petek, 30. september 2022

(Skrajni) čas je za mir


»Mir ne pomeni odsotnosti konfliktov; razlike bodo vedno prisotne. Mir pomeni reševanje teh razlik z miroljubnimi sredstvi; z dialogom, izobraževanjem, znanjem in s humanimi načini,« je nekoč dejal Dalaj Lama. Tem besedam lahko samo pritrdimo. Vojna nasprotno pomeni »reševanje« razlik z orožjem; z grožnjami, obtožbami, manipulacijami in z lažmi. Vojna v Ukrajini ni nič drugačna. Dlje kot traja, težja bo pot do miru. Vsak nov dan vojne pomeni nove žrtve, nove tragedije, nove žalostne zgodbe, nove zamere. Zato z vsakim dnem vojne nismo bližje miru, ampak se od njega vse bolj oddaljujemo.

Kdor verjame, da je mogoče ukrajinski konflikt rešiti z orožjem in sankcijami (ki so ekonomsko orožje), je bodisi naiven bodisi pokvarjen. Ukrajine in Ukrajincev ni mogoče pokoriti, Rusije in Rusov ni mogoče premagati. Ta vojna se na bojišču lahko dokončno razreši samo z jedrsko kataklizmo, ki pa je lahko samo globalna in totalna. Zato naj politiki, četudi so iz tako majhne države, kot je Slovenija, začnejo resno govoriti o miru, o mirovnih pogajanjih, o varnostnih zagotovilih. Mediji, na kateri koli strani so že, pa naj nehajo demonizirati ljudi »na drugi strani«; celotne narode, jezike, spomenike, kulturo in umetnost.

Noben konflikt se ne pojavi iz nič, nenadoma, brez vzroka. In noben konflikt ni samo črno-bel, tako kot ljudje nismo absolutno dobri-zli. Za ukrajinski konflikt zdaj ni več bistvenega pomena, kako je do njega prišlo in kdo je zanj zares kriv, temveč da je in da je tako zelo nevaren ter destruktiven. Prav tako ni produktivno na dan vleči pretekle tragične konflikte (Irak, Sirija, Libija, Afganistan), kajti na koncu bomo vselej samo še bolj zaostrili današnjo situacijo in se le še trdneje vkopali na »naši« strani.

V tem strašnem konfliktu se ne smemo postavljati ne na eno ne na drugo stran. Če že izbiramo stran, naj bo to stran miru. Politiki, gospodarstveniki, vplivneži vseh vrst in običajni ljudje moramo vsa svoja prizadevanja usmeriti v iskanje mirnih rešitev konflikta, ali če si sposodimo še en Dalaj Lamov izrek: »Najboljši način za rešitev vsakega problema v človeškem svetu je, da se vse strani usedejo in se pogovorijo.« Mediji pa naj se vzdržijo »navijanja« za eno stran, kajti to ni njihova vloga in naloga. Reševanje konfliktov z nasiljem je izraz šibkosti, medtem ko je »nenasilje orožje močnih«, je dejal še en velikan miru, Mahatma Gandi.

Vir: Pisma bralcev, Dnevnik

četrtek, 25. avgust 2022

Vsi naši požari


Letošnje poletje si bomo zapomnili po požarih. Gorelo je okolje, a ogenj je bil in je tudi v politiki ter ekonomiji. Vojna ni nič drugega kot politični požar, visoka inflacija pa ekonomski. Seveda vsi ti požari oziroma krize niso od včeraj. V vojni z okoljem smo že dolgo, prav tako kot smo že dolgo – posredno ali neposredno – vpleteni v politične in ekonomske vojne.

