nedelja, 28. julij 2019

Tik-takanje jedrske »bombe«


Letos spomladi je veliko zanimanje javnosti vzbudila miniserija HBO z naslovom Černobil. V petih delih so avtorji s skoraj dokumentarno natančnostjo osvetlili dogodke tik pred in po nesreči, ki se je 26. aprila 1986 pripetila v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi. Čeprav je bilo nekaj kritik na filmsko zgodbo (kar je pričakovano, saj ima filmska upodobitev svoje zakonitosti), pa se je velika večina strinjala, da je miniserija Černobil zelo dobro pokazala vse človeške in okoljske dimenzije te največje jedrske nesreče v zgodovini človeštva.

Le kratek čas po nadaljevanki Černobil pa smo lahko v naših medijih zasledili celo vrsto člankov, katerih namen je relativizirati oziroma v bistveni meri zmanjšati naše dojemanje nevarnosti jedrskih reaktorjev in nakopičenih jedrskih odpadkov. Še več, »jedrski lobi« nam skuša »prodati« zgodbo, da jedrska energija predstavlja rešitev za globalno segrevanje ozračja. Ne moremo pa se znebiti občutka, da je v ozadju zgolj čista ekonomska računica po gradnji novega bloka jedrske elektrarne Krško, kar pomeni nov megalomanski energetski projekt, s katerimi pa v Sloveniji nimamo najboljših izkušenj.

Lobiranje za jedrsko energijo

Kdor malo bolje pozna področje, ve, da lobiranje ne pomeni zgolj uradnega in neuradnega »trkanja na vrata« pomembnih politikov, temveč tudi »mehčanje« javnega mnenja. Politiki so danes tako in tako že pod močnim vplivom velikih korporacij, kar smo videli že velikokrat in so pripravljeni žrtvovati tudi najboljša kmetijska zemljišča in milijarde javnega denarja, da bi ustregli korporacijam. Večji problem pa je javno mnenje oziroma volilci.

Najmočnejše orodje za »obdelavo« javnosti so mediji. Če te nekdo dovolj vztrajno in dolgo prepričuje, potem sčasoma sprejmeš njegovo zgodbo. Politiki se v resnici zelo bojijo javnega mnenja. Pogosto so v velikem stresu, saj morajo zadovoljiti interese korporacij in hkrati ohraniti všečno javno podobo, ki jim omogoča ponovno izvolitev. Interesi korporacij in širokih ljudskih množic pa so pogosto v velikem razkoraku.

A bolj kot vse izjave, članki in druge lobistične akcije, ki so bile v zadnjem času izpeljane v prid uporabe jedrske energije, se moramo osredotočiti na manj »svetle« plati jedrske energije. Izpostavimo samo dve, čeprav jih je v resnici še več: predvidene stroške in potresno ogroženost.

JEDRSKI STROŠKI

Ocenjeni stroški morebitne izgradnje drugega bloka jedrske elektrarne Krško znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov. Glede na način, kako se pri nas lotevamo velikih energetskih projektov (npr. TEŠ 6), je zelo verjetno, da moramo za novi jedrski blok računati na najmanj 5 milijard evrov ali pa še več. Da so naši strahovi upravičeni, si poglejmo samo dva primera gradnje jedrskih reaktorjev in to v dveh zelo razvitih in močnih zahodnih državah.

Tretji reaktor finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki ga gradijo od leta 2005, je bil sprva ocenjen na 3 milijarde evrov, zdaj pa so stroški dosegli že neverjetnih 8,5 milijarde evrov. Tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville pa so začeli graditi leta 2007 za predvidene 3,3 milijarde evrov, do danes pa so stroški dosegli že 10,9 milijarde evrov. In noben od omenjenih reaktorjev še ni aktiven. Torej, smo pripravljeni odšteti, če se kaj zalomi, morda tudi 8 ali celo 10 milijard dolarjev za nov blok jedrske elektrarne – Slovenija po ekonomski moči seveda ni niti Finska niti Francija, da bi to v resnici zmogla.

