25. člen – srce in duša ekonomije delitve

Ekonomija delitve (ang. sharing economy) je razmeroma nov pojem, ki še nima povsem jasne opredelitve. Številni strokovnjaki in laiki ekonomijo delitve enačijo s sodobnimi storitvenimi platformami, ki uporabnike neposredno povezujejo z izvajalci storitev (seveda s posredovanjem podjetja, ki omogoča delovanje spletne platforme). Uber, Airbnb, Volt in številna podobna podjetja so v resnici zgolj tehnološko razvit način posredništva oziroma sodobna različica prekarnega mezdnega dela, ki z ekonomijo delitve nima praktično nič skupnega. Če želimo zares razumeti "dušo in srce" ekonomije delitve, potem moramo poznati 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija), ki se glasi:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo."

Zakaj 25. člen deklaracije? Najprej zato, ker je deklaracija univerzalna, torej velja za vse ljudi enako. Deklaracija je eden najbolj naprednih dokumentov, ki jih je kdaj koli sprejelo človeštvo in odraža njegove najžlahtnejše ideje in aspiracije. Deklaracija je bila sprejeta davnega 1948 leta in odraža željo človeštva, da bi po dveh strašnih vojnah skupaj zaživeli v miru in blaginji; enakopravnosti in medsebojnem spoštovanju; družbeni, politični in ekonomski pravičnosti.

25. člen zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb za vse ljudi opredeljuje kot temeljno človekovo pravico. Samo spomnimo se, da si v letu 2020 (še pred korono in zdajšnjo visoko inflacijo ter vojno v Ukrajini) kar 3,1 milijarde ljudi ni moglo privoščiti zdrave prehrane, od tega jih je bilo 828 milijona lačnih; eden od štirih Zemljanov ni imel urejenega dostopa do čiste pitne vode, polovica Zemljanov pa ni imela dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. (Glejte: Ekonomija delitve: Stanje v svetu)

Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb je osnova preživetja ter zdravja in blaginje vseh ljudi. Samo če vsi ljudje lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, lahko tudi celotna človeška skupnost zaživi v miru in blaginji. Osnovne človekove potrebe so nenazadnje povezane tudi z okoljem, saj se revni ljudje ne bodo osredotočali na okoljske probleme, če je ogroženo njihovo življenje.

Tako kot v družini delimo dobrine, da lahko vsak njen član zadovoljuje svoje osnovne potrebe, tako moramo tudi v človeški družini deliti globalne dobrine, da bo prav vsak človek na Zemlji zadovoljeval svoje osnovne potrebe. To je bistvo, to je "srce in duša" ekonomije delitve. Vse drugo so tehnične rešitve, ekonomski sistemi, organizacije, dogovori in sporazumi, kako to izpeljati v praksi.

Zato vselej, ko govorimo o ekonomiji delitve, razmislimo, ali je usmerjena k izpolnjevanju 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic. Če je, potem lahko govorimo o resnični ekonomiji delitve, ki je zato vselej povezana s človeškimi lastnostmi kot so sočutje, spoštovanje do drugega, sodelovanje, solidarnost, dobro-delnost; torej z ljubeznijo. 25. člen je srce in duša ekonomija delitve.


Dodatno branje: 

Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta
Ekonomija delitve, inavguracija dobe srca

Ekonomija delitve

Sočutna ekonomija

Ali obstaja ekonomski sistem, ki bi mu lahko rekli, da je sočuten? Sočutje razumemo kot sposobnost so-čutenja oziroma zmožnost razumeti in vživeti se v čutenje drugih, še posebej, ko gre za trpljenje. Sočutje je opredeljeno kot "čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga" (SSKJ). Za sočutje velja tudi, da se znamo "postaviti v kožo druge osebe". Sočutje nas motivira k dejanjem, ki prispevajo k dobrobiti drugega človeka in mu tako olajšamo težave, negotovost, trpljenje. Če je torej naše sočutje usmerjeno k blaginji drugega ali potemtakem obstaja tudi sočutna ekonomija, ki naj bi zagotavljala blaginjo vsem?

Današnji prevladujoči ekonomski sistem (lahko ga poimenujemo kapitalističen, neoliberalni, potrošniški ali kako drugače) je izrazito nesočuten. V njegovem središču je interes posameznika, skupine, podjetja, organizacije ali države. Interes sam po sebi ni nekaj slabega, saj je povezan z željo in motivacijo, da bi dosegli določene cilje. Pri tem je osnovni cilj zagotovo preživetje in zadovoljevanje osnovnih potreb – kar sta nedvomno tudi cilja vsakega živega bitja.

