petek, 21. februar 2020

Načelo delitve, izraz ljubezni v ekonomiji


Ljudje zares obstajamo "samo v odnosu do drugih ljudi in do sveta", hkrati pa smo "popolnoma odgovorni za celotno stanje v svetu", je že davno tega dejal izjemni mislec Jiddu Krishnamurti. Nismo torej nemočne žrtve, ampak smo tisti, ki ustvarjamo družbo in svet v katerem živimo. Če smo sebični, sovražni, pohlepni, ločevalni, nestrpni, potem je takšen tudi svet, ki ga pomagamo sooblikovati. Če smo nasprotno nesebični, miroljubni, sodelovalni, tolerantni, potem (so)ustvarjamo natanko takšen svet.

Vendar našega odnosa do drugih ljudi in do sveta ne moremo zamejiti zgolj na družino, skupino ljudi, lokalno skupnost, državo ali skupnost držav. Če "ljubimo" domovino, a hkrati "na smrt" sovražimo "tiste od zunaj", potem smo še vedno tisti, ki (so)ustvarjamo svet sovraštva, nasilja in vojn. Če "ljubimo" pripadnike naše religije, naše politične ideologije, naše rase in tako naprej, a hkrati sovražimo druge, potem smo pač nestrpni. Ljubezen je univerzalna ali pa je ni.

Zdaj pa si zastavimo vprašanje: Se ljubezen lahko izraža tudi v naših ekonomskih odnosih? Kajti tudi ekonomski odnosi so neločljivi del naših odnosov do drugih ljudi in do sveta. Kaj sploh so ekonomski odnosi?

Ekonomski odnosi – med posamezniki ali med državami – se izražajo kot prejemanje in dajanje snovnih ter nesnovnih stvari, ki jih potrebujemo za življenje. Če sprejmemo trditev, da je "vse energija" – tako imenovani materialni svet, pa tudi naše misli in čustva – se torej ekonomija ukvarja s prejemanjem in dajanjem oziroma kroženjem energije, ki slehernemu posamezniku in celotni družbi omogoča življenje in blaginjo.

Kot posamezniki prejemamo in dajemo energijo bodisi v obliki dobrin, aktivnosti oziroma dela, misli in čustev (z govorjeno ali pisano besedo, z glasbo ali drugimi umetniškimi deli). Ekonomski sistem pa predstavlja zgolj širši vidik našega upravljanja z energijo – v obliki materialnih dobrin, dela, informacij itd. – ki kroži po "organizmu človeštva" oziroma družbi in svetu kot celoti. Če imajo vsi deli (celice, organi) organizma (kar velja tako za posameznika kot za človeštvo) na voljo pravšnjo količino energije (dobrin, informacij, odgovornosti), potem smo zdravi in živimo v blaginji.

Vendar danes večinoma ni tako. Danes si ne delimo, temveč si prisvajamo. Prisvajamo si dobrine, informacije, tehnologije, znanje, moč. Prisvajanje, ki ga ekonomija razlaga kot "svobodni tržni sistem", pomeni, da samo zase in v prevelikih količinah uporabljamo dobrine, ki so namenjene vsem. Zato živimo v obolelem in nesrečnem svetu. Nasprotje prisvajanja pa je medsebojna delitev. Ko si delimo, omogočimo, da dobrine oziroma energija kroži po vseh celicah organizma, pa naj si gre za organizem posameznika ali organizem človeštva. Z medsebojno delitvijo lahko zagotovimo zdravje in blaginjo posameznika, družine in Enega človeštva.

V družinah so naši ekonomski odnosi nedvomno utemeljeni na medsebojni delitvi dobrin. Načelo delitve je sploh temeljno načelo, ki je omogočilo ljudem, da so preživeli v takrat neusmiljenem naravnem okolju. Mar starši tekmujejo, konkurirajo s svojimi otroki za dobrine? Ne, načelo delitve je temelj družinskih (ekonomskih) odnosov. Delitev dobrin, čustev, odgovornosti so izraz povezanosti, naklonjenosti in zatorej ljubezni. V medsebojnih ekonomskih odnosih se ljubezen izraža z načelom medsebojne delitve dobrin.

Kaj pa na širši ravni? Na ravni lokalnih skupnosti in držav do neke mere še lahko govorimo o različnih oblikah medsebojne delitve; socialna država, univerzalno šolstvo, zdravstvo so najvidnejši izrazi delitve na ravni države. Medtem pa na ravni naše globalne družine – človeštva, danes prevladujejo tekmovalnost, pohlep in konkurenčnost, katerih nosilci so bogate države, bogati posamezniki in velike korporacije. Šele ko bomo tudi na globalni ravni začeli delovati po načelu medsebojne delitve, bodo dobrine dosegle slehernega Zemljana. Takrat bomo lahko govorili o zdravi človeški družbi, ki živi v blaginji. Načelo medsebojne delitve se na globalni ravni izraža kot delitev dobrin med vsemi svetovnimi državami. (Več: Predlog za globalno delitev dobrin). 

Načelo medsebojne delitve dobrin je zatorej izraz ljubezni v ekonomiji.

sobota, 08. februar 2020

Ekonomski koronavirus


Novi koronavirus je v prvi vrsti zdravstveni problem. A hkrati predstavlja tudi velik ekonomski problem. Virus, ki je izbruhnil na Kitajskem, že "maje" globalno ekonomijo. Kitajska danes ustvari kar 16 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda. Globalna ekonomija je danes izjemno soodvisna in če "zaškripa" na Kitajskem, bo posledice hitro občutil ves svet.

