sreda, 07. november 2018

100 let kasneje – čas za mir in blaginjo


11. 11. 2018 mineva natanko 100 let od konca 1. svetovne vojne. Smo se česa naučili iz te strašne vojne, ki je zahtevala približno 40 milijonov žrtev? Vsaj v prvih desetletjih po njej ne veliko, saj se je samo 21 let kasneje začela 2. svetovna vojna. A tudi po tej, še bolj uničujoči, vojni ni orožje nikoli dokončno potihnilo. In tudi danes je še vedno mnogo ljudi prepričanih, da se problemi človeštva lahko rešujejo edino z orožjem (morda pozabljajo na jedrsko orožje, ki uniči tudi uničevalca samega).

Vendar ni samo vojna z orožjem tista, ki ubija ljudi. Veliki indijski mislec in državnik Gandi, ki je ves čas zagovarjal nenasilje, je že dolgo tega dejal: "Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt, ki je podoben kirurškemu posegu. Ekonomska vojna pa je dolgotrajno trpljenje. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki ga najdemo o vojaških opisih. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice. Protivojno gibanje je glasno. Molim za njegov uspeh. Toda ne morem se znebiti glodajočega občutka, da bo gibanje propadlo, če se ne dotakne korenine vsega zla – človeškega pohlepa."

Kako resnične so njegove besede. V ozadju vseh vojn je ves čas človeški pohlep. Zato ekonomske vojne (vojne za ozemlja, dobrine, bogastvo) nikoli ne potihnejo. Ko se zaostrijo, pa jih politiki skušajo reševati s "kirurškimi" oziroma z vojaškimi posegi. V resnici smo sto let po 1. svetovni vojni še vedno v vojni - v stalno trajajoči ekonomski vojni, ki jo občasno "nadgradijo" vojaški posegi.

Kaj sploh je ekonomska vojna? V ekonomski vojni ne hrumijo topovi, orožja so drugačna: dolgovi, špekulacije, davčne oaze, subvencije, obrestne mere, trgovinski sporazumi in podobno. A posledice teh ekonomskih orožij so strašne. V svetu je danes 821 milijona ljudi lačnih. V letu 2017 je umrlo kar 6,3 milijona otrok mlajših od 15 let, en otrok vsakih 5 sekund, zaradi vzrokov povezanih s skrajno revščino (Unicef). A to je le "vrh ledene gore", revščina oziroma pomanjkanje najosnovnejših dobrin danes ogroža skoraj polovico vseh Zemljanov (World Bank), torej približno 3,5 milijarde.

In vse to zaradi pohlepa, kajti danes je dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, a seveda mnogo premalo za neskončen pohlep svetovne manjšine. Ekonomisti seveda ne govorijo o pohlepu, temveč o gospodarski rasti, ki je samo drugo ime za željo po novih in novih dobičkih. V ozadju gospodarske rasti se skriva čisto običajen človeški pohlep!

Ali sploh lahko končamo to brezkončno ekonomsko vojno, ki uničuje človeštvo in okolje? Rešitev je skrajno enostavna in danes imamo vse možnosti, da jo uresničimo – imamo dovolj dobrin in ustrezne transportne in komunikacijske tehnologije. Odpraviti moramo vzroke za ekonomsko in "običajno" vojno. Spopasti se moramo s človeškim pohlepom, ki povzroča hudo revščino, neenakost, strašno pomanjkanje in velikansko bogastvo na drugi strani. Zato je rešitev ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je skupno ime za raznolike organizacijske oblike in modele, ki vsem ljudem zagotavljajo dostop do tistih dobrin, ki jim omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To so potrebe po hrani, vodi, oblačilih in stanovanju, zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju.

100 let po koncu 1. svetovne vojne je čas za korak naprej. Da končno nastopi čas brez vojne – tako ekonomske kot tiste z orožji. Tej odsotnosti vojne pravimo mir in blaginja.



Slika: The Great War (Archive photo, State Library of New South Wales)

petek, 02. november 2018

Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju


10. decembra letos (2018) bomo obeležili 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Čeprav o človekovih pravicah vemo marsikaj, predvsem ko gre za svobodo govora, združevanja, pravico do osebnega dostojanstva in poštenega sojenja itd., pa le malo vemo o pravicah, ki se tičejo blaginje ali preživetja posameznika in družbenih skupnosti (od družine do človeštva).

O teh govori 25. člen te veličastne listine, ki slehernemu Zemljanu jamči pravico do »zdravja in blaginje« oziroma zmožnost zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Dodajmo temu členu 26. člen, ki pravi, da ima »vsakdo pravico do izobraževanja«, in dobimo celovito sliko osnovnih človekovih pravic oziroma osnovnih človekovih potreb, ki so v ožjem smislu povezane s preživetjem, v širšem pa z blaginjo posameznika in družbenih skupnosti. Danes je več kot 800 milijonov ljudi lačnih, torej jim je kratena najbolj osnovna človekova pravica – pravica do življenja; skoraj polovica Zemljanov (3,5 milijarde) pa živi v revščini, kar pomeni, da so jim kratene ena ali več zgoraj naštetih osnovnih človekovih pravic.

