nedelja, 09. september 2018

Deset let kasneje


V soboto, 15. septembra, bo minilo natanko deset let od stečaja ameriške banke Lehman Brothers, ki označuje uradni začetek ene največjih globalnih finančnih kriz, ki je sprožila veliko gospodarsko, ekonomsko in družbeno krizo. Posledice čutimo še danes. Zelo narobe je verjeti, da je ta kriza rešena, čeprav se navzven morda komu res zdi tako – gospodarska rast se krepi, nezaposlenost se zmanjšuje, potrošniki več trošijo. Vendar je to predvsem posledica ogromnih finančnih injekcij največjih centralnih bank in obsežnega zadolževanja, ne pa kakšnih resnih sprememb, zaradi katerih bi lahko verjeli, da nas ne bo doletela nova, morda še hujša kriza.

Kaj pomembnega se je zgodilo v teh desetih letih? Centralne banke so v »oboleli« globalni finančni sistem »vbrizgale« najmanj 14 bilijonov oziroma 14.000 milijard dolarjev novega denarja (glejte Zora (nove) ekonomske dobe). V teh desetih letih so se skupni globalni dolgovi (gospodarstva, finančnih ustanov, držav in prebivalstva) povečali s približno 140 na približno 250 bilijonov oziroma s 140.000 na 250.000 milijard dolarjev. Hkrati pa je eden ključnih globalnih borznih indeksov Dow Jones iz 6500 indeksnih točk v marcu 2009 zrasel na skoraj 26.000 v septembru 2018 (za kar 4-krat).

Kaj nam te številke pravzaprav povedo? Nič drugega kot to, da je gospodarska in borzna rast predvsem posledica obsežnega zadolževanja in finančnih spodbud. Velik del teh »reševalnih« sredstev pa se je prelil v žepe najbogatejših, kajti globalne borze so dejansko zapleten mehanizem »prečrpavanja« finančnih sredstev držav in centralnih bank (torej javnega denarja) na zasebne račune najbogatejših ljudi na svetu.

Bogati so torej še bogatejši, a velik del planeta živi še slabše kot prej. Zaradi pospešene rasti gospodarstva in potrošnje v bogatejšem delu sveta pa se zaostruje tudi okoljska kriza. Zaostrene družbene, ekonomske in okoljske razmere mnoge ljudi silijo, da zapustijo svoje domove in se skušajo prebiti v »obljubljene dežele«. Kar pa sproža (migrantsko) krizo tudi v številnih »razvitih« državah.

Ekonomisti nas prepričujejo, da so gospodarske oziroma ekonomske krize ciklične oziroma, da se ponovijo vsakih nekaj let. To naj bi bilo nekaj povsem normalnega. Zakaj neki bi morali sprejeti to »ekonomsko resnico«? To samo pomeni, da je z ekonomskim sistemom nekaj hudo narobe. In ker ekonomski sistem ni nekakšna naravna ali božanska stvaritev, temveč povsem človeška, ga torej lahko spremenimo. Nič nam tega ne preprečuje.

Kako torej ustvariti trajnostni ekonomski sistem, ki bo služil vsem ljudem, ne pa zgolj manjšini, in ki ne bo s svojo neprestano rastjo produkcije in porabe potrošniških dobrin uničeval našega skupnega okolja? Mimogrede, ravno 15. septembra, na deseto obletnice začetka velike ekonomske krize, bo v Sloveniji in 150 drugih državah potekala akcija Očistimo Slovenijo in svet. Gre za več kot koristno akcijo, a če ne bomo spremenili ekonomskega sistema, so takšne aktivnosti nesmiselne, saj ne bomo uspeli sproti očistiti neskončnih količin odpadkov, ki jih ustvarja ves čas rastoč proizvajalno-potrošniški ekonomski sistem.

Kaj torej storiti? Ekonomijo moramo postaviti na nove temelje, kjer bodo v središču vsi ljudje na planetu in zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To je pravi namen področja človeške družbe, ki ga imenujemo ekonomija. Ekonomske institucije pa morajo slediti temu namenu. Ekonomski sistem moramo zato utemeljiti na pravičnejši delitvi globalnih dobrin, tako da bo sleherni Zemljan imel na voljo: hrano, neoporečno vodo, dostop do zdravstvenega varstva, izobraževanja in socialnega varstva ter vse, kar je s tem povezano.

Tudi finančne institucije, kot podsistem ekonomskega področja človeške družbe, morajo služiti temu namenu. V kolikor ne, so povsem nepotrebne oziroma škodljive. Za borze vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov v sistemu ekonomije delitve skorajda zagotovo ni prostora, vsaj ne v današnji obliki. Razen če si želimo novih in novih »cikličnih ekonomskih kriz«, ki se bodo slej ko prej iztekle v kaos in propad človeške družbe ter globalnega okolja.

Kje smo torej deset let po začetku velike ekonomske krize? Pred novo ekonomsko krizo! Ker smo se deset let slepili, da jo politiki in ekonomisti rešujejo. V resnici je niso. Dokler ekonomskega sistema ne bomo v temeljih spremenili, bomo vse bolj drseli proti prepadu (samouničenja). Šele ko bomo ekonomski sistem utemeljili na resničnem sodelovanju in pravičnejši delitvi globalnih dobrin, se bomo od tega prepada oziroma propada začeli oddaljevati na varna in trdna tla - v svet blaginje in miru.


sobota, 01. september 2018

Frontalni napad tržnih sil


Čeprav nova slovenska vlada, s premierjem g. Marjanom Šarcem na čelu, še niti začela ni z delom, se že sooča z močnim odporom oziroma bolje rečeno – s pravimi jurišnimi napadi. Zakaj napadati vlado, ki sploh še ni operativna? Ker je nevarna? Kdo se bori proti kom? Razmislimo.

