petek, 18. oktober 2019

Sprememba prioritet


Živimo v svetu, ki ga pretresajo številne medsebojno prepletene oziroma soodvisne krize. Lakota in revščina, podnebne spremembe in onesnaženje okolja, migracije, ekonomska in družbena kriza. Če se lotimo reševanja samo ene izmed kriz, na primer podnebne, je to početje jalovo, saj bodo v manj razvitih državah še naprej uničevali naravno okolje in revni ljudje bodo zapuščali svoje domove. V resnici so vse prej naštete krize le "sestavni" deli ene globalne krize, v katero je zabredlo človeštvo.

To krizo težko poimenujemo z enim imenom, morda je še najbolj točno če rečemo, da gre za "krizo prioritet". Človeštvo na splošno deluje po napačnih prioritetah oziroma prednostnih nalogah. Za prvo prioriteto smo si postavili "željo po individualnem materialnem bogastvu". Posameznik, podjetje ali država vidijo smisel svojega obstoja v čim večjem materialnem bogastvu, ki se izraža v denarju, ozemlju, moči, prestižu itd. Morda je še najbolj "pošteno" ta pogled na svet izrazil ameriški predsednik Trump s sloganom Najprej Amerika (America First).

To je svet ločenosti in razdeljenosti, tekmovalnosti in sebičnosti. Posledice poznamo, vidimo jih na vsakem koraku. Tako globoko smo zapleteni v takšno razmišljanje, da se tega niti ne zavedamo več. Politika in še zlasti ekonomija sta prežeti z neusmiljeno tekmo za moč, bogastvo in prestiž. A tudi sami pogosto delujemo tako. Sodobnemu svetu vladata JAZ (pred vsemi) in MOJE (premoženje, bogastvo, moč, prestiž).

Morda pa bi se morali osredotočiti na: MI in NAŠE. Vsi ljudje na Zemlji smo pripadniki ene družine – človeštva, ki si deli skupni dom – planet Zemljo. Da bi zares lahko delovali v skladu s tem razumevanjem, si moramo postaviti drugačne prioritete.

Morda lahko razmislimo o prioritetah, ki jih je za pomoč pri preobrazbi sveta izoblikoval Maitreja, svetovni učitelj: "Te prioritete pokrivajo osnovne potrebe vsakega moškega, ženske in otroka: zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru." (Share International)

Prva prioriteta je omogočiti slehernemu prebivalcu Zemlje, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe.

Zakaj je na prvem mestu prioritet oziroma prednostnih nalog človeštva ravno ta prioriteta? V svetu je danes približno 820 milijonov kronično lačnih (FAO); najmanj 1,3 milijarde ljudi pa živi v skrajni revščini (UNDP), kar pomeni, da ne morejo zadovoljevati niti osnovnih človeških potreb. To so potrebe po hrani, neoporečni vodi, primernem bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju. Za kar koli od tega je človek prikrajšan, je ogroženo njegovo življenje, zdravje in dostojanstvo.

V svetu obilja in neslutenega tehnološkega razvoja sta lakota in skrajna revščina velika sramota za človeštvo, hkrati pa tudi kršitev temeljnih moralnih in etičnih zavez, ki smo jih sprejeli v številnih mednarodnih deklaracijah in sporazumih. Lakota in skrajna revščina v svetu obilja sta pravzaprav dokaz naše nezrelosti, ne-človečnosti, sebičnosti in samozadovoljstva.

Revščina in lakota prav tako povzročata uničevanje okolja (skrajno revni se v boju za preživetje ne ozirajo na okolje), migracije in družbene konflikte (ki lahko sprožajo vojaške konflikte).

Problema lakote in revščine ne moremo rešiti samo z dobrodelnostjo, ki zgolj »gasi požar«, temveč z resničnim mednarodnim sodelovanjem in globalno delitvijo osnovnih dobrin. Globalna delitev osnovnih dobrin je nekakšen trajni sistem mednarodne solidarnosti, ki sproti rešuje vzroke za pomanjkanje dobrin kjer koli na Zemlji (Več o tem v publikaciji: Predlog za globalno delitev dobrin).

Naslednji ključni prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru.

Šele ko bomo odpravili skrajno revščino in lakoto ter slehernemu Zemljanu omogočili zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, se bomo zares lahko osredotočili na reševanje okolja in vzpostavitev globalnega miru. S temi tremi "stebri" - zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, ohranitev globalnega okolja in vzpostavitev miru - lahko zagotovimo boljšo prihodnost človeštva.

Globalna delitev dobrin je zato "temeljni kamen" prihodnosti človeštva, kjer bo vsakdo živel v blaginji, miru in zdravem okolju.

Torej, prav je, da rešujemo naše okolje, a ne pozabimo na stotine milijonov zelo revnih in lačnih ljudi, ki ne zrejo s strahom samo v prihodnost, temveč sta strah in trpljenje njihov neusmiljeni vsakdanjik.

sreda, 09. oktober 2019

Volčje zadeve


Za številne ljudi, ki se danes tako silovito borijo proti volkovom, bi bilo dobro, da si preberejo izjemno knjigo Elli H. Radinger Modrost volkov. Ga. Radinger je velik del svoje kariere spremljala življenje volkov in se veliko naučila ne samo o volkovih, temveč tudi o človeški naravi in družbi. Volkovi in ljudje smo si v marsičem zelo podobni, zato smo nekoč davno pravzaprav postali partnerji; volk je bil prva udomačena žival in kot pes postal in ostal človekov najzvestejši in najboljši prijatelj. Volkovom smo dolžni marsikaj, zato si zagotovo ne zaslužijo takšnega pogroma, kot ga zdaj izvajajo nekateri človeški »alfa (politični) samci«.

