V neoliberalizmu smo vsi migranti

V sredo, 16. septembra 2026, ob 17. uri, bo na Trgu republike pred Državnim zborom v Ljubljani shod proti izgonu delavskih družin. Organizirata ga Delavska svetovalnica in Ambasada Rog, ki opozarjata na posledice predlaganih sprememb Zakona o tujcih za tuje delavce in njihove družine.

Predlog novele ZTuj-2J med drugim predvideva podvojitev zahtevanega dohodkovnega praga, podaljšanje čakanja na združitev družine z enega na tri leta ter strožje pogoje glede znanja slovenskega jezika.

Po izračunih Delavske svetovalnice in Ambasade Rog bi morala štiričlanska družina za začasno prebivanje izkazovati približno 2.791 evrov mesečnih prihodkov, za stalno prebivanje pa kar 4.060 evrov. Organizatorji opozarjajo, da bi takšni pogoji številnim delavskim družinam močno otežili skupno življenje v Sloveniji.

 
Neoliberalizem proti ljudem

Na prvi pogled se zdi, da se večine prebivalcev to ne tiče neposredno. Navsezadnje gre za tujce. A v resnici stvari niso tako preproste. Poglejmo si širšo sliko.

V neoliberalizmu, ki je danes prevladujoč ekonomski model, je človek vse bolj obravnavan predvsem kot delovna sila, ki jo lastniki kapitala potrebujejo za ustvarjanje dobička. Razlike med delavci so predvsem v stopnji njihove zaščite – ta pa je v veliki meri dediščina preteklih – pogosto krvavih – bojev, v katerih so si delavci izborili številne socialne, državljanske in delavske pravice.

Toda krog ljudi, ki lahko v polni meri uživajo te pravice in tudi širše državljanske pravice, se vse bolj oži. Najprej so na udaru tisti, ki imajo najmanj politične moči in najšibkejši pravni položaj: tuji delavci, migranti, prekarni delavci, revni in drugi ranljivi deli prebivalstva.

Pri tem ima pomembno vlogo politika. Čeprav je neoliberalni logiki v dobršni meri podrejen tudi levi politični pol, jo praviloma odločneje zagovarja desnica, ki pogosto daje prednost interesom kapitala, konkurenčnosti in trga pred socialno varnostjo ter pravicami ljudi.

Ena od pogostih političnih metod je preusmerjanje pozornosti: spodbujanje predsodkov in konfliktov med različnimi skupinami prebivalstva, na primer med »domačimi« in »tujimi« delavci, ali odpiranje kulturnih in identitetnih vprašanj, kot so splav, opredelitev družine ter vedno znova obujene zgodovinske delitve iz časa druge svetovne vojne ali osamosvojitve.

Pozornost in energija ljudi se tako usmerjata v medsebojne spore, medtem ko se lahko v ozadju neopaženo krčijo delavske, socialne in druge pravice ter povečuje moč kapitala.

V neoliberalizmu smo vsi migranti

Migrant je človek, ki zaradi dela, življenjskih razmer ali drugih razlogov zapusti kraj svojega bivanja in se preseli drugam. Danes je migrant morda najbolj očiten primer človeka, katerega življenje je najbolj podrejeno neusmiljenim zahtevam trga dela. Toda mar ne postajamo na neki način migranti vsi?

Selimo se tja, kjer je delo, sprejemamo začasne pogodbe ter menjamo poklice in kraje bivanja. Mladi odhajajo v tujino, ker doma težko pridejo do stanovanja ali spodobno plačane zaposlitve, številni delavci pa živijo v stalni negotovosti.

Neoliberalni ideal delavca je človek brez korenin: mobilen, fleksibilen oziroma prilagodljiv, dosegljiv in pripravljen iti tja, kjer ga potrebuje kapital. Za čim nižje plačilo, seveda. Družina, prosti čas, solidarnost in pripadnost skupnosti tako hitro postanejo ovire za »fleksibilnost trga dela«.

Tujim delavcem je mogoče najlažje vsiliti takšen položaj. Toda če družba takšne razmere sprejme kot normalne, se lahko postopoma razširijo na vse.

Zato pravice tujih delavcev niso v nasprotju s pravicami domačih delavcev. Nasprotno: bolj ko je mogoče izkoriščati tuje delavce, večji je pritisk na plače, delovne pogoje in socialne pravice vseh.

Če torej sprejmemo, da so za eno skupino ljudi normalni negotovost, slabe nastanitve in popolna odvisnost od delodajalca, smo bliže temu, da takšne razmere postanejo sprejemljive tudi za druge.

Zato solidarnost s tujimi delavci ni dobrodelnost, temveč resnična solidarnost med delavci.

Podprimo torej pravice tujih delavcev. S tem ne branimo le njihovih pravic, ampak tudi pravice drugih skupin – in navsezadnje tudi svoje.


Shod
Sreda, 16. september 2026, ob 17. uri
Trg republike, Ljubljana – pred Državnim zborom
Več informacij o shodu in poziv organizatorjev

Viri:
eUprava – predlog novele Zakona o tujcih ZTuj-2J
Dnevnik – Zakon o tujcih: plačaj, opravi izpit in čakaj
PISRS – veljavni Zakon o tujcih
Poziv proti izgonu delavskih družin

Slika: ustvarjena z UI

Mir in blaginja na Zemlji

Ko poslušamo politike, še posebej v predvolilnem času, skoraj vsi poudarjajo pomen blaginje ljudi – ne glede na svojo politično usmeritev ali ideologijo. Prav tako pogosto govorijo o miru. Vendar ga skušajo zagotavljali predvsem z »obrambo«, ki pa se v praksi enači z oboroževanjem, ne pa z diplomacijo, sodelovanjem in odpravljanjem vzrokov konfliktov.

