Interventni zakon: komu prinaša darila?

6. decembra goduje sveti Miklavž, ki ga poznamo predvsem kot dobrega moža, ki obdaruje otroke. Toda sveti Miklavž oziroma Nikolaj iz Mire, ki je živel na prehodu iz 3. v 4. stoletje, je bil mnogo več kot le prijazen obdarovalec otrok. Po izročilu je svoje premoženje uporabljal za pomoč revnim in ljudem v stiski.

Ena najbolj znanih legend pripoveduje, da je skrivaj podaril zlato obubožanemu očetu treh hčera in jim tako omogočil dostojnejšo prihodnost. Miklavž torej ni bil znan po tem, da bi bogastvo kopičil, temveč po tem, da ga je delil s tistimi, ki so ga najbolj potrebovali. Postal je simbol solidarnosti, sočutja in nesebične pomoči.

Na njegov god, 6. decembra 2026, bomo v Sloveniji glasovali na referendumu o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Zato bi mu lahko rekli kar »Miklavžev zakon«, a ob tem se postavlja zanimivo vprašanje: komu bo prinesel največ daril?

Kaj prinaša interventni zakon?

Zakon, ki ga je Državni zbor sprejel 11. maja 2026, posega na številna področja našega ekonomskega in družbenega življenja. Med drugim predvideva znižanje DDV za osnovna živila in nekatere energente, spremembe obdavčitve samostojnih podjetnikov, nižjo obdavčitev najemnin in uvedbo tako imenovane razvojne kapice pri plačevanju socialnih prispevkov. Posega tudi na področja pokojnin, zdravstva in dolgotrajne oskrbe.

Zagovorniki zakona poudarjajo, da bi lahko davčne razbremenitve spodbudile gospodarsko dejavnost, povečale konkurenčnost ter izboljšale pogoje za podjetništvo in naložbe.

Nasprotniki opozarjajo na nevarnost zmanjšanja prihodkov socialnih blagajn, poglabljanja neenakosti ter slabljenja javnih sistemov zdravstvenega in pokojninskega varstva. Prav tako je vprašljivo, ali bodo nižje stopnje DDV dejansko privedle do nižjih cen izdelkov, saj lahko trgovci del davčne razbremenitve zadržijo zase v obliki višjih marž.

Posebej sporna je uvedba razvojne kapice, ki bi omejila osnovo za plačevanje socialnih prispevkov pri najvišjih dohodkih. Takšen ukrep bi neposredno razbremenil predvsem najbolje plačane zaposlene. Njegovi zagovorniki pričakujejo, da bi tako spodbudili zaposlovanje visoko usposobljenih kadrov in razvoj gospodarstva, kritiki pa opozarjajo na zmanjšanje solidarnostnega financiranja socialne varnosti.

Ali bo bogastvo kapljalo navzdol?

V ozadju ideje interventnega zakona je že ovržena ideja o tako imenovanem trickle-down efektu, v slovenščini mu rečemo tudi kapljanje navzdol, po kateri naj bi koristi davčnih razbremenitev bogatejših posameznikov in podjetij sčasoma dosegle tudi druge družbene skupine. Povečane naložbe naj bi ustvarile nova delovna mesta, višje plače in gospodarsko rast.

Toda takšno prelivanje bogastva ni samoumevno. Dodatni prihodki lahko ostanejo pri premožnejših posameznikih, se usmerijo v finančne (špekulativne) naložbe, investicije v stanovanja (kar še zaostruje že tako perečo stanovanjsko problematiko) ali povečajo dobičke, ne da bi se bistveno izboljšale življenjske razmere tistih z najnižjimi dohodki.

Prav zato se je ob vsakem gospodarskem ukrepu smiselno vprašati, komu neposredno koristi, kdo zanj plačuje in kakšne bodo dolgoročne posledice za družbo kot celoto.

Kaj bi storil sveti Miklavž?

Seveda ne moremo vedeti, kako bi sveti Nikolaj presojal sodobno davčno in socialno zakonodajo. Vendar nam njegovo izročilo ponuja pomembno izhodišče za razmislek.

V ospredju njegovega delovanja so bili ljudje v stiski. Ni čakal, da bo bogastvo nekega dne morda samo od sebe priteklo do njih. Pomagal jim je neposredno, iz prepričanja, da mora imeti vsak človek možnost dostojnega življenja.

Danes naloga zagotavljanja osnovnih življenjskih potreb ne more biti prepuščena zgolj dobrodelnosti posameznikov. Potrebujemo pravično organiziran ekonomski sistem, učinkovite javne storitve in družbeno solidarnost, ki omogoča vsaj neoviran dostop do ustrezne hrane in vode, stanovanja, zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja.

Morda je prav zato letošnji Miklavžev referendumski dan primerna priložnost za širši razmislek o ekonomiji in njeni temeljni nalogi. Gospodarski razvoj ni cilj sam po sebi, temveč bi moral prispevati k blaginji vseh ljudi.

Ko bomo 6. decembra odločali o interventnem zakonu, zato ni pomembno samo vprašanje, ali bodo posamezni davki in prispevki višji ali nižji. Pomembno je tudi, kako bodo spremembe vplivale na javne storitve, solidarnost in dostop do osnovnih življenjskih dobrin.

Sveti Miklavž nas s svojim izročilom spominja, da pravo bogastvo družbe ni samo v tem, koliko ga ustvari, temveč tudi v tem, kako skrbi za tiste, ki ga imajo najmanj. Morda bi Sv. Miklavž glasoval proti temu zakonu. Jaz bom zagotovo.



Viri

Sveti Nikolaj oziroma sveti Miklavž:
Vatican News: St. Nicholas of Bari, Bishop of Myra. Življenje svetega Nikolaja, njegova dobrodelnost in pomoč revnim.
St. Nicholas Center: Three Impoverished Maidens. Legenda o skrivnem obdarovanju treh revnih deklet.