Vendar pa interesi in cilji, ki so vgrajeni v današnji ekonomski sistem in družbo na splošno, vselej parcialni, omejeni na posameznika, skupino, podjetje, državo in zraven še "obarvani" z željo po bogastvu, moči, vplivu, prevladi nad drugimi. Zato je ekonomski sistem danes brutalno tekmovalen in zato je danes veliko ljudi prepričanih, da v ekonomskem sistemu ni prostora za sočutje.

Ljudje pa smo po svoji naravi sočutna bitja, še zlasti, ko gre za naše najbližje, za družino, druge sorodnike, prijatelje. Tudi trpljenje drugih, ko ga vidimo neposredno, "v živo", nas vselej prizadene. Težava ekonomskega sistema pa je, da ne vidimo neposrednih povezav med ekonomskim delovanjem korporacij, podjetij, držav in tudi posameznikov ter trpljenjem stotin milijonov najrevnejših. Če je na eni strani vsega preveč, na drugi strani vlada pomanjkanje. Ne pozabimo, da je na svetu več kot 800 milijonov lačnih ljudi oziroma vsak deseti Zemljan. A to je le vrh ledene gore: koliko je še ljudi, ki nimajo rednega dostopa do zdravil, pitne vode, izobraževanja; nimajo primernih bivališč itd.

Ekonomija delitve temelji na sočutju

Kaj pa, če bi v središče ekonomskega sistema postavili interes človeštva? Torej nič več parcialni, delni, ločeni interesi, temveč celosten, holističen interes. Kaj pa je sploh interes človeštva? Vsakomur omogočiti življenje v blaginji, miru in zdravem okolju – temu bi lahko rekli interes človeštva. Smo torej zmožni razmišljati o interesu človeštva, ki je vselej tudi naš?

Če bi ekonomski sistem deloval v interesu človeštva, bi lahko govorili o sočutni ekonomiji. Socialno podjetništvo in univerzalni temeljni dohodek (UTD) sta primera, ko ekonomija lahko deluje sočutno.

Rekli smo, da smo v družinah sočutni. Kako pa v družinah ravnamo v ekonomskem smislu? Delimo si dobrine. Preprosto ne dovolimo, da bi katerikoli družinski član trpel pomanjkanje. To je temelj družinske ekonomije, če jo lahko tako poimenujemo.

Družinska ekonomija je torej sočutna in sočutna ekonomija temelji na medsebojni delitvi dobrin. Torej kaj lahko storimo v naši najširši družini, kar človeštvo nedvomno je. Začnimo si deliti dobrine, ki jih je vselej za vse dovolj. Ne pustimo, da gre kdorkoli lačen spat, da ljudje trpijo ali celo umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, kot so hrana, voda, zdravila itd.

Ekonomija delitve je torej sočutna ekonomija.

Ekonomija delitve je ekonomija človeške družine – človeštva.

Osnovne človekove potrebe

Temeljna naloga ekonomskega sistema je zadovoljevanje človekovih potreb. Če ljudje ne bi imeli potreb, ne bi potrebovali kmetijske in industrijske proizvodnje ter storitvenih dejavnosti vseh vrst (trgovina, transport, bančništvo itd.). Potrebo na splošno lahko opredelimo kot tisto, "kar je potrebno za življenje, delo" oziroma "kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo" (SSKJ). Seveda je res, da ljudje za življenje in delo (aktivnost) potrebujemo marsikaj, a pomembno je, da opredelimo tisto, kar je res osnovno, univerzalno, kar zares potrebuje vsak človek na planetu Zemlja – in to lahko poimenujemo osnovne človekove potrebe.

Zakaj je pomembno, da opredelimo osnovne potrebe? Zato, ker mora biti zadovoljevanje osnovnih potreb prednostna naloga ne samo ekonomskega sistema, temveč družbene skupnosti kot celote – od lokalne skupnosti do človeštva. Zadovoljevanje osnovnih potreb je povezano s preživetjem človeka. Mar ni preživetje slehernega človeka najbolj temeljna naloga družbe? Torej, omogočiti vsem članom družbe, da lahko živijo! Morda veste za kakšno še bolj prednostno nalogo družbene skupnosti?