Toda obsežno oboroževanje že samo po sebi, tudi če orožje nikoli ni uporabljeno, spodkopava blaginjo ljudi. Za nakup, razvoj in vzdrževanje orožja so namreč potrebna ogromna finančna sredstva ter naravni, tehnološki in človeški viri, ki bi jih lahko namenili zdravstvu, izobraževanju, stanovanjem, socialni varnosti, odpravljanju revščine in drugim področjem, ki neposredno izboljšujejo življenje ljudi.

Tako se znajdemo pred očitnim paradoksom: želimo si blaginje, hkrati pa jo spodkopavamo z enormnimi vlaganji v oborožitev. Če je nato vsaj del tega orožja tudi dejansko uporabljen, so posledice še mnogo hujše. Uničenje, izguba življenj, migracije, revščina ter razdejanje infrastrukture in okolja ne prizadenejo le ljudi na območjih neposrednih konfliktov, temveč imajo ekonomske, socialne in politične posledice tudi drugod po svetu.

Za proizvodnjo orožja in njegovo uporabo se porabljajo izjemne količine naravnih virov, denarja, energije, znanja in človeškega dela. Vse to so viri, ki bi lahko bili uporabljeni za izboljšanje življenja ljudi in reševanje skupnih problemov človeštva.

Vemo tudi, da takšen sistem nekaterim prinaša izjemne dobičke. Skoraj odveč pa je poudarjati, koliko ljudi zaradi njega trpi – bodisi zato, ker so neposredno žrtve vojn in nasilja, bodisi zato, ker so prikrajšani za sredstva in vire, ki bi lahko služili njihovi blaginji.

Mir in blaginja nista ločena cilja. Resnična in trajna blaginja je mogoča le v miru, trajen mir pa težko gradimo na nenehnem oboroževanju in pripravljanju na nove vojne.

Obstaja rešitev iz tega začaranega kroga?

Vselej. Vendar zahteva drugačen pogled oziroma drugačno perspektivo. Naravne, finančne in človeške vire moramo »zaposliti« za resnično blaginjo ljudi – ne le nekaterih, temveč vseh. Kako lahko to dosežemo? Z bolj pravično delitvijo teh virov in dobrin!

To je prvi korak k blaginji, hkrati pa tudi pomemben korak k miru. Blaginja namreč krepi občutek varnosti, zmanjšuje stiske in ustvarja več zaupanja med ljudmi, skupnostmi in narodi. Prav zaupanje pa je eden ključnih pogojev za trajen mir.

Zato lahko rečemo, da je blaginja predpogoj miru. Pot do večje blaginje in miru pa vodi prek pravičnejše medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomije delitve.

To je prava formula prihodnosti: ne nenehno oboroževanje, stopnjevanje konfliktov in podpora agresivnim politikam, temveč sodelovanje, pravičnejša porazdelitev virov ter zagotavljanje osnovnih dobrin za vse ljudi.

Ekonomija delitve je zato pot k blaginji človeštva in miru na Zemlji.

273 milijonov otrok in mladih ne obiskuje šole

Danes je prvi šolski dan, ki je vselej nekaj posebnega, še zlasti za tiste, ki prvič prestopajo šolski prag. Letos bodo slovenski prvošolci ob začetku šolskega leta prejeli tudi izvod Ustave Republike Slovenije in slovensko zastavico, dijaki prvih letnikov srednjih šol pa izvod ustave.

Pustimo ob strani vprašanje, koliko lahko prvošolci tako zahtevno besedilo sploh razumejo oziroma, da ga še prebrati večinoma ne zmorejo. Morda bi bilo pomembneje, da bi ustavo dobro poznali in spoštovali predvsem odrasli, še zlasti tisti, ki sprejemajo politične odločitve. Ob njej pa je treba dobro poznati tudi Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki med univerzalnimi temeljnimi pravicami posebej izpostavlja pravico do izobraževanja.

26. člen Splošne deklaracije človekovih pravic določa, da ima vsakdo pravico do izobraževanja, da mora biti izobraževanje vsaj na osnovni stopnji brezplačno in da mora biti osnovno izobraževanje obvezno.

Toda resničnost je precej drugačna. Po najnovejših podatkih Unescovega poročila Global Education Monitoring Report 2026 je bilo leta 2024 po svetu kar 273 milijonov otrok in mladih šolske starosti zunaj šolskega sistema – približno vsak šesti.

Število otrok in mladih, ki ne obiskujejo šole, se povečuje že sedmo leto zapored. Med pomembnimi vzroki UNESCO izpostavlja rast prebivalstva, krize, oborožene konflikte ter zmanjševanje sredstev za izobraževanje. Še posebej ranljivi so otroci, ki živijo na konfliktnih območjih.

Morda se nam zdi, da otroci, ki nekje daleč ne morejo obiskovati šole, niso naš problem. Toda svet je danes tesno povezan in prepleten. Kjer ljudem niso zagotovljene temeljne pravice, se povečujejo revščina, negotovost, konflikti in razseljevanje ter migracije. 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic govori o pravici do življenjske ravni, ki vsem omogoča zdravje in blaginjo – med drugim do hrane, obleke, bivališča, zdravstvene oskrbe in socialnih storitev.