JEDRSKA NE-VARNOST

V širši slovenski javnosti je malo znano pismo uglednega francoskega javnega inštituta za zaščito pred sevanjem in jedrsko varnost IRSN (Institut de radioprotection et de sûreté nucléaire), ki so ga leta 2013 naslovili na GEN Energijo d.o.o. (glejte: Ministrstvo za okolje in prostor – O potresni varnosti NEK). V njem v svetovnem merilu ugledni francoski inštitut opozarja na nevarnost, ki jo za morebitni novi blok jedrske elektrarne Krško predstavlja ugotovitev, da je v bližini ena od aktivnih tektonskih prelomnic, imenovana prelomnica Libna. Prav tako pa je, poudarjajo v pismu, pod velikim vprašajem tudi varnost delovanja obstoječe jedrske elektrarne Krško.

Naj nas naši jedrski strokovnjaki, lobisti korporacij in »prodani« politiki še tako prepričujejo, dejstvo je, da sobivamo z »bombo« in to jedrsko, ki jo lahko aktivira hujši potres, in le-ta je bližini jedrske elektrarne Krško možen.

Dovolj je že, da potres poškoduje začasno skladišče jedrskih odpadkov, ki se kopičijo ob jedrski elektrarni Krško v tako imenovanih bazenih izrabljenega goriva, ki bodo polni do leta 2022. Prav bazeni izrabljenega goriva so bili med drugim zaradi potresa poškodovani pri nesreči jedrske elektrarne Fukušima leta 2011.



Miniserija HBO Černobil je več kot resno opozorilo, kako nevarna je lahko obstoječa tehnologija za pridobivanje jedrske energije. Če nas že tako vzneseno prepričujejo, kako »super« je jedrska energija, naj nam politiki in strokovnjaki hkrati vsaj »nalijejo čistega vina«. Dovolj je, da nam predstavijo vse morebitne stroške in vse nevarnosti, ki smo jim lahko izpostavljeni. Za majhno državo, kot je Slovenija, bi bila jedrska nesreča lahko usodna, saj bi bili stroški za zdravje ljudi, uničeno okolje in ekonomijo gromozanski. Za majhno državo, kot je Slovenija, bi takšna nesreča pomenila katastrofo nepredvidljivih razsežnosti (le kdo bi še obiskal državo, če bi se v njej pripetila jedrska nesreča ali kupoval njene prehrambene in druge proizvode).

Zanemariti oziroma ignorirati opozorila o potencialni veliki potresni nevarnosti v bližini morebitne nove in obstoječe lokacije jedrske elektrarne pač ni pot do zaupanja javnosti.

Ne samo, da bi morali nemudoma zaustaviti vse aktivnosti gradnje 2. bloka jedrske elektrarne Krško, temveč bi morali nemudoma zapreti tudi obstoječo jedrsko elektrarno. Kdo bo prevzel odgovornost, če bo »počilo«? Na ne-vednost se pač ne bo smel nihče izgovarjati. Velikanska sredstva za gradnjo novega bloka (3,5 do 5 milijarde evrov) pa bi lahko namenili za varnejše vire zelene energije. Za ta denar je danes mogoče narediti zares veliko.



Drugi viri:

Nesreče jedrskih reaktorjev z več žrtvami in/ali škodo, ki presega 100 milijonov dolarjev, 1952-2011

Jedrska energija: umazana, nevarna in draga, Greenpeace

Globalna kriza z jedrskimi odpadki, Greenpeace

Svetlana Aleksievič, Černobilska molitev: kronika prihodnosti, Ljubljana, Modrijan, 2009

Černobil, kronika naše prihodnosti?



Slika: http://wiki.dickinson.edu/index.php/File:Fukushima_nuclear_power_plant_explosion.jpg

torek, 2. julij 2019

Malo, a dobro


Včasih je koristno razmisliti o starih rekih, ki so še vedno aktualni; modrost je pač brezčasna. Takšen je na primer latinski rek »pauca sed bona«, ki pomeni »malo, a dobro«. Izrek je resnično vreden razmisleka, saj vemo, da je vodilna družbena »vrednota« našega časa »veliko« oziroma »več« – več denarja, več premoženja, uspeha, všečkov; v ekonomskem smislu več gospodarske rasti, v političnem pa več oblasti in moči. Posledice prizadevanj za »več«, ki gredo z roko v roki z medsebojno tekmovalnostjo oziroma konkurenčnostjo, pa niso dobre, temveč katastrofalne: uničeno zdravje ljudi, slabi medsebojni odnosi, prizadeto okolje, družbeni konflikti in nazadnje celo vojne. Zato danes v resnici živimo »več, a slabše«.

