Pravičnost, ne dobrodelnost

Dobrodelnost ne more nadomestiti pravičnega ekonomskega sistema. Ekonomija delitve temelji na pravičnosti, ne na dobrodelnosti.

»V svetu primanjkuje pravičnosti, ne dobrodelnosti,« je leta 1792 zapisala britanska pisateljica, filozofinja in feministka Mary Wollstonecraft (1759–1797). Ta izjava ostaja aktualna na številnih področjih, še posebej na ekonomskem.

Po zadnjih podatkih iz poročila Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024 se z lakoto sooča med 713 in 757 milijonov ljudi, kar pomeni, da je vsak enajsti Zemljan lačen. Poleg tega je kar 28,9 % svetovnega prebivalstva – torej 2,33 milijarde ljudi – izpostavljenega zmerni ali hudi prehranski nepreskrbljenosti.

Vzpostavili smo ekonomski sistem, ki manjšini omogoča neizmerno bogatenje, medtem ko velik del prebivalstva trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Globalna ekonomska neenakost je posledica delovanja tega nepravičnega sistema.

Namesto da bi spremenili ta sistem, prepuščamo dobrodelnim organizacijam, da blažijo njegove posledice. Vendar tudi največje organizacije, kot so Svetovni program za hrano (WFP), Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC), UNICEF, Save the Children, Zdravniki brez meja in Care International, ne morejo rešiti problema lakote in skrajne revščine.

Dobrodelnost je pravzaprav del problema, ne pa rešitve, saj pomaga ohranjati destruktivni in uničevalni ekonomski sistem pri življenju. Če bi nenadoma opustili vse dobrodelne aktivnosti – ne samo v najrevnejših državah, temveč tudi v zelo razvitih – bi hitro prišlo do velikih protestov, saj bi mnogi ljudje ostali brez kakršnih koli virov za preživetje. Politiki bi bili prisiljeni v spremembe.

Tako pa bogati in vplivni ljudje, politiki in ekonomisti, pa tudi povsem običajni državljani, prepuščajo dobrodelnim organizacijam, da z velikimi napori ohranjajo številne ljudi pri življenju. Te organizacije ne morejo resnično spremeniti življenj teh ljudi; zagotavljajo jim le najnujnejše za preživetje. Čeprav obstajajo primeri, ko dobrodelne organizacije resnično izboljšajo življenje posameznikov, so to bolj izjeme kot pravilo.

S podporo dobrodelnim organizacijam si mnogi olajšajo vest, še posebej najbogatejši, ki bogatijo na račun revnih in jim nato v obliki donacij »vrnejo nekaj drobtinic z bogato obloženih miz«. Mnogi se v tej situaciji znajdejo v globokem notranjem konfliktu: sočutje jih spodbuja, da pomagajo najrevnejšim, hkrati pa z dobrodelnostjo prispevajo k ohranjanju nepravičnega ekonomskega sistema.

Prava rešitev se skriva v družbenih spremembah, še posebej na ekonomskem področju. Potrebujemo pravičen ekonomski sistem, ki bo vsakomur omogočil zadovoljevanje osnovnih potreb, zdravje in blaginjo, saj so to temeljne pravice vsakega Zemljana. Vzpostaviti moramo trajne mehanizme sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, da nihče na svetu ne bo prikrajšan za osnovne potrebe, kot so hrana, pitna voda, zdravila, zdravstvena oskrba, ustrezna bivališča in sanitarije.

Ne potrebujemo dobrodelnosti, temveč pravičen ekonomski sistem. Za to se moramo zavzemati – za ekonomijo delitve. 

Prehranska ne-varnost

V času poletnih »kislih kumaric« in »življenjsko pomembnih« športnih novic je mimo nas neopazno zdrsnilo še eno »dolgočasno« poročilo več pomembnih mednarodnih organizacij, in sicer Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024.

V letu 2023 se je z lakoto soočalo med 713 in 757 milijonov ljudi, kar pomeni vsak enajsti Zemljan; v istem letu je bilo kar 28,9 % svetovnega prebivalstva – 2,33 milijarde ljudi – izpostavljenih zmerni ali resni prehranski nepreskrbljenosti. To sta dva ključna podatka iz tega poročila. Morda je prav, da ju postavimo v širši kontekst, da lažje razumemo, kako velik vpliv imata na svetovno dogajanje.

17. decembra 2010 se je tunizijski ulični prodajalec Mohamed Bouazizi zažgal pred vladnim uradom, kar je postalo simbol upora proti avtokraciji in ekonomski negotovosti ter sprožilo Arabsko pomlad. Le štiri dni prej je dr. Yaneer Bar-Yam, strokovnjak za kompleksne sisteme, ameriško vlado opozoril na možen val protestov na Bližnjem vzhodu zaradi nenadnega dviga svetovnih cen hrane. S svojo ekipo je spremljal prejšnje nemire in ugotovil, da se protesti pojavljajo ob določenem pragu cen hrane, ter opozoril, da se bliža prelomna točka za družbene konflikte.

