Planet Zemlja – vsi smo njegova posadka

"Iskreno, kar me je najbolj pretreslo, ni bila nujno samo Zemlja, temveč vsa črnina okoli nje. Zemlja se je zdela kot nekakšen rešilni čoln, ki mirno lebdi v vesolju. Planet Zemlja – vsi smo njegova posadka." (Christina Koch, astronavtka, članica posadke odprave Artemis 2)

Christina Koch je ameriška fizičarka in astronavtka, ki se je udeležila nedavne uspešne odprave Artemis II. Ta je aprila 2026 obletela Luno in se nato vrnila na Zemljo. Besede, ki jih je izrekla po pristanku na Zemlji, so vsekakor vredne naše pozornosti.

Že pred njo so astronavti poročali o izjemnih občutkih, ki so jih prevzeli, ko so se iz vesolja ozrli na Zemljo. Tako je bil na primer ameriški astronavt Rusty Schweickart leta 1969, le nekaj mesecev pred uspešnim pristankom Američanov na Luni, član posadke odprave Apollo 9. Med odpravo je moral zaradi manjšega popravila zapustiti vesoljsko plovilo. Prav med tem "vesoljskim sprehodom" je doživel izjemno izkušnjo, ki mu je spremenila življenje. (Več v prispevku Jezdeci na Zemlji.)

"Iz Lune izgleda Zemlja tako majhna in krhka ter tako izjemno majhna pika v tem vesolju, da jo lahko prekriješ s svojim palcem. Potem spoznaš, da je na tej piki, na tej modri in beli stvari, vse, kar nam kaj pomeni - vsa zgodovina, glasba, poezija, umetnost, smrt in rojstvo in ljubezen, solze, radost, igre, vse to je prav tam na tej majhni piki, ki jo lahko pokriješ s svojim palcem. In iz te perspektive spoznaš, da si za vedno spremenjen, da je tam nekaj novega, da odnos do Zemlje ni več, kakršen je bil prej," je dejal Rusty Schweickart.

Astronavtom in astronavtkam lahko verjamemo, da je pogled na Zemljo iz vesolja nekaj izjemnega. Takšna izkušnja spremeni pogled na življenje, sobivanje in sodelovanje z drugimi ljudmi, na naše prioritete in na našo skupno prihodnost. Vsi skupaj smo posadka planeta Zemlja, majhne pike v velikanskem vesolju.

Kaj pomeni biti član človeške posadke? Predvsem to, da smo vsi skupaj odgovorni za svojo rešilni čoln: planet Zemljo in celotno posadko, človeštvo. Mi pa se pogosto obnašamo, kot da bi želeli ta čoln potopiti, ga uničiti in s tem ogroziti vse, ki na njem plujejo.

Christina Koch je v resnici izrekla izjemno močne besede: rešilni čoln. Torej ne ladja z rešilnim čolnom, temveč samo rešilni čoln. Kako neumno bi se nam zdelo, če bi nekdo sredi oceana skušal potopiti rešilni čoln, v katerem pluje. A natanko to počnemo tudi sami.

Rusty Schweickart pa je dejal: "Pogledaš navzdol in si ne moreš predstavljati, koliko meja in ločnic si preletel, znova in znova, pa jih sploh ne vidiš. Potem priletiš nad območje Bližnjega vzhoda in pomisliš: tam spodaj se ljudje pobijajo zaradi neke namišljene črte, ki je od tu ne zaznaš in je ne moreš videti. Od tam, od koder gledaš, je vse ena sama celota. Zemlja je celota in tako lepa je. Zaželiš si, da bi v vsaki roki držal človeka, po enega z vsake strani različnih konfliktov, in jima rekel: ›Poglejta. Poglejta iz te perspektive. Poglejta tja dol. Kaj je zares pomembno?‹"

In res je: Zemlje in človeštva ne vidimo kot celote. Pobijamo se zaradi namišljenih črt, državnih meja, in namišljenih razlik med nami, čeprav smo si mnogo bolj podobni, kot pa se razlikujemo. Kopičimo bogastvo, ki bi moralo pripadati vsem. Ker smo boljši, pametnejši? Ali morda zato, ker smo postali bolj brutalni, brezobzirni in neusmiljeni.

Verjemimo astronavtom in astronavtkam ter poglejmo na Zemljo takšno, kakršna v resnici je: lepa, dragocena, celovita, bogata z dobrinami, naš skupni dom. In poglejmo na človeštvo takšno, kakršno v resnici je: ena družina, bratje in sestre, posadka planeta Zemlja.



