Staro ali novo

Današnji čas je resnično težko razumeti. Zdi se, kot da nas razdvaja na vseh področjih: v politiki, ekonomiji in družbi nasploh. V bistvu pa gre za zahteven prehod. Stari odnosi, ki temeljijo na moči, prevladi, delitvah, sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepu, se nikakor nočejo posloviti in so še vedno trdno vgrajeni v naše temeljne institucije, zlasti ekonomske. Novi odnosi, ki temeljijo na sodelovanju, enakopravnosti in medsebojni delitvi dobrin, pa si le počasi utirajo pot v miselnost ljudi, kaj šele v naše institucije.

Danes lahko stare odnose v njihovi najbolj izraziti obliki, tako v politiki kot v ekonomiji, vidimo v ravnanju ameriškega predsednika Trumpa in izraelskega premierja Netanjahuja. Gre za skrajno obliko sebičnosti, prevlade, pohlepa in vsega, kar je značilno za politično-ekonomske odnose stare dobe. S tem mislimo odnose, ki so prevladovali v sužnjelastniških, fevdalnih, kolonialističnih in sodobnih kapitalističnih družbah, pogosto pa gre za njihov preplet.

V politiki se to kaže kot nasilno preoblikovanje lastne države in drugih držav, bodisi s političnimi bodisi s policijsko-vojaškimi sredstvi. V ekonomskem smislu pa gre za izkoriščanje šibkejših skupin, držav in okolja ter za oblikovanje ukrepov v korist bogatih in na škodo revnih. Vse to je danes prisotno v skoraj vseh državah sveta, še posebej pa v najmočnejših.

 

Politika – sodelovanje

V kompleksnem svetu, v katerem živi več kot osem milijard ljudi in v katerem se prepletajo številne religije, politični sistemi, kulture, jeziki, rase, skupine in narodi, je pot naprej mogoča le prek sodelovanja.

Kaj je sodelovanje? Pomeni delovati skupaj za skupno dobro. Pomeni iskati rešitve, ki ne koristijo le eni skupini, narodu ali zvezi, temveč upoštevajo dobro vseh. Takšno razumevanje politike je danes nujno, saj svet postaja vse bolj povezan, soodvisen in ranljiv, politično, ekonomsko in okoljsko. Nobena država, ne glede na svojo moč, ne more sama reševati skupnih izzivov človeštva, kot so vojne, revščina, podnebne spremembe, migracije in ekonomska nestabilnost.

Kljub temu danes še vedno razmišljamo izrazito polarno: levo in desno, belo in črno, demokratsko in republikansko, naši in vaši. Med temi poli nenehno poteka boj za prevlado. Ta način mišljenja smo tako ponotranjili, da pogosto ne vidimo več človeka, temveč le še nasprotnika.

Toda prihodnosti ni mogoče graditi na prevladi ene strani nad drugo. Takšna politika pripada staremu svetu. Nova politika bo morala temeljiti na dialogu, medsebojnem spoštovanju, vključevanju in pripravljenosti za skupno delovanje. Sodelovanje ni znamenje šibkosti, temveč politične zrelosti. Je sposobnost, da presežemo delitve in prepoznamo, da smo kljub razlikam del iste človeške skupnosti.

Sodelovanje je temelj miru in blaginje.

 

Ekonomija – medsebojna delitev dobrin

Na ekonomskem področju je temelj sodelovanja medsebojna delitev dobrin, ki se lahko izraža kot ekonomija delitve. To pomeni, da si dobrine ne delimo le znotraj posameznih držav, temveč tudi v okviru globalne skupnosti, tako da lahko vsak človek na tem planetu živi v materialni blaginji, torej zadovoljuje svoje osnovne potrebe ter se kot človeško bitje razvija z možnostjo izobraževanja, dostopa do kulture, prostega časa in podobnega.

Današnja ekonomija je v temelju vojna za naravne in družbene vire. V tej vojni zmagujejo najbogatejši, najrazvitejši in najbrutalnejši, medtem ko revni in manj razviti životarijo ali celo umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Ta neusmiljeni boj za vire hkrati močno obremenjuje tudi okolje.

Ekonomija delitve pomeni, da se ključni viri, kot so pitna voda, osnovna živila, zdravila in energenti itd., delijo na podlagi medsebojnega dogovora. To hkrati pomeni, da bomo še naprej imeli banke, podjetja in trgovine, vendar bodo ti delovali na osnovi pravičnejših in enakopravnejših odnosov, katerih cilj bo zadovoljevanje potreb vseh ljudi.

 

Družba – enost človeštva

Pomembno je, da vsak izmed nas in družba kot celota začnemo razmišljati na nov način: navkljub vsem političnim, rasnim, religioznim, ekonomskim, kulturnim in jezikovnim razlikam smo pripadniki ene velike družine – človeštva. Ko bomo to resnično sprejeli, bosta sodelovanje in medsebojna delitev dobrin postala nekaj povsem vsakdanjega in samoumevnega.