Seveda cene hrane niso bile edini vzrok za Arabsko pomlad, so pa bile zagotovo pomemben dejavnik splošnega nezadovoljstva. Danes spremljamo krvave proteste zaradi previsokih cen hrane in drugih osnovnih dobrin v najštevilčnejši afriški državi, 223-milijonski Nigeriji. Prav tako je vse slabša ekonomska situacija pravi vzrok za proteste v 172-milijonskem Bangladešu. Ni nepomembno, da je Nigerija šesta, Bangladeš pa osma najštevilčnejša država na svetu.

Po podatkih za leto 2022 (Our World in Data) so bili v Nigeriji relativni povprečni izdatki za hrano najvišji na svetu. Nigerijci so namenili kar 59 % vseh svojih potrošniških izdatkov samo za hrano, v Bangladešu 52,7 %, medtem ko so na drugem koncu lestvice v Singapurju prebivalci za hrano namenili le 7 % celotnih izdatkov. Sleherna podražitev hrane lahko v revščino pahne milijone ljudi, ki morajo za hrano nameniti več kot polovico svojih razpoložljivih sredstev. Višje cene hrane pa hkrati pomenijo, da morajo zmanjšati izdatke za druge ključne potrebe, kot so zdravstveno varstvo, energetski viri, izobraževanje otrok itd. Same nemogoče izbire.

V tako imenovanem razvitem svetu zdaj ogromna sredstva namenjamo za oboroževanje, ki naj bi nam zagotovilo večjo varnost. Prav tako vlagamo velika sredstva v ograje, taborišča za migrante, nadzorna sredstva itd. Vendar več orožja, ograj in varnostnih ukrepov ne vodi v večjo varnost. Morda prinaša več denarja oborožitveni industriji, za vse druge pa pomeni zgolj nepotrebno zapravljanje denarja in večjo možnost širjenja vojaških konfliktov. Ker ignoriramo ekonomske probleme številnih in številčnih držav, kot sta Nigerija in Bangladeš, tvegamo begunske valove, ki lahko postanejo neobvladljivi.

Vlaganje v prehransko varnost po vsem svetu je edino zagotovilo naše varnosti. Danes hrano in druge osnovne dobrine prepuščamo blagovnim trgom, ki s špekulacijami sprožajo neprestana nihanja cen in lahko v trenutku pahnejo milijone ljudi v skrajno revščino. To sproža družbene nemire, neželene migracije in sovraštvo, ki ga še posebej izkoriščajo skrajni desničarji. Hrana je ključna dobrina na Zemlji, zato ni odveč resen razmislek o vzpostavitvi mednarodnega mehanizma za bolj pravično delitev hrane in drugih osnovnih dobrin, od katerih je odvisno preživetje ljudi.

Rešitev ljudi pred lakoto in skrajno revščino je prvi korak k reševanju tudi drugih globalnih problemov, kot je na primer podnebna kriza. V razvitem svetu vidimo rešitve zanjo v električnih avtomobilih in solarnih panelih, a to so globalno zanemarljive rešitve, saj bodo najrevnejši ljudje v neusmiljenem boju za preživetje še naprej uporabljali podnebno škodljive prakse, kot so kurjenje na drva, petrolej in oglje ter krčenje gozdov. A nič ni bolj nujno kot takojšnja zaustavitev vojaških konfliktov, še posebej v Ukrajini in Gazi, ki se vsak trenutek lahko razplamtita v neobvladljiv konflikt z neobvladljivimi posledicami.

Prepričali so nas, da o miru ne smemo niti govoriti. Pa moramo. Naši politiki si ne upajo, saj kot začarani sledijo naraciji vojne in oboroževanja. Da bi preusmerili pozornost od svoje politične impotentnosti, strastno navijajo za športnike in sodelujejo pri poletni športni evforiji, s katero skupaj z mediji skušajo zakriti resnične probleme sveta. Zlata olimpijska medalja, rumena majica in podobni dosežki so plod trdega dela dobro plačanih športnikov, ne pa predmet nacionalne evforije. Kaj če bi vsi skupaj svojo energijo raje investirali v boljši in pravičnejši svet?

Objavljeno (in slika): Dnevnik, Pisma bralcev, 8. 8. 2024

Črni ponedeljek, rdeče borze

Črni petek običajno označuje dan, ki ga zaznamujejo izjemno visoki popusti. Pred desetletji so ameriški trgovci ugotovili, da so ljudje dan po zahvalnem dnevu, ki je v ZDA vselej četrti četrtek v novembru, večinoma prosti. Zato so jih z velikimi popusti zvabili k nakupom. Trgovske bilance so se iz rdeče barve (ki označuje izgube) obarvale v črno (kar pomeni dobiček). Danes je črni petek postal sinonim za popuste in nakupe.

Vendar oznaka »črni dan« lahko pomeni še nekaj drugega. Pomeni izjemno slab dan na borzah, ko so borzni indeksi (borzni indeks je statistični kazalnik, ki meri in prikazuje spremembe vrednosti skupine delnic na določenem borznem trgu) obarvani v rdeče, kar pomeni velike izgube. V obeh primerih – črni petek v trgovinah in črni dnevi na borzah – gre za razprodaje: na eni strani trgovskega blaga, na drugi strani pa delnic in drugih vrednostnih papirjev. Vsekakor pa lahko rečemo, da sta tako trgovski črni petek kot črni borzni dan sinonima za današnji propadajoči in uničujoči ekonomski sistem, ki temelji na tekmovalnosti, pohlepu in sebičnosti.