Trickle-down efekt in raziskave o njegovih učinkih:
Mednarodni denarni sklad (IMF, 2015): Causes and Consequences of Income Inequality: A Global Perspective. Raziskava ugotavlja, da povečanje dohodkovnega deleža najbogatejših ni povezano z večjo gospodarsko rastjo.
Hope, D., in Limberg, J. (2022): The Economic Consequences of Major Tax Cuts for the Rich. Socio-Economic Review, 20(2), 539–559. Analiza 18 držav OECD kaže, da velika znižanja davkov najbogatejšim povečujejo dohodkovno neenakost, nimajo pa statistično značilnega vpliva na gospodarsko rast ali brezposelnost.

Interventni zakon in referendum:
Državni zbor RS (2026): Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), sprejet 11. maja 2026. Celotno besedilo zakona (PDF).
Državna volilna komisija: Zakonodajni referendum o ZIURS. Uradni podatki o referendumu 6. decembra 2026.

Slika je ustvarjena z umetno inteligenco (AI).

 

Neprijetni podatki

Za podatke bi težko rekli, da so neprijetni. Podatki so gola dejstva, izražena v številkah, odstotkih ali suhoparnih opisih. Neprijeten pa je lahko naš odziv nanje. Ko se soočimo z nečim neprijetnim, imamo praviloma dve možnosti: lahko skušamo nekaj spremeniti ali pa vse skupaj odmislimo, kot da ne obstaja.

Podatki o lakoti, revščini in pomanjkanju najosnovnejših dobrin so neprijetni. Raje bi videli, da jih sploh ne bi bilo. Pa so. In za vsako številko se skrivajo ljudje, njihove življenjske zgodbe, stiske in pogosto tudi trpljenje.

Lakota

Po najnovejšem poročilu Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je leta 2025 na svetu 645 milijonov ljudi trpelo lakoto, kar predstavlja 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Še veliko več, približno 2,1 milijarde ljudi, se je soočalo z zmerno ali hudo prehransko negotovostjo, kar pomeni, da niso imeli zanesljivega dostopa do zadostne in ustrezne hrane. (FAO, The State of Food Security and Nutrition in the World 2026)

Revščina

Po podatkih Svetovne banke iz oktobra 2026 približno 811 milijonov ljudi živi v skrajni revščini. To pomeni približno vsakega desetega prebivalca sveta. Njihova dnevna poraba znaša manj kot tri dolarje, pri čemer so upoštevane razlike v cenah življenjskih potrebščin med državami (pariteta kupne moči).

Toda revščina je še veliko bolj razširjena. Kar 3,7 milijarde ljudi, skoraj polovica svetovnega prebivalstva, živi z manj kot 8,30 dolarja na dan, kar je prag revščine, značilen za države z višjim srednjim dohodkom. (Svetovna banka, Poverty, Prosperity, and Planet Report 2026)

Pitna voda

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in UNICEF leta 2024 približno 2,1 milijarde ljudi ni imelo dostopa do varno upravljane pitne vode. Med njimi je bilo 106 milijonov ljudi, ki so za pitje uporabljali neposredno površinsko vodo iz rek, jezer in drugih nezaščitenih virov. (WHO in UNICEF, Progress on Household Drinking Water, Sanitation and Hygiene 2000–2024)

Sanitarije in higiena

Leta 2024 približno 3,4 milijarde ljudi ni imelo dostopa do varno urejenih sanitarij, kar pomeni, da niso imeli zagotovljenih ustreznih stranišč in varnega ravnanja s človeškimi izločki. (WHO in UNICEF, Progress on Household Drinking Water, Sanitation and Hygiene 2000–2024)

Zdravstveno varstvo

Po poročilu Svetovne zdravstvene organizacije in Svetovne banke iz decembra 2025 približno 4,6 milijarde ljudi leta 2023 ni imelo polnega dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. (WHO in Svetovna banka, Tracking Universal Health Coverage, 2025)

Izobraževanje

Po poročilu Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) iz marca 2026 približno 273 milijonov otrok in mladih leta 2024 ni obiskovalo šole. To pomeni približno vsakega šestega otroka oziroma mladostnika šolske starosti. (UNESCO, Global Education Monitoring Report 2026)

Ustrezno bivališče

Po poročilu Programa Združenih narodov za naselja (UN-Habitat) iz leta 2026 do 3,4 milijarde ljudi nima dostopa do varnega in ustreznega bivališča. Več kot 1,1 milijarde ljudi živi v neformalnih naseljih in slumih, pogosto v prenatrpanih stanovanjih, brez ustrezne infrastrukture in osnovnih storitev. (UN-Habitat, World Cities Report 2026)

Od podatkov k aktivnosti

Številke nam seveda ne morejo pokazati celotne slike o tem, kako živijo ljudje na Zemlji. Nekateri trpijo zaradi pomanjkanja več osnovnih dobrin hkrati, drugim morda primanjkuje le ena. A vsaka takšna prikrajšanost je lahko že sama po sebi tragična. Da ne omenjamo še številnih drugih ljudi, ki morda niso zajeti v omenjenih kategorijah, a so vseeno prikrajšani za možnost dostojnega življenja.

Vprašanje torej ni zgolj, koliko ljudi trpi pomanjkanje, temveč predvsem, kaj bomo s temi podatki storili. Jih bomo sprejeli kot neizogibno dejstvo sodobnega sveta ali pa jih bomo razumeli kot poziv k spremembam?

Bomo končno resno razmislili o tem, da tako ne gre več naprej? Ne moremo govoriti o razvoju, če toliko ljudi dobesedno nima skoraj ničesar. Ne moremo govoriti o svoji človečnosti, če dopuščamo tolikšno nečlovečnost.

Zakaj ne uvidimo, da lahko te probleme rešimo le s pravičnejšo delitvijo dobrin in sodelovanjem? Svet ne bo boljši zaradi električnih avtomobilov, najnovejših mobilnih telefonov ali robotov, temveč takrat, ko nihče več ne bo trpel zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin.