Probleme že imajo velika svetovna avtomobilska podjetja, bodisi z dobavo sestavnih delov bodisi s prodajo na ogromnem kitajskem trgu (Hyundai je zaradi pomanjkanja delov že zaprl svoje tovarne v Južni Koreji). V težavah so se že znašla tudi podjetja, ki prodajajo luksuzne izdelkov, saj so Kitajci njihovi ključni porabniki, zdaj pa se je trg teh izdelkov skorajda ustavil. Motena sta tudi letalski in ladijski promet. In tako naprej.

Ekonomsko krizo, ki ne bo prizadela samo Kitajske, temveč tudi preostali svet, bo težko reševati, saj so države močno zadolžene zaradi dolgotrajnega in izjemno dragega reševanja predhodne krize iz leta 2008. Prav tako so številne države zapirajo vase, kar se izraža v različnih oblikah nacionalizmov (v resnici gre za sebičnost), kar otežuje globalno reševanje krize tako na zdravstvenem kot tudi na ekonomskem področju. (Več: The coronavirus is already hurting the world economy. Here's why it could get really scary, CNN)

Vendar moramo biti pošteni. Za morebitno globalno ekonomsko krizo ne bo kriv novi koronavirus. Ta samo razgalja slabosti globalnega ekonomskega sistema, ki temelji na sebičnosti, tekmovalnosti in na brezglavem potrošništvu. Veliko držav, predvsem tistih, ki jih cinično poimenujemo "države v razvoju", v resnici pa gre za revne države, je že desetletja v hudi krizi: mnogo ljudi je lačnih ali živijo v skrajni revščini in pomanjkanju tudi najosnovnejših dobrin.

Zato potrebujemo drugačne ekonomske temelje. Globalna ekonomija mora biti utemeljena na resničnem ekonomskem sodelovanju, ki ne izključuje nobene svetovne države ali regije. Poleg tega pa je treba poskrbeti za pravičnejšo globalno delitev dobrin, s čimer bo imel vsak Zemljan zagotovljen dostop do osnovnih dobrin (več: Predlog za globalno delitev dobrin).

Današnja globalna ekonomija je nevzdržna tako iz človeškega kot tudi iz okoljskega vidika. Ker temelji na sebičnosti, pohlepu in tekmovalnosti, se ves čas soočamo s krizami, ki vedno lahko izbruhnejo v globalne razsežnosti. Če bi bil ekonomski sistem utemeljen na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin, bi živeli v ozračju zaupanja in prijateljstva – to pa je osnova za uspešno reševanje vsakršne krize, pa naj bo zdravstvena, ekonomska, politična, družbena ali okoljska.

Zato je ekonomija delitve naša prihodnost; če želimo, da vzcvetijo blaginja, pravilni človeški odnosi in mir.

četrtek, 06. februar 2020

Strah je votel, okrog ga pa nič ni


Vedno znova moramo ponavljati znamenito misel angleško-irskega državnika in filozofa Edmunda Burka: "Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!" Vedno znova! Zakaj? Ker je na svetu tako veliko dobrih ljudi in le malo zlih. A ti neverjetno dobro uspevajo. Povsod: v politiki, na vodilnih mestih v korporacijah, podjetjih in v drugih organizacijah. Zli ljudje pa ne uspevajo zato, ker so pogumni; v resnici so strahopetni in dejansko sploh niso samozavestni, le bolestno so ambiciozni.

Zato je njihovo temeljno orožje strah. Ljudi okoli sebe obvladujejo s strahom. Nikomur ne zaupajo. Dokler deluje "magija" strahu, so zli ljudje neverjetno uspešni. V resnici pa so zlahka premagljivi. Tisti hip, ko ljudje okoli njih izgubijo strah in pred seboj vidijo le "malega človeka, ki seje strah", je zmaga dobrega zagotovljena.

Drugo mogočno orožje zlih ljudi je ločevanje. Če ljudi spreš in ločiš med seboj, se ne bojijo samo svojega "šefa", temveč se bojijo tudi drug drugega. Potem jih ni težko obvladovati.

Tretje orožje zlih ljudi so občasne nagrade in časti za najbolj zveste podanike. Ti dobijo občutek, da imajo v očeh nadrejenega poseben status ter privilegije in čeprav gre za lažno "moč", pa zato še bolj zvesto in brezkompromisno utrjujejo položaj in moč svojega »voditelja«.

In na koncu imajo še eno močno orožje – pravna sredstva. Čeprav je pravo v osnovi namenjeno družbeni pravičnosti in miru, ga je mogoče z močjo denarja in ustrahovanja izkoristiti tudi za zle namene. Tožbe, pritožbe, disciplinski ukrepi in podobno so lahko močno sredstvo proti tistim, ki si upajo dvigniti glas. Zli ljudje se pogosto "skrijejo" za pravni jezik; za odvetnike, sodišča, ustavna sodišča. Vseeno je, ali gre za predsednika najmočnejše države, za premiera male države, direktorja velike korporacije ali manjšega podjetja ter organizacije.

Verjetno poznate te mehanizme vladanja, samo ozrite se okoli sebe.

Zmaga dobrega

Zmaga dobrega je zagotovljena, ko dobri ljudje ukrepajo in združijo svoje moči. Za to sta potrebna pogum in vztrajnost. Poglejte samo Greto Thunberg. Drobno in ranljivo dekle. A z neverjetnim pogumom in vztrajnostjo je "zamajala temelje sveta".

