sreda, 26. april 2017

Konec krize?


Vse več ekonomistov in politikov ugotavlja, da se kriza, ki se je začela leta 2008, končuje. Ekonomski kazalniki temu res pritrjujejo: gospodarska rast spet dosega nekajodstotne rasti, veliko podjetij in bank ima visoke dobičke, potrošnja se povečuje, celo brezposelnost se zmanjšuje; tudi obeti za naprej so dobri (glejte npr. napovedi UMAR-ja, EIPF). Iz tega vidika res izgleda, da se nam obetajo svetlejši časi. Pa se nam res?

Poglejmo malo natančneje katere krize je konec? Politiki in ekonomisti govorijo o koncu krize obstoječega ekonomskega sistema, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, rasti dobičkov (pohlepu), konkurenčnosti (tekmovalnosti) in sebičnosti (pomemben sem samo jaz, moje podjetje, moja država). Ta ekonomski sistem povzroča okoljsko in podnebno krizo ter velikanski prepad med revnimi in bogatimi, kar je glavni vzrok za družbene konflikte, vojne in nepotrebno umiranje milijonov ljudi, zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin.

Torej, kriza, ki je dozdevno rešena, pomeni zgolj to, da je centralnim bankam (ki so ekonomski sistem reševale z več tisoč milijardnimi inekcijami dolarjev, evrov, jenov itd.) in politikom uspelo ohraniti obstoječi ekonomski sistem, ki je dober samo za najbogatejše, za najrevnejšo in revno večino ter okolje pa zagotovo ne.

Danes je veliko ljudi prepričanih, da je zdajšnji ekonomski sistem edini mogoči sistem in da temelji na ekonomski znanosti. Ne, ne temelji na ekonomski znanosti! Temelji na ideologiji svobodnih tržnih sil. Svoboda v tem primeru pomeni, da si tržne sile (velike korporacije, banke, finančni skladi in ljudje, ki stojijo za njimi) prizadevajo za neovirano (svobodno) delovanje oziroma, da se politika in civilna družba ne smeta vtikati v njihove aktivnosti, pa če so še tako družbeno in okoljsko škodljive.

Konec krize ne pomeni nič drugega, kot ohranjanje obstoječega ekonomskega sistema, ki nas je v krizo pripeljal. V resnici nismo rešili nič in tako le nadaljujemo pot poglabljanja medsebojno povezane okoljske, družbene in ekonomske krize. Gospodarska rast, ki je ponovno oživela, povzroča nadaljnjo uničevanje okolja, nadaljnjo poglabljanje ekonomskih razlik in s tem še več družbenih konfliktov, (ekonomskih) migracij in vojn. Konec krize je v resnici nadaljevanje in zaostrovanje krize, ki se lahko izteče v uničenje globalnega okoljskega sistema ali vojno totalne - jedrske oziroma apokaliptične - razsežnosti.


Doba blaginje in miru

Ekonomske krize, ki se je v razvitem delu sveta začela leta 2008, drugje pa že desetletja prej, sploh ne bi smeli reševati, kajti v resnici potrebujemo drugačen ekonomski sistem, ki bi stal na novih temeljil oziroma načelih. Ne potrebujemo nikakršne krvave revolucije, dovolj je, na vseh ravneh začnemo delovati po načelih pravične delitve dobrin in sodelovanja. Takšni ekonomiji lahko rečemo ekonomija delitve.

Tako, kot smo delitve in sodelovanja zmožni v naših družinah in na lokalni ravni, bi morali ti načeli uveljaviti tudi v okviru držav in na ravni človeštva (naše družine v najširšem pomenu besede). Ker je dobrin na planetu dovolj, ne potrebujemo še več gospodarske rasti, temveč ekonomski sistem, ki vsakomur na planetu Zemlja omogoča dostop do (vsaj) najosnovnejših dobrin (hrane, neoporečne vode, primernega bivališča, zdravstvenega varstva in izobraževanja). Ko bomo naredili prve korake v to smer, bo krize v hipu konec. In takrat se bo resnično začela nova doba človeštva - doba blaginje in miru.


Priporočljivo branje:

Opredelitev ekonomije delitve

Ne čista energija, rešitev je nov ekonomski sistem

Hrana, zdravje, izobrazba - pravica ali dobitek na dobrodelni loteriji



Slika: Albrecht Dürer: Štirje jezdeci apokalipse (okoli 1497–98)

četrtek, 20. april 2017

Super živila, kaj pa okolje in ljudje


Kvinoja, avokado, mandlji, nepredelani kakav, kokos, soja spadajo v tako imenovano skupino super hrane oziroma super živil (superfoods). Ta živila vsebujejo nekatere za telo izjemno koristne snovi in so prave zvezde med guruji zdrave prehrane, kot sta na primer Gwyneth Paltrow in Ella Mills. Vendar vse le ni tako lepo, kot se zdi, kajti povečano povpraševanje po teh prehranskih proizvodih povzroča veliko okoljsko škodo. A ne gre samo za to: medtem, ko vsega (pre)siti Zahodnjaki iščemo najboljšo hrane zase, sploh ne opazimo, da milijone ljudi uživa ne samo zelo nekakovostno hrano, temveč pogosto sploh nikakršne.

Vpliv super živil na okolje in pridelovalce

Poglejmo si nekaj primerov, kako tako imenovana super živila vplivajo na okolje in na njene pridelovalce.

Kvinoja - Zaradi povečanega povpraševanja Zahodnjakov po kvinoji, je vse bolj ogrožena rodovitnost zemlje v Boliviji, Ekvadorju in Peruju. Zaradi njene visoke cene, kmetovalci pridelujejo samo še kvinojo in opuščajo tradicionalne metode kolobarjenja, s tem pa izčrpavajo zemljo in povzročajo erozijo tal. Zaradi visoke cene si številni domačini kvinoje ne morejo več privoščiti, zato se obračajo k ceneni in nekvalitetni zahodni prehrani.

Avokado - Avokadovec za rast potrebuje veliko vode. Za približno en hektar avokadovcev je letno potrebnih več kot 9 milijonov litrov vode; kilogram avokada zahteva skorajda 700 litrov vode. Nagla rast povpraševanja po avokadu je povezana z izčrpavanjem podtalnice in rek v Čilu, Mehiki in tudi Kaliforniji, ki jo v zadnjih letih že tako pesti huda suša. V Mehiki sekajo obsežne gozdove borov in jelk, da bi zadostili vse večjemu povpraševanju po avokadu. (Več: Is the avocado overcado? The story of a trend, plus: three reasons not to eat avocados)

Kokos - Kokosova palma s starostjo obrodi vse manj sadežev, zato je zaradi povečanega povpraševanja treba zasaditi vse večje površine, s tem pa se slabša kvaliteta zemlje in povečuje potreba po gnojilih in pesticidih, kar škodi pitni vodi domačinov. Pridelovalci kokosa spadajo med najrevnejše ljudi na svetu.