Miti o volkovih

Predstava oziroma mit, da je volčji trop urejen strogo hierarhično, kjer je na vrhu alfa samec, ki (nasilno in avtoritarno) odloča o vsem, je v veliki meri zgrešen. Ta podoba pa je zagotovo zelo povšeči številnim človeškim »alfa samcem«, ki vodijo države, korporacije, podjetja in druge organizacije. Med volkovi v ogradah in živalskih vrtovih je resda mogoče opaziti takšen sistem vodenja, kar avtorica knjige Modrost volkov primerja z odnosi v zaporih, kjer so zelo različni osebki prisiljeni bivati skupaj. V naravi pa v volčjih tropih ni takšne strukture.

Volkovi so dejansko zelo »družinski« in medsebojno povezani ter skrbijo za blaginjo celotnega tropa. Čeprav obstajata alfa samec in samica, pa vodenje v določenih primerih lahko prepustita tudi drugim. Lov in druga volčja opravila so bolj timskega značaja kot pa nasilna »komanda« alfa samca.

Volkovi zelo lepo skrbijo za svoj naraščaj in tudi za starejše člane tropa. Spopadi znotraj tropa so zelo redki in se običajno končajo z nekaj renčanja in »napihovanja«, so pa volkovi veliko bolj bojeviti, ko gre za vdor drugega tropa na njihovo ozemlje (Je pri ljudeh kaj drugače?).

Tropov ne vodijo samo alfa samci, temveč tudi alfa samice, pogosto pa vodilni par deluje kot eno. Vsekakor pa imajo samice volkov v naravi veliko večjo vlogo, kot si laično predstavljamo. »Volčji svet je ženski svet. Do te ugotovitve sem prišla v številnih letih ukvarjanja z volkovi«, pravi ga. Radinger. Avtorica v knjigi tudi zapiše besede velikega nemškega raziskovalca volkov Erika Zimena, ki ji je nekoč v pogovoru dejal: »Oboji, volkovi in ženske, so bili v zgodovini pretežno zatirani. V resnici pa so oni tisti, ki so močni.«

Seveda pa bo hitro kdo rekel, da so volkovi vendarle pravi klavci. Res je, da so volkovi lovci in da plenijo druge živali, a volkovi to počnejo zgolj za preživetje, nikoli ne ubijajo iz drugih razlogov; nasprotno pa človek to počne pogosto. Seveda kdo poreče, da je takšno razmišljanje naivno, da volkovi pobijejo veliko »nemočnih« živali. Na to jim lahko odgovorimo s podatki:

V poročilu Spremljanje varstvenega stanja volkov v Sloveniji v letih 2017-2020 lahko preberemo, da je bilo v obdobju vzorčenja od julija 2017 do aprila 2018 »skupaj popisanih 152 škodnih primerov, za katere so pooblaščenci ocenili, da so jih povzročili volkovi. 112 od teh je bilo povzročenih na drobnici (540 pokončanih živali), 27 na govedu (33 živali), pet na konjih (pet živali), sedem na oslih 5 (14 živali) in en na domačih psih (dve živali).«

Skupaj naj bi torej v tem obdobju volkovi (po oceni iz poročila naj bi bila v tem obdobju populacija volkov 75 osebkov) pokončali 594 živali. V slovenskih klavnicah pa »so v letu 2018 zaklali približno 1.000 konj, 116.000 glav goved, 250.000 prašičev, 12.000 ovc, 1.000 koz, 12.000 kuncev in 38.200.000 kljunov perutnine« (Statistični urad RS). Resda je populacija ljudi mnogo večja, a težko bi volkove »kar na počez obtožili«, da so neusmiljeni klavci, kot v zadnjem času pogosto beremo v številnih »protivolčjih« medijih.

Sobivanje

Sobivanje z volkovi ni enostavno, pa vendar: naj jih kar iztrebimo? Volkovi so zelo inteligentna in iznajdljiva bitja, zelo skrbna do svojega tropa. Mnogi ljudje so se naučili sobivati z volkovi in tudi volkovi do neke mere z ljudmi. Najslabše pa je, ko se v te procese vključijo politični in drugi »alfa samci«, ki jim ni mar ne za volkove, ne za ljudi, temveč zgolj za lastne interese – za volilne glasove ter za večjo politično in ekonomsko moč. Alfa samci so v človeški družbi mnogo okrutnejši kot njihovi volčji »kolegi«.

Ga. Elli H. Radinger je na koncu knjige Modrost volkov svoje dolgoletno ukvarjanje s temi veličastnimi živalmi strnila v naslednje »volčje modrosti:

ljubi svojo družino,
skrbi za tiste, ki so ti zaupani,
nikdar ne obupaj,
nikoli se ne prenehaj igrati.«


Foto: pixabay

sreda, 25. september 2019

Tri veličastne


Živimo v vznemirljivih časih, lahko rečemo tudi prelomnih. Spremembe so tako hitre, da jim komaj sledimo. V teh zadnjih septembrskih dneh (2019) pa so se zvrstili dogodki, ki bodo verjetno odzvanjali še daleč v prihodnost. Verjamemo, da bodo imeli pozitiven vpliv. In ključno besedo pri tem so imele tri ženske oziroma dve ženski in dekle. Začnimo z najmlajšo.