Katere so osnovne človekove potrebe? Brez dvoma sta to hrana in (pitna) voda. Zagotovo med osnovne potrebe lahko štejemo tudi bivališče oziroma stanovanje, ki človeško bitje ščiti pred vročino, mrazom, dežjem; ki mu omogoča počitek, pripravo hrane, umivanje in še marsikaj drugega. Človek danes potrebuje tudi zdravstveno varstvo, ki mu zagotavlja zaščito pred nepotrebnimi boleznimi, poškodbami, bolečinami in prezgodnjo smrtjo. V sodobnem in kompleksnem svetu pa med človekove osnovne potrebe prištevamo še izobraževanje, ki je pogoj za celostno vključevanja posameznika v družbeno skupnost.

Hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje so torej osnovne človekove potrebe. Dobrine, s katerimi jih zadovoljujemo, pa lahko štejemo za osnovne dobrine človeštva (dobrine so širši pojem, ki vključujejo tako izdelke kot tudi storitve). Naloga ekonomskega sistema družbe je vsakomur zagotoviti te osnovne dobrine.

Danes prevladujoči ekonomski sistem – lahko ga imenujemo tržni, kapitalistični, potrošniški ali neoliberalni – preprosto ne ločuje med osnovnimi človekovimi potrebami in njegovimi neomejenimi željami, na katere se usmerja potrošniško usmerjen ekonomski sistem. Ekonomija delitve pa se prvenstveno osredotoča na zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb.

Eden od praktičnih izrazov ekonomije delitve predstavlja oblikovanje mednarodnega mehanizma, ki bi na temelju sodelovanja vseh svetovnih držav, koordiniral medsebojno delitev dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji. Šele ko bo vsak človek lahko nemoteno in vselej zadovoljeval svoje osnovne potrebe, bomo lahko zagotovili mir in blaginjo človeštva ter okoljsko trajnost.

K ekonomiji delitve

Pred dvajsetimi leti, leta 2003, sem v samozaložbi izdal svojo prvo knjigo, K ekonomiji delitve. Kasneje sem na temo ekonomije delitve napisal še več knjig, člankov, blogov, imel več predavanj, prevedel nekaj publikacij; skratka veliko sem se ukvarjal s to tematiko. Danes, dve desetletji kasneje, se mi zdi bolj kot kdaj koli prej pomembno razmišljati, pisati in delovati v smeri ekonomije delitve.

S serijo zapisov pod naslovom Čas je za ekonomijo delitve bom ponovno osvetlil določene razloge za uvedbo ekonomije delitve, ki v mnogočem lahko pripomore k celitvi globokih ran današnjega sveta. Obsežna revščina in lakota, prizadeto okolje, vojne, družbeni konflikti, migracije in še bi lahko naštevali. Svet je globoko razcepljen: na eni strani velikansko bogastvo, na drugi strani huda revščina; nezmožnost političnega sodelovanja v državah in velika nesoglasja med državami so realnost današnjega sveta.

Kako lahko ekonomija delitve prispeva h ključnim spremembam v svetu? V središču ekonomije delitve je pravičnejša delitev globalnega bogastva. Tu mislimo predvsem na tisto bogastvo oziroma dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje (ter vse, kar spada zraven). Če bi vsi ljudje lahko vselej in brezpogojno zadovoljevali svoje potrebe, bi bila zaceljena največja rana tega sveta: lakota in revščina stotin milijonov ali kar milijard ljudi.

Z odpravo lakote in revščine bi se bistveno zmanjšale migracije, ki so danes v veliki meri ekonomske narave, kar z drugimi besedami pomeni beg pred revščino. Zmanjšal bi se tudi pritisk na naravne vire, kajti danes kaotični globalni trgi povzročajo velikanske presežke dobrin na eni strani (in s tem tudi veliko nepotrebnih odpadkov) ter katastrofalno pomanjkanje na drugi strani. Ekonomija delitve je po svoji naravi lahko samo sodelovalna, s tem pa bi svetovne države stopile na pot skupnega razvoja in ne brutalne tekme za vire, ki danes divja na planetu Zemlja.

Nenazadnje pa bi nas ekonomija delitve povezala v eno globalno družino, kjer bi se ohranjale narodne, kulturne in druge razlike, hkrati pa bi vsak človek dobil občutek povezanosti in pripadnosti širši družini – Človeštvu.