Vojno z okoljem vodimo preko naših povsem vsakdanjih dejanj oziroma našega načina življenja. Konzumiramo hrano in izdelke iz vsega sveta, ki prepotujejo tisoče kilometrov; pojemo veliko mesa, kar močno obremenjuje naše okolje; veliko potujemo in pogosto zelo daleč; gradimo velike hiše itd. Vselej si, sebi v bran, ponavljamo, da je naš individualni okoljski odtis globalno zanemarljiv. Kar morda res drži, a pozabljamo, da potrošniški razred danes šteje stotine milijonov ljudi. Pomnožimo torej svoja dejanja z več sto milijoni – potem dobimo prave rezultate vpliva na okolje. Tudi tako imenovani zeleni prehod ne spreminja igre – zanj potrebujemo ogromno (novih) naravnih virov in energije. Zeleni prehod je nekakšno samozavajanje – še vedno lahko živimo potratno, samo malo bolj »zeleno«. Pa res?

Koranakriza nas je za nekaj časa prisilila, da se marsičemu odpovemo. In začuda, prav nič groznega se ni zgodilo – potovali smo manj, trošili manj, imeli več časa drug za drugega. Naravno okolje je za trenutek »zadihalo«. A lekcija je že skorajda pozabljena. Zdaj hočemo še več vsega! Ko za požare krivimo naftne, rudarske, energetske, trgovske, transportne in druge družbe, pozabljamo, da nam pravzaprav želijo ustreči, da so tu zaradi nas; res pa pri tem še dobro zaslužiti.

Ekonomska vojna ima podobne vzroke kot okoljska. Ker naravnih virov ni dovolj za vse ljudi (pravzaprav jih je dovolj, če bi bogatejši del sveta živel nekoliko zmerneje in če bi vire pravičneje delili), se je zanje treba boriti. V tej vojni imajo prednost države, ki so prve stopile na pot kolonializma in kasneje industrializacije ter potrošništva. Zdaj so te države v vojni (moderno se temu reče konkurenčnost) z revnejšimi predeli sveta za vire, kar ustvarja naravno opustošenje in »kuri« podnebno oziroma okoljsko krizo. Da ne govorimo o tamkajšnjih človeških žrtvah, ki se vsako leto štejejo v milijonih, kar je daleč več kot je skupno število žrtev klasičnih vojn.

Politična vojna pa je predvsem podaljšek ekonomske vojne. Če izkoriščanje naravnih virov ne gre zlepa, gre pa zgrda – s puškami, raketami, tanki itd. V ozadju večine vojn so v prvi vrsti ekonomski razlogi – nafta, plin, dragocene rudnine, zdaj pa vse bolj tudi rodovitna zemlja (hrana) in vodni viri.

Torej, požari vseh vrst, ki jih doživljamo to poletje, niso maščevanje narave ali dejanja nekih norih posameznikov, temveč so posledica naših vsakdanjih dejanj pomnoženih s stotinami milijonov (drugih ljudi). A če skupaj uničujemo, lahko tudi skupaj rešujemo – najprej z zmernejšim življenjskim slogom. Če imajo naša dejanja na kolektivni ravni tako veliko moč, potem jih lahko izkoristimo tudi tako, da pritisnemo na naše voditelje, da zaustavijo politične in ekonomske vojne ter začnejo pravičneje deliti naravne vire tega bogatega planeta. Le tako bomo počasi lahko pogasili vse naše požare – okoljske, politične in ekonomske.

sobota, 9. julij 2022

Sodelovanje in medsebojna delitev - pot rešitve


Poročilo Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu (SOFI), ki so ga 6. 7. 2022 skupaj objavili Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodni sklad za razvoj kmetijstva (IFAD), Sklad ZN za otroke (UNICEF), Svetovni program ZN za hrano (WFP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je pretresljivo branje. Število ljudi, ki jih je prizadela lakota se je leta 2021 povzpelo na 828 milijonov, kar je 46 milijonov več kot leto poprej in 150 milijonov več kot ob izbruhu pandemije COVID-19. Približno 2,3 milijarde ljudi (29,3 odstotka) je leta 2021 živelo v zmerni ali hudi prehranski negotovosti, kar je 350 milijonov več kot pred izbruhom pandemije COVID‑19. Približno 45 milijonov otrok, mlajših od 5 let, je lani trpelo za hudo podhranjenostjo, ki za 12-krat poveča tveganje smrti.