Fotografija: Earthset, Christina Koch / NASA, Artemis II, 6. april 2026. Vir: NASA Image and Video Library / Wikimedia Commons.

Fotografija Earthset (Zemljin zahod) prikazuje Zemljo, ki navidezno zahaja za razbrazdano Lunino površje. Posnela jo je astronavtka Christina Koch 6. aprila 2026 med odpravo Artemis II, ko je posadka obletela Luno. Na sliki je del Zemlje v temi, vidni pa so tudi osvetljeni oblaki nad območjem Avstralije in Oceanije.

Človeštvo je ena družina

Planet Zemlja je skupni dom človeštva.
Kljub naši izjemni raznolikosti
smo vendarle bratje in sestre
velike človeške družine.

Planetarne dobrine so namenjene vsem ljudem.
Vsakdo mora biti deležen dobrin,
ki mu omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb
ter blaginjo njegove družine in skupnosti.

Medsebojna delitev dobrin je temeljno načelo
skupnega bivanja in naših medsebojnih odnosov,
saj nihče ne bi smel trpeti pomanjkanja v svetu,
kjer je dovolj dobrin za vsakogar.

Spoštovanje drugega, sodelovanje in 

medsebojna delitev dobrin so temelj miru in blaginje človeštva

ter zagotovilo naše skupne prihodnosti.

Človeštvo je ena družina,
ki si deli skupni dom
in njegove dobrine.

Solidarnost je trdnost

Zdi se, da je beseda solidarnost danes izgubila del svojega pomena. Mnogi jo povezujejo s preteklim sistemom, s socializmom, in zanjo v današnjem kapitalističnem svetu ne najdejo več prostora. Toda solidarnost ni vezana na določen družbeni sistem, temveč je del medčloveških odnosov, ki segajo daleč v pradavnino. Beseda solidarnost ima korenine v latinski besedi solidus, ki pomeni trden, cel in zanesljiv.

Beseda oziroma koren sol- pa izhaja iz praindoevropščine in nosi pomen celosti, trdnosti, varnosti. Iz istega korena izvirajo tudi besede, povezane z idejo nečesa, kar je celo, zdravo, varno in povezano v celoto, med njimi solid, solidity in solidarity. Zato pojem solidarnost v svojem globljem izvoru ne pomeni le medsebojne pomoči, temveč tudi povezanost, skupno odgovornost in zavest, da smo del iste celote. (Etymonline)

V besedi solidarnost se skriva še ena beseda: dar. To sicer ni povezano z etimološkim izvorom besede, vendar lahko solidarnost razumemo tudi kot dar, kot zmožnost, da nekaj podarimo, sprejmemo ali preprosto delimo z drugimi.

Kako izražamo solidarnost? V prvi vrsti jo lahko razumemo kot del ekonomskih odnosov med ljudmi. Damo ali podarimo tisto, česar sami nujno ne potrebujemo, da lahko bolje živijo tudi drugi. Ko pa se v stiski znajdemo mi, prejmemo podobno pomoč od drugih.

Tako delujemo v ožjih in širših družinah, tako delujemo tudi v lokalnih skupnostih. Če nekoga v vasi prizadene nesreča, mu sosedje priskočijo na pomoč. To je nekaj samoumevnega. Tudi v širši skupnosti radi pomagamo, celo tistim, ki jih sploh ne poznamo. Zbiramo denar, oblačila, hrano in druge potrebščine. To je solidarnost, ki utrjuje skupnost in jo dela trdnejšo (solidus).

Davki kot sistemska solidarnost

Vendar ljudje ne moremo živeti le od občasnih izrazov solidarnosti. Kaj pa dolgotrajno bolni, invalidi, brezposelni ali ljudje, ki se za daljši čas znajdejo v stiski? V takšnih primerih potrebujemo trajnejšo oziroma sistemsko solidarnost. Potrebujemo pokojninski sistem, zdravstveno varstvo in dolgotrajno oskrbo. Potrebujemo tudi šolstvo, ki omogoča družbeni razvoj. Poleg tega potrebujemo varnost, ki jo zagotavlja policija, ter infrastrukturo, kot so cestno, železniško in električno omrežje, pa še marsikaj drugega.