Poimenujmo najprej napadalno stran. To so sile, ki imajo v rokah kapital. Vendar ni prav, da jih poimenujemo »sile kapitala«. Kapital (bodisi v obliki denarja ali dobrin) sam po sebi ni nevaren. Nevarne so sile, ki z njim razpolagajo oziroma, ki ga uporabljajo na škodljiv način. Te sile lahko imenujemo »tržne sile«, ki tržne mehanizme izrabljajo za kopičenje kapitala na način, ki izkorišča tako ljudi kot naravo. Ti tržni mehanizmi pa so: komercializacija ekonomskega sistema in preko njega celotne družbene skupnosti, finančne in borzne špekulacije, »kreativno« računovodstvo (izogibanje plačevanju davkov oziroma plačevanje čim nižjih davkov) itd.

Tržne sile imajo skorajda povsod po svetu izjemen vpliv na politiko in skrbno pazijo, da v politiki ne bi preveč moči in vpliva dobile sile, ki želijo ustvariti pravičnejšo družbo; družbo, v kateri bodo dobrine - bodisi v fizični obliki bodisi v obliki denarja - bolj pravično porazdeljene. Zato tržne sile zelo podpirajo današnje procese netenja sovraštva proti tujcem, migrantom, marginalnim skupinam ali strankam in gibanjem za pravičnejšo ekonomijo in družbo. V tem sovraštvu se boj za pravičnejšo družbo povsem izgubi. Pozornost ljudi se usmeri k grešnim kozlom, ne pa k pravemu viru ekonomske in družbene nepravičnosti.

Glavni »bojevniki« tržnih sil so mediji, ki so danes večinoma v lasti korporacij ali bogatih posameznikov in pomembno oblikujejo javno mnenje; politiki, ki bodisi namerno ali iz nevednosti postajajo izvrševalci politike tržnih sil ter različne neizvoljene institucije, ki temu nepravičnemu sistemu skušajo dati legitimnost in teoretsko osnovo (različne zbornice, think-tanki, fakultete, inštituti itd.). Tržne sile torej niso samo bogati posamezniki (lastniki korporacij, bank, finančnih skladov) temveč tudi vsi tisti, ki vzdržujejo ta sistem pri življenju (nekateri ga poimenujejo tudi neoliberalizem, kapitalizem, svobodni trg itd.).

In te združene tržne sile vedno z vso silo udarijo, ko se pojavi politik, stranka, društvo, posameznik ali gibanje, ki si prizadeva za zgolj malo bolj pravičen sistem. V Veliki Britaniji je takšen politik Jeremy Corbyn, v ZDA Bernie Sanders, spomnimo se gibanja Occupy, pa gibanj ti. arabske pomladi. Še dlje v zgodovini bi našli celo vrsto osebnosti in gibanj, ki so jih uničili s pomočjo medijev, politikov ali pa v skrajni sili s pomočjo vojske. Sile za pravičnejšo ekonomijo in družbo so običajno v podrejenem položaju, saj jim širše množice, ki imajo resnično moč upora, pogosto obrnejo hrbet (bodisi zaradi močnega vpliva medijev, politikov ali celo vojske).

Tržne sile zdaj vidijo grožnjo v novem premierju g. Marjanu Šarcu, ki v lokalni politiki doslej ni podlegel interesom kapitala in pa predvsem v stranki Levica, ki zagovarja politiko usmerjeno nič manj kot v pravičnejšo porazdelitev rezultatov dela državljanov ter boljšo dostopnost javnih storitev in virov (seveda ima tudi ta stranka marsikakšno slabost in s sabo nosi veliko »ideološke navlake«, a ne moremo zanikati njene napredne družbene in okoljske politike). Zato zdaj različna združenja (gospodarske in druge zbornice), prevladujoči mediji, »zvezdniški« podjetniki, nekateri politiki in posamezniki slikajo skrajno črno prihodnost Slovenije.

Vsi vemo da je današnji sistem uničevalen za družbo in za okolje, a večina raje pristane na »status quo«. Celo več, številni, ki jih tržne sile hudo izkoriščajo (prekarne oblike zaposlitve, nizke plače, velike delovne obremenitve), bodo zdaj raje »udarili« po novi vladi, ki bo samo pomislila na večjo pravičnost, kot pa da bi se uprli svojim izkoriščevalcem.

Novi vladi zaželimo pogum in odločnost, ki ju še kako potrebuje pri spopadanju s tržnimi silami in z njihovimi bojevniki. Vsaj dajmo ji priložnost, ne pa da jo napadamo, še preden potegne prvo potezo na kompleksni šahovnici moderne družbe.

torek, 28. avgust 2018

Ni drugih poti


Večkrat smo že zapisali, a ponovimo še enkrat: pred nami je nov borzni zlom! Morda kdo poreče, da je to zgolj paničarjenje in črnogledost. Natančno napovedati borzni zlom je pravzaprav nekaj nemogočega, lahko pa opozorimo na »znamenja«, ki potrjujejo bližino finančne kataklizme. Stara modrost pravi: »Po toči zvoniti je prepozno.« Pozvonimo dokler je še čas.

Pred kratkim (26. 8. 2018) sta Matt Egan in Jordan Valinsky na CNN objavila članek z zgovornim naslovom Fasten your seat belts for a wild fall on Wall Street oziroma nekako takole: Pričvrstite si varnostne pasove za divje spuste (padce) na Wall Streetu. Avtorja navajata številna opozorilna znamenja, ki že jeseni v ameriškem borznem in finančnem središču Wall Streetu obetajo »divjo vožnjo navzdol«. Ameriški borzni indeksi so v teh dneh na rekordno visokih ravneh. A bolj, ko so borze v višavah, bolj bo vožnja navzdol divja.