Razbesnela je največje svetovne mogočneže, ki sejejo razkol, mržnjo in uničenje. Ni jih premagala, a pokazala je pot tisočim in tisočim, milijonom, da je mogoče z ukrepanjem dobrih ljudi, s pogumom in vztrajnostjo, premagati zlo.

Torej, lahko ste še naprej prestrašeni in pomagate, da zli ljudje nemoteno širijo strah, razkol in uničenje.

Ali pa se opogumite, se aktivirate in nazadnje ugotovite, da je strah pravzaprav "votel, okrog ga pa nič ni".


ponedeljek, 03. februar 2020

Imejmo radi Kitajce


Poleg pravih virusov se danes zelo hitro širijo tudi "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva. Ti so lahko še bolj nevarni kot pravi virusi. Vemo, kako "nalezljiv" je sovražni govor, ki ga običajno sprožijo politiki in drugi vplivneži, širijo pa ga mediji in še zlasti spletna družbena omrežja. Sovražni govor vedno temelji na predsodkih do določene skupine ljudi (ali celotnih narodov in držav); s predsodki se spodbuja strah, ta pa vodi do sovraštva. Čeprav imajo politiki in drugi vplivneži ter mediji morda od tega kratkoročne koristi, pa "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva lahko dosežejo pandemične razsežnosti in to se zdaj dogaja pred našimi očmi – v primeru koronavirusa.

Da je novi koronavirus, ki izhaja iz Kitajske, nevaren, je dejstvo. Vendar smo se znašli v situaciji, ko ta virus postaja sredstvo za politično in ekonomsko osamitev Kitajske, kar gre na roko še zlasti ZDA. Američani v zadnjih letih bijejo ekonomsko vojno z vse močnejšo Kitajsko. Zdaj ta virus vse bolj postaja politično in ekonomsko sredstvo proti Kitajski.

Ravno o tem je danes, 3. februarja 2020, spregovorila tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying v informativnem sporočilu (BBC), v katerem je poudarila, da lahko ameriške akcije "ustvarijo edino strah in ga širijo", namesto da bi ponudili pomoč. ZDA so namreč prva država, ki je kitajskim popotnikom prepovedala vstop v državo in prva predlagala delni umik osebja veleposlaništva.

"Ravno razvite države, kot so ZDA z močnimi zmogljivostmi za preprečevanje epidemij..., so prevzele vodilno vlogo pri uvedbi pretiranih omejitev v nasprotju s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije," je še poudarila ga. Chunying.

Zdaj seveda Američanom sledijo druge države. Prav tako so tudi največji svetovni mediji, med katerimi je večina ameriških, dobesedno preplavljene s spremljanjem skoraj vsakega primera širjenja bolezni. Posledice so resnično hude. Že samo "azijski izgled" v ljudeh zdaj vzbuja strah. Kot bi živeli v srednjem veku. Samo še grmade niso zagorele.

Tudi ko bo virus premagan in Kitajci se res trudijo v tej smeri, bodo ostali močni predsodki in strahovi, kajti "medijski virusi", ki so "okužili" ume in čustva ljudi, so dolgotrajnejši od pravih virusov, ki prizadenejo telo.

Zato je edino prav, da imamo radi Kitajce in ne obsojamo tega velikega naroda za vse tegobe tega sveta. Za zaustavitev širjenja novega virusa pa je potrebno resnično mednarodno sodelovanje na medicinskem področju. Če pa bi svetovne države tesneje sodelovale tudi na političnem in ekonomskem področju, bi živeli v mirnejšem, prijaznejšem in varnejšem mednarodnem okolju.

Slika: Spring Morning in the Han Palace (17th.c)

petek, 31. januar 2020

Čas za spremembe


Ideja o prihodu svetovnega učitelja (World Teacher), ki jo je v svet »postavil« pokojni britanski slikar in ezoterik Benjamin Creme, morda res zveni nenavadno, a to predvsem zaradi starih in zelo zakoreninjenih religioznih miselnih vzorcev ter moderne znanosti, ki zavrača vse, kar ni merljivo ali vsaj malo »diši« po religioznem. Danes smo zato v nekakšnem mentalnem krču: znanost zavrača vse, kar »diši« po religioznem, religija v veliki meri »črti« znanost. Morda pa gre pri obeh področjih le za različen pogled na stvari, ki jih vsi skupaj ne razumemo najbolje.

Danes se komajda zavedamo, da so nam veliki ljudje, kot so Krišna, Buda, Jezus in številni drugi posredovali izjemne nauke, ki še vedno močno oblikujejo naša življenja. Religije so si te občečloveške nauke prisvojile in jih skušale zamrzniti v času oziroma jih narediti nespremenljive.

Na presečišču znanosti in religije se danes »nahaja« tako imenovana ezoterika. Ezoterika ne zavrača niti religije niti znanosti, v bistvu ju povezuje, a gre še korak naprej. Ezoterika prav tako kot znanost trdi, da je vse energija in da »energije ni mogoče uničiti ali ustvariti iz nič, pod določenimi pogoji pa je mogoče pretvoriti eno obliko energije v drugo« (Wikipedija).

A potemtakem tudi človeškega bitja ni mogoče uničiti. Zato je za ezoteriko, kot tudi za številne vzhodne religije, človeško bivanje niz številnih inkarnacij, v katerih se človek uči bivanja na fizični (telo), astralni (čustveni) in mentalni (miselni) ravni. Vsaka raven pomeni bolj »fino« materijo oziroma višjo energetsko vibracijo. Albert Einstein je nekoč dejal, da »vse v življenju vibracija« oziroma tisto, kar zaznavamo kot materijo, je le določena vibracija energije.