Greta Thunberg: »Kako si drznete!«

Greta Thunberg je globalno prepoznavno dekle, ki je sprožila verjetno največje gibanje v zgodovini človeštva. S šolskim štrajkom, ki ga je avgusta 2018 povsem sama začela pred švedskim parlamentom, se je v le nekaj mesecih razvilo globalno gibanje za boj proti podnebnim spremembam in za ohranitev okolja.

Avgusta 2019, le leto dni po prvem šolskem štrajku, se je z jadrnico odpravila čez Atlantski ocean na septembrski podnebni vrh Združenih narodov. Njeno jadranje je imelo veliko simbolno sporočilo – čeprav ni enostavno, se je mogoče spopasti z največjimi problemi človeštva.

Najbolj pa si bomo Greto zapomnili po njenem nastopu na podnebnem vrhu, 23. septembra 2019. V izjemno čustvenem nagovoru je brez dlake na jeziku svetovnim voditeljem povedala, kar bi morali že davno slišati in razumeti (Greta Thunberg (Young Climate Activist) at the Climate Action Summit 2019 - Official Video):

»Vse je narobe. Ne bi smela biti tukaj. Morala bi biti v šoli na drugi strani oceana. A vi se po rešitve obračate na nas mlade. Kako si drznete! S svojimi praznimi obljubami ste mi ukradli sanje in otroštvo, pa sem pravzaprav ena izmed srečnejših na tem svetu. Ljudje trpijo, ljudje umirajo, celotni ekosistemi se podirajo, smo priča masovnemu izumrtju vrst, vse, o čemer govorite, pa je še vedno denar in pravljice o večni gospodarski rasti. Kako si drznete! Več kot 30 let je znanost na tem področju kristalno jasna. Kako si drznete gledati stran in priti sem ter trditi, da počnete dovolj za prihodnost našega planeta, ko pa o učinkovitih ukrepih ni ne duha ne sluha.« (Greta Thunberg v solzah: Vse je narobe!)

Lady Hale: vlada je nezakonito utišala demokracijo

Naslednji dan, 24. septembra, pa je 74-letna predsednica britanskega vrhovnega sodišča lady Brenda Hale »dala lekcijo« britanski vladi in še posebej premierju Borisu Johnsonu. Prorogacijo oziroma zaprtje britanskega parlamenta je razglasila (vsi vrhovni sodniki so bili pri tej odločitvi soglasni) za nezakonito:

»Odločitev, da se njenemu visočanstvu svetuje prorogacija parlamenta, je bila nezakonita, saj je imela učinek frustracije ali preprečitve sposobnosti parlamenta, da izvaja svojo ustavno funkcijo brez razumne obrazložitve," je dejala lady Hale, ki meni, da so bili s prorogacijo "učinki na temelje naše demokracije skrajni". (Boris Johnson: "Odločitev sodišča bomo spoštovali." Odstopil ne bo.)

Nancy Pelosi: »Nihče ni nad zakonom!«

Še isti dan kot lady Hale pa je »po mizi udarila« Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma ameriškega kongresa, ki je napovedala postopek odstavitve (impeachment) predsednika Trumpa, zaradi njegovega nezakonitega posredovanja pri novem ukrajinskem predsedniku Zelenskemu za sprožitev preiskave proti sinu njegovega glavnega protikandidata Bidna. Njene besede so bile jasne: »Predsednik mora odgovarjati. Nihče ni nad zakonom.« (Pelosijeva odredila začetek preiskav za odstavitev Trumpa).

V samo dveh dneh se je zgodilo zares veliko. Svetovne politike je brez dlake na jeziku okaralo mlado dekle, medtem ko sta dva izmed najmočnejših svetovnih politikov, britanski in ameriški, prejela lekciji o demokraciji. Še posebej pa ju verjetno boli, da sta jima lekcijo dali ženski.

Sporočilo teh dveh septembrskih dni bo odmevalo po vsem svetu. Vsak politik, pa tudi voditelji podjetij in različnih organizacij bodo morda razumeli sporočilo:

Nihče ni nad zakonom, nihče ne more ustaviti demokratične ljudske volje in vsakdo bo odgovarjal ljudem za svoja dejanja, še zlasti mladim.

Hvala trem močnim ženskam za to jasno in glasno sporočilo.


Slika: Svoboda vodi ljudstvoEugène Delacroix, 1830 (Wikipedia)

četrtek, 19. september 2019

Mir, blaginja in okolje


21. septembra obeležujemo mednarodni dan miru. Osrednja tema letošnjega (2019) dne je okolje: »Podnebno ukrepanje za mir« (Climate Action for Peace). Kaj ima okolje skupnega z mirom? Pravzaprav veliko. Če bomo uničili svoje okolje, bo ogroženo naše preživetje. V boju za preživetje pa se bodo skupnosti in države spopadale za preostale naravne vire in prav nihče se pri tem ne bo oziral na okolje. Globalni mir, blaginja vseh ljudi in zdravo planetarno okolje so neločljivo povezani med seboj. Če »pade« eden, »padejo« vsi.

Planetarno okolje

Dva dni po mednarodnem dnevu miru, 23. septembra 2019, se bo na sedežu Združenih narodov v New Yorku začel Vrh ZN o podnebnih ukrepih (UN Climate Action Summit 2019). Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je vse voditelje držav pozval, naj 23. septembra pridejo v New York s konkretnimi, realnimi načrti za povečanje prispevka svojih držav, ki so bili določeni na nacionalni ravni do leta 2020. Le tako bo mogoče zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 45 odstotkov v naslednjem desetletju, do leta 2050 pa doseči ničelne neto izpuste.