Zato je ekonomija delitve tako preprosta, hkrati pa uresničljiva pot v takšno prihodnost.

Temelji ekonomije delitve

Poglejmo si nekaj temeljnih izhodišč, ki nam pomagajo bolje razumeti ekonomijo delitve.

Vsi ljudje živimo na enem planetu, kar pomeni, da si že v izhodišču delimo skupno okolje in njegove naravne vire. Naravni viri so skupna dediščina človeštva oziroma skupne dobrine človeštva, zato nihče ne bi smel imeti izključne pravice do njihove uporabe na način, ki drugim onemogoča zadovoljevanje osnovnih potreb. Vsakdo ima pravico do pravičnega deleža naravnih virov, ki človeštvu omogočajo preživetje in razvoj. Ti viri so temelj za ustvarjanje dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih potreb in dostojno življenje.

Vsi ljudje smo pripadniki ene biološke vrste, Homo sapiens (razumni človek), zato lahko govorimo o enem človeštvu oziroma o veliki človeški družini. Kljub razlikam v videzu, jeziku, kulturi in načinu življenja smo si tudi genetsko izjemno podobni. Pripadnost skupni človeški družini nas zato zavezuje k medsebojni solidarnosti in skrbi za blaginjo vseh. Nihče ne bi smel biti prikrajšan za dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb.

Vsi ljudje imamo enake osnovne potrebe. Za dostojno življenje potrebujemo hrano in pitno vodo, oblačila in stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje. To so temeljni pogoji našega preživetja in razvoja. Zadovoljevanje teh potreb zato ne sme biti privilegij, temveč mora biti zagotovljeno vsakomur, kot določata 25. in 26. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

Naloga ekonomskega sistema je, da omogoča pretvarjanje naravnih in družbenih virov v dobrine, s katerimi zadovoljujemo človekove potrebe. Poleg pridobivanja virov in proizvodnje dobrin ekonomski sistem vključuje tudi njihovo distribucijo oziroma porazdelitev, od katere je odvisno, komu in v kakšnem obsegu so dobrine dostopne. Naloga družbene skupnosti, predvsem njenih političnih institucij, pa je, da oblikuje takšen ekonomski sistem, ki bo vsakomur zagotavljal dostop do dobrin za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb.

Kot posamezniki smo soodgovorni za delovanje tako političnega kot ekonomskega sistema. Z udeležbo na volitvah, vključevanjem v javne razprave in drugimi oblikami družbenega udejstvovanja sooblikujemo politične in s tem tudi ekonomske odločitve. Hkrati kot zaposleni, proizvajalci, potrošniki in drugi udeleženci ekonomskega sistema vplivamo na njegovo usmeritev in razvoj. Naša odgovornost pa se ne konča pri skrbi za lastno blaginjo ali blaginjo naše skupnosti in države. Kot pripadniki ene človeške družine smo soodgovorni tudi za to, da imajo vsi ljudje, ne glede na to, kje živijo, možnost zadovoljevati svoje osnovne potrebe in živeti dostojno življenje.

Če v družbi prevladujejo tekmovanje, brezobzirna konkurenčnost, sebičnost, pohlep ter neomejeno kopičenje dobrin in bogastva, ustvarjamo razmere, ki prispevajo k lakoti, revščini, konfliktom, prisilnim migracijam in podnebnim spremembam. Če pa delujemo na podlagi sodelovanja, solidarnosti, sočutja in medsebojne delitve dobrin, ustvarjamo pogoje za blaginjo vseh, medsebojno zaupanje, celosten in trajnosten razvoj ter mir.

Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki temelji na sodelovanju, solidarnosti, sočutju in medsebojni delitvi dobrin. Imamo politično in ekonomsko moč, da vzpostavimo takšen sistem, ki bo deloval v dobro vseh ljudi. Ni treba, da imamo vsi enako, vendar moramo imeti vsi na voljo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Tako bomo v praksi uresničili preprosto resnico: vsi smo del ene človeške družine, ki si deli skupni dom, Zemljo.

Slika ustvarjena z UI

Organizacija, ki predstavlja in zastopa človeško družino

24. oktobra obeležujemo dan Organizacije združenih narodov (OZN ali krajše ZN). Na ta dan leta 1945 je začela veljati njena ustanovna listina, s čimer je organizacija tudi uradno nastala. Združeni narodi so nastali iz strašne izkušnje dveh svetovnih vojn in upanja, da bodo države s sodelovanjem prihodnjim generacijam prihranile podobno trpljenje. Enainosemdeset let pozneje ostaja vprašanje, koliko smo to obljubo uresničili. Dan OZN je zato tudi priložnost za razmislek o svetu, v katerem mir, človekovo dostojanstvo in dostop do osnovnih dobrin še vedno niso zagotovljeni vsem.

Si predstavljate, da bi 24. oktobra na drogovih pred državnimi stavbami, na ulicah, z balkonov blokov in oken hiš visele modre zastave Združenih narodov z emblemom Zemlje? Časopisi, televizije in spletni mediji bi poročali o tej organizaciji, v šolah pa bi dan posvetili vrednotam, ki jih simbolizirajo ZN – miru, sodelovanju, prijateljstvu in medsebojni pomoči. Vrstile bi se državne, meddržavne in lokalne slovesnosti. Govorniki bi poudarjali pomen Ustanovne listine ZN, Splošne deklaracije človekovih pravic in drugih pomembnih dokumentov. Prepevali bi pesmi različnih narodov, plesali plese z vseh koncev sveta ter spoznavali bogastvo naših kultur in vse, kar nas povezuje. To bi bil resničen praznik človeštva.

Zakaj pa ne? Zakaj še vedno tako zelo častimo meje med državami? Saj ne, da niso pomembne – predstavljajo upravno razmejitev med državami. A zakaj ne bi na Zemljo gledali kot na celoto – takšno, kakršna je videti iz vesolja? Zakaj ne bi na vse ljudi gledali kot na člane ene človeške družine, na narode pa kot na združene narode človeštva?