Katera so opozorilna znamenja bližajoče borzne-finančne-ekonomske-politične-družbene krize (ki se običajno širi po tem zaporedju):

Razplamteva se trgovinska vojna, še posebej med ZDA in Kitajsko, ki sta glavna protagonista globalne trgovine.

Številne države, razvite in v razvoju, so v krizi: Italija, Turčija, Argentina, Južna Afrika, Iran, da ne govorimo o Venezueli, in tako naprej.

Ameriški predsednik Trump ima številne politične težave in pred kratkim je kar sam napovedal, da bodo v primeru njegove »rušitve« borzni trgi strmoglavili (Trump says impeachment would crash the market. Really?)

Politika ameriške centralne banke povzroča težave na ameriškem obvezniškem trgu, kar je eden od nedvoumnih znanilcev krize (What's a flattening yield curve and why it may be scary).

Nepremičninski trg v ZDA se napihuje in že presega vrednosti iz časov pred krizo 2008, ki se je začela prav z zlomom tega trga (A major home price index is now 10% above its peak right before the financial crisis). Tudi pri nas je nepremičninska situacija zelo podobna.

A pustimo ob strani ta in še druga opozorilna znamenja – teh je več kot dovolj, če se le ozrete naokoli. Zanimivo je, da navkljub vse pogostejšim opozorilom, nihče ne reagira. Ekonomski »strokovnjaki« še kar »sadijo rožice« oziroma napovedujejo dolgotrajno gospodarsko rast, politiki pa na podlagi njihovih »analiz« načrtujejo svetlo prihodnost. Probleme je najlažje »rešiti« tako, da jih preprosto ignorirate – to je značilnost moderne politike.

Ko pride do borznega zloma, se vse odvija zelo hitro in kaotično. Takrat je le malo časa za prave rešitve – ekonomske, politične, davčne, zakonodajne itd. Takrat gre lahko veliko narobe. Dobesedno čez noč. Ljudje so šokirani in jezni, kajti politiki, ekonomisti in glavni mediji so jim ves čas »slikali« podobo bleščeče bodočnosti. Potem pa - šok!

Zdaj, ko je še mirno, lahko politikom svetujemo: »Špekulativna ekonomija je ekonomija uničenja, propadanja in smrti. Ne ohranjajte in oklepajte se je, kajti na koncu bo tudi vas potegnila v brezno. Če želite prihodnost za planet in za vse ljudi, potem je rešitev ekonomija delitve, ki temelji na pravični delitvi globalnih dobrin. Ni drugih poti.«

Od borznih indeksov Zemljani nimamo nič, potrebujemo pa hrano, vodo, zdravila, oblačila, stanovanja, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Tako preprosto je to. 


sobota, 25. avgust 2018

Kot svinja z mehom ali razprava o malih ljudeh


»Kot svinja z mehom« pomeni, da z neko stvarjo delamo malomarno, grdo, nemarno. A to običajno ni nekaj posebno hudega, saj stvari pač nimajo občutkov in zavesti. Hujše je tako delati z ljudmi. In tako z drugimi zelo radi počnejo ljudje, ki se dokopljejo do vodstvenih ali drugih višjih položajev v podjetjih, različnih ustanovah ali v družbi na splošno, ki jim niso dorasli. Ker običajno niso preveč sposobni in ustvarjalni, se pogosto lotijo maltretiranja predvsem tistih, ki so resnično kreativni in ki, kot taki, »mislijo s svojo glavo«.

Zakaj mali ljudje to počnejo? Običajno je razlog povsem banalen: Ker pač lahko! Ker se jim zdi, da to pritiče njihovemu položaju. Če si šef, potem se pač obnašaš kot še(ri)f!

Naslednji razlog pa je hujši. Če je nekdo nekomu nadrejen ali ima višjo izobrazbo ali večje bogastvo ali večjo moč, potem si kaj rad pripiše določene lastnosti, kot so sposobnost, poklicanost, poslanstvo. In dlje ko zaseda »visoki« položaj, bolj je prepričan, da je res nekaj posebnega in da ima pravico upravljati z življenji ljudi, ki so »pod njim«. Do tistih »nad sabo« pa so ti mali ljudje običajno servilni in ponižni ter se ves čas trudijo delati »tako, da bo prav«.

Danes imajo »mali šefi« veliko »odličnih« orodij za upravljanje z življenji podrejenih. Eno od njihovih najljubših orodij je prekarno zaposlovanje oziroma delo za določen čas ali po pogodbi. Če nisi »priden«, kar pomeni, da si kreativen in razmišljaš s svojo glavo, potem imaš veliko možnosti, da delovna pogodba ne bo podaljšana; kar z drugimi besedami pomeni »brco v rit« ali po trumpovsko »you're fired«.

Potem so tu še številna druga orodja, kako sposobnemu podrejenemu zagreniti življenje: neugoden delovni čas, dodeljevanje nepotrebnega (birokratskega) dela, »spregled« dobro opravljenih nalog, sankcioniranje samoiniciativnosti in tako naprej.

Pa vendar obstaja uteha: z distance časa (si) malih ljudi nihče ne (za)pomni. Kreativni ljudje pa si postavijo večje in manjše spomenike, ki lahko stojijo še desetletja, stoletja, tisočletja. Ljudje berejo njihove zapise, knjige, uživajo v njihovi glasbi, občudujejo njihove slike, cenijo njihove boje ter prizadevanja za skupno dobro.

Čeprav imajo kreativni ljudje veliko težav, pa vendarle vedo, da delajo prav in da je njihova ustvarjalnost »božanske narave«. Njihovo delo ni proti drugim, temveč za druge. Drugih ljudi si ne podrejajo, temveč z njimi sodelujejo; a hkrati ne pustijo, da si jih kdor koli podreja.