Danes bi morali 25. (in tudi 26.) člen Splošne deklaracije človekovih pravic postaviti na prvo mesto vseh političnih programov v vseh državah sveta in v vseh mednarodnih institucijah. Kajti prikrajšanje za hrano, vodo, oblačila, stanovanja, zdravniško in socialno oskrbo ter izobraževanje, so vzroki za največje probleme, s katerimi se sooča moderen svet: od družbenih do okoljskih problemov, od migracij do terorizma, od ekonomske do politične krize.

A četudi 25. člen zapišemo v politične in ekonomske programe, kako neki jih bomo uresničili? Z višjo gospodarsko rastjo? Potem bomo zagotovo dokončno uničili planet. Z ograjami in žicami na mejah ter z novim oboroževanjem? Potem bomo slej ko prej zadušili mednarodno sodelovanje in sprožili še hujše konflikte in vojne. Ne potrebujemo še več potrošniških izdelkov, orožja, ograj, zidov, konkurenčnosti. Potrebujemo pa več sodelovanja, solidarnosti in predvsem pravičnejšo delitev globalnih dobrin.

Ekonomija delitve je tista pot, ki bo v 21. stoletju končno omogočila izpolnitev zgoraj omenjenih pravic slehernega posameznika in skupnosti. Ekonomija delitve preprosto pomeni, da se na globalni, državni in lokalni ravni dogovorimo za primerne načine, kako vsakomur zagotoviti neoviran dostop do tistih ključnih dobrin, ki mu zagotavljajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To pa je temelj miru in blaginje v našem skupnem domu – na planetu Zemlja.

70. let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, s katero smo leta 1948 poskušali preprečiti ponovitev dveh strašnih vojn, ki bi se v tretje lahko končala s popolnim uničenjem človeštva, je čas, da končno naredimo pomemben korak naprej in uresničimo pravice iz 25. člena za vse ljudi.


Več si lahko preberete v knjigi Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju, ki je po načelu delitve vsakomur prosto dostopna na spodnji povezavi:

http://medsebojna-delitev.si/images/knjige/2018_Ekonomija_delitve.pdf

Knjiga je razdeljena na tri poglavja. V prvem so pojasnjeni osnovni pojmi oziroma »koordinate« ekonomije delitve, kot so enost človeštva, osnovne človekove potrebe, skupne dobrine, pravilni človeški odnosi itd.

V drugem poglavju so zajete »zgodbe«, ki z različnih vidikov osvetljujejo področje ekonomije delitve, v tretjem poglavju pa so t.i. ekonomske pesmi oziroma zgoščeni pogled na zgoraj omenjeno tematiko.

sobota, 27. oktober 2018

Nova kriza pred durmi


Mediji so (še) precej skopi z novicami o črnih oblakih, ki se zbirajo nad globalno ekonomijo, medtem ko so politiki popolnoma tiho. Rajši tiščijo »glavo v pesek« in verjamejo različnim bonitetnim agencijam, ki še vedno napovedujejo gospodarsko rast in stabilnost. V resnici pa so znaki grozeči, a pustimo ob strani številke, te so zgovorne same po sebi, in se rajši osredotočimo na vzroke za krizo.

Kriza iz leta 2008, ki je dodobra pretresla svetovno ekonomijo in s tem tudi celotno družbo, se sploh še ni končala. Dejansko je bila ves čas samo prikrita. Zakaj to lahko trdimo?

Za reševanje globalne ekonomije, ki jo je sprožil agresivni finančni sektor (banke, finančni skladi, borze, bonitetne agencije), so največje svetovne centralne banke namenila ogromne vsote denarja (to so v ZDA poimenovali kvantitativno sproščanje, V EU pa odkupi državnih obveznic). Še dodatno »pomoč« so nudile posamezne države z obsežnim zadolževanjem in varčevanjem »na plečih« svojih državljanov. S tem so sicer spodbudili gospodarsko rast in ponovno rast borznih indeksov, a hkrati prikrili prave vzroke za krizo.

Kateri so pravi vzroki za krizo? Vzroki so sistemski ali z drugimi besedami: splošno sprejeti ekonomski sistem »sam od sebe« ustvarja nove in nove krize. Stalna gospodarska rast, ki je v samem jedru tega sistema, povzroča uničenje in neenakost.

Zakaj uničenje? Ker je Zemlja omejen prostor, kjer ni več prostora za širitev (trgov), se gospodarska rast lahko vzdržuje samo še z uničevanjem in potrošništvom (kar je tudi oblika uničevanja). Vojne in politične krize zahtevajo nove in nove nakupe orožja, kar je dobro za gospodarsko rast, a hkrati povzroča uničenje – ljudi in okolja. In ker se potrošništvo ne more več širiti v geografskem smislu, je treba obstoječe potrošnike prepričati v nakupe popolnoma brezzveznih in nepotrebnih izdelkov ter storitev. To pa prav tako povzroča uničenje – okolja, s tem pa tudi ljudi.