Tako kot za bivanje na fizični ravni potrebujemo telo, tako tudi na astralni in mentalni ravni uporabljamo telesa, ki pa jih v nasprotju z fizično ravnijo (ki jo zaznavamo s petimi čutili) zaznavamo le subjektivno – kot čustvene in miselne procese. V resnici so tudi čustva in misli oblika materije oziroma energija z višjo vibracijo, ki ni v »območju« naših fizičnih čutil. (Znanost priznava, da za velik del energije-materije sicer vemo, da obstaja, vendar jo zaenkrat še ne znamo izmeriti; znanstveniki jo poimenujejo temna snov.)

A tudi »nad« fizično/astralno/mentalno ravnijo se nahaja tisto, kar lahko poimenujemo duša (problem je, da ima duša preveč mističen prizvok) ali Višji Jaz, kot bi rekli ezoteriki. Cilj človekovega bivanja na Zemlji naj bi bil popolno obvladovanje fizičnega/astralnega/mentalnega telesa in takrat človek postane tako imenovani mojster modrosti, uresničeni Jaz.

Ti ljudje, ki so dosegli to stopnjo, še vedno sodelujejo pri naši evoluciji in na različne načine navdihujejo ter usmerjajo človeštvo, predvsem preko tako imenovanih učencev, ki so že dosegli »višje razrede Zemeljske šole« oziroma iniciacije, ki jih vodijo v tako imenovano osvoboditev izpod vpliva fizične, astralne in mentalne materije oziroma energije.

V preteklosti so mojstri posredovali ključne nauke preko svojih učencev tako na religioznem, političnem, ekonomskem, umetniškem in na številnih drugih področjih. Nekateri učenci so pri tem sodelovali zavestno, drugi pa v obliki navdiha in impresij.

Danes, zaradi naglega razvoja človeške družbe in zaradi številnih zelo kritičnih problemov, ki pestijo planet, mojstri postopno delujejo vse bolj javno – nič več ezoterično (kar pomeni skrito), temveč eksoterično oziroma odprto. Na čelu te skupine mojstrov je Maitreja, ki deluje na funkciji svetovnega učitelja. Torej kot nekdo, ki predvsem uči in svetuje človeštvu, kako »urediti hišo« in stopiti na pot resničnega razvoja.

V osnovi Maitrejevega nauka je končanje lakote in skrajne revščine, zaščita okolja in vzpostavitev globalnega miru. Pot do tega pa sta sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Ko bo človeštvo vzpostavilo mir, blaginjo za vse in zdravo okolje, bo resnični razvoj človeštva »poletel v nebo«.

Seveda pa ima vsakdo svobodno voljo in lahko preprosto vse zapisano zavrže.



Priporočljivi viri o tej tematiki:

Share International

Nauk večne modrosti

ponedeljek, 27. januar 2020

Ne jaz. Mi.



Progresivni ameriški senator Bernie Sanders je eden izmed demokratskih kandidatov za letošnje, 2020, volitve v ZDA. Čeprav je poskušal že leta 2016, so demokrati takrat izbrali Hillary Clinton, ki je izgubila proti zdajšnjemu predsedniku Trumpu. Če je kaj, potem je Bernie Sanders zagotovo Trumpovo popolno nasprotje. V svoji kampanji, pa tudi sicer, si prizadeva za univerzalni dostop do zdravstva, šolstva, stanovanj in na splošno za bolj pravično ekonomijo, ki bo služila vsem, ne samo najbogatejšim. Vsekakor pa velja razmisliti o geslu njegove letošnje volilne kampanje:

Ne jaz. Mi. (Not me. Us.)

Sodobna družba je družba individualizma: jaz v tekmi z drugimi jazi, moje podjetje v tekmi z drugimi podjetji, moja država v tekmi z drugimi državami in tako naprej. Temu rečemo tudi sebičnost (egoizem), ki je opredeljena kot "lastnost človeka, ki upošteva samo svoje koristi" ali v širšem smislu: lastnost države (podjetja, skupine organizacije itd.), ki upošteva samo svoje koristi. Zato živimo v svetu konfliktov, revščine, vojn, sovraštva, uničenega okolja.

Seveda moramo poskrbeti zase, o tem ni nobenega dvoma. Vendar ne račun drugih. A kar je najbolj paradoksalno: v resnici sebičnost na dolgi rok pomeni delovati proti svojim koristim. Kar lahko vidimo v vsakdanjem življenju. Če smo sebični in vedno delamo samo za svoje koristi, bomo na koncu res morda uspeli in obogateli (kar nas začasno res zavaruje pred različnimi tegobami), a na koncu bomo ostali sami in nihče nam v primeru težav ne bo priskočil na pomoč.

Enako je na širši ravni. V imenu lastnih koristi lahko ohranjamo sebični in potratni potrošniški ekonomski model, a na koncu nas bo tako ali drugače »udarilo« onesnaženo okolje, podnebne spremembe, (ekonomske) migracije ali ekonomska kriza.

Na drugi strani pa je nesebičnost (altruizem) "ravnanje, nazor, pri katerem človek ne upošteva samo svojih koristi". Ne zanikamo "jaza" in njegovih potreb, temveč razmišljamo in delujemo za dobro vseh – pomeni, da nam je pomembna celota, "mi". Ko vsi živijo v blaginji in miru, smo najbolje poskrbeli tudi sami zase. Kajti, ko gre vsem dobro, se nam ni treba bati za prihodnost; ni nam treba kopičiti zalog in bogastva kot »varovalke« za negotovo prihodnost. Ko smo nesebični, bolje poskrbimo zase kot takrat, ko smo sebični.