Dva dni prej, 21. septembra 2019, ob mednarodnem dnevu miru, pa bo prav tako na sedežu ZN potekal Podnebni vrh mladih (Youth Climate Summit), na katerem bodo mladi voditelji pripravili konkretne predloge za reševanje pereče podnebne krize.

Poleg mladih voditeljev pa bo dodaten pritisk na neodgovorne svetovne voditelje izrazilo tudi več milijonov ljudi vseh generacij, ki bodo v 150 državah, med 20. in 27. septembrom, zahtevali odločnejše podnebno ukrepanje. Tudi pri nas (več: Podnebni protest vseh generacij).

Blaginja za vse

Z okoljsko problematiko in mirom pa je še kako povezana globalna blaginja. Danes je v svetu še vedno lačnih 820 milijonov ljudi, kar je približno toliko kot je skupno število prebivalcev EU in ZDA. Poleg tega, kot pravi novo poročilo (julij 2019) Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), je še nadaljnje 1,3 milijarde ljudi prehransko ogroženih. V svetu, kjer je osnovnih dobrin dovolj za vse, je torej kar 2 milijardi ljudi lačnih ali slabo prehranjenih.

Lakota in skrajna revščina sta glavni »motor« globalnih migracij in pogosto tudi uničevanja okolja. Revni ljudje v boju za preživetje sekajo gozdove, za kuhanje in razsvetljavo uporabljajo petrolej in oglje itd. V skrajnem obupu številni ljudje zapuščajo svoje domove in vir preživetja zase in za svoje družine iščejo v bogatem delu sveta. Migracij ne bo mogoče ustaviti z nobeno še tako visoko ograjo. Edina rešitev je vzpostavitev pravičnejših globalnih ekonomskih odnosov, ki bodo utemeljeni na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju.

Globalni mir

Samo s skupnimi močmi, na mednarodni ravni, lahko ustavimo trend propadanja okolja in vse obsežnejših migracij, ki jih »poganja« nepravičen globalni ekonomski sistem, ki koristi predvsem bogatim državam in posameznikom. Nič ne pomaga, če npr. Nizozemska ali Norveška postaneta »stoprocentno čisti« državi, če pa se hkrati velik del sveta bori za preživetje in nima ne volje in energije, da bi se trudil z globalnim okoljem.

Če bo okolje še bolj uničeno, se bo še več ljudi znašlo v ekonomski stiski, to pa lahko še zaostri okoljsko problematiko in ogrozi globalni mir. Zato poleg velikega truda za okolje začnimo reševati tudi problem globalne revščine in lakote – z globalno delitvijo osnovnih dobrin.

Ob vsem tem pa velja razmisliti o naslednjih Maitrejevih besedah (Share Slovenija):

»Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«


Slika: Združeni narodi

nedelja, 25. avgust 2019

Ograje našega življenja


Nestrpneži vseh vrst, ki zagovarjajo postavljanje mejnih ograj v številnih modernih »razvitih« državah, tudi v Sloveniji, imajo v nečem prav: ograje res ščitijo naš način življenja. Vendar ni res, da ograje branijo naš jezik, našo kulturo in tradicijo, kajti le-te bodisi podpiramo bodisi uničujemo kar sami. Žičnate in betonske ovire dejansko ščitijo naš »zahodni standard«. To je način življenja, ki ga živimo na račun držav, od koder prihajajo tako imenovani migranti. Naš način življenja je v veliki meri kriv, da morajo zapustiti svoje domove in oditi na skrajno nevarno pot. Vedo, kam morajo iti – tja, kamor »potujejo« njihovi odtujeni življenjski viri. A za razliko od dobrin, ki imajo prosto pot (ekonomisti temu pravijo svobodni trg, v resnici pa gre za čisto navadno krajo), ljudi pričakajo visoke ograje iz žic, betona in sovraštva.

Čaj…

Poglejmo si (resničen) primer čaja v neki manj razviti državi. Na plantažah ženske (da, izključno ženske) v težkih pogojih (vlaga, strmina, vročina, dež, pijavke) ročno obirajo čajne lističe. Za celomesečno garaško oziroma suženjsko delo prejmejo največ 100 evrov. Čajne lističe predelajo v bližnjih tovarnah (kjer je povprečna plača približno 200 evrov) in ga zapakirajo v velike vreče (podobne vrečam cementa) ter odpošljejo v »razviti« svet. Zgolj najslabši deli čaja, tako rekoč ostanki, ostanejo v njihovi domovini. V velikanskih tovarnah bogatih držav se potem zelo kakovosten čaj zapakira v krasno embalažo in se z velikimi dobički prodaja na »svobodnem« trgu ograjenega sveta.

… in druge surovine

Podobno se dogaja tudi z drugimi surovinami oziroma dobrinami, ki polnijo naše krožnike, oblačijo naša telesa, sestavljajo naše pametne telefone, avtomobile in druga »čudesa razvitega« sveta. To velikansko bogastvo »poganja« naš družbeno in okoljsko uničujoči zahodni način življenja. Nekoč smo temu rekli kolonialno izkoriščanje, danes temu rečemo svobodni globalni trg. A poti ostajajo iste, razmerja revščine in bogastva ostajajo zacementirana. Dobički se stekajo v iste žepe.

Turistične in poslovne migracije…

Potem ljudje iz držav, v katere priteka obilje dobrin in bogastva, visoko preko mejnih ograj udobno potujejo v izkoriščane države bodisi iz poslovnih razlogov (nakup poceni surovin in izdelkov) bodisi na turistična potovanja, da bi občudovali lepote in neokrnjeno naravo ter »pristnost, prvobitnost in odprtost« tamkajšnjih ljudi. Pogosto so zraven prisotne še tihe opazke o njihovi lenobi, površnosti in netočnosti, čeprav se ti ljudje resnično trudijo oziroma borijo za preživetje.

