petek, 15. oktober 2021

Hrana, revščina in medsebojna delitev dobrin


Pred nami sta dva pomembna dneva, svetovni dan hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, in svetovni dan boja proti revščini, 17. oktobra. Verjetno je vsakomur jasno, da sta hrana in revščina tesno povezani, kajti hrana je najbolj temeljna človekova potreba – hrana je življenje samo. Danes ni problem zadostna količina hrane v svetu, te je dovolj za vse, temveč dostop do nje, ki je mnogim zaradi revščine onemogočen. 

Revščina pa je v samem središču svetovnih problemov. Dokler ne rešimo problema revščine, ne bo nemogoče rešiti svetovnih konfliktov in na tem planetu zaživeti v miru. Prav tako pa je z revščino in hrano tesno prepletena tudi problematika okolja in podnebnih sprememb. 

Svetovni dan hrane

Tematika letošnjega svetovnega dneva hrane je: "Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje".

Kar 3 milijarde ljudi oziroma 40 odstotkov svetovnega prebivalstva si ne more privoščiti zdrave prehrane (FAO), med njimi pa jih je kar 811 milijonov kronično podhranjenih (FAO). Pridelava hrane zaposluje kar 1 milijardo ljudi, hkrati pa pogosto povzroča uničevanje oziroma degradacijo okolja.

Po najnovejših podatkih (WWF, julij 2021) se letno v celotni prehranski verigi (pridelava, predelava, skladiščenje, trgovina, končni uporabniki) zavrže 2,5 milijarde ton hrane, kar pomeni, da kar 40 odstotkov hrane, pridelane za ljudi, propade (v prejšnjem odstavku smo zapisali, da se 40 odstotkov Zemljanov pomanjkljivo prehranjuje; torej gre za identičen odstotek z zavrženo hrano).

Zavržena hrana pomeni tudi 10 odstotkov vse količine izpustov toplogrednih plinov; 4,4 milijona kvadratnih kilometrov po nepotrebnem obdelane zemlje in 760 kubičnih kilometrov zavržene vode. Odpadna hrana je torej še kako povezana z uničevanjem okolja, s potratno porabo vode in s pretiranimi izpusti toplogrednih plinov.

Svetovni dan boja proti revščini

Tematika letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini je "Skupaj gradimo naprej: konec trdovratne revščine, spoštovanje vseh ljudi in našega planeta".

Ljudje, ki živijo v revščini, se soočajo s kombinacijo številnih problemov: nevarni delovni pogoji, neustrezno bivališče, pomanjkanje kvalitetne hrane, neenak dostop do pravnega varstva, pomanjkanje politične moči, omejen dostop do zdravstvenega varstva. Revščina prav tako sproža nepotrebne migracije, ki povzročajo tako številne družbene konflikte. Revščina pomeni, da ne spoštujemo ljudi; v resnici pomeni, da smo do njih dobesedno sovražni. 

Hrana je dobrina, ki si jo moramo deliti

Če resnično želimo zaživeti v boljšem svetu, se moramo najprej lotiti ključnih problemov človeštva in to na globalni ravni. Začeti moramo pri najosnovnejšem – pri hrani. Ne smemo dopustiti, da tako veliko ljudi nima dostopa niti do osnovne prehrane.

Trenutno stanje ravnanja s hrano je posledica delovanja tržnih sil, ki s hrano kujejo dobičke in z njo špekulirajo. Zato imamo tako neenakomeren dostop do hrane, ki je pogojevan s kupno močjo posameznika, družin in celotnih skupnosti. Zato imamo toliko odpadkov: ker se hrana v delih sveta ne porabi, drugje pa jo tako zelo primanjkuje. Če bi uspeli rešiti ta problem, pa bi tudi pomembno pripomogli k rešitvi okoljskih in podnebnih problemov.

Najenostavnejša rešitev je zato oblikovanje globalnega sistema medsebojne delitve hrane in drugih dobrin za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (Predlog za globalno delitev dobrin). Trgom ne smemo prepustiti usode več milijard ljudi in usode našega skupnega okolja.

