nedelja, 28. april 2019

Potreba po globalni delitvi dobrin


Danes je na svetu 195 priznanih držav, v katerih živi 7,7 milijarde ljudi. Med njimi je po zadnjih podatkih 821 milijonov lačnih, 2,1 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode, 4,5 milijarde doma nima ustreznih sanitarij, kar 303 milijone mladih, starih 5 do 17 let, ne more obiskovati šole. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je premalo osnovnih dobrin za vse ljudi na planetu. Vendar, če pogledamo samo najosnovnejšo človekovo dobrino – hrano, je ni samo dovolj, temveč celo preveč za zdajšnje prebivalstvo Zemlje. Po dostopnih podatkih je hrane dovolj za kar 10 milijard ljudi; več kot nazoren pa je tudi podatek, da letno zavržemo kar tretjino vse hrane namenjene za človeško prehrano, kar pomeni približno 1,3 milijarde ton.

Kaj nam vsi ti podatki povedo? Predvsem to, da današnji globalni ekonomski sistem ni ustrezen. Globalno bogastvo je tako neenakomerno in nepravično razdeljeno, da ima samo 26 najbogatejših ljudi na Zemlji toliko bogastva kot najrevnejša polovica človeštva, skupaj 3,8 milijarde ljudi. Ta silna ekonomska in posledično družbena neenakost, ki se izraža v zgoraj omenjenih številkah, je eden ključnih vzrokov za največje svetovne probleme: za lakoto, revščino in prenaseljenost; za obsežne migracije, družbene konflikte in vojne, vsaj deloma pa tudi za okoljsko krizo in podnebne spremembe (revni v ljudje se v boju za preživetje ne ozirajo na okolje).

Kaj potem takem lahko storimo? Če vemo, da prevladujoči tržni ekonomski sistem ni ustrezen, potem ga moramo spremeniti, še zlasti ko gre za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te so hkrati tudi temeljne človekove pravice, ki so opredeljene v Splošni deklaraciji človekovih pravic (predvsem v 25. členu) in so potrebe po: hrani in vodi, oblačilih, stanovanju, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju.

Zadovoljevanje teh potreb ne sme biti odvisno od globalnega tržnega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti držav, pohlepu velikih korporacij, borznih špekulacijah, komercializaciji (proces preobrazbe dobrin ter družbeno-ekonomskih odnosov v trgovsko blago) in vsesplošni tekmovalnosti oziroma konkurenčnosti. Ta sistem nima nikakršnega interesa ali cilja, da bi poskrbel za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov, prav tako pa je tudi okoljsko destruktiven, saj daje dobičkom absolutno prednost tako pred ljudmi kot tudi pred okoljem.

Zato se postavlja jasna potreba in nuja, da moramo osnovne človekove potrebe in trajnost okolja izvzeti iz globalnega tržnega sistema. Če tega ne bomo storili, je ogrožena prihodnost človeštva, o tem danes ni več nobenega dvoma.

Seveda pa današnjega ekonomskega sistema ne moremo preprosto odpraviti, saj moramo priznati, da je v tehnološkem smislu napreden in učinkovit. Naštejmo samo nekaj pridobitev, brez katerih bi bila podoba današnjega človeštva bistveno drugačna: sodobna transportna sredstva, Internet, računalniki in druga tehnološka »čudesa«, moderna medicina, zmožnost pridelave zadostnih količin hrane, razvoj obnovljivih virov energije itd. Današnjemu tržnemu sistemu je treba »nadeti uzde« oziroma regulirati davčno, okoljsko in delovno zakonodajo, ki bi na globalni ravni preprečevala obsežne zlorabe, ki smo jim priča v današnjem svetu.

A četudi uspemo regulirati zdajšnji ekonomski sistem, ta še vedno ne bo uspel zadovoljevati osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji, zato države potrebujejo globalni dogovor, s katerim bi poskrbeli za te potrebe. S tem pa bi rešili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega človeštva, med drugimi lakoto in revščino, prenaseljenost, migracije, družbene konflikte in tudi globalno segrevanje podnebja.

