usmerjeno nič manj kot v pravičnejšo porazdelitev rezultatov dela državljanov ter boljšo dostopnost javnih storitev in virov (seveda ima tudi ta stranka marsikakšno slabost in s sabo nosi veliko »ideološke navlake«, a ne moremo zanikati njene napredne družbene in okoljske politike). Zato zdaj različna združenja (gospodarske in druge zbornice), prevladujoči mediji, »zvezdniški« podjetniki, nekateri politiki in posamezniki slikajo skrajno črno prihodnost Slovenije.

Vsi vemo da je današnji sistem uničevalen za družbo in za okolje, a večina raje pristane na »status quo«. Celo več, številni, ki jih tržne sile hudo izkoriščajo (prekarne oblike zaposlitve, nizke plače, velike delovne obremenitve), bodo zdaj raje »udarili« po novi vladi, ki bo samo pomislila na večjo pravičnost, kot pa da bi se uprli svojim izkoriščevalcem.

Novi vladi zaželimo pogum in odločnost, ki ju še kako potrebuje pri spopadanju s tržnimi silami in z njihovimi bojevniki. Vsaj dajmo ji priložnost, ne pa da jo napadamo, še preden potegne prvo potezo na kompleksni šahovnici moderne družbe.

torek, 28. avgust 2018

Ni drugih poti


Večkrat smo že zapisali, a ponovimo še enkrat: pred nami je nov borzni zlom! Morda kdo poreče, da je to zgolj paničarjenje in črnogledost. Natančno napovedati borzni zlom je pravzaprav nekaj nemogočega, lahko pa opozorimo na »znamenja«, ki potrjujejo bližino finančne kataklizme. Stara modrost pravi: »Po toči zvoniti je prepozno.« Pozvonimo dokler je še čas.

Pred kratkim (26. 8. 2018) sta Matt Egan in Jordan Valinsky na CNN objavila članek z zgovornim naslovom Fasten your seat belts for a wild fall on Wall Street oziroma nekako takole: Pričvrstite si varnostne pasove za divje spuste (padce) na Wall Streetu. Avtorja navajata številna opozorilna znamenja, ki že jeseni v ameriškem borznem in finančnem središču Wall Streetu obetajo »divjo vožnjo navzdol«. Ameriški borzni indeksi so v teh dneh na rekordno visokih ravneh. A bolj, ko so borze v višavah, bolj bo vožnja navzdol divja.

Katera so opozorilna znamenja bližajoče borzne-finančne-ekonomske-politične-družbene krize (ki se običajno širi po tem zaporedju):

Razplamteva se trgovinska vojna, še posebej med ZDA in Kitajsko, ki sta glavna protagonista globalne trgovine.

Številne države, razvite in v razvoju, so v krizi: Italija, Turčija, Argentina, Južna Afrika, Iran, da ne govorimo o Venezueli, in tako naprej.

Ameriški predsednik Trump ima številne politične težave in pred kratkim je kar sam napovedal, da bodo v primeru njegove »rušitve« borzni trgi strmoglavili (Trump says impeachment would crash the market. Really?)

Politika ameriške centralne banke povzroča težave na ameriškem obvezniškem trgu, kar je eden od nedvoumnih znanilcev krize (What's a flattening yield curve and why it may be scary).

Nepremičninski trg v ZDA se napihuje in že presega vrednosti iz časov pred krizo 2008, ki se je začela prav z zlomom tega trga (A major home price index is now 10% above its peak right before the financial crisis). Tudi pri nas je nepremičninska situacija zelo podobna.

A pustimo ob strani ta in še druga opozorilna znamenja – teh je več kot dovolj, če se le ozrete naokoli. Zanimivo je, da navkljub vse pogostejšim opozorilom, nihče ne reagira. Ekonomski »strokovnjaki« še kar »sadijo rožice« oziroma napovedujejo dolgotrajno gospodarsko rast, politiki pa na podlagi njihovih »analiz« načrtujejo svetlo prihodnost. Probleme je najlažje »rešiti« tako, da jih preprosto ignorirate – to je značilnost moderne politike.

Ko pride do borznega zloma, se vse odvija zelo hitro in kaotično. Takrat je le malo časa za prave rešitve – ekonomske, politične, davčne, zakonodajne itd. Takrat gre lahko veliko narobe. Dobesedno čez noč. Ljudje so šokirani in jezni, kajti politiki, ekonomisti in glavni mediji so jim ves čas »slikali« podobo bleščeče bodočnosti. Potem pa - šok!

Zdaj, ko je še mirno, lahko politikom svetujemo: »Špekulativna ekonomija je ekonomija uničenja, propadanja in smrti. Ne ohranjajte in oklepajte se je, kajti na koncu bo tudi vas potegnila v brezno. Če želite prihodnost za planet in za vse ljudi, potem je rešitev ekonomija delitve, ki temelji na pravični delitvi globalnih dobrin. Ni drugih poti.«

Od borznih indeksov Zemljani nimamo nič, potrebujemo pa hrano, vodo, zdravila, oblačila, stanovanja, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Tako preprosto je to. 


sobota, 25. avgust 2018

Kot svinja z mehom ali razprava o malih ljudeh


»Kot svinja z mehom« pomeni, da z neko stvarjo delamo malomarno, grdo, nemarno. A to običajno ni nekaj posebno hudega, saj stvari pač nimajo občutkov in zavesti. Hujše je tako delati z ljudmi. In tako z drugimi zelo radi počnejo ljudje, ki se dokopljejo do vodstvenih ali drugih višjih položajev v podjetjih, različnih ustanovah ali v družbi na splošno, ki jim niso dorasli. Ker običajno niso preveč sposobni in ustvarjalni, se pogosto lotijo maltretiranja predvsem tistih, ki so resnično kreativni in ki, kot taki, »mislijo s svojo glavo«.

Zakaj mali ljudje to počnejo? Običajno je razlog povsem banalen: Ker pač lahko! Ker se jim zdi, da to pritiče njihovemu položaju. Če si šef, potem se pač obnašaš kot še(ri)f!

Naslednji razlog pa je hujši. Če je nekdo nekomu nadrejen ali ima višjo izobrazbo ali večje bogastvo ali večjo moč, potem si kaj rad pripiše določene lastnosti, kot so sposobnost, poklicanost, poslanstvo. In dlje ko zaseda »visoki« položaj, bolj je prepričan, da je res nekaj posebnega in da ima pravico upravljati z življenji ljudi, ki so »pod njim«. Do tistih »nad sabo« pa so ti mali ljudje običajno servilni in ponižni ter se ves čas trudijo delati »tako, da bo prav«.

Danes imajo »mali šefi« veliko »odličnih« orodij za upravljanje z življenji podrejenih. Eno od njihovih najljubših orodij je prekarno zaposlovanje oziroma delo za določen čas ali po pogodbi. Če nisi »priden«, kar pomeni, da si kreativen in razmišljaš s svojo glavo, potem imaš veliko možnosti, da delovna pogodba ne bo podaljšana; kar z drugimi besedami pomeni »brco v rit« ali po trumpovsko »you're fired«.

Potem so tu še številna druga orodja, kako sposobnemu podrejenemu zagreniti življenje: neugoden delovni čas, dodeljevanje nepotrebnega (birokratskega) dela, »spregled« dobro opravljenih nalog, sankcioniranje samoiniciativnosti in tako naprej.

Pa vendar obstaja uteha: z distance časa (si) malih ljudi nihče ne (za)pomni. Kreativni ljudje pa si postavijo večje in manjše spomenike, ki lahko stojijo še desetletja, stoletja, tisočletja. Ljudje berejo njihove zapise, knjige, uživajo v njihovi glasbi, občudujejo njihove slike, cenijo njihove boje ter prizadevanja za skupno dobro.

Čeprav imajo kreativni ljudje veliko težav, pa vendarle vedo, da delajo prav in da je njihova ustvarjalnost »božanske narave«. Njihovo delo ni proti drugim, temveč za druge. Drugih ljudi si ne podrejajo, temveč z njimi sodelujejo; a hkrati ne pustijo, da si jih kdor koli podreja.

Naj na koncu zaključim po filmsko: »Kakršna koli podobnost z resničnimi osebami v tem zapisu je zgolj naključna.«

A ne verjemite v naključja. Podobnost z resničnimi osebami je ključna!

sreda, 22. avgust 2018

Popotovanje k človeški družini


Popotovanja so dobra stvar. Kot vse drugo imajo tudi slabe strani, med njimi je zagotovo na prvem mestu onesnaževanje okolja; vsaj z zdaj prevladujočimi prevoznimi sredstvi. Koristi pa so številne. Popotniki običajno prihajajo iz ekonomsko močnejših držav in pogosto potujejo v ekonomsko šibkejše države ter tako vrnejo vsaj delček denarja, ki ga od tam »izčrpa« globalni ekonomski sistem, ki je prej kolonialni, kot pa svobodno-tržni. A vsaj nekaj je pri potovanjih zagotovo neprecenljivo, in sicer spoznanje, da ljudje, ki jih obiščemo, niso prav nič drugačni od nas samih. Zato nas vsako srečanje, vsak medsebojni stik, vsak pogovor zbliža in utrdi v prepričanju, da je človeštvo eno.

