Ekonomski cunami

Letošnje leto, še zlasti poletje, nam ne prizanaša z naravnimi katastrofami. Čeprav so vremenski pojavi siloviti in nepredvidljivi, pa vendar niso presenetljivi. Poznamo vzroke in vemo za posledice. Vzrok so podnebne spremembe, ki so »delo človeških rok«. Posledice vidimo povsod po svetu. Vemo tudi za rešitve, čeprav se morda vsi ne strinjamo z vsemi. Zagotovo je ključna rešitev sprememba našega načina življenja in sprememba obstoječe ekonomske paradigme – tega se najbolj otepamo, zato raje govorimo o t. i. zelenem prehodu, ki je le del rešitve, zagotovo pa ne ključni. Zmernejše življenje in manjša potrošnja, na drugi strani pa ekonomski razvoj, ki ne temelji na neprestani gospodarski rasti, in bolj pravična distribucija globalnih dobrin – te rešitve (za zdaj še) niso na mizah političnih in ekonomskih odločevalcev.

Ekonomski sistem, ki temelji na konkurenčnem boju oziroma bolj natančno na vojni za dobrine ter neprestani gospodarski rasti, pa ne generira le podnebnih sprememb, ki nadalje povzročajo migracije, družbene in tudi vojaške konflikte, temveč tudi pogoste ekonomske krize. Spomnimo se tiste iz leta 2008, ki pa je le bolj prepoznavna kriza, dejansko pa so ekonomske krize po svetu skoraj tako pogoste kot suše in poplave. Ekonomske krize so »naravni pojav« obstoječega ekonomskega sistema, ki mu lahko rečemo kapitalistični, neoliberalni ali kakor koli pač. Ekonomske krize niso posledica nakopičenih svetovnih problemov, pač pa je današnji ekonomski sistem temeljni vzrok za največje probleme človeštva – podnebne spremembe, uničeno okolje, revščino, lakoto, migracije, družbene krize, vojne in še bi lahko naštevali.

Neprestane gospodarske rasti ne poganjata niti konkurenčnost niti svobodni trg, temveč jo omogoča strahovito neokolonialno izkoriščanje revnih držav, revnih ljudi in okolja. Svobodna tržna ekonomija je zgolj šolski model, ki ga poučujejo na ekonomskih fakultetah. In ta model nima nobene zveze z resničnostjo, kajti danes energijo, hrano, vodo, zemljo, finance, digitalne tehnologije, medije, orožje ter drugo blago obvladuje le nekaj velikih monopolnih korporacij, ki pa delujejo preko tisočerih blagovnih znamk. A te so le pesek v oči, saj ustvarjajo zgolj navidezno konkurenčnost, medtem ko je dejansko lastništvo korporacij in s tem naravnih virov – preko zapletenih borznih transakcij in manipulacij – trdno v rokah nesramno bogatih družinskih fevdov. Prav ste prebrali, danes lahko govorimo o spoju fevdalizma in kapitalizma v svojih najslabših različicah. In ti neizmerno bogati lastniki korporacij (monopolov oziroma fevdov) z lahkoto »kupujejo« politični vpliv v navidezno demokratičnih državah.

Vendar tudi ta ekonomski sistem stoji na trhlih temeljih. Samo z gigantskimi napori (beri: z velikanskimi finančnimi injekcijami) centralnih bank in vlad najbogatejših držav se ta ekonomski sistem ohranja pri življenju. Že pri zadnjih poplavah smo lahko videli, da živimo v dveh vzporednih svetovih. V enem so žrtve poplav, prostovoljci, gasilci, civilna zaščita in številna mala podjetja, v drugem svetu živijo banke, borze in zavarovalnice. Oni so iz drugega planeta. Oni se ukvarjajo z dobički in bajnimi zaslužki. Nesreče so vselej dobre poslovne priložnosti. Vprašajte ekonomiste. Solidarnost? Kaj je že to?

Čeprav je napovedovanje ekonomskih kriz bolje zaupati šlogaricam, Babi Vangi in Nostradamusu kot pa ekonomskim strokovnjakom, pa vendarle lahko vidimo temne oblake, ki bodo kmalu poplavili destruktivni ekonomski sistem in povzročili njegov zlom, z začetkom na globalnih borzah. Visoki državni dolgovi, vztrajna inflacija na Zahodu in deflacija na Kitajskem, gospodarska vojna med ZDA in Kitajsko ter posredniška med ZDA in Rusijo vse bolj razjedajo »stari red«.

Morda pa res potrebujemo takšen ekonomski cunami, ki bo odplaknil ta nepravični in uničevalni sistem. Takrat bomo morda začeli razmišljati, da potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo zadovoljeval potrebe vseh ljudi in ki bo deloval v okviru omejitev planetarnega okolja. Morda se nam bo takrat ekonomija delitve zdela dober temelj za prihodnost. Dotlej pa ohranimo duha sočutja, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki smo ga tako množično izražali po nedavnih katastrofalnih poplavah. Še kako ga bomo potrebovali.

Objavljeno na Za.misli

Sočutje, solidarnost, sodelovanje, medsebojna delitev

"Sam ne morem obstajati. Obstajam le v odnosu do ljudi, stvari in idej." (Krishnamurti)

Kaj je tisto, kar povezuje družbeno skupnost? Kaj je vezivo oziroma "lepilo" družine, lokalne, državne ali katere koli družbene skupnosti? Zakaj se sploh združujemo v skupnosti? Običajno najdemo odgovor na ta vprašanja šele, ko nas doleti nesreča, katastrofa, izredne razmere.

Kot posamezniki ne moremo obstajati. Ne v materialnem ne v psihološkem smislu. Dojenček je najbolj nebogljeno bitje na Zemlji. V živalskem svetu se mladiči zelo hitro postavijo na noge in dokaj hitro poskrbijo zase. Človeški "mladič" pa običajno potrebuje leto dni, da shodi in več kot desetletje, da postane relativno samostojen. Družbenost in družabnost sta nam dobesedno položeni v zibko. Ali povedano drugače: ljudje smo družbena in družabna bitja ali pa nas sploh ni.