V ekonomiji se sebičnost izraža kot vojna za vire med državami, kot konkurenčen boj med podjetji, kot pohlep posameznikov. Nesebičnost pa se izraža kot sodelovanje in medsebojna delitev dobrin.

"Ne jaz. Mi." Naj bo to tudi naš moto(r) delovanja.

sreda, 22. januar 2020

Neenakost, temeljni vzrok globalnih problemov


Ko govorimo o vzrokih za globalne probleme – kot so vojne, migracije, revščina, lakota, okoljska kriza – zagotovo ne moremo mimo globalne neenakosti. Lahko celo rečemo, da je to eden ključnih vzrokov za kritične razmere, v katerih danes živimo. V zadnjem poročilu humanitarne organizacije Oxfam International Time to Care, ki je bilo objavljeno 20. januarja 2020, lahko preberemo, da ima 2153 svetovnih milijarderjev več bogastva kot 4,6 milijarde ljudi. Torej je dobrih dva tisoč ljudi bogatejših od 60 odstotkov prebivalcev Zemlje.

Primer, kako nepravično se danes "pretaka" globalno bogastvo, je vsekakor Afrika. Leta 2015 (Honest Accounts 2017) je na afriški kontinent – v obliki posojil, osebnih nakazil in donacij – "priteklo" 162 milijard dolarjev, iz njega pa so "odtekle" 203 milijarde dolarjev, bodisi zaradi dobičkov korporacij, ilegalnega odtekanja denarja bodisi stroškov, ki jih Afrika utrpela zaradi podnebnih sprememb. Samo v enem letu je torej iz Afrike odteklo 42 milijard dolarjev. Če vemo, da bi s samo 30 milijardami dolarjev letno odpravili svetovno lakoto, ki v veliki meri pesti predvsem Podsaharsko Afriko, nam je hitro jasno, da je nepravični globalni ekonomski sistem kriv za lakoto v svetu. In v ta sistem smo aktivno vpeti tudi mi sami – kot potrošniki, uradniki, delavci itd.

Temu sistemu lahko rečemo neokolonializem. Stoletja so takratne svetovne sile z vojaško silo kolonizirale afriško celino (in tudi druge dele sveta) in v razviti svet "pretakale" velikanske naravne vire in tudi suženjsko delovno silo. Danes to počnemo z ekonomsko silo. Vojaške armade so zamenjale ameriške, evropske in danes tudi kitajske korporacije, ki še vedno črpajo ogromna bogastva ter poceni delovno silo afriških, srednje in južnoameriških ter azijskih držav.

Skrajno poceni surovine in polizdelki kot so kakav, čaj, kava, kokos, banane, začimbe, tkanine, dragocene rude, les in še veliko drugega prihaja v velika pristanišča razvitih držav, od tam pa v velike predelovalne tovarne in v velikanska nakupovalna središča, kjer končne izdelke z veliki dobički prodajo. Revni pridelovalci v Afriki in drugod po svetu niso revni, ker so leni ali nesposobni (kot mislijo mnogi Zahodnjaki), temveč ker s svojim delom preprosto ne morejo spodobno živeti ali celo preživeti.

Mnogi zato zapustijo svoje domove, se odpravijo na skrajno nevarne poti in postanejo osovraženi migranti. Tisi, ki vendarle uspejo preživeti in se prebijejo v svet "blaginje in bogastva", domov pošiljajo denar, da lahko njihovi sorodniki preživijo. Samo leta 2015 so Afričani iz tujine na svoj kontinent poslali kar 31,2 milijardi dolarjev. Večina današnjih tako imenovanih nelegalnih migracij je res ekonomske narave ali bolj natančno, migracije so posledica nepoštenega ravnanja korporacij iz razvitega sveta, ki v želji po visokih dobičkih izsiljujejo z nizkimi cenami surovin in povzročajo hudo revščino ter celo lakoto. V boju za preživetje pa se revni ne ozirajo na okolje.

Najrazvitejše države pa nasprotno, ker imajo dovolj sredstev (ki v dobršni meri izhajajo iz nepravične globalne trgovine), seveda lahko gradijo vetrne in sončne elektrarne ter se vozijo z električnimi avtomobili. Dejansko živimo v perverznem svetu, kjer je celo boj za okolje skrajno nepravičen.

In svetovni milijarderji ter milijonarji, ki so zmagovalci tega nepravičnega ekonomskega sistema, na očeh svetovnih medijev, zaradi kančka slabe vesti, iz svoje "bogato obložene mize" revnim ljudem (ki so jih pomagali narediti revne) darujejo "drobtinice" in vlagajo v "zeleno" industrijo ter na raznih srečanjih (kot je vsakoletno srečanje v švicarskem Davosu) pametujejo o pravičnosti in trajnostnem razvoju.

Pravičnejša delitev globalnega bogastva

V resnici je rešitev največjih globalnih problemov skrajno enostavna in se imenuje pravičnejša porazdelitev oziroma delitev globalnega bogastva. Če bi Afričani pošteno zaslužili za svoje surovine in delo, jim niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi bežali po tako nevarnih migrantskih poteh, na katere se danes množično podajajo.