Potem bi lahko Združenim narodom podelili mandat, ki tej organizaciji pripada: da usklajuje globalno sodelovanje za zagotavljanje blaginje vseh Zemljanov, ohranjanje miru in skupno skrb za okolje. In še vedno smo Slovenci, Hrvati, Nemci, Italijani, Kubanci, Kitajci, Rusi, Brazilci, Kenijci, Malezijci, Avstralci, Španci, Ukrajinci in tako naprej, a najprej smo Zemljani – člani ene človeške družine na skupnem planetu.

Med seboj si lahko delimo dobrine planeta, ki pripadajo vsem, ter znanje in tehnologije, ki lahko koristijo vsem. Tako lahko stopimo na pot resničnega razvoja, ki bo koristil tako ljudem kot drugim bitjem, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.

Srečen dan Združenih narodov, moji bratje in sestre!

Slika je ustvarjena z UI

Hrana in revščina

Ko vsako leto govorimo o revščini in njeni skrajni obliki – lakoti – bi nas moralo biti sram. Sram, da takšno stanje dopuščamo. Z lakoto se danes sooča 645 milijonov ljudi, hkrati pa vemo, da je hrane dovolj za vse. Zdi se, da se nas to ne tiče. Pa se nas. Svet je povezan in trpljenje ljudi vpliva na nas na načine, ki se jih morda sploh ne zavedamo. Nismo otok sredi oceana. A tudi če bi bili, bi nas ocean tako ali drugače opozoril na svojo prisotnost.

16. oktobra obeležujemo svetovni dan hrane, dan pozneje pa mednarodni dan za odpravo revščine. Vsaj v teh dneh se zamislimo, v kako izjemno nepravičnem svetu živimo. Si znamo predstavljati, kaj je lakota v resnici? Kaj pomeni, če svojemu otroku ne moremo zagotoviti osnovnega obroka?

Dostop do hrane in pitne vode, njuna porazdelitev ter revščina so tesno povezana vprašanja. Hrana, pitna voda, varen dom, zdravstveno varstvo in izobraževanje omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter so temelj dostojnega življenja. Dokler bo velik del človeštva živel v skrajni revščini ter se soočal z lakoto, pomanjkanjem ustreznih stanovanj in omejenim dostopom do zdravstvenega varstva ter izobraževanja, bo svet ostajal nemiren, nevaren in prepreden s konflikti. Brez odpravljanja teh krivic bomo težko učinkovito reševali okoljske probleme, odpravljali vzroke migracij in zagotavljali trajen mir.

Letošnja tema svetovnega dneva hrane je »Inovirajmo danes. Nahranimo jutri.« Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) poudarja pomen povezovanja novih rešitev s tradicionalnim znanjem in sodelovanjem skupnosti. Kot opozarja: »Svet že zdaj proizvede dovolj hrane, da bi nahranil vse.« Kljub temu se z lakoto sooča 645 milijonov ljudi. Ključni izziv je zato zagotoviti, da bo kakovostna hrana dostopna vsakomur, ob tem pa ohraniti naravne vire za prihodnje generacije.

Mednarodni dan za odpravo revščine letos v ospredje postavlja »Varne domove za vse« v okviru širše teme »Združeni za mir in človekove pravice«. Varen in cenovno dostopen dom je temelj dostojnega življenja ter omogoča lažji dostop do zdravstva, izobraževanja in zaposlitve. 

Generalni sekretar OZN António Guterres poudarja: »Revščina ni osebni neuspeh; je sistemski neuspeh – zanikanje dostojanstva in človekovih pravic.« Oba dneva nas tako spominjata na skupno odgovornost za svet, v katerem bo vsakdo lahko zadovoljil svoje osnovne potrebe in živel dostojno.

Hrane je dovolj za vse

Če svet že zdaj proizvede dovolj hrane za vse, kaj potem delamo narobe? Hrana ima pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb nedvomno osrednjo vlogo. Zakaj je torej toliko ljudi lačnih? Imamo vrhunske tehnologije in izjemne transportne zmogljivosti – sveže sadje iz več tisoč kilometrov oddaljenih krajev lahko dobimo na krožnik skoraj že naslednji dan. Zakaj potem dopuščamo tolikšno trpljenje, takšen črni madež na »duši« človeštva? Mar nam res ni mar za naše brate in sestre – soljudi, s katerimi si kot ena družina delimo ta čudoviti planet?

Mar ne vidimo najbolj preproste rešitve: poskrbeti za pravičnejšo delitev svetovnih dobrin? Na tem načelu lahko utemeljimo ekonomijo delitve. Njeno izhodišče je preprosto: zagotoviti, da hrana pride do ljudi, ki jo potrebujejo. Presežke lahko preusmerimo tja, kjer jih nujno potrebujejo, namesto da jih zavržemo. Ob tem pa moramo ustvariti pogoje, v katerih bo vsakdo imel zanesljiv dostop do hrane in drugih osnovnih dobrin.

Poskusimo vsaj zdaj, ko obeležujemo svetovni dan hrane in mednarodni dan za odpravo revščine, razmisliti o tem ter narediti korake v pravo smer. Odprava lakote in revščine ni nemogoča – prvi korak je, da se zavemo, da je mogoča.

Oktobra, 97 let pozneje

Oktobra 1929 je v Združenih državah Amerike prišlo do velikega borznega zloma, katerega posledice je občutil ves svet. S tem zlomom se je začela velika gospodarska kriza. Množična brezposelnost, revščina in negotovost so ustvarile razmere, ki so pomagale nacistom priti na oblast v Nemčiji. Gospodarska kriza je tako prispevala k okoliščinam, ki so vodile v drugo svetovno vojno.