Poglejmo si nekaj primerov črnih dni na borzah. Poznamo na primer črni ponedeljek, 19. oktobra 1987, ko so borzni trgi po vsem svetu doživeli velik padec. Najbolj znan ameriški in svetovni borzni indeks, Dow Jones Industrial Average (DJIA), je tisti dan padel za 22,6 %, kar je največji enodnevni padec v zgodovini indeksa. Med finančno krizo leta 2008, 29. septembra, je indeks DJIA padel za 777,68 točke (6,98 %), kar je bil največji enodnevni točkovni padec do takrat. Tudi to je bil črni ponedeljek.

Poznamo tudi druge črne dni. Leta 1929 se je zgodil eden najbolj znanih borznih zlomov v zgodovini, ki je označil začetek velike depresije. Ta dogodek vključuje več ključnih datumov, še posebej črni četrtek, 24. oktober 1929, ko je newyorška borza doživela prvi večji padec za približno 11 % svoje vrednosti, in črni torek, 29. oktober 1929, ko je DJIA padel še za dodatnih 12 %, kar je povzročilo popolno finančno paniko in uradni začetek velikega borznega zloma. Vemo, kako dolgotrajna je bila velika depresija, ki je tudi eden od vzrokov za 2. svetovno vojno.

Tudi Japonska je nekaj podobnega doživela leta 1989. Glavni japonski borzni indeks Nikkei 225 je padel z 38.915 konec decembra 1989 na 14.309 konec avgusta 1992. Do 11. marca 2003 je dosegel najnižjo vrednost po izbruhu recesije, in sicer 7.862. Japonska si od takrat ni več zares gospodarsko opomogla.

Zdi se, da je današnji dan, 5. avgust 2024, spet en izmed črnih dni. Japonski borzni indeks Nikkei je izgubil 4.451 točk, kar je največji padec v zgodovini. Indeks je zaključil z več kot 12-odstotnim padcem. Je morda naključje, da se je tudi zdajšnji zlom začel pri podobnih vrednostih kot leta 1989? Danes zjutraj je bil indeks Nikkei vreden 35.249,36 točk, popoldne pa le še 31.458,42.

A visoki padci se na današnji dan dogajajo vsepovsod po svetu, tudi v Sloveniji, kjer je osrednji indeks SBITOP izgubil 4,52 %. 

Zdaj se bodo seveda hitro odzvale največje svetovne centralne banke in z nižanjem obrestnih mer spet pocenile vrednost denarja. Morda bodo s tem začasno zaustavile borzni zlom, vendar pa so globalni problemi zdaj tako nakopičeni, kompleksni in zahtevni, da se nam morda obeta nova globoka finančna in ekonomska kriza.

Vse pogostejše krize so pokazatelj, da je današnji ekonomski sistem povsem neustrezen za svet in družbo, v kateri živimo. Špekulativni borzni trgi, ki so pravzaprav prave »tovarne pohlepa«, povzročajo stalne gospodarske krize in globoko ekonomsko neenakost med državami in znotraj njih.

Zdajšnji nemiri v Bangladešu in Nigeriji, ki sta 8. in 6. najštevilčnejša država na svetu, so v osnovi posledica ekonomskih težav in revščine večine prebivalstva. Podobno je v desetinah manj razvitih in srednje razvitih držav. Vojni v Ukrajini in Gazi preprečujeta skupni odziv držav na globalne težave in zahtevata neskončne milijarde dolarjev, evrov in drugih valut, ki gredo v nič oziroma neposredno v uničevanje. Da o žrtvah in trpljenju sploh ne govorimo. Vse skupaj pa zapletajo še podnebne spremembe in njihove vse hujše posledice – suše, požari, poplave, neurja itd.

Morda nas bo nova finančna in ekonomska kriza, ki skoraj zagotovo ne bo obšla niti bogatejšega dela sveta, vendarle streznila in nas prisilila v razmislek o drugačnih političnih in ekonomskih prioritetah ter odnosih v svetu. Bomo morda končno spoznali, da smo »skupaj v istem čolnu«; da denarja, bitcoinov in delnic ne moremo jesti in da lahko samo skupaj, v miru, rešimo največje probleme sveta – lakoto, revščino, migracije, družbene konflikte, vojne, podnebne spremembe in še kaj.

Morda si bomo končno upali priznati, da probleme sveta lahko rešimo samo s spoštovanjem drug drugega, sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.

Pot do ekonomije delitve

Ko bo človeštvo sprejelo neizogibno dejstvo, da lahko samo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin rešimo najbolj pereče probleme in si zagotovimo življenje v miru, blaginji ter zdravem okolju danes in v prihodnosti, bo napočil čas za vzpostavitev novega prevladujočega ekonomskega sistema – ekonomije delitve.