Hrano in druge osnovne dobrine si moramo deliti. To je prvi korak k resničnim spremembam v smeri miru in blaginje na tem planetu.


petek, 8. oktober 2021

Čas je za ekonomijo delitve


Kriza, ki jo je povzročil koronavirus, se počasi, počasi poslavlja. Marsikomu se zdi, da se bomo zdaj postopno lahko vrnili v predkoronske čase. Vendar je bolj verjetno, da smo že na pragu nove velike krize, tokrat z ekonomskim predznakom. Morda kdo poreče, da so za to prihajajočo krizo krivi protikoronski ukrepi. Deloma to sicer drži, a v resnici so nastavki krize starejšega datuma in segajo vsaj v leto 2007, ko se je zgodil veliki ekonomski zlom. 

Čeprav je videti, da je bila takratna kriza rešena, pa je bila v resnici le "pokrita". Pokrile so jo velikanske vsote denarja, ki so jih centralne banke in države vse od takrat "zlivale" v globalni ekonomski sistem, predvsem v njen premožnejši del. Ničelne in negativne obrestne mere, velikanske državne subvencije, tako imenovani helikopterski denar, ki je le drugo ime za neposredne finančne spodbude državljanom, predstavljajo "obilno deževje", ki je z denarjem "poplavilo" globalni ekonomski sistem.

Z nastopom koronakrize se je ta proces le še pospešil, tako da imamo danes v obtoku neizmerne količine denarja, medtem ko se realna ekonomija krči, deloma tudi zaradi protikoronskih ukrepov. Posledično se je začel proces rasti cen, sprva energije in surovin, kar pa že povzroča domino efekt po celotni globalni ekonomiji. Poleg energije se zdaj hitro draži tudi hrana, kar pomeni, da milijone ljudi naglo tone v revščino, kar med drugim pospešuje migracije. Če zraven prištejemo še posledice globalnega segrevanja, dobimo nevarno družbeno-ekonomsko-okoljsko-politično zmes, ki lahko kadarkoli eksplodira v krizo globalnih razsežnosti. Kriza bo verjetno izbruhnila kot finančni problem oziroma zlom, saj države in centralne banke s še več denarja tokrat krize ne morejo rešiti, temveč jo tako le še zaostrijo.

Vendar vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Ključnih dobrin – hrane, vode, energije, zdravil itd. – za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi imamo še vedno dovolj, celo preveč. Ni problem pomanjkanje teh dobrin, temveč v njihovi nedostopnosti zaradi velikanskih razlik v finančnem bogastvu – med državami in znotraj njih. Imeti denar pomeni jesti, ne imeti denarja pa pomeni stradati; kar velja tudi za vse druge osnovne dobrine.

Zlom finančne oziroma denarne ekonomije, ki nam vlada zadnjih nekaj desetletij, pa ni nujno nekaj slabega. Finančna industrija (velike banke, borze, zavarovalnice, finančni skladi in mega-korporacije) je postala tako močna, da danes bolj ko ne vlada celotnemu svetu, iz ozadja, v senci. Z zlomom te gigantske industrije imamo priložnost, da ekonomijo spet postavimo na temelje pravičnosti, kjer bodo "igro" vodile države, ki morajo poskrbeti za blaginjo ljudi in okolja, ne pa streči interesom finančne industrije.

Ekonomija prihodnosti mora temeljiti na dobrinah in ne na denarju. Kar pa ne pomeni, da moramo ukiniti denarni sistem; temveč pomeni, da mora denarni sistem (ponovno) služiti izmenjavi dobrin za dobro ljudi in ne finančnim špekulacijam za bogatenje posameznikov. 

Temelj takšne ekonomije pa mora biti globalna delitev ključnih dobrin – hrane, vode, zdravil, energije itd. – ki bo omogočila, da bo imel sleherni Zemljan dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. Tega pa ni mogoče zagotoviti brez pristnega mednarodnega sodelovanja med svetovnimi državami.

Z veliko verjetnostjo lahko rečemo, da nas torej čaka nova ekonomska kriza, ki bo povzročila mnogo gorja, hkrati pa bo predstavljala izjemno priložnost, da ekonomski sistem preoblikujemo "po meri" ljudi in planeta. Takšen sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve. 