Obstajamo torej samo v odnosu do drugih ljudi – do staršev, skrbnikov, prijateljev, učiteljev, partnerjev in vseh drugih, ki tvorijo neko družbeno skupnost. Vrsta, kakovost, "barva" teh odnosov pa nam daje skupnostni karakter, ki se lahko tako kot pri posamezniku spreminja. Kakšne so danes družbene skupnosti?

Morda nam pomaga, če se spomnimo znamenite izjave pokojne britanske premierke, železne lady, Margaret Thatcher iz leta 1987:

"Družba ne obstaja. So posamezni moški in ženske in so družine."

Ta izjava je temelj sodobnega narcističnega, individualističnega, samozadovoljnega, tekmovalnega in konkurenčnega sveta oziroma takšnih medčloveških odnosov. Takšen svet sicer ni nastal z Margaret Thatcher, je pa le-ta v vlogi vplivne britanske premierke, v letih 1979 do 1990, pomembno pripomogla, da danes živimo v takšni družbi. Marsikdo je ponotranjil to njeno izjavo, ki še danes pomembno vpliva na naše medsebojne odnose in s tem na družbo kot celoto – v lokalnem in globalnem smislu.

Velja poudariti, da je še zlasti ekonomski sistem danes v dobršni meri realiziral ideje Margaret Thatcher in njenega tesnega ideološkega zaveznika Ronalda Reagana. Zato so danes privatizacija, deregulacija, komercializacija, dobiček (za vsako ceno), (neprestana) gospodarska rast, brezkončno in brezsramno izkoriščanje narave ter ljudi temelji ekonomskih politik. Takšen ekonomski sistem povzroča družbeni in naravni razkroj; podnebne spremembe in obsežno revščino; ekonomske in družbene krize, ki se pogosto nadaljujejo v vojne itd.

Vendar družba (na srečo še) obstaja. Tega se zares zavemo šele ob katastrofah. Kot so bile na primer nedavne poplave v Sloveniji. Če bi res veljalo, da "družba ne obstaja", potem bi bili "posamezni moški, ženske in družine" prepuščeni sami sebi. Pa niso. Ljudje, ki prizadetih niti poznajo ne, ki morda še slišali niso za njihovo vas ali mesto, so poprijeli za lopate, prispevali denar, dobrine in kar koli drugega je bilo potrebno. Poleg posameznikov so na pomoč nemudoma priskočile prostovoljske (gasilci, reševalci itd.) in državne strukture. Pri tem moramo državo razumeti kot organizirano obliko družbene skupnosti na različnih ravneh.

Očitno je, da so globoko v nas še vedno trdno zasidrani družbeni temelji, ki so nam omogočili preživetje in razvoj tekom tisočletij. To pa so sočutje, solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Pomislite najprej na družino kot najmanjšo družbeno skupnost. Do drugih članov družine (sorodnikov) smo sočutni; jim pomagamo oziroma darujemo, ko je treba; sodelujemo in si z njimi delimo dobrine. Seveda družine niso idealne skupnosti, a govorimo o prevladujočih družinskih odnosih.

V dobršni meri smo te družinske odnose "prenesli" tudi na lokalne (vasi, mesta, občine) in državne skupnosti. Država je tako naša širša družina. Danes smo možni razmišljati tudi o "družini" narodov, kar do neke mere predstavlja Evropska unija. Le redki pa so se danes zmožni identificirati s človeštvom kot svojo najširšo družino, ki jo (sicer pomanjkljivo) predstavlja Organizacija združenih narodov (OZN).

Vse bolj jasno nam postaja, da ključne probleme človeštva lahko rešimo samo na globalni ravni. Podnebne spremembe, lakoto, revščino, migracije, vojne, ekonomske krize lahko rešujemo samo s sodelovanjem, solidarnostjo, sočutjem in medsebojno delitvijo dobrin – na globalni ravni. Ne potrebujemo nekakšne globalne vlade, temveč globalno skupnost sodelujočih držav, ki so zmožne sočutja, solidarnosti in kar je najpomembneje – medsebojne delitve dobrin. Zakaj tega ne poskusimo v okviru OZN? Mar ni ta organizacija nastala z namenom, da skupaj ustvarimo globalno blaginjo in mir. Smo tega zmožni?

Nekateri pravijo, da prebivalci Slovenije (in drugih držav) "stopimo skupaj" le, ko nas doletijo katastrofe. Vendar to ne drži. Tako govorijo tisti, ki globoko v sebi, morda nezavedno, verjamejo, kar je verjela Margaret Thatcher: "Družba ne obstaja. So posamezni moški in ženske in so družine." Tako pogosto slišite govoriti politike in ekonomiste.

Velika večina ljudi pa verjame v in vsakodnevno prakticira medčloveške oziroma družbene odnose, ki temeljijo na sočutju, solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Ob katastrofah pa ti odnosi dobesedno izbruhnejo na širši, državni ravni in popolnoma prevladajo nad narcističnimi, individualističnimi, samozadovoljnimi, tekmovalnimi in konkurenčnimi odnosi, ki so "udomačeni" zlasti v ekonomskem sistemu družbe. Ekonomski sistem pa vemo, da zaradi svoje pomembne vloge proizvodnje, pridelave in distribucije materialnih dobrin ter storitev, močno vpliva na politiko.

Na nas je, da v družbeno skupnost in še zlasti v njen ekonomski sistem vgradimo medčloveške odnose, ki so resnično "lepilo" sleherne družbene skupnosti: sočutje, solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Naj ne prevladajo samo ob katastrofah. In kar je najpomembneje: te odnose se naučimo izražati tudi v okviru naše najširše družine – človeštva. Kajti le tako lahko rešimo največje težave človeške družine: podnebne spremembe, lakoto, revščino, migracije, vojne, ekonomske krize. V nasprotnem primeru bomo omagali pod bremenom vse pogostejših in vse hujših katastrof.