Palmovo olje - Palmovo olje sicer praviloma ne spada v kategorijo super živil, gre pa za sestavino, ki jo danes najdete skorajda v vsaki industrijsko predelani hrani, kozmetiki, čistilnih sredstvih in bio gorivih. Pogosto sploh ne veste, da gre za palmovo olje, saj ga proizvajalci živil običajno označijo samo kot rastlinsko olje. Palmovo olje je poceni, zaradi intenzivne proizvodnje pa se uničujejo obsežni pragozdovi Indonezije, s tem pa se naglo krči življenjski prostor za številne živalske vrste, na primer za orangutane. Pridelava palmovega olja je ena najbolj okolju škodljivih praks sodobne prehranske industrializacije in komercializacije. Nekaj priporočljivih člankov in spletnih strani v zvezi z palmovim oljem: Zakaj smo absolutno proti palmovemu olju?, Palmovo olje ubija, Say No to Palm Oil; Rešitev deževnih gozdov - peticije!

Globalni transport hrane - Danes globalni transport predstavlja 27 % vseh izpustov toplogrednih plinov. Večina super živil, o kateri smo govorili, do naših krožnikov potuje več kot 10.000 km, kar pomeni tudi veliko obremenitev za okolje. Na spletni strani Foodmiles si lahko izračunate ekološki odtis hrane, ki ste jo kupili. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti na že uveljavljene prehranske proizvode, kot so banane, kava in številna druga živila, ki se 365 dni v letu bohotijo na policah naših trgovin. (Več: Pijte vodo, ne nafte)

Kaj pa drugi?

A medtem, ko se številni ljudje v razvitejšem delu sveta ukvarjajo s tem, kaj je najboljše za njihova telesa, se v revnejših delih sveta, odkoder prihajajo številna super živila, mnogi borijo - za preživetje. Kar 46.000 ljudi dnevno umre zaradi skrajne revščine in predvsem zaradi nezadostne prehrane (Ne čista energija, potrebujemo nov ekonomski sistem). Po najnovejših podatkih Združenih narodov je danes zaradi lakote neposredno ogroženih kar 108 milijonov ljudi (UN News Centre).

Pravzaprav je takšna situacija najvišji izraz sebičnosti: morda so naša telesa zaradi super živil res zdrava in polna energije, kaj pa duša? Je vse, kar sodobni človek premore, dobro prehranjeno telo? Morda pa bi res morali pred naše vlade in zahtevati, kot pravi Mohamed Mesbahi v članku Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta, da države začnejo s pravično delitvijo najpomembnejših globalnih virov, med katerimi sta hrana in neoporečna voda vsekakor na prvem mestu!

Seveda je prav, da skrbimo zase, pri čemer je prehrana na zelo pomembnem mestu. Nič ni narobe, če si kdaj privoščimo tudi tako imenovana super živila, a prav je, da na prehrano gledamo celovito in si pri tem zastavimo naslednja vprašanja: Kakšen je vpliv določenih prehranskih izdelkov na okolje in na druge ljudi? Ali obstajajo alternative? Imamo morda v lokalnem okolju svoja super živila (če jih res tako nujno potrebujemo)? Ali se lahko izognemo določenim sestavinam v hrani (še zlasti palmovemu olju)? Kaj lahko storimo v zvezi s hudo revščino in lakoto v svetu?

Najslabše je, če smo samozadovoljni in brezbrižni. S širšega vidika je človeštvo celovit organizem, katerega celice smo. Če del organizma deluje odlično, drugi pa propada, bo na koncu propadlo celotno telo človeštva. Prav tako je z planetom; če ga bomo uničili, bomo uničili svoj dom in svoje zmožnosti za dobro življenje ali celo preživetje. Hrana je povezana z vsem: z zdravjem ljudi in planeta, z medčloveškimi odnosi in s tem, kar smo kot človeška bitja.


Ključni vir: The superfoods destroying our planet: How those trendy treats are doing far more harm that good

Slika je iz članka Palm Oil Is In Everything — And It’s Destroying Southeast Asia’s Forests (Palmovo olje je vsepovsod - in uničuje gozdove JV Azije).

S širitvijo palmovih nasadov se drastično krči življenjski prostor orangutanov.

torek, 18. april 2017

Šola ni podjetje in brezciljno ustvarjanje


V novem vzgojno-izobraževalnem redu, ki se kaže, je vzgojno-izobraževalni sistem v službi ekonomske konkurenčnosti; strukturiran je kot trg; z njim je treba upravljati enako kakor s podjetji. (Christian Laval: Šola ni podjetje, 2005)

Se lahko šole obnašajo kot podjetja? Ekonomisti bi rekli: DA. Mi jim odgovarjamo: NE. Zakaj se šole ne smejo obnašati kot podjetja? Ker je ključna naloga šol in drugih javnih ustanov zagotavljanje človekovih univerzalnih temeljnih pravic – pravice do zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja. O tem govori ničkoliko deklaracij, konvencij; ustava in zakoni. A ne zgolj to: učenec ni samo bodoči podjetnik ali delavec, temveč tudi ustvarjalno bitje, aktivni državljan in predvsem človek. Zato mora biti šola vključujoča družbena ustanova, ki sooblikuje solidarno in sodelovalno družbo ter mlade ljudi pripravlja za ustvarjalno in aktivno življenje v družbeni skupnosti.

Vendar se šole obnašajo kot podjetja. Svoje aktivnosti prilagajo trgu, merijo dobiček in izgubo, racionalizirajo svoje poslovanje in oddajajo storitve zunanjim izvajalcem (tako imenovani outsourcing). In najbolj žalostno je, da javnost takšno vlogo šol, pa tudi zdravstvenih ustanov, sprejema kot nekaj samoumevnega. Da ima na primer zdravstvena ustanova izgubo, je čista neumnost. Pomeni zgolj, da je opravila več zdravstvenih storitev, kot je zanje dobila denarja iz javne blagajne (razen če je šlo za krajo ali korupcijo, a to je že druga zgodba).

A ne samo, da se šole in druge javne ustanove vse bolj obnašajo kot podjetja – družba pa takšno ravnanje odobrava –, tudi učni procesi so podvrženi procesom komercializacije (o tem bomo več spregovorili kasneje). Dr. Ken Robinson v svoji knjigi Kreativne šole, ljudska revolucija, ki spreminja izobraževanje (Creative Schools, The Grassroots Revolution That's Transforming Education, 2016) opaža tri glavne strategije, ki jim sledijo načrtovalci mainstream šolskih reform: standardizacija, tekmovalnost in korporativizacija.

Standardizacija – formalno izobraževanje sestavljajo trije glavni elementi: kurikul, poučevanje in ocenjevanje. Vse te elemente, pravi dr. Robinson, snovalci reform skušajo čimbolj standardizirati. Finci so v tej zgodbi ena redkih izjem, saj z ukinitvijo ločenih predmetov, skoraj popolno odpravo standardiziranega ocenjevanja ter večjo avtonomijo učiteljev zavračajo standardizacijo izobraževanja.

Tekmovalnost – standardizacija ocenjevanja znanja je osnova tekmovalnosti med učenci, med šolami in med državami. Kakovost šol v državi se danes ocenjuje skorajda izključno po rezultatih učencev na maturi, kakovost izobraževalni sistemov pa po mednarodnih ocenjevanjih, kot je na primer PISA. Spodbujanje tekmovalnosti predstavlja nasprotje procesom inkluzije, saj tekmovalnost že v šolah povzroča bodisi občutek izključenosti bodisi povsem oprijemljivo družbeno izključenost.