Naj na koncu zaključim po filmsko: »Kakršna koli podobnost z resničnimi osebami v tem zapisu je zgolj naključna.«

A ne verjemite v naključja. Podobnost z resničnimi osebami je ključna!

sreda, 22. avgust 2018

Popotovanje k človeški družini


Popotovanja so dobra stvar. Kot vse drugo imajo tudi slabe strani, med njimi je zagotovo na prvem mestu onesnaževanje okolja; vsaj z zdaj prevladujočimi prevoznimi sredstvi. Koristi pa so številne. Popotniki običajno prihajajo iz ekonomsko močnejših držav in pogosto potujejo v ekonomsko šibkejše države ter tako vrnejo vsaj delček denarja, ki ga od tam »izčrpa« globalni ekonomski sistem, ki je prej kolonialni, kot pa svobodno-tržni. A vsaj nekaj je pri potovanjih zagotovo neprecenljivo, in sicer spoznanje, da ljudje, ki jih obiščemo, niso prav nič drugačni od nas samih. Zato nas vsako srečanje, vsak medsebojni stik, vsak pogovor zbliža in utrdi v prepričanju, da je človeštvo eno.

Zakaj nas potovanja tako privlačijo? Ker nas zanimajo drugačne pokrajine, drugačna mesta in vasi, drugačni ljudje. A pustimo ob strani različnost pokrajin (pa saj tudi v lastni majhni državi ne poznamo vseh kotičkov), različnost vasi in mest (ki jih tudi v lastni državi ne poznamo najbolje) ter se osredotočimo na ljudi. So/smo res tako drugačni?

Ko na potovanjih spoznavamo različne ljudi, v njih na koncu odkrijemo – sebe? Za kaj si prizadevajo? Če so starši, si želijo svojim otrokom zagotoviti srečo ter kar najboljšo prihodnost in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. Če so otroci, si želijo dobre izobrazbe, dobre službe, pomagati svojim (ostarelim) staršem in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. Če so mladi, si želijo ustvariti dom in družino, morda potovati, se izobraževati in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. In tako naprej.

Kaj je potem takem tako drugačnega na nas Zemljanih. Edino to, da smo rojeni v različnih družbenih, političnih in ekonomskih okoljih oziroma sistemih, v različnih kulturah, tradicijah in religijah; da govorimo različne jezike. Samo to nas dela drugačne. Pogojuje nas okolje v katerega se rodimo. Torej se med seboj sploh ne razlikujemo bistveno; z razvojem globalnih medijev, še zlasti interneta, in razmahom potovanj, pa se te starodavne razlike vse bolj brišejo (razen ekonomske, ki se povečujejo).

Zunanji videz ni z nikakršnimi argumenti utemeljen vzrok za razlikovanje ali celo za delitve, ki jih zagovarjajo skrajneži. Odtenki kože v ničemer ne kažejo na kakšne koli posebne lastnosti ljudi (sicer pa imajo tudi znotraj družin posamezniki različne barve las in oči, pa to nikakor ne pomeni, da so eni pametnejši ali sposobnejši ali kakor koli boljši od drugih).

Kakršne koli delitve na podlagi videza ali kulturnih, verskih, jezikovnih ali drugih značilnosti so pač nesmisel in nimajo nikakršne podlage niti v znanosti niti v zdravem razumu. Ljudje smo pripadniki ene vrste, ene družine oziroma enega človeštva. Drugačne kulture, religije, tradicije in sistemi so samo različne poti za dosego človeških ciljev, ki so po vsem svetu enaki: blaginja in sreča ter čustveni, intelektualni in duhovni razvoj. Edine razlike med ljudmi, ki so zares nevarne, so ekonomske razlike, ki ljudi delijo na tiste, ki imajo preveč in tiste, ki imajo premalo dobrin. Te razlike pa so nedopustne.

Te razlike lahko bistveno zmanjšamo ali celo odpravimo s sodelovanjem na političnem področju in z ekonomijo delitve, ki vsem ljudem omogoča dosego človeških ciljev, ki so vsem enaki, le poti do njih so »obarvane« z različnostjo tradicij, kultur in religij.

Potovanja nas torej zbližujejo, a zgolj to ni dovolj. S sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin izgradimo trdne mostove, ki nas bodo resnično povezali v eno družino, eno človeštvo.

četrtek, 09. avgust 2018

Nove zgodbe


Ljudje razmišljamo v zgodbah in s pripovedovanjem zgodb si skušamo osmisliti svet, pravi Yuval Noah Harari, avtor knjig Sapiens, kratka zgodovina človeštva in Homo Deus, kratka zgodovina jutrišnjega dne, v pogovorni oddaji TED Nationalism vs. globalism: the new political divide. Pravi, da je problem današnjega časa, da smo izgubili svojo zgodbo. Zgodbi, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih, veliko ljudi, tudi na Zahodu, ne verjame več. Ta zgodba, kot pravi Harari, je šla, povedano na kratko, takole: s kombinacijo ekonomske globalizacije in politične liberalizacije, bomo na Zemlji ustvarili raj. In ker ljudje nič več ne verjamejo zgodbi, ne razumejo več, kaj se dogaja, opozarja Harari.

Tudi politični model 20. stoletja, ki je temeljil na nasprotovanju med levim in desnim polom, zdaj postaja vse bolj obroben; danes se politika oblikuje v nasprotovanju med globalnim in nacionalnim oziroma med globalnim in lokalnim, pravi Harari. Danes res vsepovsod vidimo porast nacionalizmov, ki zunaj (nacionalnih in kulturnih) meja vidijo grožnjo svojemu obstoju. Če nekaj ne deluje, pravi Harari, se ljudje odzovejo z željo po »vrnitvi se v preteklost«.