Objavljeno tudi na Za.misli

O sočutni ekonomiji

"Temeljna zamisel knjige Sočutna šola je, da potrebujemo učenje sočutja. To je sicer kot potencial naravno v vsakem človeku, vendar je na začetku njegovega življenja nerazvito in šibko. Oseba zato spontano čuti sočutje do določenih bitij, do najbližjih na primer, medtem ko so do drugih in bolj oddaljenih vede drugače – lahko celo sovražno, ker jih ne pozna, ne razume in se jih boji.

Bistveno je, da se ljudje lahko učimo. Učenje po definiciji pomeni ustvarjanje novega. Torej se lahko naučimo novih oblik vedenja in delovanja, novih oblik tega, kar želimo imeti med seboj.

Lahko se učimo o dobrih dejanjih." (Dr. Dušan Rutar: Sočutna šola. Za-misli, 2023, str. 22)

Berem izjemno knjigo dr. Dušana Rutarja Sočutna šola. V današnji sebični in tekmovalni družbi ne potrebujemo ničesar bolj kot sočutje. In dobra novica je, da se o njem lahko učimo. To je naloga sočutne šole. Znanje, ki ga pridobimo v sočutni šoli pa še zlasti potrebujemo na družbenem področju, ki je ključni generator sebičnosti, pohlepa, tekmovalnosti in uničevanja narave – ekonomsko področje. Se potemtakem lahko naučimo sočutne ekonomije? Seveda, saj se ljudje lahko učimo, učenje pa po definiciji pomeni ustvarjanje novega, kot pravi dr. Rutar. Razmislimo torej o sočutni ekonomiji.

Besedno zvezo sočutna ekonomija je prvi uporabil ruski ekonomist in nekdanji sovjetski diplomat dr. Stanislav Mešnikov (1927 – 2014), in sicer septembra 1990 na konferenci Art Meets Science and Spirituality in a Changing Economy (Umetnost sreča znanost in duhovnost v spreminjajoči se ekonomiji) v Amsterdamu. Poudaril je, da je njegovo zanimanje za sočutno ekonomijo bolj kot biologija spodbudila religija. Na okrogli mizi na omenjeni konferenci je sedel skupaj z Dalajlamo, ki ga je tudi navdihnil, da je namesto besede »altruizem« uporabil besedo »sočutje«. (dr. Stanislav Mešnikov: K ekonomiji sočutja, 1993).

Kakšna bi lahko bila sočutna ekonomija? Čeprav je o sočutju veliko opredelitev, uporabimo kar Mešnikovo:

"Sočutje je občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči. Je psihološki in verski koncept, ki ga lahko obravnavamo kot pomembnega za področje ekonomije in druge humanistične vede, ki proučujejo človeško vedenje ter njegov vpliv na blaginjo in odnose med ljudmi."

Da je sočutje občutek za trpljenje in težave drugih že vemo, a pojmovanje ekonomije kot ene izmed humanističnih ved, ki proučuje človeško vedenje in njegov vpliv na blaginjo ter odnose med ljudmi, ni nekaj, kar bi nam zvenelo domače. Kajti večina ekonomijo danes razume kot vedo, ki se ukvarja predvsem s pridelavo in proizvodnjo izdelkov (in storitev) ter njihovo prodajo, bančništvom in drugimi dejavnostmi, ki imajo za cilj (maksimalen) dobiček za posameznika in podjetja oziroma gospodarsko rast na širši družbeni ravni. Slednje velja predvsem za ekonomski sistem, ki ga imenujemo kapitalistični oziroma (svobodno) tržni. Njegovo nasprotje pa je komunizem/socializem.

Kateri sistem je najboljši? Dr. Mešnikov pravi, da je odvisno od kriterijev, ki jih uporabljamo. Običajno uporabljamo dva:

– najbolj učinkovit sistem, ki proizvaja več dobrin in storitev na prebivalca ali na enoto glede na skupni vložek kapitala in dela;

– najbolj pošten in pravičen, ki zagotavlja, da sta dohodek in bogastvo distribuirana tako, da je revščina čim manjša in da je vsem članom družbe zagotovljen vsaj minimalni življenjski standard, ki ga družba sprejema.

Dr. Mešnikov pri tem poudarja, da so "dolgoletne zgodovinske izkušnje pokazale, da ta dva kriterija nista nujno medsebojno združljiva. Najučinkovitejši sistem morda ni ravno pravičen ali pošten. Najbolj pošten in pravičen sistem pa morda ni zelo učinkovit." Po prvem kriteriju običajno prepoznamo kapitalističen, po drugem pa socialističen oziroma komunističen sistem. Čeprav se zdi, da je socialističen/komunističen ekonomski model danes poražen, pa so bili, kot pravi dr. Mešnikov, "državni posegi v gospodarstvo, socialna država, davčna prerazporeditev bogastva in dohodka v korist najmanj srečnih slojev družbe in nekateri drugi vidiki sodobne kapitalistične družbe dejansko izposojeni iz arzenala kolektivizma."

Zato pravzaprav ne moremo govoriti o »čistem« kapitalizmu, temveč o ekonomskem sistemu, ki je bil primoran vključiti mnoge elemente, ki jih pripisujemo socialističnemu oziroma komunističnemu sistemu. "Vse sodobne družbe, ki se imenujejo kapitalistične, so dejansko postale mešane ekonomije, v katerih zasebna lastnina sobiva s kolektivnimi in državnimi oblikami, trg pa živi ob boku netržnih oblik in mehanizmov. Ta 'mešanica' se razlikuje od države do države, vendar je vedno prisotna," poudarja dr. Mešnikov.

Lahko pa dodamo, da se danes ta »mešanica« ponovno nagiba v smer »čistega« kapitalizma na račun težko pridobljenih socialnih pravic in pravičnosti ter okolja. Zato je danes tudi znotraj uspešnih industrializiranih kapitalističnih držav še vedno precej oziroma vse več revščine, zato je naše okolje vse bolj uničeno. Mar ne bi bila sočutna ekonomija potemtakem tista, ki bi lahko transformirala današnje mešane ekonomije, se sprašuje dr. Mešnikov. Mar ni sočutje neločljivi del človeške narave?

