Trije ljudje v družbi prihodnosti

Da bi si lažje predstavljali družbo prihodnosti, ki smo jo opisali v prejšnjem prispevku in ki temelji na delitvi dobrin, sodelovanju in zadostnosti, si zamislimo en dan v življenju treh ljudi. Živijo v različnih delih sveta: v Sloveniji, Palestini in Sudanu. Njihove kulture, jeziki, navade in pokrajine so različni, a povezuje jih nekaj temeljnega: nihče izmed njih ne živi v strahu pred lakoto, revščino, vojno ali negotovostjo. Vsi imajo dostop do osnovnih dobrin, ki omogočajo dostojno življenje.

Maja, Slovenija

Maja živi v Kamniku, v majhnem stanovanju blizu mestnega središča. Ni razkošno, a je svetlo, prijetno in energetsko varčno. Stavba ima skupne prostore in manjši vrt na strehi. V soseski imajo majhno delavnico, kjer stanovalci popravljajo in si izmenjujejo kolesa, gospodinjske aparate, orodje in druge uporabne stvari. Včasih se ji zdi nenavadno, da so ljudje nekoč večino stvari preprosto zavrgli, namesto da bi jih popravili ali delili z drugimi.

Maja dela tri dni na teden kot učiteljica v lokalnem izobraževalnem središču. Poučuje ekonomijo skupnega dobrega, osnove sodelovalnega podjetništva in praktične veščine za življenje v skupnosti. Njeni učenci se ne učijo samo o trgu, denarju in proizvodnji, temveč tudi o tem, kako pravično razporejati dobrine, kako delujejo lokalne zadruge, kako sprejemati skupne odločitve in zakaj je zadostnost pomembnejša od nenehnega kopičenja.

Danes je njen prosti dan. Zjutraj se s kolesom odpelje do tržnice. Večina hrane prihaja iz lokalnih kmetij, nekaj pa tudi iz širšega evropskega sistema izmenjave dobrin. Cene osnovne hrane niso več stvar špekulacij in trgovskih pritiskov, saj je hrana prepoznana kot temeljna dobrina.

Po kosilu Maja obišče skupnostni center. Tam poteka glasbena delavnica, v sosednji sobi tečaj arabščine, v veliki dvorani pa mladi pripravljajo razstavo o rekah kot skupni dobrini in dediščini človeštva. Javni prevoz je brezplačen, zato se ljudje brez težav premikajo med kraji. Mesta niso več prenapolnjena z avtomobili, zrak je čistejši, ulice pa so bolj mirne.

Zvečer Maja bere poročilo svetovne agencije za delitev dobrin. Letos je bila v delu Afrike slabša letina, zato bodo presežki žita iz več regij usmerjeni tja, kjer jih potrebujejo. To ni predstavljeno kot dobrodelnost, temveč kot nekaj samoumevnega. Tako kot v družini nihče ne razmišlja, ali naj pomaga lačnemu otroku, tudi človeštvo počasi razume, da je Zemlja skupni dom velike človeške družine.

Pred spanjem Maja pomisli, kako drugače so živeli njeni starši. Delali so skoraj ves teden, skrbeli so jih stroški, zdravje, stanovanje, pokojnina in prihodnost otrok. Danes življenje ni popolno, a temeljni strahovi so se umaknili. Ljudje imajo več časa drug za drugega. In prav to se ji zdi največja sprememba.

 
Jusuf, Palestina

Jusuf živi v Gazi, v obnovljenem obalnem mestu, kjer se kakovostno življenje počasi, a vztrajno vrača. Dolga desetletja vojne, blokad, rušenja in ponižanja so pustila globoke rane. Nihče jih ne zanika. V šolah se otroci učijo zgodovine, tudi težke in boleče, vendar ne zato, da bi se sovraštvo prenašalo naprej, temveč zato, da se nikoli več ne bi ponovilo.

Jusuf je arhitekt. Tri dni na teden sodeluje pri obnovi stanovanjskih sosesk. Gradnja ne temelji več na hitrem dobičku in dragih zasebnih projektih, temveč na potrebah skupnosti. Vsaka družina ima pravico do varnega stanovanja, čiste vode, elektrike, zelenih površin ter dostopa do šole in zdravstvene oskrbe. Velik del energije prihaja iz sončnih elektrarn, ki so postavljene na strehah, ob cestah in v skupnostnih energetskih parkih.

Njegovo delo ni samo tehnično. Skupaj s prebivalci načrtuje dvorišča, igrišča, učilnice na prostem in prostore za srečevanje. Starejši ljudje povedo, kje so nekoč stala drevesa, kje so bile trgovine, kje so se otroci igrali. Mladi dodajo svoje želje: knjižnico, glasbeni studio, športno igrišče, prostor za učenje jezikov. Mesto nastaja kot skupni spomin in skupna prihodnost.

V Palestini prihodnosti nihče ne živi za zidovi in kontrolnimi točkami. Mednarodno varnost zagotavljajo okrepljene sile Združenih narodov, katerih naloga ni nadzor nad ljudmi, temveč preprečevanje nasilja, varovanje človekovih pravic in pomoč pri mirnem reševanju sporov. Policija je lokalna, odgovorna skupnosti in usposobljena za zaščito ljudi, ne za zatiranje.

Jusuf ima popoldne čas za družino. S hčerko gresta do morja. Na plaži se srečujejo ljudje različnih narodnosti in ver. Nekateri govorijo arabsko, drugi hebrejsko, angleško ali francosko. To ne pomeni, da so vse razlike izginile. Spomini so še vedno boleči, nezaupanje se ne razblini čez noč. Toda življenje je dobilo novo smer. Otroci odraščajo v okolju, kjer je sodelovanje vsakodnevna izkušnja, ne oddaljen politični ideal.

Zvečer Jusuf sodeluje na spletnem srečanju mest vzhodnega Sredozemlja. Pogovarjajo se o vodi, kmetijstvu, obnovi tal in izmenjavi znanja. Včasih so se države prepirale za vire, zdaj pa jih skušajo upravljati skupaj. Voda ni več orožje. Hrana ni več sredstvo pritiska. Energija ni več razlog za vojno. Vse to so dobrine, ki omogočajo življenje, zato morajo biti dostopne vsem.

Ko Jusuf pogleda mesto, ki se sveti v večerni svetlobi, ne misli, da je raj. Preveč je bilo trpljenja, da bi uporabljal lahke besede. A ve, da se je zgodilo nekaj velikega: svet je končno priznal, da noben narod ne more biti svoboden, če drugi živi v ponižanju in pomanjkanju.

 
Amira, Sudan

Amira živi v Sudanu, v skupnosti ob obnovljenem območju z namakalnimi sistemi. Njena družina se je nekoč večkrat selila zaradi suše, spopadov in pomanjkanja hrane. Danes je njena vas del širšega afriškega in globalnega sistema delitve vode, semen, znanja, hrane, tehničnih pripomočkov in zdravstvene pomoči. To ne pomeni, da so težave izginile. Podnebje je še vedno zahtevno. Suše, poplave in slabe letine se še vedno dogajajo. A nobena skupnost ni več prepuščena sama sebi.

Amira je zdravstvena delavka in koordinatorka lokalnega centra za prehransko varnost. Dela tri dni na teden, preostali čas pa namenja študiju, družini in skrbi za skupnostni vrt. V zdravstvenem centru so zdravila, osnovna oprema, telemedicinska povezava z večjimi bolnišnicami in ekipa, ki redno obiskuje oddaljene zaselke. Zdravstvena oskrba ni odvisna od tega, koliko lahko kdo plača.

Vsako jutro center prejme podatke o zalogah hrane, stanju pridelkov, potrebah družin in vremenskih razmerah. Če se pokaže nevarnost pomanjkanja, se sproži regionalni in nato globalni sistem pomoči. Žito, zdravila, črpalke, sončni paneli ali vodni filtri pridejo pravočasno, še preden bi se kriza spremenila v lakoto. Svet se je naučil, da je preprečevanje trpljenja veliko cenejše kot poznejše reševanje katastrof.