Pred zlomom so ameriške delnice več let hitro pridobivale vrednost, številni vlagatelji pa so jih kupovali z izposojenim denarjem. Prepričanje, da se bo rast nadaljevala, je oktobra zamenjala panika. Na »črni četrtek«, 24. oktobra 1929, se je začela množična prodaja delnic. Najhujša padca sta sledila 28. in 29. oktobra: indeks Dow Jones je izgubil skoraj 13 oziroma skoraj 12 odstotkov vrednosti. Do poletja 1932 je bil približno 89 odstotkov pod vrhom iz septembra 1929.

Kje smo danes?  

Sedemindevetdeset let pozneje se poraja neprijetno vprašanje: ali znova ustvarjamo razmere za veliko finančno krizo? Današnji svet je drugačen, vendar nekateri vzorci vzbujajo skrb. Mednarodni denarni sklad je v nedavnem opozorilu izpostavil tveganja, povezana z naložbami v umetno inteligenco, naraščanjem donosnosti državnih obveznic in ranljivostjo vse bolj povezanega finančnega sistema.

Posebej občutljivo je področje umetne inteligence. Tehnologija ima velik razvojni potencial, toda pričakovanja vlagateljev glede prihodnjih dobičkov so močno pretirana.

Dodaten pritisk ustvarjajo visoka zadolženost, inflacijski pritiski in vse dražje zadolževanje držav. Višja zahtevana donosnost državnih obveznic pomeni višje stroške novega zadolževanja in refinanciranja zapadlih dolgov. Vojni konflikti, trgovinske napetosti in negotove politične odločitve lahko razmere še zaostrijo.

Ne moremo sicer trditi, da je nov borzni zlom neizogiben ali da se bo zgodil prav oktobra 2026. Lahko pa ugotovimo, da obstaja nevarna kombinacija dejavnikov, ki bi ob močnejšem pretresu lahko sprožila širšo finančno, gospodarsko krizo in s tem tudi družbeno krizo.

Zgodovinska primerjava je zato predvsem opozorilo. Ko se finančna pričakovanja preveč oddaljijo od dejanskih gospodarskih zmožnosti, posledice morebitnega zloma presežejo borzne parkete. Takrat govorimo o delovnih mestih, stanovanjih, javnih storitvah in osnovni življenjski varnosti ljudi. Prav zato vprašanje ni samo, ali bo prišlo do novega zloma, temveč tudi, kako preprečiti, da bi njegove posledice znova najtežje prizadele tiste, ki imajo najmanj.

Ekonomija delitve – trdnejši družbeni temelji

Današnja ekonomija je preveč odvisna od špekulativnih in nestanovitnih finančnih trgov. Zato živimo v nenehni negotovosti, v kateri lahko že ena sama »iskrica« sproži »požar«, katerega posledice občutijo tudi ljudje, ki z borznimi špekulacijami nimajo ničesar skupnega.

Potrebujemo stabilnejši in pravičnejši ekonomski sistem, ki bo v središče postavil potrebe ljudi ter dobrine in storitve, s katerimi te potrebe zadovoljujemo. Njegov temeljni cilj mora biti zagotoviti vsakomur dostop do hrane, pitne vode, stanovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih pogojev za dostojno življenje.

Takšen sistem lahko imenujemo ekonomija delitve. To je sistem, ki temelji na sodelovanju in pravični delitvi dobrin ter katerega uspešnost presojamo predvsem po blaginji ljudi in ohranjanju okolja.



Viri:
Federal Reserve History: Stock Market Crash of 1929
Federal Reserve History: The Great Depression
IMF: Global Financial Markets Face Rising Risks From AI, Bond Yields, and Cyberattacks
Reuters: AI investment props up global growth, but war and debt threaten outlook

Slika ustvarjena z AI

Svetovni dan učiteljev

Vsako leto 5. oktobra obeležujemo svetovni dan učiteljev, namenjen priznanju njihovega ključnega pomena za izobraževanje in razvoj družbe. Letos mineva 60 let od sprejetja priporočila Unesca in Mednarodne organizacije dela (ILO) iz leta 1966 o položaju učiteljev, ki je postavilo temeljne mednarodne standarde glede njihovih pravic in odgovornosti, izobraževanja, zaposlovanja ter pogojev za delo. UNESCO – World Teachers’ Day

Tema svetovnega dneva učiteljev 2026 je »Stati ob strani učiteljem: 60 let zaščite poklica, izboljševanja njegovega položaja in oblikovanja naše prihodnosti« (Standing with teachers: 60 years of protecting the profession, advancing its status and shaping our futures).

UNESCO opozarja, da se učiteljski poklic danes sooča z novimi izzivi – od digitalnih tehnologij in podnebnih sprememb do vključevanja ljudi iz drugih kultur, migracij in razseljevanja. Ti vplivajo na družbeni ugled poklica, strokovno avtonomijo, sodelovanje učiteljev pri oblikovanju izobraževalnih politik ter njihove materialne in delovne pogoje. UNESCO – World Teachers’ Day 2026

V skupnem sporočilu Khaleda El-Enanyja, generalnega direktorja Unesca, Gilberta F. Houngboja, generalnega direktorja ILO, Catherine Russell, izvršne direktorice UNICEF-a, in Davida Edwardsa, generalnega sekretarja Education International, ob svetovnem dnevu učiteljev, 5. oktobra 2026, je zapisano:

»Ob letošnjem svetovnem dnevu učiteljev UNESCO, Mednarodna organizacija dela, UNICEF in Education International pozivajo vlade in partnerje, naj stopijo ob bok učiteljem ter izboljšujejo položaj učiteljskega poklica in zagotovijo, da bo vsak učitelj, kjer koli, opolnomočen za prispevanje k izgradnji bolj vključujočih, miroljubnih in trajnostnih družb.«

Ko govorimo o dostojanstvu učiteljskega poklica in pogojih za delo, ne smemo mimo krajev, kjer je že samo poučevanje postalo izjemno težko in nevarno. Eden najbolj pretresljivih primerov je Gaza.