Zakaj neenakost? Ker ta sistem nebrzdane gospodarske rasti rezultate dela milijonov ljudi niti približno ne porazdeli pravično. Celotno svetovno bogastvo dejansko ustvarja večina človeštva (ne gre samo za plačana dela v podjetjih), koristi pa se stekajo samo h globalni manjšini. Neprimerno ali sploh nikakršno plačilo za opravljeno delo (v podjetjih, v kmetijstvu, v gospodinjstvih) in finančne manipulacije ter špekulacije (dolgovi, obresti, borzne transakcije, davčne oaze itd.) so ključni mehanizmi za prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim.

Dokler imamo te sistemske vzroke, bo obstoječi ekonomski sistem (lahko ga poimenujemo neoliberalen, kapitalističen ali preprosto nepravičen) »proizvajal« krize, uničenje ljudi in okolja, revščino in lakoto, nepopisno trpljenje velikega dela Zemljanov.

Zato je edini način, da razrešimo to dolgotrajno ekonomsko in posledično družbeno krizo, ki so jo začasno »prekrile« neznanske vsote denarja, globoka sprememba samih temeljev ekonomskega sistema.

Ne potrebujemo še več gospodarske rasti, temveč predvsem pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin in bogastva, ki pripada vsem, kajti vsi Zemljani tako ali drugače prispevamo k njegovemu ustvarjanju. Dobrine pa so v končni fazi lastnina celotnega človeštva, ne zgolj nekaj posameznikov.

Zato je ekonomija delitve ključ do sprememb, ki nas bodo pripeljale v svet pravičnosti, miru, blaginje in zdravja. Naš prvi cilj mora postati skrb za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (po hrani, neoporečni vodi, stanovanju, zdravstvenem varstvu in izobraževanju) vseh ljudi na Zemlji.

To ni nekaj nemogočega. Vsega imamo dovolj, ne dopustimo torej, da poleg nas po nepotrebnem umirajo in trpijo milijoni ljudi.

Nova kriza pravzaprav ni pred durmi, pač pa je že dolgo tu. Le opazimo je ne, vsaj ne v teh krajih. A večina človeštva dobro ve, saj je kriza že dolgo neizbežen del njihovih življenj. A verjetno se mi tega ne bomo zavedali, dokler s polno močjo ne udari po nas. In to bo zelo kmalu!

Morda bomo potem (končno) zahtevali spremembe. Morda bomo potem končno razumeli, da je ekonomija delitve edina pot v prihodnost.

petek, 19. oktober 2018

(O)CENA ČLOVEKA


Na trgu ima vse svojo ceno,
tudi človek.
Šola mlade trenira za trg (dela),
postavlja njihovo (tržno) ceno,
ki jo kalkulira s (šolsko) oceno.

Ocenjevanje rodi tekmovalnost,
ki se na trgu izraža kot konkurenčnost.
Ocena je cena mladega človeka.
A zanjo lahko plačuje zelo visoko ceno
v valuti stisk, strahu, negotovosti, bolezni…

Šola je lahko tudi drago-cena,
mladega človeka lahko (na)uči
umetnosti življenja in samospoznanja;
da ceni in spoštuje raznolikost ljudi,
da ceni in varuje vsa bitja in skupno okolje.

Človek, druga bitja in narava
nimajo cene – so neprecenljivi,
zato se jih ne trudimo ocenjevati in
razvrščati na lestvicah znanja in spretnosti;
morda edino z ocenami srčnosti in človečnosti.

Šola naj uči o neprecenljivosti človeka,
drugih bitij in narave.
Neprecenljivost nima niti cene
niti ocene.

ponedeljek, 15. oktober 2018

Srečevanja na tisoče malih poteh


Smo popotniki. V času in prostoru, čemur rečemo življenje. Ves čas smo v gibanju. Četudi mirujemo, smo na »poti časa«. Če se fizično gibljemo, smo na »poti časa in prostora«. Na njej srečujemo številne ljudi in obiskujemo različne kraje. Še posebej pomembna so srečevanja z ljudmi (tudi kraji so skorajda vedno povezani z ljudmi, četudi s tistimi iz preteklosti). Z nekaterimi se srečamo le za trenutek, z nekaterimi bežno, z drugimi smo dolgo na skupni poti, še zlasti v družinah. Srečevanja so najpomembnejša šola »umetnosti življenja«, zato je prav, da jih imamo čim več.

Učenje je vedno spreminjanje, običajno povezano s srečevanji z drugimi ljudmi. Tudi če beremo knjigo, se srečamo z avtorjem; podobno s slikarji, fotografi, režiserji (srečevanja na poti časa). Če se nočemo spreminjati, potem se dejansko tudi nočemo učiti (a tu ne mislimo učenja podatkov na pamet ali ti. tehničnega znanja). Srečevanje z drugimi je tudi učenje o samem sebi.

