ponedeljek, 02. julij 2018

Zatišje pred (globalnim finančnim) viharjem


Pozornost javnosti, ki jo pomembno oblikujejo številni mediji (TV, časopisi, svetovni splet in še posebej družbena omrežja), je v zadnjih mesecih osredotočena predvsem na tako imenovano migrantsko krizo. Čeprav ne gre za nepomembno krizo, pa jo mediji tako zelo napihujejo, da se zdi, kot da ni drugih pomembnih vsebin oziroma problemov, s katerimi bi se morali ukvarjati tako na ravni držav kot na globalni ravni. Tako je danes v »drugem planu« okoljska kriza, v »tretjem planu« vse večja globalna neenakost in še kaj. Popolnoma v ozadju pozornosti javnosti pa je grozeča finančna kriza, proti kateri je migrantska kriza le »šibek piš vetra«.

Nad globalnimi finančnimi trgi se znova zbirajo črni oblaki, ki svet lahko pahnejo v novo krizo velikih razsežnosti. Kako prepoznati te grozeče oblake?

Več razvijajočih ekonomij se je v zadnjem času znašlo v velikih težavah. V prvi polovici letošnjega leta so se tečaji na turških borzah znižali kar za 28 odstotkov, v Braziliji za 17, na Kitajskem pa za 13 (Dnevnik). V precejšnih finančnih težavah sta tudi Argentina in Južna Afrika (Moneyweb) ter številne druge države, med njimi še zlasti Venezuela (UN Dispatch).

Zaradi vnovične rasti obrestnih mer v ZDA, se dviguje vrednost dolarja, to pa povzroča umik kapitala iz manj razvitih trgov, pravi eden najbolj znanih svetovnih finančnikov George Soros in svari, da se morda bližamo še eni veliki finančni krizi (Money). Tudi ustanovitelj Microsofta in dolgo časa najbogatejši Zemljan Bill Gates je ne tako dolgo nazaj, aprila 2018, napovedal, da obstaja velika verjetnost za novo veliko finančno krizo (news.com.au).

Velike padce so v letošnjem letu zabeležile tudi kriptovalute, ki so v pol leta izgubile kar dve tretjini celotne skupne vrednosti (7. januarja 2018 je vrednost vseh kriptovalut dosegla rekordnih 831 milijard dolarjev; 2. junija 2018 pa so vredne le še 256 milijard dolarjev – CoinMarketCap). Torej lahko že kar nekaj časa govorimo o zlomu trga kriptovalut, kajti doslej je iz njega izpuhtelo kar za 575 milijard dolarjev vrednosti.

Naslednji velik problem globalne ekonomije je rekordna zadolženost, ki presega tisto izpred finančne krize 2008. Skupni dolgovi znašajo kar 225 % globalnega bruto družbenega proizvoda, opozarjajo v Mednarodnem denarnem skladu (The Guardian). S tem pa so številne države finančno oslabljene in imajo v primeru zaostrovanja finančnih razmer veliko bolj »zvezane roke« kot pri prejšnji krizi.

K tem težavam pa lahko prištejemo še začetek trgovinske vojne, ki jo je sprožil ameriški predsednik Trump. Predsednik Trump je pravzaprav »potegnil zavoro« za globalizacijo »v imenu« kapitala. Tisto, za kar so si v začetku tisočletja in tudi kasneje prizadevala tako imenovana protiglobalistična gibanja, zdaj izvaja kar sam ameriški predsednik. Le cilji so drugačni: Trump to počne v imenu ameriškega nacionalnega interesa, medtem ko so protiglobalistična gibanja želela pravičnejšo globalno ekonomijo.

A učinek Trumpove politike verjetno pomeni zlom današnje globalne ekonomije, ki temelji na »svobodi« (liberalizaciji oziroma neoliberalizaciji) kapitala. Kapital (konkretno pa velike korporacije in finančne ustanove) se je »osvobodil« regulacij države in skorajda brez omejitev »išče tržne priložnosti« po celotnem planetu ter ne upošteva ne okoljskih, ne delovnih in ne družbenih standardov. Trump spodjeda same temelje takšne ekonomije: izstopa iz prostotrgovinskih sporazumov, grozi z izstopom iz Svetovne trgovinske organizacije, uvaja carine, grozi z izstopom iz NATA (»oboroženega krila zahodne neoliberalne ekonomske ureditve«) itd. Torej je Trump nekakšen »grobar« te ekonomije sebičnosti, pohlepa in destrukcije.