Čeprav je v razvitejših državah vendarle možno razmišljati o sočutni ekonomiji, predvsem zaradi državljanskih aktivnosti in protestov, pa je ta zgodba povsem drugačna na globalni ravni. "Najtežja naloga je implementacija pravičnosti oziroma kriterija sočutja, ustrezno uravnoteženega z ekonomsko učinkovitostjo, na svetovni ravni. To pomeni redistribucijo bogastva in dohodka od bogatejših k revnejšim državam in jim pri tem pomagati, da postanejo same ekonomsko učinkovitejše," pravi dr. Mešnikov.

Sočutje pomeni občutiti trpljenje in težave drugih in jim tudi pomagati. Vendar sočutna ekonomija presega zgolj občasne izraze dobrodelnosti, značilne za današnje bogate države, ki so pogosto zgolj dejanje slabe vesti (ker preveč trošimo na račun revnih). Pravi izraz sočutja je lahko le oblikovanje takšnega ekonomskega sistema, ki bo vsakomur zagotovil dovolj dobrin in storitev (vsaj) za zadovoljevanje osnovnih potreb (minimalni življenjski standard), kar z drugimi besedami pomeni, da nikomur ne bo treba trpeti zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev, kot so hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Zato v okvir sočutne ekonomije zagotovo lahko uvrstimo ekonomijo delitve, ki se v prvi vrsti ukvarja s pravičnejšo in poštenejšo redistribucijo (kriterija sočutja) oziroma delitvijo virov tako znotraj držav kot tudi na globalni ravni.

Kot nam je v uvodu predstavil dr. Dušan Rutar, je sočutje "kot potencial naravno v vsakem človeku", z učenjem pa ta potencial lahko razvijemo in ustvarimo nekaj novega, na primer bolj sočutno družbo. Še zlasti pa lahko ustvarimo sočutno ekonomijo, poudarja dr. Stanislav Mešnikov. Sočutna ekonomija pomeni, da naš prirojeni »občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči« vgradimo v ekonomski sistem, ki bo poskrbel za pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva, da nihče več ne bo trpel pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev.

Ekonomija delitve je sočutna ekonomija.

Najprej objavljeno na portalu Za-misli

Iz slabega na slabše, ali boljše

"Ne glede na to, kako slabo je, vedno lahko stvari še poslabšate ...", je zapisal pokojni pedagog Randy Pausch. Res je, to velja tako za posameznike kot za države. In danes je ta njegova misel postala že skorajda načelo. Hujše kot so podnebne spremembe, še bolj jih poslabšujemo, namesto da bi jih reševali. Hujše kot so vojne, še zlasti tista v Ukrajini, še bolj se trudimo, predvsem s pošiljanjem orožja, da jih zaostrimo in podaljšamo; namesto da bi iskali miroljubne rešitve. To velja še za številna druga področja, med njimi tudi za finančno.

Finančno področje se zdi danes na videz stabilno: inflacija se nekoliko umirja, dobički podjetij se povečujejo, borzni indeksi rastejo v rekordne višave. Vendar je to morda le zatišje pred viharjem. Problem je namreč, da hkrati rastejo tudi dolgovi. Po zadnjih podatkih je skupni globalni dolg dosegel 305 bilijonov dolarjev, kar je 45 bilijonov več kot pred pandemijo. Višje obrestne mere centralnih bank otežujejo odplačevanje teh dolgov. Samo ameriški javni dolg znaša 32 bilijonov dolarjev.

Hkrati so že skorajda utonili v pozabo propadi treh ameriških bank (Silicon Valley Bank, Silvergate Bank, First Republic Bank) v marcu 2023, ki so dodobra zatresli globalne finance. Se bo bančni zlom nadaljeval?

Zdaj pa smo priča rekordni rasti ključnih borznih indeksov; samo znameniti Dow Jones je dosegel najdaljšo serijo rasti (13 zaporednih dni) po letu 1987. Dolgotrajna rast borznih indeksov pa sloni predvsem na obetih za dobičke, ki bodo v prihodnosti morda izvirali iz umetne inteligence, ter na obsežnem špekulativnem zapiranju kratkih pozicij (t. i. shortanje oz. stave na padec delnic). Takšna evforična rast se skorajda vedno obrne navzdol – evforijo zamenja panika.

Vse skupaj predstavlja nevarno zmes, ki lahko kadar koli eksplodira in povzroči borzni ter finančni zlom velikanskih razsežnosti. Skupaj z drugimi globalnimi problemi (vojna v Ukrajini, podnebna kriza, revščina, migracije itd.) pa to pomeni, da gremo iz slabega še na slabše.

Uvodoma smo navedli citat Randya Pauscha, a ga namerno nismo dokončali. V celoti zveni takole: "Ne glede na to, kako slabo je, vedno lahko stvari še poslabšate. Hkrati pa je pogosto v vaši moči, da jih izboljšate."

Ni torej nujno, da stvari ves čas samo poslabšujemo. V naši moči je, da jih tudi izboljšujemo. Vendar to zahteva našo vključenost, aktivnost. Vemo za celo vrsto ukrepov za reševanje obstoječih težav in še večjih težav, ki jih lahko predvidimo.

Politike moramo prisiliti, da prenehajo vlagati v orožje, militarizacijo in spodbujanje vojaških konfliktov. Poznamo celo vrsto ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, niti omenjati jih ni treba več. Nasproti finančnemu kaosu lahko razmišljamo o globalni delitvi dobrin in ekonomiji delitve na splošno. Poznamo še tisoč in eno idejo za boljši svet. Vse so na dosegu naše moči. Izkoristimo jo.

 

Ekonomska neenakost – »mati« vseh problemov

Zagotovo lahko rečemo, da je danes v svetu veliko zelo resnih problemov, ki ogrožajo blaginjo ali celo prihodnost človeštva. Številni pravijo, da so največji problem človeštva podnebne spremembe, zato bomo napeli vse (kapitalske) moči za tako imenovani »zeleni prehod« in spet bo vse v redu. Pa bo res? Bodo revni in zelo revni ljudje kupovali električne avtomobile, nameščali solarne panele, toplotne črpalke in izolirali fasade? Ne. Še naprej bodo kurili oglje, petrolej in sekali drevje, da si lahko pripravijo skromen obrok. Če si ga seveda sploh lahko. Revni ljudje ne razmišljajo o zelenem prehodu, temveč o hrani, pitni vodi, osnovnih zdravilih, sanitarijah in drugih dobrinah za zadovoljevanje osnovnih potreb. Morda bi bilo prav, da pokažemo na pravi vzrok za stanje v svetu, ki je vse prej kot dobro, in to je neenakost, predvsem ekonomska.