Dejstvo je, da je »zgodba«, ki jo je »pisal« politično-ekonomski model 20. stoletja, končana. Ljudje ji ne verjamejo več. Mnogi bi se zato radi vrnili v »stare dobre čase« oziroma v neke pretekle zgodbe, ki so prav tako nepreklicno končane. Novih zgodb pa še ni oziroma širši javnosti še niso poznane. Tudi zato živimo v tako zmedenih časih.

Nove zgodbe

Ko oblikujemo nove zgodbe, nam vsega iz preteklosti ni treba zavreči; marsikaj lahko uporabimo; na primer zgodbo o globalizaciji. Vendar jo moramo razumeti na drugačen, nov način. Globalizacija je bila doslej predvsem ekonomski projekt, ki je temeljil na prostem pretoku blaga in kapitala. Tako so nastale globalne korporacije in banke, ki so si pridobile izjemno moč in svet oblikovale »po svoji podobi«. Države so vse bolj izgubljale svoj vpliv, ljudje pa zaupanje v politiko in ekonomijo. Zato imamo danes reakcijo v obliki ponovne krepitve nacionalizmov. A ta moč je zgolj navidezna, saj se krepi samo s sovraštvom do drugih in drugačnih, medtem ko pravi centri moči - globalne korporacije in banke - ostajajo nedotaknjeni.

Globalizacija mora postati takšen politični in ekonomski projekt, ki bo temeljil na sodelovanju med državami (politični vidik) in medsebojni delitvi dobrin (ekonomski vidik). To pomeni, da bomo ohranili države in svoje nacionalne identitete, vendar pa bomo sodelovali in si delili globalne dobrine za dobro celotnega človeštva. V praksi pa bi to lahko na enostaven način izvedli z ustanovitvijo globalne agencije, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (hrane, vode, zdravil in drugih dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb).

Nova zgodba, ki jo moramo zdaj oblikovati in tudi živeti gre nekako takole:

Človeštvo je eno, ena velika družina, ki živi v skupnem domu – na planetu Zemlja. Planetarne dobrine potemtakem pripadajo vsem ljudem, zato je medsebojna delitev dobrin edina pot, ki temelji na pravilnih človeških odnosih. Ekonomija delitve, kot se imenuje sistem delitve dobrin, pa ni mogoča brez pristnega mednarodnega sodelovanja.

Morda je to nova zgodba na kateri lahko začnemo graditi skupno prihodnost. Še vedno bomo pripadniki narodov, držav, religij, kultur, a vendar hkrati pripadniki velike človeške družine, s katero si delimo ta čudoviti planet in njegove obilne dobrine.


petek, 03. avgust 2018

Maitrejeve prioritete


Širši javnosti ime Maitreja ni preveč dobro poznano. Čeprav je o njem veliko znanega, še zlasti na spletnih straneh Share International in Share Slovenija, pa se mediji raje izogibajo poročanju o njem. Pa vendar je prav, da o njem vsaj nekaj vemo, predvsem zaradi naše prihodnosti. Najmanj, kar je treba vedeti je, da je Maitreja svetovni učitelj, ki svojimi nauki človeštvo usmerja stran od današnje samouničevalne poti. Zato je pomembno, da poznamo Maitrejeve prioritete oziroma prednostne naloge. Če jih bomo kot človeška skupnost začeli uresničevati, potem bomo ustvarili svet blaginje in miru, v nasprotnem primeru pa – raje ne pomislite.

Maitrejeve prioritete so v osnovi zelo preproste in se osredotočajo na zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji: »Zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru«.

Čeprav se nam zdijo te prioritete skrajno preproste, pa samo na kratko pomislimo, kako veliko ljudi je za te osnovne potrebe prikrajšanih:

815 milijonov ljudi je lačnih, od tega jih je 124 je milijonov kronično lačnih; čeprav pridelamo dovolj hrane za 10 milijard ljudi (trenutno nas na Zemlji živi 7,6 milijarde), a je hkrati letno zavržemo kar 1,3 milijarde ton. 2,1 milijarde ljudi nima dostopa do čiste pitne vode. V svetu je 68,5 milijona beguncev. 57 milijonov otrok pa ne more obiskovati osnovne šole. V letu 2017 so skupni svetovni vojaški izdatki znašali 1739 milijard dolarjev, medtem ko je v istem letu uradna tuja pomoč revnim državam znašala skromnih 146,6 milijarde dolarjev.

A to so le številke, ki govorijo o skrajnostih, dejansko pa več kot polovica Zemljanov živi zelo zelo slabo. Le malo domišljije potrebujemo, da si lahko predstavljamo kakšne neizmerne stiske vsakodnevno doživlja stotine milijonov ljudi in kako skrajno nepravičen ekonomski sistem smo ustvarili. Maitreja pravi:

»Povsod po svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo najosnovnejšega za preživetje; vse polno jih je po mestih najrevnejših držav. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate, da ti ljudje umirajo pred vašimi očmi, in pri tem sebe imenujete ljudje? Moj načrt je rešiti te moje malčke lakote in nepotrebne smrti. Pokazati vam želim, da je pot iz vaših težav v tem, da ponovno prisluhnete glasu boga v vaših srcih, ki pravi, da delite plodove tega tako darežljivega sveta s svojimi brati in sestrami.«

Zato ne bi smeli kar ignorirati Maitrejevega priporočila, da prioritete, ki jih je izpostavil, lahko dosežemo samo s pravičnejšo delitvijo globalnih dobrin (hrane in drugih pomembnih virov): »Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«

Če dobro premislimo: Ali res obstaja druga pot? Mar ne vidimo, da zdajšnji ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, potrošništvu, komercializaciji, pohlepu in sebičnosti, uničuje človeško družbo in planet. Saj se ravno v teh dneh »pražimo« na izjemno visokih temperaturah ali pa doživljamo neurje za neurjem? Jezimo se na begunce, a večinoma so odšli od doma, ker jim je ta ekonomski sistem odvzel ali uničil zemljo, službe, družine … prihodnost.