Zato dolgoročnih posledic revščine, vojn in razseljevanja ni mogoče reševati zgolj z represijo in zapiranjem meja. Veliko pomembneje je ustvarjati razmere, v katerih lahko ljudje živijo varno in dostojno – z dostopom do hrane, zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih osnovnih dobrin. Tako bo manj tveganih prečkanj Sredozemlja, kriz, kakršna je bila nedavna v Ceuti, ter histeričnih odzivov skrajnih gibanj in politikov.

Ob začetku novega šolskega leta zaželimo vsem otrokom veliko novega znanja, prijetnih doživetij in dobrih odnosov. Šola je eno najlepših obdobij življenja. Potrudimo se, da bi jo lahko obiskovali vsi – prav vsi otroci in mladi sveta.


Viri:

UNESCO – More children out of school for the 7th year in a row
UNESCO – Global Education Monitoring Report
ZN – Splošna deklaracija človekovih pravic
GOV.SI – Ustava za prvošolce in dijake prvih letnikov

Slika je ustvarjena z umetno inteligenco.

Kako lahko gledate te ljudi umirati

»Po vsem svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo niti najosnovnejšega za preživetje; prepolna so jih mesta mnogih najrevnejših držav sveta. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?«
(Maitreja, sporočilo št. 11, 5. januar 1978) 

Po najnovejših ocenah Združenih narodov je leta 2025 lakoto izkusilo približno 645 milijonov ljudi, kar predstavlja 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Čeprav se je stanje na globalni ravni nekoliko izboljšalo, lakota še naprej narašča v velikem delu Afrike in zahodne Azije. (FAOHome)

Še širšo sliko pokaže podatek, da je bilo leta 2025 približno 2,1 milijarde ljudi, oziroma več kot četrtina svetovnega prebivalstva, zmerno ali hudo prehransko ogroženih. To pomeni, da niso imeli rednega dostopa do zadostne, varne in hranljive hrane. (FAOHome)

Ti podatki so še toliko težje razumljivi, ker svet že danes proizvede dovolj hrane za vse ljudi. Pogosto navajana raziskava, objavljena v reviji Journal of Sustainable Agriculture, je celo ocenila, da svetovno kmetijstvo proizvede dovolj hrane za približno deset milijard ljudi. Problem torej ni zgolj v količini hrane, temveč predvsem v dostopu do nje, revščini in neenakosti ter v velikih količinah hrane, ki se izgubijo ali zavržejo.

Podobno pretresljivi so podatki o pitni vodi in sanitarnih razmerah. Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in UNICEF-a za leto 2024:

• 2,1 milijarde ljudi oziroma približno vsak četrti Zemljan nima dostopa do varno upravljane pitne vode;
• 3,4 milijarde ljudi nima ustrezno urejenih sanitarnih storitev;
• 1,7 milijarde ljudi doma nima niti osnovnih pogojev za higieno.

Med ljudmi brez varne pitne vode jih kar 106 milijonov še vedno pije neposredno iz neobdelanih površinskih vodnih virov. (Svetovna zdravstvena organizacija)

V svetu, kjer obstaja dovolj osnovnih dobrin za zadovoljitev potreb vseh ljudi, dejstvo, da milijarde nimajo zanesljivega dostopa do hrane, čiste vode in sanitarij, predstavlja globok družbeni, politični in moralni neuspeh. V tem smislu lahko razumemo, zakaj Maitreja govori o zločinu.

Pravica do hrane in vode

Dostop do hrane ni dobrodelnost, temveč človekova pravica. Že 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948 vsakomur priznava pravico do življenjske ravni, ki zagotavlja zdravje in blaginjo njega in njegove družine, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.

Še pomembnejši s pravnega vidika je Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sprejet leta 1966. Njegov 11. člen priznava pravico vsakogar do ustrezne življenjske ravni in temeljno pravico do svobode pred lakoto. Države se v njem zavezujejo tudi k mednarodnemu sodelovanju, da bi zagotovile pravično razdelitev svetovnih zalog hrane glede na potrebe.

Prav ta določba je izjemno pomembna z vidika ekonomije delitve. Priznava namreč, da lakote ni mogoče odpraviti samo z ukrepi posameznih držav, temveč sta potrebna mednarodno sodelovanje in pravičnejša delitev razpoložljivih dobrin glede na potrebe ljudi.

Pakt danes pravno zavezuje 173 držav. (ohchr.org)

Tudi voda je človekova pravica. Odbor ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice jo opredeljuje kot pravico vsakogar do zadostne, varne, sprejemljive, fizično dostopne in cenovno dosegljive vode za osebno in gospodinjsko uporabo. Generalna skupščina Združenih narodov pa je 28. julija 2010 izrecno priznala pravico do varne in čiste pitne vode ter sanitarij kot človekovo pravico, ki je bistvena za polno uživanje življenja in vseh drugih človekovih pravic. (Digital Library)

Vprašanje naše človečnosti

Dostop do hrane in čiste vode torej ni stvar dobrodelnosti. Je temeljna človekova pravica in osnovni pogoj človekovega dostojanstva.

Toda zakoni in mednarodni sporazumi izražajo le eno plat problema. Obstaja tudi njegova etična in moralna razsežnost – vprašanje naše človečnosti.

Kako lahko sprejemamo svet, v katerem je na stotine milijonov ljudi lačnih, več kot dve milijardi nimata varne pitne vode in milijarde nimajo ustreznih sanitarnih pogojev, čeprav ima človeštvo dovolj znanja, proizvodnih zmogljivosti, virov in tehnologije, da bi te potrebe zadovoljilo?