Vendar uveljavitev takšnega sistema zahteva postopnost, ki jo lahko razdelimo na tri faze. Te faze lahko potekajo tudi sočasno, pomembno pa je, da začnemo tam, kjer je najbolj potrebno – z reševanjem človeških življenj. Že davnega leta 1963 je ameriški predsednik John F. Kennedy dejal: »Kot pripadniki človeške rase smo sposobni, imamo sredstva in zmožnosti, da v času naših življenj izbrišemo lakoto z obličja Zemlje. Potrebujemo le voljo.«

Te naloge pa ne smemo prepustiti samo dobrodelnim organizacijam, ki kljub izjemnim naporom ne morejo rešiti tako obsežnih in kompleksnih problemov, kot sta revščina in lakota. To lahko dosežemo samo z usklajeno mednarodno akcijo na ravni držav, podobno kot posamezniki in organizacije, ne glede na svojo požrtvovalnost, ne morejo sami rešiti podnebnih sprememb.

Danes imamo v svetu dovolj sredstev in dobrin ter ustrezno informacijsko in transportno infrastrukturo, da lahko odpravimo lakoto in skrajno revščino. Za vzor lahko vzamemo Marshallov načrt, s katerim so Američani po 2. svetovni vojni pomagali obubožani in razrušeni Evropi. Danes potrebujemo globalni Marshallov načrt, s katerim bi mednarodna skupnost, predvsem njen ekonomsko razvitejši del, pomagala obubožanim svetovnim regijam.

Pri tem lahko sodelujejo tudi oborožene sile, ki imajo zmožnosti prepeljati velike količine dobrin kamor koli na Zemlji in jih tudi ustrezno zavarovati. Nenazadnje politiki v povezavi s svojimi oboroženimi silami vedno izpostavljajo obrambo države. Mar ni boj proti lakoti in revščini, ki sprožata toliko različnih problemov v svetu (migracije, družbeni konflikti, vojne, podnebne spremembe), pravzaprav ultimativna obramba države?

Ko bomo skupaj rešili problem lakote in revščine, kar bi z današnjimi zmogljivostmi in ob sodelovanju celotne mednarodne skupnosti lahko storili sorazmerno hitro (morda v enem letu), bi se lotili druge faze ekonomije delitve – vzpostavitve mednarodne agencije za delitev globalnih dobrin in regionalnih centrov za nujno pomoč. Države lahko v okviru Združenih narodov, ki zastopa vse svetovne države, vzpostavijo agencijo, ki bi koordinirala globalno delitev dobrin.

Države bi agenciji sporočale svoje presežke in primanjkljaje dobrin, predvsem tistih, ki zadovoljujejo osnovne človekove potrebe. Agencija bi imela stalni pregled nad presežki in primanjkljaji, države pa bi si dobrine delile neposredno, po priporočilih agencije. Tako bi nastal nekakšen organiziran trg osnovnih dobrin, kar bi preprečilo, da cenovna nihanja povzročajo negotovost in pomanjkanje v nekaterih delih sveta, medtem ko v drugih nastajajo veliki presežki dobrin, kot so hrana, voda, zdravila, semena itd. Klasični trgi z izdelki, ki niso neposredno vezani na zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, bi še vedno delovali »po starem«, morda le na malo bolj urejen način.

Da bi preprečili nenadna pomanjkanja osnovnih dobrin, ki nastanejo zaradi naravnih katastrof in drugih vzrokov, bi agencija upravljala tudi regionalne centre za nujno pomoč (intervencijski skladi) oziroma skladišča, kjer bi se hranile dobrine, kot so hrana, pitna voda, nujna zdravila, šotori in podobno. Te dobrine bi se seveda redno obnavljale in osveževale. V primeru hujše naravne katastrofe bi se lahko kombinirale dobrine iz različnih intervencijskih centrov, kar bi zagotovilo dovolj nujnih dobrin za hitro pomoč. To bi bilo vsekakor bolj učinkovito kot vsakokratno mukotrpno in počasno zbiranje pomoči.

Tretja in zadnja faza pa je sprememba našega ekonomskega sistema. Vemo, da ni dovolj pomagati ljudem s hrano in drugimi dobrinami, treba jim je zagotoviti pogoje, da bodo lahko sami poskrbeli za svojo blaginjo. Vsi poznamo znameniti kitajski pregovor: »Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.«

To pomeni, da moramo ustvariti pravičnejši ekonomski sistem, ki v središče postavlja človeka in naravo, ne pa dobičkov za peščico in neomejene gospodarske rasti, ki uničuje naše okolje ter povzroča globalno ekonomsko neenakost. Ekonomski sistem, ki temelji na medsebojni delitvi, lahko vključuje pravičnejšo obdavčitev, univerzalni temeljni dohodek in univerzalno dostopne osnovne storitve, kot so zdravstvo, izobraževanje ter otroško, socialno in starostno varstvo. Prav tako obstaja veliko pobud in modelov, ki uspešno delujejo na lokalnih ravneh in se lahko še razvijejo. Prvi koraki so morda res najtežji, a odpirajo pot v popolnoma nov svet, kjer bo blaginja vsakogar nekaj samoumevnega.