Pristopimo torej z novo voljo in energijo k tej pomembni temi. Morda zveni utopično in idealistično, vendar, ali poznate boljšo pot?

Več o ekonomiji delitve na spletni strani: Ekonomija delitve.

Kakor boš sejal, tako boš žel

"Kakor boš sejal, tako boš žel." (ljudski pregovor)

"Kakor si boš postlal, tako boš spal." (ljudski pregovor)

EU, Velika Britanija in ZDA bodo že v bližnji prihodnosti utrpele naravne in navidezno slučajne katastrofe širših razsežnost. Zakaj? Posamezniki, skupine, države in človeštvo kot celota smo podvrženi zakonu akcije in reakcije, ki ga na vzhodu poznajo kot zakon karme. Ker živimo v energetskem vesolju, kjer je tudi materija (zgoščena) oblika energije, je zelo pomembno, kako s to energijo ravnamo. Da bi razumeli zakon akcije in reakcije, nam niti ni treba prebirati različnih svetih spisov, dovolj so že "sveti spisi" zahodne znanosti.

Znanstveniki so danes potrdili znamenito Einsteinovo enačbo iz leta 1905: "Formula e=mc2 dokazuje, da se masa lahko pretvori v energijo, energija pa v maso." Energija in masa sta torej ekvivalentni. Tretji Newtonov zakon pa pravi: "Če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo." Vsako delovanje torej sproži reakcijo oziroma energijo, ki pa je ni mogoče uničiti, o tem čemer pa govori prvi zakon termodinamike: "Energije ni mogoče uničiti ali ustvariti iz nič, pod določenimi pogoji pa je mogoče pretvoriti eno obliko energije v drugo, npr. potencialno v kinetično, kinetično v notranjo ipd."

Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da vsaka naša aktivnost (miselna, čustvena ali fizična) v gibanje "potisne" energijo, ki učinkuje na svet okoli nas in na nas same. Akcija (aktivnost, delovanje) predstavlja vzrok, re-akcija oziroma odziv na to delovanje pa posledico. Ker energije ni mogoče uničiti, smo torej z vsako našo aktivnostjo v svet "odposlali" energijo, ki ima neizogibno posledico tudi za povzročitelja samega ("če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo").

Nekatere posledice naših aktivnosti občutimo takoj, druge kasneje (zato pogosto posledic ne znamo povezati z vzrokom). Podobno se dogaja tudi na širši ravni, na primer na ravni držav. Seveda pa je zelo pomembno, kakšno aktivnost oziroma energijo sprožimo. Če delamo za dobro drugih, za splošno dobro, potem bodo tudi posledice dobre, pozitivne. Če pa sprožimo energijo, ki je uničevalna, so tudi posledice slabe, zle, uničujoče.

Kar lahko preprosto vidimo v svojem vsakdanjem življenju. Dovolj je že, da se nekomu nasmehnemo, mu odstopimo stol, ponudimo tako ali drugačno pomoč in s tem sprožimo celo vrsto dobrih posledic, ki delujejo povratno tudi na nas same. Morda nam ta človek nekoč kasneje pomaga, razširi novico o našem dobrem dejanju in tako naprej. A velja tudi obratno. Nekoga lahko zgolj z besedo ali stavkom mimogrede užalimo, prizadenemo, posledice tega dejanja pa se lahko "vlečejo" še dolga leta, se stopnjujejo in tudi nam povzročijo marsikaj slabega. A to so le manjši vzroki in posledice.

Kaj pa na primer vojna? Zelo težko si je sploh zamisliti, kaj vse povzroči, saj vključuje ogromno ljudi in obsežna naravna območja. Za dolga leta in desetletja zaznamuje cele države, skupine, družine, posameznike. Koliko sovraštva, zamer, frustracij (čustvene in mentalne energije) sprožijo vojne v ljudeh! Te se sproščajo še leta, desetletja in se lahko "podedujejo" v prihodnje generacije. 

Kaj pa vpliv na okolje? Sto tisoče in sto tisoče izstreljenih nabojev, granat, raket in drugih vojaških sredstev "vznemirijo" naravne sile, ki slej ko prej "udarijo" nazaj. Ogromne količine energije, ki se sprostijo ob eksplozijah ne izginejo (o čemer govori prvi zakon termodinamike) ampak se "kopičijo" in se potem nenadoma sprostijo v navidezno slučajnih katastrofah (potresi, požari, poplave itd.) in nesrečah (tovarniške eksplozije, nesreče vlakov, letal...). Tudi pošiljanje ogromnih količin orožja je vzrok, ki ima hude posledice za "pošiljatelja".