To je nekaj najbolj izpostavljenih podatkov iz poročila o prehranski varnosti in prehrani v svetu. In kar je najhujše, poročilo še ne zajema letošnjega leta, ki ga zaznamuje visoka rast cen hrane zaradi prepleta številnih kriz – vojne v Ukrajini, visokih cen energije, vse bolj zaostrenih podnebnih sprememb in ekonomske krize na splošno. Seznam držav, kjer se prehranska kriza poslabšuje ali na novo pojavlja, je vsak dan daljši: Etiopija, Nigerija, Jemen, Južni Sudan, Haiti, Afganistan, Šrilanka, Libanon, Angola, Kenija, Madagaskar, Mozambik, Zimbabve ... Spomnimo se, da so Arabsko pomlad leta 2011 v veliki meri sprožile visoke cene kruha. A situacija je danes še mnogo slabša. Seznam držav, kjer so se že začeli protesti proti draginji, pa je še bistveno daljši in sega tudi v Evropo. Na Šrilanki so protestniki že zrušili predsednika in premierja – skorajda dobesedno, z vdorom v vladno palačo. Takšnih primerov bo vse več.

Situacija seveda ni od včeraj. Vojna v Ukrajini je le zadnja v vrsti problemov, ki pestijo naš planet. Pomembno pa je, da poznamo vzroke za trenutno stanje, kajti poznavanje vzrokov je ključ za rešitev problemov. Prvi in najpomembnejši vzrok je zagotovo izjemno nepravičen ekonomski sistem, ki povzroča, da si manjši del sveta – posameznikov, podjetij in držav – prilašča ogromno naravno in finančno bogastvo na račun svetovne večine. Lakota in revščina sta v svetu že dolgo prisotni. Ogromno ljudi po svetu večji del svojih dohodkov porabi za hrano, zato zanje sleherna podražitev hrane pomeni zdrs v še hujšo revščino ali lakoto.

Svetovne cene hrane se oblikujejo na globalnih borzah, kjer so pridelki, rude, goriva itd. le "žetoni", s katerimi se trguje oziroma špekulira. Nobene regulacije, stabilnosti, varnosti, le špekulacije, ki nekaterim prinašajo ogromna bogastva, druge pa pahnejo v revščino. Vsakršna vojna, ki ima vselej globlje politične vzroke, seveda povzroči cenovna nihanja, ki sprožijo pravi cunami družbenih, ekonomskih in političnih kriz. Vse je medsebojno povezano. V resnici zdaj najbolj aktualna ukrajinska vojna ni vzrok zdajšnje svetovne ekonomske in prehranske krize, temveč posledica delovanja prevladujočega politično-ekonomskega sistema, ki temelji na sebičnosti, pohlepu in grabežljivosti – po (politični) moči in (ekonomskem) bogastvu, ki gresta pogosto »z roko v roki«.

Prvi korak za reševanje kompleksnih globalnih problemov je zaustavitev vojn povsod po svetu, torej doseči svetovni mir. Potem pa je treba začeti z globalnim dogovorom za pravičnejšo porazdelitev ključnih virov – hrane, pitne vode, energije, zdravil itd. Šele od tu naprej se je mogoče resno ukvarjati s podnebno krizo. Morda se zdi naivno, a vse to je mogoče doseči, če končno začnemo sodelovati in sprejmemo preprosto dejstvo, da vsi ljudje živimo na enem planetu – torej smo soodvisni (eno človeštvo) in soodgovorni (drug za drugega in za planet, ki je naš skupni dom).

Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta torej ključni "orodji" za boljšo prihodnost človeštva in planeta Zemlje. Sodelovanje je politična pot, medsebojna delitev pa ekonomska (kot ekonomija delitve), čeprav sta v resnici tesno prepleteni. Morda se zdi, da smo še zelo daleč, da bi zares sprejeli ti dve vzvišeni ideji v naše vsakdanje življenje, a v resnici ni druge poti. Pravzaprav obstaja, a si jo ne želite, ker vodi v totalno uničenje.