Čas je za ekonomijo delitve.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay

nedelja, 29. avgust 2021

Ključ za rešitev – sodelovanje in medsebojna delitev


Po zadnjih podatkih, za leto 2020, na svetu kar 811 milijonov ljudi trpi zaradi lakote (161 milijonov več kot leto poprej), če pa upoštevamo vse tiste, ki so ogroženi zaradi zmerne in resne prehranske nepreskrbljenosti, potem je na Zemlji kar 2,37 milijarde ljudi, eden od treh, ki nimajo rednega dostopa do varne, kakovostne in zadostne hrane (v času pandemije se je število prehransko ogroženih ljudi v svetu zelo povečalo, za kar 320 milijonov v le enem letu).

Morda se nam ta problem zdi oddaljen, vendar ima pomemben vpliv na naša življenja. Morda najprej pomislimo na migracije? Revščina je nedvomno eden glavnih vzrokov, da se ljudje odpravijo "s trebuhom za kruhom", seveda predvsem v "obljubljene dežele" kot sta EU in ZDA. Vendar je problem revščine zelo povezan tudi z okoljsko in podnebno krizo. 

Evropska unija (EU), na primer, se relativno učinkovito spopada z okoljsko in podnebno krizo. Vendar EU na področju izpustov toplogrednih plinov prispeva vsega nekaj več kot osem odstotkov na globalni ravni. A vsi ti velikanski napori in ukrepi bodo zaman, če ne bomo rešili problema globalne revščine oziroma neenakosti. 

Najrevnejši ljudje na svetu nimajo nikakršnega interesa reševati podnebne in okoljske krize, čeprav se ju zavedajo, kajti njihova prva prioriteta je nahraniti svoje otroke in družine. Pri tem se ne ozirajo na škodljive okoljske prakse, kot so sekanje gozdov, kurjenje oglja in petroleja itd. Od teh ljudi ne smemo in ne moremo pričakovati, da bo njihova prva skrb okolje, kajti sebi in svojim otrokom morajo najprej zagotoviti preživetje. In to je povsem človeško.

Razvite države se zelo trudijo za reševanje podnebnih sprememb, a zelo veliko bi naredile, če bi zagotovile vsem ljudem dostop do zadostne in kakovostne hrane, zdravil, trajnih energetskih virov, pitne vode, primernih bivališč. Le tako bomo rešili vse bolj zaostreno migrantsko ter tudi okoljsko in podnebno krizo.

Za reševanje teh zahtevnih problemov potrebujemo resnično mednarodno (politično) sodelovanje in medsebojno delitev dobrin (ekonomski vidik). Sodelovanje je ključnega pomena, ker svetovnih problemov danes ne more več rešiti samo ena država ali skupina držav. 

Imamo pa organizacijo, ki nas povezuje, in to so Združeni narodi. Čeprav danes ta organizacija ne deluje najbolje, je to predvsem zaradi sebičnosti posamičnih držav in ne zaradi organizacije same. Združeni narodi bi morali biti temeljna platforma za skupno (sodelovalno) reševanje ključnih problemov sveta.

Drugi pomembni vidik pa je ekonomski. S tekmovanjem za globalne vire se bogastvo kopiči v rokah manjšine, medtem ko velik del človeštva trpi za pomanjkanjem tudi najosnovnejših dobrin kot so hrana, voda, zdravila, energetski viri itd. To je temeljni problem današnjega sveta, tudi okoljskih problemov, kot smo že prej pojasnili. Svetovni viri so dejansko last vsega človeštva, zato je tudi prav, da jih pravičneje porazdelimo. In tudi v tem primeru lahko nastopijo Združeni narodi kot koordinacijsko telo, ki bo omogočilo vsaki državi in vsakemu Zemljanu, da lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Kar spet ne bo mogoče brez sodelovanja.

Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta torej ključ za rešitev največjih problemov sveta.

četrtek, 5. avgust 2021

Raz-cepljeni


Smo razcepljena družba. Saj vemo: levi-desni, progresivni-konservativni, črni-beli, verni-neverni in tako naprej. Vendar nas zdaj vse bolj razdvaja – cepljenje. Zdaj se ločujemo tudi na cepljene-necepljene oziroma raz-cepljene. Moj namen pa ni razpravljati o argumentih za in proti cepljenju. O tem je zelo težko razpravljati, saj hitro preidemo iz razumskega na področje čustvenega, pri čemer so hitro posredi tudi najnizkotnejša čustva – sovraštvo, jeza, bes. Naša raz-cepljenost ima mnogo širše korenine.