Srečevanja

Pred kratkim sem imel izjemno priložnost srečati se z nekaj izjemnimi ljudmi, v Franciji, in se mnogočesa naučiti. V šoli, ki jo obiskuje veliko mladih iz različnih držav, z različnimi ekonomskimi, kulturnimi in drugimi ozadji, je izjava dijaka, da »barva kože ne predstavlja ovire«, izjemno močna in pomembna. To ni znanje iz šolskega učbenika, temveč iz učbenika življenja.

Tam sem srečal tudi profesorja francoščine, ki zelo različne in »problematične« dijake med seboj povezuje s pomočjo umetnosti (skupno ustvarjanje velikih grafitov na zunanjih zidovih in z glasbo), hkrati pa skuša širšo javnost z izjemnimi fotografijami, ki so vedno razstavljene zunaj, v »odprtih učilnicah«, učiti o izjemnem pomenu vode za življenje ljudi, še zlasti v Afriki.

Sprehajal sem se tudi po normandijski plaži Omaha, kjer so zavezniške sile 6. junija 1944 začele invazijo, ki je pomembno pripomogla k zlomu nacizma in fašizma, dveh ideologij, ki so ju »zgradili« z močjo obsedeni ljudje (tudi danes jih kar mrgoli) na temeljih ločevanja med ljudmi (na podlagi rase, prepričanja itd.). Čeprav je obala lepa, je občutek na njej strašljiv, ob zavedanju, da je bila ta obala nekoč dobesedno posejana s trupli tisočerih ljudi, na kar opozarja ogromno vojaško pokopališče nad obalo. In takih mest je povsod po svetu zelo veliko – posledica sanj »velikih« ljudi obsedenih z lastno veličino in močjo.

A obiskal sem tudi čudovito katedralo svete Tereze iz Lisieuxa. Tereza je v otroštvu veliko trpela zaradi hudih zdravstvenih težav in preobčutljivosti, zelo mlada vstopila v red karmeličank in zaradi tuberkuloze umrla pri vsega štiriindvajsetih letih. A bolj kot veličastne stavbe in ves pomp okoli nje, je pomembna njena »mala pot, katere bistvo je delati male stvari z velikansko ljubeznijo.« Biti prijazna in potrpežljiva s sitno staro redovnico; ljubiti svojo nevrotično sestro in tisoče malih dejanj iz resnične ljubezni, je bila Terezina mala pot. Ki je postala velika.

Večinoma občudujemo »velike« in pomembne ljudi – vojskovodje in politike (celo če so v svojih stremljenjih po veličastnosti v smrt poslali na tisoče ljudi), vrhunske umetnike in športnike, mogočne direktorje itd. – a zelo radi pozabimo na izjemne ljudi, ki delajo brezštevilna majhna dejanja, ki pa pomembno spreminjajo svet. Včasih gre zgolj za pozornost, nasmeh, prijazno gesto; včasih za potrpežljivo delo z ranljivimi skupinami; pomoč sočloveku v težavah; morda rešitev nebogljenega mucka ali kužka; mogoče darovanje ali delitev hrane; podarjen evro ali dva. Tisoče in tisoče majhnih dejanj, ki spreminjajo veliki svet.

Dobro je torej, da se na poti življenja (v času in prostoru) srečujemo, se učimo drug od drugega in s tisoče majhnimi dejanji iz čiste ljubezni skupaj ustvarjamo boljši svet. Ne prepustimo ga »velikim« ljudem, ki pogosto ustvarijo veliko slabega, npr. vojne, uničenje in hudo revščino.

Rajši združimo tisoče malih poti in ustvarimo boljši svet.


Slika: Sv. Tereza iz Lisieuxa


sobota, 06. oktober 2018

Bogastvo raznolikosti v enosti


Na svetu nas v 195 državah, katerih življenje oblikuje 2230 političnih strank, živi 7,6 milijarde; govorimo 7097 »živih« jezikov in pripadamo 290 glavnim etničnim ter 22 glavnim verskim skupinam. To je zgolj hiter pregled naše izjemne raznolikosti in samo bežen uvid v kompleksnost sveta v katerem živimo. V resnici je pestrost človeške družbe še mnogo večja, saj zgornje številke ne zajemajo etničnih podskupin in številnih razlik znotraj sleherne politične in verske skupine.

Čeprav živimo v tako raznolikih družbah, pa smo si ljudje, kot nas uči npr. genetika, zelo podobni. Po različnih genetskih kriterijih se številka sicer nekoliko razlikuje, a na splošno velja, da smo si ljudje v genetskem smislu 99,5 % podobni. Naš dedni material nas torej povezuje v eno družino (lahko rečemo, da smo si vsi ljudje na Zemlji v sorodu), razlike pa smo v dolgih tisočletjih ustvarili sami: družbene, ekonomske, jezikovne, politične, kulturne itd.

Povezuje nas še nekaj – Zemlja, naš skupni dom in naravni viri oziroma dobrine. Zrak, ki ga dihamo, in voda, ki jo pijemo, sta del celote; ne obstajata npr. slovenski zrak ali slovenska voda. Vsaj zrak in voda sta snovi (v ekonomskem smislu dobrini), ki nas povezujeta, saj krožita po vsem planetu in vseh živih bitjih. Prav tako tudi energija.