Morda premalo poznamo zakon vzroka in posledice, ki je poznan nekaterim religioznim tradicijam kot zakon karme. Samo opazujemo lahko, kako že z malimi dejanji lahko sprožimo negativne ali pozitivne posledice, ki vselej vplivajo tudi na nas same. A nič drugače ni z dejanji celotnih držav, le da gre pri tem za ogromne "vložke" energije bodisi v dobre bodisi v slabe namene. A četudi stojimo "križem rok", ko nekdo v našem imenu povzroča vojne ali na vojna območja pošilja orožje, smo sokrivi za strašne posledice, ki jih to orožje povzroča. Ker niti ne poskušamo preprečiti tega, smo del (aktivnega) vzroka, ki ima hude posledice za celotno skupnost.

Vse države, ki bodisi neposredno ali posredno sodelujejo v vojni (na primer s pošiljanjem orožja, z ekonomskimi in političnimi ukrepi...) kjerkoli po svetu, bodo tako ali drugače občutile posledice bodisi v obliki družbenih nemirov, ekonomskih (nenadni borzni zlomi, pomanjkanje, inflacija) in političnih težav bodisi v obliki naravnih katastrof ali "slučajnih" tehničnih nesreč (nenadne eksplozije, iztirjenje vlakov, letalske nesreče itd.). Do neke mere to že zdaj lahko spremljamo.

Ko bomo zares razumeli zakon vzroka in posledice, nam bo lažje razumljivo, zakaj živimo v svetu nenehnih katastrof. Ker jih večinoma sami povzročamo. V primeru globalnega segrevanja danes razumemo kaj je vzrok in kaj je posledica, v primeru vojn pa je ta povezava težje razumljiva. A to vedenje je nenazadnje tudi dobro, saj tako vemo, da lahko povzročamo tudi dobre posledice, ki svet spreminjajo na bolje. Vsako dejanje, vsaka misel, vsako čustvo šteje. Ustvarjajmo torej dobra dejanja, dobre misli (ki se manifestirajo kot govor ali zapis) in dobra čustva.

Najmočnejši tank je diplomacija

V zadnjih dneh, tednih in mesecih je popolnoma potihnilo "orožje" diplomacije oziroma mirnega načina reševanja rusko-ukrajinskega konflikta. A ravno to bo na koncu treba storiti. Za omizji diplomatov in politikov so se končali ali rešili tudi največji svetovni konflikti. Zdaj se vse dogajanje osredotoča samo še na orožje, in sicer po logiki: več ko bo orožja, prej bo vojne konec. V resnici je več orožja zgolj prilivanje olja na ogenj konflikta, ki vsak dan povzroča nove žrtve, novo uničenje, in se lahko razplamti do neslutenih razsežnosti. Pravzaprav vemo kje se ta konflikt lahko konča – z jedrsko vojno. To ni le znanstvena fantastika, to ni film, ki ga je po dveh urah vendarle konec. Vsak dan lahko pride do točke brez povratka. Več ko je orožja, večje so možnosti namerne ali nenamerne sprožitve orožja sodnega dne.

Saj nam je že dolgo jasno, da vojaški konflikt vselej koristi samo proizvajalcem in trgovcem z orožjem ter vojnim dobičkarjem, ki služijo na račun vojne (večji dobički zaradi višjih cen ključnih dobrin, ki se dražijo zaradi vojne). Očitno imajo le-ti tako velikanski in odločujoč vpliv na politike in tudi medije, da zdaj poslušamo samo še o dobavah novega in novega orožja. Pa vendar je tudi vojaškim laikom jasno, da je to pot v pogubo. Tudi rak v človeškem telesu je navidezno uspešen v svoji neprestani rasti, a na koncu ugnobi celoten organizem in s tem samega sebe. In natanko takšna je logika kopičenja orožja in njegove uporabe.