Torej, sodelovanje in medsebojna delitev.

nedelja, 1. maj 2022

V resničnem življenju


Drug drugega skušamo očarati
na instagramih, facebookih, tik-tokih …
Zato ne kažemo pravih podob sveta,
temveč samo tiste najbolj všečne.
Ne pokažemo pa revščine, smeti, plastike,
golosekov; pločevinastih kolon,
v katerih stojimo ure …

Vselej se kažemo srečni, četudi nismo;
slikamo samo neokrnjene koščke narave,
čeprav je vse naokoli morda pušča, umazanija …
Drug drugega prepričujemo, kako je svet lep,
zato tekmujemo v potovanjih,
tekmujemo v všečkih,
v navideznem občudovanju drug drugega.

Drug drugemu pa bi morali
na instagramih, facebookih, tik-tokih …
pokazati resnični svet, ne idealiziranega:
revščino, umazanijo, plastiko, poseke …
Potem bi morda, res morda
skušali tudi kaj spremeniti –
v resničnem življenju.

petek, 29. april 2022

Poglejte gor


Nedolgo tega je Netflix v svoj program uvrstil politično-ekološko satiro Ne glejte gor (Don't Look Up, 2021). Filmska zgodba gre, na kratko, takole: skupina ameriških znanstvenikov odkrije, da bo čez pol leta Zemljo zadel in uničil velik komet. Vendar se ameriška politika in mediji na to znanstveno novico odzovejo zelo mlačno in se raje ukvarjajo z dnevnimi »aktualnimi« zadevami. Potem ko znanstvenikom s pomočjo javnosti vendarle uspe mobilizirati politične sile, da poskusijo uničiti komet, se vmeša skrajno bogati podjetniški vizionar in predlaga, da bi komet lahko »tržili«, saj vsebuje izjemno dragocene rudnine. Na koncu ta podjetniški »projekt« propade, z njim pa tudi Zemlja.

Natanko tak pristop – »ne glejte gor«, kar je prispodoba za ignoranco – smo očitno izbrali tudi pri reševanju rusko-ukrajinskega konflikta. Seveda je osnovna krivda za začetek vojne na ruski strani, vendar pa globlji vzroki konflikta vključujejo še številne druge države in verjetno nismo daleč od resnice, če trdimo, da se na ukrajinskih tleh dejansko spopadata stari hladnovojni sovražnici – ZDA in Rusija. Pa vendar to zdaj niti ni več pomembno. Ta konflikt je dejansko uničujoči komet, ki z veliko hitrostjo drvi proti Zemlji. Torej je problem nas vseh. Samo »poglejte gor«.

Vsak dan vojne smo bližje (jedrskemu) uničenju Zemlje. Ta konflikt ne more imeti zmagovalca. Poraženci bomo prav vsi. Najbolj seveda že zdaj trpijo Ukrajinci. Številne najrevnejše države se prav tako že soočajo z rastjo skrajne revščine, ki je posledica globalne rasti cen osnovnih življenjskih proizvodov – hrane, goriv, gradbenega in drugega materiala in tako dalje. A tudi bogatejše države se soočajo s pomanjkanjem, kakršnega ni bilo že desetletja, ponekod celo od druge svetovne vojne. Nadaljevanje takšnega trenda bo imelo neslutene družbene posledice celo v najbogatejših državah sveta, vključno z ZDA. Celo veliki vojni dobičkarji, orožarska industrija, ki zdaj dobesedno cveti, bo na dolgi rok »na izgubi«, tako kot vsi drugi.

Te vojne ni mogoče tržiti, ne v gospodarskem in ne v političnem smislu. Nihče ne bo profitiral, nihče ne bo zmagal. Ta vojna je komet, ki drvi proti Zemlji. Poglejmo gor in napnimo vse sile, da se ta konflikt reši po mirni poti. Kot državljani lahko pritisnemo na politike, da storijo vse, kar je v njihovi moči za reševanje tega skrajno nevarnega konflikta. Vojne jastrebe naj zamenja golob miru. Z malo in z veliko začetnico.

