ponedeljek, 18. junij 2018

Človek človeku volk


“V začetku 21. stoletja so takrat najbolj razvite in bogate države (ZDA, EU in še nekatere druge) zaradi svojega neizmernega pohlepa povzročile hudo finančno krizo (leta 2008). Ta kriza je povzročila poslabšanje ekonomske situacije v številnih šibkejših državah, kar je sprožilo državljanske upore (Sirija, Ukrajina, Libija, Tunizija itd.), ki so jih prej omenjene bogate države izkoristile za utrjevanje svoje politične, ekonomske in vojaške moči. Številni vojaški konflikti in zaostrena ekonomska situacija so v beg prisilile milijone ljudi, a bogate države so postavile ograje in zidove ter hkrati sprožile kampanjo sovraštva proti obupanim beguncem. Tisoči so utonili v morjih in rekah ali izginili v gozdovih, tisoče otrok so ločili od staršev, tiste pa, ki jim je uspelo prestopiti zastražene in ograjene meje, je v ‘razvitem’ svetu čakalo vzdušje sovraštva in zavračanja.” (odlomek Mračno 21. stoletje iz Učbenika za zgodovino, iz leta 2118)

Zapis je seveda izmišljen, kajti nihče še ni napisal zgodovinskega učbenika, iz katerega bi se učili učenci v letu 2118. Morda bo Zemlja takrat že uničena ali pa se bomo v močno načetem okolju neusmiljeno spopadali za preostale Zemeljske vire. Morda pa nas bo vendarle srečala pamet in bomo rešili današnjo nevarno situacijo ter stopili na pot blaginje in miru. Potem se bodo naši zanamci ozrli v preteklost in se čudili mračnemu začetku 21. stoletja, kjer je bil “človek človeku volk” in kjer je potekala “vojna vseh proti vsem” (avtor obeh rekov je Thomas Hobbes, Wikipedija).

20. junija je mednarodni dan beguncev (World Refugee Day), ki nas opominja “na moč, pogum in vztrajnost milijonov beguncev”. Na svetu je že 65 milijonov ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Zakaj? Ker jim zunanja, vojaška in ekonomska politika zahodnih držav (in še nekaterih drugih) uničuje domove in okolje, krade naravne vire, preprečuje prodajo njihovih izdelkov, preusmerja njihove davke v davčne oaze itd.

Potem pa taista politika ‘razvitih’ držav begunce, ki so izgubili vse, demonizira in ponižuje, jim postavlja visoke birokratske in vojaške ovire; dopušča, da množično umirajo na njihovih mejah; zavrača ladje pred pristanišči; otroke ločujejo od staršev in jih zapira v posebna taborišča. Nazadnje smo vse to videli v času nacizma in fašizma. O tem beremo v današnjih učbenikih in se čutimo okrutnosti izvajalcev takšne politike in brezbrižnosti večine takratnega prebivalstva. Natanko to bodo o nas brali in se učili naši zanamci.

V resnici imamo bogate zahodne in še nekatere druge države na voljo dovolj sredstev in virov, da enkrat za vselej rešimo problematiko begunstva in revščine. Prenehati moramo z izkoriščanjem revnih držav, prenehati moramo z vojaškimi posegi in okrutno politiko do beguncev.

65 milijonov beguncev je samo vrh ledene gore, ki je posledica zgrešene politike bogatih držav. Na svetu je trenutno 815 milijonov lačnih ljudi in preko 4 milijarde revežev, ki živijo v slabih in negotovih razmerah, z nezadostnimi osnovnimi dobrinami. Noben zid ne bo zaustavil teh množic. Zaustavi jih lahko samo politika miru in blaginje, katere temelja sta resnično mednarodno sodelovanje in pravična delitev globalnih virov.

Samo tako bo “človek (spet) človeku človek”.

ponedeljek, 11. junij 2018

Preživetje kot dobiček


“Po tem zakonu je gospodarska družba pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost.
Pridobitna dejavnost po tem zakonu je vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička.” (1. in 2. odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah)

Dr. Karolina Babič, predsednica in strokovna sodelavka mariborskega Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) nas opozarja, da “zakonska opredelitev gospodarskih družb kot organizacij, ustanovljenih z namenom ustvarjanja dobička, pove veliko o tem, v kakšni družbi živimo. Podjetij ne ustanavljamo zato, da bi proizvedli kakovostno hrano, gradili varna stanovanja ali zagotavljali ljudem varen prevoz, temveč za ustvarjanje dobička. Definicija gospodarske družbe, pravzaprav strašljiva, povzema naravo našega sistema.” (Mladina, 1. 6. 2018)