Velika noč niso le pirhi

Žal so veliki prazniki vse bolj le še forma, medtem ko je njihova vsebina v veliki meri izpuhtela. Velika noč je praznik prehoda iz smrti v življenje, iz teme v svetlobo, iz strahu v upanje. Njena simbolika je  zelo bogata in sega tako v krščansko izročilo kot tudi v širše predstave o prenovi, pomladi in novem začetku.

V krščanskem pomenu velika noč predvsem pomeni Kristusovo vstajenje. Predstavlja vero v življenje, ki se ne konča s smrtjo. A pustimo ob strani religiozno simboliko in se ozrimo na širši, zunanji vidik tega praznika, ki simbolizira življenje, to pa pomeni blaginjo, mir in čisto okolje.

Toda kaj to danes sploh pomeni? Kako razumeti praznik življenja v svetu, kjer skoraj 800 milijonov ljudi trpi lakoto in kjer več kot polovica človeštva živi v revščini in pomanjkanju? Kako naj obeležujemo praznik življenja v svetu, kjer najmočnejša država, ki se pri tem celo sklicuje na krščanskega boga, neusmiljeno bombardira drugo državo, ubija otroke in zdravstvene delavce, uničuje elektrarne, vodne vire in okolje nasploh?

To ni pot v svetlobo in življenje, temveč v smrt in trpljenje. To ni velika noč. 

Danes bomo veliko noč najbolje praznovali tako, da bomo dali prednost življenju pred smrtjo. A to moramo storiti v vsakdanjem življenju. Najprej pomagajmo našim bratom in sestram po vsem svetu, ne glede na vero, raso ali prepričanje, ter jim zagotovimo, da bodo lahko nemoteno zadovoljevali svoje osnovne potrebe, živeli v miru in zdravem okolju.

Nič ni narobe, če veliko noč praznujemo za obloženo mizo, vendar moramo biti hkrati zmožni pomagati drugim in z njimi deliti dobrine tega sveta. To je pravo sporočilo velike noči. Ljubezen premaga zlo, svetloba premaga temo, vendar so za to potrebna naša dejanja.

Epska ekonomska kriza

Ko so Američani sprožili vojno proti Iranu, so jo poimenovali Epski bes, Izraelci pa Rjoveči lev. Toda ta nezakonita, brutalna, nesmiselna in brezciljna vojna se sprevrača v nekaj drugega: v epsko ekonomsko krizo.

Začetek krize se najprej kaže v rasti cen in motnjah pri dobavi goriv. O teh težavah poročajo iz Egipta, Filipinov, Indonezije, Južne Afrike, Etiopije in drugih držav. Tudi EU države poziva k pravočasnim pripravam na dolgotrajnejše motnje na energetskih trgih.

Ekonomisti opozarjajo, da se bo sedanja kriza najprej poglabljala prek dražje energije, višje inflacije in motenj v dobavnih verigah, nato pa bi se lahko prelila še v počasnejšo gospodarsko rast, večji pritisk na gospodinjstva in dražjo industrijsko proizvodnjo. Če se bo vojna nadaljevala in bodo motnje na energetskih trgih trajale, se lahko sedanji energetski šok razvije v tako imenovano stagflacijsko krizo, v kateri se združujeta visoka inflacija in šibka gospodarska rast.

Podražitve hrane so lahko naslednja velika faza te krize. Dražja energija namreč ne podraži le goriva, temveč tudi prevoz in predelavo hrane, medtem ko motnje pri dobavi gnojil dodatno povečujejo stroške kmetijske pridelave. Zato ekonomisti in mednarodne organizacije opozarjajo, da se lahko sedanji energetski šok prelije tudi v dražja osnovna živila, zlasti v državah, ki so močno odvisne od uvoza energije, gnojil ali hrane.

Najrevnejše države bodo to krizo plačale najdražje. Najprej jih bo prizadelo dražje gorivo, nato dražji prevoz, elektrika in gnojila, kmalu zatem pa še hrana. Ker imajo malo rezerv, visoke dolgove in močno odvisnost od uvoza, bodo šok težje blažile s subvencijami ali socialnimi ukrepi. Zato se lahko energetska kriza v teh državah hitro spremeni v prehransko, socialno in humanitarno krizo.

Obstajajo že resna opozorila, da bi se sedanja vojna lahko prelila tudi v nov migracijski val. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) poroča o milijonih začasno razseljenih v Iranu in skupaj z drugimi agencijami pripravlja načrte za morebitne begunske prihode v sosednje države, medtem ko Mednarodna organizacija za migracije (IOM) že beleži močno povečane čezmejne premike. Če se bo kriza podaljšala in se bo hkrati poglobila še draginja hrane in energije, se lahko najprej poveča notranja razseljenost, nato beg v sosednje države, zatem pa tudi širši migracijski pritisk proti Evropi.

Tudi bogatejše države bodo to krizo hitro občutile, nekatere pa jo že občutijo. V Sloveniji smo že izkusili, kaj pomeni pomanjkanje goriva, čeprav je šlo takrat predvsem za predvolilno nagajanje. Prav zato si ni težko predstavljati, kako hitro in kako močno lahko takšna kriza prizadene vsakdanje življenje, ko ne gre več le za politične igre, temveč za resne motnje v svetovni oskrbi z energenti.