Zakaj nas potovanja tako privlačijo? Ker nas zanimajo drugačne pokrajine, drugačna mesta in vasi, drugačni ljudje. A pustimo ob strani različnost pokrajin (pa saj tudi v lastni majhni državi ne poznamo vseh kotičkov), različnost vasi in mest (ki jih tudi v lastni državi ne poznamo najbolje) ter se osredotočimo na ljudi. So/smo res tako drugačni?

Ko na potovanjih spoznavamo različne ljudi, v njih na koncu odkrijemo – sebe? Za kaj si prizadevajo? Če so starši, si želijo svojim otrokom zagotoviti srečo ter kar najboljšo prihodnost in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. Če so otroci, si želijo dobre izobrazbe, dobre službe, pomagati svojim (ostarelim) staršem in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. Če so mladi, si želijo ustvariti dom in družino, morda potovati, se izobraževati in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. In tako naprej.

Kaj je potem takem tako drugačnega na nas Zemljanih. Edino to, da smo rojeni v različnih družbenih, političnih in ekonomskih okoljih oziroma sistemih, v različnih kulturah, tradicijah in religijah; da govorimo različne jezike. Samo to nas dela drugačne. Pogojuje nas okolje v katerega se rodimo. Torej se med seboj sploh ne razlikujemo bistveno; z razvojem globalnih medijev, še zlasti interneta, in razmahom potovanj, pa se te starodavne razlike vse bolj brišejo (razen ekonomske, ki se povečujejo).

Zunanji videz ni z nikakršnimi argumenti utemeljen vzrok za razlikovanje ali celo za delitve, ki jih zagovarjajo skrajneži. Odtenki kože v ničemer ne kažejo na kakšne koli posebne lastnosti ljudi (sicer pa imajo tudi znotraj družin posamezniki različne barve las in oči, pa to nikakor ne pomeni, da so eni pametnejši ali sposobnejši ali kakor koli boljši od drugih).

Kakršne koli delitve na podlagi videza ali kulturnih, verskih, jezikovnih ali drugih značilnosti so pač nesmisel in nimajo nikakršne podlage niti v znanosti niti v zdravem razumu. Ljudje smo pripadniki ene vrste, ene družine oziroma enega človeštva. Drugačne kulture, religije, tradicije in sistemi so samo različne poti za dosego človeških ciljev, ki so po vsem svetu enaki: blaginja in sreča ter čustveni, intelektualni in duhovni razvoj. Edine razlike med ljudmi, ki so zares nevarne, so ekonomske razlike, ki ljudi delijo na tiste, ki imajo preveč in tiste, ki imajo premalo dobrin. Te razlike pa so nedopustne.

Te razlike lahko bistveno zmanjšamo ali celo odpravimo s sodelovanjem na političnem področju in z ekonomijo delitve, ki vsem ljudem omogoča dosego človeških ciljev, ki so vsem enaki, le poti do njih so »obarvane« z različnostjo tradicij, kultur in religij.

Potovanja nas torej zbližujejo, a zgolj to ni dovolj. S sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin izgradimo trdne mostove, ki nas bodo resnično povezali v eno družino, eno človeštvo.

četrtek, 09. avgust 2018

Nove zgodbe


Ljudje razmišljamo v zgodbah in s pripovedovanjem zgodb si skušamo osmisliti svet, pravi Yuval Noah Harari, avtor knjig Sapiens, kratka zgodovina človeštva in Homo Deus, kratka zgodovina jutrišnjega dne, v pogovorni oddaji TED Nationalism vs. globalism: the new political divide. Pravi, da je problem današnjega časa, da smo izgubili svojo zgodbo. Zgodbi, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih, veliko ljudi, tudi na Zahodu, ne verjame več. Ta zgodba, kot pravi Harari, je šla, povedano na kratko, takole: s kombinacijo ekonomske globalizacije in politične liberalizacije, bomo na Zemlji ustvarili raj. In ker ljudje nič več ne verjamejo zgodbi, ne razumejo več, kaj se dogaja, opozarja Harari.

Tudi politični model 20. stoletja, ki je temeljil na nasprotovanju med levim in desnim polom, zdaj postaja vse bolj obroben; danes se politika oblikuje v nasprotovanju med globalnim in nacionalnim oziroma med globalnim in lokalnim, pravi Harari. Danes res vsepovsod vidimo porast nacionalizmov, ki zunaj (nacionalnih in kulturnih) meja vidijo grožnjo svojemu obstoju. Če nekaj ne deluje, pravi Harari, se ljudje odzovejo z željo po »vrnitvi se v preteklost«.

Dejstvo je, da je »zgodba«, ki jo je »pisal« politično-ekonomski model 20. stoletja, končana. Ljudje ji ne verjamejo več. Mnogi bi se zato radi vrnili v »stare dobre čase« oziroma v neke pretekle zgodbe, ki so prav tako nepreklicno končane. Novih zgodb pa še ni oziroma širši javnosti še niso poznane. Tudi zato živimo v tako zmedenih časih.

Nove zgodbe

Ko oblikujemo nove zgodbe, nam vsega iz preteklosti ni treba zavreči; marsikaj lahko uporabimo; na primer zgodbo o globalizaciji. Vendar jo moramo razumeti na drugačen, nov način. Globalizacija je bila doslej predvsem ekonomski projekt, ki je temeljil na prostem pretoku blaga in kapitala. Tako so nastale globalne korporacije in banke, ki so si pridobile izjemno moč in svet oblikovale »po svoji podobi«. Države so vse bolj izgubljale svoj vpliv, ljudje pa zaupanje v politiko in ekonomijo. Zato imamo danes reakcijo v obliki ponovne krepitve nacionalizmov. A ta moč je zgolj navidezna, saj se krepi samo s sovraštvom do drugih in drugačnih, medtem ko pravi centri moči - globalne korporacije in banke - ostajajo nedotaknjeni.

Globalizacija mora postati takšen politični in ekonomski projekt, ki bo temeljil na sodelovanju med državami (politični vidik) in medsebojni delitvi dobrin (ekonomski vidik). To pomeni, da bomo ohranili države in svoje nacionalne identitete, vendar pa bomo sodelovali in si delili globalne dobrine za dobro celotnega človeštva. V praksi pa bi to lahko na enostaven način izvedli z ustanovitvijo globalne agencije, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (hrane, vode, zdravil in drugih dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb).

Nova zgodba, ki jo moramo zdaj oblikovati in tudi živeti gre nekako takole:

Človeštvo je eno, ena velika družina, ki živi v skupnem domu – na planetu Zemlja. Planetarne dobrine potemtakem pripadajo vsem ljudem, zato je medsebojna delitev dobrin edina pot, ki temelji na pravilnih človeških odnosih. Ekonomija delitve, kot se imenuje sistem delitve dobrin, pa ni mogoča brez pristnega mednarodnega sodelovanja.

Morda je to nova zgodba na kateri lahko začnemo graditi skupno prihodnost. Še vedno bomo pripadniki narodov, držav, religij, kultur, a vendar hkrati pripadniki velike človeške družine, s katero si delimo ta čudoviti planet in njegove obilne dobrine.


petek, 03. avgust 2018

Maitrejeve prioritete


Širši javnosti ime Maitreja ni preveč dobro poznano. Čeprav je o njem veliko znanega, še zlasti na spletnih straneh Share International in Share Slovenija, pa se mediji raje izogibajo poročanju o njem. Pa vendar je prav, da o njem vsaj nekaj vemo, predvsem zaradi naše prihodnosti. Najmanj, kar je treba vedeti je, da je Maitreja svetovni učitelj, ki svojimi nauki človeštvo usmerja stran od današnje samouničevalne poti. Zato je pomembno, da poznamo Maitrejeve prioritete oziroma prednostne naloge. Če jih bomo kot človeška skupnost začeli uresničevati, potem bomo ustvarili svet blaginje in miru, v nasprotnem primeru pa – raje ne pomislite.

Maitrejeve prioritete so v osnovi zelo preproste in se osredotočajo na zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji: »Zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru«.

Čeprav se nam zdijo te prioritete skrajno preproste, pa samo na kratko pomislimo, kako veliko ljudi je za te osnovne potrebe prikrajšanih:

815 milijonov ljudi je lačnih, od tega jih je 124 je milijonov kronično lačnih; čeprav pridelamo dovolj hrane za 10 milijard ljudi (trenutno nas na Zemlji živi 7,6 milijarde), a je hkrati letno zavržemo kar 1,3 milijarde ton. 2,1 milijarde ljudi nima dostopa do čiste pitne vode. V svetu je 68,5 milijona beguncev. 57 milijonov otrok pa ne more obiskovati osnovne šole. V letu 2017 so skupni svetovni vojaški izdatki znašali 1739 milijard dolarjev, medtem ko je v istem letu uradna tuja pomoč revnim državam znašala skromnih 146,6 milijarde dolarjev.