Objavljeno: Dnevnik, Pisma bralcev


četrtek, 28. april 2022

Kaj počnemo z Naravo


Občudujemo naravo,
a jo hkrati uničujemo,
ali dopuščamo, da jo drugi.

Obnašamo se, kot da je narava
nekaj, kar je zunaj nas,
čeprav so naša telesa iz iste snovi –

tudi v nas tečejo reke,
valovijo oceani, kroži zrak;
gradijo nas enaki snovni delci.

Kako je potemtakem
narava nekaj zunanjega?

Mar ni uničevanje narave,
uničevanje samega sebe.

Mar ni onesnaževanje narave,
onesnaževanje samega sebe.

Ni torej notranjega in zunanjega,
vse je Eno, zato ni vseeno,
kaj počnemo z Naravo.

petek, 15. april 2022

Zmaga življenja


Velika noč je največji krščanski praznik, praznovanje Kristusovega vstajenja. Simbolično pomeni zmago življenja, dobrega in ljubezni oziroma vsega, kar simbolizira Kristus. V tem smislu je velika noč univerzalen praznik. V času, ki ga živimo, pa ni dovolj, da se osredotočimo samo na zunanji vidik praznika, ki ga zaznamuje predvsem obilica hrane na naših mizah in versko obredje. V svetu obsežne revščine, lakote, številnih vojaških konfliktov in podnebnih sprememb je potica na mizi na nek način celo simbol našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do številnih problemov človeštva in planeta.

Resnično praznovanje velike noči bi morala v resnici zaznamovati ljubezen do drugega, a ne samo v simboličnem smislu, ampak predvsem z našimi vsakdanjimi dejanji. Košček kruha, skodelica riža, kozarec pitne vode, nujno potrebna zdravila so prave velikonočne "potice" v domovanjih najrevnejših Zemljanov. Čeprav ne neposredno, pa je že naš prispevek dobrodelnim organizacijam lahko velikonočno darilo najrevnejšim. 

Če pa bi zares in dolgoročno želeli pomagati najrevnejšim, bi si morali prizadevati za uveljavitev globalne delitve dobrin. Dobrodelnost je namreč le majhen obliž na velike rane, šele pravičen ekonomski sistem na temelju medsebojne delitve dobrin pa predstavlja učinkovito "zdravilo" za bolno družbo, v kateri živimo. Uvedba globalne delitve dobrin predstavljala pravi praznik zmage življenja, dobrega in ljubezni oziroma vsega, kar simbolizira Kristus.

Če zares in iskreno želimo praznovati veliko noč, moramo narediti veliko več, kot je samo tisto, kar nam veleva tradicija. Seveda je prav, da praznujemo, a v kotičku srca se moramo vselej vprašati: "Smo res naredili vse, kar je v naši moči, da bi pomagali ljudem, ki potrebujejo našo pomoč?"

Praznične dobrote na bogato obloženih mizah bodo izgubile grenak priokus, ko bomo obilje dobrin, ki nam je na voljo, zmožni deliti z drugimi ljudmi. Ne samo z najbližjimi, temveč z vsemi.

Velikodušne velikonočne praznike.

petek, 8. april 2022

Zakaj deliti dobrine


Zdi se, kot da svet počasi propada pred našimi očmi. Koronavirus, vojne, revščina, družbeni nemiri, ekonomska in energetska kriza, podnebne spremembe in še bi lahko naštevali. Dovolj za skrajni pesimizem. Morda pa vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Kaj pa, če smo priče propadanju starih, neustreznih struktur, ki preprosto niso več primerne za današnje človeštvo? Če smo pozorni opazovalci in če odmislimo strašen trušč in zmedo sveta, v katerem živimo, lahko uzremo zametke nečesa novega; šibko luč v temi, ki morda kmalu zasije v veličastnem sijaju.

Propadanje starega

Kaj je tisto, kar je danes najbolj neustrezno? Kaj je tisto, kar najbolj zavira človeški razvoj? V prvi vrsti lahko "s prstom" pokažemo na ekonomski sistem.