Korporativizacija – s standardizacijo in tekmovalnostjo pa se približamo še korporativizaciji šole. V tem smislu se šola vse bolj prepoznava kot zgolj priprava mladih ljudi za vstop na trg dela; čimprej se morajo navaditi na konkurenčnost (tekmovalnost) in standardizacijo delovnih procesov. Zato je danes v šolah visoko cenjeno: tesno sodelovanje s podjetji, spodbujanje podjetništva in podjetniške kreativnosti ter usmerjanje učencev v zaposlitveno-perspektivne izobraževalne programe.

Zaradi teh procesov je v šolah le malo prostora za spodbujanje kreativnosti, ki ima za cilj resnični razvoj človekovih potencialov. Danes kreativnost enačimo s podjetniško kreativnostjo, ki je usmerjena dejavnost z enim samim ciljem – ustvariti nov izdelek ali storitev, ki ima potencial za prodajo na trgu in za dobiček. Zato imajo slikanje, glasba, ples, igranje, gibanje, meditacija, aktivno državljanstvo in podobne aktivnosti vrednost samo, če jih je mogoče tržiti, drugače pa so povsem nekoristne. Vendar ti procesi niso nekaj dobrega, v resnici so globoko destruktivni – govorimo o nevarni ideologiji komercializacije.


Komercializacija šole in življenja samega

Skorajda zavedamo se ne, kako je komercializacija prežela malodane sleherno družbeno skupnost na planetu. Komercializacija (latinska beseda commercium pomeni trgovino, trgovanje) je proces preobrazbe katere koli (naravne in družbene) dobrine ter človekove aktivnosti v trgovsko blago. Ko komercialna miselnost zaide na tista področja človeške družbe, ki so zadolžena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, postane skrajno destruktivna. Zdravstveno varstvo, izobraževanje, kultura in umetnost, oskrba z osnovnimi dobrinami in storitvami tako postanejo tržno blago oziroma komercialne dejavnosti. Osnovni cilj teh dejavnosti, ki bi morale primarno služiti zadovoljevanju osnovnih potreb vsem ljudem, pa postane dobiček.

Komercializacija postopoma vstopa v vse pore človeške družbe in razbija njene temelje, ki so: solidarnost, sodelovanje in medsebojno delitev dobrin. Četudi ta družbena veziva delujejo še tako nepopolno in pomanjkljivo, so edino jamstvo skupnega življenja, tako v družini kot v najširši človeški družini – globalni skupnosti. Najbolj destruktivna je komercializacija ravno zato, ker peha ljudi v divjo dirko za dobrine in storitve, tudi za tiste najnujnejše. V tej kruti dirki izgubljajo ravno najranljivejši člani človeške družbe.

Komercializacija je postala temeljna ideologija našega časa in okoli nje je zgrajen mogočen proizvodno-trgovsko-medijski potrošniški sistem, ki deluje v interesu majhnih, a zelo vplivnih in bogatih družbenih elit. Žrtve komercializacije pa so milijoni izključenih in revnih kot tudi vse bolj degradirano naravno in družbeno okolje.


Brezciljno ustvarjanje

Kako se lahko šola zoperstavi komercializaciji? Tako, da ne pristaja na standardizacijo kurikulov, poučevanja in ocenjevanja, s tem pa tudi ne na spodbujanje tekmovalnosti. Prav tako ne sme spodbujati zgolj kreativnosti v smeri podjetniških idej, temveč brezciljno kreativnost. A z brezciljnostjo ne mislimo ustvarjanja brez kakršnega koli cilja, temveč ustvarjanje, ki je usmerjeno: v radost samega ustvarjanja, v krepitev družbenih vezi, vključevanje ranljivih skupin in posameznikov, v aktivno državljanstvo ter podobne dejavnosti. Z vidika komercializacije so takšne aktivnosti povsem brezciljne in nesmiselne. Za nas so temelj pravične družbe.



Slika: Caravaggio, Lute Player

petek, 14. april 2017

Slovensko-hrvaška in druge vojne


Priznam, naslov je morda malo pretiran. Morda pa tudi ne. Kot mesečniki, korak za korakom, hodimo proti prepadu. Prepad je vojna. Lahko tudi jedrska. Po vseh grozotah, ki jih je človeštvo že preživelo, se ponovno vračamo v čas, ko vse glasneje zvenijo bobni vojne. Smo res pozabili, kakšne grozote prinašajo vojne.


Bobni majhne vojne

Poglejmo, kaj vse povzroča spore med dvema - za svetovne razmere - majhnima državicama, Slovenijo in Hrvaško; res pa je, da imajo politiki na obeh straneh meje občutek, da so veliki in pomembni. A vseh skupaj nas je manj (2 milijona + 4,2 milijona), kot je prebivalcev v številnih svetovnih velemestih - glej seznam velemest. Vendar se pri naštevanju “vzrokov za spore” ne bomo opredeljevali za stran, kajti za prepir ali vojno sta vedno potrebna vsaj dva. Torej:

- neurejena meja med državama,

- arbitražni sporazum, ki ga ena stran ne priznava,

- sporno “lastništvo” imena za vino teran,

- rezilna in panelna ograja med državama,

- kolone na mejah,

- nastop ekstremističnega pevca v drugi državi,

- školjčišče v Piranskem zalivu in še kaj bi se našlo.

Nič od tega ni vzrok za spore ali vojno. Vse je mogoče rešiti mirno in za diplomatsko mizo. Na to mizo pa bi lahko postavili teran in školjke. Morda bi se ob okusni hrani in pijači ohladile vroče glave na obeh straneh meje.


Bobni velike (jedrske) vojne

Resnično pa bi nas moralo skrbeti nekaj drugega. ZDA s svojim predsednikom na čelu, ki je v ameriški notranji politiki precej neuspešen, zdaj do skrajnosti zaostrujejo retoriko z jedrsko silo (Rusija), na veliko bombardirajo (Jemen), izstreljujejo rakete (Sirija), mečejo gromozanske bombe (Afganistan) in so tik pred tem, da sprožijo novo korejsko krizo, kjer je opcija tudi uporaba jedrskega orožja.

Stara zgodba. Če ti doma ne uspeva, ustvari zunanjega sovražnika. To je najlažja pot do priljubljenosti, po kateri hlepijo vsi politiki. Radi bi bili priljubljeni in ljubljeni. Za to so pripravljeni storiti vse. Prav vse. Tudi uničiti svet.

Politiki v tej deželi v teh dneh, ko je svet pred zelo hudimi izzivi, ne naredijo nič: nobenega protesta, nobene diplomatske pobude. Verjetno barvajo velikonočna jajčka in pečejo potice. Jedrska vojna pač ni njihova skrb.

Pa vesele velikonočne praznike.



Slika: 10 Interesting The Bombing Hiroshima Facts

sreda, 12. april 2017

Hrana, zdravje, izobrazba - pravica ali dobitek na dobrodelni loteriji


Pred kratkim smo v medijih lahko prebrali naslednjo novico: "Manekenka Chrissy Teigen, žena pevca Johna Legenda, veliko časa preživi na družbenih omrežjih. Ko je brskala po Twitterju, je opazila, da neko dekle želi končati šolo, a za šolanje nima denarja. In Chrissy se je odločila, da ji bo plačala celotno šolanje" (24ur). Neki manekenki (priznam, da sem prvič slišal zanjo, prav tako tudi za njenega moža) je bilo malo dolgčas in je malo brskala po Twitterju, našla je "ubogo" dekle in sklenila, da bo malo dobrodelna. Kar je prav tako dobro za njene medijske rejtinge.