Še en velik »črni oblak« predstavlja poglabljajoča kriza Evropske unije, ki jo »trese« migrantska kriza, čeprav je to le zunanji vidik vse večjih notranjih nesoglasij, ki jih je sprožila kriza 2008 in vse večje ekonomske težave v številnih Evropskih državah, ki so predvsem posledica drastičnega pokriznega »zategovanja pasu«.

Vsa ta »eksplozivna mešanica« se bo skorajda zagotovo izrazila v obliki nove finančne in ekonomske krize, ki bo do temeljev zatresla sodobno globalno družbo. To pa morda le ni slaba novica. Nova globalna finančna kriza bo udarila predvsem po sebičnih in pohlepnih razvitih državah (revne države so že tako in tako ves čas v krizi), ki svojih dejanj ne vidijo kot vzrokov za ključne globalne probleme. Streznitev v obliki krize bo morda le »odprla srca« razvitih držav in njihovih državljanov, da končno začnejo sodelovati v okviru »družine narodov« in začnejo s procesom globalne delitve dobrin za dobro vseh držav in za dobro vseh Zemljanov.

Občutite nekakšno zatišje? Morda gre le za zatišje pred (globalnim finančnim) viharjem.

petek, 29. junij 2018

Globalna neenakost, “mati vseh kriz”


Če resnično želimo poznati svet v katerem živimo; svet, ki ga “obvladujejo” ekonomska, družbena, okoljska, migrantska in še kakšna kriza, moramo poznati vsaj nekaj številk. Številke so resda suhoparne in zagotovo ne tako dramatične kot medijsko napihovanje migrantske in teroristične nevarnosti, nam pa lahko precej natančno pokažejo “sliko” pravih vzrokov za vse prej naštete krize. Poglejmo si te številke.

V tako imenovanih davčnih oazah je skritega približno 10 % svetovnega bruto domačega proizvoda, kar pomeni skoraj 8.000 milijard dolarjev. Ta denar ni obdavčen, kar pomeni nižje prihodke za države.

Najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva (približno 3,6 milijarde ljudi) ima v lasti toliko premoženja, kot najbogatejših 8 Zemljanov.

V letu 2017 so skupni svetovni vojaški izdatki znašali 1.739 milijard dolarjev, medtem ko je v istem letu uradna tuja pomoč revnim državam znašala 146,6 milijarde dolarjev.

815 milijonov ljudi je lačnih, od tega jih je 124 je milijonov kronično lačnih; 489 milijonov ljudi je lačnih v državah, ki so v vojni.

Z zdajšnjo količino pridelane hrane bi lahko nahranili 10 milijard ljudi, na Zemlji pa nas danes (2018) živi približno 7,6 milijarde. Vsako leto izgubimo ali zavržemo 1,3 milijarde ton hrane, ki je namenjena za prehrano ljudi.

V svetu je 68,5 milijona beguncev.

Kaj nam torej sporočajo te številke:

- da je na Zemlji dovolj finančnih in materialnih virov (hrane, vode in drugih ključnih virov) za zadovoljevanje osnovnih potreb prav vseh ljudi;

- da je globalno bogastvo izjemno nepravično porazdeljeno; na eni strani so majhne elite z velikanskim bogastvom, na drugi strani je večina Zemljanov revnih ali skrajno revnih;

- da se namesto za osnovne potrebe ljudi, finančna sredstva porabljajo za vojne in represijo;

- da ljudje trpijo, umirajo ali bežijo z domov, ker jim primanjkuje najosnovnejši dobrin oziroma zaradi hude globalne neenakosti.

Velikanska ekonomska neenakost med prebivalci Zemlje, ki se izraža na različne načine (kot revščina in lakota; v obliki družbenih in vojaških konfliktov, terorizma, obsežnih migracij; v obliki okoljskih problemov itd.), ni posledica pomanjkanja dobrin ali finančnih sredstev, temveč je posledica skrajno nepravičnega globalnega ekonomskega sistema, ki temelji na brutalni tekmi za svetovne dobrine, ki se kopičijo v bogatih državah in v rokah bogatih Zemljanov. Namesto, da bi se osredotočali na odpravo ključnega vzroka za najhujše globalne probleme, tj. izjemne neenakosti med posamezniki in državami, rajši ogromna sredstva vlagamo v orožja, vojne in ograje. Tako ne odpravljamo vzrokov za kompleksno krizo človeštva, temveč “požar gasimo z bencinom”.