Lakota ni predvsem posledica pomanjkanja hrane. Tesno je povezana z revščino, neenakostjo, vojnami, podnebnimi spremembami, gospodarsko nestabilnostjo, neustreznimi javnimi storitvami in predvsem z našo nezmožnostjo, da bi razpoložljive vire in dobrine pravičneje delili.

Zato se velja vedno znova spomniti Maitrejevih besed:

»Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?« (Share International)

Te besede niso le obtožba. So predvsem poziv, da prebudimo sočutje, prepoznamo svojo skupno odgovornost in svetovne vire delimo tako, da bo vsak človek lahko živel dostojno življenje.

 

Vir: THE SHARING ECONOMY: Implementing Article 25 in the Twenty-First Century

Zakaj deliti

Svet, v katerem živimo, nedvomno zahteva temeljite spremembe. Vendar teh sprememb ne moremo obravnavati ločeno. Ni dovolj, da rešujemo samo en problem, na primer okoljsko krizo, hkrati pa zanemarjamo globalno neenakost. Prav tako ekonomske spremembe ne morejo biti uspešne, če ne upoštevajo okolja in omejitev planeta.

Zato se moramo problemov lotevati celovito in povezano, saj se med seboj prepletajo in drug drugega poglabljajo. Revščina, na primer, ni ločena od podnebnih sprememb, migracij, politične nestabilnosti in pomanjkanja dostopa do osnovnih dobrin.

Ali obstaja rešitev, ki bi lahko hkrati naslovila več kompleksnih in medsebojno povezanih globalnih problemov?

Morda je takšna rešitev ekonomija delitve. Poskusimo ugotoviti, zakaj in kako.

Ekonomija delitve je skupno ime za različne ukrepe in ekonomske modele na lokalni, državni in globalni ravni, ki s pravičnejšo delitvijo dobrin zagotavljajo, da ima vsak Zemljan dostop do osnovnih dobrin, potrebnih za dostojno življenje.

Zakaj je to pomembno?

Če je vsak človek preskrbljen vsaj z osnovnimi dobrinami, njegovo življenje in zdravje nista več neposredno ogrožena. To pomeni manj družbenih in ekonomskih konfliktov, manj prisilnih migracij in manj okoljskih pritiskov. Hkrati se povečajo razvojne možnosti revnih, zapostavljenih in degradiranih okolij.

Da bi bil takšen sistem sploh mogoč, morajo države medsebojno sodelovati. Predvsem morajo pravičneje deliti naravne vire, hrano, zdravila, znanstvena spoznanja in tehnologije. Takšno sodelovanje zmanjšuje možnosti za konflikte ter spodbuja skupno reševanje drugih problemov, na primer podnebne in okoljske krize.

Če države vire in dobrine delijo, namesto da jih kopičijo ali si jih prisvajajo, se postopoma oddaljujejo tudi od logike neomejenega kopičenja bogastva in nenehne gospodarske rasti. Ekonomija tako ni več namenjena predvsem ustvarjanju dobička, temveč zadovoljevanju človeških potreb in varovanju skupnega planetarnega doma.

Prav tako ne smemo zanemariti človeškega dostojanstva, ki je ljudem v skrajni revščini pogosto nedosegljivo. Pravičnejša delitev dobrin krepi medsebojno zaupanje, solidarnost in občutek pripadnosti eni človeški družini. S tem se povečujejo možnosti za mir, resnični razvoj in blaginjo celotnega sveta.

Našteli smo le nekaj prednosti, ki jih ekonomija delitve prinaša v primerjavi z današnjimi neustreznimi ekonomskimi modeli, ki v veliki meri temeljijo na sebičnosti, pohlepu, tekmovanju in kopičenju.

Zakaj torej ne bi poskusili z ekonomijo delitve?

Ceuta: migracije niso vzrok, temveč posledica

Špansko eksklavo Ceuta na severnoafriški obali je konec julija 2026 zajel množični prihod migrantov na špansko ozemlje. Po ocenah oblasti je iz Maroka po kopnem in morju v enem dnevu vstopilo približno 50.000 ljudi, pri čemer so se na meji in v morju odvijali kaotični prizori. V prerivanju, utopitvah in drugih nesrečah je umrlo več deset ljudi, podatki o številu žrtev pa se še vedno spreminjajo. Večina prišlekov se je v naslednjih dneh vrnila v Maroko ali pa so jih španske oblasti ob sodelovanju Maroka poslale nazaj. (Reuters)

Španija je v Ceuto napotila dodatne policijske in vojaške enote ter ob obali postavila plavajočo pregrado. Vlada Pedra Sáncheza je dogajanje označila za resno ogrožanje državne meje, obenem pa poudarila, da je položaj ob sodelovanju z Marokom stabilizirala v manj kot dveh dneh. Opozicija ji očita, da je nevarnost podcenila in da ni pravočasno ukrepala, medtem ko skrajna desnica zahteva še strožji nadzor meja in izgon vseh, ki so vstopili brez dovoljenja. (Reuters)

Dogajanje je sprožilo tudi ostre odzive v Evropski uniji. Nekatere države, med njimi tudi Slovenija, so zahtevale poostritev nadzora na notranjih in zunanjih evropskih mejah. Evropska komisija je napovedala tesnejše sodelovanje z državami, kot je Maroko, hitrejše vračanje migrantov in krepitev mejnih ovir. Humanitarne organizacije nasprotno opozarjajo, da represivni ukrepi in vse nevarnejše meje ne odpravljajo vzrokov migracij, temveč ljudi silijo na še bolj tvegane poti. (Guardian)

Za svojimi viri

Navežimo se na nedavni prispevek na tem blogu Blago da, ljudje ne z dne 19. julija 2026, v katerem smo zapisali:

»Iz revnejših držav (bivše kolonije) v bogate (bivše in nekatere nove kolonialne sile) skoraj nemoteno tečejo poceni naravni viri, blago in delovna sila. Hkrati pa se meje zapirajo pred "neproduktivnimi" ljudmi, ki jih pomanjkanje, konflikti in posledice tega neokolonialnega sistema silijo v beg.