Ali bo ekonomska kriza ali ne, ni več vprašanje. Vprašanje je, kako huda bo in kako se bomo nanjo odzvali. Ko bomo razmišljali o rešitvah, moramo v središče postaviti osnovne človekove potrebe. Okoli njih moramo vzpostaviti prenovljen ekonomski sistem, ki ga lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Viri

• Philippines suspends spot power sales as Iran war sends prices soaring (Reuters)
• Indonesia to limit fuel sales to counter Iran war impact (Reuters)
• South Africa announces one-month fuel levy cut to limit pump price hikes (Reuters)
• Oil shortage brings curbs for drivers and commuters (Reuters)
• EU tells members to prepare for 'prolonged disruption' to energy markets from Iran war (Reuters)
• Iran war shock drives steepest hike yet in oil price forecasts (Reuters)
• Euro zone inflation surges past ECB target on oil shock (Reuters)
• German institutes cut 2026, 2027 growth forecasts, raise inflation outlook, sources say (Reuters)
• EU tells members to prepare for 'prolonged disruption' to energy markets from Iran war (Reuters)
• War in Iran threatens fresh food-price shock across developing world (Reuters)
• The war in Iran sparks a global fertilizer shortage and threatens food prices (AP News)
• UN moves to create mechanism to safeguard Hormuz trade in face of Iran war (Reuters)
• How the War in the Middle East Is Affecting Energy, Trade, and Finance (IMF)
• Why the Middle East conflict threatens record levels of hunger (World Food Programme)
• WFP projects food insecurity could reach record levels as a result of Middle East escalation (World Food Programme)
• Up to 3.2 million Iranians temporarily displaced in Iran as conflict intensifies (UNHCR)
• UN needs more funds to help people displaced by Mideast war, refugee chief says (Reuters)

Towards the Sharing Economy

War always causes terrible suffering. It results in enormous numbers of people being killed, wounded, or permanently disabled, destroys homes and infrastructure, pollutes the environment, fuels hatred among peoples, and leaves psychological consequences that extend far beyond the end of the conflicts themselves. In truth, no one can accurately calculate all the direct and indirect costs and consequences of war. The current conflict, unlawfully launched by the United States and Israel against Iran, is already causing social and economic repercussions that will crash like a tsunami into every corner of the world.

The World Food Programme has already warned that a continuation of the war would push an additional 45 million people towards hunger. The cost of transporting humanitarian aid has already risen by 18%, while fuel and fertiliser supply routes have also been disrupted, with roughly a quarter of the world’s fertiliser supply passing through the Strait of Hormuz. (Share The World’s Resources)

This war will not only bring greater poverty, hunger, and new economic crises, but could also break the economic system as we know it. Rising fuel prices and queues at petrol stations are only the first signs. Food production is already becoming more expensive, even though this is not yet fully visible on shop shelves.

Trump, who alone still has the power to stop this war, sees only the interests of the United States – a country safely distant from these war zones. Yet every day of war is a step closer to the collapse of the global economy. People may blame oil companies, the government, or anyone else, but the main culprit is U.S. President Trump, who, under Netanyahu’s destructive influence, launched this war and stubbornly persists in it, even though there is no winner in this war, and there will be none.

It is the economic system that will be defeated. But what does that really mean? Poverty, hunger, long queues at petrol stations and in shops, social unrest, migration, and much more besides. It sounds bleak. And it is bleak.

Anyone who believes that the existing economic system can simply be “put back together again” is mistaken. Perhaps that is still possible at this moment. But with each additional day of war, it will become more difficult. The system is now so globally interconnected that war affects everything everywhere: it is already causing disruptions and delays, breaking supply chains, interrupting travel and trade routes, and destroying jobs.

If we want to restore global stability and prevent further disintegration, we will have to begin in an entirely different way, on new foundations. On the foundations of cooperation and the sharing of resources. That is the sharing economy.

K ekonomiji delitve

Vojna vselej povzroča strašno trpljenje. Prinaša ogromno število ubitih, ranjenih in trajno pohabljenih, uničene domove in infrastrukturo, onesnaženo okolje, sovraštvo med ljudmi ter psihološke posledice, ki segajo daleč onkraj konca samih konfliktov. Nihče pravzaprav ne more natančno izračunati vseh neposrednih in posrednih stroškov ter posledic vojne. Tudi sedanji konflikt, ki sta ga nezakonito sprožila ZDA in Izrael proti Iranu, že povzroča družbene in ekonomske posledice, ki bodo kakor cunami pljusknile v vsak kotiček sveta.

Svetovni program za hrano že opozarja, da bi nadaljevanje vojne še dodatnih 45 milijonov ljudi pahnilo v lakoto. Stroški prevoza humanitarne pomoči so se že povečali za 18 %, motene pa so tudi dobavne poti za gorivo in gnojila, pri čemer skozi Hormuško ožino poteka približno četrtina svetovne oskrbe z gnojili. (Share the Worlds Resources)

Ta vojna ne bo povzročila le večje revščine, lakote in novih ekonomskih kriz, temveč lahko zlomi tudi ekonomski sistem, kakršnega poznamo. Podražitve goriv in vrste na bencinskih črpalkah so le prve lastovke. Draži se že tudi proizvodnja hrane, čeprav se to ta hip na trgovskih policah še ne odraža.