Po podatkih UNICEF-a je tam poškodovanih skoraj 98 odstotkov šolskih stavb, več kot 93 odstotkov pa jih potrebuje obsežno obnovo ali popolno rekonstrukcijo. Približno 700.000 otrok je skoraj tri šolska leta ostalo brez rednega pouka v živo, aprila 2026 pa okoli 420.000 otrok sploh ni imelo možnosti neposrednega pouka. UNICEF – Humanitarian Situation Update: Education, April 2026

Učitelji se morajo spoprijemati s posledicami vojne, izgubami, razseljevanjem in hudimi psihosocialnimi obremenitvami, hkrati pa naj bi otrokom pomagali ponovno vzpostaviti občutek varnosti, reda in normalnosti. Težke gospodarske razmere njihov položaj še dodatno zaostrujejo.

Ob dnevu učiteljev v Sloveniji

Tudi v Sloveniji imamo ob svetovnem dnevu učiteljev dovolj razlogov za razmislek. Slovenski šolski sistem je v marsičem (še vedno) kakovosten in dostopen, vendar se hkrati povečuje pritisk na učitelje in druge zaposlene v vzgoji in izobraževanju, med drugim tudi zaradi napovedi o zmanjševanju števila zaposlenih v javnem sektorju.

Veliko napetosti je sprožila tudi napoved reforme šolstva, med drugim prehoda z devetletne na osemletno osnovno šolo. Tako velike sistemske spremembe bi morale biti premišljene, strokovno utemeljene ter dovolj široko usklajene z učitelji, ravnatelji, starši in drugimi, ki šolo vsakodnevno soustvarjajo.

Zdi se kot da so ključni razlog za reformo rezultati mednarodne raziskave PISA 2025. Slovenski petnajstletniki so res dosegli skromne rezultate v matematiki, branju in naravoslovju. OECD – PISA 2025: Slovenia

Toda bilo bi preveč preprosto, če bi zaradi slabših rezultatov s prstom pokazali samo na učitelje in šole. Bralna pismenost se ne začne in ne konča v učilnici. Raziskave kažejo, da nanjo vplivajo domače okolje, zgodnje opismenjevanje, dostop do knjig, bralne navade v družini, šolsko okolje in odnos učencev do branja. Pedagoški inštitut – PIRLS 2021

Odnos do znanja se oblikuje mnogo širše kot le v šoli – v družini, medijih, kulturi, javnem prostoru in politiki. Če znanje, kultura, umetnost in javni dialog izgubljajo svojo vrednost, tega šola sama ne more nadomestiti. Tudi politiki bi morali razmisliti, na kakšni ravni potekajo njihove razprave v parlamentu in na družbenih omrežjih. Vemo namreč, da je zgled pomemben del vzgoje.

Prav tako bi uničenje RTV – s katerim grozi aktualna oblast – lahko še dodatno poslabšalo produkcijo kvalitetnih vsebin v slovenskem jeziku, prav tako tudi madžarskem in italijanskem. To pa bi vodilo v še večjo »jezikovno« revščino mladih in tudi starejših.

Ob dnevu učiteljev moramo biti pozorni ne le na razmere v Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu, še posebej v tako prizadetih krajih, kot je Gaza. Šola je ključna za prihodnost družbe. Ne sme biti talka vsakokratne vladajoče politike, temveč prostor strokovnega in avtonomnega dela učiteljev, ki jih podpirajo starši in družba kot celota.

Le tako lahko uspevata tako šola kot družba.


Slika ustvarjena z AI.

Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan

»Ob tem mednarodnem dnevu miru naj nas vse navdihuje pogum tistih, ki si prizadevajo za mir v soseskah, učilnicah in skupnostih. Svetovne voditelje pa pozovimo, naj investirajo v mirno prihodnost za vse ljudi.« (Generalni sekretar OZN António Guterres)

Včeraj, 21. septembra 2026, smo obeleževali mednarodni dan miru, katerega letošnja tema je Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan.

O miru pogosto razmišljamo predvsem kot o odsotnosti vojne. Vojne so strašna stvar. Ljudje, ki se znajdejo v njih, neizmerno trpijo. Toda velik del človeštva živi še v neki drugi obliki vojne – v ekonomski vojni.

Mahatma Gandhi je že leta 1926, torej pred natanko sto leti, v besedilu Non-Violence – The Greatest Force (Nenasilje – največja sila) zapisal:

»Oborožen spopad med narodi nas navdaja z grozo. Toda ekonomska vojna ni nič boljša od oboroženega spopada. […] Ekonomska vojna je dolgotrajno mučenje. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki ga opisuje literatura o vojni v običajnem pomenu besede.«

Čeprav nikakor ne smemo zmanjševati groze vojaških konfliktov – njihove strašne posledice lahko danes najbolj nazorno vidimo v močno opustošeni Gazi – ekonomska vojna deluje tišje in počasneje. Njene žrtve niso vedno vidne na naslovnicah časopisov, a jih je ogromno.

Po najnovejšem poročilu OZN o prehranski varnosti je bilo leta 2025 lačnih približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Težko si je predstavljati tako veliko množico ljudi, ki jim niso zagotovljene niti najosnovnejše dobrine za življenje.

Še bolj pretresljiv je podatek iz najnovejšega poročila OZN o umrljivosti otrok. Leta 2024 je zaradi hude akutne podhranjenosti neposredno umrlo več kot 100.000 otrok, starih od enega do 59 mesecev. In to so samo smrti, pri katerih je bila huda akutna podhranjenost neposredni vzrok; številka ne vključuje njenih številnih posrednih posledic.

Tu se Gandijeva sto let stara misel pokaže v vsej svoji aktualnosti. Vojna ljudi ubija hitro in vidno. Ekonomska nepravičnost, revščina in pomanjkanje pa ubijajo počasi in pogosto daleč od naših oči.