…ter migracije za življenje

Če pa se domačini znajdejo v neizmerni stiski, ki jo povzroča velikanski odliv bogastva iz države, in v hotenju po preživetju zapustijo svoje domove, postanejo migranti - nenadoma zli in umazani, nezaželeni in osovraženi. Postanejo statistični podatki in številke v medijih, ne več ljudje. Postanejo tisti, ki ogrožajo že davno sprevrženi »zahodni način življenja«. Zato kot gobe po dežju rastejo ograje. Migrantom bi na mejah lahko rekli tudi takole: »Potrebujemo vaše bogastvo, da lahko brezmejno trošimo in hedonistično uživamo, vi pa ostanite doma, pa četudi nimate ničesar. Vseeno nam je za vaše neizmerno trpljenje.« Vsi ostali razlogi so čista laž. Temu se reče tudi samozadovoljstvo.

Pravičnost in delitev dobrin; prijatelji in gostje

V pravičnejšem svetu ograje ne bi bile potrebne. Pravičnejša trgovina bi proizvajalcem in pridelovalcem dobrin zagotovila pošteno plačilo in njim ter njihovim družinam omogočila blaginjo. A ker tudi pravična trgovina ne bi dosegla vseh ljudi (zelo revni, za delo nezmožni, starejši in bolni itd.), bi jo lahko »nadgradili« z globalno delitvijo dobrin. Tako bi zagotovili, da bi imel sleherni Zemljan dovolj dobrin za preživetje in za življenje v blaginji. Potem bi zdajšnji migranti k nam pripotovali le še kot prijatelji in gostje, prav tako tudi mi k njim. Kot enakopravni člani velike človeške družine.

In ograje vseh vrst bi lahko končno pospravili v muzeje. Enkrat za vselej.



petek, 23. avgust 2019

Jedrske »igrice«


Zdaj je tudi predsednik vlade potrdil (Šarec za drugi blok krške nuklearke), kar se je že dolgo »kuhalo« v ozadju: Slovenija bo zelo verjetno gradila drugi blok jedrske elektrarne, medtem ko so obstoječemu bloku že prej potiho podaljšali življenjsko dobo za 20 let (namesto do 2023, kot je njegova načrtovana življenjska doba, bo deloval vse do leta 2043). Ocenjeni stroški novega jedrskega bloka znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov, kar je približno za tri in pol TEŠ 6. A to še ni najhuje. Politiki in strokovnjaki, ki nadvse hvalijo jedrsko energijo, so pozabili povedati, da bo nova elektrarna stala na potresno zelo nevarnem območju. To kažejo novejše študije, na kar je leta 2013 opozoril ugledni francoski inštitut IRSN. A ne samo nova, tudi stara jedrska elektrarna, skupaj z bazeni iztrošenega goriva, stoji na potresno nevarnem območju. V igri torej ni samo energetska prihodnost, temveč prihodnost Slovenije kot države. Zveni dramatično? Morda pa je res dramatično!

Pismo

Ne vemo, ali so naši politiki prebrali pismo francoskega inštituta za zaščito pred sevanjem in jedrsko varnost IRSN (Institut de radioprotection et de sûreté nucléaire), ki je (zaenkrat še) objavljeno na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor – O potresni varnosti NEK). Če so ga, potem bi morali takoj reagirati in ustaviti vse procese gradnje nove jedrske elektrarne in čimprej zapreti staro; če pa ga niso, potem ta država očitno slabo deluje. Opozorila so resna. Kajti v bližini bodoče in stare jedrske elektrarne je potresno nevarna tektonska prelomnica Libna in še nekatere druge.

Če pride do potresa (in globoko upamo, da ne), bi lahko prišlo do večjih radioaktivnih izpustov v okolje (dovolj je že, da pride do izpustov iz bazenov iztrošenega goriva, kar se je zgodilo leta 2011 pri nesreči v jedrski elektrarni Fukušima). Lahko si samo zamislimo, kaj bi to pomenilo za zdravje ljudi, za pridelavo hrane, za turizem itd. Je res vredno tvegati?

Seveda bo marsikdo hitro odvrnil, da gre za nepotrebno paničarjenje, saj naši strokovnjaki že vedo, kaj je prav. A ne gre za čustvene odzive skeptikov do jedrske energije, kot pogosto slišimo, gre za resna opozorila resnih znanstvenikov.

Finančni vidik

Ocenjena vrednost nove jedrske elektrarne je 3,5 do 5 milijard evrov. Treba je vedeti, da so jedrske elektrarne pravi »sesalniki« denarja. Poglejmo le dva primera: tretji blok finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki ga gradijo od leta 2005, je bil ocenjen na 3 milijarde evrov, zdaj pa so stroški dosegli 8,5 milijarde evrov; tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville so začeli graditi leta 2007 za 3,3 milijarde evrov, do danes pa so stroški narasli na 10,9 milijarde evrov. Bomo res zmogli takšen finančni zalogaj? Ne pravimo, da bo tako, a ni nemogoče. Proti temu je še naša »veličastna« naložba v TEŠ 6 pravi »palček«, saj je iz načrtovanih 655 milijonov evrov cena narasla »samo« na 1,41 milijarde evrov.