Kam se odpravljajo? Naj se sliši še tako paradoksalno: za "svojimi" viri. Pomanjkanje teh virov namreč ustvarja bogastvo drugje – v bogatih državah. Zato ljudje prav tam iščejo možnosti za preživetje in dostojnejše življenje.«

V naslednjem zapisu, Nepotrebna lakota v svetu obilja z dne 26. julija 2026, pa smo navedli najnovejše podatke o svetovni lakoti in prehranski negotovosti:

»Z lakoto oziroma kronično podhranjenostjo se je leta 2025 spoprijemalo približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva (8,3 milijarde, julij 2026).«

»Leta 2025 je približno 2,1 milijarde ljudi oziroma 25,8 odstotka svetovnega prebivalstva doživljalo zmerno ali hudo prehransko negotovost.«

Pravi vzroki in posledice

Težko je spregledati očitno povezavo med vzroki in posledicami. Bogate države, med katere nedvomno spadajo tudi evropske države, se do nekdanjih kolonij in revnejših držav še vedno pogosto obnašajo kolonialno ter izkoriščajo njihove poceni naravne vire in delovno silo. Nekoč so to počele neposredno, z vojaško silo in političnim podrejanjem, danes pa predvsem posredno – prek svojih korporacij ter dolgov, trgovinskih pravil, carin, subvencij in drugih ekonomskih ukrepov.

Migranti so ljudje, ki v svojih državah nimajo možnosti za delo in dostojno življenje, včasih pa niti dostopa do hrane, vode, zdravstvenega varstva in drugih osnovnih dobrin. Zato poskušajo priti v države, kjer njihovi naravni viri, njihovo delo in poceni izdelki ustvarjajo bogastvo in obilje.

Ekonomske politike bogatih držav – Evropske unije, Združenih držav Amerike in nekaterih drugih gospodarskih sil – so zato med temeljnimi vzroki nesrečnih dogodkov v Ceuti in na številnih drugih mejah bogatega sveta. Migranti so kaznovani dvakrat: najprej zato, ker so doma prikrajšani za najosnovnejše dobrine in možnosti za dostojno življenje, nato pa še na mejah, kjer se z njimi pogosto ravna kot s kriminalci.

Medtem pravi krivci sedijo na čelu velikih podjetij in v vladah bogatih držav, tudi Slovenije. Odločajo o ekonomskih in trgovinskih politikah, ki omogočajo nadaljnje prisvajanje virov revnejših držav, hkrati pa zapirajo meje pred ljudmi, ki jih posledice teh politik silijo v beg. Španija je pri tem postala nekakšen grešni kozel, saj vlada premierja Pedra Sáncheza do migracij vendarle vodi nekoliko milejšo in bolj odprto politiko kot številne druge evropske države, v katerih se vse bolj uveljavljajo skrajna stališča in izrazito protimigrantski ukrepi.

Dokler ne bomo začeli odpravljati resničnih vzrokov migracij – prisvajanja virov revnejših držav, nepravičnih trgovinskih odnosov, prezadolženosti ter škodljivih ekonomskih politik, ki številne države ohranjajo v revščini in odvisnosti – se bodo dogajale večje ali manjše Ceute.

Lahko pa se odločimo za drugačno politiko: za sodelovanje, pravičnejše ekonomske odnose ter medsebojno delitev virov in dobrin. Takrat ne bomo potrebovali ne žičnatih ne betonskih ne plavajočih ograj, saj ljudem ne bo več treba zapuščati svojih domov, da bi lahko živeli dostojno in imeli zagotovljen dostop do osnovnih dobrin.

 

Nepotrebna lakota v svetu obilja

Pred kratkim, 21. 7. 2026, je bilo objavljeno novo poročilo The State of Food Security and Nutrition in the World 2026 oziroma Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2026 (SOFI 2026). Letošnje poročilo ima podnaslov Razumevanje in obravnavanje visokih stroškov zdrave prehrane.

SOFI je osrednje letno poročilo Združenih narodov (ZN) o lakoti, prehranski varnosti in različnih oblikah podhranjenosti po svetu. Skupaj ga pripravlja pet organizacij ZN: Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodni sklad za razvoj kmetijstva (IFAD), Sklad ZN za otroke (UNICEF), Svetovni program za hrano (WFP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO).

Napredek, ki ne sme zakriti resničnosti

Na prvi pogled letošnje poročilo prinaša nekaj spodbudnih podatkov. Svetovna lakota se je leta 2025 zmanjšala že tretje leto zapored. Z lakoto oziroma kronično podhranjenostjo se je spoprijemalo približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva (8,3 milijarde, julij 2026). Leta 2024 je ta delež znašal 8,1 odstotka, leta 2022 pa 8,6 odstotka.