Gospodarske družbe oziroma podjetja so ključni nosilci ekonomskega življenja družbe. Pridobivajo in predelujejo surovine; pridelujejo in predelujejo hrano; gradijo stanovanja, ceste in drugo infrastrukturo; proizvajajo izdelke, jih prevažajo ter prodajajo in opravljajo tisoče drugih dejavnosti, ki celotni družbi omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter nasploh skrbijo za materialni vidik bivanja. Podjetja so zelo pomembni del celotne družbene skupnosti, bodisi na lokalni in državni bodisi na globalni ravni.

Vendar moramo danes njihovo vlogo re-definirati oziroma ponovno opredeliti. Kaj pomeni, da podjetje “opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost”? Pomeni, da je edini namen njihovega obstoja “pridobivanje dobička”. Pridelava hrane, izdelava zdravil, gradnja stanovanj, transport in tisoče drugih gospodarskih dejavnosti so zgolj postranski rezultat pridobivanja dobička. Izjeme so edino socialna podjetja, zadruge in še nekatera podjetja, ki jih ustanavlja predvsem država z namenom opravljanja skupnih družbenih nalog (pa še ti gospodarski akterji so precej vezani na trge in ustvarjanje vsaj minimalnih dobičkov).

Pridobivanje dobička je neizbežno povezano z gospodarsko rastjo, neusmiljeno tržno tekmo in poglabljanjem družbene neenakosti. To pa ima ima bistven vpliv na okolje (globalno segrevanje podnebja, kupi plastike in drugih odpadkov), na družbene skupnosti (širjenje revščine, ekonomske migracije, družbeni konflikti), na kakovost izdelkov in storitev (vse slabša kvaliteta, ki je posledica želje po čim višjih dobičkih; ogromno povsem nepotrebnih izdelkov in storitev) in na politično nestabilnost (vojaški konflikti pogosto izvirajo iz ekonomskih konfliktov).

Podjetja so del širšega ekonomskega področja, kamor poleg njih uvrščamo še finančni sistem, oblikovalce in izvajalce ekonomske politike (ministrstva za gospodarstvo in mednarodne ekonomske institucije) in nasploh vse posameznike, skupine in organizacije, ki skrbijo za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za blaginjo celotne družbe (sem torej lahko uvrščamo tudi vsa gospodinjska dela, prostovoljno delo, delo nevladnega sektorja itd.).

Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (potrebe po hrani, neoporečni vodi, oblačilih, primernem bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju) in blaginja družbe (poleg zadovoljevanja osnovnih potreb vseh pripadnikov družbene skupnosti, še zadovoljevanje skupnih družbenih potreb ter zagotavljanje zdravega okolja in miru) sta ključni nalogi in cilja ekonomskega področja družbe in v tej smeri bi morali delovati tudi ključni ekonomski akterji – gospodarske družbe oziroma podjetja.

Torej ponovno zapišimo prvi in drugi odstavek zakona o gospodarskih družbah:

Po tem zakonu je gospodarska družba pravna oseba, ki v družbeni skupnosti samostojno opravlja ekonomsko dejavnost kot svojo izključno dejavnost.
Ekonomska dejavnost po tem zakonu je vsaka dejavnost, ki se opravlja za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za blaginjo celotne skupnosti.


Saj podjetniki še vedno lahko ustvarjajo dobiček, vendar šele, ko izpolnijo svojo prvo in najpomembnejšo družbeno-ekonomsko vlogo, to pa je zadovoljitev osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo celotne skupnosti (lokalne, državne in globalne). Podjetniki ne živijo v vakumu, temveč so del družbene skupnosti, ki jim zagotavlja izobraženo delovno silo, varnost, kolikor toliko urejeno poslovno okolje, infrastrukturo itd.

Ekonomska paradigma oziroma vzorec delovanja ekonomskega področja zato v prihodnosti ne bo več ekonomija dobička, temveč ekonomija delitve, kajti danes ne potrebujemo še več dobrin (kar je posledica želje po dobičkih in politike neprestane gospodarske rasti), temveč njihovo pravičnejšo delitev. Le tako lahko hkrati rešimo problematiko okolja, družbene neenakosti, vojaških in terorističnih konfliktov ter obsežnih migracij.