Če tržni sistem »ne najde odgovora« za te probleme, potem se države lahko na globalni dogovorijo za ustrezen mehanizem pravične porazdelitve oziroma distribucije najpomembnejših dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Ta globalni ekonomski mehanizem lahko poimenujemo ekonomija delitve na globalni ravni.

Če nam to uspe in nobenega razloga ni, da nam ne bi uspelo, bomo lahko govorili o pravilnih medčloveških odnosih na globalni ravni, ki bi svet »pripeljali« na pot blaginje in miru.


Slika: Wikipedia: Zemljin vzhod, 24. december, 1968, astronavt Apolla 8 William Anders.

sreda, 17. april 2019

Notre Dame in svet v katerem živimo


Dvakrat sem imel priložnost obiskati Pariz. Res čudovito mesto, polno čudes; morda za naše razmere malce prenatrpano. In obakrat, kot se spodobi, sem obiskal katedralo Notre Dame. Ko je pred nekaj dnevi v tej cerkvi zagorelo, mi je seveda najprej padlo na misel, kako velika škoda je to za francosko, evropsko in svetovno dediščino. Upam in verjamem, da bodo ta spomenik globalnega pomena kmalu in uspešno obnovili. Zmotilo pa me je nekaj drugega, in sicer takojšen, silen, skorajda histeričen medijski odziv.

Mediji so bili nemudoma preplavljeni s podobami goreče cerkve, poročanje je bilo naravnost katastrofično. Zdelo se je, kot da Pariz, Francija in evropska kultura umirata pred našimi očmi. Svoje so dodali še skrajni desničarji, ki so v tem videli simbol uničenja zahodne civilizacije. V hipu se je zganila politika, oglasili so se predsedniki držav in papež ter bogataši, ki so nemudoma obljubili stotine milijonov evrov za obnovo katedrale.

Zdaj pa, ko se je silna evforija malce umirila, se lahko vprašamo: Čemu takšen odziv? Je šlo res za tako veliko katastrofo?

Morda kdo misli, da ni umestno, pa vendarle si imamo pravico zastaviti naslednja vprašanja:

Kaj pa Irak, Sirija, Palestina, Libija, Jemen in tako naprej? Mar niso tam v bombardiranjih in bombnih napadih (pogosto pod taktirko ali v soglasju z najmočnejšimi svetovnimi državami) »padale« največje kulturne dragocenosti človeštva.

Kaj pa tisoče in tisoče tamkajšnjih žrtev, med njimi številnih otrok? Mar niso človeška bitja največja dragocenost življenja? Vsaj tako radi poudarjajo verski in politični veljaki.

Kako pa se na te skorajda vsakdanje katastrofe odzivajo mediji, politiki, bogataši? Očitno, da predvsem z ignoranco in »hladnim« razumom ter mrzlimi srci. So pripravljeni odšteti stotine milijonov dolarjev za dragocena otroška življenja? Mar je »kamen« res dragocenejši od človeka?

Kaj pa 821 milijonov stradajočih ljudi v današnjem svetu? Mar ni to resnični »spomenik« človeški ignoranci, samozadovoljstvu, sebičnosti.

Morda pa so podnebne spremembe »požar«, ki počasi in zagotovo uničuje »tempelj« človeštva – planet Zemljo?

Postavili smo mnogo vprašanj in nanje le deloma odgovorili. A ker smo razmišljujoča bitja, si moramo odgovore poiskati sami.

In ti nam lahko veliko povedo o svetu, v katerem živimo.

torek, 02. april 2019

Ko se »instagram« populacija odpravi v naravo


Nič nimam proti spletnim družbenim omrežjem, ki predstavljajo sodobne »prostore« oziroma platforme za srečevanja in komunikacijo. Komuniciranje z drugimi ljudmi je nekaj najbolj človeškega, še več, je v samem središču vseh človeških aktivnosti in je v svojem bistvu proces medsebojne delitve novic, znanja, informacij, podatkov, namer itd. Ljudje smo, kar smo, ravno zaradi zmožnosti kompleksnega medsebojnega komuniciranja. Vendar imajo spletna družbena omrežja tudi kar nekaj slabih strani, kot so na primer sovražni govor, kultura »samovšečnega všečkanja« in »lov za enkratnimi prizori«, ne glede na posledice za okolje in ljudi.

