nedelja, 26. december 2021

Temeljna načela ekonomije delitve


Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki na organiziran in sistematičen način distribuira (deli) potrebne dobrine do vseh ljudi. To bi lahko primerjali z našim telesom, kjer celoten organizem deluje tako, da hrana, kisik in druge potrebne snovi dosežejo vsako celico. V najširšem smislu človeštvo lahko štejemo za enovit organizem - eno človeštvo. In če nadaljujemo s primerjavo: tako kot človeški organizem tudi "organizem človeštva" deluje dobro (v ravnovesju oziroma zdravo) le, če vsak delček (celica, človek) dobi osnovne dobrine za svoje nemoteno delovanje. Vendar, če je v človeškem organizmu takšen "ekonomski" sistem tako rekoč samoumeven (instiktiven), pa je v "organizmu človeštva" to nekaj, česar se moramo šele naučiti oziroma prepoznati kot nekaj ne samo nujnega, temveč tudi normalnega, vsakdanjega.

Kajti današnji ekonomski sistem bi lahko označili za ne-normalnega, da ne rečemo kar skrajno škodljivega. Današnji ekonomski sistem "poganjajo" najnižje človekove lastnosti kot so pohlep, sebičnost, nezmernost, napuh. Natanko po teh načelih delujejo borze, številne velike korporacije, banke, pa tudi manjša podjetja in posamezniki. Komercializacija, neomejena gospodarska rast in potrošništvo so zato osnovni načini današnjega ekonomskega sistema, ki ustvarja ekscesno bogastvo na eni strani in velikansko revščino na drugi. Zato imamo danes kljub globalnim presežkom hrane več kot 800 milijonov lačnih Zemljanov. A to je le vrh ledene gore, ki jo z eno besedo označuje velikanska globalna ekonomska neenakost, ki poleg lakote in revščine povzroča tudi migracije, družbene konflikte, vojne in nenazadnje tudi uničevanje okolja.

​Načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve

Ekonomija delitve pa je v nasprotju z današnjim ekonomskim sistemom utemeljena na treh "višjih" načelih, ki jih večinoma že dobro poznamo in so nam celo samoumevna na "nižjih" ravneh organiziranosti družbene skupnosti - na ravni družine in deloma tudi na lokalni in državni ravni. To so načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve.

Pravičnost - izražanje pravilni človeški odnosov

Načelo pravičnosti se nanaša predvsem na medčloveške odnose. Človeštvo že dolgo pozna to načelo, ki je tako del filozofije (etike), religije kot tudi politike (zakonov). Ključni pogled na pravičnost je zajet v pojmu "človekove pravice", ki so opredeljene še zlasti v splošni oziroma univerzalni deklaraciji človekovih pravic. Ta deklaracija je danes osnova sleherne ustave (temeljni zakon države), mednarodnih dokumentov in iz njih izhajajočih zakonov. Pravičnost pomeni, da smo zmožni izražati pravilne medčloveške odnose, torej da drugemu ne škodimo; a ne samo, da mu ne škodimo, temveč da si prizadevamo za njegovo dobro. Ključnega pomena pri tem pa je, da pravičnost razumemo kot univerzalno, da se torej nanaša na vsakogar.

Če smo pravičnost vendarle sprejeli kot pomemben vidik našega življenja v družbi, pa obstaja področje, kjer pravičnosti še zdaleč ne "živimo", in to je ekonomsko področje. To pomembno področje človeške družbe je danes izrazito ne-pravično, še zlasti na globalni ravni. Zato moramo pravičnost "usidrati" predvsem v ekonomski sistem družbe - tako na ravni držav kot mednarodne skupnosti.

Podlago za pravičnost v ekonomiji predstavlja 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: "Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."

Ekonomija delitve predstavlja udejanjanje 25. člena in na novo postavlja temelje ekonomske pravičnosti, kar na najbolj osnovni ravni pomeni, da vsakemu Zemljanu omogočimo, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe. Šele ko bomo slehernemu človeku na tem planetu omogočili, da lahko nemoteno zadovoljuje osnovne potrebe (dostop do hrane, pitne vode, oblačil, primernega stanovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja), bomo lahko začeli govoriti o pravilnih človeških odnosih na Zemlji. Ekonomijo delitve zato lahko imenujemo tudi "pravična ekonomija".