Morda zapisano zveni naivno in utopično, a če ne naredimo resnih sprememb na ekonomskem področju, potem bomo v prihodnosti prav vsi na izgubi – v popolnoma propadlem okolju, kjer bo edini dobiček preživetje (če bo sploh še mogoče).


sobota, 09. junij 2018

Chopin, Einstein, Jobs, Kunis, Iman, Dalaj Lama & co.


Kaj imajo skupnega fizik in nobelovec Albert Einstein, skladatelj Frederic Chopin, filozofinja Hannah Arendt, igralki Marlene Dietrich in Mila Kunis, psihoanalitik Sigmund Freud, pevke Gloria Estefan, Rita Ora in Dua Lipa, pevec Freddie Mercury, supermanekenka Iman, soustanovitelj Googla Sergey Brin in soustanovitelj Appla Steve Jobs, v taborišču umrla pisateljica Ana Frank, bivša ameriška državna sekretarka Madeleine Albright, tibetanski duhovni voditelj in nobelovec Dalaj Lama? Vsi so ali so bili izjemno uspešni na svojem področju. Njihova dela so pomembno prispevala k razvoju človeštva. Druži pa jih še nekaj: vsi so bili bodisi begunci bodisi otroci beguncev.

Poraja se nam torej vprašanje: kdo so begunci? So to res nevarni ljudje, ki želijo uničiti našo civilizacijo in kulturo? Ali pa so to morda običajni ljudje, ki bežijo pred vojno, skrajno revščino, nasiljem, preganjanjem itd.? In med vsemi temi običajnimi ljudmi je očitno tudi mnogo izjemnih ljudi, ki niso samo obogatili gospodarstva, kulture, umetnosti in politike držav, ki so jih sprejele, temveč so veliko prispevali k razvoju celotnega človeštva.

Morda bi se nestrpneži, ki vidijo v begunci vse najslabše, vsaj malo zamislili, ko bruhajo sovraštvo v spletnem brskalniku Google ali na najnovejšem iPhonu, če bi vedeli, da sta ti dve “čudi” sodobne tehnologije pomagala ustvariti ruski begunec Sergey Brin in sin sirskega begunca Steve Jobs. Morda bi jih moralo biti vsaj malo sram, ko poslušajo klasičnega Chopina ali novo zvezdnico Duo Lipo, ko gledajo filme z Milo Kunis ali z Marlene Dietrich ali ko prepevajo We Are The Champions s Freddiem Mercuryem. Kajti vsi omenjeni so oziroma so bili begunci. Begunci lahko veliko dajo skupnosti, ki jih sprejme.

Stoletja so ljudje bežali zaradi različnih vzrokov. Veličina skupnosti, naroda ali države se je odražala v zmožnosti gostoljubja za preganjane in obubožane begunce. Ali obratno; majhnost in sebičnost skupnosti, naroda ali države se kaže z izrazi negostoljubja in sovražnosti do beguncev.

Ne pozabimo, da je bil tudi Jezus begunski otrok. Je torej krščansko zavračati begunce ali sprožati nanje salve sovražnega govora? Mar ni ravno protibegunska politika tista, ki ruši same temelje evropske krščanske tradicije in civilizacije.

Viri:

Refugees who changed the world

Refugee Week

UNHCR Central Europe

Slike:

17 Famous People You Probably Didn’t Realize Were Refugees

petek, 01. junij 2018

V začetku je bila Beseda…


"V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela." (Jn 1,1-5)

Kakršno koli je že naše prepričanje, moramo priznati, da imajo besede veliko moč. Že izkušnje nam govorijo, da imajo velikanski vpliv na naše življenje. Nekdo nas že z besedo ali z nekaj besedami lahko popolnoma "sesuje" ali pa nas nasprotno zelo "povzdigne". Samo nekaj besed lahko spremeni naše življenje ali življenja mnogih ljudi.

Besede, izgovorjene ali zapisane, so sprožile brezštevilne spremembe – dobre in slabe, tudi revolucije in vojne. Besede mnogih izjemnih ljudi že desetletja, stoletja ali tisočletja odzvanjajo v človeških umih: Bude, Jezusa; Aristotla, Platona; Martina Lutra; Kanta, Hegla; Gandija, Martina Luthra Kinga; navdihujejo nas besede brezštevilnih pisateljev in pesnikov, …).