Za vse to pa moramo zagotoviti denar. Zato plačujemo davke in prispevke. S tem izražamo solidarnost, saj tako gradimo trdno in celovito družbeno skupnost. To je tudi izraz domoljubja in skrbi za skupno dobro, za družbo, v kateri lahko vsi ljudje živijo v blaginji. Trditve, da bi znižanje davkov samo po sebi pospešilo razvoj, so zavajajoče. Nižji davki pogosto pomenijo manj sredstev za skupne potrebe, s tem pa tudi več pomanjkanja, več negotovosti in več trpljenja.

Ekonomija delitve – globalna solidarnost

Narediti pa moramo še korak naprej. Ne le, da smo solidarni do svojih sodržavljanov, temveč tudi do drugih ljudi, s katerimi si delimo ta čudoviti planet. Solidarni moramo biti tudi na globalni ravni. Prav v tem smislu lahko globalno solidarnost razumemo kot ekonomijo delitve.

Papeževe besede ljubezni in modrosti

V času, ki ga zaznamujejo okrutni politični in ekonomski voditelji, ki jim ni nič sveto in jih ponazarjajo Trumpove besede: »Nocoj bo umrla celotna civilizacija, ki se ne bo nikoli vrnila« (Večer, 7. 4. 2026), delujejo besede papeža Leona XIV. naravnost blagodejno in dobesedno krepijo vero v človečnost.

»Mislim, da se evangelijskega sporočila ne sme zlorabljati, kot to počnejo nekateri. Še naprej odločno nasprotujem vojni, si prizadevam za mir, spodbujam dialog in multilateralizem z državami pri iskanju rešitev za probleme. Preveč ljudi danes trpi, preveč nedolžnih ljudi je bilo ubitih in verjamem, da se mora nekdo postaviti po robu in reči, da obstaja boljša pot.«

Te besede je papež izrekel na poti v Alžirijo, kjer je začel svoj obisk afriške celine. (Vatican News, 13. 4. 2026)

Če evangeljsko sporočilo razumemo zelo na splošno, je to sporočilo ljubezni, sočutja, miru, resnice, pravičnosti in bratstva med ljudmi. S temi besedami se lahko poistoveti vsakdo, ne glede na svoje prepričanje, saj predstavljajo temelj skupnega bivanja ljudi.

Prav to je papež poudaril na poti v Alžirijo in naprej po afriški celini, ko je govoril o poslanstvu potovanja: »In zato to potovanje resnično predstavlja dragoceno priložnost, da nadaljujemo z istim glasom, z istim sporočilom, ki ga želimo posredovati: spodbujanje miru, sprave, spoštovanja in obzirnosti do vseh ljudi.« (Vatican News, 13. 4. 2026)

Ob obisku velike mošeje Alžira, ki je največja mošeja na afriški celini je papež poudaril, da se lahko »naučimo vzajemno spoštovati, živeti v harmoniji in graditi svet miru«. (Vatikan News, 14. 4. 2026)

Papež je v Bamendi, glavnem mestu kamerunske Severovzhodne regije, ki jo zaznamujeta revščina in dolgotrajen konflikt, v katerem je od leta 2016 nasilje zahtevalo na tisoče življenj ter povzročilo približno 700.000 razseljenih ljudi, opozoril na delovanje gospodarjev vojne in tiranov.

»Gospodarji vojne se pretvarjajo, da ne vedo, da je za uničenje dovolj le trenutek, a pogosto celo življenje ni dovolj za obnovo. Zamižijo na eno oko pred dejstvom, da se na milijarde dolarjev porabi za ubijanje in uničevanje, vendar pa virov za zdravje, izobraževanje in obnovo ni mogoče nikjer najti. Tisti, ki vašo zemljo ropajo njenih virov, običajno velik del profita vlagajo v orožje in s tem ohranjajo neskončen krog destabilizacije in smrti. To je svet, obrnjen na glavo; to je izkoriščanje Božjega stvarstva, ki ga mora vsaka iskrena vest obsoditi in zavrniti.«

»Svet uničuje peščica tiranov, a skupaj ga drži množica bratov in sester, ki ga podpirajo!«

Nasproti tiranom in gospodarjem vojne stojimo mi: neizmerno človeštvo, ena družina, ki živi v istem skupnem domu.