Kot prvo je treba priznati, da živimo v zelo posebnih časih. Na eni strani zdravstvena pandemija, na drugi strani prav tako pandemična oziroma globalna podnebna kriza, ki res dobiva nevarne razsežnosti. Morda pa je vse to le posledica najhujše "bolezni" našega časa, ki je značilna za razvitejši del sveta, to je samozadovoljstvo.

Samozadovoljstvo je naš prevladujoči odnos do sveta. Naš način življenja se nam zdi OK. Ničemur se ne želimo odpovedati: pretiranemu trošenju in potovanjem, velikim avtom, velikim hišam, brezštevilnim izdelkom, ki zapolnjujejo naša življenja. Čeprav vemo, da okolje hitro propada (ker trošimo preveč naravnih in družbenih virov), da milijoni umirajo zaradi nepotrebnih bolezni in skrajne revščine (ker potrošimo tudi njihov delež globalnih virov), pa želimo še naprej živeti svoje karseda udobno življenje. To je samozadovoljstvo.

Potem pride neznaten virus. In pravzaprav najbolj ogrozi naše samozadovoljstvo. Še naprej želimo svobodo, ki jo razumemo kot brez-mejnost konzumiranja vseh vrst izdelkov, storitev, doživetij. Vendar to ni prava svoboda, medtem ko milijoni ljudi nimajo možnosti dostopa niti do najosnovnejših dobrin (hrana, voda, zdravila itd.). Naša svoboda je v resnici povezana z odgovornostjo in skrbjo za druge ljudi (morda je tudi cepljenje del te odgovornosti), s skrbjo za okolje in za druga živa bitja.

Močno se oklepamo svojega samozadovoljstva, ki je izraz naše sebičnosti. Sebičnost pa je temelj razcepljenosti. Za vse krivimo velike korporacije in politike, a oni strežejo predvsem našemu samozadovoljstvu.

Naše samozadovoljstvo in posledično razcepljenost lahko "pozdravimo" s preprostejšim načinom življenja, s širokim družbenim sodelovanjem, s skupno odgovornostjo za okolje in pa z ekonomskim sistemom, ki omogoča, da se skupne globalne dobrine pravično delijo med vse prebivalce sveta. Potem se bodo naše rane razcepljenosti zacelile.

petek, 9. julij 2021

Zato je PROTI za!


Nedeljski referendum (11. 7. 2021) o noveli zakona o vodah je veliko več kot le referendum o vodi. Je referendum o naših skupnih naravnih in družbenih dobrinah.

Kdaj vemo, da je voda dobrina? Če kot čista pitna voda priteče iz pipe, je dobrina. Če jo kupimo v plastenkah, je komercialno blago.

Če imamo prost dostop do jezer, rek in morij, je voda dobrina. Če pa do njih dostopamo preko hotelov in plačljivih plaž, potem je voda zasebna last.

Zato sta ključni besedi, ki se skrivata v zakonu o vodah, pa tam niti zapisani nista: privatizacija in komercializacija vode. Tako voda ni več pravica vsakogar, temveč merilo dostopa postane kupna moč – denar!

Zato vsakič, ko v revnejših državah privatizirajo vodne vire, ljudje še globlje zdrsnejo v revščino ali pa odidejo na ulice. Pogosto pa kar oboje. V svetu že dolgo teče vojna za vodo. Ta referendum je ena od njenih mnogih bitk.

A voda je le ena od skupnih dobrin, od katerih je odvisno zadovoljevanje osnovnih človeških potreb ter zdravje in blaginja tako posameznika kot celotne skupnosti.

Voda, hrana, javno šolstvo in zdravstvo, socialna varnost so prav tako skupne dobrine; kot tudi kakovostni javni mediji, neodvisno sodstvo in svoboden internet. Vemo tudi, da so gozdovi in drugi naravni habitati dobrine, ki nam omogočajo dolgoročno preživetje.

Novela zakona o vodah je del procesa komercializacije in privatizacije naših skupnih naravnih in družbenih dobrin – in tega ne bomo dopustili!

Za vodo in druge dobrine moramo poskrbeti kot skupnost in si jih pravično deliti, tako da so pod enakimi pogoji dostopne vsakomur.

Zato moramo v nedeljo glasovati PROTI, kar pomeni, da smo proti komercializaciji in privatizaciji vode ter drugih dobrin in ZA pravičnost, dostopnost ter blaginjo za vse. 