Zato lahko sprejmemo staro modrost, da je v začetku vsega beseda. Številna verstva in ezoterični nauki pa besede oziroma besedo postavljajo v sam začetek kreacije stvarstva. A ne glede na to, kaj si mislimo o teh starodavnih naukih, je v začetku sleherne naše aktivnosti beseda kot "materialni" izraz naših misli. In če sprejmemo še eno starodavno modrost, da "energija sledi misli", potem nam je lahko jasno, zakaj je tako pomembno kaj izrečemo, zapišemo oziroma še bolj natančno: kaj mislimo. Besede so torej izraz (izrek, zapis oziroma manifestacija) naših misli, ki jih običajno "obarvajo" še čustva, kar jim daje še dodatno moč.

Seveda pa je še posebej pomembno, kaj govorijo in pišejo ljudje, ki zasedajo odgovorne družbene položaje oziroma tisti, ki jim podelimo status avtoritete: politiki, ekonomisti, verski voditelji, profesorji, učitelji, vzgojitelji, umetniki, direktorji in tudi ljudje na nižjih, a še vedno odgovornih položajih. A tudi povsem običajni ljudje lahko z besedami naredimo veliko škode ali koristi.

Besede so pravzaprav temeljno orodje ljudi – razumskih bitij, ki omogočajo medsebojno komuniciranje, kar je temelj naših odnosov in razmerij v družinah, lokalnih skupnostih in drugih kompleksnih družbenih skupnostih vse do globalne.

Tako kot besede lahko kreirajo dobro (ljubezen, prijateljstvo, pomoč, solidarnost, blaginjo), lahko ustvarjajo tudi slabo (destrukcijo, sovraštvo, vojne). Poglejmo samo primer holokavsta, najhujšega zločina, ki ga je človek kdaj koli sprožil proti drugemu človeku. V samem začetku so bile "zgolj" besede nekaj posameznikov oziroma sovražni govor, kakor bi rekli danes.

Zato je prav, da ne pristanemo na govor takšne vrste - izgovorjen ali zapisan. Zato je prav, da ga ves čas razkrinkavamo in obsojamo ter po pravni poti tudi kaznujemo. Vsekakor pa ne podeljujmo (z volitvami ali imenovanji) politične in druge moči tistim, ki širijo sovražni govor!

Besede moramo uporabljati odgovorno in modro, kot "luč, ki sveti v temi". Za dobro ljudi. Temu naj sledijo tudi takšna dejanja. In tako bomo ustvarili svet blaginje in miru.


Slika: Jan Brueghel the Younger (1601–1678) God creating the Sun, the Moon and the Stars

torek, 22. maj 2018

Meghan in Harry ter moč ljubezni


Kraljevske poroke so predvsem spektakel in zadnja med njimi, poroka med princem Harryem in Američanko Meghan Markle, ni bila nikakršna izjema. A vendarle je šlo tudi za dogodek poln simbolike in pozitivnih sporočil. Ko govorimo o simboliki, je na prvem mestu seveda sama nevesta Meghan, ki je po očetu angleško-irsko-nizozemskega porekla, po mami pa Afroameričanka. To je vsekakor nekaj novega za ‘čistokrvne’ plemiške elite, prav tako pa tudi velik izziv za številne nacionalistične nestrpneže iz vseh koncev sveta (tudi iz naših krajev), ki še vedno sanjajo o ‘čistem narodu, ki ga ogroža nečista kri’, pa naj gre za migrante, Rome, ‘napačno’ spolno usmerjene itd.

Vsekakor pa bi lahko nestrpneži vseh vrst, politiki in ekonomisti, direktorji in drugi pozorno prisluhnili izjemni poročni pridigi ameriškega škofa Michaela Curryja z naslovom Moč ljubezni (The Power of Love). Tem besedam je prisluhnilo milijone ljudi in le upamo lahko, da so se vsaj malo ‘prijele’ tudi tistih, ki imajo ‘v rokah škarje in platno’, da v ekonomskem in političnem smislu spremenijo svet, in pa tisti, ki s sovraštvom do drugih zastrupljajo svet. Njih sovraštvo je najhujši ‘kemični’ strup, ki razdvaja in uničuje človeštvo.

Škof Michaela Curry je dejal: “V ljubezni je moč. Ne podcenjujte je. Nikoli nanjo ne glejte preveč sentimentalno. Moč obstaja. Moč obstaja v ljubezni. Če mi ne verjamete, se spomnite časa, ko ste se prvič zaljubili. Zdelo se vam je, da se ves svet vrti okrog vas in vašega ljubljenega. Torej, tam je moč, moč v ljubezni, ne samo v njenih romantičnih oblikah, ampak v kakršni koli obliki, kakršni koli obliki ljubezni.”