»Poglejmo si v oči: mi smo to neizmerno ljudstvo! Mir ni nekaj, kar si moramo izmisliti: je nekaj, kar moramo sprejeti tako, da sprejmemo svojega bližnjega kot brata ali sestro. Bratov in sester si ne izbiramo: preprosto moramo sprejeti drug drugega! Smo ena družina, ki živi v istem domu, na tem čudovitem planetu, za katerega so starodavne kulture skrbele že tisočletja.« (Vatican News, 16. 4. 2026)

V pridigi pri maši v Douali, gospodarskem središču Kameruna, je papež opozoril na hudo revščino in lakoto, ki danes pestita stotine milijonov ljudi po svetu.

»Ob pogledu na to nesorazmernost nas Jezus danes sprašuje, tako kot je tedaj vprašal učence: kako boste rešili ta problem? Poglejte, koliko lačnih ljudi, utrujenih zaradi napora. Kaj boste storili?« (Vatican News, 17. 4. 2026)

Kako bomo rešili probleme sveta, kaj bomo storili? Bomo svet prepustili gospodarjem vojne in tiranom? Ti so povsod, eni manjši, drugi večji. Nasproti njim stojimo mi: neizmerno človeštvo, bratje in sestre, pripadniki ene same družine, ki živi v istem skupnem domu, na tem prečudovitem planetu. Naučiti se moramo vzajemnega spoštovanja, živeti v harmoniji in graditi svet miru. Resnično bi morali prisluhniti papeževim besedam ljubezni in modrosti.

Slika: By Edgar Beltrán, The Pillar, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=165153532

Smo se pripravljeni učiti?

Zdi se, kot da tonemo iz krize v krizo. Komaj pogasimo en požar oziroma eno krizo, že izbruhne nov ali celo več novih. Krize so sicer lahko tudi zunanje in neodvisne od ravnanja človeštva, na primer potres, vendar danes veliko večino kriz povzroča človek sam. Živimo v vzročno-posledičnem svetu. Če se ves čas ukvarjamo le s posledicami, ne naredimo veliko, če pa se lotimo vzrokov, lahko preprečimo nezaželene posledice. Kdaj se zares nečesa naučimo? Takrat, ko prepoznamo resnične vzroke kriz in na podlagi tega spoznanja oblikujemo ustrezne ukrepe.

Podnebne spremembe, migracije, družbeni in verski konflikti ter ekonomske težave, kot so inflacija, pomanjkanje delovnih mest, visoka zadolženost in drugo, niso vzroki naših težav, temveč njihove posledice. Posledice česa?

Temeljni vzrok večine največjih kriz današnjega časa tiči na področju človeške družbe, ki ga imenujemo ekonomija. To je področje, ki je odgovorno za zadovoljevanje človekovih potreb in v širšem smislu za družbeno ter občečloveško blaginjo.

Ne gre za to, kako poimenujemo današnji ekonomski sistem, ali kot kapitalističen, neoliberalen, kolonialistični, potrošniški ali kakorkoli drugače, bistveno je, da razumemo, kako deluje. V temelju tega sistema je tekmovanje. Tekmovanje vseh proti vsem: tekmovanje za naravne in družbene vire, za dobrine, za trge, za potrošnike, za bogastvo, kapital in moč.

To tekmovanje poteka med 195 uradno priznanimi državami sveta, med milijoni podjetij in med več kot osmimi milijardami ljudi, ki živijo na planetu z omejenimi naravnimi viri. Rezultat takšnega tekmovanja so strahovita globalna neenakost, peščica izjemno bogatih in množica zelo revnih, uničevanje okolja, nezaželene migracije, družbeni konflikti ter vojne.

Ekonomisti pravijo, da je tekmovanje osnova razvoja in uporabljajo predvsem besedo konkurenčnost. A konkurenčnost v osnovi pomeni nekaj drugega. Beseda konkurenčnost izhaja iz latinskega glagola concurrere, sestavljenega iz con- »skupaj« in currere »teči«, zato njen prvotni pomen ni bil boj ali izrivanje, temveč sočasno gibanje več akterjev proti istemu cilju. Šele pozneje se je iz tega razvilo današnje razumevanje konkurenčnosti kot tekmovanja, merjenja moči in prizadevanja za prednost pred drugimi.

Biti konkurenčen v svojem bistvu pomeni poiskati boljšo rešitev za človeške probleme, takšno, ki je v korist vseh, ne pa prisvajati si ideje, ljudi in vire zgolj za lastno korist.