Za boljše razumevanje neenakosti se spomnite dveh pomorskih nesreč nedavno tega: pred obalo Grčije je potonila ladja s približno 750 migranti, od katerih jih je preživelo samo 100, med utopljenimi pa naj bi bilo vsaj 100 otrok; skorajda v istem času je pod gladino preminulo pet članov podmornice Titan, katere namen je bil turistični ogled razbitin potopljenega Titanika. Seveda gre v obeh primerih za tragedijo. A hkrati tudi za podobo sveta, v katerem živimo. Za migrante je bila smrtno nevarna pot življenjska nuja, pot iz krempljev revščine in konfliktov. Za peščico bogatašev je bil potop turistična atrakcija, nekaj posebnega, nekaj kar si privoščijo samo najbogatejši. In tudi reševanje je bilo odraz časa, v katerem živimo. Reševalna akcija migrantov je bila skromna, komajda opazna, reševanje bogatih izjemno obsežno in drago ter zelo dobro medijsko pokrito.

Ekonomska neenakost

V času Covid-a se je bogastvo 10 najbogatejših Zemljanov podvojilo, medtem ko so se dohodki 99 odstotkov ljudi zmanjšali. Na svetu je nekaj več kot 2700 milijarderjev, od začetka pandemije je vsakih 26 ur »nastal« nov milijarder. Od leta 1995 je najbogatejši 1 odstotek Zemljanov akumuliral 20-krat več bogastva kot najrevnejša polovica prebivalcev Zemlje. Ocenjuje se, da zaradi neenakosti vsak dan umre vsaj 21.300 ljudi oziroma 1 vsake 4 sekunde. Zaradi pomanjkljivega dostopa do zdravstvenega varstva v revnih državah letno umre 5,6 milijona ljudi in 2,1 milijona zaradi lakote. (Oxfam International) Zakaj se je torej 750 migrantov gnetlo na »plavajoči krsti« sredi Sredozemskega morja? Da bi ušli katastrofalnim posledicam neenakosti. Verjemite, nihče od njih si ni želel na tisto ladjo.

Ekonomska neenakost je velikanski problem, ki je globalen in hkrati prisoten skoraj v vsaki svetovni državi. Seveda je stanje veliko hujše v revnih državah sveta, ki ne morejo zaščiti svojih ljudi pred pomanjkanjem najosnovnejših dobrin in storitev.

Iskanje grešnih kozlov oziroma preusmerjanje pozornosti

Če pa prebiramo različne resne in manj resne medije, se zdi, da so ključni problemi sodobnega sveta naslednji: LGBTQ+ skupnost, migranti, evtanazija, kriza vrednot, kulturni marksizem in tako naprej. Morda pa gre le za prefinjen mehanizem globalnih elit, kako s pomočjo političnih elit in mainstream medijev (še zlasti tako imenovanega desnega pola) preusmeriti pozornost javnosti od resničnih težav k popolnoma nepomembnim. Tako se ogromna energija, ki jo ima javnost (civilno-družbena sfera), uspešno preusmerja na področja, ki nimajo nikakršnega vpliva na našo prihodnost ali pa so zgolj posledica in ne vzrok za težave.

Pravičnejša delitev globalnih dobrin

Če pa želimo reševati problem globalne ekonomske neenakosti, moramo brez dvoma spregovoriti o pravičnejši delitvi globalnih virov. Vendar, ali ste o tem slišali vsaj besedo iz ust ključnih politikov, ste prebrali o tem vsaj novičko v glavnih medijih, je o tem spregovoril kdor koli na kateri koli od brezštevilnih konferenc za rešitev globalnih problemov? Ne, zagotovo niste. Ste pa zagotovo veliko slišali o »nevarnih« migrantih, vojnah, vročinskih rekordih; pa o športu, norih človeških rekordih, o »težavah« in muhah influencerjev itd.

Pravičnejša delitev globalnih virov je temelj reševanja ključnih globalnih problemov. Z odpravo revščine in skrajne revščine se bodo zagotovo skorajda popolnoma ustavile migracije in lahko bomo začeli z resničnim reševanjem globalnega podnebja in okolja. In večja ekonomska pravičnost je vselej tudi osnova za družbeno pravičnost.

Objavljeno: Za misli

25. člen – srce in duša ekonomije delitve

Ekonomija delitve (ang. sharing economy) je razmeroma nov pojem, ki še nima povsem jasne opredelitve. Številni strokovnjaki in laiki ekonomijo delitve enačijo s sodobnimi storitvenimi platformami, ki uporabnike neposredno povezujejo z izvajalci storitev (seveda s posredovanjem podjetja, ki omogoča delovanje spletne platforme). Uber, Airbnb, Volt in številna podobna podjetja so v resnici zgolj tehnološko razvit način posredništva oziroma sodobna različica prekarnega mezdnega dela, ki z ekonomijo delitve nima praktično nič skupnega. Če želimo zares razumeti "dušo in srce" ekonomije delitve, potem moramo poznati 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija), ki se glasi:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo."

Zakaj 25. člen deklaracije? Najprej zato, ker je deklaracija univerzalna, torej velja za vse ljudi enako. Deklaracija je eden najbolj naprednih dokumentov, ki jih je kdaj koli sprejelo človeštvo in odraža njegove najžlahtnejše ideje in aspiracije. Deklaracija je bila sprejeta davnega 1948 leta in odraža željo človeštva, da bi po dveh strašnih vojnah skupaj zaživeli v miru in blaginji; enakopravnosti in medsebojnem spoštovanju; družbeni, politični in ekonomski pravičnosti.