Nespametni Trump, ki edini še lahko ustavi to vojno, vidi le interese ZDA, države, ki je od teh konfliktov vselej varno oddaljena. Vendar je vsak dan vojne korak bliže zlomu globalne ekonomije. Ljudje se lahko jezijo na naftne družbe, na vlado ali na kogar koli drugega, vendar je glavni krivec ameriški predsednik Trump, ki je pod vplivom mračnega Netanjahuja sprožil vojno in pri njej trmasto vztraja, čeprav v njej ni zmagovalca in ga tudi ne bo.

Poražen bo ekonomski sistem. Toda kaj to v resnici pomeni? Revščino, lakoto, dolge vrste na bencinskih črpalkah in v trgovinah, družbene nemire, migracije in še marsikaj drugega. Zveni mračno. In tudi je mračno.

Kdor misli, da bo mogoče obstoječi ekonomski sistem ponovno »sestaviti«, se moti. Morda je to ta hip še mogoče. Toda z vsakim nadaljnjim dnem vojne bo to težje. Sistem je namreč tako globalno prepleten, da vojna učinkuje povsod: že zdaj povzroča motnje in zastoje, razbija dobavne verige, prekinja turistične in poslovne poti ter uničuje delovna mesta.

Če bomo želeli znova vzpostaviti globalno stabilnost in preprečiti nadaljnji razkroj, bomo morali začeti povsem drugače, na novih temeljih. Na temeljih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. To je ekonomija delitve.

Ko kandidat živi to, kar zagovarja

Ivana Mitrevskega poznam že kar nekaj časa. Vesel sem, da kandidira za poslanca v Državnem zboru, in ga pri tem podpiram. Zakaj? Ker to, kar zagovarja, tudi živi. Politik ne postaneš z izvolitvijo v Državni zbor, občinski svet ali katero koli drugo politično telo. Politik postaneš takrat, ko se začneš ukvarjati z zadevami mesta (polis) in širše skupnosti oziroma države.

Ko sva se leta 2021 pogovarjala o njegovih aktivnostih (»Včasih se mi zdi, da živim v stripu«), je dejal: »Kjer se ljudstvo ne ukvarja s političnimi zadevami, vajeti kmalu prevzamejo psihopati in bedaki.« Kako zelo resnično.

V politiki, tuji in domači, je danes res vse polno psihopatov in bedakov. Ker jim pustimo. Pustimo jim, da pridejo do vrha, potem pa se jih ne moremo znebiti. »Prižgite televizijo in poglejte novice. Nikoli še ni bilo toliko bizarnih likov na oblasti. Kot da bi pobegnili iz stripa.«

Ivan je predvsem stripar. Njegov strip Volkulja Bela in čarobni gozd na zelo duhovit način obravnava ključne okoljske teme: »onesnaževanje voda in zraka, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ter izginjanje biotske raznovrstnosti«.

Ivan dobro pozna številne aktualne problematike v lokalnem in širšem okolju. V knjigi Bolhograd, zgodbi o prav posebnem mestu, spregovori o kompleksni okoljski in ekonomski problematiki prometa: »Namesto da bi gradili in spodbujali javni prevoz, smo se osredotočili na gradnjo cest in parkirišč, javni prevoz pa zanemarjali ali ga celo načrtno uničevali.«

Sodelovala sva tudi v Civilni iniciativi za Kamniško Bistrico, s katero smo opozarjali na okoljske probleme v dolini Kamniške Bistrice in tudi širše. Prizadevali smo si tudi za ponovno obuditev nekoč že skoraj potrjene razglasitve Kamniško-Savinjskih Alp za regijski park.

Z Ivanom sem sodeloval tudi pri referendumu o vodah, od promocije na stojnicah do deljenja letakov po domovih. Skupaj z drugimi smo izvedli več čistilnih akcij, skupaj s kamniškimi jamarji pa smo si prizadevali tudi za zaščito izvira Kamniške Bistrice.

Poznam tudi Ivanova prizadevanja za zaščito delavskih pravic. Skupaj s Kartini Djalil iz Društva Makadam ter Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice, ki je deloval tudi v Kamniku, si je prizadeval za večjo pravičnost in zaščito delavcev.

Ko se odločamo, koga voliti, ni pomembno le, kako všečen je kandidat, temveč predvsem, kako dejavno se zavzema za skupno dobro. Socialna in okoljska pravičnost sta med ključnimi temami naše skupne prihodnosti. Zato menim, da je Ivan dober kandidat.

Niso rjoveči levi, temveč strahopetci

Težko je v teh dneh ne biti jezen in ogorčen, obenem pa tudi žalosten ob tako številnih smrtih. Vojne, ki sta jih na Bližnjem vzhodu sprožila Izrael in ZDA, in to v pretežno muslimanskem prostoru ter še v času svetega meseca ramadana, ne moremo poimenovati drugače kot barbarstvo.