Če to res razumemo, potem nikogar ne smemo izključevati iz ekonomskega življenja družbe; prav tako nikogar ne smemo prezirati, podcenjevati ali sovražiti na podlagi naših medsebojnih razlik. Razlike nas resnično bogatijo in čas je že, da se naučimo bivati drug poleg drugega; to že znamo v družinam, vaseh, mestih in do neke mere tudi v državah. Zakaj torej ne bi ob spoštovanju razlik drug poleg drugega v miru zaživeli tudi na globalni ravni.

Vendar tega ne moremo doseči z današnjimi (ekonomskimi) odnosi, ki temeljijo na sebičnosti, pohlepu in tekmovanju za globalne vire. Skupaj lahko živimo v miru, če bomo poskrbeli za osnovne potrebe slehernega Zemljana, kar pomeni neoviran dostop do neoporečne hrane in vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja. To je ključni pogoj za mirno sobivanje vseh ljudi.

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu pa lahko zagotovimo v okviru resničnega mednarodnega sodelovanja in ekonomije delitve. Ključne globalne dobrine bi si države lahko delile v okviru novega mednarodnega mehanizma in bi tako rešile problem pomanjkljivosti trgov, ki le redko delujejo po načelih pravičnosti, solidarnosti in nenazadnje humanosti.

Trge lahko ohranimo za tiste dobrine, ki niso ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (vendar z določeno stopnjo regulacije). Ekonomija delitve pa je bistvenega pomena za pravičnejšo delitev dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Zato je ekonomija delitve temelj globalne blaginje in s tem mirnega sobivanja vseh ljudi na planetu Zemlja.

Le tako lahko ohranjamo bogato raznolikost v okviru enosti človeštva.

ponedeljek, 01. oktober 2018

Kje smo, kam gremo, kako?


Vprašanja so več kot na mestu: kje smo, kam gremo in kako (bomo prišli tja, kamor smo se namenili)? Danes se resno ne ukvarjamo niti z sedanjimi problemi, kaj šele s prihodnjimi. Zdi se kot, da je edini politični in ekonomski program sedanjosti in prihodnosti (še vedno samo) gospodarska rast. Je to res zdravilo za vse probleme tega sveta ali gre zgolj ohranjanje obstoječega stanja, ki koristi le najbogatejšim? Vsekakor pa ne koristi večini Zemljanov in planetarnemu okolju.

Kje smo

Živimo v negotovih in nevarnih časih. Namesto, da bi postopno vendarle začeli delovati kot soodvisna globalna skupnost, ki skupaj gradi medsebojno spoštovanje, globalni mir in blaginjo, se konflikti med državami in znotraj držav le še poglabljajo. V središču problema je današnji ekonomski sistem, ki spodbuja tekmovanje za globalne vire in temelji na neprestani gospodarski rasti. Ne eno ne drugo ni niti dobro niti vzdržno.

Neprestana gospodarska rast povzroča uničenje okolja in poglablja ekonomske ter družbene razlike. Tekma v ekonomiji (konkurenčnost, kot pravijo ekonomisti) pa povzroča obsežno globalno revščino in lakoto ter neti meddržavne in znotraj-državne spore, ki pogosto prerastejo v prave vojne. A tudi brez orožja je ekonomska vojna za globalne vire uničujoča in povzroča nezaželene migracije, trpljenje in umiranje milijonov ljudi ter uničevanje okolja.

Države se danes ukvarjajo zgolj z "nacionalnim interesom", kar je le drugo ime za sebičnost. Trumpova popularna besedna zveza America First je postala "svetilnik" tudi za druge države: "vsak zase, za druge pa nam je kaj malo mar". Takšna politika nas lahko pripelje do obsežnih družbenih konfliktov, ki se lahko končajo z vojno nepredstavljivih razsežnosti, če ne bomo že prej uničili svojega okolja.

Kam gremo

Pot, ki ji danes sledimo, je pot uničenja, vojn, revščine in lakote. Si to res želimo? Ne bodimo naivni, da se bo to stanje uredilo kar samo od sebe. Če slepo sledimo tržnim silam, ki zagovarjajo komercializacijo (vsaka stvar, vsaka dejavnost in celo ljudje postajajo tržno blago in s tem predmet trgovanja), neusmiljeno tekmovanje (konkurenčnost), pohlep in sebičnost, potem gremo po gotovi poti uničenja družbe in okolja.

Kako

Vendar lahko izberemo tudi drugačno pot. To je pot sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Za ureditev katastrofalnih globalnih političnih in družbenih razmer (lakote, revščine, nezaželenih migracij, velike neenakosti itd.) ter okoljskih problemov morajo države resnično sodelovati med seboj (ne "s figo v žepu" kot smo vajeni danes). Zato že imamo primerno organizacijo, in sicer Organizacijo združenih narodov (OZN), ki zagotavlja primerno osnovo za boljše mednarodno sodelovanje. Le priznati in sprejeti moramo njeno vlogo globalnega demokratičnega foruma skupnosti svetovnih držav.