 

Ekonomija sodelovanja in medsebojne delitve dobrin

Če torej razumemo, da je tekmovanje temelj današnjega ekonomskega sistema in da se prek njega preliva tudi na politični sistem ter družbo kot celoto, saj smo vsi tako ali drugače del ekonomskega sistema, kot proizvajalci, zaposleni, potrošniki in uporabniki, se moramo vprašati, kaj se iz tega lahko naučimo. Predvsem to, da tako ne moremo več naprej. Na tak način bomo namreč kmalu uničili planet.

Na tako obljudenem in izčrpanem planetu je edino logično, da blaginjo ljudi in okolja dosegamo s sodelovanjem ter medsebojno delitvijo virov in dobrin. To ni le logično, temveč tudi pravično, sočutno in – človeško.

Staro ali novo

Današnji čas je resnično težko razumeti. Zdi se, kot da nas razdvaja na vseh področjih: v politiki, ekonomiji in družbi nasploh. V bistvu pa gre za zahteven prehod. Stari odnosi, ki temeljijo na moči, prevladi, delitvah, sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepu, se nikakor nočejo posloviti in so še vedno trdno vgrajeni v naše temeljne institucije, zlasti ekonomske. Novi odnosi, ki temeljijo na sodelovanju, enakopravnosti in medsebojni delitvi dobrin, pa si le počasi utirajo pot v miselnost ljudi, kaj šele v naše institucije.

Danes lahko stare odnose v njihovi najbolj izraziti obliki, tako v politiki kot v ekonomiji, vidimo v ravnanju ameriškega predsednika Trumpa in izraelskega premierja Netanjahuja. Gre za skrajno obliko sebičnosti, prevlade, pohlepa in vsega, kar je značilno za politično-ekonomske odnose stare dobe. S tem mislimo odnose, ki so prevladovali v sužnjelastniških, fevdalnih, kolonialističnih in sodobnih kapitalističnih družbah, pogosto pa gre za njihov preplet.

V politiki se to kaže kot nasilno preoblikovanje lastne države in drugih držav, bodisi s političnimi bodisi s policijsko-vojaškimi sredstvi. V ekonomskem smislu pa gre za izkoriščanje šibkejših skupin, držav in okolja ter za oblikovanje ukrepov v korist bogatih in na škodo revnih. Vse to je danes prisotno v skoraj vseh državah sveta, še posebej pa v najmočnejših.

 

Politika – sodelovanje

V kompleksnem svetu, v katerem živi več kot osem milijard ljudi in v katerem se prepletajo številne religije, politični sistemi, kulture, jeziki, rase, skupine in narodi, je pot naprej mogoča le prek sodelovanja.

Kaj je sodelovanje? Pomeni delovati skupaj za skupno dobro. Pomeni iskati rešitve, ki ne koristijo le eni skupini, narodu ali zvezi, temveč upoštevajo dobro vseh. Takšno razumevanje politike je danes nujno, saj svet postaja vse bolj povezan, soodvisen in ranljiv, politično, ekonomsko in okoljsko. Nobena država, ne glede na svojo moč, ne more sama reševati skupnih izzivov človeštva, kot so vojne, revščina, podnebne spremembe, migracije in ekonomska nestabilnost.

Kljub temu danes še vedno razmišljamo izrazito polarno: levo in desno, belo in črno, demokratsko in republikansko, naši in vaši. Med temi poli nenehno poteka boj za prevlado. Ta način mišljenja smo tako ponotranjili, da pogosto ne vidimo več človeka, temveč le še nasprotnika.

Toda prihodnosti ni mogoče graditi na prevladi ene strani nad drugo. Takšna politika pripada staremu svetu. Nova politika bo morala temeljiti na dialogu, medsebojnem spoštovanju, vključevanju in pripravljenosti za skupno delovanje. Sodelovanje ni znamenje šibkosti, temveč politične zrelosti. Je sposobnost, da presežemo delitve in prepoznamo, da smo kljub razlikam del iste človeške skupnosti.

Sodelovanje je temelj miru in blaginje.

 

Ekonomija – medsebojna delitev dobrin

Na ekonomskem področju je temelj sodelovanja medsebojna delitev dobrin, ki se lahko izraža kot ekonomija delitve. To pomeni, da si dobrine ne delimo le znotraj posameznih držav, temveč tudi v okviru globalne skupnosti, tako da lahko vsak človek na tem planetu živi v materialni blaginji, torej zadovoljuje svoje osnovne potrebe ter se kot človeško bitje razvija z možnostjo izobraževanja, dostopa do kulture, prostega časa in podobnega.