EU, ZDA in druge razvite države v Ukrajino ne bi smele pošiljati pravih tankov in drugega orožja, temveč v Kijev in Moskvo "tanke diplomacije" ter si z vsemi miroljubnimi močmi prizadevati za končanje konflikta. (Le vprašamo se, kje so danes politiki "velikega kalibra", ki so znali kljub vsem nasprotjem sedeti za isto mizo? Na primer "veliki trije" Roosevelt, Churchill in Stalin na Jalti.) Vsi skupaj – politiki in običajni ljudje – smo se po skoraj letu dni navadili na to skrajno nevarno vojno. Kot da se nas ne tiče. Podobno kot smo se navadili na segrevanje podnebja. Kot da to ni naš problem. Pač je. V obliki suš, požarov, poplav ali draginje, družbenih nemirov, beguncev. Ali pa v obliki totalne vojne in nepovratnega uničenja okolja.

Ne smemo biti apatični, ne smemo biti brezbrižni. Problemi se ne uredijo sami po sebi. Za začetek recimo svojim politikom, naj na bojišče ne pošiljajo železnih tankov in smodnika, temveč tanke diplomacije in oljčne vejice miru. Poznate boljši način?

Zdravnikova in ekonomistova prisega

Kaj imajo skupnega zdravniki in ekonomisti? Če odmislimo danes prevladujoči dobičkonosni interes, ki tako in drugače prežema celotno družbo, se eni in drugi ukvarjajo z zdravjem in blaginjo ljudi. Zdravniki bolj z zdravjem, ekonomisti bolj z blaginjo. Zdravje in blaginja pa sta tesno prepleteni kategoriji. Če živite v materialnem pomanjkanju oziroma revščini, bo tudi vaše zdravje slej ko prej trpelo; če pa nimate dostopa do zdravstvenih storitev, bo tudi vaša materialna blaginja slej ko prej načeta.

Zdravniki imajo svojo, Hipokratovo, prisego (grški zdravnik Hipokrat je živel 460–370 pr. Kr.), ki jih zavezuje k etičnemu ravnanju. Leta 1948 je bila posodobljena v obliki Ženevske deklaracije, ki je svojo zdajšnjo podobo dobila leta 2017. Ekonomisti takšne prisege nimajo, vsaj ne v univerzalno sprejeti obliki. Za zdravnike vemo »komu ali čemu« so zavezani? Pacientom in njihovemu zdravju. Komu ali čemu pa ekonomisti? Dobičku, kopičenju bogastva, denarju? Ne, zavezani so ljudem in njihovi blaginji. Njihovo poslanstvo najbolje opisuje 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, prav tako iz leta 1948:

»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Zagotoviti zdravje in blaginjo za vse. To je ključna naloga ekonomistov! Zagotoviti kakovostno hrano in vodo v zadostnih količinah; oblačila; primerno stanovanje; sanitarno in komunalno ureditev; zdravstveno varstvo in izobraževanje; komunikacijsko in transportno infrastrukturo, energetsko oskrbo itd. To so temelji blaginje. Ekonomisti so potemtakem odgovorni za materialni vidik zdravstvenih storitev (bolnišnice, zdravstveni domovi, zdravila, medicinske naprave in drugi materialni pogoji), naloga zdravnikov pa je zdravljenje ljudi. A žal so tudi številni dobri zdravniki postali le slabi ekonomisti, ki vidijo svoje poslanstvo v dobičku, kopičenju bogastva in denarju.

Zdravniki in ekonomisti naj opravljajo svoj poklic v dobro ljudi, vsak »po svoji poti«, vsak s svojimi sredstvi. Za zdravnike vemo kdo so, a morda vsi ekonomisti niti ne vedo, kje je njihovo mesto. Poklici, ki bi jih lahko šteli za ekonomske, so številni in predvsem tisti, ki skrbijo, da ekonomski sistem nemoteno deluje: direktorji in drugi odgovorni (menedžerji) v proizvodnih, pridelovalnih, storitvenih, trgovskih, energetskih podjetjih; bankirji in finančniki; politiki, ki sprejemajo ekonomske odločitve; ekonomski strokovnjaki (profesorji, znanstveniki) in še številni drugi.

Vsi ti poklici bi torej morali delovati za skupni cilj: vsakomur zagotoviti »življenjsko raven, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo«. Zatorej bi se morali zaobljubiti in se te zaobljube tudi držati, prav tako kot bi se svoje morali držati zdravniki. Kršiti zaobljubo pa je vsaj iz moralnega vidika zavrženo dejanje, če že ne nezakonito. V nadaljevanju zapišimo, kako bi lahko izgledala ekonomistova prisega (zaobljuba) kot »zmes« zdravniške prisege in Splošne deklaracije človekovih pravic, kajti, kot smo že dejali, se tako zdravniki kot ekonomisti ukvarjajo z zdravjem in blaginjo ljudi.