Tudi na tem področju se lahko, podobno kot pri Marshallovem načrtu, ozremo v zgodovino. Leta 1980 je Mednarodna komisija za razvojna vprašanja, ki jo je vodil nekdanji nemški kancler Willy Brandt, objavila Brandtovo poročilo. Poročilo opozarja na globoko ekonomsko in družbeno neenakost med bogatimi severnimi in revnimi južnimi državami. Ključna točka poročila je poziv k novi mednarodni ekonomski ureditvi, ki bi temeljila na večji enakopravnosti, sodelovanju in delitvi virov, da bi zmanjšali globalno revščino in spodbujali trajnostni razvoj.

 

Če torej ponovimo, bo pot do uveljavitve bolj pravičnega ekonomskega sistema, ki ga imenujemo ekonomija delitve, potekala skozi tri faze, ki lahko potekajo zaporedno ali sočasno:

1. faza – reševanje življenj in trpljenja ljudi zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin (novi Marshallov načrt),

2. faza – vzpostavitev mednarodne agencije za koordinacijo delitve globalnih dobrin in regionalnih centrov za nujno pomoč,

3. faza – preobrazba ekonomskega sistema s poudarkom na medsebojni delitvi dobrin: ekonomija za ljudi in planet.

Eden od osem milijard na enem planetu

Sem eden od osem milijard ljudi,
ki danes živijo na Zemlji.
Nisem ne boljši ne slabši od kogar koli drugega
in nihče drug ni ne boljši ne slabši od mene.

Vsi ljudje si delimo planet Zemljo,
naš skupni dom, in vsakdo ima neodtujljivo pravico
do zemeljskih dobrin ter s tem do
preživetja, zdravja in blaginje.

Vendar ne moremo govoriti
o preživetju, zdravju in blaginji,
dokler en sam Zemljan živi
v revščini, pomanjkanju, vojni ali uničenem okolju.

Zato je nujno, da vzpostavimo mir,
vsakomur omogočimo zadovoljevanje vsaj osnovnih potreb
ter poskrbimo za zdravo okolje –
za ljudi in druga bitja, s katerimi si delimo planet!

To lahko dosežemo samo s sodelovanjem
in medsebojno delitvijo dobrin.

Druge poti ni.

Sočutna in ljubeča ekonomija

Postavimo si preprosto vprašanje: ali je lahko ekonomija sočutna in ljubeča? Na prvi pogled se zdi, da ne. Ekonomsko področje nam vselej predstavljajo kot dejavnost, ki zahteva visoko strokovno in poslovno usposobljenost. Zdi se, da gre za skrajno resno področje, kjer ni prostora za sočutje, kaj šele za ljubezen. Pa vendar, beseda ekonomija, kot so jo opredelili Stari Grki, je tesno povezana z družino oziroma skupnostjo ter skrbjo za njeno preživetje in blaginjo.

Če je ekonomija v resnici namenjena preživetju posameznikov in blaginji skupnosti, potem mora biti sočutna in ljubeča. Če je v samem jedru besede ekonomija oikos – družina (v ekonomskem smislu bolj primeren izraz gospodinjstvo[1]), potem je jasno, kakšna je prava narava ekonomija. Ne tekmovalnost, konkurenčnost, neusmiljeni boj za preživetje, kot nas skušajo prepričati ekonomisti in politiki, temveč sočutje, skrb za potrebe drugih in ljubezen.

V družinah si delimo dobrine, poskrbimo za potrebe in blaginjo vseh članov, sodelujemo, smo sočutni in ljubeči. Si lahko predstavljate, da bi starši zase kopičili dobrine, otrokom pa namenili le drobtinice ali pa še to ne? Poskrbeti za blaginjo vseh družinskih članov je v družini nekaj popolnoma samoumevnega. Deliti dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh družinskih članov je temelj družinske ekonomije. Torej je ekonomija delitve sočutna in ljubeča.

Če se nam zdi povsem naravno, da v materialnem oziroma v ekonomskem smislu poskrbimo za vse člane družine, zakaj tega ne zmoremo tudi v okviru naše širše družine, kar človeštvo nedvomno je? Smo ena vrsta. Ena velika družina. Eno človeštvo.

Mednarodni sistem delitve osnovnih dobrin, ki so namenjene za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb vseh ljudi na Zemlji, bi bil pravi izraz našega univerzalnega sočutja in ljubezni do drugega. Kajti ne moremo reči, da smo sočutni in ljubeči, če smo takšni samo do svojih ožjih družinskih članov, medtem ko smo do drugih neusmiljeni, sovražni, izkoriščevalski. Ne moremo biti pol-pol: ali smo sočutni in ljubeči, ali pa to nismo.



[1] »Gospodinjstvo je enota družbe, sestavljena iz dveh ali več oseb, ki živijo v istem bivališču. Lahko gre za družino ali drugo obliko skupine ljudi.« (Wikipedija: Gospodinjstvo. https://sl.wikipedia.org/wiki/Gospodinjstvo).

Šport in vojne

Imata šport in vojna kaj skupnega? Najprej moramo ločiti šport iz veselja in užitka ter profesionalni oziroma vrhunski šport, ki je vselej neizprosen boj za zmago. V tem sta si šport in vojna zelo podobna. Prav tako je šport priročen za spodbujanje nacionalnih čustev, zato se politiki tako radi slikajo z vrhunskimi športniki in hodijo na tekme. Pretirana nacionalna čustva pa so pogosto eden od vzrokov za vojne.