Tudi naslednja novica je v zadnjem času dosegla kar nekaj medijske pozornosti in gre nekako takole: Leta 2005 so ameriški vojaki v okupiranem Iraku "rutinsko" vdrli v hišo v Abu Graibu v bližini Bagdada. V hiši je bila tudi komaj trimesečna deklica z imenom Noor, ki se je rodila s spino bifido; iraški zdravniki pa jo zaradi nemogočih razmer niso mogli operirati. Ameriški vojaki so se deklice "usmilili" in družino odpeljali v ameriško bazo, od tam pa v ZDA, kjer so jo operirali. Vendar se je njena kalvarija po vrnitvi v Irak nadaljevala, saj so očetu zaradi "sodelovanja" z Američani porušili trgovino, zato je morala družina zbežati v Bagdad. Zaradi pomanjkljive zdravstvene oskrbe je imela deklica več okužb, zato so jo operirali še v - Ugandi. Njena kalvarija pa se v uničenem Iraku nadaljuje. (CNN)

Kaj nam pripovedujeta zgornji zgodbi? Marsikaj. Najprej o naši dobrodelnosti. Prizadenejo nas žalostne usode posameznikov, še posebej mladih in otrok. Zato naredimo nekaj dobrodelnega, prispevamo kakšen evro, morda tudi več, in prevzame nas občutek, da smo zares naredili nekaj "dobrega". Potem je za nas zgodba bolj ali manj zaključena. Vrnemo se k svoji vsakdanji rutini ter se še naprej pehamo za uspehom, dobrinami in malimi užitki. V resnici ne želimo, da bi se kar koli zares spremenilo, saj nam gre kar dobro; no ja, imeli bi še malo več denarja, še boljši avto itd. Dokler nas morda spet ne vznemiri pogled na "uboge" ljudi, še posebej otroke.

Zgodbi nam prav tako veliko povesta o svetu, v katerem živimo. Milijone in milijone ljudi nima dostopa do najbolj osnovnih dobrin in storitev, kot so zdravstvene storitve, zdravila, izobraževanje, da o dostopu do hrane in neoporečne vode sploh ne govorimo. V svetu je danes 65 milijonov mladih, v starosti 12 in 15 let, ki nimajo možnosti izobraževanja, poleg 59 milijonov otrok, ki ne morejo obiskovati niti osnovne šole. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 400 milijonov ljudi nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev.

Po najnovejših podatkih Združenih narodov je - zaradi dolgotrajne suše v nekaterih območjih Afrike, zaradi številnih konfliktov in drugih vzrokov - lani kar 108 milijonov ljudi resno ogrožala prehranska prikrajšanost, kar je 35-odstotno povečanje od leta 2015 (UN News Centre), ko je lakota neposredno ogrožala 80 milijonov ljudi. 22 milijonov otrok pa bo že v kratkem stradalo, če se mednarodna skupnost ne zgane (UN News Centre).

A vrnimo se k zgodbi iraške deklice Noor, ki bi ji domači zdravniki zlahka pomagali, saj je imel Irak nekoč odličen zdravstveni sistem, a so ga ZDA, skupaj z zavezniki (v kateri smo, sicer bolj od strani, tudi sami sodelovali), skupaj s celo državo uničili.

Vse to pa nas dejansko ne zanima, morda le občasno postanemo pozorni na usode nekaterih posameznikov, še posebej otrok.


Pravičnost, ne dobrodelnost

"Svet potrebuje pravičnost, ne dobrodelnosti," je že davno tega dejala pisateljica in aktivistka Mary Wollstonecraft (1759–1797). Grozljive številke, ki smo jih omenili, so v prvi vrsti posledica izjemno nepravične globalne ekonomske ureditve, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, dobičkih, pohlepu in sebičnosti, komercializaciji in potrošništvu. Dobrodelnosti sploh ne bi potrebovali, če bi ustvarili pravičnejši ekonomski sistem. Pomagati posameznikom je vsekakor prav, a s tem ne bomo rešili milijonov ljudi, ki prav tako potrebujejo našo pomoč.

Manekenka Chrissy Teigen, ki je pomagala mlademu dekletu, morda dobro spi, morda je zdaj bolj popularna in zato več zasluži, a kaj dosti s svojim dejanjem ni spremenila; neko dekle pa je resda dobilo glavni "dobitek na dobrodelni loteriji" - možnost izobraževanja. Ameriški vojaki, ki so rešili deklico Noor, so v seriji vojaških dejanj, naredili nekaj dobrega, a kaj bistvenega niso spremenili (res pa je, da so jih v vojno poslali gospodje iz ovalnih pisarn, z milijoni dolarjev in drugih valut v žepu).

Pravičen ekonomski sistem tako na državni kot na globalni ravni, ki ne dopušča mrcvarjenja celih držav in narodov, je edina pot iz današnjega kaosa uničevanja, ki ga skušamo “popraviti” s posamičnimi dobrodelnimi dejanji. Ni res, da "kdor reši enega človeka, reši ves svet". V resnici moramo spremeniti svet, da bi lahko rešili vse ljudi. A zadošča že, da spremenimo ekonomski sistem; da bo vsevključujoč, utemeljen na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi dobrin. Dostop do hrane, zdravstvenega varstva in izobraževanja ne sme biti "dobitek na dobrodelni loteriji", temveč temeljna človekova pravica.

Na prvem mestu naših prizadevanj mora biti sprememba nepravičnega ekonomskega sistema, do takrat pa tudi dobrodelna dejanja štejejo. Drugače bi bilo le še hujše.


Slika: Mary Wollstonecraft; Sermon Quotes

četrtek, 06. april 2017

Opredelitev ekonomije delitve


V zadnjem času se v medijih vse pogosteje pojavlja pojem ekonomija delitve (ang. sharing economy). Še zlasti je bilo o tej temi veliko govora jeseni 2016, ko je ameriško podjetje Uber, ki posameznikom omogoča opravljanje taksi službe s svojimi vozili, napovedalo svoj prihod v Slovenijo. Ekonomija delitve se v medijih pojavlja tudi v povezavi s prav tako ameriškim podjetjem oziroma storitvijo oddaje in najema stanovanj Airbnb.

To pa je tudi bolj ali manj vse, vsaj v očeh javnosti. Čeprav se ekonomija delitve v svetu hitro uveljavlja, pa smo pri nas nekako »zaspali«: ekonomska stroka je tiho, prav tako tudi pravna, čeprav je zadnji čas, da se začnemo pripravljati na velike spremembe, ki jih prinaša ekonomija delitve. In ne gre samo za ekonomske spremembe, temveč tudi za družbene. Pravzaprav so že tu.

Kaj je torej ekonomija delitve? Je Uber pravi predstavnik ekonomije delitve, ali morda Airbnb?

Zadrega s poimenovanjem

Ekonomija delitve, delitvena ekonomija, sodelovalna potrošnja, peer-to-peer ekonomija, ekonomija souporabe so samo nekateri izrazi, ki so že v “obtoku”, ko različni avtorji skušajo opredeliti nove ekonomske koncepte, ki temeljijo na delitvi dobrin oziroma storitev. Zakaj med temi izrazi uporabljati ravno “ekonomijo delitve”? Dejstvo je, da je pojem v slovenskem prostoru prisoten že vsaj od leta 2003, ko je izšla knjiga K ekonomiji delitvi, katere avtor je tudi avtor tega zapisa (kasneje pa so izšle še druge publikacije - glej Svet za vse).