A to so le številke, ki govorijo o skrajnostih, dejansko pa več kot polovica Zemljanov živi zelo zelo slabo. Le malo domišljije potrebujemo, da si lahko predstavljamo kakšne neizmerne stiske vsakodnevno doživlja stotine milijonov ljudi in kako skrajno nepravičen ekonomski sistem smo ustvarili. Maitreja pravi:

»Povsod po svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo najosnovnejšega za preživetje; vse polno jih je po mestih najrevnejših držav. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate, da ti ljudje umirajo pred vašimi očmi, in pri tem sebe imenujete ljudje? Moj načrt je rešiti te moje malčke lakote in nepotrebne smrti. Pokazati vam želim, da je pot iz vaših težav v tem, da ponovno prisluhnete glasu boga v vaših srcih, ki pravi, da delite plodove tega tako darežljivega sveta s svojimi brati in sestrami.«

Zato ne bi smeli kar ignorirati Maitrejevega priporočila, da prioritete, ki jih je izpostavil, lahko dosežemo samo s pravičnejšo delitvijo globalnih dobrin (hrane in drugih pomembnih virov): »Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«

Če dobro premislimo: Ali res obstaja druga pot? Mar ne vidimo, da zdajšnji ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, potrošništvu, komercializaciji, pohlepu in sebičnosti, uničuje človeško družbo in planet. Saj se ravno v teh dneh »pražimo« na izjemno visokih temperaturah ali pa doživljamo neurje za neurjem? Jezimo se na begunce, a večinoma so odšli od doma, ker jim je ta ekonomski sistem odvzel ali uničil zemljo, službe, družine … prihodnost.

Ekonomija delitve v svojem bistvu pomeni pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin oziroma oblikovanje sistema delitve na mednarodni ravni, kjer bi si države delile presežke svojih dobrin. Te dobrine pa bi šle tja, kjer jih ljudje zares potrebujejo. S tem bi odpravili »potrebo« po neprestani gospodarski rasti, kajti dobrin imamo že zdaj dovolj, hkrati pa bi zmanjšali nevzdržen pritisk na okolje. Z delitvijo dobrin bi rešili družbene konflikte, ki »poganjajo« vojne in nepotrebne migracije ter končno zares začeli sodelovati med seboj. Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta edina prava temelja globalnega miru in blaginje.

Vse več ljudi čuti, da stari ekonomski sistem dokončno razpada in mnogi že delajo na »graditvi« novega sveta, novih odnosih sodelovanja in občutijo, da smo vsi ljudje eno in da je Zemlja naš skupni dom; dostop do dobrin pa pravica vseh. Zato je Maitreja optimističen:

»Kamorkoli v svet danes pogledate, lahko odkrijete spremembe. Stari red razpada in je razmajan od vrha do tal. To nas lahko navdaja z velikim zadovoljstvom, kajti kljub bolečini, ki je del tega dogajanja, se rojeva nov in boljši svet. Naj vas torej, prijatelji moji, to dejstvo potolaži in z zaupanjem glejte v prihodnost.«



Viri: Kdo je Maitreja?, Maitrejeve prioritete, Share Slovenija

Slika: The Rise of the Sharing Communities

sreda, 01. avgust 2018

Zora nove (ekonomske) dobe


Danes velja zmotno prepričanje, da je ekonomska kriza iz leta 2008 rešena. Kako daleč od resnice! Leta 2008 je stari ekonomski sistem – ki je bil utemeljen na gospodarski rasti, tekmovanju, sebičnosti (bogatih držav, bank in podjetij) in potrošništvu (nas, prebivalcev razvitega sveta) – dokončno propadel. Pa vendarle izgleda, kot da je ponovno oživel. Celo več: izgleda bolj uspešen kot prej. Pa vendar je to le velika (finančna) iluzija.

Vse kar gledamo zdaj – gospodarska rast, borzna rast, rast dobičkov, rast potrošnje – je zgolj posledica ogromnih finančnih injekcij, ki so jih centralne banke najmočnejših držav »vbrizgale v bolnika na smrtni postelji« – globalni finančni sistem. Bolj enostavno povedano: centralne banke so natisnile ogromne količine dodatnega denarja (v praksi se sicer danes tiska le manjši del denarja, ostalo gre za elektronski denar, ki ga banke »ustvarjajo iz nič«).

Te vsote so zares gromozanske: ameriška centralna banka je »natisnila« 4500 milijard dolarjev, evropska centralna banka 2400 milijard evrov; skupaj z japonsko centralno banko pa naj bi šlo za več kot 14.000 milijard dolarjev novega denarja po krizi v letu 2008. A to je zgolj podatek za tri največje centralne banke.

Zdaj pa, ko je ameriška centralna banka začela z obratnim postopkom in postopno zmanjšuje količino denarja v obtoku ter dvigovati temeljno obrestno mero (kar pomeni podražitev dolarja nasproti drugim valutam), so se takoj začele »kazati razpoke« v globalnem finančnem sistemu. V finančnih težavah so se znašle številne razvijajoče, a zelo vplivne države (npr. Turčija, Argentina, Indija in Kitajska), saj se je zaradi dražjega dolarja povečal njihov dolg, špekulanti pa iz teh držav »bežijo« na najbolj razvite borzne trge. Vprašanje je le, kdaj bodo te »razpoke hudo načele« tudi najrazvitejše finančne trge?

Podatki kažejo, da je rast borznih indeksov v obdobju po krizi 2008 skorajda identična rasti denarja v obtoku (Global Economic Briefing: Central Bank Balance Sheets, 31. 7. 2018, tabela 4). Torej, trenutne rasti – borzne in gospodarske – niso posledica ekonomskega »zdravja«, temveč ogromnih količin novega denarja, ki poganja borzne špekulacije, aktivnosti korporacij in bank ter trošenje prebivalstva. Vendar to ne gre v nedogled.

Vse to pretirano trošenje ima namreč velik vpliv na človeško družbo in na okolje. Koristi od rasti ima le manjši del Zemljanov (ZDA, EU, Japonska in še nekatere razvite države), vsi ostali pa že dolgo živijo v revščini in pomanjkanju tudi najosnovnejših dobrin. Prav tako pa nebrzdana rast potrošnje, ki jo poganjajo velike količine denarja v obtoku, uničuje naše okolje. Ravno danes, 1. avgusta, obeležujemo dan prekoračenja Zemljinih virov, kar pomeni, da bomo do konca leta trošili več naravnih virov, kot naš planet lahko prenese (več o tem: 1. avgust, dan ko trošimo preveč in Živimo s krediti na račun zanamcev, Delo). Kako zelo prizadeto je naše podnebje, pa na svoji koži čutimo v teh dneh, ko se dobesedno kuhamo, pa četudi gremo na sever Evrope.

Nova (ekonomska) doba

Velika finančna iluzija, ki so jo ustvarile centralne banke, se bo z novimi borznimi zlomi, ki bodo močno vplivali na gospodarstva najmočnejših držav, kmalu razblinila. In to bo trenutek streznitve tako za vlade najbogatejših držav kot tudi za njihovo prebivalstvo: tako ne gre več naprej!

Potrebujemo povsem nov način razmišljanja. Zadostnost, samoomejevanje, zmernost, skromnost, sodelovanje bodo zamenjali danes prevladujoče »vrednote«: sebičnost, pohlep, tekmovalnost, brezbrižnost, samozadovoljstvo. To ne pomeni, da se moramo odpovedati vsem izdelkom in storitvam tega sveta, temveč da malo premislimo in ugotovimo, kaj in koliko zares potrebujemo. Pri tem pa pomislimo tudi na druge, kajti če imamo preveč, imajo drugi premalo.

Če končno zares razumemo, da si Zemljo in njene vire oziroma dobrine delimo z vsemi Zemljani (in drugimi bitji), potem je samoumevno, da je ekonomski sistem prihodnosti lahko samo – ekonomija delitve. Zemlja je naš skupni dom, naravni in družbeni viri so naše skupne dobrine in njihova delitev je osnova naše prihodnosti. Če želimo živeti v miru in blaginji?!


torek, 24. julij 2018

1. avgust, dan ko trošimo preveč


Letos (2018) bomo že 1. avgusta obeležili Dan prekoračenja Zemljinih virov (Earth Overshoot Day). Gre za simboličen prikaz, kako že v prvih sedmih mesecih leta porabimo toliko naravnih virov, kolikor je Zemlja še zmožna prenesti. Z drugimi besedami: planetarno zmožnost samoobnavljanja presegamo kar za 1,7-krat (trošimo za 1,7 Zemlje). Vseh nadaljnjih pet mesecev bomo torej porabljali preveč (v resnici to počnemo vse leto), kar pomeni, da uničujemo našo (in naših otrok) resnično glavnico ali kapital, ki nam omogoča preživetje – planetarne naravne vire.