Na ekonomskem področju pa mora vojno za globalne vire zamenjati načelo medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve. To pomeni, da se ključne globalne dobrine, ki so "odgovorne" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb države delijo v okviru novega globalnega mehanizma delitve (npr. nove agencije v okviru OZN), prav tako pa tudi v okviru posameznih držav in lokalnih skupnosti.

Čas je za resničen premik od ekonomije izkoriščanja in gospodarske rasti za vsako ceno k ekonomiji pravične delitve globalnih dobrin, ki bo vsem ljudem zagotovila zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To pa je edini pravi temelj globalnega miru, blaginje družbe in okoljskega ravnovesja. 

nedelja, 09. september 2018

Deset let kasneje


V soboto, 15. septembra, bo minilo natanko deset let od stečaja ameriške banke Lehman Brothers, ki označuje uradni začetek ene največjih globalnih finančnih kriz, ki je sprožila veliko gospodarsko, ekonomsko in družbeno krizo. Posledice čutimo še danes. Zelo narobe je verjeti, da je ta kriza rešena, čeprav se navzven morda komu res zdi tako – gospodarska rast se krepi, nezaposlenost se zmanjšuje, potrošniki več trošijo. Vendar je to predvsem posledica ogromnih finančnih injekcij največjih centralnih bank in obsežnega zadolževanja, ne pa kakšnih resnih sprememb, zaradi katerih bi lahko verjeli, da nas ne bo doletela nova, morda še hujša kriza.

Kaj pomembnega se je zgodilo v teh desetih letih? Centralne banke so v »oboleli« globalni finančni sistem »vbrizgale« najmanj 14 bilijonov oziroma 14.000 milijard dolarjev novega denarja (glejte Zora (nove) ekonomske dobe). V teh desetih letih so se skupni globalni dolgovi (gospodarstva, finančnih ustanov, držav in prebivalstva) povečali s približno 140 na približno 250 bilijonov oziroma s 140.000 na 250.000 milijard dolarjev. Hkrati pa je eden ključnih globalnih borznih indeksov Dow Jones iz 6500 indeksnih točk v marcu 2009 zrasel na skoraj 26.000 v septembru 2018 (za kar 4-krat).

Kaj nam te številke pravzaprav povedo? Nič drugega kot to, da je gospodarska in borzna rast predvsem posledica obsežnega zadolževanja in finančnih spodbud. Velik del teh »reševalnih« sredstev pa se je prelil v žepe najbogatejših, kajti globalne borze so dejansko zapleten mehanizem »prečrpavanja« finančnih sredstev držav in centralnih bank (torej javnega denarja) na zasebne račune najbogatejših ljudi na svetu.

Bogati so torej še bogatejši, a velik del planeta živi še slabše kot prej. Zaradi pospešene rasti gospodarstva in potrošnje v bogatejšem delu sveta pa se zaostruje tudi okoljska kriza. Zaostrene družbene, ekonomske in okoljske razmere mnoge ljudi silijo, da zapustijo svoje domove in se skušajo prebiti v »obljubljene dežele«. Kar pa sproža (migrantsko) krizo tudi v številnih »razvitih« državah.

Ekonomisti nas prepričujejo, da so gospodarske oziroma ekonomske krize ciklične oziroma, da se ponovijo vsakih nekaj let. To naj bi bilo nekaj povsem normalnega. Zakaj neki bi morali sprejeti to »ekonomsko resnico«? To samo pomeni, da je z ekonomskim sistemom nekaj hudo narobe. In ker ekonomski sistem ni nekakšna naravna ali božanska stvaritev, temveč povsem človeška, ga torej lahko spremenimo. Nič nam tega ne preprečuje.

Kako torej ustvariti trajnostni ekonomski sistem, ki bo služil vsem ljudem, ne pa zgolj manjšini, in ki ne bo s svojo neprestano rastjo produkcije in porabe potrošniških dobrin uničeval našega skupnega okolja? Mimogrede, ravno 15. septembra, na deseto obletnice začetka velike ekonomske krize, bo v Sloveniji in 150 drugih državah potekala akcija Očistimo Slovenijo in svet. Gre za več kot koristno akcijo, a če ne bomo spremenili ekonomskega sistema, so takšne aktivnosti nesmiselne, saj ne bomo uspeli sproti očistiti neskončnih količin odpadkov, ki jih ustvarja ves čas rastoč proizvajalno-potrošniški ekonomski sistem.

Kaj torej storiti? Ekonomijo moramo postaviti na nove temelje, kjer bodo v središču vsi ljudje na planetu in zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To je pravi namen področja človeške družbe, ki ga imenujemo ekonomija. Ekonomske institucije pa morajo slediti temu namenu. Ekonomski sistem moramo zato utemeljiti na pravičnejši delitvi globalnih dobrin, tako da bo sleherni Zemljan imel na voljo: hrano, neoporečno vodo, dostop do zdravstvenega varstva, izobraževanja in socialnega varstva ter vse, kar je s tem povezano.