V Amirini skupnosti se veliko govori o zadostnosti. To ni tuja beseda, temveč nekaj zelo konkretnega. Pomeni, da ima vsaka družina dovolj hrane, čiste vode, streho nad glavo, dostop do zdravnika, šole in energije. Pomeni tudi, da se zemlja ne izčrpava do konca in da se voda uporablja spoštljivo. Ljudje vedo, da obilje ni v neskončni porabi, temveč v ravnovesju.

Popoldne Amira obišče šolo. Otroci se učijo angleščine, lokalnih jezikov, matematike, zgodovine, kmetovanja, računalništva in podnebne pismenosti. Na šolskem dvorišču rastejo drevesa, ki so jih posadile prejšnje generacije učencev. Vsako drevo ima ime. Otroci se učijo, da prihodnost ni nekaj oddaljenega, temveč nekaj, kar se vsak dan neguje.

Včasih Amira posluša zgodbe starejših, ki se spominjajo časov, ko je pomoč prihajala prepozno ali pa sploh ne. Ko so bogate države razpravljale, revni pa čakali. Ko so se naravni viri izvažali, ljudje pa so ostajali brez osnovnih dobrin. Danes ni vse lahko, a temeljno pravilo se je spremenilo: najprej potrebe ljudi, nato dobiček. Najprej življenje, nato trgovina.

Zvečer se Amira pridruži skupnostnemu srečanju. Govorijo o novi zadrugi, o obnovi poti do sosednje vasi in o izmenjavi semen z drugimi regijami. Odločitve niso vedno preproste, vendar ljudje sodelujejo, ker vedo, da je njihova varnost povezana z varnostjo drugih. Nihče ni zares varen, če je sam.

Ko Amira opazuje otroke, ki se igrajo pod drevesi, pomisli, da je največja sprememba v tem, da prihodnost ni več grožnja. Ni več nekaj, česar se je treba bati. Postala je prostor odgovornosti, dela, zaupanja in upanja.

 
Ena človeška družina

Maja, Jusuf in Amira živijo v različnih okoljih. Njihove zgodbe niso enake. Slovenija, Palestina in Sudan imajo različne zgodovinske izkušnje, različne rane in različne poti. Toda v družbi prihodnosti jih povezuje skupno načelo: dobrine sveta so namenjene vsem.

V takšni družbi nihče ne trdi, da so izginile vse težave. Ljudje so še vedno različni, narava je še vedno nepredvidljiva, skupnosti se še vedno soočajo z izzivi. Toda spremenilo se je izhodišče. Namesto vprašanja, koliko lahko kdo pridobi zase, je v ospredju vprašanje, kako lahko vsi živimo dobro in dostojno.

To je bistvo medsebojne delitve dobrin in sodelovanja. Ne gre za abstraktno teorijo, temveč za zelo konkretno življenje: za polno shrambo, odprto šolo, dostopnega zdravnika, varno stanovanje, čisto vodo, krajši delovni čas, mirnejša mesta, obnovljeno naravo in občutek, da nihče ni odveč.

Morda je prav v teh vsakdanjih podobah najlažje razumeti prihodnost, ki si jo želimo. Ne kot popoln svet, temveč kot svet, ki je končno postavljen na prave temelje: sodelovanje namesto tekmovanja, zadostnost namesto kopičenja, medsebojna delitev namesto pohlepa.

Če si takšno prihodnost lahko zamislimo, jo lahko začnemo tudi zares graditi.

Družba prihodnosti

Zamislimo si družbo prihodnosti. Ne distopične družbe, kakršno nam tako pogosto slikajo filmi, knjige in mediji. Ne sveta skrajnega bogastva in revščine, pomanjkanja, nasilja, tehnološkega nadzora in brezupa. Zamislimo si drugačno prihodnost: družbo, v kateri vsi ljudje živijo v miru, blaginji in zdravem okolju. Družbo, v kateri človeštvo končno sprejme preprosto, a mogočno načelo: dobrine Zemlje pripadajo vsem, zato si jih delimo, sodelovanje pa je naravnejša pot od tekmovanja.

Takšna prihodnost ni utopija v slabšalnem pomenu besede. Je možnost, ki jo že danes slutimo v številnih zamislih, gibanjih in prizadevanjih po svetu. Vendar se zdi oddaljena zato, ker nas še vedno vodijo stari miselni vzorci, stare navade in ustaljena prepričanja. Ti nas učijo, da je življenje boj, da je ekonomija tekmovanje, da mora vsak poskrbeti predvsem zase in da je kopičenje bogastva znak uspeha. A morda je prav zdaj čas, da se vprašamo: ali nas je takšna miselnost res pripeljala do sreče, miru in varnosti?

 
Dostojno življenje za vse

Družba prihodnosti bi temeljila na drugačnem razumevanju človeka in sveta. Njeno izhodišče bi bilo, da ima vsak človek pravico do osnovnih dobrin, ki omogočajo dostojno življenje. Hrana, voda, primerno stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje ne bi bili privilegiji, odvisni od kraja rojstva, države, premoženja ali tržnih razmer, temveč temeljne pravice vsakega človeka.

To ne pomeni enakega življenja za vse v smislu uniformiranosti, kakršno pogosto vsiljuje današnja komercialno usmerjena globalizacija. Nasprotno, takšna družba bi spoštovala raznolikost kultur, jezikov, običajev, načinov bivanja in duhovnih poti. Enakost ne pomeni, da smo vsi isti ali da imamo vsi enako premoženje, temveč da ima vsakdo možnost živeti dostojno, varno in ustvarjalno življenje. Šele ko so osnovne potrebe zadovoljene, lahko človek zares razvije svoje sposobnosti, talente in notranje potenciale.

 
Delo, tehnologija in skupna korist

V takšni družbi bi se spremenilo tudi razumevanje dela. Zaradi avtomatizacije, robotizacije in umetne inteligence bi bilo mogoče skrajšati delovni čas. Ljudje bi morda delali tri dni v tednu, preostali čas pa bi namenili izobraževanju, kulturi, športu, družini, prostovoljstvu, ustvarjalnosti, duhovnosti ali preprosto počitku. Delo ne bi bilo več predvsem sredstvo za preživetje, temveč prispevek k skupnosti in način osebnega izražanja.

Danes se pogosto bojimo, da nam bo tehnologija vzela delo. Toda pravo vprašanje ni, ali bo tehnologija nadomestila del človeškega dela, temveč komu bodo pripadali sadovi tega napredka. Če bodo koristi avtomatizacije in robotizacije pripadle le lastnikom kapitala in peščici najbogatejših, bo tehnologija še poglobila neenakost. Če pa jih bomo razumeli kot skupno pridobitev človeštva – saj temeljijo na znanju, spretnostih in izkušnjah številnih generacij – lahko postanejo temelj za krajši delovni čas, boljše javne storitve in kakovostnejše življenje za vse.

 
Demokracija, podjetja in javne storitve

V družbi prihodnosti bi se spremenilo tudi razumevanje demokracije. Ta ne bi več temeljila predvsem na globoki levo-desni delitvi, ki pogosto razdvaja ljudi ter zmanjšuje prostor za sodelovanje in dolgoročno načrtovanje. Demokracija bi morala temeljiti na odgovornosti, znanju, izkušnjah in služenju skupnemu dobremu. Kandidati za politične funkcije in voditeljske položaje bi morali prestati temeljito predizbiro, ki bi upoštevala njihovo strokovnost, izobrazbo, izkušnje, poznavanje področja, dosedanji prispevek družbi, etično držo, nekaznovanost in sposobnost sodelovanja. Vodenje skupnosti ne bi smelo biti nagrada za ambicioznost, prepoznavnost ali pripadnost določeni politični stranki, temveč odgovorna naloga, zaupana ljudem, ki so dokazali, da znajo delovati v dobro celote.