Današnja ekonomija je v temelju vojna za naravne in družbene vire. V tej vojni zmagujejo najbogatejši, najrazvitejši in najbrutalnejši, medtem ko revni in manj razviti životarijo ali celo umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Ta neusmiljeni boj za vire hkrati močno obremenjuje tudi okolje.

Ekonomija delitve pomeni, da se ključni viri, kot so pitna voda, osnovna živila, zdravila in energenti itd., delijo na podlagi medsebojnega dogovora. To hkrati pomeni, da bomo še naprej imeli banke, podjetja in trgovine, vendar bodo ti delovali na osnovi pravičnejših in enakopravnejših odnosov, katerih cilj bo zadovoljevanje potreb vseh ljudi.

 

Družba – enost človeštva

Pomembno je, da vsak izmed nas in družba kot celota začnemo razmišljati na nov način: navkljub vsem političnim, rasnim, religioznim, ekonomskim, kulturnim in jezikovnim razlikam smo pripadniki ene velike družine – človeštva. Ko bomo to resnično sprejeli, bosta sodelovanje in medsebojna delitev dobrin postala nekaj povsem vsakdanjega in samoumevnega.

Velika noč niso le pirhi

Žal so veliki prazniki vse bolj le še forma, medtem ko je njihova vsebina v veliki meri izpuhtela. Velika noč je praznik prehoda iz smrti v življenje, iz teme v svetlobo, iz strahu v upanje. Njena simbolika je  zelo bogata in sega tako v krščansko izročilo kot tudi v širše predstave o prenovi, pomladi in novem začetku.

V krščanskem pomenu velika noč predvsem pomeni Kristusovo vstajenje. Predstavlja vero v življenje, ki se ne konča s smrtjo. A pustimo ob strani religiozno simboliko in se ozrimo na širši, zunanji vidik tega praznika, ki simbolizira življenje, to pa pomeni blaginjo, mir in čisto okolje.

Toda kaj to danes sploh pomeni? Kako razumeti praznik življenja v svetu, kjer skoraj 800 milijonov ljudi trpi lakoto in kjer več kot polovica človeštva živi v revščini in pomanjkanju? Kako naj obeležujemo praznik življenja v svetu, kjer najmočnejša država, ki se pri tem celo sklicuje na krščanskega boga, neusmiljeno bombardira drugo državo, ubija otroke in zdravstvene delavce, uničuje elektrarne, vodne vire in okolje nasploh?

To ni pot v svetlobo in življenje, temveč v smrt in trpljenje. To ni velika noč. 

Danes bomo veliko noč najbolje praznovali tako, da bomo dali prednost življenju pred smrtjo. A to moramo storiti v vsakdanjem življenju. Najprej pomagajmo našim bratom in sestram po vsem svetu, ne glede na vero, raso ali prepričanje, ter jim zagotovimo, da bodo lahko nemoteno zadovoljevali svoje osnovne potrebe, živeli v miru in zdravem okolju.

Nič ni narobe, če veliko noč praznujemo za obloženo mizo, vendar moramo biti hkrati zmožni pomagati drugim in z njimi deliti dobrine tega sveta. To je pravo sporočilo velike noči. Ljubezen premaga zlo, svetloba premaga temo, vendar so za to potrebna naša dejanja.

Epska ekonomska kriza

Ko so Američani sprožili vojno proti Iranu, so jo poimenovali Epski bes, Izraelci pa Rjoveči lev. Toda ta nezakonita, brutalna, nesmiselna in brezciljna vojna se sprevrača v nekaj drugega: v epsko ekonomsko krizo.

Začetek krize se najprej kaže v rasti cen in motnjah pri dobavi goriv. O teh težavah poročajo iz Egipta, Filipinov, Indonezije, Južne Afrike, Etiopije in drugih držav. Tudi EU države poziva k pravočasnim pripravam na dolgotrajnejše motnje na energetskih trgih.

Ekonomisti opozarjajo, da se bo sedanja kriza najprej poglabljala prek dražje energije, višje inflacije in motenj v dobavnih verigah, nato pa bi se lahko prelila še v počasnejšo gospodarsko rast, večji pritisk na gospodinjstva in dražjo industrijsko proizvodnjo. Če se bo vojna nadaljevala in bodo motnje na energetskih trgih trajale, se lahko sedanji energetski šok razvije v tako imenovano stagflacijsko krizo, v kateri se združujeta visoka inflacija in šibka gospodarska rast.