Kljub izboljšanju je 645 milijonov lačnih ljudi še vedno 645 milijonov preveč. Za ponazoritev: Evropska unija, ki jo sestavlja 27 držav, je imela 1. januarja 2026 približno 452 milijonov prebivalcev. Ljudi, ki po svetu trpijo lakoto, je torej približno 193 milijonov več kot vseh prebivalcev Evropske unije.

 
2,1 milijarde ljudi nima zanesljivega dostopa do hrane

Lakota je najhujša oblika prehranske prikrajšanosti, vendar ne zajema vseh ljudi, ki imajo težave z dostopom do hrane.

Leta 2025 je približno 2,1 milijarde ljudi oziroma 25,8 odstotka svetovnega prebivalstva doživljalo zmerno ali hudo prehransko negotovost. To pomeni, da niso imeli stalnega in zanesljivega dostopa do zadostne količine kakovostne hrane ter so morali občasno zmanjševati količino zaužite hrane ali se odpovedovati hranljivim živilom.

 
Tretjina človeštva si ne more privoščiti zdrave prehrane

Leta 2025 si približno 2,69 milijarde ljudi oziroma 32,7 odstotka svetovnega prebivalstva ni moglo privoščiti zdrave prehrane. To pomeni, da skoraj vsak tretji človek na svetu nima dovolj prihodkov za prehrano, ki bi bila raznolika, uravnotežena in hranilno ustrezna.

Zdrava prehrana ne pomeni samo zadostne količine kalorij. Biti mora tudi raznolika in mora vsebovati dovolj beljakovin, vitaminov, mineralov ter drugih hranil. Človek je zato lahko kalorično razmeroma dobro preskrbljen, vendar je zaradi enolične prehrane še vedno podhranjen.

Poročilo opozarja tudi na posledice za otroke. Približno 150 milijonov otrok, mlajših od pet let, zaradi dolgotrajne podhranjenosti zaostaja v telesni rasti. Minimalno raznoliko prehrano uživa samo 30,8 odstotka otrok, starih od šest do 23 mesecev. Več kot dve tretjini najmlajših otrok torej ne uživa dovolj raznolike hrane, potrebne za zdrav telesni in duševni razvoj.

 
Zdrava prehrana postaja vse dražja

Povprečni svetovni strošek zdrave prehrane je leta 2025 dosegel 4,28 dolarja (približno 3,76 evra, julij 2026) po pariteti kupne moči na osebo na dan. Leta 2021 je znašal 3,44 dolarja, leta 2017 pa 2,94 dolarja.

Pariteta kupne moči omogoča primerjavo dejanske kupne moči denarja v različnih državah. Ne gre torej za preprosto pretvorbo zneskov v ameriške dolarje, temveč za oceno, koliko domačega denarja je v posamezni državi potrebnega za nakup primerljive količine dobrin.

Končna cena hrane ni odvisna samo od pridelave. Dejavnosti po odhodu hrane s kmetije predstavljajo od 70 do 75 odstotkov cene, ki jo plača potrošnik. Do 40 odstotkov vseh stroškov lahko nastane pri predelavi, logistiki in veleprodaji. Znižanje cen zdrave prehrane zato zahteva tudi vlaganja v prometno infrastrukturo, skladišča, hladilne verige, namakanje, raziskave in učinkovitejše prehranske verige.

 
Lakota in druge svetovne krize

Lakote in prehranske negotovosti ne moremo obravnavati ločeno od drugih svetovnih problemov.

Ko ljudje nimajo dostopa do hrane, vode, zemlje, dela in osnovne socialne varnosti, se povečujejo revščina, obup in družbene napetosti. Pomanjkanje hrane in možnosti za dostojno življenje je lahko eden od dejavnikov, zaradi katerih ljudje zapuščajo svoje domove. FAO med pomembnimi vzroki migracij navaja prehransko negotovost, revščino, pomanjkanje dostojnega dela, konflikte, neenakost, okoljsko degradacijo in posledice podnebnih sprememb.

Lakota je pogosto posledica vojn, vendar lahko obenem še dodatno zaostruje konflikte. Svetovni program za hrano opozarja na začarani krog, v katerem konflikti povzročajo lakoto, lakota pa lahko poglablja nestabilnost in prispeva k novim konfliktom. Vojne ljudi preženejo z njihove zemlje, uničujejo pridelke in infrastrukturo, ovirajo trgovanje ter zvišujejo cene hrane.

Podobno velja za podnebne spremembe. Suše, poplave, vročinski valovi in drugi vremenski ekstremi zmanjšujejo pridelavo, uničujejo možnosti preživetja ter povečujejo prehransko negotovost in prisilne selitve.

Poročilo SOFI 2026 opozarja, da doseženi napredek ogrožajo konflikti, vremenski ekstremi ter zmanjševanje uradne razvojne in humanitarne pomoči. Posebej izpostavlja posledice konflikta na Bližnjem vzhodu, ki lahko zaradi višjih cen energije in gnojil dodatno poveča cene hrane. Po sedanjih projekcijah bi lahko bilo leta 2030 še vedno lačnih med 510 in 520 milijoni ljudi. Morebitne posledice vremenskih pojavov, kot je El Niño v letih 2026 in 2027, v te ocene sploh še niso vključene.

 
Pravičnejša delitev hrane

V svetu, ki razpolaga z izjemnim znanjem, tehnologijo, proizvodnimi zmogljivostmi in bogastvom, lakota ni samo posledica pomanjkanja hrane. Predvsem je posledica revščine, konfliktov, neenakega dostopa do zemlje in drugih virov, podnebnih pretresov, visokih cen ter političnih in ekonomskih odločitev.