Podobno bi se moralo demokratizirati tudi vodenje podjetij. Podjetja ne bi bila več razumljena zgolj kot zasebna lastnina, namenjena ustvarjanju dobička za lastnike, temveč kot pomemben del širše družbene skupnosti. Zato bi morali imeti pri njihovem lastništvu in upravljanju večjo vlogo tudi zaposleni, lokalna skupnost in, kjer je to smiselno, država. Podobno kot so sestavljeni sveti šol, bi lahko tudi v podjetjih pri sprejemanju ključnih odločitev sodelovali predstavniki zaposlenih, lastnikov, lokalne skupnosti, uporabnikov oziroma potrošnikov in javnega interesa. Takšna ureditev bi preprečevala samovoljno odločanje, spodbujala odgovornost do ljudi in okolja ter zagotavljala, da podjetja služijo življenju skupnosti in vanj tudi vlagajo, ne pa zgolj kopičenju dobičkov.

 
Ob takšnem razumevanju gospodarstva bi se okrepile tudi javne storitve, ki so temelj dostojnega življenja. Zdravstvo, izobraževanje, vrtci in skrb za starejše ne bi smeli biti odvisni od posameznikovega premoženja, dobičkonosnosti trga ali varčevalnih ukrepov, temveč bi morali biti univerzalno dostopni, kakovostni in dobro financirani. To niso stroški, ki bremenijo družbo, temveč skupne naložbe v zdravje, znanje, varnost, solidarnost in prihodnost vseh generacij. Velik del zaposlenih, ki zaradi avtomatizacije in robotizacije ne bi bili več potrebni v proizvodnem sektorju, bi se lahko preusmeril v te dejavnosti, kjer človeške bližine, skrbi, sočutja in odgovornosti ni mogoče nadomestiti s stroji.

Mesta, varnost in skupno življenje

Tudi mesta prihodnosti bi bila urejena po meri človeka, ne po meri avtomobilov, dobička in nenehne potrošnje. Javni prevoz bi bil dostopen, kakovosten in brezplačen. Ulice bi bile bolj zelene, varne in prijazne pešcem, otrokom, starejšim in invalidom. Energija bi prihajala iz čistih virov. Stanovanjska politika bi sledila potrebam ljudi, ne tržnim špekulacijam in širjenju turističnih nastanitev. Mesta ne bi bila le kraji dela in nakupovanja, temveč prostori srečevanja, kulture, učenja in skupnega življenja.

Tudi varnost bi bilo treba razumeti širše. Varnost ni samo odsotnost kriminala ali vojne. Varnost je tudi to, da človek ve, da jutri ne bo lačen; da ga bolezen ne bo pahnila v revščino; da otrok lahko hodi v šolo; da starejši človek ni zapuščen; da skupnost poskrbi za tiste, ki so v stiski. V ožjem, običajnem pomenu pa bi za varnost ljudi znotraj držav skrbele policijske sile, mednarodno varnost pa bi zagotavljale okrepljene in resnično skupne sile Združenih narodov. Vojna ne bi bila več sprejemljivo sredstvo reševanja sporov.

Združeni narodi bi postali resnično središče svetovnega sodelovanja. Ne kot globalna vlada, temveč kot forum, v katerem imajo vse države svoj glas in lahko sodelujejo pri zagotavljanju skupnih ciljev človeštva: blaginje vseh ljudi, varovanja globalnega okolja, varnosti in miru.

 
Okolje kot skupna skrb človeštva

V družbi prihodnosti bi bilo okolje razumljeno kot skupna skrb človeštva. Gozdovi, ozračje, oceani, reke, jezera, podtalnica in rodovitna prst ne bi bili obravnavani predvsem kot ekonomski viri za izkoriščanje, temveč kot temelji življenja na Zemlji. Njihovo varovanje ne bi bilo prepuščeno posameznim državam, tržnim interesom ali kratkoročnim političnim odločitvam, temveč bi postalo skupna odgovornost vseh narodov.

Posebno skrb bi namenjali gozdovom, ki varujejo podnebje, tla, vodo in neštete oblike življenja. Ozračje bi bilo razumljeno kot skupna dobrina, ki je nihče nima pravice onesnaževati na škodo drugih. Oceani ne bi bili več prostor brezobzirnega izčrpavanja, onesnaževanja in odlaganja odpadkov, temveč skupno življenjsko okolje, od katerega je odvisno ravnovesje celotnega planeta. Podobno bi sladke vode postale ena najpomembnejših skupnih dobrin, saj brez čiste vode ni zdravja, hrane, dostojnega življenja in miru.

Takšno razumevanje okolja bi spremenilo tudi ekonomijo. Gospodarski razvoj ne bi smel več pomeniti uničevanja naravnih sistemov, temveč njihovo obnovo, varovanje in odgovorno rabo. Človeštvo bi moralo delovati kot skrbnik Zemlje, ne kot njen lastnik. Šele ko bomo naravo razumeli kot skupni dom in ne zgolj kot ekonomski vir, bomo lahko govorili o resnično varni in dostojni prihodnosti za vse.

 
Globalna delitev dobrin

Eden ključnih temeljev takšne prihodnosti bi bil sistem globalne delitve dobrin in virov. Svet ima danes dovolj hrane, znanja, tehnologije in proizvodnih zmogljivosti, da bi lahko vsak človek živel dostojno. Problem ni v pomanjkanju, temveč v nepravični porazdelitvi, sebičnih interesih, pohlepu in odsotnosti pravega sodelovanja med državami. Globalni sistem delitve bi omogočal, da se presežki hrane, zdravil, energije, znanja in drugih ključnih virov usmerjajo tja, kjer jih primanjkuje, zlasti ob naravnih katastrofah, sušah, poplavah, slabih letinah ali drugih krizah. Delitev bi potekala tudi na drugih ravneh – državni, regionalni, lokalni, v mestih in skupnostih – vendar je prav delitev na globalni ravni ključnega pomena za skupno prihodnost velike človeške družine.

Takšen sistem ne bi pomenil miloščine bogatih revnim. Pomenil bi priznanje, da je človeštvo ena skupnost, ena družina in da so osnovne dobrine pravica vseh. Zemlja ni last posameznih držav, korporacij ali ene same generacije. Njeni darovi so skupna dediščina človeštva. Skupne dobrine, kot so voda, ozračje, oceani, semena, znanje, energijski viri in tehnološki dosežki, bi morali upravljati odgovorno in v korist vseh ljudi ter prihodnjih generacij.

Zadostnost namesto kopičenja

V središču takšne družbe bi bil koncept zadostnosti. Zadostnost pomeni, da smo na neki točki zmožni reči: imamo dovolj. Dovolj za dobro življenje, ne pa nujno za neskončno kopičenje. Dovolj hrane, stanovanja, varnosti, zdravja, izobraževanja, kulture, prostega časa in človeških odnosov. Zadostnost ni revščina in ni odpoved dobremu življenju. Prav nasprotno, zadostnost je pogoj za resnično blaginjo, saj nas osvobaja nenehne tekme, primerjanja in strahu pred pomanjkanjem.

Vizija prihodnosti, ki temelji na medsebojni delitvi in sodelovanju, zato ni nerealna utopija. Je morda najbolj stvaren odgovor na krize našega časa. Podnebne spremembe, vojne, lakota, migracije, neenakost in družbeni razkroj niso ločeni problemi. Vsi izvirajo iz napačnega razumevanja naše vloge v svetu, skupnih dobrin in soodvisnosti človeštva. Če bomo še naprej tekmovali za vire, kopičili bogastvo in reševali spore s silo, bomo krize samo še poglabljali. Če pa bomo sprejeli načelo medsebojne delitve, bomo začeli zdraviti njihove vzroke.

Prihodnost za vse  

Prihodnost ni vnaprej določena. Ni nujno, da bo distopična. Lahko je bolj pravična, mirna, ustvarjalna in človeška. Toda takšna ne bo nastala sama od sebe. Začeti se mora v našem mišljenju, v naših vrednotah, v politiki, ekonomiji, vzgoji in vsakdanjem življenju. Začeti se mora s preprostim spoznanjem, da smo najprej ljudje, člani ene človeške družine, ki si deli isti planet.