25. člen zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb za vse ljudi opredeljuje kot temeljno človekovo pravico. Samo spomnimo se, da si v letu 2020 (še pred korono in zdajšnjo visoko inflacijo ter vojno v Ukrajini) kar 3,1 milijarde ljudi ni moglo privoščiti zdrave prehrane, od tega jih je bilo 828 milijona lačnih; eden od štirih Zemljanov ni imel urejenega dostopa do čiste pitne vode, polovica Zemljanov pa ni imela dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. (Glejte: Ekonomija delitve: Stanje v svetu)

Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb je osnova preživetja ter zdravja in blaginje vseh ljudi. Samo če vsi ljudje lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, lahko tudi celotna človeška skupnost zaživi v miru in blaginji. Osnovne človekove potrebe so nenazadnje povezane tudi z okoljem, saj se revni ljudje ne bodo osredotočali na okoljske probleme, če je ogroženo njihovo življenje.

Tako kot v družini delimo dobrine, da lahko vsak njen član zadovoljuje svoje osnovne potrebe, tako moramo tudi v človeški družini deliti globalne dobrine, da bo prav vsak človek na Zemlji zadovoljeval svoje osnovne potrebe. To je bistvo, to je "srce in duša" ekonomije delitve. Vse drugo so tehnične rešitve, ekonomski sistemi, organizacije, dogovori in sporazumi, kako to izpeljati v praksi.

Zato vselej, ko govorimo o ekonomiji delitve, razmislimo, ali je usmerjena k izpolnjevanju 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic. Če je, potem lahko govorimo o resnični ekonomiji delitve, ki je zato vselej povezana s človeškimi lastnostmi kot so sočutje, spoštovanje do drugega, sodelovanje, solidarnost, dobro-delnost; torej z ljubeznijo. 25. člen je srce in duša ekonomija delitve.


Dodatno branje: 

Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta
Ekonomija delitve, inavguracija dobe srca

Ekonomija delitve

Sočutna ekonomija

Ali obstaja ekonomski sistem, ki bi mu lahko rekli, da je sočuten? Sočutje razumemo kot sposobnost so-čutenja oziroma zmožnost razumeti in vživeti se v čutenje drugih, še posebej, ko gre za trpljenje. Sočutje je opredeljeno kot "čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga" (SSKJ). Za sočutje velja tudi, da se znamo "postaviti v kožo druge osebe". Sočutje nas motivira k dejanjem, ki prispevajo k dobrobiti drugega človeka in mu tako olajšamo težave, negotovost, trpljenje. Če je torej naše sočutje usmerjeno k blaginji drugega ali potemtakem obstaja tudi sočutna ekonomija, ki naj bi zagotavljala blaginjo vsem?

Današnji prevladujoči ekonomski sistem (lahko ga poimenujemo kapitalističen, neoliberalni, potrošniški ali kako drugače) je izrazito nesočuten. V njegovem središču je interes posameznika, skupine, podjetja, organizacije ali države. Interes sam po sebi ni nekaj slabega, saj je povezan z željo in motivacijo, da bi dosegli določene cilje. Pri tem je osnovni cilj zagotovo preživetje in zadovoljevanje osnovnih potreb – kar sta nedvomno tudi cilja vsakega živega bitja.

Vendar pa interesi in cilji, ki so vgrajeni v današnji ekonomski sistem in družbo na splošno, vselej parcialni, omejeni na posameznika, skupino, podjetje, državo in zraven še "obarvani" z željo po bogastvu, moči, vplivu, prevladi nad drugimi. Zato je ekonomski sistem danes brutalno tekmovalen in zato je danes veliko ljudi prepričanih, da v ekonomskem sistemu ni prostora za sočutje.

Ljudje pa smo po svoji naravi sočutna bitja, še zlasti, ko gre za naše najbližje, za družino, druge sorodnike, prijatelje. Tudi trpljenje drugih, ko ga vidimo neposredno, "v živo", nas vselej prizadene. Težava ekonomskega sistema pa je, da ne vidimo neposrednih povezav med ekonomskim delovanjem korporacij, podjetij, držav in tudi posameznikov ter trpljenjem stotin milijonov najrevnejših. Če je na eni strani vsega preveč, na drugi strani vlada pomanjkanje. Ne pozabimo, da je na svetu več kot 800 milijonov lačnih ljudi oziroma vsak deseti Zemljan. A to je le vrh ledene gore: koliko je še ljudi, ki nimajo rednega dostopa do zdravil, pitne vode, izobraževanja; nimajo primernih bivališč itd.

Ekonomija delitve temelji na sočutju

Kaj pa, če bi v središče ekonomskega sistema postavili interes človeštva? Torej nič več parcialni, delni, ločeni interesi, temveč celosten, holističen interes. Kaj pa je sploh interes človeštva? Vsakomur omogočiti življenje v blaginji, miru in zdravem okolju – temu bi lahko rekli interes človeštva. Smo torej zmožni razmišljati o interesu človeštva, ki je vselej tudi naš?

Če bi ekonomski sistem deloval v interesu človeštva, bi lahko govorili o sočutni ekonomiji. Socialno podjetništvo in univerzalni temeljni dohodek (UTD) sta primera, ko ekonomija lahko deluje sočutno.

Rekli smo, da smo v družinah sočutni. Kako pa v družinah ravnamo v ekonomskem smislu? Delimo si dobrine. Preprosto ne dovolimo, da bi katerikoli družinski član trpel pomanjkanje. To je temelj družinske ekonomije, če jo lahko tako poimenujemo.

Družinska ekonomija je torej sočutna in sočutna ekonomija temelji na medsebojni delitvi dobrin. Torej kaj lahko storimo v naši najširši družini, kar človeštvo nedvomno je. Začnimo si deliti dobrine, ki jih je vselej za vse dovolj. Ne pustimo, da gre kdorkoli lačen spat, da ljudje trpijo ali celo umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, kot so hrana, voda, zdravila itd.

Ekonomija delitve je torej sočutna ekonomija.

Ekonomija delitve je ekonomija človeške družine – človeštva.