Sodelovanje - izražanje enosti človeštva

Ljudje smo preživeli in postal najuspešnejša vrsta na planetu, ker sodelujemo oziroma ker "delujemo skupaj". V zahtevnem naravnem okolju je "šibko" človeško bitje, ki potrebuje več let, da se osamosvoji (številne živali so že v nekaj urah po skotitvi "na nogah", pripravljene za beg), preživelo zgolj zaradi bivanja v skupnosti, katere temeljni način delovanja je vselej sodelovanje. Nič drugače ni danes.

Kjerkoli po svetu je družina (ne glede na obliko in velikost) v zavesti posameznika sprejeta kot "enota" s katero se zlahka poistovetimo. Zato se nam zdi naravno, da v družinah sodelujemo; da pomagamo mlajšim, bolnim, starejšim; da z njimi delimo dobrine; z drugimi člani si običajno delimo celo politična in druga prepričanja, pogled na svet, vero... Družina vselej deluje kot eno (razen morda v najbolj disfunkcionalnih družinah).

Sčasoma smo to istovetenje z družino razširili tudi na širše skupnosti - lokalno, državno (nacionalno) in tudi širše (npr. evropsko). Nacionalizem izvorno pomeni poistovetenje z narodom ali državo kot s svojo širšo družino, pri čemer pa nastane problem, če se to istovetenje izkoristi za izključevanje, sovraštvo ali tudi vojskovanje z drugimi narodi. Država postane družina, ko vsi skupaj pomagamo revnim, starejšim, mlajšim, bolnim - takrat lahko govorimo o tako imenovani socialni državi ali državi blaginje (npr. nordijske države).

Danes moramo narediti še pomemben korak naprej: poistovetiti se celotno človeško družino - človeštvom. Prvi koraki v tej smeri so bili storjeni z ustanovitvijo Združenih narodov - organizacijo, ki predstavlja forum za sodelovanje in sobivanje vseh svetovnih držav. Danes se bolj kot kdaj koli prej zavedamo, da skupne globalne probleme (okoljski problemi, podnebne spremembe, izogibanje davkom, migracije itd.) lahko rešimo le z mednarodnim sodelovanjem.

Ko se bomo zmožni poistovetiti s človeštvom kot našo najširšo družino (kar ne izključuje naše pripadnosti ožji družini in državi itd.) bomo razumeli, da vojne niso rešitev, da lakote in revščine nikakor ne smemo dopustiti in da je Zemlja zares naš pravi dom, za katerega moramo skupaj skrbeti.

Ko bomo zares razumeli, da je človeštvo eno, bomo z drugimi povsem naravno delili naše skupne dobrine, tako kot to že dolgo počnemo v družinah in do določene mere tudi v državah ter v širših skupnostih (npr. Evropska unija).

Medsebojna delitev - izražanje ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva

Pravzaprav bi lahko rekli, da se v načelu medsebojne delitve "odslikavata" tako pravičnost kot sodelovanje. S pravičnostjo in sodelovanjem dejansko izkazujemo delovanje energije ljubezni kot temeljne povezovalne sile, ki je po svoji naravi univerzalna (pravična do vseh) in združevalna, saj omogoča skupno delovanje (so-delovanje) različnih delov za skupno dobro celote. Vendar šele z medsebojno delitvijo lahko "prizemljimo" ljubezen v vsakdanje življenje človeštva.

Ne moremo govoriti o pravičnosti niti o sodelovanju, če kjerkoli v svetu dopuščamo lakoto in skrajno revščino. In ta dva problema sta po svoji naravi ekonomska. Zato šele medsebojna delitev, ki predstavlja temeljno načelo ekonomije delitve, skupaj z načeli pravičnosti in sodelovanja, zares izraža energijo ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva.

četrtek, 23. december 2021

Rojstvo luči


Zimski solsticij (običajno 21. decembra) je točka, ko je Sonce na severni polobli na najnižji točki. Zimski solsticij oziroma Sončev obrat zatorej označuje prehod iz teme v svetlobo. Dan se začne daljšati, noč krajšati; vedno več je luči in vedno manj teme. Morda ne po naključju je v tem času tudi božič, praznik Kristusovega rojstva oziroma v simboličnem smislu rojstvo luči, ljubezni, novega upanja.