Tudi v Sekciji za terminološke slovarje, ki deluje v okviru Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, za slovenski ustreznik angleškega pojma “sharing economy, ki predstavlja ekonomski model, v katerem velja načelo delitve dobrin med ljudmi na vseh družbenih področjih”, kot prednostno obliko termina svetujejo “bolj ustaljeno in uveljavljeno različico, tj. ekonomija delitve”.

Opredelitev pojma

Poleg samega poimenovanja, pa velja opredeliti tudi sam pojem ekonomije delitve. Poglejmo si nekaj definicij, ki so nam pri tem lahko v oporo.

Lisa Gansky zdaj že v kultni knjigi The Mesh, Why the Future of Business Is Sharing (Omrežje, zakaj je delitev prihodnost poslovanja, 2010) pravi, da se v zadnjih letih pojavljajo novi poslovni modeli, “ki ustvarjajo, delijo in uporabljajo družbene medije, brezžična omrežja in informacije, pridobljene iz vseh razpoložljivih virov, da bi ljudem preskrbele izdelke in storitve v trenutku, ko jih le-ti potrebujejo, brez bremen, ki jih predstavlja lastništvo”.

Podobno Janelle Orsi v knjigi Practicing Law in the Sharing Economy (Pravno urejanje ekonomije delitve, 2012) opredeljuje ekonomijo delitve kot “uresničljivo in potrebno alternativo: lahko imamo dostop do številnih stvari, ki jih potrebujemo, ne da bi si jih (v celoti) lastili.” Velja pa še omeniti njeno posvetilo: “Ta knjiga je posvečena vsakomur; kajti ekonomija delitve je za vas.” To si velja zapomniti; ekonomija delitve ni ekskluzivna in ni namenjena samo nekaterim - namenjena je vsem!

Na ekonomijo delitve pa ne smemo gledati kot na (še en) ekonomski model, ki zgolj na drugačen način nekaterim ljudem, predvsem v razvitejšem delu sveta, omogoča souporabo stvari in storitev, kot so na primer avtomobili, stanovanja, kolesa itd. V tem smislu ekonomija delitve predstavlja samo še en komercialni ekonomski model, ki zgolj daje občutek solidarnosti in sodelovanja, v resnici pa gre le za dobiček in koristi posameznikov.

Bistvo ekonomije delitve pa je nekaj drugega; Mohamed Mesbahi jo v publikaciji The true sharing economy: inaugurating an age of the heart (Resnična ekonomija delitve, inavguracija dobe srca) opredeljuje takole:

"Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najčistejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža preko srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej, če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin."

Gre za najpomembnejši del ekonomije delitve - delitev dobrin na globalni ravni. V samem bistvu ekonomije delitve je končanje “obsežnega trpljenja, ki izhaja iz skrajne revščine”, v dolgoročnem smislu pa vsakemu človeku na planetu zagotoviti trajno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Ekonomija delitve na globalni ravni vključuje “številne metode, s katerimi mednarodna skupnost lahko deli svoje finančne, tehnične, naravne in druge vire za skupno dobro vseh ljudi.” (Financing the Global Sharing Economy)

Če torej skušamo opredeliti ekonomijo delitve, bi lahko zapisali:

Ekonomija delitve je skupni pojem za raznolike družbeno-ekonomske modele na lokalni, državni in globalni ravni, ki vsakomur zagotavljajo enostaven dostop do dobrin in storitev, ki jih in ko jih potrebuje, ne da bi moral nujno postati njihov lastnik oziroma jih kupiti.

S tem seveda ne želimo ustvariti neke dokončne definicije temveč skušamo “na kratko” zajeti bistvo ekonomije delitve. Vsekakor pa lahko o ekonomiji delitve razmišljamo v okviru njenih bistvenih značilnosti:

- univerzalna dostopnost do ključnih dobrin (vsak človek na planetu mora imeti dostop do dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb - hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje),

- dostop ima prednost pred lastništvom (ni potrebno, da kupimo vse, kar potrebujemo),

- sodelovanje ima prednost pred tekmovanjem (ekonomija delitve temelji na sodelovanju med vsemi udeleženci ekonomskega procesa, kar je popolno nasprotje današnje ekonomije, kjer vsi tekmujejo z vsemi),

- solidarnost in empatija namesto pohlepa in sebičnosti (danes se nam zdi, da sta pohlep in sebičnost v ekonomskem smislu koristna, a resnica je, da povzročata neizmerno trpljenje milijonov Zemljanov, ki živijo v skrajni revščini).

Poskušajmo torej zdaj odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje: Uber in Airbnb z ekonomijo delitve nimata skorajda nič skupnega. V obeh primerih gre le za komercialni ekonomski model, ki je idejo delitve uporabil oziroma zlorabil za poslovni model, ki še vedno temelji na obstoječi ekonomski paradigmi tekmovalnosti, dobička ter izkoriščanja ljudi in okolja.

Ekonomija delitve pa predstavlja novo ekonomsko paradigmo, ki je utemeljena na univerzalnem dostopu do dobrin, sodelovanju, solidarnosti in empatiji; lahko rečemo tudi praktičnem, vsakdanjem (ekonomskem) izrazu ljubezni do drugega.

Več o ekonomiji delitve:

Share The World's Resources
Svet za vse
Medsebojna delitev
Shareable
Medsebojna delitev - blog

Nekaj priporočljivih knjig:

The Age of Sharing
The Sharing Economy
The Mesh, Why the Future of Business Is Sharing
Practicing Law in the Sharing Economy
What's Mine Is Yours
Heralding Article 25


Slika: Openclipart

torek, 28. marec 2017

Ne čista energija, rešitev je nov ekonomski sistem


Julija 2016 je v britanskem časopisu The Guardian izšel članek, s katerim se ne bi mogli bolj strinjati in je seveda še vedno več kot aktualen. Jason Hickel je v članku z naslovom Čista energija nas ne more rešiti - samo nov ekonomski sistem nas lahko (Clean energy won’t save us – only a new economic system can) uvodoma izpostavil rekordne temperature, ki jih doživljamo skorajda vsak mesec in posledične ekstremne vremenske pojave.

Hickel opozarja, da v “zvezi z podnebnimi spremembami ni problem samo v vrsti energije, ki jo uporabljamo, temveč tudi kaj z njo počnemo. Kaj bomo delali s 100 % čisto energijo? Natanko to, kar počnemo s fosilnimi gorivi: še naprej bomo uničevali gozdove, gradili nove živinorejske farme, širili industrijsko kmetijstvo, proizvajali več cementa in polnili več smetišč - vse, kar povzroča smrtonosne izpuste toplogrednih plinov v ozračje.”

Fosilna goriva predstavljajo približno 70 % vseh izpustov, ki povzročajo segrevanje ozračja, ostali večinoma izhajajo iz zgoraj omenjenih virov. Ti viri bodo povzročali škodo podnebju, tudi če bomo povsem opustili fosilna goriva.

Jason Hickel pravi, da je podnebno gibanje naredilo veliko napako. “Osredotočili smo se na fosilna goriva, namesto na nekaj bolj bistvenega: na temeljno logiko našega ekonomskega sistema. Nenazadnje, fosilna goriva v prvi vrsti uporabljamo za spodbujanje široko sprejetega imperativa rasti bruto domačega proizvoda (BDP).”