Še nekaj pomembnega, kar povezuje šport in vojne, moramo izpostaviti. Tako šport kot vojne odvračajo ljudi od resničnih globalnih problemov. Spomnite se samo prejšnjega desetletja. Na podlagi dolgoletnih znanstvenih raziskav o podnebnih spremembah se je oblikovalo vsesvetovno podnebno gibanje, pod vodstvom mladih. Z drugimi besedami, mladi so tisti, ki so najresneje vzeli opozorila znanstvenikov, da moramo ukrepati takoj, če želimo ohraniti Zemljo za prihodnje rodove.

Podnebni protesti so postali tako obsežni, da se je morala zganiti celo politika in začeti z ukrepi (še posebej pomemben je bil prelomni Pariški podnebni vrh leta 2015). Vendar to gibanje ni bilo samo podnebno, temveč je vse bolj postajalo tudi gibanje za ekonomsko in družbeno pravičnost. Bogate države in korporacije so v tem gibanju videle grožnjo za svoje privilegije.

Vmes je prišel še COVID, ki je pokazal, da je mogoče živeti tudi bolj skromno, manj potovati in manj trošiti. To pa je grožnja za prevladujoči ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti oziroma rasti dobičkov oziroma bogatenju najbogatejših.

Zato je bilo treba zakuhati čim več vojaških konfliktov, ki bodo preusmerili pozornost ljudi od okolja na varnost. Pa ne kakršnokoli varnost, temveč varnost, ki pomeni veliko rast oboroževanja. V resnici pa nas oboroževanje peha v nevarnost brez primere, saj se vojaški konflikti lahko kadarkoli sprevržejo v totalno jedrsko vojno. Hkrati pa nas opuščanje podnebnih ukrepov prav tako peha v nevarnost uničenja okolja.

Velike korporacije dobivajo velikanska naročila za orožje in vse, kar gre zraven, vključno z nafto. Dobički so rešeni, a za kakšno ceno. Kaj ima pri vsem tem šport? Pomaga preusmeriti pozornost ljudi stran od resničnih problemov sveta – vojne v Gazi, Ukrajini, Jemnu; lakote v številnih afriških regijah, vse hujših naravnih katastrof itd.

Tako bomo celo poletje navijali in trepetali za svoje nogometaše, kolesarje, košarkaše, olimpijce in pozabili na vse ostalo. Na prvih straneh medijev bomo brali o golih, koših, kilometrih, in »smoli« naših junakov, če ne bodo zmagovalci. Okolje, revni, stradajoči in umirajoči – to pač ni vredno naše pozornosti.

Ja, vrhunski šport in vojna sta si zelo blizu.

Ekonomija delitve – pot notranje in zunanje preobrazbe

Razmišljanje o ekonomiji delitve nas vselej pripelje do najzahtevnejšega izziva: preobrazbe, ki jo moramo izvesti sami. Zunanje spremembe niso mogoče, če nanje nismo notranje pripravljeni. Če verjamemo, da smo si materialni standard, ki ga uživamo kot del bogatega sveta, prislužili zgolj s svojim trdim delom, medtem ko so revni in lačni ljudje preprosto nesposobni in leni, potem resnično ne razumemo sveta, v katerem živimo.

Današnji svet je v ekonomskem smislu izjemno nepravičen in neenak. Medtem ko v razvitem svetu razmišljamo o nakupu najnovejšega telefona, hišnih pripomočkov in modernih oblačil, se odločamo med različnimi destinacijami za počitnice ter brskamo med neskončno ponudbo izdelkov in storitev v trgovskih centrih ter spletnih trgovinah, se ljudje v revnejših predelih sveta sprašujejo, kaj bodo oni in njihovi otroci jedli, če sploh kaj. Ko jim bo zbolel otrok, si bodo lahko privoščili zdravnika, če je sploh kakšen na voljo?

Prvi korak do sprememb je razumevanje sveta, v katerem živimo. Svet je tesno povezan in prepleten. Nakup izdelkov iz celega sveta se nam zdi samoumeven, ne zanima pa nas, kako ti izdelki pridejo do nas. Uničeno okolje, izkoriščanje ljudi, revščina, vojne – vse to morda spremlja izdelke do naših polic. Ne smemo biti samozadovoljni in brezbrižni, kajti to ni samo problem držav in korporacij, temveč tudi nas samih – kupcev končnih izdelkov.

Povezuje nas tisoč in ena stvar: zrak, ki ga dihamo; voda, ki jo pijemo; geni, ki nas »gradijo«; planet, na katerem živimo; podnebje, ki je globalno; jeziki, ki jih govorimo; dobrine, s katerimi trgujemo; znanje in kultura, ki si ju delimo, in tako naprej. Več nas povezuje, kot ločuje.

Zavedanju te povezanosti in enosti sveta, v katerem živimo, mora slediti naša aktivnost. Ni dovolj, da se umaknemo nekam v naravo, se odpovemo izdelkom, postanemo samooskrbni in skromni. S tem sveta ne bomo spremenili. Popolnoma drugače pa je, če se povežemo z drugimi ljudmi in zahtevamo pravičnost za vse, kot pravi Mohammed Sofiane Mesbahi:

»Po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je to najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in k prestrukturiranju globalne ekonomije«.