Delovanje oboroženih vojsk in skupin je jasno vidno vsakomur, ekonomske »armade« pa delujejo z drugačnimi sredstvi: z dolgovi in obrestmi, kmetijskimi in drugimi subvencijami, finančnimi in borznimi špekulacijami, davčnimi oazami, nizko obdavčitvijo najbogatejših in številnimi drugimi ekonomskimi mehanizmi ter političnimi ukrepi. To so orožja, ki jih pogosto ne vidimo, njihove posledice pa občutijo ne le najrevnejši, temveč velik del človeštva.

Zato investirati v mir ne pomeni samo ustavljati vojn in zmanjševati oboroževanja. Pomeni tudi investirati v hrano, zdravje, izobraževanje, socialno varnost in dostojno življenje za vse ljudi. Prav to je v svojem letošnjem sporočilu ob mednarodnem dnevu miru poudaril tudi António Guterres.

Ob tem se odpira vprašanje, ki ga je pred skoraj stoletjem zastavil že Gandhi: Ali je sploh mogoče zgraditi trajen mir, dokler dopuščamo ekonomske odnose, v katerih imajo eni več, kot lahko porabijo, medtem ko drugi nimajo niti dovolj za preživetje?

Ekonomska nepravičnost lahko poleg tega ustvarja in poglablja napetosti, nezaupanje in konflikte, ki lahko prerastejo tudi v nasilje in oborožene spopade.

Če si torej iskreno želimo mir, se moramo poleg prizadevanj za prenehanje vojaških spopadov – z diplomacijo, dialogom, protesti in drugimi nenasilnimi oblikami delovanja – spoprijeti tudi z ekonomsko vojno, o kateri je govoril Gandhi.

V svetu imamo dovolj dobrin in znanja, da bi lahko slehernemu človeku omogočili zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Problem zato ni samo v pomanjkanju, temveč predvsem v dostopu do dobrin in njihovi porazdelitvi.

Odgovor je pravičnejša medsebojna delitev dobrin, ki bi vsem ljudem omogočila dostop do hrane, neoporečne vode, primernega bivališča, zdravstvenega varstva in izobraževanja.

Ekonomija delitve pomeni oblikovanje ekonomskih odnosov, katerih temeljni cilj je zagotavljanje blaginje vseh ljudi.

Zato lahko ekonomijo delitve razumemo tudi kot investicijo v mir.

Investicijo v svet, v katerem nihče ne umira zaradi pomanjkanja sredi obilja.

Investicijo v svet, v katerem sodelovanje postopoma nadomešča uničujoče tekmovanje.

Investicijo v svet, v katerem mir ni samo odsotnost vojne, temveč način našega skupnega življenja.

Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan.

 

 
Viri:
OZN – International Day of Peace 2026: Invest in Peace – For Everyone, Everywhere, Every Day
OZN – Sporočilo Antónia Guterresa ob mednarodnem dnevu miru 2026
Collected Works of Mahatma Gandhi, zv. 36 – izvirnik Gandijevega odlomka
FAO – SOFI 2026: podatki o 645 milijonih lačnih v letu 2025
UNICEF – več kot 100.000 smrti otrok zaradi hude akutne podhranjenosti leta 2024
OCHA – Humanitarian Situation Report, Gaza, 7. avgust 2026

Slika ustvarjena z UI

V neoliberalizmu smo vsi migranti

V sredo, 16. septembra 2026, ob 17. uri, bo na Trgu republike pred Državnim zborom v Ljubljani shod proti izgonu delavskih družin. Organizirata ga Delavska svetovalnica in Ambasada Rog, ki opozarjata na posledice predlaganih sprememb Zakona o tujcih za tuje delavce in njihove družine.

Predlog novele ZTuj-2J med drugim predvideva podvojitev zahtevanega dohodkovnega praga, podaljšanje čakanja na združitev družine z enega na tri leta ter strožje pogoje glede znanja slovenskega jezika.

Po izračunih Delavske svetovalnice in Ambasade Rog bi morala štiričlanska družina za začasno prebivanje izkazovati približno 2.791 evrov mesečnih prihodkov, za stalno prebivanje pa kar 4.060 evrov. Organizatorji opozarjajo, da bi takšni pogoji številnim delavskim družinam močno otežili skupno življenje v Sloveniji.

 
Neoliberalizem proti ljudem

Na prvi pogled se zdi, da se večine prebivalcev to ne tiče neposredno. Navsezadnje gre za tujce. A v resnici stvari niso tako preproste. Poglejmo si širšo sliko.

V neoliberalizmu, ki je danes prevladujoč ekonomski model, je človek vse bolj obravnavan predvsem kot delovna sila, ki jo lastniki kapitala potrebujejo za ustvarjanje dobička. Razlike med delavci so predvsem v stopnji njihove zaščite – ta pa je v veliki meri dediščina preteklih – pogosto krvavih – bojev, v katerih so si delavci izborili številne socialne, državljanske in delavske pravice.

Toda krog ljudi, ki lahko v polni meri uživajo te pravice in tudi širše državljanske pravice, se vse bolj oži. Najprej so na udaru tisti, ki imajo najmanj politične moči in najšibkejši pravni položaj: tuji delavci, migranti, prekarni delavci, revni in drugi ranljivi deli prebivalstva.

Pri tem ima pomembno vlogo politika. Čeprav je neoliberalni logiki v dobršni meri podrejen tudi levi politični pol, jo praviloma odločneje zagovarja desnica, ki pogosto daje prednost interesom kapitala, konkurenčnosti in trga pred socialno varnostjo ter pravicami ljudi.

Ena od pogostih političnih metod je preusmerjanje pozornosti: spodbujanje predsodkov in konfliktov med različnimi skupinami prebivalstva, na primer med »domačimi« in »tujimi« delavci, ali odpiranje kulturnih in identitetnih vprašanj, kot so splav, opredelitev družine ter vedno znova obujene zgodovinske delitve iz časa druge svetovne vojne ali osamosvojitve.

Pozornost in energija ljudi se tako usmerjata v medsebojne spore, medtem ko se lahko v ozadju neopaženo krčijo delavske, socialne in druge pravice ter povečuje moč kapitala.