Osnovne človekove potrebe

Temeljna naloga ekonomskega sistema je zadovoljevanje človekovih potreb. Če ljudje ne bi imeli potreb, ne bi potrebovali kmetijske in industrijske proizvodnje ter storitvenih dejavnosti vseh vrst (trgovina, transport, bančništvo itd.). Potrebo na splošno lahko opredelimo kot tisto, "kar je potrebno za življenje, delo" oziroma "kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo" (SSKJ). Seveda je res, da ljudje za življenje in delo (aktivnost) potrebujemo marsikaj, a pomembno je, da opredelimo tisto, kar je res osnovno, univerzalno, kar zares potrebuje vsak človek na planetu Zemlja – in to lahko poimenujemo osnovne človekove potrebe.

Zakaj je pomembno, da opredelimo osnovne potrebe? Zato, ker mora biti zadovoljevanje osnovnih potreb prednostna naloga ne samo ekonomskega sistema, temveč družbene skupnosti kot celote – od lokalne skupnosti do človeštva. Zadovoljevanje osnovnih potreb je povezano s preživetjem človeka. Mar ni preživetje slehernega človeka najbolj temeljna naloga družbe? Torej, omogočiti vsem članom družbe, da lahko živijo! Morda veste za kakšno še bolj prednostno nalogo družbene skupnosti?

Katere so osnovne človekove potrebe? Brez dvoma sta to hrana in (pitna) voda. Zagotovo med osnovne potrebe lahko štejemo tudi bivališče oziroma stanovanje, ki človeško bitje ščiti pred vročino, mrazom, dežjem; ki mu omogoča počitek, pripravo hrane, umivanje in še marsikaj drugega. Človek danes potrebuje tudi zdravstveno varstvo, ki mu zagotavlja zaščito pred nepotrebnimi boleznimi, poškodbami, bolečinami in prezgodnjo smrtjo. V sodobnem in kompleksnem svetu pa med človekove osnovne potrebe prištevamo še izobraževanje, ki je pogoj za celostno vključevanja posameznika v družbeno skupnost.

Hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje so torej osnovne človekove potrebe. Dobrine, s katerimi jih zadovoljujemo, pa lahko štejemo za osnovne dobrine človeštva (dobrine so širši pojem, ki vključujejo tako izdelke kot tudi storitve). Naloga ekonomskega sistema družbe je vsakomur zagotoviti te osnovne dobrine.

Danes prevladujoči ekonomski sistem – lahko ga imenujemo tržni, kapitalistični, potrošniški ali neoliberalni – preprosto ne ločuje med osnovnimi človekovimi potrebami in njegovimi neomejenimi željami, na katere se usmerja potrošniško usmerjen ekonomski sistem. Ekonomija delitve pa se prvenstveno osredotoča na zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb.

Eden od praktičnih izrazov ekonomije delitve predstavlja oblikovanje mednarodnega mehanizma, ki bi na temelju sodelovanja vseh svetovnih držav, koordiniral medsebojno delitev dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji. Šele ko bo vsak človek lahko nemoteno in vselej zadovoljeval svoje osnovne potrebe, bomo lahko zagotovili mir in blaginjo človeštva ter okoljsko trajnost.

K ekonomiji delitve

Pred dvajsetimi leti, leta 2003, sem v samozaložbi izdal svojo prvo knjigo, K ekonomiji delitve. Kasneje sem na temo ekonomije delitve napisal še več knjig, člankov, blogov, imel več predavanj, prevedel nekaj publikacij; skratka veliko sem se ukvarjal s to tematiko. Danes, dve desetletji kasneje, se mi zdi bolj kot kdaj koli prej pomembno razmišljati, pisati in delovati v smeri ekonomije delitve.

S serijo zapisov bom ponovno osvetlil določene razloge za uvedbo ekonomije delitve, ki v mnogočem lahko pripomore k celitvi globokih ran današnjega sveta. Obsežna revščina in lakota, prizadeto okolje, vojne, družbeni konflikti, migracije in še bi lahko naštevali. Svet je globoko razcepljen: na eni strani velikansko bogastvo, na drugi strani huda revščina; nezmožnost političnega sodelovanja v državah in velika nesoglasja med državami so realnost današnjega sveta.

Kako lahko ekonomija delitve prispeva h ključnim spremembam v svetu? V središču ekonomije delitve je pravičnejša delitev globalnega bogastva. Tu mislimo predvsem na tisto bogastvo oziroma dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje (ter vse, kar spada zraven). Če bi vsi ljudje lahko vselej in brezpogojno zadovoljevali svoje potrebe, bi bila zaceljena največja rana tega sveta: lakota in revščina stotin milijonov ali kar milijard ljudi.

Z odpravo lakote in revščine bi se bistveno zmanjšale migracije, ki so danes v veliki meri ekonomske narave, kar z drugimi besedami pomeni beg pred revščino. Zmanjšal bi se tudi pritisk na naravne vire, kajti danes kaotični globalni trgi povzročajo velikanske presežke dobrin na eni strani (in s tem tudi veliko nepotrebnih odpadkov) ter katastrofalno pomanjkanje na drugi strani. Ekonomija delitve je po svoji naravi lahko samo sodelovalna, s tem pa bi svetovne države stopile na pot skupnega razvoja in ne brutalne tekme za vire, ki danes divja na planetu Zemlja.

Nenazadnje pa bi nas ekonomija delitve povezala v eno globalno družino, kjer bi se ohranjale narodne, kulturne in druge razlike, hkrati pa bi vsak človek dobil občutek povezanosti in pripadnosti širši družini – Človeštvu.

Pristopimo torej z novo voljo in energijo k tej pomembni temi. Morda zveni utopično in idealistično, vendar, ali poznate boljšo pot?

Več o ekonomiji delitve na spletni strani: Ekonomija delitve.