Zakaj ne gradimo vetrnih in solarnih elektrarn

Slovenija je po podatkih iz Wikipedie za leto 2018, skupaj s Slovaško, na zadnjem mestu v EU po številu vetrnih elektrarn (samo 3 elektrarne). Da vetrna energija ne ogroža ptic, kar pri nas še vedno velja za dejstvo, so dokazali na avstrijskem Gradiščanskem, kjer se je po postavitvi vetrnih elektrarn število prej ogroženih ptic celo bistveno povečalo. Hkrati pa te elektrarne proizvedejo več energije kot naša energetska »bisera« - TEŠ 6 in jedrska elektrarna Krško (Vetrne elektrarne: Vlagatelji še niso obupali). Pri DARS-u pa medtem trdijo, da ni pravih predpisov za postavitev solarnih panelov na protihrupne ograje ob avtocestah (Dnevnik). Če jih ni, se lahko sproži postopek za njihovo spremembo; saj zato imamo parlament, mar ne?

Morda pa zdaj vendarle razumemo, zakaj naši energetiki in politiki nočejo vlagati v solarne in vetrne elektrarne. Ker tam ni resnih zaslužkov. Samo veliki projekti (kot je bil na primer zloglasni TEŠ 6) prinašajo tudi velikanske zaslužke. Morda pa so pripravljeni žrtvovati prihodnost Slovenije za dober biznis. Morda je v ozadju čisto preprosto – pohlep? Nič novega, pač.

Kakšno prihodnost si torej želimo? Deželo, onesnaženo z jedrskimi in ogljičnimi izpusti, ki je hkrati finančno zelo zadolžena? Ali pa bi rajši imeli resnično trajnostno državo, ki ji je mar za prihodnost današnjih in prihodnjih generacij? Odločitev za to je naša. Tukaj in zdaj. Ne prepustimo vsega peščici pohlepnežev.

torek, 20. avgust 2019

Ekonomija delitve pred individualno potrošnjo


Prevladujoče prepričanje, da je individualna potrošnja brez kakršnih koli omejitev najboljša pot za zadovoljevanje naših potreb in želja, nas je pripeljalo do okoljske in družbene katastrofe. Podnebne spremembe, onesnaženo okolje in globoka družbena neenakost v veliki meri izvirajo iz naših prevladujočih ekonomskih vzorcev, ki še vedno temeljijo na modelu: (poceni) kupi – uporabi (zase) – zavrzi. Pod vplivom neprestanih modnih in tehnoloških inovacij, ki pogosto temeljijo zgolj na »kozmetičnih« popravkih, pa je ta cikel vse hitrejši in bolj uničujoč.

Zato potrebujemo temeljne spremembe v odnosu do lastnine in uporabe dobrin. Ekonomija delitve je krovni pojem oziroma okvir za celo vrsto načinov in modelov za dostop do dobrin oziroma izdelkov in storitev, ki jih potrebujemo: s souporabo, z izmenjavo, izposojo, s kroženjem, recikliranjem, podarjanjem itd. Veliko stvari, ki jih potrebujemo, sploh ni treba imeti v lasti; bolj kot lastnina je pomemben dostop do dobrin. Delitev koles, avtomobilov in hrane, knjižnice reči, sejmi izmenjave, souporaba prostorov in zemlje itd. utirajo pot družbeno in okoljsko odgovornejši ekonomiji.

S sodobnimi IKT tehnologijami, z novimi zakonodajnimi in davčnimi rešitvami lahko te »razkropljene« pobude oblikujemo v delujoč okvir ekonomije delitve, ki na lokalni, državni in globalni ravni lahko reši številne ključne probleme sodobnega človeštva. Nenazadnje ekonomija ni samo »biznis«, temveč družbeno področje, ki je odgovorno za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in blaginjo; a ne samo nekaterih ljudi, temveč človeštva kot celote. Z ekonomijo delitve pa se hkrati tudi pomembno zmanjša pritisk na okolje, saj z manj dobrinami lahko zadovoljujemo več človeških potreb in želja.


torek, 06. avgust 2019

Predlog za globalno delitev dobrin


V publikaciji Predlog za globalno delitev dobrin smo razmišljali o možnosti uveljavitve mehanizma globalne delitve osnovnih dobrin, s katerim bi odpravili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega sveta – lakoto, skrajno revščino in veliko globalno neenakost, ki povzročajo družbene konflikte, vojne, migracije in tudi okoljsko krizo.

Imamo Organizacijo združenih narodov, v okviru katere lahko ustanovimo novo specializirano agencijo, ki bo koordinirala globalno delitev osnovnih dobrin. Cilj globalne delitve osnovnih dobrin je omogočiti slehernemu Zemljanu zadovoljevanje osnovnih potreb, kar je predpogoj za zdravje in blaginjo tako posameznika kot tudi celotne družbe. Poleg tega pravičnejša in racionalnejša delitev osnovnih globalnih dobrin lahko pomembno vpliva na okoljsko ravnovesje.

Mehanizem delitve teh dobrin je lahko zelo enostaven. Države bodo agenciji sporočale presežke in primanjkljaje svojih osnovnih dobrin. Agencija pa bo državam priporočila, kako naj si neposredno pošiljajo dobrine med seboj, saj bo imela pregled nad stanjem teh dobrin. Za večjo preglednost pa bi lahko oblikovali novo obračunsko enoto (UNCU), ki bo celoten sistem naredila preglednejši.

Agencija bo poleg koordinacije delitve osnovnih dobrin poskrbela za oblikovanje regijskih intervencijskih skladov, kjer se bodo skladiščile najnujnejše osnovne dobrine za primer naravnih katastrof ali trenutnega pomanjkanja določenih dobrin. Poleg tega pa bo agencija oblikovala priporočila državam, v kakšnem obsegu lahko izkoriščajo oziroma obremenjujejo skupne dobrine človeštva, od katerih je odvisna prihodnost človeštva, kot so gozdovi, oceani, sladke vode, obdelovalna zemlja itd.