Morda je v tem času, ki ga zaznamujeta dve leti pandemije, še kako pomembno, da govorimo o upanju, o izhodu z krize, o novem začetku. Marsikdo si želi povratka v predkrizno obdobje, torej v leto 2019. Pa je to res nekaj, kar bi si morali tako zelo želeti? Živeli smo potratno, sebično in netrajnostno ter tako pomagali vzdrževati družbo velikega bogastva in skrajne revščine ter sodelovali pri uničevanju okolja.

Koronakriza nas je vendarle marsičesa naučila. Spoznali smo, da smo bolj povezani in soodvisni kot smo mislili doslej, da smo nenazadnje eno človeštvo. Probleme lahko rešujemo le skupaj, pa naj gre za zdravstvene, ekonomske, politične ali okoljske. Prav tako smo spoznali, da se lahko tudi čemu odpovemo, pa se bo svet še vedno vrtel naprej. Navsezadnje pa smo spoznali, da si lahko delimo dobrine in edino tako preživimo težke čase.

V času zaprtja javnega življenja so številni prejeli pomoč ali univerzalni temeljni dohodek. Tudi mednarodna pobuda za delitev cepiv revnejšim državam COVAX je korak v pravo smer. Če bi tako pristopili še k delitvi osnovnih živil in drugih osnovnih dobrin, bi tako tlakovali pot v novo dobo medsebojne delitve in sodelovanja, kar bi bi bil začetek reševanja največjih svetovnih problemov - neenakosti, migracij, podnebnih sprememb itd.

Zdaj torej, ko smo na pragu novega leta, ko se dnevi daljšajo, ko je več luči, moramo gledati naprej, ne pa iskati poti nazaj. Lekcije, ki smo se jih naučili, naj nas vodijo naprej, tudi ko bo koronakrize konec:
  • človeštvo je eno, soodvisno in povezano;
  • lahko živimo nekoliko skromneje, zmernejše; nekaterim stvarem se lahko odpovemo;
  • samo skupaj, s sodelovanjem lahko rešimo največje svetovne probleme (lakoto, revščino, migracije, podnebne spremembe...);
  • medsebojna delitev je ključni pristop za pravičnejšo porazdelitev ključnih globalnih dobrin, ki slehernemu človeku omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb.
​Vse dobro v novem letu, v novi dobi človeštva.

petek, 10. december 2021

Mednarodni dan človekovih pravic


10. decembra obeležujemo mednarodni dan človekovih pravic. Tega dne leta 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki vsakemu Zemljanu, "ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino" (2. člen), jamči pravice in svoboščine, ki so zajete v tridesetih členih te deklaracije.

Tema letošnjega praznika je ENAKOST – Zmanjševanje neenakosti, napredek človekovih pravic (EQUALITY - Reducing inequalities, advancing human rights). Enakost je izpostavljena v 1. členu deklaracije: "Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva."

Načeli enakosti in nediskriminacije sta v samem jedru koncepta človekovih pravic. Danes tudi v razvitejšem delu sveta ponovno spoznavamo pomen človekovih pravic. V času pandemije so človekove pravice (znova) na preizkušnji. Vendar moramo biti pri tem previdni. Na človekove pravice ne smemo gledati le iz lastnega (sebičnega) vidika oziroma v smislu: "Ko so meni kršene človekove pravice je vse narobe, ko pa so drugim, pa to ni moja stvar".

Človekove pravice so univerzalne, kar pomeni, da veljajo za vse. Ne pozabimo, da so največje kršitve človekovih pravic danes povezane z lakoto in revščino, ki stotine milijonov ljudi po svetu prikrajšata za primerno in zadostno hrano, pitno vodo, zdravstveno varstvo, izobraževanje, ustrezne bivalne pogoje itd. Lakota in revščina sta prav tako vzrok za migracije, družbene konflikte, izkoriščanje; pa tudi za okoljske probleme.

Zato je zmanjšanje neenakosti ključnega pomena za napredek pri človekovih pravicah in za pot k blaginji ter trajnostnemu razvoju. Zmanjšanje neenakosti pa lahko dosežemo predvsem z resničnim mednarodnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin na globalni ravni.
 

petek, 15. oktober 2021

Hrana, revščina in medsebojna delitev dobrin


Pred nami sta dva pomembna dneva, svetovni dan hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, in svetovni dan boja proti revščini, 17. oktobra. Verjetno je vsakomur jasno, da sta hrana in revščina tesno povezani, kajti hrana je najbolj temeljna človekova potreba – hrana je življenje samo. Danes ni problem zadostna količina hrane v svetu, te je dovolj za vse, temveč dostop do nje, ki je mnogim zaradi revščine onemogočen. 