Kakor boš sejal, tako boš žel

"Kakor boš sejal, tako boš žel." (ljudski pregovor)

"Kakor si boš postlal, tako boš spal." (ljudski pregovor)

EU, Velika Britanija in ZDA bodo že v bližnji prihodnosti utrpele naravne in navidezno slučajne katastrofe širših razsežnost. Zakaj? Posamezniki, skupine, države in človeštvo kot celota smo podvrženi zakonu akcije in reakcije, ki ga na vzhodu poznajo kot zakon karme. Ker živimo v energetskem vesolju, kjer je tudi materija (zgoščena) oblika energije, je zelo pomembno, kako s to energijo ravnamo. Da bi razumeli zakon akcije in reakcije, nam niti ni treba prebirati različnih svetih spisov, dovolj so že "sveti spisi" zahodne znanosti.

Znanstveniki so danes potrdili znamenito Einsteinovo enačbo iz leta 1905: "Formula e=mc2 dokazuje, da se masa lahko pretvori v energijo, energija pa v maso." Energija in masa sta torej ekvivalentni. Tretji Newtonov zakon pa pravi: "Če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo." Vsako delovanje torej sproži reakcijo oziroma energijo, ki pa je ni mogoče uničiti, o tem čemer pa govori prvi zakon termodinamike: "Energije ni mogoče uničiti ali ustvariti iz nič, pod določenimi pogoji pa je mogoče pretvoriti eno obliko energije v drugo, npr. potencialno v kinetično, kinetično v notranjo ipd."

Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da vsaka naša aktivnost (miselna, čustvena ali fizična) v gibanje "potisne" energijo, ki učinkuje na svet okoli nas in na nas same. Akcija (aktivnost, delovanje) predstavlja vzrok, re-akcija oziroma odziv na to delovanje pa posledico. Ker energije ni mogoče uničiti, smo torej z vsako našo aktivnostjo v svet "odposlali" energijo, ki ima neizogibno posledico tudi za povzročitelja samega ("če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo").

Nekatere posledice naših aktivnosti občutimo takoj, druge kasneje (zato pogosto posledic ne znamo povezati z vzrokom). Podobno se dogaja tudi na širši ravni, na primer na ravni držav. Seveda pa je zelo pomembno, kakšno aktivnost oziroma energijo sprožimo. Če delamo za dobro drugih, za splošno dobro, potem bodo tudi posledice dobre, pozitivne. Če pa sprožimo energijo, ki je uničevalna, so tudi posledice slabe, zle, uničujoče.

Kar lahko preprosto vidimo v svojem vsakdanjem življenju. Dovolj je že, da se nekomu nasmehnemo, mu odstopimo stol, ponudimo tako ali drugačno pomoč in s tem sprožimo celo vrsto dobrih posledic, ki delujejo povratno tudi na nas same. Morda nam ta človek nekoč kasneje pomaga, razširi novico o našem dobrem dejanju in tako naprej. A velja tudi obratno. Nekoga lahko zgolj z besedo ali stavkom mimogrede užalimo, prizadenemo, posledice tega dejanja pa se lahko "vlečejo" še dolga leta, se stopnjujejo in tudi nam povzročijo marsikaj slabega. A to so le manjši vzroki in posledice.

Kaj pa na primer vojna? Zelo težko si je sploh zamisliti, kaj vse povzroči, saj vključuje ogromno ljudi in obsežna naravna območja. Za dolga leta in desetletja zaznamuje cele države, skupine, družine, posameznike. Koliko sovraštva, zamer, frustracij (čustvene in mentalne energije) sprožijo vojne v ljudeh! Te se sproščajo še leta, desetletja in se lahko "podedujejo" v prihodnje generacije. 

Kaj pa vpliv na okolje? Sto tisoče in sto tisoče izstreljenih nabojev, granat, raket in drugih vojaških sredstev "vznemirijo" naravne sile, ki slej ko prej "udarijo" nazaj. Ogromne količine energije, ki se sprostijo ob eksplozijah ne izginejo (o čemer govori prvi zakon termodinamike) ampak se "kopičijo" in se potem nenadoma sprostijo v navidezno slučajnih katastrofah (potresi, požari, poplave itd.) in nesrečah (tovarniške eksplozije, nesreče vlakov, letal...). Tudi pošiljanje ogromnih količin orožja je vzrok, ki ima hude posledice za "pošiljatelja".

Morda premalo poznamo zakon vzroka in posledice, ki je poznan nekaterim religioznim tradicijam kot zakon karme. Samo opazujemo lahko, kako že z malimi dejanji lahko sprožimo negativne ali pozitivne posledice, ki vselej vplivajo tudi na nas same. A nič drugače ni z dejanji celotnih držav, le da gre pri tem za ogromne "vložke" energije bodisi v dobre bodisi v slabe namene. A četudi stojimo "križem rok", ko nekdo v našem imenu povzroča vojne ali na vojna območja pošilja orožje, smo sokrivi za strašne posledice, ki jih to orožje povzroča. Ker niti ne poskušamo preprečiti tega, smo del (aktivnega) vzroka, ki ima hude posledice za celotno skupnost.

Vse države, ki bodisi neposredno ali posredno sodelujejo v vojni (na primer s pošiljanjem orožja, z ekonomskimi in političnimi ukrepi...) kjerkoli po svetu, bodo tako ali drugače občutile posledice bodisi v obliki družbenih nemirov, ekonomskih (nenadni borzni zlomi, pomanjkanje, inflacija) in političnih težav bodisi v obliki naravnih katastrof ali "slučajnih" tehničnih nesreč (nenadne eksplozije, iztirjenje vlakov, letalske nesreče itd.). Do neke mere to že zdaj lahko spremljamo.

Ko bomo zares razumeli zakon vzroka in posledice, nam bo lažje razumljivo, zakaj živimo v svetu nenehnih katastrof. Ker jih večinoma sami povzročamo. V primeru globalnega segrevanja danes razumemo kaj je vzrok in kaj je posledica, v primeru vojn pa je ta povezava težje razumljiva. A to vedenje je nenazadnje tudi dobro, saj tako vemo, da lahko povzročamo tudi dobre posledice, ki svet spreminjajo na bolje. Vsako dejanje, vsaka misel, vsako čustvo šteje. Ustvarjajmo torej dobra dejanja, dobre misli (ki se manifestirajo kot govor ali zapis) in dobra čustva.