Zato je PROTI za!

Ohranimo tekočino Življenja


Voda kroži po ožilju sveta;
po rekah, potokih, podzemnih prepletih,
pretaka se po oceanih, 
izpareva in se vrača v padavinah;
v sebi nosi, odžeja in hrani bitja Zemlje
v večnem krogotoku Življenja.

Voda kroži po mojem in tvojem ožilju,
oživlja vsako celico človeškega bitja,
odžeja in hrani ter umiva
slehernega Zemljana
v večnem krogotoku Življenja.

Nikomur ne smemo
kratiti pravice do vode,
nikomur ne smemo zapirati poti do vode,
voda je naša skupna skrb in odgovornost;
delimo si tekočino Življenja.

Vse kar vržemo v vodo
– plastiko, pesticide …
se nam povrne v hrani, pitni vodi ...
Če umažemo vodo,
umažemo Življenje samo.
Ohranimo tekočino Življenja.

Več kot le referendum


Moj namen ni pojasnjevati, zakaj je treba 11. julija 2021 na referendum, kjer se bomo volilni upravičenci izrekali o noveli zakona o vodah, in glasovati proti. Menim, da so številni strokovnjaki in predstavniki okoljevarstvenih organizacij to več kot dobro pojasnili. Tokratni referendum pa ima dejansko še veliko širši in daljnosežnejši pomen, kot se zdi na prvi pogled.

Voda je naravni vir, ki je ključnega pomena za preživetje in blaginjo slehernega človeka, da ne omenjamo še drugih bitij in okolja na splošno. Zato je dostop do zdrave vode človekova pravica, kar je Slovenija zapisala tudi v ustavo, in sicer v 70.a člen. V tem členu jasno piše, da je voda »javno dobro v upravljanju države«; nadalje je zapisano, da »vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago«.

Voda je torej dobrina, ki prednostno služi zadovoljevanju osnovne človeške potrebe. Če malo poenostavimo, lahko rečemo, da je čista pitna voda, ki priteče iz pipe, dobrina, medtem ko je v trgovini kupljena plastenka z vodo tržno blago. Dobrine so torej javno dobro, nekaj, za kar mora skrbeti celotna skupnost in mora služiti vsem članom skupnosti – naj gre za lokalno, državno ali globalno. Za vodo smo zato dolžni poskrbeti vsi, še posebej pa v našem imenu tisti, ki smo jim (na volitvah) zaupali upravljanje skupnosti, torej državo. Pomembno je poudariti besedo »upravljati« državo in njene vire, ne pa (samovoljno) vladati.

Da pa je voda dosegljiva vsem članom skupnosti, si jo dejansko delimo; torej v primeru vode govorimo o ekonomiji delitve. Kar pomeni, da skupaj vlagamo v infrastrukturo, ki omogoča vsakomur, da ima, ne glede na gmotni položaj, starost, narodnost, spol ali druge okoliščine, dostop do zdrave pitne vode. Podobno je oziroma bi moralo biti urejeno tudi za vse druge dobrine, ki nam omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb – hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje, socialno varstvo itd.

Zato je tako pomembno, da ohranimo in trajnostno razvijamo te temeljne dobrine družbene skupnosti. Vse bolj se zavedamo, da so poleg vode tudi gozdovi, zemlja in drugi naravni viri ključnega pomena za naše preživetje in blaginjo. To pa ne pomeni, da naravni viri oziroma dobrine ne morejo postati tržno blago. Lahko, vendar ne v obsegu ali deležu, ki ogroža zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega državljana (na širši ravni pa Zemljana) in uničuje okolje. Ločiti moramo med dobrinami, ki zadovoljujejo naše osnovne potrebe (in to voda brez dvoma je), ter tržnim blagom, ki zadovoljuje predvsem naše želje.

Način ravnanja z dobrinami zato razumemo kot njihovo skrbno upravljanje in medsebojno delitev v dobro vseh ljudi. Zato je referendum o noveli zakona o vodah del širših prizadevanj za skupno dobro. Zakon o vodi mora biti napisan s kar največjo skrbnostjo, s »tresočo roko«, da se izključi sleherni dvom o neskrbnem oziroma netrajnostnem ravnanju z vodo; tega pa predlagana novela zakona o vodah ne izpolnjuje. Zato je treba glasovati proti temu zakonu in narediti nadaljnje korake, da zagotovimo kar najboljše možno upravljanje vode in drugih skupnih dobrin, ki nam zagotavljajo zdravje in blaginjo – kot posameznikom in kot skupnosti. Zato je proti za!