Ekonomija delitve v svojem bistvu pomeni pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin oziroma oblikovanje sistema delitve na mednarodni ravni, kjer bi si države delile presežke svojih dobrin. Te dobrine pa bi šle tja, kjer jih ljudje zares potrebujejo. S tem bi odpravili »potrebo« po neprestani gospodarski rasti, kajti dobrin imamo že zdaj dovolj, hkrati pa bi zmanjšali nevzdržen pritisk na okolje. Z delitvijo dobrin bi rešili družbene konflikte, ki »poganjajo« vojne in nepotrebne migracije ter končno zares začeli sodelovati med seboj. Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta edina prava temelja globalnega miru in blaginje.

Vse več ljudi čuti, da stari ekonomski sistem dokončno razpada in mnogi že delajo na »graditvi« novega sveta, novih odnosih sodelovanja in občutijo, da smo vsi ljudje eno in da je Zemlja naš skupni dom; dostop do dobrin pa pravica vseh. Zato je Maitreja optimističen:

»Kamorkoli v svet danes pogledate, lahko odkrijete spremembe. Stari red razpada in je razmajan od vrha do tal. To nas lahko navdaja z velikim zadovoljstvom, kajti kljub bolečini, ki je del tega dogajanja, se rojeva nov in boljši svet. Naj vas torej, prijatelji moji, to dejstvo potolaži in z zaupanjem glejte v prihodnost.«



Viri: Kdo je Maitreja?, Maitrejeve prioritete, Share Slovenija

Slika: The Rise of the Sharing Communities

sreda, 01. avgust 2018

Zora nove (ekonomske) dobe


Danes velja zmotno prepričanje, da je ekonomska kriza iz leta 2008 rešena. Kako daleč od resnice! Leta 2008 je stari ekonomski sistem – ki je bil utemeljen na gospodarski rasti, tekmovanju, sebičnosti (bogatih držav, bank in podjetij) in potrošništvu (nas, prebivalcev razvitega sveta) – dokončno propadel. Pa vendarle izgleda, kot da je ponovno oživel. Celo več: izgleda bolj uspešen kot prej. Pa vendar je to le velika (finančna) iluzija.

Vse kar gledamo zdaj – gospodarska rast, borzna rast, rast dobičkov, rast potrošnje – je zgolj posledica ogromnih finančnih injekcij, ki so jih centralne banke najmočnejših držav »vbrizgale v bolnika na smrtni postelji« – globalni finančni sistem. Bolj enostavno povedano: centralne banke so natisnile ogromne količine dodatnega denarja (v praksi se sicer danes tiska le manjši del denarja, ostalo gre za elektronski denar, ki ga banke »ustvarjajo iz nič«).

Te vsote so zares gromozanske: ameriška centralna banka je »natisnila« 4500 milijard dolarjev, evropska centralna banka 2400 milijard evrov; skupaj z japonsko centralno banko pa naj bi šlo za več kot 14.000 milijard dolarjev novega denarja po krizi v letu 2008. A to je zgolj podatek za tri največje centralne banke.

Zdaj pa, ko je ameriška centralna banka začela z obratnim postopkom in postopno zmanjšuje količino denarja v obtoku ter dvigovati temeljno obrestno mero (kar pomeni podražitev dolarja nasproti drugim valutam), so se takoj začele »kazati razpoke« v globalnem finančnem sistemu. V finančnih težavah so se znašle številne razvijajoče, a zelo vplivne države (npr. Turčija, Argentina, Indija in Kitajska), saj se je zaradi dražjega dolarja povečal njihov dolg, špekulanti pa iz teh držav »bežijo« na najbolj razvite borzne trge. Vprašanje je le, kdaj bodo te »razpoke hudo načele« tudi najrazvitejše finančne trge?

Podatki kažejo, da je rast borznih indeksov v obdobju po krizi 2008 skorajda identična rasti denarja v obtoku (Global Economic Briefing: Central Bank Balance Sheets, 31. 7. 2018, tabela 4). Torej, trenutne rasti – borzne in gospodarske – niso posledica ekonomskega »zdravja«, temveč ogromnih količin novega denarja, ki poganja borzne špekulacije, aktivnosti korporacij in bank ter trošenje prebivalstva. Vendar to ne gre v nedogled.

Vse to pretirano trošenje ima namreč velik vpliv na človeško družbo in na okolje. Koristi od rasti ima le manjši del Zemljanov (ZDA, EU, Japonska in še nekatere razvite države), vsi ostali pa že dolgo živijo v revščini in pomanjkanju tudi najosnovnejših dobrin. Prav tako pa nebrzdana rast potrošnje, ki jo poganjajo velike količine denarja v obtoku, uničuje naše okolje. Ravno danes, 1. avgusta, obeležujemo dan prekoračenja Zemljinih virov, kar pomeni, da bomo do konca leta trošili več naravnih virov, kot naš planet lahko prenese (več o tem: 1. avgust, dan ko trošimo preveč in Živimo s krediti na račun zanamcev, Delo). Kako zelo prizadeto je naše podnebje, pa na svoji koži čutimo v teh dneh, ko se dobesedno kuhamo, pa četudi gremo na sever Evrope.

Nova (ekonomska) doba

Velika finančna iluzija, ki so jo ustvarile centralne banke, se bo z novimi borznimi zlomi, ki bodo močno vplivali na gospodarstva najmočnejših držav, kmalu razblinila. In to bo trenutek streznitve tako za vlade najbogatejših držav kot tudi za njihovo prebivalstvo: tako ne gre več naprej!