Ekonomski sistem je ključni družbeni sistem, ki omogoča preživetje vsakega posameznika, sleherne družbene skupnosti in človeštva kot celote. Vsakdo za preživetje potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo, za dobro življenje oziroma blaginjo pa še izobraževanje, socialno varstvo ter celo vrsto drugih izdelkov in storitev, ki nam omogočajo zadovoljevanje naših širših potreb in s tem rast ter razvoj.

Vse to nam omogoča ekonomski sistem na vseh družbenih ravneh: od domačih gospodinjskih opravil, malega podjetništva in kmetijstva; raznolikih pridelovalnih, proizvodnih in storitvenih dejavnosti; zadrug, trgovin in bank, pa vse do največjih korporacij in mednarodnih ekonomskih institucij. Lahko rečemo, da je ekonomski sistem temelj, na katerem stoji celotna družbena struktura.

Na prvi pogled lahko rečemo, da je današnji ekonomski sistem uspešen, saj na globalni ravni pridelamo oziroma proizvedemo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Vendar pa je pri porazdelitvi dobrin ta sistem izrazito nepravičen in povzroča strahotno revščino ter lakoto, na drugi strani pa veliko presežno bogastvo globalne manjšine. Danes imamo dovolj podatkov, ki pritrjujejo tem ugotovitvam, prav tako pa je neenakost enostavno vidna v našem vsakdanjem življenju.

Globoka ekonomska neenakost med ljudmi in med državami je temeljni vzrok številnih problemov, ki uničujejo današnji svet in povzročajo družbeno razklanost ter netijo številne konflikte in vojne.

Zato je zdaj naša najpomembnejša naloga, da prenovimo ekonomski sistem tako, da bo obilne "darove" našega skupnega planeta bolj pravično porazdelil med vse njegove prebivalce.

Danes ekonomski sistem vodijo tekmovalnost, sebičnost in pohlep. Te človeške lastnosti so vgrajene v same temelje delovanja ključnih ekonomskih institucij – borz, bank, podjetij, mednarodnih organizacij. Marsikdo zmotno misli, da je tekmovalnost (konkurenčnost) gonilo razvoja. Ni. Saj ekonomija vendar ni šport. Ekonomija je odgovor na vprašanja: Kaj bomo jedli? Kje bomo stanovali? Kje se bomo zdravili? In tako naprej. Ekonomija je osnova našega bivanja na Zemlji.

Porajanje novega

Zato je predvsem pomembno, da spremenimo naše mišljenje in za prave ekonomske temelje prepoznamo tiste vrednote oziroma načela, ki jih že tisočletja poznamo v družinah oziroma v manjših skupnostih, to pa so: solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. To so temelji, ki so nam omogočili preživeti v pogosto neusmiljenem naravnem okolju in se formirati v večje družbene skupnosti – mestne skupnosti, države in še širše povezave.

Danes številne najrazvitejše države v dobršni meri že delujejo po načelih solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Imenujemo jih socialne države ali države blaginje, na primer Finska, Švedska, Norveška, Nemčija itd.

Zdaj je naša ključna naloga, da te ekonomske vrednote oziroma načela postavimo na globalno raven in na sleherno "nižjo" raven, tako da bo vsak Zemljan lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe in da bomo kot globalna skupnost lahko zaživeli v blaginji in miru. Kajti predpogoj za mir je blaginja vseh ljudi.

Ničesar kar že imamo, nam ni treba uničiti, zagotovo pa moramo marsikaj preobraziti. Podjetja morda delajo samo za dobiček, lahko pa bi tudi za blaginjo zaposlenih in širše skupnosti. Prav tako banke in druge ekonomske institucije. Spremeniti moramo naše cilje, prioritete. Še zlasti ekonomske. Želimo uničenje in vojne? Ne. Želimo blaginjo in mir? Da.

Zato pa poleg preobrazbe obstoječih ekonomskih institucij, potrebujemo tudi nove organizacije oziroma agencije, ki bi poskrbele za delitev dobrin med državami. Ekonomija delitve je ne samo upanje, temveč tudi naša zavestna izbira za boljši jutri človeštva.