Kot vsak predlog je seveda tudi ta odprt za razmislek. Pa vendar, nekje moramo začeti. Globalna delitev osnovnih dobrin in skrb za skupne dobrine človeštva so temelj, na katerem lahko izgradimo mir, blaginjo in prihodnost za vse. Velja poskusiti. Oziroma moramo poskusiti.

Publikacija:

Predlog za globalno delitev dobrin

nedelja, 04. avgust 2019

Kako živeti skupaj


Ljudje smo različni. To je preprosta resnica. Razlikujemo se po spolu, videzu, čustvovanju, razmišljanju; pa tudi po pripadnosti različnim skupinam – verskim, narodnim, jezikovnim kulturnim, političnim itd. Med nami je »tisoč in ena razlika«; skoraj zagotovo pa lahko rečemo, da na Zemlji ni dveh povsem enakih ljudi. Pa vendar, ali lahko navkljub tem razlikam živimo skupaj – v miru in blaginji, v prijateljstvu in vzajemnem spoštovanju?

Za začetek je dobro ugotoviti, kaj imamo skupnega. Zagotovo nam je skupno, da smo vsi ljudje. Saj to že vemo, a morda je dobro, da se tega večkrat zavemo in v skladu s tem tudi ravnamo. Prav je, če pred sabo vedno najprej vidimo – človeka. In ga šele potem razvrstimo v enega od svojih in tujih »predalčkov«. Razlike med nami so, a problem nastane, ko le-te postanejo sredstvo ločevanja, predsodkov, prezira, sovraštva, (pre)moči. Če pa pred sabo vidimo človeka, ki je človek kot mi sami, potem je pred nami enako oziroma enakovredno človeško bitje.

Naslednja skupna stvar je svet, v katerem živimo in se gibljemo. Vsem nam je zagotovo skupno, da živimo na Zemlji, ki je naš skupni dom. Na Zemlji smo vsi domačini, v najširšem smislu je to naša edina domovina. Če smo torej vsi ljudje in če si delimo skupni dom, potem tudi planetarne dobrine pripadajo vsem. Vsakdo na Zemlji lahko diha zrak, ki je nedvomno skupna dobrina. A zakaj potem drugače ravnamo pri hrani, vodi, zdravilih in drugih osnovnih dobrinah; zakaj več kot 800 milijonov ljudi danes strada, medtem ko številni ljudje »uživajo« v preobilju in hrano mečejo v smeti? Zemeljske dobrine pripadajo vsem, zato je prav, da si jih medsebojno delimo.

Res smo raznoliki po spolu, videzu, čustvovanju in mišljenju. Res pripadamo različnim narodom, tradicijam, kulturam in prepričanjem (političnim, verskim…). Nenazadnje pa je tudi res, da smo pripadniki velike človeške družine, ki živi na skupnem planetu, kar nas neločljivo povezuje in zavezuje k spoštovanju in skrbi za vse druge ter za naše skupno okolje. Skrb za druge pomeni, da slehernemu Zemljanu priznamo pravico do osnovnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo. Zato sta medsebojna delitev dobrin in sodelovanje pot v prihodnost, kjer bomo zaživeli kot eno človeštvo, v miru in blaginji.


nedelja, 28. julij 2019

Tik-takanje jedrske »bombe«


Letos spomladi je veliko zanimanje javnosti vzbudila miniserija HBO z naslovom Černobil. V petih delih so avtorji s skoraj dokumentarno natančnostjo osvetlili dogodke tik pred in po nesreči, ki se je 26. aprila 1986 pripetila v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi. Čeprav je bilo nekaj kritik na filmsko zgodbo (kar je pričakovano, saj ima filmska upodobitev svoje zakonitosti), pa se je velika večina strinjala, da je miniserija Černobil zelo dobro pokazala vse človeške in okoljske dimenzije te največje jedrske nesreče v zgodovini človeštva.

Le kratek čas po nadaljevanki Černobil pa smo lahko v naših medijih zasledili celo vrsto člankov, katerih namen je relativizirati oziroma v bistveni meri zmanjšati naše dojemanje nevarnosti jedrskih reaktorjev in nakopičenih jedrskih odpadkov. Še več, »jedrski lobi« nam skuša »prodati« zgodbo, da jedrska energija predstavlja rešitev za globalno segrevanje ozračja. Ne moremo pa se znebiti občutka, da je v ozadju zgolj čista ekonomska računica po gradnji novega bloka jedrske elektrarne Krško, kar pomeni nov megalomanski energetski projekt, s katerimi pa v Sloveniji nimamo najboljših izkušenj.

Lobiranje za jedrsko energijo

Kdor malo bolje pozna področje, ve, da lobiranje ne pomeni zgolj uradnega in neuradnega »trkanja na vrata« pomembnih politikov, temveč tudi »mehčanje« javnega mnenja. Politiki so danes tako in tako že pod močnim vplivom velikih korporacij, kar smo videli že velikokrat in so pripravljeni žrtvovati tudi najboljša kmetijska zemljišča in milijarde javnega denarja, da bi ustregli korporacijam. Večji problem pa je javno mnenje oziroma volilci.