Zato si smemo in moramo zamišljati boljšo prihodnost. Takšna prihodnost je mogoča, če bomo kot človeštvo zmogli narediti odločilen korak: od kopičenja k zadostnosti, od tekmovanja k sodelovanju, od pohlepa k medsebojni delitvi. Morda se prav v tem skriva najpreprostejša in hkrati najgloblja modrost prihodnosti: dobrine sveta so namenjene vsem ljudem. Šele ko bomo to resnično sprejeli, bomo lahko začeli živeti kot človeštvo.

Bilijon za enega, pomanjkanje za milijone

Elon Musk je 12. junija 2026 postal prvi človek v zgodovini, katerega ocenjeno premoženje je preseglo bilijon dolarjev oziroma tisoč milijard dolarjev. Po uvrstitvi podjetja SpaceX na borzo je Forbes njegovo premoženje ocenil na približno 1,1 bilijona ameriških dolarjev oziroma približno 951 milijard evrov. (Forbes) Kako nepredstavljiva je ta vsota, pokaže preprost izračun: če bi Musk vsak dan porabil milijon dolarjev, bi za porabo celotnega premoženja potreboval več kot 3.000 let.

Za ponazoritev pa še to: Muskovo ocenjeno premoženje je približno 85-krat večje od 13 milijard dolarjev, kolikor Svetovni program za hrano potrebuje, da bi leta 2026 zagotovil pomoč 110 milijonom najranljivejših ljudi. Vendar trenutne napovedi kažejo, da bo organizacija prejela le nekoliko manj kot polovico potrebnih sredstev. (WFP)

Muska najrevnejši ljudje seveda ne zanimajo. Raje v vesolje pošilja velikanske rakete, ki se včasih zdijo predvsem spomeniki njegovemu egu. Raziskovanje vesolja in vesoljski poleti imajo svoj smisel, vendar se moramo vprašati o naših prednostnih nalogah, dokler milijoni ljudi trpijo in umirajo, ker nimajo dostopa niti do najnujnejših dobrin in storitev, kot so voda, hrana, zdravila in zdravstvena oskrba.

A ne gre samo za Muska in njegov bilijon. Svet je poln malih muskov, tudi pri nas, ki kopičijo bogastvo zaradi bogastva samega. Kakšen smisel ima vse to? Nikakršen. Pri tem jim izdatno pomagajo številni politiki, saj sprejemajo zakonodajo, ki takšno bogatenje posameznikov omogoča. V zameno prejemajo njihovo podporo in različna »darilca«, bodisi v obliki večjega vpliva in politične moči bodisi v obliki neposrednih osebnih koristi.

To perverzno kopičenje bogastva ni ne ekonomsko ne družbeno smiselno. Ne koristi nikomur in ničemur. Še več, škoduje človeštvu, drugim živim bitjem in okolju. Kopičenje bogastva na eni strani namreč povzroča hudo pomanjkanje na drugi, saj živimo na omejenem planetu z omejenimi dobrinami. Povejmo še bolj jasno: kopičenje bogastva neposredno povzroča trpljenje in umiranje ljudi ter uničevanje okolja.

Zadostnost in medsebojna delitev dobrin

Odgovor na takšen ekonomski (in politično podprt) sistem, ki nas vodi v okoljsko katastrofo, družbene konflikte in vojne, sta zadostnost in medsebojna delitev dobrin.

Zadostnost (sufficiency) pomeni, da smo na neki točki zmožni reči: imamo dovolj. Dovolj za dobro življenje. To pomeni, da lahko nemoteno zadovoljujemo svoje potrebe, živimo dostojno, se izobražujemo, obiskujemo kulturne in športne dogodke, potujemo ter nasploh živimo v blaginji.

Medsebojna delitev dobrin (sharing) pa pomeni, da dobrine, ki so nam na voljo v presežni meri, delimo s tistimi, ki jih nimajo dovolj. To še posebej velja za delitev med državami, saj so dobrine in bogastvo po svetu razporejeni zelo neenakomerno.

Nikoli ne bomo zares živeli dobro in srečno, dokler dobro in srečno ne bodo mogli živeti vsi.

Enak in za bivanje primeren svet je mogoč (An equal and habitable world is possible)

Najnovejše poročilo projekta Global Justice Project Načrt za enakost in blaginjo znotraj planetarnih meja (A Plan for Equality & Prosperity Within Planetary Boundaries) prinaša ambiciozno, a hkrati zelo konkretno vizijo prihodnosti: človeštvo lahko do konca 21. stoletja izboljša življenjski standard večine ljudi, močno zmanjša neenakost in hkrati omeji globalno segrevanje pod 2 °C. Članek Jonathana Wattsa v časniku The Guardian, ki ga povzema tudi organizacija Share The World’s Resources, predstavlja poročilo kot enega najcelovitejših poskusov, kako odgovoriti na današnjo polikrizo: podnebni zlom, naraščajočo neenakost, politični ekstremizem ter ekonomske in družbene napetosti.

Osrednje sporočilo poročila je, da bolj pravičen in okoljsko vzdržen svet ni tehnično nemogoč, temveč predvsem politična izbira. Avtorji poročila zapišejo: »Za bivanje primerno in enakopravno 21. stoletje je materialno mogoče« (A habitable, equal 21st century is materially possible). Ovira torej ni pomanjkanje znanja ali tehnologije, temveč vprašanje politične volje, prerazporeditve moči in oblikovanja dovolj široke družbene koalicije za spremembe.

Poročilo, pri katerem je sodelovalo 45 avtorjev, temelji na podatkovnih zbirkah več kot 200 raziskovalcev z vsega sveta. Njegovo jedro je pojem zadostnosti (sufficiency). To pomeni, da lahko ljudje živijo dostojno, zdravo in varno, ne da bi morali nenehno povečevati porabo materialnih dobrin, ki uničujejo naravne temelje življenja. Zadostnost ni revščina, temveč drugačen pogled na blaginjo: manj kopičenja, več kakovosti življenja, več zdravja, izobraževanja, prostega časa in družbene varnosti.

»Da bi to dosegli, avtorji predvidevajo tri korake: več kot prepolovitev povprečnega delovnega časa z 2.100 ur na leto na 1.000 ur, kar približno ustreza delovnemu tednu z dvema dnevoma in pol; spodbujanje ljudi k manjši porabi rdečega mesa, ki je glavni dejavnik krčenja gozdov in ekološkega uničevanja; ter preusmeritev gospodarstva k dejavnostim z nizko porabo, pri čemer bi se izdatki za izobraževanje več kot podvojili, na 8.400 evrov na osebo, izdatki za zdravstvo pa na 14.400 evrov.«

Thomas Piketty poudarja, da ima dodatni evro gospodarske vrednosti, ustvarjene v izobraževanju in zdravstvu, tri- do štirikrat manjši materialni in energetski odtis kot dodatni evro gospodarske vrednosti, ustvarjene v proizvodnji.

Osrednji cilj poročila je soočenje s problemom neenakosti. Med ključnimi ukrepi zato predlaga tudi višje davke na premoženje milijarderjev, s katerimi bi bilo mogoče omejiti skrajno koncentracijo bogastva in financirati pravičnejši prehod v bolj vzdržno družbo.

Eden najbolj presenetljivih poudarkov poročila je napoved, da bi se ob takšnih ukrepih do leta 2100 dohodki 89 odstotkov svetovnega prebivalstva lahko podvojili, največje koristi pa bi imeli ljudje globalnega juga. Hkrati bi se delež svetovnega bogastva, ki ga imajo milijarderji, zmanjšal s 6 odstotkov na 0,05 odstotka, medtem ko bi najrevnejša polovica človeštva svoj delež povečala z 2 na 30 odstotkov. To ni zgolj socialna politika, ampak tudi podnebna politika, saj so najbogatejši nesorazmerno odgovorni za izpuste in okoljsko škodo.

Poročilo predlaga tudi ustanovitev globalnega sklada za pravičnost (global justice fund), ki bi financiral energetski prehod, povečal izdatke za zdravstvo in izobraževanje ter pomagal preoblikovati svetovno finančno arhitekturo. Cilj ni preprosta »rast« ali »odrast«, temveč blaginja znotraj planetarnih meja.