Revščina pa je v samem središču svetovnih problemov. Dokler ne rešimo problema revščine, ne bo nemogoče rešiti svetovnih konfliktov in na tem planetu zaživeti v miru. Prav tako pa je z revščino in hrano tesno prepletena tudi problematika okolja in podnebnih sprememb. 

Svetovni dan hrane

Tematika letošnjega svetovnega dneva hrane je: "Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje".

Kar 3 milijarde ljudi oziroma 40 odstotkov svetovnega prebivalstva si ne more privoščiti zdrave prehrane (FAO), med njimi pa jih je kar 811 milijonov kronično podhranjenih (FAO). Pridelava hrane zaposluje kar 1 milijardo ljudi, hkrati pa pogosto povzroča uničevanje oziroma degradacijo okolja.

Po najnovejših podatkih (WWF, julij 2021) se letno v celotni prehranski verigi (pridelava, predelava, skladiščenje, trgovina, končni uporabniki) zavrže 2,5 milijarde ton hrane, kar pomeni, da kar 40 odstotkov hrane, pridelane za ljudi, propade (v prejšnjem odstavku smo zapisali, da se 40 odstotkov Zemljanov pomanjkljivo prehranjuje; torej gre za identičen odstotek z zavrženo hrano).

Zavržena hrana pomeni tudi 10 odstotkov vse količine izpustov toplogrednih plinov; 4,4 milijona kvadratnih kilometrov po nepotrebnem obdelane zemlje in 760 kubičnih kilometrov zavržene vode. Odpadna hrana je torej še kako povezana z uničevanjem okolja, s potratno porabo vode in s pretiranimi izpusti toplogrednih plinov.

Svetovni dan boja proti revščini

Tematika letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini je "Skupaj gradimo naprej: konec trdovratne revščine, spoštovanje vseh ljudi in našega planeta".

Ljudje, ki živijo v revščini, se soočajo s kombinacijo številnih problemov: nevarni delovni pogoji, neustrezno bivališče, pomanjkanje kvalitetne hrane, neenak dostop do pravnega varstva, pomanjkanje politične moči, omejen dostop do zdravstvenega varstva. Revščina prav tako sproža nepotrebne migracije, ki povzročajo tako številne družbene konflikte. Revščina pomeni, da ne spoštujemo ljudi; v resnici pomeni, da smo do njih dobesedno sovražni. 

Hrana je dobrina, ki si jo moramo deliti

Če resnično želimo zaživeti v boljšem svetu, se moramo najprej lotiti ključnih problemov človeštva in to na globalni ravni. Začeti moramo pri najosnovnejšem – pri hrani. Ne smemo dopustiti, da tako veliko ljudi nima dostopa niti do osnovne prehrane.

Trenutno stanje ravnanja s hrano je posledica delovanja tržnih sil, ki s hrano kujejo dobičke in z njo špekulirajo. Zato imamo tako neenakomeren dostop do hrane, ki je pogojevan s kupno močjo posameznika, družin in celotnih skupnosti. Zato imamo toliko odpadkov: ker se hrana v delih sveta ne porabi, drugje pa jo tako zelo primanjkuje. Če bi uspeli rešiti ta problem, pa bi tudi pomembno pripomogli k rešitvi okoljskih in podnebnih problemov.

Najenostavnejša rešitev je zato oblikovanje globalnega sistema medsebojne delitve hrane in drugih dobrin za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (Predlog za globalno delitev dobrin). Trgom ne smemo prepustiti usode več milijard ljudi in usode našega skupnega okolja.

Hrano in druge osnovne dobrine si moramo deliti. To je prvi korak k resničnim spremembam v smeri miru in blaginje na tem planetu.


petek, 8. oktober 2021

Čas je za ekonomijo delitve


Kriza, ki jo je povzročil koronavirus, se počasi, počasi poslavlja. Marsikomu se zdi, da se bomo zdaj postopno lahko vrnili v predkoronske čase. Vendar je bolj verjetno, da smo že na pragu nove velike krize, tokrat z ekonomskim predznakom. Morda kdo poreče, da so za to prihajajočo krizo krivi protikoronski ukrepi. Deloma to sicer drži, a v resnici so nastavki krize starejšega datuma in segajo vsaj v leto 2007, ko se je zgodil veliki ekonomski zlom. 