To je zelo pomembno. Ljubezen ni samo sentimentalno čustvo zaljubljencev, temveč vsebuje izjemno moč. Moč, ki lahko spremeni svet, ali kot je dejal škof Curry:

“Ljubezen lahko spremeni svet. Samo predstavljajte si svet, ki bi ga usmerjala ljubezen. Predstavljajte si domove in družine, soseske in skupnosti, vlade in narode, posle in trgovino, ki bi jih usmerjala ljubezen. Predstavljajte si ta stari utrujeni svet, ki bi ga usmerjala ljubezen, nesebična, požrtvovalna in odrešilna.”

Seveda bodo številni nergači takoj zamahnili z roko in rekli, da gre le za ‘lepe želje in misli’. Morda pa se raje vprašajmo takole: kaj danes usmerja svet? Mar niso to pohlep, tekmovalnost in sebičnost? Seveda jim ne rečemo tako. Govorimo o gospodarski rasti, ki v sebi skriva neizmeren pohlep po ekscesno visokih dobičkih; govorimo o konkurenčnosti, dejansko pa gre za brezobzirno tekmovanje za globalne vire, ki stotine milijonov ljudi prikrajša za najosnovnejše dobrine ter uničuje naše skupno okolje; govorimo o varovanju nacionalnega interesa, v resnici pa smo samo skrajno sebični in destruktivni do drugih.

Razmislimo še, kako bi bilo, če bi svet zares usmerjala ljubezen; če bi ljubezen usmerjala ‘domove in družine, soseske in skupnosti, vlade in narode, posle in trgovino’, kot pravi škof Curry? 

Zagotovo ne bi najrevnejšim ljudem kradli naravnih in družbenih virov; zagotovo ne bi dopustili, da več kot 800 milijonov Zemljanov strada; zagotovo ne bi brezobzirno uničevali narave; zagotovo ne bi na mejah postavljali zidov ali rezilnih ograj ter ‘zganjali’ brezsramno protibegunsko histerijo.

Zagotovo pa bi vzpostavili globalni mehanizem delitve dobrin, ki bi vsakemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; zagotovo bi države začele sodelovati (brez ‘fige v žepu’) pri vzpostavitvi globalnega miru in pri zaščiti okolja; zagotovo bi pomagali beguncem, jih sprejeli in jim omogočili čimprejšnjo vrnitev v domača okolja, kjer bi jim zagotovili življenje v miru in blaginji itd.

Tako bi ravnali – kot posamezniki, organizacije ali skupnosti – če bi naša dejanja usmerjala veličastna ‘moč ljubezni’. Kajti, kot je nadalje poudaril škof Curry:

“Ko je ljubezen pot, nesebična, požrtvovalna, odrešujoča, ko je ljubezen pot, noben otrok na tem svetu nikoli več ne bo šel lačen v posteljo. Ko je ljubezen pot, bomo pravici dopustili, da pridere kot mogočen rečni tok in pravičnost nikoli več ne bo presahnila. Ko je ljubezen pot, bo revščina postala zgodovina. Ko je ljubezen pot, bo Zemlja posvečen prostor. Ko je ljubezen pot, bomo ob rečni strugi odvrgli svoje meče in ščite, in nikoli več prakticirali vojne. Ko je ljubezen pot, bo na voljo veliko dobrih bivališč, veliko dobrega prostora za vse božje otroke; kajti ko je ljubezen pot, drug z drugim ravnamo dobro, kot da smo resnično ena družina.”

Ljubezen je združevalna moč, ki nas vodi k prepoznavanju enosti človeštva. Enost človeštva pa lahko izrazimo z resničnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin.

Harryu in Meghan pa zaželimo veliko medsebojne ljubezni, kajti ljubezen svojo moč izraža ‘v kakršni koli obliki’. Naj se izraža tudi v naših odnosih z drugimi in v naših dejanjih, ki spreminjajo svet.


You Tube: pridiga škofa Michaela Currya

Besedilo pridige Moč ljubezni

Slika: Times Now

petek, 18. maj 2018

Vsi begunci


Begunec je slehernik, kakor ti in jaz,
učitelj, pek, uradnik, kmet, urar, študent, dijak, …
otrok, brat, sestra, mati, oče, stric, dedek, …
morda v svojem okolju spoštovan,
ugleden, priljubljen, dobrodelen,
pregnan s praga svoje domačije

zrušene v besnečem ognju vojne vihre
ali zaplenjene zaradi oderuških posojil
ali prenizkih ‘tržnih’ cen že tako ubornih pridelkov
ali drugih ekonomskih ‘orožij za množično uničevanje’,
s katerimi upravljajo ‘ugledne’ in ‘demokratične’
svetovne države in globalne korporacije.