Ekonomija delitve, ki temelji na »redistribuciji virov in prestrukturiranju globalne ekonomije«, ne pomeni, da se odpovemo koristim materialnega razvoja, temveč da vsakomur na svetu omogočimo dostop do osnovnih dobrin, ki se nam zdijo samoumevne. Ko bomo stopili na pot delitve dobrin, bomo tudi znali prilagoditi svoj življenjski slog in spremeniti svoje prioritete. Morda res ne potrebujemo vsega, kar nam ponujajo oziroma vsiljujejo velikanski potrošniški sistemi (proizvodnja, trgovina, marketing, financiranje).

Zato je načelo medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve, pot naše preobrazbe – notranje in zunanje. Čas, ki ga zdaj namenjamo nakupovanju in pogosto stresnemu izbiranju najboljših izdelkov, raje posvetimo sebi, medsebojnim odnosom in blaginji skupnosti. Prav tako se moramo zavzemati za pravičnost v naši največji skupnosti – človeštvu. Z medsebojno delitvijo dobrin bomo vzpostavili pravilne človeške odnose z drugimi ljudmi, posledično pa tudi z drugimi bitji in okoljem.

V središče naše pozornosti in aktivnosti postavimo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki nam, čeprav je bil napisan daljnega leta 1948, še vedno jasno sporoča, kaj moramo storiti, če želimo živeti v boljšem in pravičnejšem svetu:

»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.«

Ko bomo uveljavili ta »ekonomski« člen Splošne deklaracije človekovih pravic, bomo drugačni mi in bo drugačen svet.

Komercializacija nam je vsem v pogubo

Ko razmišljamo o prevladujoči miselnosti, ki danes najbolj vpliva na ekonomsko področje in posredno tudi na vsa druga področja, moramo izpostaviti komercializacijo, ki izvira iz trgovske dejavnosti.

Trgovanje z blagom – latinska beseda »commercium« je skovanka iz latinskih besed »con« (z) in »merx« (blago) – se je razvijalo vzporedno z rastjo večjih družbenih skupnosti in je z nami že tisočletja. Z razvojem trgovanja se je razvijal tudi denar, ki je olajšal menjavo dobrin. Trgovci so potovali med različnimi kraji in trgovali z blagom ali pa so to počeli na določenih mestih, kot so tržnice. Iz tega se je razvila sodobna trgovina.

Danes je trgovanje preseglo okvire običajne trgovinske dejavnosti in postalo način razmišljanja in delovanja ne samo na ekonomskem področju, temveč v družbi kot celoti – temu rečemo komercializacija.

Blago niso več samo predmeti, ki jih kupujemo v trgovinah, ali storitve, ki jih plačujemo izvajalcem storitev (frizerji, serviserji, gostinci itd.), temveč vse, kar si lahko zamislimo. Vsaka dobrina (naravni in družbeni viri, izdelki in storitve) ter celo človek in vse njegove dejavnosti so postali tržno blago in s tem predmet trgovanja z namenom ustvarjanja dobička.

Trgovci so seveda vedno delali za svoj zaslužek, vendar danes govorimo o maksimiziranju dobička. Maksimiziranje dobička, torej doseganje čim višjega dobička oziroma stalna rast dobičkov, kar merimo z gospodarsko rastjo, je temeljna maksima (vodilno načelo) današnjega ekonomskega sistema. Ne gre več za delo z namenom zaslužiti, da bi dobro živeli, temveč za ustvarjanje presežne vrednosti – dobička. Ustvarjanje bogastva zaradi bogastva samega. Pri tem pa na plano pridejo najnižje človekove lastnosti: sebičnost, pohlep, brutalnost in tekmovalnost.

S komercializacijo je trgovska miselnost posegla na vsa družbena področja in jih »okužila« z ustvarjanjem dobičkov, tekmovalnostjo, sebičnostjo in pohlepom. Hrana, voda, zdravila, zdravstvena oskrba, izobraževanje, skrb za starostnike, znanje človeštva, umetnost, šport, okolje, živa bitja, duhovnost, politika – vse to in še več je podvrženo komercializaciji. Tega se niti ne zavedamo več, saj se nam vse to zdi normalno. Pa ni.

Se nam res zdi normalno, da skoraj 800 milijonov ljudi strada, čeprav je hrane v svetu dovolj? Velike korporacije z njo kujejo visoke dobičke; s hrano se špekulira na borzah; televizijski šovi so posvečeni tekmovanjem v pripravi hrane; vrhunskim kuharjem podeljujejo zvezdice, da lahko služijo stotine evrov za prestižne jedi. Mar ni to perverzno in obsceno, če hkrati stotine milijonov ljudi ne ve, kdaj si bodo lahko privoščili naslednji skromni obrok? Lakota povzroča neizmerno trpljenje. Če ni denarja, ni hrane – temu rečemo ekonomska realnost, v resnici pa je to skrajno nečloveško in kruto. To je komercializacija hrane.