Objavljeno v časopisu Dnevnik, 7. 7. 2021

petek, 11. junij 2021

Voda je kri življenja


Kri hrani vsak organ in sleherno celico naših teles; poleg tega iz njih odvaja nepotrebne snovi in prinaša oziroma prenaša protitelesa za boj proti nevarnim mikroorganizmom ter druge potrebne snovi za nemoteno delovanje posameznih delov in celotnega organizma. Kri služi celotnemu telesu. Zdaj pa si zamislite, da si del vašega telesa ali nekaj celic privatizira in prisvoji kri.

Voda je kri življenja

Če bi bila torej kri v zasebni lasti posameznega dela telesa, drugim delom pa bi bil do nje bodisi omejen bodisi preprečen dostop, bi bili najprej prizadeti posamezni deli (slabo ali ne-prekrvavljeni); kasneje pa bi začelo hirati in propadati celotno telo.

Če si znamo predstavljati človeštvo kot velikanski organizem, sestavljen iz organov (države, regije, mednarodne organizacije, korporacije itd.) in celic (vsak Zemljan), potem lahko opazimo, kako destruktivno je, če si deli telesa (najbogatejše države in podjetja) ali posamezniki (najbogatejši ljudje) prilaščajo osnovne vire in dobrine kot so voda, hrana, energija itd., drugim pa omejujejo in omogočajo dostop do teh dobrin.

Zato je danes "telo" človeštva bolno, zato milijoni umirajo ali po nepotrebnem trpijo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, zato imamo toliko nepotrebnih migracij, konfliktov, nemirov.

Skupne dobrine človeštva in njihova medsebojna delitev

Človeško telo je zdravo, če organi in celice sodelujejo in si delijo skupne dobrine – hrano, vodo in vse druge snovi za nemoteno delovanje vsakega posameznega dela in celotnega organizma.

Ko bomo na takšen način razumeli človeštvo kot enovit organizem, kjer vsi deli sodelujejo in si delijo skupne dobrine, bomo zaživeli v miru, blaginji in v zdravem okolju.

Za začetek si zamislimo vodo kot kri človeštva, ki napaja in hrani sleherno celico tega veličastnega bitja. Zaščitimo jo in ohranimo njeno javno dostopnost. Tako bomo veliko storili za svoje zdravje, za zdravje drugih in nenazadnje za zdravje naše velike družine – človeštva.

sobota, 5. junij 2021

Kdo se boji Levice?


"Vsem nam bo bolje, če bomo reformirali politično in poslovno kulturo tako, da bo manj prijazna do psihopatov in bolj prijazna do človeštva."

"Neenakost nas dobesedno ubija, tako posameznike kot družbo, njena dva glavna gonilna elementa pa sta monopolno poslovno vedenje ter požrešni direktorji in politiki. Oboje je posledica tega, da so politiko in posle prevzeli psihopati." (Thom Hartmann, 4. 6. 2021, Common Dreams: Psychopath-Driven Inequality Is Making Our Society Sick – Zaradi neenakosti, ki jo vodijo psihopati, je naša družba bolna).

Če ne bi bilo nevarno, bi rekli, da je smešno. Namreč to, da bi SDS in NSi prepovedali delovanje stranke Levica (Mladina, 4. 6. 2021). Pa ni smešno. Kaj tako groznega pa počne stranka Levica?

V Levici pravijo da so "v slovenski prostor po desetletjih neoliberalnega pragmatizma ponovno vpeljali socialno napredno politiko, ki prinaša rezultate: višja minimalna plača, višje pokojnine, višja socialna pomoč, zaprtje trgovin ob nedeljah." (Naprej v zeleno prihodnost: 4. redni kongres Levice)

Če smo natančni, so ta prizadevanja usmerjena k zmanjševanju neenakosti, ki sploh v zadnjem času pridobiva prav neverjetne razsežnost. Tako ima danes najbogatejši 1 % prebivalstva v rokah kar 43,4 % vsega svetovnega bogastva. V letu 2018 pa ima le 26 najbogatejših ljudi na svetu imelo toliko premoženja, kot najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva. (Inequality.org) V Covid obdobju se je neenakost le še poglobila – povsod po svetu, tudi v Sloveniji.