Pomembno je tudi opozorilo, da zelene politike ne morejo uspeti, če ne vključujejo vprašanja pravičnosti. Če podnebni ukrepi bremenijo predvsem delovno aktivne in srednje sloje, medtem ko najbogatejši ohranjajo svoje privilegije, se lahko hitro pojavijo odpor, nezaupanje in politični populizem. Zato mora biti podnebna preobrazba hkrati tudi družbena preobrazba.

Poročilo je vizionarsko, za nekatere morda celo utopično, vendar je prav zato dragoceno. V času, ko se prihodnost pogosto prikazuje kot neizogibna pot v več neenakosti, več vojn, več podnebnih katastrof in več politične razklanosti, ponuja drugačno možnost. Ne pravi, da bo pot lahka, temveč da je mogoča. Kot poudarja Jason Hickel, lahko dosežemo dobro življenje za vse znotraj planetarnih meja, vendar bo za to potreben organiziran politični boj.

Enak in za bivanje primeren svet je mogoč, če se odločimo za medsebojno delitev dobrin, moči in odgovornosti.


Viri: Share the Worlds Resources, Global Justice Project, theguardian.com

 

Ekonomija za 100 %

Današnja ekonomija ni namenjena vsem. Zelo dobro služi le manjšemu delu človeštva, medtem ko velikemu delu služi slabo ali sploh ne.

Ekonomija za 1 %

Britanski ekonomist John F. Weeks je leta 2014 izdal knjigo Ekonomija za 1 % (Economics of the 1%) s podnaslovom Kako mainstream ekonomija služi bogatim, zakriva resničnost in izkrivlja politiko (How Mainstream Economics Serves the Rich, Obscures Reality and Distorts Policy).

Weeks v knjigi kritizira prevladujočo ekonomsko doktrino, ki zagovarja »svobodne trge« kot skoraj edino rešitev za družbene in ekonomske probleme. Vendar avtor ne zavrača trgov kot takih. Nasprotno, priznava, da so lahko učinkoviti družbeni mehanizmi, vendar le pod določenim pogojem:

»Trge zagovarjam kot učinkovite družbene mehanizme, vendar le, če so regulirani skozi demokratični proces v skupno dobro, ne pa takrat, ko so prepuščeni “svobodi”, da bogastvo kopičijo v rokah peščice.« (str. xviii)

S tem Weeks opozori na bistveno razliko med trgom kot koristnim orodjem in tržnim fundamentalizmom, ki trge povzdigne v nekakšno nedotakljivo načelo. Po njegovem mnenju trgi sami po sebi niso popolni in ne zagotavljajo nujno pravičnih ali družbeno koristnih rezultatov.

To jasno izrazi tudi v ugotovitvi, da »tržno prilagajanje primanjkljaja in presežka ni popolno« (str. 7). Z drugimi besedami, trgi se sicer odzivajo na ponudbo in povpraševanje, vendar pogosto prepočasi, neenakomerno ali na način, ki najbolj koristi tistim z večjo ekonomsko močjo.

Zato Weeks poudarja, da izkušnje zelo jasno kažejo, da so trgi nepopolni in jih je zato treba regulirati (str. 10). Regulacija pri tem ne pomeni nujno omejevanja svobode, temveč varovanje skupnega dobrega, preprečevanje zlorab, zmanjševanje neenakosti in usmerjanje ekonomskega sistema v korist širše družbe.

Ekonomija za 100 % (Economics of the 100%)

Ekonomija za 1 % seveda ne pomeni, da imajo od današnjega ekonomskega sistema korist samo najbogatejši, ki jih simbolično ponazarja 1 %. Zagotovo pa lahko rečemo, da današnji ekonomski sistem ne služi vsem ljudem. O tem pričajo številni podatki o lakoti, prehranski negotovosti in revščini:

»Leta 2024 je bilo kronično lačnih približno 673 milijonov ljudi, zmerno ali hudo prehransko nepreskrbljenih pa je bilo okoli 2,3 milijarde ljudi. Poleg tega si 2,6 milijarde ljudi leta 2024 ni moglo privoščiti zdrave prehrane. Leta 2025 naj bi v skrajni revščini živelo približno 808 milijonov ljudi, torej ljudi, ki živijo z manj kot 3 ameriškimi dolarji na dan.« (Prikrajšanost in neenakost)

Ti podatki jasno kažejo, da današnja ekonomija kljub velikemu tehnološkemu napredku, obilici znanja in velikim proizvodnim zmogljivostim še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja za vse. Zato moramo prenehati podpirati ekonomski sistem, ki v nesorazmerni meri koristi peščici, hkrati pa ustvarja globoko ekonomsko neenakost. Ta neenakost ni samo problem revščine, temveč vodi tudi v družbene konflikte, vojne, okoljsko krizo, migracije in številne druge stiske.

Potrebujemo drugačno razumevanje ekonomije. Ekonomija ne bi smela biti sistem, ki deluje predvsem v korist najmočnejših in najbogatejših, temveč sistem, ki služi vsem ljudem. Namesto ekonomije za 1 % potrebujemo ekonomijo za 100 %, ekonomijo za vse.

Sistem, ki bi to lahko omogočil, je ekonomija delitve. Njeno temeljno izhodišče je preprosto: dobrine, viri, znanje in priložnosti morajo biti organizirani tako, da nihče ni izključen iz dostojnega življenja. Le ekonomija, ki temelji na sodelovanju, pravičnejši porazdelitvi dobrin in skrbi za skupno dobro, je lahko resnično ekonomija za 100 %. Ekonomija za vse.

Vir: Weeks, John F. Economics of the 1%: How Mainstream Economics Serves the Rich, Obscures Reality and Distorts Policy. London: Anthem Press, 2014.

Slika: Jacob Jordaens, Daritev Ceres, boginji žetve (An Offering to Ceres, Goddess of the Harvest). Museo del Prado / Wikimedia Commons, javna domena.
https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=31275143

Slika prikazuje Ceres, rimsko boginjo žetve in rodovitnosti, sadove zemlje ter ljudi, ki prinašajo darove žetve. Zato jo lahko razumemo tudi kot simbol ekonomije za vse: kakor dobra žetev tudi sadovi ekonomije ne bi smeli ostati v rokah peščice, temveč bi morali služiti blaginji celotne človeške skupnosti.

Papež je za medsebojno delitev

Na binkoštni ponedeljek 2026 je bila javnosti predstavljena prva enciklika papeža Leona XIV. z naslovom Magnifica Humanitas oziroma Veličastno človeštvo in s podnaslovom O ohranjanju človeštva v dobi umetne inteligence. Čeprav je v ospredju umetna inteligenca, papež tega vprašanja ne obravnava zgolj kot tehnični, pravni ali ekonomski izziv, temveč predvsem kot vprašanje človekovega dostojanstva, skupnega dobrega, pravičnosti in solidarnosti. Ob tem obsoja tudi voditelje, ki probleme še vedno rešujejo s silo, čeprav bi jih bilo mogoče reševati drugače.

Papež poudarja, da tehnološki razvoj sam po sebi še ne pomeni napredka za vse ljudi. Nova orodja lahko povezujejo, izobražujejo, zdravijo in lajšajo življenje. Lahko pa tudi izključujejo, nadzorujejo, poglabljajo neenakosti ter bogastvo in moč koncentrirajo v rokah majhnega števila ljudi. Zato papež poziva, naj razvoj umetne inteligence in digitalnih tehnologij ne bo prepuščen samo trgu, interesom velikih podjetij ali logiki dobička.

V encikliki papež obsoja vojne in opozarja, da »človeštvo drsi v nasilno kulturo moči, v kateri mir ni več razumljen kot odgovornost, temveč kot krhek premor med vojnami.« Ob tem poudarja, da ima človeštvo na voljo drugačne in bolj človeške poti za reševanje sporov:

»Človeštvo razpolaga z veliko učinkovitejšimi in zmogljivejšimi orodji za spodbujanje človeškega življenja in reševanje sporov, kot so dialog, diplomacija in odpuščanje. Uporaba sile, nasilja in orožja odraža revščino odnosov, ki ima vedno katastrofalne posledice za civilno prebivalstvo.«

A papeževa enciklika oziroma okrožnica govori tudi nič manj kot o medsebojni delitvi dobrin ter o takšni obdavčitvi, ki pravičneje porazdeli bogastvo v dobro vseh.