Ravno v teh dneh smo dobili še en vpogled v samo »drobovje« v dobičke usmerjenega ekonomskega sistema, ki je v ozadju uničevanja našega edinega doma – planeta Zemlja. V časniku Dnevnik (sobota, 21. 7. 2018) tako lahko preberemo:

»Britanska modna hiša Burberry je, da bi zaščitila svojo blagovno znamko, v zadnjem letu uničila za 32 milijonov evrov oblačil, modnih dodatkov in parfumov. In ko pravimo uničila, mislimo uničila. V ognju so končali dva tisoč evrov vredne torbice ter njihovi znameniti in prav tako več tisoč evrov vredni plašči, vse to pa zato, da ne bi izgubili vrednosti.«

In sploh niso edini, to počnejo tudi druge modne (korporacija H & M naj bi v zadnjih petih letih sežgala 60 milijonov ton svojih oblačil) in korporacije v drugih branžah. Za ohranitev visokih dobičkov in ekskluzivnosti svojih blagovnih znamk, raje uničujejo svoje izdelke, kot da bi jih kako drugače namenile ljudem. Pri tem ni izjema niti hrana.

A ne smemo kriviti samo korporacij, tudi sami porabljamo več kot potrebujemo (seveda to ne velja za revnejšo večino Zemljanov). Tako smo ravno v teh dneh zvedeli, da smo v Sloveniji v letu 2016 zavrgli kar »152.000 ton hrane. Vsak prebivalec Slovenije je v povprečju zavrgel 74 kilogramov hrane ali približno 0,2 kilograma na dan. 35 % je bilo v odpadni hrani užitnega dela, ki bi ga z ozaveščanjem in pravilnim odnosom do hrane lahko preprečili ali vsaj zmanjšali, 65 odstotkov odpadne hrane pa so sestavljali neužitni deli, kot so olupki, lupine, kosti, koščice in podobno.« (Dnevnik, 22. 7. 2018)

Na eni strani so korporacije, na drugi smo potrošniki (včasih smo tudi v obeh vlogah hkrati); kovanec z dvema stranema. Eni preveč proizvajajo, drugi preveč trošimo. Na škodo okolja in drugih ljudi, za katere ostane le malo ali nič (vemo, da je danes v svetu 815 milijonov ljudi lačnih).

Kako neumen in destruktiven ekonomski sistem smo ustvarili. Najprej porabimo veliko naravnih virov za izdelavo brezštevilnih izdelkov, da jih potem, ker jih je preveč, sežgemo ali še neuporabljene odvržemo. Okolje in naravne vire torej dvakratno obremenimo – za »prazen nič«. Pravzaprav za višje dobičke že tako bogatih posameznikov. In temu rečemo učinkovit ekonomski sistem.

Ni naključje, da je takšen ekonomski sistem tesno povezan tudi z oboroževanjem in vojnami. Vojne so, predvsem v 20. in 21. stoletju, skorajda nujne za obstoj tega ekonomskega sistema, ki temelji na stalni rasti dobičkov. Velikanska proizvodnja orožja in druge »varnostne« opreme se lahko potroši le »v ognju uničenja«. Zato današnji ekonomski sistem deluje kot vojna, ki mora uničevati, da se lahko še več proizvaja. In še več zasluži.

Dan prekoračenja Zemljinih virov pa vendarle lahko izkoristimo za premislek:

Kaj potem, če kdaj na trgovskih zmanjka kakšnega nenujnega izdelka?

Moramo res nujno imeti vse izdelke in storitve »tega sveta«?

Je bistvo življenja res v materialnih dobrinah, bogastvu, uspehu, moči …?

Kaj pa drugi ljudje, kaj pa okolje?

Morda pa vendarle lahko razmislimo o drugačnem ekonomskem sistemu, ki temelji na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Potem ne bo več niti vojn niti uničevanja okolja.

Dobiček je vojna in uničenje. Medsebojna delitev dobrin je mir in blaginja.

ponedeljek, 02. julij 2018

Zatišje pred (globalnim finančnim) viharjem


Pozornost javnosti, ki jo pomembno oblikujejo številni mediji (TV, časopisi, svetovni splet in še posebej družbena omrežja), je v zadnjih mesecih osredotočena predvsem na tako imenovano migrantsko krizo. Čeprav ne gre za nepomembno krizo, pa jo mediji tako zelo napihujejo, da se zdi, kot da ni drugih pomembnih vsebin oziroma problemov, s katerimi bi se morali ukvarjati tako na ravni držav kot na globalni ravni. Tako je danes v »drugem planu« okoljska kriza, v »tretjem planu« vse večja globalna neenakost in še kaj. Popolnoma v ozadju pozornosti javnosti pa je grozeča finančna kriza, proti kateri je migrantska kriza le »šibek piš vetra«.

Nad globalnimi finančnimi trgi se znova zbirajo črni oblaki, ki svet lahko pahnejo v novo krizo velikih razsežnosti. Kako prepoznati te grozeče oblake?

Več razvijajočih ekonomij se je v zadnjem času znašlo v velikih težavah. V prvi polovici letošnjega leta so se tečaji na turških borzah znižali kar za 28 odstotkov, v Braziliji za 17, na Kitajskem pa za 13 (Dnevnik). V precejšnih finančnih težavah sta tudi Argentina in Južna Afrika (Moneyweb) ter številne druge države, med njimi še zlasti Venezuela (UN Dispatch).

Zaradi vnovične rasti obrestnih mer v ZDA, se dviguje vrednost dolarja, to pa povzroča umik kapitala iz manj razvitih trgov, pravi eden najbolj znanih svetovnih finančnikov George Soros in svari, da se morda bližamo še eni veliki finančni krizi (Money). Tudi ustanovitelj Microsofta in dolgo časa najbogatejši Zemljan Bill Gates je ne tako dolgo nazaj, aprila 2018, napovedal, da obstaja velika verjetnost za novo veliko finančno krizo (news.com.au).

Velike padce so v letošnjem letu zabeležile tudi kriptovalute, ki so v pol leta izgubile kar dve tretjini celotne skupne vrednosti (7. januarja 2018 je vrednost vseh kriptovalut dosegla rekordnih 831 milijard dolarjev; 2. junija 2018 pa so vredne le še 256 milijard dolarjev – CoinMarketCap). Torej lahko že kar nekaj časa govorimo o zlomu trga kriptovalut, kajti doslej je iz njega izpuhtelo kar za 575 milijard dolarjev vrednosti.

Naslednji velik problem globalne ekonomije je rekordna zadolženost, ki presega tisto izpred finančne krize 2008. Skupni dolgovi znašajo kar 225 % globalnega bruto družbenega proizvoda, opozarjajo v Mednarodnem denarnem skladu (The Guardian). S tem pa so številne države finančno oslabljene in imajo v primeru zaostrovanja finančnih razmer veliko bolj »zvezane roke« kot pri prejšnji krizi.

K tem težavam pa lahko prištejemo še začetek trgovinske vojne, ki jo je sprožil ameriški predsednik Trump. Predsednik Trump je pravzaprav »potegnil zavoro« za globalizacijo »v imenu« kapitala. Tisto, za kar so si v začetku tisočletja in tudi kasneje prizadevala tako imenovana protiglobalistična gibanja, zdaj izvaja kar sam ameriški predsednik. Le cilji so drugačni: Trump to počne v imenu ameriškega nacionalnega interesa, medtem ko so protiglobalistična gibanja želela pravičnejšo globalno ekonomijo.

A učinek Trumpove politike verjetno pomeni zlom današnje globalne ekonomije, ki temelji na »svobodi« (liberalizaciji oziroma neoliberalizaciji) kapitala. Kapital (konkretno pa velike korporacije in finančne ustanove) se je »osvobodil« regulacij države in skorajda brez omejitev »išče tržne priložnosti« po celotnem planetu ter ne upošteva ne okoljskih, ne delovnih in ne družbenih standardov. Trump spodjeda same temelje takšne ekonomije: izstopa iz prostotrgovinskih sporazumov, grozi z izstopom iz Svetovne trgovinske organizacije, uvaja carine, grozi z izstopom iz NATA (»oboroženega krila zahodne neoliberalne ekonomske ureditve«) itd. Torej je Trump nekakšen »grobar« te ekonomije sebičnosti, pohlepa in destrukcije.

Še en velik »črni oblak« predstavlja poglabljajoča kriza Evropske unije, ki jo »trese« migrantska kriza, čeprav je to le zunanji vidik vse večjih notranjih nesoglasij, ki jih je sprožila kriza 2008 in vse večje ekonomske težave v številnih Evropskih državah, ki so predvsem posledica drastičnega pokriznega »zategovanja pasu«.