Temeljni problem, nadaljuje avtor članka, je dejstvo, da naš ekonomski sistem zahteva vedno večje izkoriščanje surovin ter neprestano rast proizvodnje in potrošnje. “Naši politiki nam govorijo, da moramo ohranjati globalno gospodarsko rast po 3 % letni stopnji - kar je minimalna potrebna stopnja rasti za velika podjetja, da ustvarjajo dobiček. To pomeni, da vsakih 20 let podvojimo obseg globalne ekonomije - podvojitev števila avtomobilov, podvojitev izlova rib, podvojitev izkopavanja rud itd.,” piše Jason Hickel.

“Čista energija, čeprav pomembna, nas ne bo rešila iz te nočne more. Lahko pa nas reši ponovni razmislek o našem ekonomskem sistemu. Rast BDP nam je bila prodana kot edini način za ustvarjanje boljšega sveta. Toda sedaj imamo trdne dokaze, da na takšen način ne bomo srečnejši, ne bomo zmanjšali revščine, "stranski učinki" rasti BDP pa povzročajo vse vrste družbenih težav: zadolženost, izgorevanje ljudi, poglabljanje neenakosti in podnebne spremembe,” poudarja Jason Hickel.

Avtor članka pravi, da je nastopil “čas, ko moramo svojo ustvarjalno moč usmeriti v oblikovanje nove podobe globalne ekonomije - takšne, ki bo povečala blaginjo ljudi, hkrati pa aktivno zmanjšala naš ekološki odtis. To ni nemogoča naloga.”

Gre za res odličen članek, ki “cilja” v samo središče problema. Ogromno naše energije vlagamo v boj proti podnebnim spremembam in še to predvsem proti fosilnim gorivom. S tem ni nič narobe, a če se ne lotimo samega bistva prevladujočega ekonomskega sistema, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, bomo res imeli 100 % čisto energijo, a ta bo še naprej “podpirala” ta ekonomski sistem, ki potrebuje vse več naravnih virov ter neprestano rast proizvodnje in potrošnje. Tako ne bomo rešili niti ekoloških problemov niti podnebnih sprememb, saj bodo izpusti iz drugih virov (mesna industrija, uničevanje gozdov, odlagališča odpadkov itd.) v ozračje še vedno daleč preveliki, rešili ne bomo niti problema revščine, neenakosti in družbenih konfliktov. Sprejmimo torej izziv in razmislimo o novem ekonomskem sistemu.

Ekonomija delitve

Ekonomija delitve (sharing economy) ima natanko to, kar potrebujemo: z manj naravnimi viri lahko zadovoljimo več človeških potreb. Ekonomija delitve ni osnovana samo na individualni potrošnji dobrin, kjer moramo vse kar potrebujemo kupiti; temveč na dostopu do stvari takrat, ko jih potrebujemo, ne da bi nujno postali njihovi lastniki.

Poglejmo samo primer delitve avtomobilov. En avto v okviru delitve lahko uporablja povprečno 19 ljudi, medtem ko zasebni avto uporabljata le 2 (One Car for 19 People: 3 Key Findings on How SF Uses On-Street Car Sharing), v Sloveniji pa še manj - leta 2014 smo imeli 518 avtomobilov na 1000 prebivalcev. Z delitvijo bi lahko pomembno zmanjšali število avtomobilov na cestah, kar pomeni znaten prihranek naravnih virov.

Z globalno delitvijo hrane pa bi na primer lahko bistveno zmanjšali presežke hrane v bogatih državah, saj vsako leto zavržemo od 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane oziroma 1,2 do 2 milijarde ton (Kruhek naš ljubi, Global Food; Waste Not, Want Not). Presežna hrana pa bi bila namesto na smetišča, kjer z gnitjem ustvarja veliko toplogrednih plinov, usmerjena v države, kjer jo drastično primanjkuje. Danes kljub obilju hrane v svetu vsako leto umre približno 17 milijonov ljudi; povprečno torej vsak dan po nepotrebnem umre 46.000 ljudi.

Še bi lahko naštevali, a naj bo to dovolj za tehten razmislek. Prav je, da zmanjšamo izkoriščanje in porabo fosilnih goriv, a hkrati moramo intenzivno delati na spremembi ekonomske paradigme. Naredimo korak od ekonomije gospodarske rasti k ekonomiji delitve. To bo res velik korak za človeštvo.



Slika: Are Uber, Airbnb And Other Sharing Economy Businesses Good For America?

petek, 24. marec 2017

Kamniška Bistrica - pravna oseba?


Čeprav v naslovu govorimo o reki, moramo zgodbo začeti s korporacijami. Dejstvo je, da korporacije (pri nas govorimo o večjih gospodarskih družbah ali podjetjih) niso individualna človeška bitja, v pravnem smislu pa so osebe in ko takšne imajo skorajda identične pravice in odgovornosti, kot osebe iz “mesa in krvi”. Korporacije lahko celo uveljavljajo človekove pravice v odnosu do posameznikov in držav (Wikipedia). 

Da so korporacije v pravnem smislu postale osebe (pravne osebe), ni bilo nekaj samoumevnega, proces pridobitve takšnega statusa se je odvijal dlje časa, še zlasti pa v 19. stoletju v ZDA in Veliki Britaniji. Eden izmed najbolj izpostavljenih sodnih procesov, ki je korporacijam zagotovil današnji “človeški” status, je bil Salomon proti Salomon & Co Ltd, iz leta 1896. V tem procesu je britanska lordska zbornica posegla v sodno odločitev in pritrdila zakonu iz leta 1862 (Companies Act 1862), da je korporacija pravno gledano ločena oseba od svojih lastnikov - delničarjev. Tako lastniki na primer niso dolžni poravnati dolgove podjetja po propadu podjetja.

Po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic leta 1948 so besedo “vsakdo” (everyone), ki se pojavlja na številnih mestih v deklaraciji, korporativni pravniki razumeli dobesedno kot vsaka oseba, torej tudi pravna oseba, kar so korporacija takrat že dolgo bile. Iz Splošne deklaracije človekovih pravic pa izhaja cela vrsta pomembnih mednarodnih dokumentov, konvencij in tudi zakonov na ravni držav, EU itd. Seveda ima korporacija kot pravna oseba velikansko (pre)moč nad posameznikom kot “naravno osebo” in celo nad državami, ki takšnega statusa nimajo. Prav tako ga nimajo tudi druge družbene institucije (nevladne organizacije, društva itd.). (Corporations are not human, so why should they have human rights?)

Dejstvo, da so korporacije pravne osebe, ima velikanski vpliv na naša življenja in na družbo kot celoto. Ničkoliko primerov je, ko lastniki velikih podjetij in bank ustvarijo velikanske dolgove, po propadu podjetja (“smrti” pravne osebe) pa zanje niso odgovorni. Dolgovi pa so nasprotno “ne-smrtni” in običajno postanejo breme celotne skupnosti (to pa ne velja za manjša podjetja).

Predstavljajmo si, kakšen bi bil svet, če v 19. stoletju korporacije (kamor sodijo tudi banke) ne bi postala pravno ločene osebe od svojih lastnikov - ljudi iz “mesa in krvi”. Morda bi živeli v veliko bolj poštenem svetu, z manj dolgovi, z manj korupcije; morda z manjšo gospodarsko rastjo, a v čistejšem okolju. Vsak lastnik korporacije ali banke bi stokrat premislil, preden bi se podal v tvegane podjetniške odločitve. Pravzaprav bi bilo zelo dobro, če bi korporacijam, bankam in velikim podjetjem odvzeli status pravnih oseb, odgovornost za njihovo delovanje - ekonomsko, družbeno in okoljsko - pa bi v polni meri (spet) prevzeli njihovi lastniki.