Papež s tem nakaže, da prava solidarnost ni nekaj presežnega, kar pride šele potem, ko smo poskrbeli zase. Solidarnost je način življenja v svetu, kjer nihče ne obstaja sam zase. Če so naše usode povezane, potem mora biti povezana tudi naša skrb za drugega človeka. Zato medsebojna delitev eden od temeljev pravične družbe. Nihče ne sme biti izključen in vsakomur mora biti omogočen dostop do dobrin:

»Drugič, vključenost in dostop: koristi inovacije morajo biti povezane z naložbami v znanje, infrastrukturo in ključne storitve, da se zagotovi, da tehnologija ne povečuje vrzeli med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. Končno, ukrepi za zagotavljanje pravičnosti: obdavčitev, socialna zaščita in industrijske politike morajo popravljati neravnovesja, ki jih ustvarja koncentracija bogastva in moči. Dejansko ta merila ne pomenijo zavore za inovacije; namesto tega jo naredijo civilizirano in človeško.«

To je jasen odgovor na pogosto trditev, da vsaka regulacija, obdavčitev ali družbena odgovornost zavira razvoj. Papež pravi nasprotno: pravičnost ne uničuje inovacij, temveč jih naredi človeške. Tehnologija, ki koristi samo nekaterim, medtem ko druge potiska na rob, ni resničen napredek. Resničen napredek mora vključevati tudi tiste, ki so najšibkejši, najrevnejši in najmanj slišani.

Tu se enciklika zelo približa ideji ekonomije delitve. Če so podatki, algoritmi, platforme, patenti, znanje in tehnološka infrastruktura nova oblika bogastva, potem tudi zanje velja vprašanje pravične dostopnosti oziroma delitve. Ne smejo postati sredstvo novega gospostva peščice najbogatejših nad večino. Umetna inteligenca mora biti usmerjena v skupno dobro, ne le v zasebni dobiček.

Papež zato ne govori samo o moralnih načelih, temveč tudi o konkretnih družbenih in ekonomskih ukrepih. Posebej omenja pravične zakone, prerazporejanje, davčne sisteme, socialno zaščito in industrijske politike. Pri tem zapiše:

»Pravični zakoni in metode prerazporejanja so gotovo potrebni za popravljanje neravnovesij, vključno z davčnimi sistemi, ki olajšajo breme najšibkejših in zahtevajo več od tistih z večjimi viri. Vendar pa prizadevanja za družbeno pravičnost ne bi smeli obravnavati kot ločeno vprašanje, ki sledi šele po ustvarjanju bogastva, kakor da bi ekonomija obstajala zgolj zato, da ustvarja bogastvo, politiki pa bi posredovali šele pozneje, da bi ga razdelili. Dejansko pravičnost zadeva vsako fazo ekonomske dejavnosti, od pridobivanja virov do financiranja in od proizvodnje do potrošnje; vsaka izbira ima moralne posledice.«

Ta misel je zelo pomembna. Papež zavrača predstavo, da naj ekonomija najprej ustvarja bogastvo brez moralnih omejitev, nato pa naj politika in dobrodelnost popravljata posledice. Pravičnost mora biti navzoča že na začetku: pri pridobivanju virov, pri financiranju, pri proizvodnji, pri trgovini, pri porabi, pri davkih, pri lastništvu in pri delitvi koristi.

Drugače povedano: ekonomija ni nekaj moralno nevtralnega. Vsaka ekonomska odločitev ima posledice za ljudi, skupnosti in naravo. Tudi odločitev, komu bo umetna inteligenca služila, kdo bo imel dostop do nje in kdo bo od nje imel koristi, je moralna odločitev.

Zanimivo je tudi, da papež medsebojno delitev povezuje z vero in zakramentalnim življenjem. Krščanska vera po njegovem ne more ostati le notranja, obredna ali zasebna stvar. Če je človek resnično povezan z Bogom in bližnjim, se mora ta povezanost pokazati tudi v konkretnih odnosih, v skrbi za druge in v delitvi dobrin. V encikliki beremo:

»Služenje drugim se ne izraža samo po naši veri, ki jo obhajamo in živimo v zakramentih, ter v sprejetju sinodalnega sloga, temveč tudi v konkretni delitvi dobrin.«

To pomeni, da vera ni ločena od vprašanj lastnine, bogastva, revščine, dostopa do tehnologije in družbene pravičnosti. Nasprotno, ravno tu se pokaže, ali je vera živa. Delitev dobrin ni nekaj obrobnega, temveč konkreten izraz služenja. Še posebej močna je povezava med evharistijo, pravičnostjo in delitvijo. Papež zapiše:

»Evharistija nas odpira za pravičnost in medsebojno delitev, s prednostno skrbjo za tiste, ki jih bremenita revščina ali marginalizacija. In medtem ko lahko nove ekonomske in tehnološke mreže ustvarjajo izključenost, osamljenost in odvisnosti, je Cerkev, hranjena z evharistijo, poklicana, da naredi viden drugačen vzorec, takšen, ki ohranja človeške povezave, daje glas nevidnim in zagotavlja, da so procesi usmerjeni k spoštovanju dostojanstva ljudi.«

V tej misli se lepo razkrije osrednje sporočilo enciklike. Novi ekonomski in tehnološki sistemi lahko človeka naredijo nevidnega. Lahko ga spremenijo v uporabnika, potrošnika, podatek, profil ali strošek. Lahko ustvarijo osamljenost, odvisnost in nemoč. Cerkev pa je poklicana kazati drugačen vzorec: vzorec odnosov, poslušanja, solidarnosti in spoštovanja dostojanstva vsakega človeka.

Zato enciklika Magnifica Humanitas ni samo dokument o umetni inteligenci. Je tudi dokument o prihodnosti človeštva. Vprašanje ni samo, kakšne stroje bomo ustvarili, temveč kakšni ljudje bomo postali. Bomo gradili svet, v katerem bo tehnologija služila predvsem dobičku, nadzoru in tekmovanju? Ali pa bomo gradili skupni dom, v katerem bodo tehnologija, ekonomija in politika služile človeku, skupnosti in skupnemu dobremu?

Papeževo sporočilo je jasno: umetna inteligenca mora ostati v službi človeške inteligence, človeškega srca in skupnega dobrega. Pravi napredek ni v tem, da nekaj zmoremo narediti, temveč v tem, da to naredimo pravično, odgovorno in v korist vseh.

V dobi umetne inteligence zato ne potrebujemo manj človečnosti, temveč več. Potrebujemo več solidarnosti, več pravičnosti, več skrbi za šibkejše in več medsebojne delitve dobrin. Prav v tem je lahko ena najpomembnejših smeri prihodnosti: da tehnološke, ekonomske in kulturne vezi med nami ne postanejo vir neenakosti, temveč poti sodelovanja, skupnosti in skupnega dobrega.

 

Viri:

Papež Leon XIV., Magnifica Humanitas, Vatikan, 15. maj 2026. Dostopno na: https://www.vatican.va/content/leo-xiv/en/encyclicals/documents/20260515-magnifica-humanitas.html

RTV Slovenija, »Papež Leon XIV. v svoji prvi encikliki poziva k strožjemu nadzoru nad umetno inteligenco«. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/svet/papez-leon-xiv-v-svoji-prvi-encikliki-poziva-k-strozjemu-nadzoru-nad-umetno-inteligenco/783239

Pope Leo XIV gives the homily during his inauguration. Dostopno na: https://www.flickr.com/photos/197399771@N06/54527455440/

Zakaj plačevati davke

V delu slovenske politike in družbe se vse pogosteje na davke in prispevke gleda kot na nekakšnega nebodigatreba. Predstavljeni so kot cokla razvoja, včasih skoraj kot nekaj protidržavnega. Zato poskusimo razmisliti in na preprost način predstaviti nekaj temeljnih misli oziroma trditev o davkih (zaradi poenostavitve bomo mednje prišteli tudi prispevke, trošarine, DDV in druge javne dajatve).