Hkrati se velike količine hrane izgubijo ali zavržejo. Po podatkih FAO se približno 13 odstotkov hrane izgubi med pridelavo, prevozom, skladiščenjem in predelavo, še preden pride do trgovin. Dodatnih 19 odstotkov hrane se zavrže v gospodinjstvih, gostinstvu in trgovinah.

Zmanjševanje izgub in zavržene hrane je pomembno, vendar samo po sebi ne bo odpravilo lakote. Hrano je treba tudi učinkoviteje in pravičneje deliti ter ljudem zagotoviti dovolj prihodkov in socialne varnosti, da si jo lahko privoščijo. Potrebni so podpora malim kmetom, vlaganja v lokalno pridelavo in infrastrukturo, dostopnejši trgi, ustrezna socialna zaščita, humanitarna pomoč ter tesnejše mednarodno sodelovanje.

Kadar se ponekod proizvajajo presežki hrane, drugod pa ljudje stradajo, bi morala mednarodna skupnost vzpostaviti učinkovitejše mehanizme za delitev hrane in drugih ključnih virov. Hrana ni navadno tržno blago, temveč osnovna življenjska dobrina in človekova pravica. Dostop do nje ne bi smel biti odvisen samo od posameznikove kupne moči ali kraja rojstva.

Lakota zato ni samo statistični, gospodarski ali humanitarni problem. Je moralni neuspeh globalne skupnosti. Dejstvo, da v času izjemnega tehnološkega napredka, velikanske proizvodnje in nepredstavljivega bogastva stotine milijonov ljudi še vedno nimajo dovolj hrane, je eno največjih protislovij sodobnega sveta.

Najnovejši podatki kažejo, da je napredek mogoč. Toda počasno zmanjševanje lakote še ni razlog za zadovoljstvo. Svet brez lakote ne zahteva čudeža. Zahteva politično voljo, sodelovanje in pravičnejšo delitev hrane ter drugih ključnih svetovnih virov.


Viri

· The State of Food Security and Nutrition in the World 2026, skupno poročilo FAO, IFAD, UNICEF, WFP in WHO. (FAOHome)
· FAO: UN report: Global hunger levels ease for third consecutive year as regional disparities persist, 21. julij 2026. (FAOHome)
· Organizacija združenih narodov: Cilj trajnostnega razvoja 2 – Odprava lakote. (Sustainable Development Goals)
· Eurostat: EU population continued to grow in 2025, 10. julij 2026. (European Commission)
· FAO: podatki in pojasnila o prehranski negotovosti, migracijah ter izgubah in zavrženi hrani. (FAOHome)
· Svetovni program za hrano: podatki o povezanosti lakote in oboroženih konfliktov. (WFP)

Blago da, ljudje ne

Ko danes opazujemo nestrpne politike in skupine, ki jim sledijo ter iztegujejo roke v slogu najgrozovitejših režimov 20. stoletja, se lahko le vprašamo, ali se zgolj pretvarjajo, da ne razumejo sveta, ali pa so v resnici tako nevedni. Znebiti bi se radi vseh "nepravih" ljudi: migrantov, tujcev in pripadnikov različnih družbenih manjšin ter obrobnih skupin.

Za razumevanje te problematike je potrebnega vsaj nekaj razuma in pripravljenosti za razmislek. Čustva in predsodke pa je zelo lahko razvneti. Dovolj je nekaj manipulacije in nekaj preprostih gesel, kot je "Tujci ven!". Poskusimo zato kar se da preprosto pojasniti, za kaj pravzaprav gre.

Danes prevladujoči neoliberalni ekonomski sistem, ki mu je politika v veliki meri podrejena, za svojo osrednjo idejo postavlja svobodni trg. Po tej zamisli naj bi viri in blago čim bolj neovirano prehajali državne meje in se izogibali različnim oviram, kot so carine, davki ter okoljski in drugi stroški. To naj bi spodbujalo svetovno trgovino in s tem povečevalo blaginjo ljudi.

Toda to je predvsem teorija oziroma bolje rečeno "pesek v oči". V resnici je takšen sistem v svetovnem merilu nadaljevanje kolonializma, v okviru katerega so bogate in močne države – najprej evropske velesile, pozneje pa tudi Združene države Amerike in Japonska – izkoriščale svoje kolonije.

Klasični kolonialni sistem je sicer po drugi svetovni vojni bolj ali manj razpadel, številne dotlej podrejene države pa so postale politično samostojne. Vendar se kolonialno izkoriščanje naravnih virov in ljudi s tem ni končalo. Nadaljevalo se je le na bolj izpopolnjen in prikrit način – predvsem z različnimi ekonomskimi mehanizmi.

Svobodni trg je tako večinoma postal odprt samo v eno smer, kar pomeni, da v resnici sploh nikoli ni bil svoboden. Iz revnejših držav (bivše kolonije) v bogate (bivše in nekatere nove kolonialne sile) skoraj nemoteno tečejo poceni naravni viri, blago in delovna sila. Hkrati pa se meje zapirajo pred "neproduktivnimi" ljudmi, ki jih pomanjkanje, konflikti in posledice tega neokolonialnega sistema silijo v beg.

Kam se odpravljajo? Naj se sliši še tako paradoksalno: za "svojimi" viri. Pomanjkanje teh virov namreč ustvarja bogastvo drugje – v bogatih državah. Zato ljudje prav tam iščejo možnosti za preživetje in dostojnejše življenje.