Ekonomistova zaobljuba

KOT ČLAN/-ICA EKONOMSKEGA POKLICA:

SVEČANO OBLJUBLJAM, da bom svoje življenje posvetil/-a službi človeštva;

ZDRAVJE IN BLAGINJA LJUDI bosta na prvem mestu, zato si bom PRIZADEVAL/A vsakomur zagotavljati življenjsko raven, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

SPOŠTOVAL/-A bom neodvisnost in dostojanstvo vseh ljudi;

OHRANIL/-A bom kar največje mogoče spoštovanje do človekovega življenja;

NE BOM DOPUSTIL/-A, da starost, bolezen ali invalidnost, prepričanje, etnično ozadje, spol, nacionalnost, politična pripadnost, rasa, spolna usmerjenost, socialni položaj ali kateri koli drugi dejavnik vpliva na mojo dolžnost do sočloveka;

svoj poklic bom OPRAVLJAL/-A z vestjo in dostojanstvom ter v skladu z dobro ekonomsko prakso;

SPODBUJAL/-A bom čast in plemenite tradicije ekonomskega poklica;

svojim učiteljem, sodelavcem in študentom bom IZKAZOVAL/-A spoštovanje ter hvaležnost, ki si ju zaslužijo;

svoje ekonomsko znanje bom DELIL/-A v korist ljudi in za blaginjo človeštva;

SKRBEL/-A bom za svoje lastno zdravje, dobro počutje in sposobnosti z namenom zagotavljanja splošne blaginje po najvišjih standardih;

svojega ekonomskega znanja niti pod prisilo NE BOM UPORABLJAL/-A za namene kršenja človekovih pravic in svoboščin;

VSE TO svečano, svobodno in častno prisegam.

Ekonomija delitve 2023

O ekonomiji delitve že dolgo razmišljam in pišem. Pred dvajsetimi leti, leta 2003, sem izdal svojo prvo knjigo z naslovom K ekonomiji delitve. Sledile so še druge, pa blogi (Medsebojna delitev dobrin) ter članki in prevodi, ki so večinoma objavljeni na spletni strani Ekonomija delitve. 

V zadnjih dveh desetletjih so se zgodile številne krize – ekonomske, okoljske, politične, migrantske, vojaške, zdravstvene – ki zahtevajo nove rešitve in pristope. Eden takšnih obetajočih pristopov je zagotovo ekonomija delitve. In, verjeli ali ne, dejansko smo že stopili na to pot. 

Kako smo sploh lahko preživeli skorajda popolno zaprtje družbe ob nastopu pandemije koronavirusa? Z ekonomijo delitve. Kako lahko družba danes funkcionira ob velikanskih podražitvah hrane, energentov in vsega drugega? Z ekonomijo delitve. Morda temu ne rečemo tako, a brez številnih ukrepov pravičnejšega prerazporejanja družbenega bogastva (temeljni dohodek, izplačila podjetjem, gospodinjstvom in posameznikom, turistični boni itd.) bi že zdavnaj zakorakali v hudo ekonomsko in družbeno krizo.

Kaj sploh je ekonomija delitve? Morda si moramo še prej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je ekonomija? Razumevanje ekonomije je namreč prvi korak k razumevanju ekonomije delitve.

Za ekonomijo lahko rečemo, da je področje človeške družbe, ki je "zadolženo" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za zagotavljanje materialnih pogojev za delovanje družbene skupnosti. Vsak človek za preživetje neizbežno potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje. To so najosnovnejše dobrine, ki pa jim lahko dodamo še zdravstveno varstvo in izobraževanje. Z vsemi temi pa so povezane še številne druge dobrine, ki vsakemu posamezniku in družbi kot celoti omogočajo preživetje, zdravje in blaginjo.

Ekonomija torej skrbi za materialni vidik človekovega bivanja. V praktičnem smislu je naloga ekonomskega področja pridelava in proizvodnja dobrin ter njihova distribucija oziroma porazdelitev. Ko govorimo o proizvodnji in pridelavi dobrin danes prevladuje kapitalistični proizvodni način, ki je izjemno učinkovit in nam zagotavlja brezštevilne izdelke in storitve ter omogoča visok življenjski standard.