Tudi finančne institucije, kot podsistem ekonomskega področja človeške družbe, morajo služiti temu namenu. V kolikor ne, so povsem nepotrebne oziroma škodljive. Za borze vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov v sistemu ekonomije delitve skorajda zagotovo ni prostora, vsaj ne v današnji obliki. Razen če si želimo novih in novih »cikličnih ekonomskih kriz«, ki se bodo slej ko prej iztekle v kaos in propad človeške družbe ter globalnega okolja.

Kje smo torej deset let po začetku velike ekonomske krize? Pred novo ekonomsko krizo! Ker smo se deset let slepili, da jo politiki in ekonomisti rešujejo. V resnici je niso. Dokler ekonomskega sistema ne bomo v temeljih spremenili, bomo vse bolj drseli proti prepadu (samouničenja). Šele ko bomo ekonomski sistem utemeljili na resničnem sodelovanju in pravičnejši delitvi globalnih dobrin, se bomo od tega prepada oziroma propada začeli oddaljevati na varna in trdna tla - v svet blaginje in miru.


sobota, 01. september 2018

Frontalni napad tržnih sil


Čeprav nova slovenska vlada, s premierjem g. Marjanom Šarcem na čelu, še niti začela ni z delom, se že sooča z močnim odporom oziroma bolje rečeno – s pravimi jurišnimi napadi. Zakaj napadati vlado, ki sploh še ni operativna? Ker je nevarna? Kdo se bori proti kom? Razmislimo.

Poimenujmo najprej napadalno stran. To so sile, ki imajo v rokah kapital. Vendar ni prav, da jih poimenujemo »sile kapitala«. Kapital (bodisi v obliki denarja ali dobrin) sam po sebi ni nevaren. Nevarne so sile, ki z njim razpolagajo oziroma, ki ga uporabljajo na škodljiv način. Te sile lahko imenujemo »tržne sile«, ki tržne mehanizme izrabljajo za kopičenje kapitala na način, ki izkorišča tako ljudi kot naravo. Ti tržni mehanizmi pa so: komercializacija ekonomskega sistema in preko njega celotne družbene skupnosti, finančne in borzne špekulacije, »kreativno« računovodstvo (izogibanje plačevanju davkov oziroma plačevanje čim nižjih davkov) itd.

Tržne sile imajo skorajda povsod po svetu izjemen vpliv na politiko in skrbno pazijo, da v politiki ne bi preveč moči in vpliva dobile sile, ki želijo ustvariti pravičnejšo družbo; družbo, v kateri bodo dobrine - bodisi v fizični obliki bodisi v obliki denarja - bolj pravično porazdeljene. Zato tržne sile zelo podpirajo današnje procese netenja sovraštva proti tujcem, migrantom, marginalnim skupinam ali strankam in gibanjem za pravičnejšo ekonomijo in družbo. V tem sovraštvu se boj za pravičnejšo družbo povsem izgubi. Pozornost ljudi se usmeri k grešnim kozlom, ne pa k pravemu viru ekonomske in družbene nepravičnosti.

Glavni »bojevniki« tržnih sil so mediji, ki so danes večinoma v lasti korporacij ali bogatih posameznikov in pomembno oblikujejo javno mnenje; politiki, ki bodisi namerno ali iz nevednosti postajajo izvrševalci politike tržnih sil ter različne neizvoljene institucije, ki temu nepravičnemu sistemu skušajo dati legitimnost in teoretsko osnovo (različne zbornice, think-tanki, fakultete, inštituti itd.). Tržne sile torej niso samo bogati posamezniki (lastniki korporacij, bank, finančnih skladov) temveč tudi vsi tisti, ki vzdržujejo ta sistem pri življenju (nekateri ga poimenujejo tudi neoliberalizem, kapitalizem, svobodni trg itd.).

In te združene tržne sile vedno z vso silo udarijo, ko se pojavi politik, stranka, društvo, posameznik ali gibanje, ki si prizadeva za zgolj malo bolj pravičen sistem. V Veliki Britaniji je takšen politik Jeremy Corbyn, v ZDA Bernie Sanders, spomnimo se gibanja Occupy, pa gibanj ti. arabske pomladi. Še dlje v zgodovini bi našli celo vrsto osebnosti in gibanj, ki so jih uničili s pomočjo medijev, politikov ali pa v skrajni sili s pomočjo vojske. Sile za pravičnejšo ekonomijo in družbo so običajno v podrejenem položaju, saj jim širše množice, ki imajo resnično moč upora, pogosto obrnejo hrbet (bodisi zaradi močnega vpliva medijev, politikov ali celo vojske).