Več o tej temi lahko preberete naspletni strani Ekonomija delitve.


petek, 25. marec 2022

Sankcije proti najrevnejšim


Konflikt v Ukrajini in obsežne protiruske sankcije bodo imele precejšen vpliv na rusko kot tudi na evropsko prebivalstvo, daleč največje žrtve vojnih iger med velesilami pa bodo, kot že tolikokrat, najrevnejši prebivalci sveta. Uvajanje novih in novih sankcij, nezmožnost vseh vpletenih strani za popuščanje in vzpostavitev miru, bodo povzročili škodo celotnemu svetu. Ker živimo v vzročno-posledičnem svetu, bodo sankcije in nespametna politika sovraštva ter zaostrovanja nazadnje škodile prav vsem, tudi Evropi, ZDA in drugim razvitim državam, ki kar tekmujejo kdo bo bolj zaostril sankcije in še dodatno podžgal ta že tako nevaren konflikt.

Statistični podatki za leto 2019 kažejo, da večina zemljanov živi v revščini. Mednarodna meja revščine je opredeljena kot skupna sredstva v vrednosti 30 dolarjev (27 evra), ki jih ima posameznik na voljo za vse dnevne potrebe. Kar 85 odstotkov svetovnega prebivalstva živi pod to mejo. Pod mejo 10 dolarjev (9 evrov), kar je meja hude revščine, živi 62 odstotkov zemljanov, deset odstotkov ljudi pa živi v skrajni revščini, kar pomeni, da imajo dnevno na voljo manj kot 1,9 dolarja (1,7 evra).

Revni prebivalci običajno porabijo polovico svojega proračuna za hrano. Globalni indeks cen hrane, ki ga Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) izračunava na podlagi košarice ključnih živil je med februarjem 2021 in 2022 zrasel za 20,7 odstotka. Samo predstavljamo si lahko, kakšen problem to predstavlja za najrevnejše, ki jih sleherna podražitev hrane potisne v še hujšo revščino, morda celo v smrt. Center za globalni razvoj (CGDEV) tako ocenjuje, da bo zdajšnji rusko-ukrajinski konflikt še dodatnih 40 milijonov ljudi pahnil v skrajno revščino. V študiji revije Nature Food ocenjujejo, da bo do konca leta 2022 kar 283.000 otrok mlajših od 5 let umrlo zaradi aktualne prehranske krize, 13,6 milijona pa jih bo trpelo zaradi posledic kronične podhranjenosti.

A to je le vrh ledene gore, v resnici je zaradi podražitev hrane ogroženih stotine milijonov ljudi. Vendar se ta problematika še kako tiče tudi razvitega sveta. Zaradi podražitev hrane je pogosto prihajalo do hudih družbenih nemirov in revolucij, da migracij sploh ne omenjamo. Če se ozremo v ne tako davno preteklost, lahko vidimo, kako je kriza 2007-08 med drugim sprožila prehranske upore na Haitiju, v Bangladešu; Mozambiku, med sprožilci Arabske pomladi 2011 pa so bile visoke cene hrane v Alžiriji in Tuniziji. Vemo, kakšne so bile posledice Arabske pomladi za Evropo.

V poročilu Organizacije FAO iz leta 2018 Povezave med migracijami, kmetijstvom, prehransko varnostjo in razvojem podeželja je jasno razvidno, da je prehranska ogroženost pomemben vzrok za migracije. Ker je v delih Afriki že zdaj veliko problemov zaradi suš in poplav (Kenija, Somalija, Mozambik, Južna Afrika itd.), se v kombinaciji z dražjo hrano lahko sproži nov velik begunski val ter družbeni nemiri in nestabilnost v številnih državah. Protesti proti visokim cenam hrane, elektrike in goriva pa zdaj potekajo tudi v Maroku, v Španiji, Franciji, Grčiji, Albaniji; v Iraku, na Šri Lanki. Spisek držav, kjer ljudje protestirajo se iz dneva v dan podaljšuje.