Vendar je ta prevladujoči ekonomski model – lahko ga imenujemo kapitalistični, tržni, liberalni, neoliberalni ali kako drugače – izjemno nepravičen, in to predvsem na področju distribucije izdelkov in storitev (na splošno bi lahko rekli dobrin) med vse člane družbene skupnosti. Zato imamo tako obsežno revščino, ki generira številne krize - migrantsko, politično, ekonomsko, okoljsko itd. 

Hkrati pa je prevladujoči ekonomski model tudi družbeno in okoljsko zelo destruktiven, saj pretirana proizvodnja in potrošnja uničujeta okolje, vsesplošna tekmovalnost ekonomskih igralcev (držav, proizvodnih podjetij, bank, trgovin, posameznikov itd.) pa načenja družbene skupnosti.

Zato bi današnjo ekonomijo lahko poimenovali tudi ekonomija neomejene proizvodnje, tekmovalnosti in pretiranega trošenja.

Če želimo boljšo prihodnost človeštva in planeta moramo zatorej spremeniti ekonomijo in to predvsem na področju distribucije oziroma porazdelitve dobrin. Kajti v najširšem smislu si noben človek, nobeno podjetje in nobena država ne more absolutno lastiti skupnih dobrin človeštva – vodnih virov, pridelovalne zemlje, gozdov itd. Vsak človek je del Zemlje in zato upravičen do pravičnega deleža njenih dobrin, ki mu zagotavljajo preživetje ter v širšem smislu zdravje in blaginjo.

Ekonomija delitve temelji na bolj pravični porazdelitvi globalnih virov. Ni treba, da imamo vsi enako, temveč da imamo vsi dovolj. Nihče na planetu ne bi smel trpeti pomanjkanja osnovnih dobrin. Zato ekonomija delitve že v osnovi temelji na medsebojnem sodelovanju in solidarnosti. S tem pa je povezana tudi odgovornost do celotne človeške skupnosti in do skupnega okolja.

Ekonomija delitve torej pomeni predvsem spremembo naših ekonomskih odnosov – od tekmovanja k sodelovanju, od kopičenja k pravični delitvi, od potrošništva k zmernosti.

Zato je ekonomija delitve ekonomija prihodnosti.

Naj se ta prihodnost začne leta 2023.

Drugačno leto 2023

Prvi dan v novem letu je čisto običajen dan. A ker gre po dogovoru za prvi dan novega (koledarskega) leta, je nekaj posebnega, začetek nečesa novega. Zato si takrat vselej zaželimo veliko dobrega in lepega. V resnici bi si to lahko zaželeli vsak dan, kajti vsak dan je nov dan. In vsak je drugačen. Eni so sončni, drugi deževni, tretji hladni; eni polni obveznosti, drugi ležerni – vikendi, počitnice; eni nas razočarajo, prizadenejo, drugi nas razveselijo, presenetijo... Eno leto je kot daljši dan. Vselej drugačno od prejšnjih. Naj bo torej novo leto, 2023, drugačno. In upajmo, da lepo, srečno, veselo. Če pa vse ne bo šlo tako kot si želimo, pa se vsaj potrudimo biti srečnejši, veselejši, boljši, strpnejši, sočutnejši. In bo lepše, lažje. Torej, drugačno leto 2023.

V čigavem imenu

V čigavem imenu ob koncu leta

tako množično trošimo?

V imenu Kristusa, v imenu božiča,

praznika Kristusovega rojstva,

simbola Svetlobe in Ljubezni?

Kdaj nam je bilo rečeno,

naj tako množično kupujemo darila,

četudi imamo vsega dovolj?

Kaj ima to s Kristusom,

kaj ima to z Ljubeznijo?

Bogato obložene mize, kupi daril,

vsepovsod luči, prepolne trgovine,

koncerti, hrup, zabava…

Kaj pa najrevnejši, lačni,

po nepotrebnem bolni,

begunci, sirote, brezpravni,

izkoriščani, zapuščeni, pozabljeni…?

Mar ni Kristus govoril o njih.

Mar niso oni tisti, 

ki jim je namenjen božič?

Mar niso oni tisti, 

ki potrebujejo našo pozornost, 

naša darila?

Mar niso oni tisti,

s katerimi si moramo

deliti skupne dobrine,

ki so božja darila.

Tudi nam je podarjeno,

zakaj torej ne podarjamo naprej.

V čigavem imenu

torej praznujemo Božič?