Celo skupina najbogatejših držav G7 se je pred kratkim dogovorila, da bodo obdavčili multinacionalke, predvsem tehnološke velikane, ki se že leta uspešno izmikajo plačevanju davkov (Skupina G7 z 'zgodovinskim' dogovorom o obdavčitvi multinacionalk). Prav obdavčenje najbogatejših je eno najuspešnejših orožij proti preveliki neenakosti. Brez davkov pač ni mogoče financirati šolstva, zdravstva, policije, javne uprave; prav tako ni mogoče graditi in obnavljati javne infrastrukture itd.

Se torej najbogatejše kapitalistične države na svetu prizadevajo za bolj "socialno napredno politiko". Očitno se, saj so doumeli, da naglo poglabljanje neenakosti lahko vodi do hudih družbenih nemirov.

Levica si med drugim prizadeva tudi za "zeleno politiko". Samo največji tepci danes še vedno ne verjamejo v podnebne spremembe, v plastično onesnaževanje, izgubo biotske raznovrstnosti in v druge okoljske probleme, ki nas vodijo v vse bolj katastrofične planetarne razmere.

Morda pa želja po prepovedi stranke Levica zgolj pritrjuje uvodnim mislim Thoma Hartmanna, ki trdi, da je velikanska neenakost, ki ubija tako posameznike kot družbo, posledica tega, da je danes v poslovnem in političnem svetu veliko psihopatov. Prepovedati stranko, ki si prizadeva za večjo enakost, pravičnost in za zeleno politiko, je zatorej najverjetneje kar delo političnih psihopatov.


petek, 7. maj 2021

Ljubezen do drugega gre zares skozi želodec


Hrana je središče našega sveta. S hrano izkazujemo odnos do sebe in do soljudi, do drugih živih bitij, do narave; hrana je izraz kulture, tradicije, pripadnosti – svet se dobesedno vrti okoli hrane.

Prebivalcem bogatejšega, potrošniškega dela sveta se hrana večinoma zdi nekaj samoumevnega; kot zrak, ki ga dihamo. Ko smo lačni, odpremo hladilnik, stopimo v trgovino, gremo v gostilno (razen v času epidemije) ali hrano preprosto naročimo na dom. Za številne Zemljane pa še zdaleč ni tako. Večino njihovega dneva zapolnjuje boj za hrano. Soočajo se z vprašanji, ki jih ne bi smelo biti: bomo danes lahko nahranili svoje otroke, bomo imeli kaj postaviti na krožnik; kaj pa jutri in pojutrišnjem – bomo imeli kaj "za pod zob"? Njihove stiske so neizmerne, nam nepredstavljive.

Revščina, lakota, bolezni, migracije, politične krize, globalno segrevanje podnebja, uničevanje okolja – to so samo nekateri s hrano povezani veliki problemi človeštva. Pri tem seveda ne smemo mimo vode, ki je prav tako neločljiv del prehrane in seveda tudi priprave ter pridelave hrane. Hrana in voda sta dobesedno povezani z življenjem samim oziroma sta ključni dobrini za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. A podatki, povezani s hrano, so neizprosni, neusmiljeni, celo grozljivi:

"Po zadnjih ocenah je v svetu lačnih približno 690 milijonov ljudi oziroma 8,9 odstotka svetovne populacije – 10 milijonov več kot leto poprej in skoraj 60 milijonov več kot pred petimi leti. Prav tako se kaže trend povečevanja števila ljudi, ki so prizadeti zaradi resne prehranske nepreskrbljenosti (severe food insecurity), kar je še eno merilo za ocenjevanje lakote. V letu 2019 je bilo kar 750 milijonov ljudi izpostavljenih resni prehranski nepreskrbljenosti. Skupno je bilo v letu 2019 kar dve milijardi ljudi ogroženih zaradi zmerne ali resne prehranske nepreskrbljenosti, kar pomeni, da niso imeli rednega dostopa do varne, hranljive in zadostne hrane." (FAO: SOFI 2020)

Dve milijardi Zemljanov torej trpita zaradi ene od oblik prehranske nepreskrbljenosti, ki jo FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) opredeljuje kot: "Situacija, ko ljudje nimajo varnega dostopa do zadostne količine in kakovostne hrane za normalno rast in razvoj ter aktivno in zdravo življenje." Kar dobra četrtina človeštva oziroma vsak četrti Zemljan torej nima stalnega dostopa do zadostne količine hrane za aktivno in zdravo življenje.

