"Po vsem svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo niti najosnovnejšega za preživetje; prepolna so jih mesta mnogih najrevnejših držav sveta. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?" (Maitreja, sporočilo št. 11, 5. januar 1978)
Po zadnjih podatkih se je v letu 2022 na svetu kar 783 milijonov ljudi soočalo z lakoto (UN News). Če upoštevamo, da ima Evropska unija, ki šteje 27 članic, skupno 448 milijonov prebivalcev (Wikipedia), postane ta številka še bolj alarmantna. Leta 2022 je bilo približno 29,6 odstotka svetovnega prebivalstva, to je 2,4 milijarde ljudi, zmerno ali resno prehransko ogroženih, kar pomeni, da niso imeli dostopa do ustrezne hrane.
Te številke postanejo še bolj nerazumljive, ko spoznamo, da zdajšnja pridelava hrane zadošča za prehrano približno 10 milijard ljudi (Journal of Sustainable Agriculture), medtem ko na Zemlji trenutno živi osem milijard ljudi.
Podobno visoke številke veljajo tudi za vodo. Najnovejši podatki kažejo, da kar 26 odstotkov svetovnega prebivalstva (2 milijardi ljudi) nima dostopa do primernega vira pitne vode, 46 odstotkov (3,6 milijarde ljudi) pa nima dostopa do primernih sanitarij (Unesco).
V svetu, kjer je dovolj osnovnih dobrin za vse ljudi, pomeni pomanjkanje dostopa do teh dobrin, kot sta voda in hrana, dejanski zločin, kot poudarja Maitreja. Onemogočanje dostopa do hrane tudi samo enemu človeku že predstavlja kršitev zakonov, ustave, konvencij in deklaracij, ki smo se jim zavezali. Kaj šele, ko gre za milijone ali celo milijarde ljudi, ki so jim te osnovne pravice kršene. Res bi nas moralo biti sram, da kot posamezniki in kot družbena skupnost to dopuščamo.
Splošna deklaracija človekovih pravic predstavlja najvišji "zakon", ki so se mu zavezale vse države sveta. Čeprav sama deklaracija ni pravno zavezujoč dokument, pa iz nje izhaja Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki je bil podpisan 16. decembra 1966 v New Yorku in je začel veljati 3. januarja 1976. Ta pakt vsebino deklaracije prevaja v pravno zavezujoče določbe. Pravica do hrane, zapisana v 11. členu tega pakta, je še dodatno opredeljena v Splošni opombi št. 12, Pravica do ustrezne prehrane, ki je bila sprejeta leta 1999.
Dostop do hrane je za vsakogar ne le pravica, ampak je tudi zakonska obveza vseh držav, kar je še dodatno zapisano v ustavah in zakonih posameznih držav. Zato je prikrajšanje ljudi za njihove najosnovnejše pravice – dostop do hrane in vode – zločin. Vendar pa gre pri tem tudi za etični in moralni vidik, torej za našo človečnost. Spomnimo se besed Maitreje: "Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?"