Potrebujemo povsem nov način razmišljanja. Zadostnost, samoomejevanje, zmernost, skromnost, sodelovanje bodo zamenjali danes prevladujoče »vrednote«: sebičnost, pohlep, tekmovalnost, brezbrižnost, samozadovoljstvo. To ne pomeni, da se moramo odpovedati vsem izdelkom in storitvam tega sveta, temveč da malo premislimo in ugotovimo, kaj in koliko zares potrebujemo. Pri tem pa pomislimo tudi na druge, kajti če imamo preveč, imajo drugi premalo.

Če končno zares razumemo, da si Zemljo in njene vire oziroma dobrine delimo z vsemi Zemljani (in drugimi bitji), potem je samoumevno, da je ekonomski sistem prihodnosti lahko samo – ekonomija delitve. Zemlja je naš skupni dom, naravni in družbeni viri so naše skupne dobrine in njihova delitev je osnova naše prihodnosti. Če želimo živeti v miru in blaginji?!


torek, 24. julij 2018

1. avgust, dan ko trošimo preveč


Letos (2018) bomo že 1. avgusta obeležili Dan prekoračenja Zemljinih virov (Earth Overshoot Day). Gre za simboličen prikaz, kako že v prvih sedmih mesecih leta porabimo toliko naravnih virov, kolikor je Zemlja še zmožna prenesti. Z drugimi besedami: planetarno zmožnost samoobnavljanja presegamo kar za 1,7-krat (trošimo za 1,7 Zemlje). Vseh nadaljnjih pet mesecev bomo torej porabljali preveč (v resnici to počnemo vse leto), kar pomeni, da uničujemo našo (in naših otrok) resnično glavnico ali kapital, ki nam omogoča preživetje – planetarne naravne vire.

Ravno v teh dneh smo dobili še en vpogled v samo »drobovje« v dobičke usmerjenega ekonomskega sistema, ki je v ozadju uničevanja našega edinega doma – planeta Zemlja. V časniku Dnevnik (sobota, 21. 7. 2018) tako lahko preberemo:

»Britanska modna hiša Burberry je, da bi zaščitila svojo blagovno znamko, v zadnjem letu uničila za 32 milijonov evrov oblačil, modnih dodatkov in parfumov. In ko pravimo uničila, mislimo uničila. V ognju so končali dva tisoč evrov vredne torbice ter njihovi znameniti in prav tako več tisoč evrov vredni plašči, vse to pa zato, da ne bi izgubili vrednosti.«

In sploh niso edini, to počnejo tudi druge modne (korporacija H & M naj bi v zadnjih petih letih sežgala 60 milijonov ton svojih oblačil) in korporacije v drugih branžah. Za ohranitev visokih dobičkov in ekskluzivnosti svojih blagovnih znamk, raje uničujejo svoje izdelke, kot da bi jih kako drugače namenile ljudem. Pri tem ni izjema niti hrana.

A ne smemo kriviti samo korporacij, tudi sami porabljamo več kot potrebujemo (seveda to ne velja za revnejšo večino Zemljanov). Tako smo ravno v teh dneh zvedeli, da smo v Sloveniji v letu 2016 zavrgli kar »152.000 ton hrane. Vsak prebivalec Slovenije je v povprečju zavrgel 74 kilogramov hrane ali približno 0,2 kilograma na dan. 35 % je bilo v odpadni hrani užitnega dela, ki bi ga z ozaveščanjem in pravilnim odnosom do hrane lahko preprečili ali vsaj zmanjšali, 65 odstotkov odpadne hrane pa so sestavljali neužitni deli, kot so olupki, lupine, kosti, koščice in podobno.« (Dnevnik, 22. 7. 2018)

Na eni strani so korporacije, na drugi smo potrošniki (včasih smo tudi v obeh vlogah hkrati); kovanec z dvema stranema. Eni preveč proizvajajo, drugi preveč trošimo. Na škodo okolja in drugih ljudi, za katere ostane le malo ali nič (vemo, da je danes v svetu 815 milijonov ljudi lačnih).

Kako neumen in destruktiven ekonomski sistem smo ustvarili. Najprej porabimo veliko naravnih virov za izdelavo brezštevilnih izdelkov, da jih potem, ker jih je preveč, sežgemo ali še neuporabljene odvržemo. Okolje in naravne vire torej dvakratno obremenimo – za »prazen nič«. Pravzaprav za višje dobičke že tako bogatih posameznikov. In temu rečemo učinkovit ekonomski sistem.

Ni naključje, da je takšen ekonomski sistem tesno povezan tudi z oboroževanjem in vojnami. Vojne so, predvsem v 20. in 21. stoletju, skorajda nujne za obstoj tega ekonomskega sistema, ki temelji na stalni rasti dobičkov. Velikanska proizvodnja orožja in druge »varnostne« opreme se lahko potroši le »v ognju uničenja«. Zato današnji ekonomski sistem deluje kot vojna, ki mora uničevati, da se lahko še več proizvaja. In še več zasluži.

Dan prekoračenja Zemljinih virov pa vendarle lahko izkoristimo za premislek:

Kaj potem, če kdaj na trgovskih zmanjka kakšnega nenujnega izdelka?

Moramo res nujno imeti vse izdelke in storitve »tega sveta«?

Je bistvo življenja res v materialnih dobrinah, bogastvu, uspehu, moči …?

Kaj pa drugi ljudje, kaj pa okolje?

Morda pa vendarle lahko razmislimo o drugačnem ekonomskem sistemu, ki temelji na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Potem ne bo več niti vojn niti uničevanja okolja.