A celo z bolj pošteno globalno trgovino ne bi dosegli vseh ljudi, saj so določena območja pogosto prizadeta zaradi okoljskih katastrof in pogostega pomanjkanja določenih dobrin (npr. vode, hrane, zdravil). Zato bi lahko na globalni ravni ustvarili trajni mehanizem delitve najnujnejših dobrin, ki bi slehernemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (glejte Predlog za globalno delitev dobrin). Vsakodnevno, ne samo občasno.

Globalna neenakost je huda bolezen človeštva, ki jo lahko pozdravimo s pravično delitvijo ključnih globalnih dobrin.


torek, 21. januar 2020

Prvi svetovni mir


V kinu sem si ogledal izjemen film 1917 (iz leta 2019), angleškega režiserja Sama Mendesa, nedolgo tega pa prav tako izjemen dokumentarec še enega znamenitega režiserja, Petra Jacksona, z naslovom Nikoli se ne bodo postarali, 2018. Prvi film je igrani, drugi pa je dokumentarni, sestavljen iz niza digitaliziranih posnetkov prve svetovne vojne. Resnične prizore spremlja besedilo iz zgodovinskih intervjujev z udeleženci 1. svetovne vojne, predvsem z vidika njihovega doživljanja vojne. Film 1917 pa temelji na resničnih dogodkih in je tako pretresljivo realističen, kot bi gledali dokumentarec.

Čeprav bi kdo lahko rekel, da sta filma 1917 in Nikoli se ne bodo postarali, zgolj dva zgodovinska vojna filma, pa sta leta 2020 neverjetno aktualna. Govorita o popolni nesmiselnosti vojne. Govorita o političnih psihopatih, ki nas vedno znova rinejo v vojne. Govorita o političnih norcih, ki bi radi mladim ljudem v roke ponovno porinili puške.

Oba filma pokažeta, da vojne niso romantične, niso junaške. Vojne so grozljive, umazane, prinašajo neizmerno trpljenje, bedo, umiranje, razčlovečenje. Samo politikom v varnih pisarnah, oklepnih vozilih in super bunkerjih se zdijo vojne »fajn«, obožujejo pa jih seveda trgovcem z orožjem. Ti so vedno zmagovalci vseh vojn. Njim je vseeno kdo se bori proti kom, kdo se brani pred kom, važno je, da vsi kupujejo orožje. Običajni ljudje so vedno poraženci.

Če je bila že prva svetovna vojna neizmerno okrutna in je uničila milijone človeških življenj, prav tako druga, ki nam je na koncu »prinesla« še jedrsko orožje, kakšna bo potem šele tretja, v katero nas potiskajo politični psihopati in norci. Jedrske bombe, ubijalski droni, vojaški roboti, kemično in biološko orožje. Si res želimo tega?

Vojna z revnimi

Danes v svetu za vojaške zadeve letno zapravimo približno 2.000 milijard dolarjev, od tega polovico Američani. Samo 1,5 odstotka te vsote oziroma s 30 milijard dolarjev letno bi zadoščalo za popolno izkoreninjenje lakote v svetu. Danes v svetu kar 820 milijonov ljudi trpi zaradi lakote, približno 9 milijonov pa jih letno zaradi lakote umre. Med njimi je kar 3 milijone otrok, kar pomeni, da vsakih 10 sekund v svetu zaradi lakote umre otrok, mlajši od 5 let. (Mercy Corps)

Mar ni to grozljiva vojna. V štirih letih 1. svetovne vojne, od 1914 do 1918, je umrlo približno 22 milijonov ljudi (od tega polovica vojakov in polovica civilistov), kar pomeni 5,5 milijona letno. Danes torej letno umre več ljudi zaradi lakote, kot jih je umrlo v času prve svetovne vojne. V resnici smo v vojni z revnimi. Ubijamo jih, ker jim krademo ali jih prikrajšamo za nujno potrebne vire oziroma ker ogromne denarne vire namenjamo bodisi za trošenje nepotrebnih dobrin bodisi za gigantske »obrambne« izdatke.

V svetu je danes 21 suverenih držav, ki nimajo vojaških sil. Tudi Slovenija bi se lahko odrekla oboroženim silam in sredstva za vojsko namenila za kaj mnogo bolj koristnega. S tem bi mnogo bolj prispevali k svetovnemu miru, kot s stalnim povečevanjem vojaških izdatkov, ki naj bi leta 2023 dosegli 679 milijonov evrov. Kaj pa domovi za ostarele, vrtci, zdravstvo ali najrevnejši? Z ukinitvijo vojske bi naredili veliko za blaginjo in mir, namesto da trošimo »vojaške« milijone, ki samo poglabljajo svetovne konflikte.

Prvi svetovni mir

Imeli smo 1. in 2. svetovno vojno in še nič koliko manjših vojn in večjih vojn in konfliktov. Kaj pa če bi zdaj končno razglasili 1. svetovni mir, ki bi se nadaljeval v trajni svetovni mir. Namesto nore oboroževalne tekme, bi se lahko posvetili odpravi lakote in revščine - s pravično delitvijo globalnih dobrin - in ohranjanju globalnega okolja. Z sredstvi, ki jih zdaj porabimo za oboroževanje, bi bilo to res zelo enostavno.

petek, 17. januar 2020

Globalna ekonomija delitve in Eno človeštvo


"Tekmovalnost izhaja iz pohlepa. Pohlep je posledica strahu. Strah izvira iz občutka ločenosti." (Benjamin Creme, The Great Approach, str. 284)

Ko govorimo o vzrokih za današnje globalne težave – kot so vojne, konflikti, ekonomski spori, migracije, podnebne spremembe itd. – pogosto okrivimo človeško tekmovalnost in pohlep. Res se zdi, da je tekmovalnost oziroma konkurenčnost temeljno družbeno vodilo in da "domuje" na vseh družbenih ravneh in področjih. Z drugimi tekmujemo za bogastvo, moč, vpliv, izobrazbo, slavo, uspeh – v ozadju pa "domuje" človeški pohlep. Le redko pa razmišljamo naprej in če, lahko hitro ugotovimo, da smo v osnovi negotovi in prestrašeni. Zato si kopičimo zaloge: v shrambah, na bančnih računih; "kopičimo" pa tudi izobrazbo, družbeni uspeh, položaj v družbi itd. Da bi zagotovili prihodnjo varnost, si danes kopičimo bogastvo.