Podražitve hrane so lahko naslednja velika faza te krize. Dražja energija namreč ne podraži le goriva, temveč tudi prevoz in predelavo hrane, medtem ko motnje pri dobavi gnojil dodatno povečujejo stroške kmetijske pridelave. Zato ekonomisti in mednarodne organizacije opozarjajo, da se lahko sedanji energetski šok prelije tudi v dražja osnovna živila, zlasti v državah, ki so močno odvisne od uvoza energije, gnojil ali hrane.

Najrevnejše države bodo to krizo plačale najdražje. Najprej jih bo prizadelo dražje gorivo, nato dražji prevoz, elektrika in gnojila, kmalu zatem pa še hrana. Ker imajo malo rezerv, visoke dolgove in močno odvisnost od uvoza, bodo šok težje blažile s subvencijami ali socialnimi ukrepi. Zato se lahko energetska kriza v teh državah hitro spremeni v prehransko, socialno in humanitarno krizo.

Obstajajo že resna opozorila, da bi se sedanja vojna lahko prelila tudi v nov migracijski val. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) poroča o milijonih začasno razseljenih v Iranu in skupaj z drugimi agencijami pripravlja načrte za morebitne begunske prihode v sosednje države, medtem ko Mednarodna organizacija za migracije (IOM) že beleži močno povečane čezmejne premike. Če se bo kriza podaljšala in se bo hkrati poglobila še draginja hrane in energije, se lahko najprej poveča notranja razseljenost, nato beg v sosednje države, zatem pa tudi širši migracijski pritisk proti Evropi.

Tudi bogatejše države bodo to krizo hitro občutile, nekatere pa jo že občutijo. V Sloveniji smo že izkusili, kaj pomeni pomanjkanje goriva, čeprav je šlo takrat predvsem za predvolilno nagajanje. Prav zato si ni težko predstavljati, kako hitro in kako močno lahko takšna kriza prizadene vsakdanje življenje, ko ne gre več le za politične igre, temveč za resne motnje v svetovni oskrbi z energenti.

Ali bo ekonomska kriza ali ne, ni več vprašanje. Vprašanje je, kako huda bo in kako se bomo nanjo odzvali. Ko bomo razmišljali o rešitvah, moramo v središče postaviti osnovne človekove potrebe. Okoli njih moramo vzpostaviti prenovljen ekonomski sistem, ki ga lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Viri

• Philippines suspends spot power sales as Iran war sends prices soaring (Reuters)
• Indonesia to limit fuel sales to counter Iran war impact (Reuters)
• South Africa announces one-month fuel levy cut to limit pump price hikes (Reuters)
• Oil shortage brings curbs for drivers and commuters (Reuters)
• EU tells members to prepare for 'prolonged disruption' to energy markets from Iran war (Reuters)
• Iran war shock drives steepest hike yet in oil price forecasts (Reuters)
• Euro zone inflation surges past ECB target on oil shock (Reuters)
• German institutes cut 2026, 2027 growth forecasts, raise inflation outlook, sources say (Reuters)
• EU tells members to prepare for 'prolonged disruption' to energy markets from Iran war (Reuters)
• War in Iran threatens fresh food-price shock across developing world (Reuters)
• The war in Iran sparks a global fertilizer shortage and threatens food prices (AP News)
• UN moves to create mechanism to safeguard Hormuz trade in face of Iran war (Reuters)
• How the War in the Middle East Is Affecting Energy, Trade, and Finance (IMF)
• Why the Middle East conflict threatens record levels of hunger (World Food Programme)
• WFP projects food insecurity could reach record levels as a result of Middle East escalation (World Food Programme)
• Up to 3.2 million Iranians temporarily displaced in Iran as conflict intensifies (UNHCR)
• UN needs more funds to help people displaced by Mideast war, refugee chief says (Reuters)

Towards the Sharing Economy

War always causes terrible suffering. It results in enormous numbers of people being killed, wounded, or permanently disabled, destroys homes and infrastructure, pollutes the environment, fuels hatred among peoples, and leaves psychological consequences that extend far beyond the end of the conflicts themselves. In truth, no one can accurately calculate all the direct and indirect costs and consequences of war. The current conflict, unlawfully launched by the United States and Israel against Iran, is already causing social and economic repercussions that will crash like a tsunami into every corner of the world.