Ob začetku napadov, v soboto, 28. februarja 2026, so Izrael in ZDA začeli tako imenovane preventivne udare na Iran. Po poročilih je bil v enem od prvih napadov zadet tudi objekt dekliške osnovne šole v mestu Minab na jugu Irana. Po doslej objavljenih podatkih je bilo ubitih 168 ljudi, večinoma otrok, skoraj sto pa ranjenih.

Kakšno grožnjo je predstavljala dekliška šola? Zakaj jo je bilo treba uničiti? Ali bo to podobna vojna kot tista v Gazi, kjer naj bi potekalo »namerno in sistematično uničevanje palestinskega prebivalstva« (Wikipedia)? Poleg tega naj bi bilo v Iranu v samo treh dneh napadov tarča napadov najmanj devet bolnišnic (Times Now). To težko razumemo kot naključje. Videti je kot vzorec namernega uničevanja ljudi in javne infrastrukture, podoben tistemu v Gazi.

Napad ZDA in Izraela se je, kot smo omenili, zgodil sredi ramadana, ki je za muslimane najbolj sveti mesec v letu. Njegov glavni pomen je, da je to čas posta, duhovne poglobitve, samodiscipline, dobrodelnosti in solidarnosti. Napasti državo v tem času pomeni poseči v obdobje, ki ima za vernike posebno duhovno težo in občutljivost, zato mnogi takšna dejanja doživljajo kot še posebej žaljiva in nečloveška.

Prav tako je uboj ajatole Alija Hameneja, ki je v Iranu opravljal funkcijo vrhovnega voditelja Islamske republike Iran, torej najvišji politično-verski položaj v državi, dejanje, ki ga civilizirane in demokratične države ne bi smele izvajati. Sprememba oblasti je domena državljanov in notranje državne politike, ne pa tujih držav. Po takšni logiki bi bilo mogoče ubiti kogar koli, ki komu ni pogodu. Uboj najvišjega verskega voditelja v času najsvetejšega meseca pa je za vernike še posebej huda žalitev.

V vojni se moramo postaviti le na eno stran: na stran miru. Kljub temu pa moramo obsoditi dejanja tistih, ki so po nepotrebnem sprožili vojno, še zlasti ker se je začela sredi pogajanj. Tretji krog posrednih pogajanj med ZDA in Iranom se je v Ženevi sicer zaključil v četrtek, 26. februarja 2026, brez dogovora, vendar z napovedjo nadaljevanja po posvetovanjih v prestolnicah. Naslednji dan, 27. februarja 2026, so poročila še vedno govorila o »podaljšanju« pogajanj in prehodu v naslednjo fazo, vključno s tehničnimi pogovori na Dunaju v tem tednu. Že 28. februarja pa sta ZDA in Izrael sprožila vojno. (reuters.com; reuters.com)

Prav tako se ne moremo znebiti občutka, da je ta vojna, ki sta jo sprožili ZDA in Iran, morda namenjena preusmerjanju pozornosti. Tako imenovana afera Epstein je v zadnjem času vse bolj odmevna in se je nevarno približala vrhovom ameriške politike ter tudi nekaterim krogom v drugih zahodnih državah. Zdaj je vse to potisnjeno daleč v ozadje, prekrito s hrupom raket, bomb in letal. Ali je mogoče eno grozljivo ravnanje prekriti z še bolj grozljivim?

Edino, za kar si moramo prizadevati, je mir. Vsak dan te vojne pomeni večje tveganje za še širši konflikt, celo za jedrsko vojno. Gospodarska kriza, ki jo povzroča vojna, ne pomeni le višjih cen nafte, ki bodo prizadele razviti svet, temveč tudi nevarnost poglabljanja globalne revščine. To lahko sproži lakoto, nove migracije, ki bodo prizadele predvsem Evropo, nove smrti in novo trpljenje.

Ta igra z ognjem, ki sta jo sprožili ZDA in Izrael, je izjemno nevarna – za vse. Zato je naloga vsakega od nas, da si po svojih močeh prizadeva za mir. Kdor podpira konflikt, podpira zlo. V Sloveniji bodo kmalu volitve. Tudi pri nas je veliko vojnih hujskačev, ki podpirajo takšne in podobne vojne igre. Ne dajmo jim glasu. Vsaj to je v naši moči.

Američani so to vojno, ki jo »bijejo« politiki in generali v bunkerjih, poimenovali Epski bes, Izraelci pa Rjoveči lev. A njim ni mar za življenje otrok, žensk in moških; zanje krvavijo predvsem mladi vojaki. V resnici so to vojno sprožili strahopetci, ki se skrivajo v bunkerjih. Niso rjoveči levi, temveč navadni strahopetci. Mi, državljani sveta, pa smo tisti, ki nas mora pograbiti epski bes in jih odstaviti z oblasti.