Čeprav je videti, da je bila takratna kriza rešena, pa je bila v resnici le "pokrita". Pokrile so jo velikanske vsote denarja, ki so jih centralne banke in države vse od takrat "zlivale" v globalni ekonomski sistem, predvsem v njen premožnejši del. Ničelne in negativne obrestne mere, velikanske državne subvencije, tako imenovani helikopterski denar, ki je le drugo ime za neposredne finančne spodbude državljanom, predstavljajo "obilno deževje", ki je z denarjem "poplavilo" globalni ekonomski sistem.

Z nastopom koronakrize se je ta proces le še pospešil, tako da imamo danes v obtoku neizmerne količine denarja, medtem ko se realna ekonomija krči, deloma tudi zaradi protikoronskih ukrepov. Posledično se je začel proces rasti cen, sprva energije in surovin, kar pa že povzroča domino efekt po celotni globalni ekonomiji. Poleg energije se zdaj hitro draži tudi hrana, kar pomeni, da milijone ljudi naglo tone v revščino, kar med drugim pospešuje migracije. Če zraven prištejemo še posledice globalnega segrevanja, dobimo nevarno družbeno-ekonomsko-okoljsko-politično zmes, ki lahko kadarkoli eksplodira v krizo globalnih razsežnosti. Kriza bo verjetno izbruhnila kot finančni problem oziroma zlom, saj države in centralne banke s še več denarja tokrat krize ne morejo rešiti, temveč jo tako le še zaostrijo.

Vendar vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Ključnih dobrin – hrane, vode, energije, zdravil itd. – za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi imamo še vedno dovolj, celo preveč. Ni problem pomanjkanje teh dobrin, temveč v njihovi nedostopnosti zaradi velikanskih razlik v finančnem bogastvu – med državami in znotraj njih. Imeti denar pomeni jesti, ne imeti denarja pa pomeni stradati; kar velja tudi za vse druge osnovne dobrine.

Zlom finančne oziroma denarne ekonomije, ki nam vlada zadnjih nekaj desetletij, pa ni nujno nekaj slabega. Finančna industrija (velike banke, borze, zavarovalnice, finančni skladi in mega-korporacije) je postala tako močna, da danes bolj ko ne vlada celotnemu svetu, iz ozadja, v senci. Z zlomom te gigantske industrije imamo priložnost, da ekonomijo spet postavimo na temelje pravičnosti, kjer bodo "igro" vodile države, ki morajo poskrbeti za blaginjo ljudi in okolja, ne pa streči interesom finančne industrije.

Ekonomija prihodnosti mora temeljiti na dobrinah in ne na denarju. Kar pa ne pomeni, da moramo ukiniti denarni sistem; temveč pomeni, da mora denarni sistem (ponovno) služiti izmenjavi dobrin za dobro ljudi in ne finančnim špekulacijam za bogatenje posameznikov. 

Temelj takšne ekonomije pa mora biti globalna delitev ključnih dobrin – hrane, vode, zdravil, energije itd. – ki bo omogočila, da bo imel sleherni Zemljan dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. Tega pa ni mogoče zagotoviti brez pristnega mednarodnega sodelovanja med svetovnimi državami.

Z veliko verjetnostjo lahko rečemo, da nas torej čaka nova ekonomska kriza, ki bo povzročila mnogo gorja, hkrati pa bo predstavljala izjemno priložnost, da ekonomski sistem preoblikujemo "po meri" ljudi in planeta. Takšen sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve. 

Čas je za ekonomijo delitve.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay

nedelja, 29. avgust 2021

Ključ za rešitev – sodelovanje in medsebojna delitev


Po zadnjih podatkih, za leto 2020, na svetu kar 811 milijonov ljudi trpi zaradi lakote (161 milijonov več kot leto poprej), če pa upoštevamo vse tiste, ki so ogroženi zaradi zmerne in resne prehranske nepreskrbljenosti, potem je na Zemlji kar 2,37 milijarde ljudi, eden od treh, ki nimajo rednega dostopa do varne, kakovostne in zadostne hrane (v času pandemije se je število prehransko ogroženih ljudi v svetu zelo povečalo, za kar 320 milijonov v le enem letu).