65 milijonov* slehernikov,
ki blodijo v mejah svojih držav
ali krvavijo na nevarnih poteh daleč od svojih domov,
kamor nikdar, niti v najbolj morastih sanjah,
niso želeli stopiti,

kjer jih pričakajo brezštevilni nestrpneži,
ki ne vidijo vzrokov in posledic,
ki ne vidijo ljudi, kakor so oni sami,
temveč le ‘nevarne migrante’,
ki ogrožajo njihov način življenja,
ki ga uravnavajo in ‘zapolnjujejo’
preračunljivi in ambiciozni politiki ter
pohlepne globalne potrošniško-zabavljaške korporacije

in namesto, da bi si skupaj prizadevali za
bolj pravičen politično-ekonomski sistem,
ki tudi njim samim povzroča
vse več skrbi in frustracij,
te skrbi in frustracije raje preusmerjajo
na reveže in begunce, ki so že izgubili vse,

begunci zagotovo niso prišli zato,
ker bi jih kdo poslal ali ker bi si to želeli,
temveč zaradi posledic odločitev naših
ekonomistov, direktorjev in še zlasti politikov,
ki jih izvolimo, potem pa štiri leta gledamo stran,
ko počnejo svoje ‘umazane rabote’,

zato smo na dolgi rok
begunci vsi, Sleherniki,
samo,
da mi tega še ne vemo!



* Po podatkih Agencije ZN za begunce (UNHCR) je danes v svetu 65,6 milijona ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. V svetu mora vsako minuto dom pod prisilo zapustiti 20 ljudi.

Slika:
Crowdfunder, Pinterest: Wilfranck
"No one puts their children in a boat unless the water is safer than the land"

torek, 15. maj 2018

Uresničitev 25. člena v 21. stoletju


"Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Danes, ko smo že krepko zakorakali v 21. stoletje in natanko sedemdeset let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, je napočil čas, da končno uresničimo tisto, k čimer smo se kot globalna skupnost, že dolgo tega zavezali. Še zlasti si prizadevajmo za uresničitev 25. člena, ki vsakomur na tem planetu zagotavlja dobrine za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, “vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.”

V času vrhunskih tehnologij – računalnikov, interneta, mobilnih tehnologij, robotov; izjemnih zmogljivosti za pridelavo hrane in drugih življenjsko pomembnih dobrin, modernih in poceni transportnih sredstev ter še tisočih in tisočih ‘čudes’ sodobnega sveta – preprosto ne moremo in ne smemo dopustiti, da poleg nas živijo ljudje, ki so dobesedno brez vsega.

Danes se ne moremo več izgovarjati na pomanjkanje dobrin in tehnologij, na pomanjkanje znanja in ustreznih informacij. Edina ‘ovira’ za uresničitev pravic iz 25. člena je zato naša kolektivna brezbrižnost in ignoranca, ki ji sledi politična ‘tišina’ in nedejavnost. Ne moremo vsega bremena prepustiti pogosto nečloveškim naporom številnih dobrodelnih organizacij, ki kljub svojemu obsegu, le s ‘kapljami zalivajo izsušena tla’ skrajne revščine in človeškega trpljenja.

Četudi se skrivamo za še tako visokimi zidovi in za še tako birokratskimi ‘zaščitnimi ukrepi’, nam revščina drugih ves čas ‘krade spanec’ in ogroža naš (potrošniško sprevrženi) način življenja. Begunci, terorizem, vojaški konflikti, globalno segrevanje podnebja in onesnaženje okolja v veliki meri izvirajo iz skrajne revščine. Jezimo se na posledice, o vzrokih pa nočemo vedeti ničesar.

Kdo krade naravne vire revnim državam in temu reče ekonomska politika? Kdo ruši države in cele regije in to poimenuje varnostna politika? Naši politiki, ki jih izvolimo, potem pa jim štiri leta pustimo in gledamo stran, ko izvajajo politiko izkoriščanja, napadanja, poniževanja – šibkejši držav in tudi svojih šibkejših državljanov.

Samo s skupnimi napori sodelujočih držav sveta lahko odpravimo največji madež na ‘duši’ človeštva – skrajno revščino in lakoto, ki uničuje stotine milijonov Zemljanov. Saj že imamo napisan politični in ekonomski program, to je 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (in še 26. člen, ki pravi, da ima “vsakdo ima pravico do izobraževanja”).