The World Food Programme has already warned that a continuation of the war would push an additional 45 million people towards hunger. The cost of transporting humanitarian aid has already risen by 18%, while fuel and fertiliser supply routes have also been disrupted, with roughly a quarter of the world’s fertiliser supply passing through the Strait of Hormuz. (Share The World’s Resources)

This war will not only bring greater poverty, hunger, and new economic crises, but could also break the economic system as we know it. Rising fuel prices and queues at petrol stations are only the first signs. Food production is already becoming more expensive, even though this is not yet fully visible on shop shelves.

Trump, who alone still has the power to stop this war, sees only the interests of the United States – a country safely distant from these war zones. Yet every day of war is a step closer to the collapse of the global economy. People may blame oil companies, the government, or anyone else, but the main culprit is U.S. President Trump, who, under Netanyahu’s destructive influence, launched this war and stubbornly persists in it, even though there is no winner in this war, and there will be none.

It is the economic system that will be defeated. But what does that really mean? Poverty, hunger, long queues at petrol stations and in shops, social unrest, migration, and much more besides. It sounds bleak. And it is bleak.

Anyone who believes that the existing economic system can simply be “put back together again” is mistaken. Perhaps that is still possible at this moment. But with each additional day of war, it will become more difficult. The system is now so globally interconnected that war affects everything everywhere: it is already causing disruptions and delays, breaking supply chains, interrupting travel and trade routes, and destroying jobs.

If we want to restore global stability and prevent further disintegration, we will have to begin in an entirely different way, on new foundations. On the foundations of cooperation and the sharing of resources. That is the sharing economy.

K ekonomiji delitve

Vojna vselej povzroča strašno trpljenje. Prinaša ogromno število ubitih, ranjenih in trajno pohabljenih, uničene domove in infrastrukturo, onesnaženo okolje, sovraštvo med ljudmi ter psihološke posledice, ki segajo daleč onkraj konca samih konfliktov. Nihče pravzaprav ne more natančno izračunati vseh neposrednih in posrednih stroškov ter posledic vojne. Tudi sedanji konflikt, ki sta ga nezakonito sprožila ZDA in Izrael proti Iranu, že povzroča družbene in ekonomske posledice, ki bodo kakor cunami pljusknile v vsak kotiček sveta.

Svetovni program za hrano že opozarja, da bi nadaljevanje vojne še dodatnih 45 milijonov ljudi pahnilo v lakoto. Stroški prevoza humanitarne pomoči so se že povečali za 18 %, motene pa so tudi dobavne poti za gorivo in gnojila, pri čemer skozi Hormuško ožino poteka približno četrtina svetovne oskrbe z gnojili. (Share the Worlds Resources)

Ta vojna ne bo povzročila le večje revščine, lakote in novih ekonomskih kriz, temveč lahko zlomi tudi ekonomski sistem, kakršnega poznamo. Podražitve goriv in vrste na bencinskih črpalkah so le prve lastovke. Draži se že tudi proizvodnja hrane, čeprav se to ta hip na trgovskih policah še ne odraža.

Nespametni Trump, ki edini še lahko ustavi to vojno, vidi le interese ZDA, države, ki je od teh konfliktov vselej varno oddaljena. Vendar je vsak dan vojne korak bliže zlomu globalne ekonomije. Ljudje se lahko jezijo na naftne družbe, na vlado ali na kogar koli drugega, vendar je glavni krivec ameriški predsednik Trump, ki je pod vplivom mračnega Netanjahuja sprožil vojno in pri njej trmasto vztraja, čeprav v njej ni zmagovalca in ga tudi ne bo.

Poražen bo ekonomski sistem. Toda kaj to v resnici pomeni? Revščino, lakoto, dolge vrste na bencinskih črpalkah in v trgovinah, družbene nemire, migracije in še marsikaj drugega. Zveni mračno. In tudi je mračno.

Kdor misli, da bo mogoče obstoječi ekonomski sistem ponovno »sestaviti«, se moti. Morda je to ta hip še mogoče. Toda z vsakim nadaljnjim dnem vojne bo to težje. Sistem je namreč tako globalno prepleten, da vojna učinkuje povsod: že zdaj povzroča motnje in zastoje, razbija dobavne verige, prekinja turistične in poslovne poti ter uničuje delovna mesta.

Če bomo želeli znova vzpostaviti globalno stabilnost in preprečiti nadaljnji razkroj, bomo morali začeti povsem drugače, na novih temeljih. Na temeljih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. To je ekonomija delitve.