Morda se nam ta problem zdi oddaljen, vendar ima pomemben vpliv na naša življenja. Morda najprej pomislimo na migracije? Revščina je nedvomno eden glavnih vzrokov, da se ljudje odpravijo "s trebuhom za kruhom", seveda predvsem v "obljubljene dežele" kot sta EU in ZDA. Vendar je problem revščine zelo povezan tudi z okoljsko in podnebno krizo. 

Evropska unija (EU), na primer, se relativno učinkovito spopada z okoljsko in podnebno krizo. Vendar EU na področju izpustov toplogrednih plinov prispeva vsega nekaj več kot osem odstotkov na globalni ravni. A vsi ti velikanski napori in ukrepi bodo zaman, če ne bomo rešili problema globalne revščine oziroma neenakosti. 

Najrevnejši ljudje na svetu nimajo nikakršnega interesa reševati podnebne in okoljske krize, čeprav se ju zavedajo, kajti njihova prva prioriteta je nahraniti svoje otroke in družine. Pri tem se ne ozirajo na škodljive okoljske prakse, kot so sekanje gozdov, kurjenje oglja in petroleja itd. Od teh ljudi ne smemo in ne moremo pričakovati, da bo njihova prva skrb okolje, kajti sebi in svojim otrokom morajo najprej zagotoviti preživetje. In to je povsem človeško.

Razvite države se zelo trudijo za reševanje podnebnih sprememb, a zelo veliko bi naredile, če bi zagotovile vsem ljudem dostop do zadostne in kakovostne hrane, zdravil, trajnih energetskih virov, pitne vode, primernih bivališč. Le tako bomo rešili vse bolj zaostreno migrantsko ter tudi okoljsko in podnebno krizo.

Za reševanje teh zahtevnih problemov potrebujemo resnično mednarodno (politično) sodelovanje in medsebojno delitev dobrin (ekonomski vidik). Sodelovanje je ključnega pomena, ker svetovnih problemov danes ne more več rešiti samo ena država ali skupina držav. 

Imamo pa organizacijo, ki nas povezuje, in to so Združeni narodi. Čeprav danes ta organizacija ne deluje najbolje, je to predvsem zaradi sebičnosti posamičnih držav in ne zaradi organizacije same. Združeni narodi bi morali biti temeljna platforma za skupno (sodelovalno) reševanje ključnih problemov sveta.

Drugi pomembni vidik pa je ekonomski. S tekmovanjem za globalne vire se bogastvo kopiči v rokah manjšine, medtem ko velik del človeštva trpi za pomanjkanjem tudi najosnovnejših dobrin kot so hrana, voda, zdravila, energetski viri itd. To je temeljni problem današnjega sveta, tudi okoljskih problemov, kot smo že prej pojasnili. Svetovni viri so dejansko last vsega človeštva, zato je tudi prav, da jih pravičneje porazdelimo. In tudi v tem primeru lahko nastopijo Združeni narodi kot koordinacijsko telo, ki bo omogočilo vsaki državi in vsakemu Zemljanu, da lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Kar spet ne bo mogoče brez sodelovanja.

Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta torej ključ za rešitev največjih problemov sveta.

četrtek, 5. avgust 2021

Raz-cepljeni


Smo razcepljena družba. Saj vemo: levi-desni, progresivni-konservativni, črni-beli, verni-neverni in tako naprej. Vendar nas zdaj vse bolj razdvaja – cepljenje. Zdaj se ločujemo tudi na cepljene-necepljene oziroma raz-cepljene. Moj namen pa ni razpravljati o argumentih za in proti cepljenju. O tem je zelo težko razpravljati, saj hitro preidemo iz razumskega na področje čustvenega, pri čemer so hitro posredi tudi najnizkotnejša čustva – sovraštvo, jeza, bes. Naša raz-cepljenost ima mnogo širše korenine.

Kot prvo je treba priznati, da živimo v zelo posebnih časih. Na eni strani zdravstvena pandemija, na drugi strani prav tako pandemična oziroma globalna podnebna kriza, ki res dobiva nevarne razsežnosti. Morda pa je vse to le posledica najhujše "bolezni" našega časa, ki je značilna za razvitejši del sveta, to je samozadovoljstvo.