Morda je takšna razlaga nekoliko poenostavljena, vendar v osnovi opisuje delovanje sodobnega sveta.

Rešitev ni v postavljanju zidov pred ljudmi, ki zaradi revščine in pomanjkanja bežijo v bogatejše dele sveta. Rešitev je v pravičnejši delitvi dobrin in virov, ki bi morali biti dostopni vsem ljudem. Ko bodo imeli ljudje doma možnost varnega in dostojnega življenja, se bodo zmanjšali tudi množični migracijski tokovi.

Neoliberalizem je v svojem bistvu oblika neokolonializma in eden ključnih vzrokov sodobnih migracij. Blagu in virom omogoča skoraj neomejeno gibanje, revnim ljudem pa bi najraje zaprl vse poti. Ne bodimo slepi zagovorniki tega globoko nepravičnega sistema.

Pohlep izhaja iz strahu

Kaj nas pravzaprav žene, da si želimo več, kot potrebujemo? Ne le več, temveč veliko več.

V ozadju pohlepa pogosto ni toliko želja po bogastvu kot strah. Strah, da bomo jutri, čez mesec ali leto živeli v pomanjkanju in revščini. Zato kopičimo dobrine.

Toda več ko jih imamo, bolj nas je strah, da jih bomo izgubili. Zato se želimo zavarovati in ograditi od drugih. Hočemo še več, saj verjamemo, da nam večje premoženje zagotavlja tudi večjo varnost. Kupujemo varnostne naprave, postavljamo visoke ograje, države pa na podoben način kopičijo orožje.

Več ko imamo, manj srečni smo v resnici. Postajamo vse bolj prestrašeni, nezaupljivi in prepričani, da nas drugi ogrožajo. V ljudeh, ki nimajo skoraj nič, začnemo videti nevarnost. Revni, migranti, tujci in drugačni postanejo v naših očeh grožnja.

V ozadju pohlepa je torej strah: strah pred pomanjkanjem, prihodnostjo, izgubo in drugimi ljudmi. Toda strahu in negotovosti s kopičenjem ne bomo odpravili. Nasprotno, s tem ju bomo le še poglobili.

Zaupanje in blaginja

Kako lahko izstopimo iz tega začaranega kroga?

Če bi poskrbeli za pravičnejšo delitev dobrin, ne le v svojem lokalnem okolju, temveč tudi na globalni ravni, bi se ljudje počutili varnejše in bolj zadovoljne. Bolj bi zaupali drugim, strah pred pomanjkanjem pa bi se zmanjšal. S tem bi bilo tudi manj potrebe po kopičenju bogastva.

Če bi si dobrine delili pravičneje, se nam ne bi bilo treba tako močno gnati za bogastvom, saj bi lahko tudi v težkih časih računali na pomoč drugih. Vedeli bi, da v stiski ne bomo ostali sami.

Tudi naše medsebojno zaupanje bi bilo večje. Drugih ne bi več dojemali predvsem kot tekmece, temveč kot soljudi, prijatelje in člane skupnosti, ki si med seboj pomagajo.

Če imamo vsi dovolj, smo v resnici bogati vsi.

Ekonomija delitve nam je vsem domača

Pogosto se zdi, da je ekonomija nekaj zelo zapletenega in razumljivega samo visoko izobraženim ekonomistom. Zdi se tudi, da v svetu obstaja veliko povsem različnih ekonomskih pristopov. Pa vendar se lahko vprašamo: kaj ekonomija sploh je?

Beseda ekonomija je že v svojem izvoru povezana z domom, družino in skupnostjo. Izvira iz starogrške besede oikonomia: oikos pomeni dom, družino in dobrine za življenje, nomos pa zakon oziroma urejanje. Ekonomija torej pomeni skrbno upravljanje dobrin za blaginjo družine oziroma skupnosti.

Zato si poglejmo, kako ekonomija deluje v družini oziroma gospodinjstvu, ki je najmanjša družbeno-ekonomska skupnost.

V družinah po vsem svetu lahko ne glede na poreklo, religijo, politično ureditev, kulturo ali tradicijo opazimo skupno ekonomsko značilnost: medsebojno delitev dobrin.

Člani družine ne tekmujejo med seboj, temveč si dobrine delijo. Pri tem imamo v mislih tudi širše družine in gospodinjstva. Težko si predstavljamo, da starši ne bi delili dobrin s svojimi otroki, starimi starši ali bolnimi družinskimi člani. Brez delitve se človeštvo sploh ne bi moglo ohraniti, saj je človek v prvih letih življenja eno najbolj nebogljenih bitij na Zemlji.

Ekonomisti nas pogosto učijo, da sta tekmovanje in konkurenčnost dobra. Toda poglejmo, kakšne so posledice v okviru naše najširše družine – človeštva. Stotine milijonov ljudi je lačnih, velik del človeštva pa je tako ali drugače prikrajšan za najosnovnejše dobrine. (Glejte: Prikrajšanost in neenakost). Ali je to res uspešen ekonomski sistem?

Kaj pa če bi to, kar že tisočletja znamo v družinah, prenesli na raven širših skupnosti – lokalnih, državnih in globalne skupnosti človeštva? To pomeni: deliti dobrine.

Tako bi lahko živeli drug ob drugem, v miru in blaginji.

Ekonomija delitve nam je torej že dolgo domača, saj jo vsak dan živimo doma, v družini. Zdaj pa jo začnimo uresničevati še v našem planetarnem domu, v okviru naše velike družine – človeštva.