Reke - pravne osebe

Pred dnevi je novozelandski parlament reki Whanganui po 170 letih prizadevanj podelil status pravne osebe. Reka je za maorsko ljudstvo Iwi sveta in zdaj so pripadniki te domorodne skupine postali pravni zastopniki interesov reke. (New Zealand's Whanganui River granted legal status as a person after 170-year battle) Le nekaj dni kasneje je sodišče v severni indijski zvezni državi Uttarakhand rekama Ganges and Yamuna podelilo status "živega človeškega bitja", s čimer bi pripomogli k njunemu "ohranjanju in varovanju". (India court gives sacred Ganges and Yamuna rivers human status)

Gre za resnično prelomni odločitvi. Prvič je nek del Zemljine površine pridobil status pravne osebe in s tem zaščito pred drugimi osebami, tudi in predvsem pred korporacijami, ki jim v imenu dobička ni mar niti za ljudi niti za naravo.

Tem prvim lastovkam lahko sledimo; kaj ko bi Kamniška Bistrica, Sava, Sora ali Trnovski gozd, Julijske Alpe, Pohorje, Bohinsko jezero itd. razglasili za pravne osebe in jim podelili najmanj toliko pravic, kot jih imajo danes korporacije oziroma velika podjetja. Saj vsi ti naravni sistemi niso tu zaradi dobička, temveč zato, da podpirajo Življenje samo. Morda pa bi kar Zemlji podelili status pravne osebe in tako zaščitili njeno zdravje in blaginjo pred roparskimi napadi korporacij in bank.


Slika: Rečna boginja

sreda, 22. marec 2017

Bližajoči zlom kazino ekonomije


Danes je v “obtoku” mnogo izrazov za globalno prevladujoči ekonomski sistem - kapitalizem, turbokapitalizem, hiperkapitalizem, neoliberalizem itd. - a noben med njimi zares ne zajame njegovega bistva. Najbolj pa se približamo pravi “naravi” ekonomskega sistema s pojmom “kazino ekonomija”.

Najpomembnejše institucije sodobne ekonomije so banke in druge finančne ustanove (predvsem različni skladi), ki na finančnih trgih in borzah špekulirajo in manipulirajo z ogromnimi finančnimi sredstvi. Finančne trge si lahko predstavljate kot velikanske kazinoje oziroma igralnice, v primerjavi s katerimi sta Las Vegas in Macao, z vsemi svojimi igralniškimi kapacitetami, le neznaten prašni delec.

Ko govorimo o ekonomski krizi, je to zgolj kriza globalne večine. Finančni trgi je niso doživeli. Eden najpomembnejših ameriških borznih indeksov S&P 500 je od konca leta 2008 do konca 2016 zrastel kar za 250 %; borzna vrednost podjetij, ki jih indeks zajema, se je tako dvignila z 8,1 bilijona dolarjev (8.100 milijard) na 20,2 bilijona (20.200 milijard) (Valuation Data). V istem času pa je ameriško gospodarstvo najprej nazadovalo za 2,8 % v letu 2009, potem pa raslo po letni stopnji približno 2 % (CNN Money).

A govorimo samo o enem borznem indeksu, nismo omenili indeksa Dow Jones in drugih najmočnejših svetovnih indeksov, ki so rasli s podobnim tempom. Skupna borzna vrednost 60 najmočnejših svetovnih borznih trgov je februarja 2016 znašala 69 bilijonov dolarjev (69.000 milijard) (All of the World’s Stock Exchanges by Size). Toliko za predstavo. In velik del teh sredstev je na borze “priteklo” po veliki gospodarski krizi 2008, ki bogatih ni samo “zgrešila”, temveč jih je ravno nasprotno - močno obogatila.

Od kod takšna neverjetna rast borznih indeksov, ki se meri v desetinah bilijonov (1 bilijon je 1.000 milijard) dolarjev in drugih valut? Denar so deloma priskrbele največje globalne centralne banke, ki so “natisnile” oziroma ustvarile denar za reševanje ekonomske krize v skupni vrednosti preko 9 bilijonov dolarjev (9.000 milijard). Del denarja pa izhaja iz obsežnega zadolževanja po krizi 2008, tako da so se skupni dolgovi držav, podjetij in tudi gospodinjstev v tem času povečali za kar 57 bilijonov dolarjev (57.000 milijard). Veliko tega denarja je “našlo pot” na finančne borze.

Potem pa gre še za eno značilnost borz, namreč rast na podlagi prihodnjih pričakovanj ali borzne evforije, kar ustvarja virtualno bogastvo brez kakršnegakoli pokritja v svetu realne ekonomije (aktivnost gospodarstva, poraba gospodinjstev in držav). “Žetoni” s katerimi se špekulira na finančnih trgih in borzah so v resnici podjetja, naravne dobrine, cele države, okolje, dolgovi, celo ljudje itd. Na borzah se špekulira z vsem in edino merilo njihovega delovanja je kar največji dobiček. In koristi od tega imajo samo posamezniki. Po zadnjih podatkih je na svetu rekordnih 2.043 milijarderjev (lani 1.810), ki imajo v lasti skupno 7,67 bilijona dolarjev oziroma 7.670 milijard dolarjev (lani “samo” 6,48 bilijona). (Forbes)

Dejansko so borze legalni mehanizem za prerazporejanje bogastva od globalne večine k zelo bogatim elitam. Spomnimo se samo nedavnega podatka humanitarne organizacije Oxfam, da ima samo 8 najbogatejših Zemljanov toliko bogastva, kot najrevnejša polovica oziroma 3,6 milijarde Zemljanov (Oxfam). Verjetno še vedno veliko ljudi misli, da je najbogatejši Zemljan, prvi med osmimi, Bill Gates, ki ima premoženje vredno 86,4 milijarde dolarjev, še vedno glavni lastnik Microsofta; v resnici pa ima v lasti le 2,3 % podjetja. (Forbes)

Bill Gates je predvsem borzni špekulant, ki z borznim trgovanjem služi milijarde. In ker ima slabo vest, tako kot večina milijarderjev, ki s svojim delovanjem pomagajo ustvarjati globalno revščino, je hkrati tudi “zelo” dobrodelen. Najprej vam vzame velik hlebec kruha, potem pa vam “podari” nekaj drobtinic oziroma ostankov - to je v resnici dobrodelnost bogatašev. Ne potrebujemo takšne lažne dobrodelnosti, temveč bolj pravičen ekonomski sistem, ki ne bo utemeljen na zasebnem prisvajanju skupnega globalnega bogastva - s pomočjo finančnih trgov in borz.

Izraz “kazino ekonomija”, ki najbolje opisuje današnji ekonomski sistem, ni nov, že pred več kot tridesetimi leti ga je uporabljal ekonomist Bennett Harrison in nekateri drugi (There Was a Reason They Called It the Casino Economy). Takšen sistem je ekonomsko, družbeno in okoljsko ne-vzdržen in destruktiven. In temu sistemu so dnevi šteti, morda ne ravno dobesedno dnevi, morda tedni ali meseci; kajti že v relativno bližnji prihodnosti lahko pričakujemo hud borzni zlom. Neprestana rast borznih vrednosti, ki je od leta 2009 skorajda neprekinjena, bo doživela svoj finale z “glasnim pokom borzni balonov”. To je neizogibno!