Vsa ta »eksplozivna mešanica« se bo skorajda zagotovo izrazila v obliki nove finančne in ekonomske krize, ki bo do temeljev zatresla sodobno globalno družbo. To pa morda le ni slaba novica. Nova globalna finančna kriza bo udarila predvsem po sebičnih in pohlepnih razvitih državah (revne države so že tako in tako ves čas v krizi), ki svojih dejanj ne vidijo kot vzrokov za ključne globalne probleme. Streznitev v obliki krize bo morda le »odprla srca« razvitih držav in njihovih državljanov, da končno začnejo sodelovati v okviru »družine narodov« in začnejo s procesom globalne delitve dobrin za dobro vseh držav in za dobro vseh Zemljanov.

Občutite nekakšno zatišje? Morda gre le za zatišje pred (globalnim finančnim) viharjem.

petek, 29. junij 2018

Globalna neenakost, “mati vseh kriz”


Če resnično želimo poznati svet v katerem živimo; svet, ki ga “obvladujejo” ekonomska, družbena, okoljska, migrantska in še kakšna kriza, moramo poznati vsaj nekaj številk. Številke so resda suhoparne in zagotovo ne tako dramatične kot medijsko napihovanje migrantske in teroristične nevarnosti, nam pa lahko precej natančno pokažejo “sliko” pravih vzrokov za vse prej naštete krize. Poglejmo si te številke.

V tako imenovanih davčnih oazah je skritega približno 10 % svetovnega bruto domačega proizvoda, kar pomeni skoraj 8.000 milijard dolarjev. Ta denar ni obdavčen, kar pomeni nižje prihodke za države.

Najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva (približno 3,6 milijarde ljudi) ima v lasti toliko premoženja, kot najbogatejših 8 Zemljanov.

V letu 2017 so skupni svetovni vojaški izdatki znašali 1.739 milijard dolarjev, medtem ko je v istem letu uradna tuja pomoč revnim državam znašala 146,6 milijarde dolarjev.

815 milijonov ljudi je lačnih, od tega jih je 124 je milijonov kronično lačnih; 489 milijonov ljudi je lačnih v državah, ki so v vojni.

Z zdajšnjo količino pridelane hrane bi lahko nahranili 10 milijard ljudi, na Zemlji pa nas danes (2018) živi približno 7,6 milijarde. Vsako leto izgubimo ali zavržemo 1,3 milijarde ton hrane, ki je namenjena za prehrano ljudi.

V svetu je 68,5 milijona beguncev.

Kaj nam torej sporočajo te številke:

- da je na Zemlji dovolj finančnih in materialnih virov (hrane, vode in drugih ključnih virov) za zadovoljevanje osnovnih potreb prav vseh ljudi;

- da je globalno bogastvo izjemno nepravično porazdeljeno; na eni strani so majhne elite z velikanskim bogastvom, na drugi strani je večina Zemljanov revnih ali skrajno revnih;

- da se namesto za osnovne potrebe ljudi, finančna sredstva porabljajo za vojne in represijo;

- da ljudje trpijo, umirajo ali bežijo z domov, ker jim primanjkuje najosnovnejši dobrin oziroma zaradi hude globalne neenakosti.

Velikanska ekonomska neenakost med prebivalci Zemlje, ki se izraža na različne načine (kot revščina in lakota; v obliki družbenih in vojaških konfliktov, terorizma, obsežnih migracij; v obliki okoljskih problemov itd.), ni posledica pomanjkanja dobrin ali finančnih sredstev, temveč je posledica skrajno nepravičnega globalnega ekonomskega sistema, ki temelji na brutalni tekmi za svetovne dobrine, ki se kopičijo v bogatih državah in v rokah bogatih Zemljanov. Namesto, da bi se osredotočali na odpravo ključnega vzroka za najhujše globalne probleme, tj. izjemne neenakosti med posamezniki in državami, rajši ogromna sredstva vlagamo v orožja, vojne in ograje. Tako ne odpravljamo vzrokov za kompleksno krizo človeštva, temveč “požar gasimo z bencinom”.

Dejansko pa bi morali spremeniti ekonomski sistem tako, da bi deloval na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Današnji ekonomski sistem je učinkovit, saj proizvede dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov, prav tako imamo na voljo učinkovite transportne in informacijske tehnologije, da dobrine hitro prenesemo v kateri koli kotiček sveta. Spremeniti pa moramo same temelje ekonomskega sistema in vzpostaviti družbeno-ekonomsko okolje, kjer bo ključni namen ekonomije blaginja vseh Zemljanov in ohranitev globalnega okolja, namesto današnjega kopičenja bogastva v rokah manjšine, na račun svetovne večine.

Ne pozabite, begunci niso na naših mejah, ker bi radi živeli v naših državah, temveč ker jim z našo zunanjo, ekonomsko vojaško politiko uničujemo njihova domovanja, njihove službe in njihove pridelke. Ko bo naša in globalna politika temeljila na sodelovanju, ekonomija pa na pravični delitvi dobrin, bodo na naših mejah samo še turisti, poslovneži, študentje in delavci, ki jih potrebujemo. Ti so zaželeni, mar ne.


torek, 26. junij 2018

Česa nas lahko naučijo drevesa


Sprehod po gozdu nas običajno napolni z energijo in mirom; nadihamo se svežega zraka in naužijemo se svežine, še zlasti poleti. Občudujemo mogočna drevesa, ki se pnejo visoko pod nebo. Vemo, kako pomembni so gozdovi za ljudi in za celotno okoljsko ravnovesje; v resnici pa jih zelo slabo poznamo. Zaznavamo jih kot mnoštvo posamičnih dreves (in drugih rastlin), ki se vsako po svojih močeh bori za življenjske vire – za prostor, sončno svetlobo, vodo in mineralne snovi. Dejansko pa so drevesa tesno povezana med seboj, med njimi poteka živahna komunikacija in izmenjava življenjsko pomembnih snovi.

Da bi razumeli bogato življenje gozda moramo najprej razumeti mikorizo. Mikoriza pomeni sožitje med glivami in višjimi rastlinami; beseda je sestavljanka iz grških besed mikos – gliva in riza – korenina. Glive so posebna in izredno raznolika vrsta organizmov, ki niso ne živali in ne rastline, zato jih uvrščamo v posebno kraljestvo živih bitij, imenovano Fungi (Wikipedija: Glive).

Skupino gliv, ki tvorijo mikorizo, v običajnem jeziku imenujemo gobe. Vendar so gobe samo nadzemni del gliv, ki je namenjen razmnoževanju, “pod zemljo, pod listjem v podrasti, v trohnečem lesu, v različnih razkrajajočih se organskih snoveh ali v skorji dreves pa je nevidni in glavni del organizma, sestavljen iz drobnih razvejanih nitk, imenovanih hife in ta del imenujemo podgobje ali micelij.” (Osnove o glivah)

Hife se v procesu mikorize povežejo z drevesnimi koreninami in drevesom dovajajo različne mineralne snovi (fosfor, dušik) in tudi vodo, od njih pa črpajo predvsem ogljikove hidrate (sladkorje, proizvedene s pomočjo fotosinteze v listih, ki jo glive ne morejo izvajati). Vendar to ni edina prednost mikorize. Ker imajo glive izjemno razvejane hife, omogočajo drevesom, da preko tega omrežja komunicirajo med seboj in si izmenjujejo različne snovi. Gre za tako razvejano omrežje, da danes govorimo kar o gozdnem spletu (Wood Wide Web) oziroma gozdnem internetu.

Na tem področju je ključne raziskave opravila kanadska znanstvenica dr. Suzanne Simard (TED predavanje), ki je s pomočjo radioaktivnega plina odkrila podzemno komunikacijsko in “transportno” omrežje, ki drevesom in tudi drugim višjim rastlinam omogoča medsebojno izmenjavo življenjsko pomembnih snovi in celo opozarjanje na nevarnosti (na primer pred napadom škodljivih žuželk). Še posebej pomembna so tako imenovana materinska drevesa (mother trees), gre za še posebej velika drevesa, ki predstavljajo nekakšna vozlišča gozdnega spleta. Materinska drevesa dobesedno skrbijo za "svoje otroke", mala drevesa, ki rastejo v njihovi senci in bi brez pomoči težko preživela.

Drevesa in druge višje rastline preko mikoriznih mrež, ki jih vzpostavljajo glive, torej lahko tvorijo obsežna omrežja. Med seboj pa ne sodelujejo samo drevesa iste vrste; dr. Suzanne Simard je na primer že zelo kmalu odkrila tesno sodelovanje jelke in breze, ki si v različnih letnih časih izmenjujeta različne snovi, glede na rastno obdobje (brezi na primer prej odpadejo listi, zato ji jelka takrat pošilja hranilne snovi). Mikorizne mreže oziroma gozdni splet bistveno pripomore k večji odpornosti gozdov in k njegovi hitrejši obnovi po poškodbah.