Samozadovoljstvo je naš prevladujoči odnos do sveta. Naš način življenja se nam zdi OK. Ničemur se ne želimo odpovedati: pretiranemu trošenju in potovanjem, velikim avtom, velikim hišam, brezštevilnim izdelkom, ki zapolnjujejo naša življenja. Čeprav vemo, da okolje hitro propada (ker trošimo preveč naravnih in družbenih virov), da milijoni umirajo zaradi nepotrebnih bolezni in skrajne revščine (ker potrošimo tudi njihov delež globalnih virov), pa želimo še naprej živeti svoje karseda udobno življenje. To je samozadovoljstvo.

Potem pride neznaten virus. In pravzaprav najbolj ogrozi naše samozadovoljstvo. Še naprej želimo svobodo, ki jo razumemo kot brez-mejnost konzumiranja vseh vrst izdelkov, storitev, doživetij. Vendar to ni prava svoboda, medtem ko milijoni ljudi nimajo možnosti dostopa niti do najosnovnejših dobrin (hrana, voda, zdravila itd.). Naša svoboda je v resnici povezana z odgovornostjo in skrbjo za druge ljudi (morda je tudi cepljenje del te odgovornosti), s skrbjo za okolje in za druga živa bitja.

Močno se oklepamo svojega samozadovoljstva, ki je izraz naše sebičnosti. Sebičnost pa je temelj razcepljenosti. Za vse krivimo velike korporacije in politike, a oni strežejo predvsem našemu samozadovoljstvu.

Naše samozadovoljstvo in posledično razcepljenost lahko "pozdravimo" s preprostejšim načinom življenja, s širokim družbenim sodelovanjem, s skupno odgovornostjo za okolje in pa z ekonomskim sistemom, ki omogoča, da se skupne globalne dobrine pravično delijo med vse prebivalce sveta. Potem se bodo naše rane razcepljenosti zacelile.

petek, 9. julij 2021

Zato je PROTI za!


Nedeljski referendum (11. 7. 2021) o noveli zakona o vodah je veliko več kot le referendum o vodi. Je referendum o naših skupnih naravnih in družbenih dobrinah.

Kdaj vemo, da je voda dobrina? Če kot čista pitna voda priteče iz pipe, je dobrina. Če jo kupimo v plastenkah, je komercialno blago.

Če imamo prost dostop do jezer, rek in morij, je voda dobrina. Če pa do njih dostopamo preko hotelov in plačljivih plaž, potem je voda zasebna last.

Zato sta ključni besedi, ki se skrivata v zakonu o vodah, pa tam niti zapisani nista: privatizacija in komercializacija vode. Tako voda ni več pravica vsakogar, temveč merilo dostopa postane kupna moč – denar!

Zato vsakič, ko v revnejših državah privatizirajo vodne vire, ljudje še globlje zdrsnejo v revščino ali pa odidejo na ulice. Pogosto pa kar oboje. V svetu že dolgo teče vojna za vodo. Ta referendum je ena od njenih mnogih bitk.

A voda je le ena od skupnih dobrin, od katerih je odvisno zadovoljevanje osnovnih človeških potreb ter zdravje in blaginja tako posameznika kot celotne skupnosti.

Voda, hrana, javno šolstvo in zdravstvo, socialna varnost so prav tako skupne dobrine; kot tudi kakovostni javni mediji, neodvisno sodstvo in svoboden internet. Vemo tudi, da so gozdovi in drugi naravni habitati dobrine, ki nam omogočajo dolgoročno preživetje.

Novela zakona o vodah je del procesa komercializacije in privatizacije naših skupnih naravnih in družbenih dobrin – in tega ne bomo dopustili!

Za vodo in druge dobrine moramo poskrbeti kot skupnost in si jih pravično deliti, tako da so pod enakimi pogoji dostopne vsakomur.

Zato moramo v nedeljo glasovati PROTI, kar pomeni, da smo proti komercializaciji in privatizaciji vode ter drugih dobrin in ZA pravičnost, dostopnost ter blaginjo za vse. 

Zato je PROTI za!

Ohranimo tekočino Življenja


Voda kroži po ožilju sveta;
po rekah, potokih, podzemnih prepletih,
pretaka se po oceanih, 
izpareva in se vrača v padavinah;
v sebi nosi, odžeja in hrani bitja Zemlje
v večnem krogotoku Življenja.