Dobiček je vojna in uničenje. Medsebojna delitev dobrin je mir in blaginja.

ponedeljek, 02. julij 2018

Zatišje pred (globalnim finančnim) viharjem


Pozornost javnosti, ki jo pomembno oblikujejo številni mediji (TV, časopisi, svetovni splet in še posebej družbena omrežja), je v zadnjih mesecih osredotočena predvsem na tako imenovano migrantsko krizo. Čeprav ne gre za nepomembno krizo, pa jo mediji tako zelo napihujejo, da se zdi, kot da ni drugih pomembnih vsebin oziroma problemov, s katerimi bi se morali ukvarjati tako na ravni držav kot na globalni ravni. Tako je danes v »drugem planu« okoljska kriza, v »tretjem planu« vse večja globalna neenakost in še kaj. Popolnoma v ozadju pozornosti javnosti pa je grozeča finančna kriza, proti kateri je migrantska kriza le »šibek piš vetra«.

Nad globalnimi finančnimi trgi se znova zbirajo črni oblaki, ki svet lahko pahnejo v novo krizo velikih razsežnosti. Kako prepoznati te grozeče oblake?

Več razvijajočih ekonomij se je v zadnjem času znašlo v velikih težavah. V prvi polovici letošnjega leta so se tečaji na turških borzah znižali kar za 28 odstotkov, v Braziliji za 17, na Kitajskem pa za 13 (Dnevnik). V precejšnih finančnih težavah sta tudi Argentina in Južna Afrika (Moneyweb) ter številne druge države, med njimi še zlasti Venezuela (UN Dispatch).

Zaradi vnovične rasti obrestnih mer v ZDA, se dviguje vrednost dolarja, to pa povzroča umik kapitala iz manj razvitih trgov, pravi eden najbolj znanih svetovnih finančnikov George Soros in svari, da se morda bližamo še eni veliki finančni krizi (Money). Tudi ustanovitelj Microsofta in dolgo časa najbogatejši Zemljan Bill Gates je ne tako dolgo nazaj, aprila 2018, napovedal, da obstaja velika verjetnost za novo veliko finančno krizo (news.com.au).

Velike padce so v letošnjem letu zabeležile tudi kriptovalute, ki so v pol leta izgubile kar dve tretjini celotne skupne vrednosti (7. januarja 2018 je vrednost vseh kriptovalut dosegla rekordnih 831 milijard dolarjev; 2. junija 2018 pa so vredne le še 256 milijard dolarjev – CoinMarketCap). Torej lahko že kar nekaj časa govorimo o zlomu trga kriptovalut, kajti doslej je iz njega izpuhtelo kar za 575 milijard dolarjev vrednosti.

Naslednji velik problem globalne ekonomije je rekordna zadolženost, ki presega tisto izpred finančne krize 2008. Skupni dolgovi znašajo kar 225 % globalnega bruto družbenega proizvoda, opozarjajo v Mednarodnem denarnem skladu (The Guardian). S tem pa so številne države finančno oslabljene in imajo v primeru zaostrovanja finančnih razmer veliko bolj »zvezane roke« kot pri prejšnji krizi.

K tem težavam pa lahko prištejemo še začetek trgovinske vojne, ki jo je sprožil ameriški predsednik Trump. Predsednik Trump je pravzaprav »potegnil zavoro« za globalizacijo »v imenu« kapitala. Tisto, za kar so si v začetku tisočletja in tudi kasneje prizadevala tako imenovana protiglobalistična gibanja, zdaj izvaja kar sam ameriški predsednik. Le cilji so drugačni: Trump to počne v imenu ameriškega nacionalnega interesa, medtem ko so protiglobalistična gibanja želela pravičnejšo globalno ekonomijo.

A učinek Trumpove politike verjetno pomeni zlom današnje globalne ekonomije, ki temelji na »svobodi« (liberalizaciji oziroma neoliberalizaciji) kapitala. Kapital (konkretno pa velike korporacije in finančne ustanove) se je »osvobodil« regulacij države in skorajda brez omejitev »išče tržne priložnosti« po celotnem planetu ter ne upošteva ne okoljskih, ne delovnih in ne družbenih standardov. Trump spodjeda same temelje takšne ekonomije: izstopa iz prostotrgovinskih sporazumov, grozi z izstopom iz Svetovne trgovinske organizacije, uvaja carine, grozi z izstopom iz NATA (»oboroženega krila zahodne neoliberalne ekonomske ureditve«) itd. Torej je Trump nekakšen »grobar« te ekonomije sebičnosti, pohlepa in destrukcije.

Še en velik »črni oblak« predstavlja poglabljajoča kriza Evropske unije, ki jo »trese« migrantska kriza, čeprav je to le zunanji vidik vse večjih notranjih nesoglasij, ki jih je sprožila kriza 2008 in vse večje ekonomske težave v številnih Evropskih državah, ki so predvsem posledica drastičnega pokriznega »zategovanja pasu«.

Vsa ta »eksplozivna mešanica« se bo skorajda zagotovo izrazila v obliki nove finančne in ekonomske krize, ki bo do temeljev zatresla sodobno globalno družbo. To pa morda le ni slaba novica. Nova globalna finančna kriza bo udarila predvsem po sebičnih in pohlepnih razvitih državah (revne države so že tako in tako ves čas v krizi), ki svojih dejanj ne vidijo kot vzrokov za ključne globalne probleme. Streznitev v obliki krize bo morda le »odprla srca« razvitih držav in njihovih državljanov, da končno začnejo sodelovati v okviru »družine narodov« in začnejo s procesom globalne delitve dobrin za dobro vseh držav in za dobro vseh Zemljanov.

Občutite nekakšno zatišje? Morda gre le za zatišje pred (globalnim finančnim) viharjem.