Takrat bo končno nastopil čas, da se prebudimo iz iluzije vselej rastoče in špekulativne ekonomije, ki že desetletja obseda razvitejši del sveta. Kajti osrednji “ekonomski problem” ni denar, ni dobiček, niso borze, niso banke, temveč ljudje, ki potrebujejo dobrine za svoj obstoj in blaginjo. Ekonomija delitve je ime za ekonomsko ureditev prihodnosti, ki bo vsem ljudem zagotavljala dobrine za zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To pa je temelj blaginje, medsebojnega zaupanja, trajnostnega razvoja in s tem miru na planetu Zemlja.



Slika: Jean Eugene Buland (1852 - 1927): Igralniški brlog

ponedeljek, 20. marec 2017

Poročilo o sreči


“Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu.” (Vizija Slovenije 2050)

Lepo zveni tale stavek iz nedavno objavljene Vizije Slovenije 2050. Čez 33 let bomo torej srečni, med najbolj srečnimi na planetu. Politiki imajo radi dolgoročne vizije. Ker vedo, da jim danes za njihovo uresničitev (še) ni treba niti s prstom migniti. Ljudstvu obljubiš srečo v prihodnosti, v sedanjosti pa jim še bolj “zategneš pas”. Vendar nismo naivni. Današnja politika ni pot do sreče in blaginje, temveč prej pot do (globalne) apokalipse - okoljske, ekonomske in družbene.

A vrnimo se k sreči. V pravkar objavljenem poročilu The World Happiness Report (Svetovno poročilo o sreči) je Slovenija uvrščena na 62. mesto (World Happiness Report 2017). Torej zaenkrat še nismo “čisto pri vrhu lestvic blaginje”, kajti Svetovno poročilo o sreči je ta hip najbolj temeljito merjenje sreče in blaginje posamezne države, saj poleg materialnega bogastva vključuje še druge dejavnike, ki jih bomo v nadaljevanju omenili. Res je, časa je še dovolj, a zdi se, da se od vrha vse bolj oddaljujemo, ne pa približujemo. Leta 2013 se je naša država na “lestvici sreče” uvrstila na 43. mesto, v letu 2015 je nazadovala na 55. mesto, leto kasneje pa smo bili uvrščeni še slabše, na 63. mesto.

Zdaj smo sicer za eno mesto napredovali, na 62. mesto, kar pa ni ravno velik dosežek; pred nami so na primer Kazahstan (60. mesto), Turkmenistan (59.), Romunija (57.), Slovaška (40.). Za nami pa so na primer Peru (63. mesto), Libija (68.), Srbija (73.) in Hrvaška (77.). Najsrečnejša država na svetu je Norveška, sledijo ji Danska, Islandija, Švica, Finska; ZDA so na 14. mestu, Nemčija pa na 16.

Najnovejše poročilo o sreči je bilo objavljeno danes, 20. marca 2017, ko obeležujemo Svetovni dan sreče (UN World Happiness Day). Podatki se zbirajo za 155 svetovnih držav, pri merjenju sreče pa se upoštevajo naslednji dejavniki: realni bruto domači proizvod, družbeno podporno okolje, pričakovana življenjska doba, svoboda pri sprejemanju življenjskih odločitev, velikodušnost ter dojemanje korupcije.

Svetovni kazalnik sreče velja za naprednejšo obliko merjenja uspešnosti držav kot je bruto domači proizvod (BDP), ki meri zgolj ekonomsko aktivnost in jo preračuna na posameznega prebivalca. Tako je po zadnjih dostopnih podatkih, za leto 2015, na prvem mestu po BDP na prebivalca Katar (List of countries by GDP per capita), ki pa je bil na lestvici sreče za leto 2015 šele na 36. mestu (World Happiness Report 2016). Za najbolj srečno je v tem letu veljala Danska, ki pa je bila 8. po BDP na prebivalca. Slovenija je bila isto leto na lestvici sreče na 63. mestu, po BDP na prebivalca pa na 34. mestu.

To samo dokazuje, da zgolj materialno bogastvo še ne pomeni sreče (je pa eden od njenih dejavnikov). Vendar se zdi, da politiki tega ne razumejo. Njihova politika je še vedno osnovana zgolj na gospodarski rasti, ki se meri s kazalnikom BDP. Ta kazalnik pa ne pokaže, kako je bogastvo razporejeno znotraj države, kako je družba velikodušna, kako poskrbi za najšibkejše, kako obsežna je korupcija itd.

Bomo torej Vizijo Slovenija 2050 “izpolnili” z neprestano gospodarsko rastjo, od katere imajo korist samo najbogatejši na račun večine in ki hkrati povzroča naglo uničenje okolja? Morda pa bi se raje lotili “izgradnje” velikodušnejše družbe, ki bo poskrbela za trdno socialno podporno okolje, kjer bodo ljudje lahko svobodno sprejemali življenjske odločitve (ne zgolj v odvisnosti od svojega premoženja) in kjer bo korupcija nekaj resnično nesprejemljivega.

Generalna skupščina ZN je julija 2011 sprejela resolucijo, s katero je pozvala države članice, naj merijo srečo svojega prebivalstva, to pa naj jim pomaga pri oblikovanju njihovih političnih odločitev. 2. aprila 2012 je sledilo prvo vrhunsko srečanje ZN z naslovom "Sreča in blagostanje: opredelitev nove ekonomske paradigme", ki ga je vodil Jigme Thinley, premier kraljevine Butan, ki je kot prva in doslej edina država uradno sprejela merjenje bruto družbene sreče namesto BDP kot glavnega kazalnika razvoja. (World Happiness Report)

Koncept "bruto družbene sreče" je leta 1972 oblikoval četrti butanski kralj, čeprav je bil ta koncept v kraljevini Butan že dolgo prisoten. Zakonik iz leta 1729, iz časa združitve Butana, je vseboval določilo, da “če vlada ne more ustvariti sreče (dekid) za svoje ljudi, potem je njen obstanek nesmiselen.” Leta 1972 je butanski kralj razglasil, da je kazalnik bruto družbene sreče pomembnejši od bruto družbenega proizvoda. Država je odtlej svojo politiko in razvojne načrte orientirala v smeri bruto družbene sreče. V 9. členu butanske ustave je tako zapisano, da “mora država spodbujati tiste pogoje, ki bodo omogočili doseganje bruto družbene sreče.” (A Short Guide to Gross National Happiness Index in Kraljestvo sreče)

Morda pa bi se morali zgledovati po majhni kraljevini Butan. Zdi se, da je slovenski politiki zelo malo mar za srečo svojih ljudi, saj vse bolj krči socialno podporno okolje, namesto tega pa investira v zapiranje meja in represivne organe; o velikodušnosti države ni ne duha ne sluha, korupcija pa je še vedno zelo razbohotena. Morda pa bi se morala vizija slovenske politike 2050 glasiti takole:

Slovenci smo leta 2050 NEsrečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri DNU.

Ponovimo še enkrat, kar so v Butanu že davno tega vedeli: “Če vlada ne more ustvariti sreče za svoje ljudi, potem je njen obstanek nesmiselen.”


Slika: Leonid Baranov: Sreča