Voda kroži po mojem in tvojem ožilju,
oživlja vsako celico človeškega bitja,
odžeja in hrani ter umiva
slehernega Zemljana
v večnem krogotoku Življenja.

Nikomur ne smemo
kratiti pravice do vode,
nikomur ne smemo zapirati poti do vode,
voda je naša skupna skrb in odgovornost;
delimo si tekočino Življenja.

Vse kar vržemo v vodo
– plastiko, pesticide …
se nam povrne v hrani, pitni vodi ...
Če umažemo vodo,
umažemo Življenje samo.
Ohranimo tekočino Življenja.

Več kot le referendum


Moj namen ni pojasnjevati, zakaj je treba 11. julija 2021 na referendum, kjer se bomo volilni upravičenci izrekali o noveli zakona o vodah, in glasovati proti. Menim, da so številni strokovnjaki in predstavniki okoljevarstvenih organizacij to več kot dobro pojasnili. Tokratni referendum pa ima dejansko še veliko širši in daljnosežnejši pomen, kot se zdi na prvi pogled.

Voda je naravni vir, ki je ključnega pomena za preživetje in blaginjo slehernega človeka, da ne omenjamo še drugih bitij in okolja na splošno. Zato je dostop do zdrave vode človekova pravica, kar je Slovenija zapisala tudi v ustavo, in sicer v 70.a člen. V tem členu jasno piše, da je voda »javno dobro v upravljanju države«; nadalje je zapisano, da »vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago«.

Voda je torej dobrina, ki prednostno služi zadovoljevanju osnovne človeške potrebe. Če malo poenostavimo, lahko rečemo, da je čista pitna voda, ki priteče iz pipe, dobrina, medtem ko je v trgovini kupljena plastenka z vodo tržno blago. Dobrine so torej javno dobro, nekaj, za kar mora skrbeti celotna skupnost in mora služiti vsem članom skupnosti – naj gre za lokalno, državno ali globalno. Za vodo smo zato dolžni poskrbeti vsi, še posebej pa v našem imenu tisti, ki smo jim (na volitvah) zaupali upravljanje skupnosti, torej državo. Pomembno je poudariti besedo »upravljati« državo in njene vire, ne pa (samovoljno) vladati.

Da pa je voda dosegljiva vsem članom skupnosti, si jo dejansko delimo; torej v primeru vode govorimo o ekonomiji delitve. Kar pomeni, da skupaj vlagamo v infrastrukturo, ki omogoča vsakomur, da ima, ne glede na gmotni položaj, starost, narodnost, spol ali druge okoliščine, dostop do zdrave pitne vode. Podobno je oziroma bi moralo biti urejeno tudi za vse druge dobrine, ki nam omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb – hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje, socialno varstvo itd.

Zato je tako pomembno, da ohranimo in trajnostno razvijamo te temeljne dobrine družbene skupnosti. Vse bolj se zavedamo, da so poleg vode tudi gozdovi, zemlja in drugi naravni viri ključnega pomena za naše preživetje in blaginjo. To pa ne pomeni, da naravni viri oziroma dobrine ne morejo postati tržno blago. Lahko, vendar ne v obsegu ali deležu, ki ogroža zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega državljana (na širši ravni pa Zemljana) in uničuje okolje. Ločiti moramo med dobrinami, ki zadovoljujejo naše osnovne potrebe (in to voda brez dvoma je), ter tržnim blagom, ki zadovoljuje predvsem naše želje.

Način ravnanja z dobrinami zato razumemo kot njihovo skrbno upravljanje in medsebojno delitev v dobro vseh ljudi. Zato je referendum o noveli zakona o vodah del širših prizadevanj za skupno dobro. Zakon o vodi mora biti napisan s kar največjo skrbnostjo, s »tresočo roko«, da se izključi sleherni dvom o neskrbnem oziroma netrajnostnem ravnanju z vodo; tega pa predlagana novela zakona o vodah ne izpolnjuje. Zato je treba glasovati proti temu zakonu in narediti nadaljnje korake, da zagotovimo kar najboljše možno upravljanje vode in drugih skupnih dobrin, ki nam zagotavljajo zdravje in blaginjo – kot posameznikom in kot skupnosti. Zato je proti za!

Objavljeno v časopisu Dnevnik, 7. 7. 2021