Številni dokumenti in raziskave pa potrjujejo, da je hrane na svetu dovolj za vse ljudi. In ne samo to, pridelamo jo celo več, kot jo potrebujemo vsi ljudje na Zemlji skupaj. S primernim ravnanjem in s pravično porazdelitvijo bi lahko nahranili celo 10 milijard ljudi (Journal of Sustainable Agriculture); danes (2021) nas na planetu živi približno 7,9 milijarde (Worldometer). Hrane je torej dovolj, po drugi strani pa jo zelo veliko zavržemo.

V letu 2019 smo tako v svetu skupno zavrgli kar 931 milijonov ton hrane oziroma 17 odstotkov vse hrane, ki je bila namenjena človeški prehrani. To je količina, ki jo skupaj zavržejo gospodinjstva, prodajalci, restavracije in druge prehranske storitvene dejavnosti. Za kako velikansko količino hrane gre, si lahko predstavljate takole: to je količina, ki bi jo lahko naložili na 23 milijonov do vrha napolnjenih 40-tonskih tovornjakov; če bi bili postavljeni eden za drugim, bi sedemkrat obkrožili Zemljo. (UN environment programme)

Kar pa je problematično tudi zato, ker dobro tretjino oziroma 34 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov izhaja iz prehranskih sistemov (pridelava hrane, transport, deforestacija itd.). Vsak Zemljan za svojo prehrano povprečno prispeva dve toni izpustov ekvivalenta ogljikovega dioksida v ozračje. (Forbes, STAznanost). Če bi torej s hrano ravnali bolj odgovorno, bi lahko pomembno znižali naš ogljični odtis.

Zakaj s hrano ravnamo tako neodgovorno in zakaj ne doseže vseh ljudi? Ker smo iz hrane, ki je najbolj osnovna človekova potreba, naredili tržno oziroma komercialno blago. Hrana ni isto kot mobilni telefon, avto, počitnice, nakit, igrače itd. Odpovemo se oziroma živimo lahko brez marsičesa, zagotovo pa ne brez hrane in pitne vode. Dostop do hrane pa je po komercialni logiki neločljivo povezan z denarjem. Če ga imate dovolj, imate tudi hrane v izobilju; če denarja nimate, tudi hrane nimate.

To se nam zdi normalno, pa ni. Človeško življenje ne sme biti odvisno od denarja. Ne bi smelo biti tako. Hrana bi morala biti vselej, ne glede na finančno stanje ali druge okoliščine, dostopna vsakomur; ni nujno, da moramo imeti vsi ves čas dostop do tisoče različnih priboljškov in prehranskih dodatkov, ki se bohotijo na policah naših veletrgovin. Zagotovo pa moramo imeti vsi vselej dostop do kakovostne hrane in vode za normalno rast in razvoj slehernega človeškega bitja.

Zato bi morala biti medsebojna delitev hrane in drugih osnovnih dobrin prioriteta slehernega družbeno-ekonomskega sistema. Hrana, voda, zdravila in druge osnovne življenjske potrebščine so najprej dobrine in šele potem komercialno blago. Seveda nam ni treba zapirati trgovin s hrano in drugimi osnovnimi potrebščinami, a ekonomski sistem moramo nadgraditi tako, da bo omogočal tudi najranljivejšim, da bodo vedno in povsod lahko dostopali do osnovnih dobrin – do hrane, vode, oblačil, zdravil itd. Takšen sistem pa lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Šele ko bomo uveljavili medsebojno delitev hrane (in drugih osnovnih dobrin), bomo zares razumeli pregovor, da gre "ljubezen skozi želodec". Ne moremo govoriti o ljubezni do drugega, če tako številnim ljudem onemogočamo dostop do hrane, čeprav jo je na planetu v izobilju na voljo. Še več, dokler bo po nepotrebnem lačen en sam samcat Zemljan, o ljubezni sploh nimamo pravice govoriti. V nikakršni obliki!