Odkritja dr. Simardove in tudi drugih znanstvenikov, ki delajo na tem področju, lahko pomembno prispevajo k trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi (na primer z ohranitvijo materinskih dreves), k učinkovitejšem boju proti podnebnim spremembam in tudi k bolj ekološko sprejemljivemu kmetijstvu (odkrili so tudi mikorizne mreže med paradižniki in številnimi drugimi rastlinami, ki rastlinam zagotavljajo večjo naravno odpornost in hitrejšo rast).

Ta spoznanja pa lahko prenesemo tudi na človeško družbo. Danes je veliko ljudi, na čelu z ekonomisti, ki so “sveto” prepričani, da je tekmovanje med posamezniki dobro za družbo kot celoto (ne smemo mešati tekmovanja v športu s tekmovanjem v ekonomiji, kjer “poraženci” živijo v hudi revščini ali celo umirajo od lakote). Vsak naj bi kar najbolje poskrbel zase, za svojo družino, morda še za svoje podjetje in svojo državo, medtem ko naj bi tekmovanje (konkurenčnost) z drugimi posamezniki, podjetji in državami koristila razvoju in uspehu vseh.

Vendar tako kot gozd ni samo vsota posameznih dreves in drugih rastlin, ki med seboj tekmujejo za naravne vire, tudi človeška družba ni samo skupek posameznikov, podjetij ali držav, ki se borijo za čim večji delež “svetovne pogače” oziroma naravnih virov. Prav tako tudi ne bi smeli biti obremenjeni z medsebojno različnostjo, kajti ljudje tvorimo “velik človeški gozd”, oziroma eno človeštvo, ne glede na barvo kože, prepričanje ali kakršno koli drugo okoliščino. Če zmorejo sodelovati drevesa različnih vrst...!

Človeška družba je lahko uspešna le, če sodelujemo in si delimo naravne ter družbene vire. Preživetje in uspeh posameznika sta odvisna od preživetja in uspeha celotne skupnosti. Če tekmujemo med seboj in če posamezniki kopičijo bogastvo (vire) na račun drugih, potem tudi človeštvo kot celota počasi hira.

Ko greste v gozd se naužijte svežega zraka in miru ter prisluhnite drevesom, ki pravijo: “Dobro nam gre takrat, ko gre dobro celotnemu gozdu. Zato sodelujemo, si pomagamo in si delimo vire. Uspešnost posameznega drevesa je neločljivo povezana z uspešnostjo celotnega gozda.” Prav tako, kot je blaginja vsakega Zemljana odvisna od blaginje celotnega človeštva.

Drevesa nas lahko marsičesa naučijo!



Več o mikorizi in komunikaciji med rastlinami v članku: Inter-plant communication through mycorrhizal networks mediates complex adaptive behaviour in plant communities

ponedeljek, 18. junij 2018

Človek človeku volk


“V začetku 21. stoletja so takrat najbolj razvite in bogate države (ZDA, EU in še nekatere druge) zaradi svojega neizmernega pohlepa povzročile hudo finančno krizo (leta 2008). Ta kriza je povzročila poslabšanje ekonomske situacije v številnih šibkejših državah, kar je sprožilo državljanske upore (Sirija, Ukrajina, Libija, Tunizija itd.), ki so jih prej omenjene bogate države izkoristile za utrjevanje svoje politične, ekonomske in vojaške moči. Številni vojaški konflikti in zaostrena ekonomska situacija so v beg prisilile milijone ljudi, a bogate države so postavile ograje in zidove ter hkrati sprožile kampanjo sovraštva proti obupanim beguncem. Tisoči so utonili v morjih in rekah ali izginili v gozdovih, tisoče otrok so ločili od staršev, tiste pa, ki jim je uspelo prestopiti zastražene in ograjene meje, je v ‘razvitem’ svetu čakalo vzdušje sovraštva in zavračanja.” (odlomek Mračno 21. stoletje iz Učbenika za zgodovino, iz leta 2118)

Zapis je seveda izmišljen, kajti nihče še ni napisal zgodovinskega učbenika, iz katerega bi se učili učenci v letu 2118. Morda bo Zemlja takrat že uničena ali pa se bomo v močno načetem okolju neusmiljeno spopadali za preostale Zemeljske vire. Morda pa nas bo vendarle srečala pamet in bomo rešili današnjo nevarno situacijo ter stopili na pot blaginje in miru. Potem se bodo naši zanamci ozrli v preteklost in se čudili mračnemu začetku 21. stoletja, kjer je bil “človek človeku volk” in kjer je potekala “vojna vseh proti vsem” (avtor obeh rekov je Thomas Hobbes, Wikipedija).

20. junija je mednarodni dan beguncev (World Refugee Day), ki nas opominja “na moč, pogum in vztrajnost milijonov beguncev”. Na svetu je že 65 milijonov ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Zakaj? Ker jim zunanja, vojaška in ekonomska politika zahodnih držav (in še nekaterih drugih) uničuje domove in okolje, krade naravne vire, preprečuje prodajo njihovih izdelkov, preusmerja njihove davke v davčne oaze itd.

Potem pa taista politika ‘razvitih’ držav begunce, ki so izgubili vse, demonizira in ponižuje, jim postavlja visoke birokratske in vojaške ovire; dopušča, da množično umirajo na njihovih mejah; zavrača ladje pred pristanišči; otroke ločujejo od staršev in jih zapira v posebna taborišča. Nazadnje smo vse to videli v času nacizma in fašizma. O tem beremo v današnjih učbenikih in se čutimo okrutnosti izvajalcev takšne politike in brezbrižnosti večine takratnega prebivalstva. Natanko to bodo o nas brali in se učili naši zanamci.

V resnici imamo bogate zahodne in še nekatere druge države na voljo dovolj sredstev in virov, da enkrat za vselej rešimo problematiko begunstva in revščine. Prenehati moramo z izkoriščanjem revnih držav, prenehati moramo z vojaškimi posegi in okrutno politiko do beguncev.

65 milijonov beguncev je samo vrh ledene gore, ki je posledica zgrešene politike bogatih držav. Na svetu je trenutno 815 milijonov lačnih ljudi in preko 4 milijarde revežev, ki živijo v slabih in negotovih razmerah, z nezadostnimi osnovnimi dobrinami. Noben zid ne bo zaustavil teh množic. Zaustavi jih lahko samo politika miru in blaginje, katere temelja sta resnično mednarodno sodelovanje in pravična delitev globalnih virov.

Samo tako bo “človek (spet) človeku človek”.

ponedeljek, 11. junij 2018

Preživetje kot dobiček


“Po tem zakonu je gospodarska družba pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost.
Pridobitna dejavnost po tem zakonu je vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička.” (1. in 2. odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah)

Dr. Karolina Babič, predsednica in strokovna sodelavka mariborskega Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) nas opozarja, da “zakonska opredelitev gospodarskih družb kot organizacij, ustanovljenih z namenom ustvarjanja dobička, pove veliko o tem, v kakšni družbi živimo. Podjetij ne ustanavljamo zato, da bi proizvedli kakovostno hrano, gradili varna stanovanja ali zagotavljali ljudem varen prevoz, temveč za ustvarjanje dobička. Definicija gospodarske družbe, pravzaprav strašljiva, povzema naravo našega sistema.” (Mladina, 1. 6. 2018)

Gospodarske družbe oziroma podjetja so ključni nosilci ekonomskega življenja družbe. Pridobivajo in predelujejo surovine; pridelujejo in predelujejo hrano; gradijo stanovanja, ceste in drugo infrastrukturo; proizvajajo izdelke, jih prevažajo ter prodajajo in opravljajo tisoče drugih dejavnosti, ki celotni družbi omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter nasploh skrbijo za materialni vidik bivanja. Podjetja so zelo pomembni del celotne družbene skupnosti, bodisi na lokalni in državni bodisi na globalni ravni.

Vendar moramo danes njihovo vlogo re-definirati oziroma ponovno opredeliti. Kaj pomeni, da podjetje “opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost”? Pomeni, da je edini namen njihovega obstoja “pridobivanje dobička”. Pridelava hrane, izdelava zdravil, gradnja stanovanj, transport in tisoče drugih gospodarskih dejavnosti so zgolj postranski rezultat pridobivanja dobička. Izjeme so edino socialna podjetja, zadruge in še nekatera podjetja, ki jih ustanavlja predvsem država z namenom opravljanja skupnih družbenih nalog (pa še ti gospodarski akterji so precej vezani na trge in ustvarjanje vsaj minimalnih dobičkov).

Pridobivanje dobička je neizbežno povezano z gospodarsko rastjo, neusmiljeno tržno tekmo in poglabljanjem družbene neenakosti. To pa ima ima bistven vpliv na okolje (globalno segrevanje podnebja, kupi plastike in drugih odpadkov), na družbene skupnosti (širjenje revščine, ekonomske migracije, družbeni konflikti), na kakovost izdelkov in storitev (vse slabša kvaliteta, ki je posledica želje po čim višjih dobičkih; ogromno povsem nepotrebnih izdelkov in storitev) in na politično nestabilnost (vojaški konflikti pogosto izvirajo iz ekonomskih konfliktov).