Iz vsake najboljše

"Edina stvar, ki je močnejša od sovraštva, je ljubezen." (Bad Bunny)

Ideologija je skupek prepričanj, vrednot in predstav o družbi, politiki, ekonomiji ter drugih področjih življenja, ki oblikujejo naš pogled na svet in usmerjajo naše ravnanje. Predstavlja miselni okvir, skozi katerega presojamo, kaj je prav, pravično in zaželeno ter kaj bi bilo treba spremeniti. Ideologije se oblikujejo okoli določenih temeljnih idej, na primer pravičnosti, svobode ali enakosti, ter ponujajo predstavo o tem, kako naj bi bila družba urejena in katere cilje naj bi zasledovala.

Danes poznamo številne ideologije (s pripono –izem), kot so kapitalizem, socializem, neoliberalizem in druge. Težava nastane, ko se takšna ideologija začne dojemati kot edina pravilna, drugačen pogled ali druga ideologija pa postane grožnja. Takrat postane izključujoča in vodi v razdeljenost ter ločenost med ljudmi, v konflikte in celo vojne. Namesto odprtega dialoga se vzpostavi delitev na »mi« in »oni«.

Kaj pa, če presežemo ideološke delitve in prihodnost zasnujemo drugače? Če oblikujemo skupne cilje ter za njihovo uresničitev uporabimo tisto, kar je dobro – bodisi iz kapitalizma, socializma ali katerega koli drugega sistema. Iz vsake ideologije lahko vzamemo tisto, kar je najboljše.

Tako bi lahko ustvarili nekaj novega, nekaj, kar bi preseglo ideologije, razdeljenost med ljudmi, sovraštvo in neenakost.

Skupni cilji

Najprej na kratko razmislimo o skupnih ciljih. Teh ni težko opredeliti. Velikokrat so bili že zapisani – na primer v Ustanovni listini Združenih narodov, v Splošni deklaraciji človekovih pravic ali v Ciljih trajnostnega razvoja. To so:

• svetovni mir
• blaginja vseh ljudi
• zdravo in čisto okolje

Lahko bi omenili še številne druge cilje, a ti so ključni za prihodnost človeštva in Zemlje.

Kapitalizem in socializem

Poglejmo si zdaj na kratko dve glavni ideologiji, ki sta zaznamovali 20. stoletje in še vedno odmevata v naših razumih, čustvih in dejanjih: kapitalizem in socializem.

Kapitalizem v svojem izhodišču temelji na ideji svobode. V togi fevdalni ureditvi je bila človekova usoda v veliki meri določena z rojstvom. Če se je rodil v družino fevdalnih gospodarjev, je tam tudi ostal, ne glede na svoje sposobnosti. Če se je rodil v družino revnega kmeta, je tudi sam postal reven tlačan, pa naj je bil še tako nadarjen. In tako naprej.

Kapitalizem je omogočil zlom takšnega sistema in, če nekoliko poenostavimo, odprl možnost svobode in uspeha vsakomur. Ne glede na družinsko ozadje ste lahko postali družbeno in ekonomsko uspešni. S tem je sprostil ogromen človeški potencial.

Toda temeljna ideja svobode se je kmalu začela sprevračati v svoje nasprotje. Neomejena svoboda je spodbudila nebrzdano tekmovanje, ki je omogočilo bogatenje peščici, medtem ko so velike množice ostajale ujete v revščini in garanju. 

V svoji skrajni obliki se je kapitalizem izrazil v miselnosti ameriškega sna – prepričanju, da smo popolni individualisti, sami odgovorni za svoj uspeh in tudi povsem sami krivi, če nam ne uspe. Družba, država, davki in skupne institucije so v takšnem pogledu razumljeni kot ovira neomejeni svobodi posameznika.

Socializem predstavlja nasprotno ideologijo, ki v temelju izhaja iz ideje pravičnosti in enakosti. V svoji skrajni obliki pa lahko pomeni vsiljeno pravičnost in enakost na račun človekove svobode. Obdobje stalinizma lahko tako razumemo kot eno izmed najbolj skrajnih uresničitev te ideologije.

Vendar so ideje enakosti in pravičnosti zaživele tudi v drugačni obliki – v okviru tako imenovane socialne države, značilne predvsem za številne evropske države, zlasti skandinavske. Tudi naša država je v tem pogledu izrazito socialno usmerjena.

Namesto da bi si prizadevali za prevlado ene ideologije nad drugo, se zato raje vprašajmo, ali se lahko iz lekcij preteklosti naučimo živeti bolj uravnoteženo in odgovorno.

Svoboda, enakost, pravičnost v ravnovesju

Ali lahko ustvarimo družbo, v kateri bo človek svoboden, enak drugim in bo živel v pravični skupnosti?

Najprej je pomembno, da svobode ne razumemo kot pravice, da lahko počnemo kar koli, ne glede na posledice za druge ljudi in okolje.

Prav tako enakosti ne smemo razumeti kot zahteve, da moramo imeti vsi enako v materialnem smislu. Ljudje smo različni po sposobnostih, interesih in življenjskih poteh. Enakost pomeni predvsem enako dostojanstvo, enake možnosti in enake pravice.

Pravičnost pa je temelj, ki lahko povezuje obe vrednoti. Pravična družba je tista, ki vsakomur omogoča dostojno preživetje, razvoj potencialov in soudeležbo pri skupnem dobrem.