Se nam zdi normalno, da štiri in pol milijarde ljudi nima dostopa do zdravstvene oskrbe? Običajne bolezni in poškodbe, ki bi jih lahko pozdravili z obiskom zdravnika ali preprostim zdravilom, za polovico Zemljanov predstavljajo veliko tveganje, nepotrebno trpljenje in celo smrt, še posebej pri otrocih.

Pa stanovanja? Z njimi se na veliko trguje in špekulira, oddajajo se po oderuških cenah, medtem ko mladi nimajo kam iti. Ne morejo se osamosvojiti niti si ustvariti družine. Temu rečemo stanovanjski trg, v resnici pa gre za pohlep in sebičnost. Tako deluje komercializacija.

Komercializacija spodbuja tekmovalnost, pohlep in sebičnost, hkrati pa tudi naše samozadovoljstvo in brezbrižnost. Sebe in svoje potrebe ter želje postavljamo v središče, za druge in njihove potrebe pa nam ni kaj dosti mar. Postali smo neobčutljivi za trpljenje in probleme drugih ljudi. Komercializacija je prežela vsa družbena področja ter način našega razmišljanja in odnosa do sveta.

Komercializacija je nevarna miselnost, ki je »okužila« vsa družbena področja, medčloveške odnose in naš pogled na svet. Povzroča neenakost in nas odtujuje drug od drugega. Temelji na tekmovanju, sebičnosti, pohlepu, samozadovoljstvu in brezbrižnosti, s čimer uničuje temeljna »veziva« sleherne družbene skupnosti – sodelovanje, solidarnost, sočutje in medsebojno delitev dobrin.

Ekonomija delitve: neznana znanka

Ekonomija delitve je nekaj, kar dobro poznamo, a hkrati predstavlja nekaj zelo novega. V družinah in manjših skupnostih je medsebojna delitev temelj naših ekonomskih odnosov. Morda se komu zdi nenavadno, da v okviru družin govorimo o ekonomskih odnosih. Vendar je ekonomsko področje temelj vsake skupnosti, saj je povezano z našim preživetjem in blaginjo, za kar potrebujemo dobrine. Celo sama beseda ekonomija ima v svojem izvornem pomenu družino in dom (starogrška beseda »oikos«).

Tudi v širših družbenih skupnostih, kot so lokalne skupnosti ali država, nam je ekonomija delitve dobro poznana. Morda je ne prepoznamo pod tem imenom, vendar kaj drugega je davčni sistem kot delitev nacionalnega bogastva med državljane? Del svojega premoženja damo v skupno vrečo (državno blagajno), iz katere dobimo marsikaj, kar potrebujemo (izobraževanje, socialno in zdravstveno varstvo, infrastrukturo itd.). V enem obdobju življenja dajemo več, v drugem pa več prejemamo.

Dajemo in prejemamo v skladu s svojimi zmožnostmi in potrebami – to je ključnega pomena za trdne in povezane družbene skupnosti. Temu lahko rečemo socialna država, družba blaginje ali ekonomija delitve.

Na mednarodni ravni pa o ekonomiji delitve skorajda ne moremo govoriti. Tam prevladujeta sebičnost, kar politiki imenujejo nacionalni interes, in pohlep. Pohlep po dobrinah sproža tekmovalnost oziroma konkurenčnost, ki ji lahko rečemo kar vojna za dobrine. Močnejše in razvitejše države si prisvajajo dobrine revnejših in šibkejših, kar povzroča veliko ekonomsko neenakost. Nekoč so močne države to počele z osvajanjem, prisvajanjem in izkoriščanjem novih ozemelj ter tamkajšnjega prebivalstva. Danes to počnejo z ekonomskimi sredstvi, kjer so korporacije zamenjale armade; če pa ne gre »zlepa,« jim vojska še vedno priskoči »na pomoč.«

Obsežna lakota, revščina, nepotrebne bolezni in smrti, nezaželene migracije, družbeni konflikti in celo vojne so posledica ekonomske neenakosti, ki je rezultat boja za dobrine. V tem neizprosnem boju je žrtev tudi okolje, s tem pa celotno človeštvo. Našteli smo nič manj kot ključne probleme človeštva.

Ekonomija delitve na globalni ravni je zato bistvenega pomena, če želimo rešiti ključne probleme današnjega sveta. Z ekonomijo delitve lahko vsakomur na Zemlji omogočimo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, kar je temelj blaginje človeštva. To pa lahko dosežemo le skupaj, s sodelovanjem v okviru mednarodne skupnosti.

Vendar moramo tudi sami sprejeti dejstvo, da je delitev dobrin v okviru celotne človeške skupnosti nujna, če želimo prihodnost zase in za svoje zanamce – prihodnost, kjer bomo vsi skupaj živeli v miru in blaginji. Navkljub naši raznolikosti, ki predstavlja del skupnega bogastva, moramo ponotranjiti dejstvo, da živimo na enem planetu, ki je naš skupni dom, in pripadamo eni družini – človeštvu. Vsakdo ima pravico do življenja, ki pa je pogojena z zmožnostjo zadovoljevanja osnovnih potreb.

Kaj je torej bistvo ekonomije delitve?

Ekonomija delitve je vselej povezana z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva, ki pa ni mogoča brez zdravega okolja. Če so cilji drugačni (npr. dobiček, kopičenje bogastva), potem to ni ekonomija delitve.