Podjetja so del širšega ekonomskega področja, kamor poleg njih uvrščamo še finančni sistem, oblikovalce in izvajalce ekonomske politike (ministrstva za gospodarstvo in mednarodne ekonomske institucije) in nasploh vse posameznike, skupine in organizacije, ki skrbijo za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za blaginjo celotne družbe (sem torej lahko uvrščamo tudi vsa gospodinjska dela, prostovoljno delo, delo nevladnega sektorja itd.).

Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (potrebe po hrani, neoporečni vodi, oblačilih, primernem bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju) in blaginja družbe (poleg zadovoljevanja osnovnih potreb vseh pripadnikov družbene skupnosti, še zadovoljevanje skupnih družbenih potreb ter zagotavljanje zdravega okolja in miru) sta ključni nalogi in cilja ekonomskega področja družbe in v tej smeri bi morali delovati tudi ključni ekonomski akterji – gospodarske družbe oziroma podjetja.

Torej ponovno zapišimo prvi in drugi odstavek zakona o gospodarskih družbah:

Po tem zakonu je gospodarska družba pravna oseba, ki v družbeni skupnosti samostojno opravlja ekonomsko dejavnost kot svojo izključno dejavnost.
Ekonomska dejavnost po tem zakonu je vsaka dejavnost, ki se opravlja za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za blaginjo celotne skupnosti.


Saj podjetniki še vedno lahko ustvarjajo dobiček, vendar šele, ko izpolnijo svojo prvo in najpomembnejšo družbeno-ekonomsko vlogo, to pa je zadovoljitev osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo celotne skupnosti (lokalne, državne in globalne). Podjetniki ne živijo v vakumu, temveč so del družbene skupnosti, ki jim zagotavlja izobraženo delovno silo, varnost, kolikor toliko urejeno poslovno okolje, infrastrukturo itd.

Ekonomska paradigma oziroma vzorec delovanja ekonomskega področja zato v prihodnosti ne bo več ekonomija dobička, temveč ekonomija delitve, kajti danes ne potrebujemo še več dobrin (kar je posledica želje po dobičkih in politike neprestane gospodarske rasti), temveč njihovo pravičnejšo delitev. Le tako lahko hkrati rešimo problematiko okolja, družbene neenakosti, vojaških in terorističnih konfliktov ter obsežnih migracij.

Morda zapisano zveni naivno in utopično, a če ne naredimo resnih sprememb na ekonomskem področju, potem bomo v prihodnosti prav vsi na izgubi – v popolnoma propadlem okolju, kjer bo edini dobiček preživetje (če bo sploh še mogoče).


sobota, 09. junij 2018

Chopin, Einstein, Jobs, Kunis, Iman, Dalaj Lama & co.


Kaj imajo skupnega fizik in nobelovec Albert Einstein, skladatelj Frederic Chopin, filozofinja Hannah Arendt, igralki Marlene Dietrich in Mila Kunis, psihoanalitik Sigmund Freud, pevke Gloria Estefan, Rita Ora in Dua Lipa, pevec Freddie Mercury, supermanekenka Iman, soustanovitelj Googla Sergey Brin in soustanovitelj Appla Steve Jobs, v taborišču umrla pisateljica Ana Frank, bivša ameriška državna sekretarka Madeleine Albright, tibetanski duhovni voditelj in nobelovec Dalaj Lama? Vsi so ali so bili izjemno uspešni na svojem področju. Njihova dela so pomembno prispevala k razvoju človeštva. Druži pa jih še nekaj: vsi so bili bodisi begunci bodisi otroci beguncev.

Poraja se nam torej vprašanje: kdo so begunci? So to res nevarni ljudje, ki želijo uničiti našo civilizacijo in kulturo? Ali pa so to morda običajni ljudje, ki bežijo pred vojno, skrajno revščino, nasiljem, preganjanjem itd.? In med vsemi temi običajnimi ljudmi je očitno tudi mnogo izjemnih ljudi, ki niso samo obogatili gospodarstva, kulture, umetnosti in politike držav, ki so jih sprejele, temveč so veliko prispevali k razvoju celotnega človeštva.

Morda bi se nestrpneži, ki vidijo v begunci vse najslabše, vsaj malo zamislili, ko bruhajo sovraštvo v spletnem brskalniku Google ali na najnovejšem iPhonu, če bi vedeli, da sta ti dve “čudi” sodobne tehnologije pomagala ustvariti ruski begunec Sergey Brin in sin sirskega begunca Steve Jobs. Morda bi jih moralo biti vsaj malo sram, ko poslušajo klasičnega Chopina ali novo zvezdnico Duo Lipo, ko gledajo filme z Milo Kunis ali z Marlene Dietrich ali ko prepevajo We Are The Champions s Freddiem Mercuryem. Kajti vsi omenjeni so oziroma so bili begunci. Begunci lahko veliko dajo skupnosti, ki jih sprejme.

Stoletja so ljudje bežali zaradi različnih vzrokov. Veličina skupnosti, naroda ali države se je odražala v zmožnosti gostoljubja za preganjane in obubožane begunce. Ali obratno; majhnost in sebičnost skupnosti, naroda ali države se kaže z izrazi negostoljubja in sovražnosti do beguncev.

Ne pozabimo, da je bil tudi Jezus begunski otrok. Je torej krščansko zavračati begunce ali sprožati nanje salve sovražnega govora? Mar ni ravno protibegunska politika tista, ki ruši same temelje evropske krščanske tradicije in civilizacije.

Viri:

Refugees who changed the world

Refugee Week

UNHCR Central Europe

Slike:

17 Famous People You Probably Didn’t Realize Were Refugees

petek, 01. junij 2018

V začetku je bila Beseda…


"V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela." (Jn 1,1-5)

Kakršno koli je že naše prepričanje, moramo priznati, da imajo besede veliko moč. Že izkušnje nam govorijo, da imajo velikanski vpliv na naše življenje. Nekdo nas že z besedo ali z nekaj besedami lahko popolnoma "sesuje" ali pa nas nasprotno zelo "povzdigne". Samo nekaj besed lahko spremeni naše življenje ali življenja mnogih ljudi.

Besede, izgovorjene ali zapisane, so sprožile brezštevilne spremembe – dobre in slabe, tudi revolucije in vojne. Besede mnogih izjemnih ljudi že desetletja, stoletja ali tisočletja odzvanjajo v človeških umih: Bude, Jezusa; Aristotla, Platona; Martina Lutra; Kanta, Hegla; Gandija, Martina Luthra Kinga; navdihujejo nas besede brezštevilnih pisateljev in pesnikov, …).

Zato lahko sprejmemo staro modrost, da je v začetku vsega beseda. Številna verstva in ezoterični nauki pa besede oziroma besedo postavljajo v sam začetek kreacije stvarstva. A ne glede na to, kaj si mislimo o teh starodavnih naukih, je v začetku sleherne naše aktivnosti beseda kot "materialni" izraz naših misli. In če sprejmemo še eno starodavno modrost, da "energija sledi misli", potem nam je lahko jasno, zakaj je tako pomembno kaj izrečemo, zapišemo oziroma še bolj natančno: kaj mislimo. Besede so torej izraz (izrek, zapis oziroma manifestacija) naših misli, ki jih običajno "obarvajo" še čustva, kar jim daje še dodatno moč.

Seveda pa je še posebej pomembno, kaj govorijo in pišejo ljudje, ki zasedajo odgovorne družbene položaje oziroma tisti, ki jim podelimo status avtoritete: politiki, ekonomisti, verski voditelji, profesorji, učitelji, vzgojitelji, umetniki, direktorji in tudi ljudje na nižjih, a še vedno odgovornih položajih. A tudi povsem običajni ljudje lahko z besedami naredimo veliko škode ali koristi.

Besede so pravzaprav temeljno orodje ljudi – razumskih bitij, ki omogočajo medsebojno komuniciranje, kar je temelj naših odnosov in razmerij v družinah, lokalnih skupnostih in drugih kompleksnih družbenih skupnostih vse do globalne.

Tako kot besede lahko kreirajo dobro (ljubezen, prijateljstvo, pomoč, solidarnost, blaginjo), lahko ustvarjajo tudi slabo (destrukcijo, sovraštvo, vojne). Poglejmo samo primer holokavsta, najhujšega zločina, ki ga je človek kdaj koli sprožil proti drugemu človeku. V samem začetku so bile "zgolj" besede nekaj posameznikov oziroma sovražni govor, kakor bi rekli danes.

Zato je prav, da ne pristanemo na govor takšne vrste - izgovorjen ali zapisan. Zato je prav, da ga ves čas razkrinkavamo in obsojamo ter po pravni poti tudi kaznujemo. Vsekakor pa ne podeljujmo (z volitvami ali imenovanji) politične in druge moči tistim, ki širijo sovražni govor!