Uresničimo ga. Kako? S sodelovanjem in pravičnejšo delitvijo dobrin. S tem bomo tudi na praktični ravni izrazili enost človeštva oziroma razumevanje, da smo ena človeška družina, ki si deli skupni dom – planet Zemljo. Ko bo sleherni Zemljan imel dostop do vsaj osnovnih dobrin, bomo lahko govorili o pravilnih človeških odnosih, ki so prvi korak k manifestaciji resnične ljubezni in modrosti na planetu Zemlja.

Uresničitev 25. člena je zato ključ do naše skupne prihodnosti, ko bomo drug poleg drugega zaživeli v miru in blaginji. Kako pa naj sploh drugače živimo s svojimi brati in sestrami, na kar nas opozarja 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Ponovimo ga še enkrat:

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”


sobota, 12. maj 2018

Enost človeštva


Če želimo skupno prihodnost, kjer bo sleherni Zemljan živel v blaginji, miru in v primernem naravnem okolju, je ključnega pomena razumevanje koncepta enosti človeštva. Kajti če bomo še naprej ‘hodili po poti’ ločevanja, sebičnosti, tekmovalnosti, izkoriščanja, premoči, bomo naša prihodnost kaj klavrna, če sploh bo. Kaj je enost človeštva in zakaj je tako zelo pomembno, da jo razumemo in ‘živimo’?

Ljudje smo družbena in družabna bitja. To je dejstvo in o tem nam niti razpravljati ni treba. Zato vselej pripadamo neki skupnosti. Ne samo zaradi lažjega življenja v materialnem oziroma ekonomskem smislu, temveč nam pripadnost skupnosti ali skupini prinaša tudi druge ‘darove’ –čustvene, kulturne, duhovne itd.

Vsakdo se zato lahko po liniji najmanjšega odpora identificira z družino ali s prijateljsko, šolsko, lokalno, politično, versko ali podobno skupnostjo. Tudi pripadnost veliki skupnosti – državi ali še širši skupnosti je danes skorajda nekaj samoumevnega. Potem pa nenadoma nastane ‘rez’; le redki ljudje so danes zmožni razmišljati o človeštvu kot o celoviti skupnosti, kot o ‘veliki človeški družini’ oziroma o enosti človeštva.

Pa vendarle danes vemo, da smo v genetskem smislu in po svojem izvoru dejansko pripadniki ene družine ali v znanstvenem jeziku (Wikipedia): podvrsta Homo sapiens sapiens, iz vrste Homo sapiens, rodu Homo (človek). S komurkoli na Zemlji smo si v genetskem smislu 99,9-odstotno podobni; vsega 3.000 generacij oziroma 100.000 let v preteklosti pa imamo vsi ljudje skupne prednike (Wikipedia).

Dejstvo je tudi, da smo si različni. Vendar so te razlike predvsem jezikovne, kulturne, svetovnonazorske, politične itd. Razlike so pogojene predvsem z značilnostmi okolja, v katerega se rodimo. Ker smo se v preteklosti razvijali precej ločeno, so se razlike med nami povečevale. Danes pa, v času interneta, globalne trgovine in poceni transportnih sredstev, postajamo vse bolj povezani in ugotavljamo, da smo vendarle – zelo podobni.

Globalizacija, ki jo tako radi kritiziramo, ima sicer res precej temnih strani (na primer pretirana moč globalnih korporacij in najvplivnejših svetovnih držav), a je hkrati tudi proces povezovanja, odkrivanja naše soodvisnosti, krepitve sodelovanja in povezovanja v eno globalno skupnost. Kar pa ne pomeni, da moramo pri tem zavreči svoje kulturne, jezikovne in druge identitete.

Enost človeštva torej najprej pomeni prepoznavanje človeštva kot soodvisne in povezane skupnosti, ki ima skupne cilje. Ključni cilji človeštva pa so blaginja vseh ljudi, zdravo planetarno okolje in mir; te cilje smo zapisali v številnih mednarodnih dokumentih in pogodbah (na primer v Splošni deklaraciji človekovih pravic, v Pariškem podnebnem sporazumu itd.). Ti cilji so torej tisto na čemer moramo graditi prihodnost človeštva.