Tržne sile zdaj vidijo grožnjo v novem premierju g. Marjanu Šarcu, ki v lokalni politiki doslej ni podlegel interesom kapitala in pa predvsem v stranki Levica, ki zagovarja politiko usmerjeno nič manj kot v pravičnejšo porazdelitev rezultatov dela državljanov ter boljšo dostopnost javnih storitev in virov (seveda ima tudi ta stranka marsikakšno slabost in s sabo nosi veliko »ideološke navlake«, a ne moremo zanikati njene napredne družbene in okoljske politike). Zato zdaj različna združenja (gospodarske in druge zbornice), prevladujoči mediji, »zvezdniški« podjetniki, nekateri politiki in posamezniki slikajo skrajno črno prihodnost Slovenije.

Vsi vemo da je današnji sistem uničevalen za družbo in za okolje, a večina raje pristane na »status quo«. Celo več, številni, ki jih tržne sile hudo izkoriščajo (prekarne oblike zaposlitve, nizke plače, velike delovne obremenitve), bodo zdaj raje »udarili« po novi vladi, ki bo samo pomislila na večjo pravičnost, kot pa da bi se uprli svojim izkoriščevalcem.

Novi vladi zaželimo pogum in odločnost, ki ju še kako potrebuje pri spopadanju s tržnimi silami in z njihovimi bojevniki. Vsaj dajmo ji priložnost, ne pa da jo napadamo, še preden potegne prvo potezo na kompleksni šahovnici moderne družbe.

torek, 28. avgust 2018

Ni drugih poti


Večkrat smo že zapisali, a ponovimo še enkrat: pred nami je nov borzni zlom! Morda kdo poreče, da je to zgolj paničarjenje in črnogledost. Natančno napovedati borzni zlom je pravzaprav nekaj nemogočega, lahko pa opozorimo na »znamenja«, ki potrjujejo bližino finančne kataklizme. Stara modrost pravi: »Po toči zvoniti je prepozno.« Pozvonimo dokler je še čas.

Pred kratkim (26. 8. 2018) sta Matt Egan in Jordan Valinsky na CNN objavila članek z zgovornim naslovom Fasten your seat belts for a wild fall on Wall Street oziroma nekako takole: Pričvrstite si varnostne pasove za divje spuste (padce) na Wall Streetu. Avtorja navajata številna opozorilna znamenja, ki že jeseni v ameriškem borznem in finančnem središču Wall Streetu obetajo »divjo vožnjo navzdol«. Ameriški borzni indeksi so v teh dneh na rekordno visokih ravneh. A bolj, ko so borze v višavah, bolj bo vožnja navzdol divja.

Katera so opozorilna znamenja bližajoče borzne-finančne-ekonomske-politične-družbene krize (ki se običajno širi po tem zaporedju):

Razplamteva se trgovinska vojna, še posebej med ZDA in Kitajsko, ki sta glavna protagonista globalne trgovine.

Številne države, razvite in v razvoju, so v krizi: Italija, Turčija, Argentina, Južna Afrika, Iran, da ne govorimo o Venezueli, in tako naprej.

Ameriški predsednik Trump ima številne politične težave in pred kratkim je kar sam napovedal, da bodo v primeru njegove »rušitve« borzni trgi strmoglavili (Trump says impeachment would crash the market. Really?)

Politika ameriške centralne banke povzroča težave na ameriškem obvezniškem trgu, kar je eden od nedvoumnih znanilcev krize (What's a flattening yield curve and why it may be scary).

Nepremičninski trg v ZDA se napihuje in že presega vrednosti iz časov pred krizo 2008, ki se je začela prav z zlomom tega trga (A major home price index is now 10% above its peak right before the financial crisis). Tudi pri nas je nepremičninska situacija zelo podobna.

A pustimo ob strani ta in še druga opozorilna znamenja – teh je več kot dovolj, če se le ozrete naokoli. Zanimivo je, da navkljub vse pogostejšim opozorilom, nihče ne reagira. Ekonomski »strokovnjaki« še kar »sadijo rožice« oziroma napovedujejo dolgotrajno gospodarsko rast, politiki pa na podlagi njihovih »analiz« načrtujejo svetlo prihodnost. Probleme je najlažje »rešiti« tako, da jih preprosto ignorirate – to je značilnost moderne politike.

Ko pride do borznega zloma, se vse odvija zelo hitro in kaotično. Takrat je le malo časa za prave rešitve – ekonomske, politične, davčne, zakonodajne itd. Takrat gre lahko veliko narobe. Dobesedno čez noč. Ljudje so šokirani in jezni, kajti politiki, ekonomisti in glavni mediji so jim ves čas »slikali« podobo bleščeče bodočnosti. Potem pa - šok!

Zdaj, ko je še mirno, lahko politikom svetujemo: »Špekulativna ekonomija je ekonomija uničenja, propadanja in smrti. Ne ohranjajte in oklepajte se je, kajti na koncu bo tudi vas potegnila v brezno. Če želite prihodnost za planet in za vse ljudi, potem je rešitev ekonomija delitve, ki temelji na pravični delitvi globalnih dobrin. Ni drugih poti.«

Od borznih indeksov Zemljani nimamo nič, potrebujemo pa hrano, vodo, zdravila, oblačila, stanovanja, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Tako preprosto je to.