Komuniciranje kot proces delitve

Beseda komunikacija izvira iz latinščine (communicare) in pomeni »deliti« ter »skupno«, sorodne pa so še besede »skupnost«, »skupne dobrine« itd. Proces komunikacije ne pomeni, da nekaj (na primer informacije, podatke, podobe) predamo drugemu, temveč si jih medsebojno delimo oziroma jih »naredimo« skupne. Ko nekomu povemo neko informacijo, to ne pomeni, da smo mu jo predali (in da je nimamo več), temveč jo z njim delimo (informacija je še vedno tudi naša). S komunikacijo zato dobesedno gradimo skupnost.

Spletna družbena omrežja ali krajše spletna omrežja so tako dejansko platforme, spletišča ali prostori za delitev informacij, podatkov, misli, čustev, podob (fotografij, filmčkov). Kar je dobro, kajti še nikoli nismo imeli tako enostavne možnosti za komuniciranje oziroma za delitev naših misli, čustev, znanja, informacij, podob z drugimi – kadarkoli in kjerkoli. S komunikacijo se v globalnem smislu vse bolj povezujemo, sprejemamo drugačnost in ugotavljamo, da smo si ljudje bolj podobni, kot pa različni – imamo enake osnovne potrebe, podobne vsakdanje skrbi in cilje; navkljub kulturnim, jezikovnim in drugim razlikam. Komunikacija na globalni ravni gradi globalno skupnost – Eno človeštvo.

Spletna omrežja kot orodje sovraštva in samovšečnosti

S tem pa, ko smo ljudje z Internetom, računalniki in drugimi napravami ter spletnimi omrežji dobili izjemna orodja za komuniciranje, smo hkrati ustvarili tudi prostor za skorajda neomejeno širjenje sovraštva in samovšečnosti. Ko se ni treba neposredno – v živo – soočiti s sočlovekom, je za marsikoga enostavno širiti sovraštvo do drugih in drugačnih. Spletna omrežja ponujajo tudi anonimnost, kar marsikdo izkoristi, da lahko »iz varnega spletnega zavetja« napada vse in vsakogar.

Z razvojem spletnih omrežij pa se je močno okrepila še ena človeška lastnost – samovšečnost. Všečki so le materializiran izraz samovšečnosti, sebičnosti, napuha. Da bi bili opaženi, »slavni« in »ljubljeni«, smo pripravljeni narediti marsikaj. Ko obiskujemo različne dogodke, mesta, države in čudovite kotičke narave, ves čas lovimo najboljše prizore. In to pogosto na škodo narave in drugih ljudi.

Lovci na podobe in všečke

Pred kratkim smo lahko prebrali, da je »spomladanski pojav množičnega cvetenja zlatega maka na kalifornijsko podeželje privabil na tisoče ljudi, da bi v objektiv ujeli ta fotogeničen naravni pojav« (Dnevnik, 23. 3. 2019). Velikanske množice so privabile objave na Instagramu. »Romarji z Instagrama« so povzročili pravi prometni kaos, v iskanju najboljših posnetkov pa so »potacali« precej cvetočega maka. Lokalne oblasti so bile na koncu prisiljenje začasno zapreti območje.

A to se ne dogaja samo v ZDA, prejšnji vikend je bilo podobno invazijo mogoče videti tudi na Veliki planini nad Kamnikom, ki so jo preplavili številni »instagram oziroma instant ljubitelji« žafranov. Tako je bilo mogoče videti ljudi, ki so ležali, se valjali in tacali po »preprogi« žafranov. Da ne omenjamo pločevine, ki je preplavila občutljivi gorski ekosistem.

Tako se mi zdi edino prav, da ne objavljam več fotografij prelepih kotičkov narave, iz katerih bi bilo lahko razvidno kje in kdaj so posnete. Nočem več »pomagati« pri reklamiranju naravnega okolja. Narava pač ne prenese množic, ki jo občudujejo zgolj za dober posnetek na spletnih družbenih omrežjih in množico všečkov. Žafrani, narcise, planike, hrošči, macesni in ptice ne potrebujejo všečkov – popolni so tudi brez njih.