Vendar to počnemo na račun drugih in s tem uničujemo njihovo sedanjost in tudi prihodnost, s tem pa tudi svojo, saj nismo izolirani otočki v "oceanu človeštva". Tako s kopičenjem bogastva dejansko dosežemo ravno nasprotno, kot smo želeli, saj naša prihodnost postaja le še bolj negotova. Vrtimo se v začaranem krogu.

Naš temeljni strah pa dejansko izvira iz občutka ločenosti. Če se počutimo ločeni, ne zaupamo nikomur. Strah nas je drugih. Poglejmo si primer Združenih držav Amerike. Če malo posplošimo, lahko rečemo, da je temeljno vodile ameriške družbe "vsak naj poskrbi zase". S tem v osnovi ni nič narobe, a ne na račun drugih. Večina Američanov ima doma orožje, ker jih je strah drug drugega. Zato si tudi kopičijo zaloge in bogastvo. Ker si tako vsaj začasno lahko "kupijo" varnost oziroma vsaj občutek varnosti.

Na drugi strani so skandinavske države, kjer velja načelo "poskrbimo zase, a tudi drug za drugega." Zato so skandinavske države po vseh merilih srečne države. Ker vsakdo ve, da v prihodnosti lahko računa na druge, da mu bodo pomagali, ko mu bo šlo "za nohte"; zato ni obremenjen s kopičenjem silnega bogastva in samo-oboroževanjem. Če skrbimo drug za drugega, občutimo povezanost, sprejetost, ljubezen. Tako kot v večini družin. V najširšem smislu pa smo prav vsi Zemljani pripadniki velike človeške družine oziroma Enega človeštva.

Globalna povezanost in delitev dobrin

Če bi ta občutek povezanosti, sprejetosti, vključenosti oziroma ljubezni lahko prenesli na globalno raven, bi občutek ločenosti izzvenel, s tem pa tudi strah, pohlep in tekmovalnost, ki danes povzročajo tako neizmerno trpljenje ljudi in tudi drugih bitij, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.

Združeni narodi

V svetu že imamo organizacijo, ki nas združuje na podlagi univerzalnih etičnih načel (ki so izraženi predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic in drugih konvencijah, sporazumih itd.). To so Združeni narodi, ki (sicer še nepopolno) izražajo idejo Enega človeštva. To ne pomeni, da zanikamo svoje lastne etnične, državne, verske, jezikovne, kulturne in druge identitete, temveč da smo navkljub vsem razlikam povezani in delujemo kot ena velika družina, ki si še z drugimi bitji deli skupni dom - planet Zemljo.

Globalna ekonomija delitve

Da pa bi zares lahko izrazili Enost človeštva in občutili medsebojno povezanost, sprejetost, vključenost oziroma ljubezen, moramo tudi na ekonomski ravni delovati tako kot ravnamo v svojih družinah, kjer si med seboj delimo dobrine, ki vsakomur omogočajo zadovoljevanje njegovih osebnih potreb ter s tem zdravje in blaginjo. Potem bo izginil občutek ločenosti, ki povzroča strah, ta pa pohlep in tekmovalnost.

Globalna delitev dobrin je izraz ljubezni do drugega in razumevanja Enosti človeštva, ki jo utelešajo Združeni narodi.

nedelja, 05. januar 2020

Ko sovražimo, zlo zmaguje; ko smo tiho prav tako


Komajda so se polegla novoletna praznovanja ob vstopu v novo leto 2020, z dobrimi željami in obeti, že se soočamo z zelo nevarnimi situacijami – tako okoljskimi kot političnimi. Požari v Avstraliji samo potrjujemo, da je z našim podnebjem nekaj hudo narobe. A tudi politično ozračje je "pregreto", kot že dolgo ne, še zlasti po zaostritvi napetosti med ZDA in Iranom. Na eni strani gori okolje, na drugi strani se razplamteva sovraštvo.

Kako naj se odzovemo: s strahom, s sovraštvom, z ignoranco? Karkoli od tega izberemo, smo pomagali zlu, da se še bolj okrepi. Kaj sploh je zlo? Tisoče in tisoče pravljic, zgodb, filmov, romanov in drugih stvaritev se je lotevalo te tematike. Zli so bili vedno tisti, ki so si hoteli samo zase prisvojiti bogastvo, oblast, moč, prestol in pri tem niso izbirali sredstev; dobri so bili tisti, ki so si prizadevali za splošno blaginjo in so pri tem vedno sodelovali z drugimi, si pomagali in spoštovali različnost drugega. To lahko zapišemo tudi takole:

ZLO v osnovi temelji na ločevanju med ljudmi (med posamezniki, skupinami, skupnostmi, državami), ki jih spremljajo izkoriščanje, občutek večvrednost, nasilje, vojne oziroma s skupnim izrazom – sovraštvo. DOBRO temelji na povezovanju in združevanju ljudi, ki ju spremljajo spoštovanje, razumevanje, sočutje, solidarnost, medsebojna delitev dobrin oziroma skupno – ljubezen.