Ljudje so lahko lastniki podjetij, ki jim omogočajo ustvarjanje zasebnega premoženja. Lahko so tudi bogati. Vendar so tudi oni del širše družbe in okolja, ki jim sploh omogočata ustvarjanje bogastva. Izkoriščajo naravne vire, uporabljajo skupno infrastrukturo, opirajo se na znanje, ki ga je ustvarilo človeštvo, ter na javni izobraževalni sistem in druge skupne institucije.

Zato je razumno, da del ustvarjenega bogastva vračajo družbi, iz katere izhaja njihov uspeh – prek davkov, odgovornega poslovanja in tudi z vlaganji v skupno dobro.

Lahko bi to razmišljanje še nadaljevali, vendar lahko za zdaj sklenemo, da moramo na vseh področjih – političnem, ekonomskem in družbenem – iskati ravnovesje med velikimi idejami svobode, enakosti in pravičnosti. Iz tega ni treba ustvarjati nove ideologije. Bolj smiselno je razvijati družbeno-ekonomske oblike, ki se bodo tem idealom približale.

V tem okviru lahko rečemo, da je ekonomija delitve ena izmed možnosti, kako te ideje uresničevati v vsakdanjem življenju.

Na koncu pa lahko rečemo, da ideologije običajno povzročajo razdvajanje in sovraštvo, medtem ko je ljubezen povezovalna sila, ki nam omogoča živeti v svobodi, enakosti in pravičnosti. Vsi, brez izjeme.

Ko prepir iz sveta bo pregnan

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

»Po 6. členu ustave in posebnem zakonu je Zdravljica (njena sedma kitica) besedilo himne Republike Slovenije. Melodija je povzeta iz istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla (1880–1965). Skupščina Socialistične republike Slovenije je sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije 27. septembra 1989.« (Wikipedija)

Prešernova Zdravljica je bila objavljena 1844, štiri leta pred revolucionarnim letom 1848, ko so narodi v večnacionalnih imperijih, na primer v Avstrijskem cesarstvu, zahtevali večjo avtonomijo ali celo lastno državo. Od tod tudi poimenovanje »pomlad narodov«. Nacionalna zavest se je v tem obdobju močno okrepila.

A pot do mednarodnega miru, ko bo »prepir iz svéta pregnan« in bomo z drugimi živeli kot sosedje, torej ne eni pomembnejši od drugih, temveč tako, da »ne vrag, le sosed bo mejak«, je bila še dolga.

Šele leta 1945, po strašni drugi svetovni vojni, je ta Prešernova vizija začela dobivati svojo uresničitev, zlasti z ustanovitvijo Združenih narodov in s sprejetjem njihove Ustanovne listine:

»MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, …«

Prešernova Zdravljica bi tako lahko bila tudi himna Združenih narodov.

A po drugi svetovni vojni so številne države, zlasti najrazvitejše, znova stopile na staro pot. Na pot sebičnosti, prevlade, izkoriščanja šibkejših, vsiljevanja ideologij in vojn.

Zato si lahko danes, še posebej pred kulturnim praznikom, zaželimo, da se Prešernova vizija vendarle uresniči. Toda želja ni dovolj. Zanjo si moramo prizadevati vsak dan.

Tisti pa, ki netijo razdor med narodi in znotraj njih, ki ljudi delijo na dobre in slabe, na višje in nižje, ki preganjajo drugačne in drugače misleče, naj vsaj ob kulturnem prazniku utihnejo in dobro premislijo, kaj v resnici pomenijo verzi:

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Vse dobro ob kulturnem prazniku.

Doba ekonomije delitve

Opotekamo se iz krize v krizo. Politične, ekonomske in družbene krize si podajajo roke. Enkrat močno pade vrednost bitcoina (kar se prav zdaj dogaja), sledi bombardiranje Gaze, ukrajinsko-ruski konflikt se zaostri, nato se strese newyorška borza, grozi napad na Iran, cena srebra naglo pade. A vse to je le vrh ledene gore. Tisoč in ena kriza poteka v manjših, bolj oddaljenih državah, zunaj žarometov svetovnih medijev. Zdi se, kakor da je svet ena sama velika, prepletena kriza.

Lahko ugotovimo, kaj je vzrok vsemu temu? Ne bo lahko, a vsaj poskusimo. V središču dogajanja je ekonomsko področje. S pojavom industrijske revolucije konec 18. in v 19. stoletju se je postopno oblikoval ekonomski sistem, ki ga s skupnim imenom imenujemo kapitalizem. Okoli leta 1800 je na Zemlji živela približno ena milijarda ljudi, leta 1900 1,6 milijarde. Danes, leta 2026, pa nas je približno 8,3 milijarde.