Seveda so sankcije oblika pritiska na določeno državo, da preneha z agresijo (kar je spet odvisno od tega za katero državo gre), a to ni edina pot za končanje konflikta. Sankcije so podaljšek vojne z ekonomskimi sredstvi. Verjetno pa bi bilo veliko učinkoviteje, če bi se ključne države oziroma povezave (ZDA, Rusija, EU, NATO, OZN in seveda Ukrajina) usedle za pogajalsko mizo in rešile konflikt po mirni poti. Pri čemer mora vsaka stran do neke mere popustiti, tudi zveza NATO, ki naj se zaveže k prenehanju širitve ali naj vsaj zamrzne sprejemanje novih članic. Z resnimi in spoštljivimi pogajanji, s postopno odpravo sankcij; brez žalitev in poniževanj kogar koli, bi bilo konflikt mogoče rešiti po mirni poti. A očitno morajo politični in vojaški jastrebi na obeh straneh konflikta izživeti svoje nore vojaške sanje; seveda iz varnih pisarn in bunkerjev.

S podaljševanjem konflikta bomo na izgubi prav vsi, Evropa, ZDA, da ne omenjamo najrevnejših držav. Vsak dan bo več žrtev, migrantov, revnih, vsak dan več sovraštva, poglobila se bo razklanost med državami, več bo nemirov, morda celo revolucij. Na koncu koncev bodo sankcije močno udarile tudi tiste, ki jih zdaj tako vzneseno uvajajo. Edine sankcije, ki jih zdaj zares potrebujemo, morajo biti sankcije proti lakoti, revščini, onesnaževanju okolja in podnebnim spremembam.



sreda, 23. februar 2022

Mir in dobro


Danes je obletnica smrti dr. Janeza Drnovška. V teh negotovih časih se je morda dobro s spoštovanjem spomniti tega velikega slovenskega politika. Dr. Janez Drnovšek je imel kar nekaj lastnosti, ki so ga ločevale od ostale politične večine. Čeprav je bil dolga leta predsednik stranke, pa vseeno ni bil nikoli zares strankarski človek, torej goreč zastopnik neke interesne skupine ali ideologije.

Mnogi tudi pravijo, da je bil pragmatičen, kar pomeni, da je bilo zanj »merilo resnice njena praktična vrednost«, predvsem v smislu opravljanja javnih ali državnih poslov »v splošno korist in blaginjo« (France Verbinc: Slovar tujk).

S tem pa se je približal idealu politike, ki jo je že pred več kot 2300 leti opisal starogrški filozof Platon. V svojem delu Politik je namreč zapisal, da je politika »veščina skrbi za skupino« in v širšem smislu »veščina skrbi za celotno človeško skupnost«. Politik (politikós) pa je »človek, ki ima posebno strokovno védenje o tem, kako je treba pravično in dobro voditi javne, skupne zadeve v polisu [državi] v korist celote in vsakega prebivalca.«

Temeljna naloga politike in politikov je torej skrb za človeško skupnost. Napak bi bilo misliti, da se s politiko ukvarjajo izključno politiki. V takšni ali drugačni obliki je politika prisotna v sleherni skupnosti (lokalni, državni, regionalni, globalni) in organizaciji (društvo, šola, podjetje), saj se je povsod treba odločati o »skupnih zadevah«.

A razmišljajmo naprej: k čemu teži oziroma kaj je končni cilj političnega udejstvovanja? Starogrški filozof Aristotel je v svojem delu Nikomahova etika zapisal, da je "končni smoter različnih oblik udejstvovanja vsekakor neko »dobro«, in sicer »najvišje dobro«." Ob tem se lahko spomnimo zadnjih Drnovškovih misli:

»Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!? Res je. Dobrota. Dobrota? Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel. Torej mir in dobro? Mir in dobro.«

Mir in dobro. K temu smo torej zavezani, k tem morajo biti usmerjena vsa naša dejanja.


Vir: Kako deliti dobrine

Slika: Wikipedija