Vseeno je torej katere rase smo, kateremu narodu ali državi pripadamo, kakšna je naša veroizpoved, politično ali drugo prepričanje (razen če ni uperjeno proti drugim ljudem), smo enakovredni in enakopravni pripadniki človeštva, ki nas povezuje skupni dom – planet Zemlja in naši skupni cilji. Če to zares razumemo in sprejmemo, potem vemo, kaj je enost človeštva, ki jo v dobršni meri odraža 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”

Ravnati drug z drugim kakor bratje (pojem bratstva seveda ne izključuje žensk), pomeni ravnati z vsemi drugimi ljudmi kot s svojimi družinskimi člani, kar v bistvu vsi ljudje tudi smo. Potem je tudi samoumevno, da z njimi delimo svoje dobrine, ki tako ali tako pripadajo vsem Zemljanom. Le zakaj bi samo nekaterim?

Potem tudi razumemo, da je ekonomija delitve način, kako lahko slehernem Zemljanu zagotovimo zdravje in blaginjo, o katerih ‘govori’ 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Razumevanje enosti človeštva je zato prvi korak, da bomo lahko zaživeli kot sodelujoča globalna skupnost, ki z medsebojno delitvijo dobrin nikogar ne ‘pusti na cedilu’ in ne pusti, da bi kdor koli trpel ali umiral zaradi pomanjkanja najosnovnejši dobrin.

torek, 08. maj 2018

O pravilnih človeških odnosih


Družba ni zgolj vsota posameznikov,
temveč predvsem celota naših
medsebojnih odnosov;

če ti temeljijo na sebičnost in pohlepu
ter ločevanju na podlagi rase, vere, prepričanja,
družbenega položaja ali česarkoli drugega,
potem ustvarjamo svet lakote in revščine,
konfliktov in vojn, nezaupanja in strahu,
onesnaženja okolja in nas samih;

če pa naše medsebojne odnose začnemo
graditi na spoštovanju človeške različnosti,
razumevanju naše povezanosti ter soodvisnosti –
Enosti človeštva,
bomo ustvarili svet blaginje in miru;

da pa bi nam to uspelo,
moramo v jedro naših vsakdanjih,
predvsem pa političnih in ekonomskih odnosov
postaviti načeli
sodelovanja in medsebojne delitve dobrin;

potem bomo lahko govorili o pravilnih človeških odnosih,
ki predstavljajo začetek resničnega izražanja
Ljubezni in Modrosti
na planetu Zemlja.

sreda, 25. april 2018

Človeška prihodnost je (ne)gotova


Človeška prihodnost je negotova. Znašli smo se pred prelomno točko. Lahko ostanemo na obstoječi poti, kar pomeni, da nadaljujemo z uničujočo tekmo za vse bolj izčrpane in prizadete planetarne vire in jih še naprej trošimo preko vseh zmogljivosti globalnega okolja. Vendar v tem potrošniško-komercialnem spektaklu uživa le del človeštva, večji del pa živi v hudi revščini, pomanjkanju in vse številnejših družbenih konfliktih, ki vedno lahko prerastejo v vojne.

Lahko pa se odločimo za drugačno pot, za pot blaginje in miru. Ni nam potrebno sprožiti še ene krvave revolucije, spremeniti moramo predvsem naš ekonomski sistem in še to večinoma na področju pravičnejše delitve planetarnih virov. S tem namenom moramo vzpostaviti učinkovitejše mednarodne mehanizme sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, kjer države ne zasledujejo zgolj lastnih interesov, temveč tudi in predvsem interese človeštva ter planeta Zemlje.

Prvi korak, ki ga moramo storiti, pa je v nas samih. Ne moremo narediti resnih sprememb, če še naprej razmišljamo zgolj v okvirih, ki jih začrtujejo pojmi: jaz, moja družina, moja vas ali mesto, moj narod, moja država; moja vera, itd. Seveda moramo poskrbeti zase, za svojo družino, za svojo državo in tako naprej, vendar ne na račun drugih in prihodnosti celote – človeštva in planeta.

Zato moramo preseči te okvire in razmišljati celostno. Morda približno takole:

Vsi smo najprej, navkljub vsem medsebojnim razlikam, pripadniki velike človeške družine – enega človeštva. Živimo v skupnem domu – na planetu Zemlja, za katerega smo vsi odgovorni. Planetarne dobrine pripadajo vsem, zato je prav, da si jih delimo, še posebej tiste dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb (hrana, voda, primerna bivališča, zdravstveno varstvo in izobraževanje).

Na tem mišljenju bomo lahko naredili korake v pravo smer in začeli delovati kot celota, hkrati pa ohranili svojo individualnost in različnost, bodisi kot posamezniki bodisi kot narodi. Z resničnim mednarodnim sodelovanjem in globalno delitvijo dobrin bomo ustvarili planet blaginje in miru.