Dejansko pa bi morali spremeniti ekonomski sistem tako, da bi deloval na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Današnji ekonomski sistem je učinkovit, saj proizvede dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov, prav tako imamo na voljo učinkovite transportne in informacijske tehnologije, da dobrine hitro prenesemo v kateri koli kotiček sveta. Spremeniti pa moramo same temelje ekonomskega sistema in vzpostaviti družbeno-ekonomsko okolje, kjer bo ključni namen ekonomije blaginja vseh Zemljanov in ohranitev globalnega okolja, namesto današnjega kopičenja bogastva v rokah manjšine, na račun svetovne večine.

Ne pozabite, begunci niso na naših mejah, ker bi radi živeli v naših državah, temveč ker jim z našo zunanjo, ekonomsko vojaško politiko uničujemo njihova domovanja, njihove službe in njihove pridelke. Ko bo naša in globalna politika temeljila na sodelovanju, ekonomija pa na pravični delitvi dobrin, bodo na naših mejah samo še turisti, poslovneži, študentje in delavci, ki jih potrebujemo. Ti so zaželeni, mar ne.


torek, 26. junij 2018

Česa nas lahko naučijo drevesa


Sprehod po gozdu nas običajno napolni z energijo in mirom; nadihamo se svežega zraka in naužijemo se svežine, še zlasti poleti. Občudujemo mogočna drevesa, ki se pnejo visoko pod nebo. Vemo, kako pomembni so gozdovi za ljudi in za celotno okoljsko ravnovesje; v resnici pa jih zelo slabo poznamo. Zaznavamo jih kot mnoštvo posamičnih dreves (in drugih rastlin), ki se vsako po svojih močeh bori za življenjske vire – za prostor, sončno svetlobo, vodo in mineralne snovi. Dejansko pa so drevesa tesno povezana med seboj, med njimi poteka živahna komunikacija in izmenjava življenjsko pomembnih snovi.

Da bi razumeli bogato življenje gozda moramo najprej razumeti mikorizo. Mikoriza pomeni sožitje med glivami in višjimi rastlinami; beseda je sestavljanka iz grških besed mikos – gliva in riza – korenina. Glive so posebna in izredno raznolika vrsta organizmov, ki niso ne živali in ne rastline, zato jih uvrščamo v posebno kraljestvo živih bitij, imenovano Fungi (Wikipedija: Glive).

Skupino gliv, ki tvorijo mikorizo, v običajnem jeziku imenujemo gobe. Vendar so gobe samo nadzemni del gliv, ki je namenjen razmnoževanju, “pod zemljo, pod listjem v podrasti, v trohnečem lesu, v različnih razkrajajočih se organskih snoveh ali v skorji dreves pa je nevidni in glavni del organizma, sestavljen iz drobnih razvejanih nitk, imenovanih hife in ta del imenujemo podgobje ali micelij.” (Osnove o glivah)

Hife se v procesu mikorize povežejo z drevesnimi koreninami in drevesom dovajajo različne mineralne snovi (fosfor, dušik) in tudi vodo, od njih pa črpajo predvsem ogljikove hidrate (sladkorje, proizvedene s pomočjo fotosinteze v listih, ki jo glive ne morejo izvajati). Vendar to ni edina prednost mikorize. Ker imajo glive izjemno razvejane hife, omogočajo drevesom, da preko tega omrežja komunicirajo med seboj in si izmenjujejo različne snovi. Gre za tako razvejano omrežje, da danes govorimo kar o gozdnem spletu (Wood Wide Web) oziroma gozdnem internetu.