Davki so prispevek za skupno dobro.

Vprašanje davkov je vprašanje države oziroma življenja skupnosti. Kot posamezniki imamo svoje individualne potrebe, ki jih najprej želimo zadovoljiti. Potrebujemo hrano, vodo, oblačila, stanovanje in še marsikaj drugega. A imamo tudi skupne potrebe, ki nam omogočajo, da živimo skupaj in da država sploh lahko deluje.

Cestna, energetska in telekomunikacijska infrastruktura, izobraževanje, zdravstvo, socialno varstvo, javna uprava, javne službe, kot so vodovod, odvoz in ravnanje z odpadki, skrb za varnost, okolje ter številna druga področja zadovoljujejo naše skupne potrebe.

Vse to pa ni zastonj. Pričakujemo, da bo delovalo brezhibno, hkrati pa za to pogosto ne bi radi plačevali. Toda tako ne gre. Če želimo živeti v urejeni, varni in solidarni skupnosti, moramo zanjo tudi prispevati.

Davki so izraz solidarnosti.

Ko plačujemo davke in prispevke, na primer za tako imenovano zdravstveno blagajno, se nam to morda zdi krivično, še posebej, če smo zdravi. Lahko plačujemo leta in leta, pa skoraj nikoli ne obiščemo zdravnika. Nekdo drug pa iz te blagajne »porabi« veliko denarja, morda veliko več, kot je kdaj koli vplačal. Sam tega stroška ne bi zmogel.

A tudi nas lahko kadar koli doleti, da hudo zbolimo ali se poškodujemo. Takrat drugi prispevajo za nas. S tem, čeprav zdravstveni sistem ne deluje idealno, pomagamo drugim, hkrati pa se lahko počutimo varne, saj vemo, da bomo tudi sami deležni pomoči, ko jo bomo potrebovali.

Sami si zelo dragega zdravljenja nikoli ne bi mogli privoščiti. Tudi drugi si ga ne bi mogli. Vsi skupaj pa ga lahko omogočimo. Podobno velja tudi za pokojninski sistem, socialne pomoči, dolgotrajno oskrbo in druga področja skupnega dobrega.

Pravični davki so progresivni davki.

Še zlasti najpremožnejši državljani radi poudarjajo, da plačujejo previsoke davke. Ker imajo pogosto tudi velik politični vpliv, lobirajo za njihovo znižanje, na primer v obliki tako imenovane socialne kapice.

Vendar pri pridobivanju svojega bogastva večinoma uporabljajo večji delež družbenih in naravnih virov kot drugi: na primer zemlje, znanja, delovne sile in družbenih storitev. Pogosto lahko povzročajo tudi večje okoljsko breme.

Zato je prav, da prispevajo več kot drugi državljani ali vsaj v enakem deležu glede na svoje prihodke in premoženje, še pravičneje pa je, da tisti z večjimi zmožnostmi prispevajo sorazmerno več.

Davki so izraz domoljubja.

Če imamo radi svojo državo, to ne pomeni, da od nje samo pričakujemo koristi, temveč tudi, da zanjo nekaj prispevamo. Država ni zastonj. Za svoje delovanje potrebuje denar, državljani pa smo tisti, ki k temu prispevamo. Davki so ena od oblik tega prispevka.

Zato je plačevanje davkov domoljubno dejanje. Nasprotno pa sta izogibanje davkom ali zahteva po njihovem nepremišljenem zmanjševanju izraz pomanjkanja odgovornosti do skupnosti. Torej: pravim domoljubom plačevanje davkov ni težko, saj razumejo, da s tem prispevajo k delovanju države in skupnemu dobremu.

 

Ekonomija delitve je ekonomija človekovih pravic

Ko danes razmišljamo o ekonomiji, se naš pogled pogosto zoži na kazalnike, kot so BDP, gospodarska rast, produktivnost, dobiček in podobno. Ob tem pa se vse premalo sprašujemo, kaj ekonomske politike in ukrepi pomenijo za ljudi, dostojanstvo, pravičnost, okolje ter druge vidike, povezane s človekovimi pravicami.

Visoki komisar OZN za človekove pravice Volker Türk je aprila 2023 uradno predstavil koncept ekonomije človekovih pravic (human rights economy). Pri tem je med drugim poudaril:

»Ekonomija človekovih pravic bo prinesla boljše rezultate za ljudi in planet, saj presega ozko logiko dobička in temelji na pravicah vseh ljudi. Njene politike usmerjajo močno energijo v uresničevanje Agende za trajnostni razvoj, ki je hkrati agenda človekovih pravic, ter usklajeno obravnavajo družbena in okoljska vprašanja, ki so ključnega pomena za vsakega človeka na Zemlji.« (UN High Commissioner for Human Rights)

Kako opredeliti ekonomijo človekovih pravic?

»Ekonomija človekovih pravic postavlja ljudi in planet v središče ekonomskih, družbenih in okoljskih politik, načrtov in programov. Njen cilj je zagotoviti, da vse gospodarske, industrijske in trgovinske politike, investicijske odločitve, varstvo potrošnikov, potrošniške izbire ter poslovni modeli trdno temeljijo na normah in standardih človekovih pravic.« (Share the Worlds Resources)

V prispevku Human rights economy: Seeding change for an economy that enhances human rights (Ekonomija človekovih pravic: sejanje sprememb za ekonomijo, ki krepi človekove pravice) je predstavljenih nekaj poti za uresničevanje ekonomije človekovih pravic.

Na nacionalni ravni takšna ekonomija zahteva pravičnejše javne proračune in davčne politike, ki omogočajo financiranje osnovnih javnih storitev. Države naj bi največji možni obseg razpoložljivih sredstev namenile zdravstvu, socialni zaščiti, kakovostnemu izobraževanju, stanovanjem, vodi in drugim temeljnim pravicam. Pomembno je tudi, da ohranijo dovolj proračunskega prostora za uresničevanje človekovih pravic tudi v času dolžniških stisk. Poleg tega naj bi razvijale sisteme skrbi in podpore, človekove pravice vključile v trgovinske sporazume ter gospodarski uspeh merile širše kot zgolj z BDP.

Na globalni ravni pa ekonomija človekovih pravic poudarja, da spremembe niso potrebne samo znotraj posameznih držav, temveč tudi v mednarodni finančni ureditvi in globalnem ekonomskem upravljanju. Potrebna je reforma mednarodne finančne ureditve, zlasti na področju dolgov, delovanja mednarodnih finančnih institucij in mednarodnega davčnega sodelovanja. Cilj je preprečevati izogibanje davkom, povečati sredstva držav za uresničevanje človekovih pravic ter zagotoviti, da gospodarske politike ne spodkopavajo družbenih in razvojnih ciljev.

Pobuda Surge Initiative

Posebno vlogo pri uresničevanju ekonomije človekovih pravic ima pobuda Surge Initiative, ki deluje v okviru Urada visokega komisarja ZN za človekove pravice oziroma OHCHR. Ustanovljena je bila leta 2019 kot odgovor na naraščajoče ekonomske in druge neenakosti, počasno uresničevanje Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja ter vse večje družbene napetosti. Njen namen je okrepiti uresničevanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic ter tesneje povezati človekove pravice z ekonomskimi politikami.

Od leta 2019 je pobuda podprla več kot 80 projektov po svetu, med drugim v Severni Makedoniji, Esvatiniju, Keniji, Zambiji, Jordaniji, Čadu, Gvineji Bissau in Srbiji. Ti primeri kažejo, kako je mogoče načelo »nikogar ne pustiti ob strani« uresničevati v proračunih, zakonodaji in socialnih politikah ter na področjih, kot so pravica do hrane, izobraževanja, vode in zaščite ranljivih skupnosti.

Vsaka skupnost, lokalna, državna in globalna, bi morala svojo ekonomsko ureditev in politike usmerjati v uresničevanje človekovih pravic. Te so zapisane v številnih mednarodnih dokumentih, predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic, na bolj konkretni ravni pa se odražajo tudi v Agendi 2030 oziroma ciljih trajnostnega razvoja. Naj gre za davčni sistem, proračunsko financiranje šolstva, zdravstva in drugih javnih sistemov, mednarodne trgovinske sporazume ali dolgove, vselej bi morali izhajati iz človekovih pravic in jim tudi slediti.