V neoliberalizmu smo vsi migranti

Migrant je človek, ki zaradi dela, življenjskih razmer ali drugih razlogov zapusti kraj svojega bivanja in se preseli drugam. Danes je migrant morda najbolj očiten primer človeka, katerega življenje je najbolj podrejeno neusmiljenim zahtevam trga dela. Toda mar ne postajamo na neki način migranti vsi?

Selimo se tja, kjer je delo, sprejemamo začasne pogodbe ter menjamo poklice in kraje bivanja. Mladi odhajajo v tujino, ker doma težko pridejo do stanovanja ali spodobno plačane zaposlitve, številni delavci pa živijo v stalni negotovosti.

Neoliberalni ideal delavca je človek brez korenin: mobilen, fleksibilen oziroma prilagodljiv, dosegljiv in pripravljen iti tja, kjer ga potrebuje kapital. Za čim nižje plačilo, seveda. Družina, prosti čas, solidarnost in pripadnost skupnosti tako hitro postanejo ovire za »fleksibilnost trga dela«.

Tujim delavcem je mogoče najlažje vsiliti takšen položaj. Toda če družba takšne razmere sprejme kot normalne, se lahko postopoma razširijo na vse.

Zato pravice tujih delavcev niso v nasprotju s pravicami domačih delavcev. Nasprotno: bolj ko je mogoče izkoriščati tuje delavce, večji je pritisk na plače, delovne pogoje in socialne pravice vseh.

Če torej sprejmemo, da so za eno skupino ljudi normalni negotovost, slabe nastanitve in popolna odvisnost od delodajalca, smo bliže temu, da takšne razmere postanejo sprejemljive tudi za druge.

Zato solidarnost s tujimi delavci ni dobrodelnost, temveč resnična solidarnost med delavci.

Podprimo torej pravice tujih delavcev. S tem ne branimo le njihovih pravic, ampak tudi pravice drugih skupin – in navsezadnje tudi svoje.


Shod
Sreda, 16. september 2026, ob 17. uri
Trg republike, Ljubljana – pred Državnim zborom
Več informacij o shodu in poziv organizatorjev

Viri:
eUprava – predlog novele Zakona o tujcih ZTuj-2J
Dnevnik – Zakon o tujcih: plačaj, opravi izpit in čakaj
PISRS – veljavni Zakon o tujcih
Poziv proti izgonu delavskih družin

Slika: ustvarjena z UI

Mir in blaginja na Zemlji

Ko poslušamo politike, še posebej v predvolilnem času, skoraj vsi poudarjajo pomen blaginje ljudi – ne glede na svojo politično usmeritev ali ideologijo. Prav tako pogosto govorijo o miru. Vendar ga skušajo zagotavljali predvsem z »obrambo«, ki pa se v praksi enači z oboroževanjem, ne pa z diplomacijo, sodelovanjem in odpravljanjem vzrokov konfliktov.

Toda obsežno oboroževanje že samo po sebi, tudi če orožje nikoli ni uporabljeno, spodkopava blaginjo ljudi. Za nakup, razvoj in vzdrževanje orožja so namreč potrebna ogromna finančna sredstva ter naravni, tehnološki in človeški viri, ki bi jih lahko namenili zdravstvu, izobraževanju, stanovanjem, socialni varnosti, odpravljanju revščine in drugim področjem, ki neposredno izboljšujejo življenje ljudi.

Tako se znajdemo pred očitnim paradoksom: želimo si blaginje, hkrati pa jo spodkopavamo z enormnimi vlaganji v oborožitev. Če je nato vsaj del tega orožja tudi dejansko uporabljen, so posledice še mnogo hujše. Uničenje, izguba življenj, migracije, revščina ter razdejanje infrastrukture in okolja ne prizadenejo le ljudi na območjih neposrednih konfliktov, temveč imajo ekonomske, socialne in politične posledice tudi drugod po svetu.

Za proizvodnjo orožja in njegovo uporabo se porabljajo izjemne količine naravnih virov, denarja, energije, znanja in človeškega dela. Vse to so viri, ki bi lahko bili uporabljeni za izboljšanje življenja ljudi in reševanje skupnih problemov človeštva.

Vemo tudi, da takšen sistem nekaterim prinaša izjemne dobičke. Skoraj odveč pa je poudarjati, koliko ljudi zaradi njega trpi – bodisi zato, ker so neposredno žrtve vojn in nasilja, bodisi zato, ker so prikrajšani za sredstva in vire, ki bi lahko služili njihovi blaginji.

Mir in blaginja nista ločena cilja. Resnična in trajna blaginja je mogoča le v miru, trajen mir pa težko gradimo na nenehnem oboroževanju in pripravljanju na nove vojne.

Obstaja rešitev iz tega začaranega kroga?

Vselej. Vendar zahteva drugačen pogled oziroma drugačno perspektivo. Naravne, finančne in človeške vire moramo »zaposliti« za resnično blaginjo ljudi – ne le nekaterih, temveč vseh. Kako lahko to dosežemo? Z bolj pravično delitvijo teh virov in dobrin!

To je prvi korak k blaginji, hkrati pa tudi pomemben korak k miru. Blaginja namreč krepi občutek varnosti, zmanjšuje stiske in ustvarja več zaupanja med ljudmi, skupnostmi in narodi. Prav zaupanje pa je eden ključnih pogojev za trajen mir.

Zato lahko rečemo, da je blaginja predpogoj miru. Pot do večje blaginje in miru pa vodi prek pravičnejše medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomije delitve.

To je prava formula prihodnosti: ne nenehno oboroževanje, stopnjevanje konfliktov in podpora agresivnim politikam, temveč sodelovanje, pravičnejša porazdelitev virov ter zagotavljanje osnovnih dobrin za vse ljudi.

Ekonomija delitve je zato pot k blaginji človeštva in miru na Zemlji.