Na ta način lahko presojamo sleherno dejanje, ne glede na položaj, v katerem je človek. Naj je nekdo duhovnik ali kardinal, politik ali ekonomist, direktor, policist, vojak, učitelj, zdravnik ali slehernik – vedno lahko "služi" dobremu ali zlemu. Z enim dodatkom: če je nekdo neaktiven, običajno "služi" zlu, ki uspeva predvsem zaradi neaktivnosti tako številnih, ki z varne razdalje opazujejo in običajno kritizirajo dogajanje ter ne naredijo nič oziroma kot je že davno tega dejal Edmund Burke: "Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!"

Postavimo zdaj naše razmišljanje v današnji kontekst. Pravi simbol netenja sovraštva je ameriški predsednik Trump, ki žali, ponižuje in napada tako številne posameznike, skupine, narode in države, da jih niti našteti ne moremo več. Morda je njegovo sovraštvo v polnosti prišlo do izraza v enemu njegovih zadnjih tvitov:

"Če bo Iran napadel katere koli Američane ali ameriško premoženje, imamo na muhi 52 iranskih tarč (ki predstavljajo 52 ameriških talcev, ki jih je Iran zajel pred mnogo leti), nekatere na zelo visoki ravni in zelo pomembne za Iran in iransko kulturo. Te tarče in Iran sam BOMO NAPADLI ZELO HITRO IN ZELO MOČNO. ZDA ne želijo novih groženj."

Obsežen vojaški napad na starodavno kulturno dediščino veličastne perzijske kulture, ki je nenazadnje tudi dediščina celotnega človeštva. Ali obstaja kaj še bolj barbarskega in podlega in strahopetnega? In večina je tiho. "Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!" Tako dopustimo, da zlo zmaguje. Vsepovsod. V svetu. V naši državi. V podjetjih in drugih organizacijah. V družbi kot celoti. Raje smo tiho. Ker se bojimo.

A vsi niso tiho. Aktivno se borijo proti zlu. Na političnem, okoljskem, ekonomskem, družbenem, humanitarnem področju. Takšna je na primer Greta Thunberg. Lani septembra (2019) je svetovnim politikom na podnebnem vrhu jezno zabrusila: "Kako si drznete, da s svojimi praznimi obljubami kradete moje sanje in moje otroštvo. Če se boste odločili, da nas boste razočarali, vam ne bomo nikoli oprostili."

Greta Thunberg je na strani dobrega. Povezuje in združuje ljudi v prizadevanjih za skupno dobro. V ozadju njenega delovanja je ljubezen. In ljubezen ne pomeni, da sedite v kotu in "ljubite" svet, ki propada pred vašimi očmi. A Greta ima danes veliko sovražnikov tako kot med politiki kot med navadnimi ljudmi. Namesto široke podpore je zdaj vse polno "pametnjakovičev", ki najdejo tisoč in en razlog, da spodbijajo njen boj za dobro: ker je deklica, ker ima Aspergerjev sindom, ker je iz bogate države in tako naprej. Pa kaj potem! Pa saj ne gre za Greto, temveč za njeno sporočilo in predvsem za njena dejanja.

Spomnimo se še enega "velikana", pokojnega Stéphana Hessla, ki se je boril proti nacizmu, a tudi v visoki starosti ohranjal duha boja za dobro in pri 94-ih napisal tanko knjižico Dvignite se!. Takole je dejal:

"Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa. Zlije se z mogočnim tokom zgodovine... In njen tok teče proti večji pravičnosti in svobodi... Vzrokov za jezo je danes veliko, kajti ta naš svet očitno ne gre v pravo smer."

Živimo v času, ko se moramo odločiti. Odločitev je preprosta: lahko se odločimo za dobro ali za zlo (ki ga podpira tudi neaktivnost). Če smo se odločili za dobro, moramo biti aktivni. In zavedati se moramo, da nismo sami. Da skupaj, z milijoni glasov, lahko spremenimo tok svetovne zgodovine. Da onemogočimo večjim in manjšim trumpom, da še naprej nemoteno sejejo sovraštvo, strah, uničenje in kaos.

Korak naprej bomo naredili, ko bomo zares začeli delovati kot eno človeštvo. Človeštvo, ki si deli podnebje, dobrine, skupno usodo. Tako bomo premagali zlo, ali kot pravi Mohammed Sofiane Mesbahi v prispevku Združevanje ljudi sveta:

"Nobena druga rešitev ne bo učinkovita, dokler se ne bodo po vsem svetu ljudje dobre volje skupaj vzdignili. Ko se bodo milijoni zbrali in protestirali, v eni državi za drugo, se bo sprožilo tako nezavedno kot zavestno spoznanje, da smo eno človeštvo. Potem se bo načelo medsebojne delitve na številne in raznolike načine začelo manifestirati in izražati po vsem svetu. Potem bomo lahko videli, da so vse vidne razlike med ljudmi tako nesmiselne in tako nepotrebne. Potem bomo lahko spoznali, kaj pomeni medsebojna delitev v praksi; ne potrebujemo tega in onega, potrebujemo samo drug drugega. Ljudi, ki so skupaj. To prinaša radost, obilje radosti."

Ne dopustimo, da zmaga sovraštvo. Ne dopustimo, da zmaga zlo. Ne dopustimo, da umirajo nedolžni. Ne dopustimo, da nam propade naš dom – planet Zemlja.