Argument, da je tekmovalnost »zdrava« in da pospešuje razvoj, ne drži. Ljudje mnogo več dosežemo s so-delovanjem; z medsebojno delitvijo dobrin in znanja. Naša ustvarjalnost pa je večja, če živimo v blaginji. Nenazadnje, ali res potrebujemo takšen (gospodarski) razvoj, ki je osredotočen samo na proizvodnjo brezštevilnih povsem nepotrebnih ali celo nevarnih izdelkov in storitev.

Vrnimo se k prej zapisanemu latinskemu reku pauca sed bona; malo, a dobro. Za dobro življenje v resnici ne potrebujemo veliko; potrebujemo malo, a zadosti. Kaj sploh je dobro življenje? Vsekakor ne brezkončna tekma, ki nas spremlja že od malih nog – začnemo s tekmo za ocene, potem za točke na maturi, za boljšo fakulteto, delovno mesto, za večjo hišo, avto in tako naprej. Ta brezglava »življenjska« tekma nam morda »pričara« blišč in bogastvo, a nam odvzame vse dostojanstvo, človečnost in notranji mir; nam in drugim in okolju.

Kako nam koristi sadje iz drugih kontinentov, če je prepojeno s kemikalijami, da ostane »sveže« na poti preko oceana in povzroča kaj vemo kakšna obolenja – nam in okolju? Kaj nam pomenijo oblačila iz daljnih azijskih dežel, ki se po dveh pranjih raztrgajo, pa še delavci, pogosto otroci, so jih prisiljeni šivati v nemogočih, pogosto celo suženjskih razmerah? Kaj nam pomeni toliko vsega, če pa nimamo časa, da bi zares živeli?

Dobro življenje pomeni imeti dovolj časa za sebe in druge, za družino, prijatelje in za skupnost. Dobro življenje je imeti dovolj dobrin in to kakovostnih ter zdravih. Namesto avokada je povsem dovolj jabolko, ki je zraslo v soseščini, z malo ali nič pesticidov in drugih dodatkov. Velikanska hiša z najboljšo tehnologijo na najdražji lokaciji še ni dom sama po sebi; dom je prej dvosobno stanovanje, kjer med člani gospodinjstva vladajo dobri in ljubeči medsebojni odnosi.

Torej, začnimo razmišljati drugače. Namesto »več, za vsako ceno« se zadovoljimo z »malo, a dobro«. Malo, ki ni pre-malo, ampak zadosti. Začnimo na tak način tudi živeti, kajti če se sami ne spremenimo, se tudi družba ne bo. Mnogo modrosti je v starih rekih.

Zatorej »malo, a dobro«.

Vir: Kako deliti dobrine

Globalna delitev dobrin


Človeštvo je ena družina,
ki si deli skupni dom – planet Zemljo.
Vsi ljudje imamo enake osnovne potrebe,
ki nam zagotavljajo zdravje in blaginjo.
Vsakdo potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje,
zdravstveno varstvo in izobraževanje – osnovne dobrine človeštva.

Teh dobrin je dovolj za vse, a jih v nekaterih delih sveta
primanjkuje, drugje pa jih je preveč,
kajti ustvarili smo izjemno nepravičen
in sebičen ekonomski sistem;
zato imamo lakoto in revščino, konflikte,
vojne, migracije in uničeno okolje.

Z globalno delitvijo osnovnih dobrin
nihče ne bo trpel pomanjkanja
in le tako bomo ustvarili pogoje za svetovni mir
in blaginjo za vse ljudi
in šele potem bomo lahko uredili naš odnos z okoljem
in Zemljo spremenili v cvetoč planet.