Besede moramo uporabljati odgovorno in modro, kot "luč, ki sveti v temi". Za dobro ljudi. Temu naj sledijo tudi takšna dejanja. In tako bomo ustvarili svet blaginje in miru.


Slika: Jan Brueghel the Younger (1601–1678) God creating the Sun, the Moon and the Stars

torek, 22. maj 2018

Meghan in Harry ter moč ljubezni


Kraljevske poroke so predvsem spektakel in zadnja med njimi, poroka med princem Harryem in Američanko Meghan Markle, ni bila nikakršna izjema. A vendarle je šlo tudi za dogodek poln simbolike in pozitivnih sporočil. Ko govorimo o simboliki, je na prvem mestu seveda sama nevesta Meghan, ki je po očetu angleško-irsko-nizozemskega porekla, po mami pa Afroameričanka. To je vsekakor nekaj novega za ‘čistokrvne’ plemiške elite, prav tako pa tudi velik izziv za številne nacionalistične nestrpneže iz vseh koncev sveta (tudi iz naših krajev), ki še vedno sanjajo o ‘čistem narodu, ki ga ogroža nečista kri’, pa naj gre za migrante, Rome, ‘napačno’ spolno usmerjene itd.

Vsekakor pa bi lahko nestrpneži vseh vrst, politiki in ekonomisti, direktorji in drugi pozorno prisluhnili izjemni poročni pridigi ameriškega škofa Michaela Curryja z naslovom Moč ljubezni (The Power of Love). Tem besedam je prisluhnilo milijone ljudi in le upamo lahko, da so se vsaj malo ‘prijele’ tudi tistih, ki imajo ‘v rokah škarje in platno’, da v ekonomskem in političnem smislu spremenijo svet, in pa tisti, ki s sovraštvom do drugih zastrupljajo svet. Njih sovraštvo je najhujši ‘kemični’ strup, ki razdvaja in uničuje človeštvo.

Škof Michaela Curry je dejal: “V ljubezni je moč. Ne podcenjujte je. Nikoli nanjo ne glejte preveč sentimentalno. Moč obstaja. Moč obstaja v ljubezni. Če mi ne verjamete, se spomnite časa, ko ste se prvič zaljubili. Zdelo se vam je, da se ves svet vrti okrog vas in vašega ljubljenega. Torej, tam je moč, moč v ljubezni, ne samo v njenih romantičnih oblikah, ampak v kakršni koli obliki, kakršni koli obliki ljubezni.”

To je zelo pomembno. Ljubezen ni samo sentimentalno čustvo zaljubljencev, temveč vsebuje izjemno moč. Moč, ki lahko spremeni svet, ali kot je dejal škof Curry:

“Ljubezen lahko spremeni svet. Samo predstavljajte si svet, ki bi ga usmerjala ljubezen. Predstavljajte si domove in družine, soseske in skupnosti, vlade in narode, posle in trgovino, ki bi jih usmerjala ljubezen. Predstavljajte si ta stari utrujeni svet, ki bi ga usmerjala ljubezen, nesebična, požrtvovalna in odrešilna.”

Seveda bodo številni nergači takoj zamahnili z roko in rekli, da gre le za ‘lepe želje in misli’. Morda pa se raje vprašajmo takole: kaj danes usmerja svet? Mar niso to pohlep, tekmovalnost in sebičnost? Seveda jim ne rečemo tako. Govorimo o gospodarski rasti, ki v sebi skriva neizmeren pohlep po ekscesno visokih dobičkih; govorimo o konkurenčnosti, dejansko pa gre za brezobzirno tekmovanje za globalne vire, ki stotine milijonov ljudi prikrajša za najosnovnejše dobrine ter uničuje naše skupno okolje; govorimo o varovanju nacionalnega interesa, v resnici pa smo samo skrajno sebični in destruktivni do drugih.

Razmislimo še, kako bi bilo, če bi svet zares usmerjala ljubezen; če bi ljubezen usmerjala ‘domove in družine, soseske in skupnosti, vlade in narode, posle in trgovino’, kot pravi škof Curry? 

Zagotovo ne bi najrevnejšim ljudem kradli naravnih in družbenih virov; zagotovo ne bi dopustili, da več kot 800 milijonov Zemljanov strada; zagotovo ne bi brezobzirno uničevali narave; zagotovo ne bi na mejah postavljali zidov ali rezilnih ograj ter ‘zganjali’ brezsramno protibegunsko histerijo.

Zagotovo pa bi vzpostavili globalni mehanizem delitve dobrin, ki bi vsakemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; zagotovo bi države začele sodelovati (brez ‘fige v žepu’) pri vzpostavitvi globalnega miru in pri zaščiti okolja; zagotovo bi pomagali beguncem, jih sprejeli in jim omogočili čimprejšnjo vrnitev v domača okolja, kjer bi jim zagotovili življenje v miru in blaginji itd.

Tako bi ravnali – kot posamezniki, organizacije ali skupnosti – če bi naša dejanja usmerjala veličastna ‘moč ljubezni’. Kajti, kot je nadalje poudaril škof Curry:

“Ko je ljubezen pot, nesebična, požrtvovalna, odrešujoča, ko je ljubezen pot, noben otrok na tem svetu nikoli več ne bo šel lačen v posteljo. Ko je ljubezen pot, bomo pravici dopustili, da pridere kot mogočen rečni tok in pravičnost nikoli več ne bo presahnila. Ko je ljubezen pot, bo revščina postala zgodovina. Ko je ljubezen pot, bo Zemlja posvečen prostor. Ko je ljubezen pot, bomo ob rečni strugi odvrgli svoje meče in ščite, in nikoli več prakticirali vojne. Ko je ljubezen pot, bo na voljo veliko dobrih bivališč, veliko dobrega prostora za vse božje otroke; kajti ko je ljubezen pot, drug z drugim ravnamo dobro, kot da smo resnično ena družina.”

Ljubezen je združevalna moč, ki nas vodi k prepoznavanju enosti človeštva. Enost človeštva pa lahko izrazimo z resničnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin.

Harryu in Meghan pa zaželimo veliko medsebojne ljubezni, kajti ljubezen svojo moč izraža ‘v kakršni koli obliki’. Naj se izraža tudi v naših odnosih z drugimi in v naših dejanjih, ki spreminjajo svet.


You Tube: pridiga škofa Michaela Currya

Besedilo pridige Moč ljubezni

Slika: Times Now

petek, 18. maj 2018

Vsi begunci


Begunec je slehernik, kakor ti in jaz,
učitelj, pek, uradnik, kmet, urar, študent, dijak, …
otrok, brat, sestra, mati, oče, stric, dedek, …
morda v svojem okolju spoštovan,
ugleden, priljubljen, dobrodelen,
pregnan s praga svoje domačije

zrušene v besnečem ognju vojne vihre
ali zaplenjene zaradi oderuških posojil
ali prenizkih ‘tržnih’ cen že tako ubornih pridelkov
ali drugih ekonomskih ‘orožij za množično uničevanje’,
s katerimi upravljajo ‘ugledne’ in ‘demokratične’
svetovne države in globalne korporacije.

65 milijonov* slehernikov,
ki blodijo v mejah svojih držav
ali krvavijo na nevarnih poteh daleč od svojih domov,
kamor nikdar, niti v najbolj morastih sanjah,
niso želeli stopiti,

kjer jih pričakajo brezštevilni nestrpneži,
ki ne vidijo vzrokov in posledic,
ki ne vidijo ljudi, kakor so oni sami,
temveč le ‘nevarne migrante’,
ki ogrožajo njihov način življenja,
ki ga uravnavajo in ‘zapolnjujejo’
preračunljivi in ambiciozni politiki ter
pohlepne globalne potrošniško-zabavljaške korporacije

in namesto, da bi si skupaj prizadevali za
bolj pravičen politično-ekonomski sistem,
ki tudi njim samim povzroča
vse več skrbi in frustracij,
te skrbi in frustracije raje preusmerjajo
na reveže in begunce, ki so že izgubili vse,

begunci zagotovo niso prišli zato,
ker bi jih kdo poslal ali ker bi si to želeli,
temveč zaradi posledic odločitev naših
ekonomistov, direktorjev in še zlasti politikov,
ki jih izvolimo, potem pa štiri leta gledamo stran,
ko počnejo svoje ‘umazane rabote’,

zato smo na dolgi rok
begunci vsi, Sleherniki,
samo,
da mi tega še ne vemo!



* Po podatkih Agencije ZN za begunce (UNHCR) je danes v svetu 65,6 milijona ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. V svetu mora vsako minuto dom pod prisilo zapustiti 20 ljudi.

Slika:
Crowdfunder, Pinterest: Wilfranck
"No one puts their children in a boat unless the water is safer than the land"