V 18. in 19. stoletju se je kapitalizem razvijal le v delu sveta, predvsem v Evropi in Združenih državah Amerike. Veliki deli sveta so še naprej živeli na tradicionalne načine, pretežno od kmetijstva in poljedelstva. Manj razvite države, z vidika kapitalističnega sistema, so postale kolonije, iz katerih so razvite kapitalistične sile črpale naravne vire in izkoriščale ceneno delovno silo. Ti procesi so se sicer začeli že nekaj stoletij prej, v času velikih geografskih odkritij. Hkrati so si razvite države postopno ustvarjale nova tržišča za prodajo svojih presežnih izdelkov.

V jedru ekonomskega sistema, ki ga imenujemo kapitalizem (danes pogosto tudi neoliberalizem), je bila vselej rast: rast proizvodnje, prodaje in dobičkov. V 19. stoletju je bila takšna rast mogoča, saj so se odpirala in osvajala nova območja ter odpirala nova tržišča.

Že v začetku 20. stoletja pa so se kapitalistične sile začele soočati z omejitvami nenehne širitve. Svet je nenadoma postal premajhen. V prvi svetovni vojni so se tako industrijske sile udarile med seboj. Nove industrijske države, na čelu z Nemčijo, so izzvale stare kolonialne sile, predvsem Anglijo in Francijo, ki so se razvile prej ter si zagotovile obsežne kolonije – s tem pa dostop do poceni naravnih virov in delovne sile, ključnih temeljev kapitalistične rasti.

Tudi druga svetovna vojna je v marsičem izvirala iz podobnih napetosti. Nasprotja iz prve vojne niso bila razrešena – pravzaprav se niso mogla razrešiti, saj temeljni problem ni izginil. Sistem, ki temelji na nenehni rasti, slej ko prej trči ob meje planeta. Neskončna rast na končnem planetu namreč ne more potekati v neskončnost.

Zgodbo lahko nadaljujemo, a saj jo že poznamo. Po prvi svetovni vojni so se kot vodilne sile utrdile Združene države Amerike in Sovjetska zveza, podobno kot danes vse izraziteje nastopa Kitajska. Svetovno razmerje moči se je preoblikovalo, a logika rasti je ostala.

Po prvi svetovni vojni se je začel tudi pospešen razvoj potrošništva, ki v svojem jedru temelji na rasti človekovih potreb, še natančneje, njegovih želja. Novi mediji, oglaševalske kampanje in filmska industrija so postopoma ustvarili kulturno okolje, v katerem posameznik ni bil več zgolj proizvajalec, temveč predvsem potrošnik. Ljudje so bili prepričani, da potrebujejo vedno nove izdelke in storitve, da bi dosegli srečo, uspeh ali družbeni status.

Rast se tako ni več širila le navzven – v nova ozemlja in nova tržišča – temveč tudi navznoter, v človeka samega. Njegove želje, pričakovanja in samopodoba so postali novo področje ekspanzije oziroma rasti.

Danes, ko na planetu živi več kot osem milijard ljudi, ko so naravni viri že močno izčrpani, ko neprestana rast povzroča vse bolj opazno in nevarno podnebno ter okoljsko krizo, in ko se vse več ljudi zaveda potrošniške zasičenosti, postajajo krize skoraj neizbežne.

Nagla gospodarstva rast praviloma prinaša tudi poglabljanje neenakosti. Ta je danes dosegla skrajne razsežnosti in postaja eden ključnih vzrokov za družbene proteste, nezadovoljstvo, upore in stavke po svetu.

Zato je nujno, da se teh problemov zavemo in ekonomijo postavimo na drugačne temelje. Vprašanje ni več, ali sprememba je potrebna, temveč kakšna bo in ali bo pravočasna.

Zadovoljiti moramo osnovne potrebe 8,3 milijarde ljudi, zagotoviti vzdržnost pri izkoriščanju in rabi naravnih virov ter vzpostaviti učinkovite oblike mednarodnega sodelovanja, saj brez sodelovanja prvih dveh ciljev ni mogoče uresničiti. In brez vsega tega ni mogoče zagotoviti miru, ki je nujen za prihodnost človeštva.

To je kolosalna naloga. A prav zato je tudi zgodovinska priložnost. Človeštvo še nikoli ni imelo tolikšnega znanja, tehnologije in medsebojne povezanosti. Vprašanje je le, ali bo zmoglo razviti tudi dovolj modrosti in volje.

Glavna ovira smo pravzaprav mi sami. Naši miselni vzorci so trdni, pogosto rigidni. Vemo, da hodimo po napačni poti, a hkrati nas je strah stopiti na novo. Zato se oklepamo starega, medtem ko se novo še ni zares začelo.

Vemo tudi, da več kot osem milijard ljudi ne more dolgoročno živeti v ekonomskem sistemu, ki peščici omogoča enormno bogastvo, več kot polovici človeštva pa prinaša trpljenje zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in vse bolj uničenega okolja.

Alternativa obstaja. To je ekonomija delitve. Njena temeljna predpostavka je sodelovanje, ne tekmovanje. Le s sodelovanjem lahko z naravnimi in družbenimi viri, ki so nam na voljo, zagotovimo blaginjo za vse ter začnemo z njimi ravnati skrbno in odgovorno. Virov je dovolj za dostojno življenje vseh ljudi, nikoli pa jih ne bo dovolj za neskončno rast in pohlep.