Ekonomija človekovih pravic in ekonomija delitve

 

Ekonomija človekovih pravic se ukvarja s tem, kako naj bo urejen ekonomski sistem, da bo vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice. Zato poudarja pravico do hrane, stanovanja, vode, zdravstva, izobraževanja, socialne varnosti in dostojnega dela.

Ekonomija delitve pa na zelo podobno vprašanje odgovarja z drugega vidika: kako naj dobrine in vire pravičneje delimo, da bo vsak človek imel dostop do osnovnih pogojev za dostojno življenje.

Zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve v svojem bistvu tudi ekonomija človekovih pravic: njen cilj je pravičnejša delitev dobrin in virov, da bi vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice.

Podjetniki bi morali vedeti

Že v kratkem se v slovenskem parlamentu pričakuje odločanje o novem intervencijskem zakonu za razvoj Slovenije. Če nekoliko poenostavimo, gre za zakon, ki naj bi razbremenil prebivalce Slovenije in s tem pospešil gospodarski razvoj. Vendar ne gre le za ta zakon, temveč za širše prepričanje, da so davčna bremena v Sloveniji previsoka in da ovirajo nadaljnji razvoj države.

Po najnovejših primerljivih podatkih evropskih institucij Slovenija po splošni davčni obremenitvi ni med najbolj obremenjenimi državami Evropske unije, temveč je celo nekoliko pod povprečjem EU. Eurostat za leto 2024 navaja, da so davki in neto socialni prispevki v Sloveniji znašali 38,8 % BDP (12. mesto), medtem ko je bilo povprečje EU 40,4 % BDP. Torej ne drži, da smo v Sloveniji nadpovprečno davčno obremenjeni.

Podjetniki in davki

Pozive k nižjim davčnim obremenitvam pogosto najglasneje izražajo podjetniki. Vendar podjetniki ne živijo v praznem prostoru oziroma vakuumu. Njihovi zaposleni so se za svoj poklic praviloma izobrazili v javnem izobraževalnem sistemu, ki se financira iz državnih in občinskih virov. Za to so potrebni davki in prispevki, ki jih lahko poenostavljeno opredelimo kot davčno obremenitev.

Zaposleni, pa tudi lastniki podjetij, potrebujejo zdravstveni sistem, ki se večinoma financira iz javnih virov. Res je, da si nekateri lažje privoščijo zasebne storitve, vendar bi tudi zanje lahko bili stroški zahtevnih in dolgotrajnih zdravljenj zelo visoki. Za to so potrebni davki in prispevki.

Podjetja za nemoteno delovanje potrebujejo električno, komunalno, cestno, železniško in drugo infrastrukturo, ki se večinoma financira iz državnih in občinskih virov. Za to so potrebni davki.

Podjetja potrebujejo tudi varno in stabilno okolje, ki ga zagotavljajo policisti, upravne enote, gasilci, civilna zaščita in številne druge institucije. Tudi za to so potrebni davki.

Še bi lahko naštevali, vendar podjetniki dobro vedo oziroma bi morali vedeti, kaj vse jim omogoča nemoteno delovanje. 

Res pa je tudi, da je Slovenija majhna država, zato mora razmeroma majhno število delovno aktivnih prebivalcev zagotoviti sredstva za delovanje celotne družbe. V državah z veliko več prebivalci, na primer z 80 milijoni ljudi, se lahko določena javna bremena porazdelijo med širši krog zavezancev.

Prebivalci in davki

Prebivalci smo tako ali drugače obremenjeni z davki in prispevki, bodisi prek obremenitve plač, plačila DDV-ja, trošarin, dohodnine in drugih dajatev.

Vendar nekoliko višja plača zaradi nižjih davčnih obremenitev še ne pomeni nujno večjega dejanskega prihranka, če bi se hkrati zmanjšala kakovost ali dostopnost javnih storitev. Dobro delujoče zdravstvo, izobraževanje, pokojninsko in socialno varstvo ter infrastruktura, ki smo jo že omenili, imajo veliko vrednost za posameznika in celotno družbo.

Zato je zelo pomembno, da ne nasedamo preprostim »parolam«, da davki onemogočajo razvoj. Morda bi bilo pravilneje trditi nasprotno: z davki razvoj pravzaprav krepimo. Z njimi namreč financiramo javne storitve, infrastrukturo in institucije, brez katerih ne moreta dobro delovati ne gospodarstvo ne družba kot celota.

Če pa že odpiramo »davčno debato«, bi morali vanjo nedvomno vključiti vprašanje visokih izdatkov za oboroževanje. Ti so pogosto velik in dolgoročen strošek države, hkrati pa ne prispevajo neposredno h kakovosti življenja ljudi tako kot vlaganja v zdravstvo, šolstvo, socialno varnost, stanovanja ali infrastrukturo. Če bi te izdatke zmanjšali oziroma omejili, bi lahko več sredstev namenili področjem, ki neposredno krepijo blaginjo prebivalcev, morda pa bi se odprl tudi prostor za bolj uravnoteženo davčno politiko.

Ekonomija in njena temeljna naloga

Ekonomija je družbeno področje, katerega temeljna naloga je ustvarjati pogoje za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika ter za blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za okolje.

Tako kot politika predstavlja vidik vodenja in organiziranja družbene skupnosti v delujočo celoto, ekonomija predstavlja njen materialni vidik. Ustvarja namreč materialne pogoje bivanja, tako z vidika posameznika kot celotne družbe.

Zato sta politika in ekonomija vselej tako izpostavljeni, pa tudi tesno prepleteni področji, saj je življenje vsakogar od nas močno pogojeno z njunim delovanjem.

V ožjem smislu pa sta politični in ekonomski sistem tista, ki neposredno oblikujeta ti dve področji ter določata institucije, pa tudi politične in ekonomske odnose.

Današnji ekonomski sistem, s podporo politike, povzroča veliko neenakost – na eni strani obsežno revščino in lakoto, na drugi izjemno bogastvo manjšega dela človeštva. Ta neenakost pa je vzrok za največje probleme današnjega sveta – družbene konflikte, vojne, migracije, podnebno krizo itd.

Politični in ekonomski sistem gradimo ljudje sami, zato se spreminjata glede na naše vrednote in prepričanja. Seveda imajo močnejši udeleženci več vpliva, a vendarle smo ljudje tisti, ki oblikujemo, sprejemamo in ohranjamo določen politični in ekonomski sistem.

To pa pomeni, da ju lahko tudi spremenimo, kar je dobra novica. Najprej je potrebna sprememba ekonomskega sistema, saj prav ta povzroča največje probleme in krize sodobnega sveta.

Ekonomija ne sme biti ločena od človeških vrednot, kot so sočutje, skrb za drugega, solidarnost, spoštovanje in ne nazadnje ljubezen. Ne moremo je preprosto ločiti od življenja in reči, da je to pač posel kot posel oziroma business as usual.

Ne moremo biti skrbni starši, ljubeči partnerji, dobri prijatelji in pozorni sosedje, nato pa v podjetjih in korporacijah uničevati okolje, izkoriščati ljudi v revnejših državah ter s finančnimi instrumenti spodkopavati njihove ekonomske sisteme. To preprosto ne gre skupaj.

Takšni, kot smo do svojih bližnjih, bi morali biti tudi do vseh drugih ljudi, v politiki, podjetjih in drugih ustanovah. Ekonomija mora izražati najboljše v človeku, ne pa najslabšega: sebičnosti, pohlepa, tekmovalnosti in sovraštva.

Zato lahko temeljno nalogo ekonomije, to je ustvarjanje pogojev za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika ter za blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za okolje, uresničujemo le s sočutjem, solidarnostjo, spoštovanjem drugih in sposobnostjo izražanja ljubezni. Te človeške kvalitete se v praksi, še posebej na ekonomskem področju, izražajo kot ekonomija delitve.