Najmočnejše orodje za »obdelavo« javnosti so mediji. Če te nekdo dovolj vztrajno in dolgo prepričuje, potem sčasoma sprejmeš njegovo zgodbo. Politiki se v resnici zelo bojijo javnega mnenja. Pogosto so v velikem stresu, saj morajo zadovoljiti interese korporacij in hkrati ohraniti všečno javno podobo, ki jim omogoča ponovno izvolitev. Interesi korporacij in širokih ljudskih množic pa so pogosto v velikem razkoraku.

A bolj kot vse izjave, članki in druge lobistične akcije, ki so bile v zadnjem času izpeljane v prid uporabe jedrske energije, se moramo osredotočiti na manj »svetle« plati jedrske energije. Izpostavimo samo dve, čeprav jih je v resnici še več: predvidene stroške in potresno ogroženost.

JEDRSKI STROŠKI

Ocenjeni stroški morebitne izgradnje drugega bloka jedrske elektrarne Krško znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov. Glede na način, kako se pri nas lotevamo velikih energetskih projektov (npr. TEŠ 6), je zelo verjetno, da moramo za novi jedrski blok računati na najmanj 5 milijard evrov ali pa še več. Da so naši strahovi upravičeni, si poglejmo samo dva primera gradnje jedrskih reaktorjev in to v dveh zelo razvitih in močnih zahodnih državah.

Tretji reaktor finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki ga gradijo od leta 2005, je bil sprva ocenjen na 3 milijarde evrov, zdaj pa so stroški dosegli že neverjetnih 8,5 milijarde evrov. Tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville pa so začeli graditi leta 2007 za predvidene 3,3 milijarde evrov, do danes pa so stroški dosegli že 10,9 milijarde evrov. In noben od omenjenih reaktorjev še ni aktiven. Torej, smo pripravljeni odšteti, če se kaj zalomi, morda tudi 8 ali celo 10 milijard dolarjev za nov blok jedrske elektrarne – Slovenija po ekonomski moči seveda ni niti Finska niti Francija, da bi to v resnici zmogla.

JEDRSKA NE-VARNOST

V širši slovenski javnosti je malo znano pismo uglednega francoskega javnega inštituta za zaščito pred sevanjem in jedrsko varnost IRSN (Institut de radioprotection et de sûreté nucléaire), ki so ga leta 2013 naslovili na GEN Energijo d.o.o. (glejte: Ministrstvo za okolje in prostor – O potresni varnosti NEK). V njem v svetovnem merilu ugledni francoski inštitut opozarja na nevarnost, ki jo za morebitni novi blok jedrske elektrarne Krško predstavlja ugotovitev, da je v bližini ena od aktivnih tektonskih prelomnic, imenovana prelomnica Libna. Prav tako pa je, poudarjajo v pismu, pod velikim vprašajem tudi varnost delovanja obstoječe jedrske elektrarne Krško.

Naj nas naši jedrski strokovnjaki, lobisti korporacij in »prodani« politiki še tako prepričujejo, dejstvo je, da sobivamo z »bombo« in to jedrsko, ki jo lahko aktivira hujši potres, in le-ta je bližini jedrske elektrarne Krško možen.

Dovolj je že, da potres poškoduje začasno skladišče jedrskih odpadkov, ki se kopičijo ob jedrski elektrarni Krško v tako imenovanih bazenih izrabljenega goriva, ki bodo polni do leta 2022. Prav bazeni izrabljenega goriva so bili med drugim zaradi potresa poškodovani pri nesreči jedrske elektrarne Fukušima leta 2011.



Miniserija HBO Černobil je več kot resno opozorilo, kako nevarna je lahko obstoječa tehnologija za pridobivanje jedrske energije. Če nas že tako vzneseno prepričujejo, kako »super« je jedrska energija, naj nam politiki in strokovnjaki hkrati vsaj »nalijejo čistega vina«. Dovolj je, da nam predstavijo vse morebitne stroške in vse nevarnosti, ki smo jim lahko izpostavljeni. Za majhno državo, kot je Slovenija, bi bila jedrska nesreča lahko usodna, saj bi bili stroški za zdravje ljudi, uničeno okolje in ekonomijo gromozanski. Za majhno državo, kot je Slovenija, bi takšna nesreča pomenila katastrofo nepredvidljivih razsežnosti (le kdo bi še obiskal državo, če bi se v njej pripetila jedrska nesreča ali kupoval njene prehrambene in druge proizvode).

Zanemariti oziroma ignorirati opozorila o potencialni veliki potresni nevarnosti v bližini morebitne nove in obstoječe lokacije jedrske elektrarne pač ni pot do zaupanja javnosti.

Ne samo, da bi morali nemudoma zaustaviti vse aktivnosti gradnje 2. bloka jedrske elektrarne Krško, temveč bi morali nemudoma zapreti tudi obstoječo jedrsko elektrarno. Kdo bo prevzel odgovornost, če bo »počilo«? Na ne-vednost se pač ne bo smel nihče izgovarjati. Velikanska sredstva za gradnjo novega bloka (3,5 do 5 milijarde evrov) pa bi lahko namenili za varnejše vire zelene energije. Za ta denar je danes mogoče narediti zares veliko.



Drugi viri:

Nesreče jedrskih reaktorjev z več žrtvami in/ali škodo, ki presega 100 milijonov dolarjev, 1952-2011

Jedrska energija: umazana, nevarna in draga, Greenpeace

Globalna kriza z jedrskimi odpadki, Greenpeace

Svetlana Aleksievič, Černobilska molitev: kronika prihodnosti, Ljubljana, Modrijan, 2009

Černobil, kronika naše prihodnosti?



Slika: http://wiki.dickinson.edu/index.php/File:Fukushima_nuclear_power_plant_explosion.jpg