Na tem področju je ključne raziskave opravila kanadska znanstvenica dr. Suzanne Simard (TED predavanje), ki je s pomočjo radioaktivnega plina odkrila podzemno komunikacijsko in “transportno” omrežje, ki drevesom in tudi drugim višjim rastlinam omogoča medsebojno izmenjavo življenjsko pomembnih snovi in celo opozarjanje na nevarnosti (na primer pred napadom škodljivih žuželk). Še posebej pomembna so tako imenovana materinska drevesa (mother trees), gre za še posebej velika drevesa, ki predstavljajo nekakšna vozlišča gozdnega spleta. Materinska drevesa dobesedno skrbijo za "svoje otroke", mala drevesa, ki rastejo v njihovi senci in bi brez pomoči težko preživela.

Drevesa in druge višje rastline preko mikoriznih mrež, ki jih vzpostavljajo glive, torej lahko tvorijo obsežna omrežja. Med seboj pa ne sodelujejo samo drevesa iste vrste; dr. Suzanne Simard je na primer že zelo kmalu odkrila tesno sodelovanje jelke in breze, ki si v različnih letnih časih izmenjujeta različne snovi, glede na rastno obdobje (brezi na primer prej odpadejo listi, zato ji jelka takrat pošilja hranilne snovi). Mikorizne mreže oziroma gozdni splet bistveno pripomore k večji odpornosti gozdov in k njegovi hitrejši obnovi po poškodbah.

Odkritja dr. Simardove in tudi drugih znanstvenikov, ki delajo na tem področju, lahko pomembno prispevajo k trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi (na primer z ohranitvijo materinskih dreves), k učinkovitejšem boju proti podnebnim spremembam in tudi k bolj ekološko sprejemljivemu kmetijstvu (odkrili so tudi mikorizne mreže med paradižniki in številnimi drugimi rastlinami, ki rastlinam zagotavljajo večjo naravno odpornost in hitrejšo rast).

Ta spoznanja pa lahko prenesemo tudi na človeško družbo. Danes je veliko ljudi, na čelu z ekonomisti, ki so “sveto” prepričani, da je tekmovanje med posamezniki dobro za družbo kot celoto (ne smemo mešati tekmovanja v športu s tekmovanjem v ekonomiji, kjer “poraženci” živijo v hudi revščini ali celo umirajo od lakote). Vsak naj bi kar najbolje poskrbel zase, za svojo družino, morda še za svoje podjetje in svojo državo, medtem ko naj bi tekmovanje (konkurenčnost) z drugimi posamezniki, podjetji in državami koristila razvoju in uspehu vseh.

Vendar tako kot gozd ni samo vsota posameznih dreves in drugih rastlin, ki med seboj tekmujejo za naravne vire, tudi človeška družba ni samo skupek posameznikov, podjetij ali držav, ki se borijo za čim večji delež “svetovne pogače” oziroma naravnih virov. Prav tako tudi ne bi smeli biti obremenjeni z medsebojno različnostjo, kajti ljudje tvorimo “velik človeški gozd”, oziroma eno človeštvo, ne glede na barvo kože, prepričanje ali kakršno koli drugo okoliščino. Če zmorejo sodelovati drevesa različnih vrst...!

Človeška družba je lahko uspešna le, če sodelujemo in si delimo naravne ter družbene vire. Preživetje in uspeh posameznika sta odvisna od preživetja in uspeha celotne skupnosti. Če tekmujemo med seboj in če posamezniki kopičijo bogastvo (vire) na račun drugih, potem tudi človeštvo kot celota počasi hira.

Ko greste v gozd se naužijte svežega zraka in miru ter prisluhnite drevesom, ki pravijo: “Dobro nam gre takrat, ko gre dobro celotnemu gozdu. Zato sodelujemo, si pomagamo in si delimo vire. Uspešnost posameznega drevesa je neločljivo povezana z uspešnostjo celotnega gozda.” Prav tako, kot je blaginja vsakega Zemljana odvisna od blaginje celotnega človeštva.

Drevesa nas lahko marsičesa naučijo!



Več o mikorizi in komunikaciji med rastlinami v članku: Inter-plant communication through mycorrhizal networks mediates complex adaptive behaviour in plant communities

ponedeljek, 18. junij 2018

Človek človeku volk


“V začetku 21. stoletja so takrat najbolj razvite in bogate države (ZDA, EU in še nekatere druge) zaradi svojega neizmernega pohlepa povzročile hudo finančno krizo (leta 2008). Ta kriza je povzročila poslabšanje ekonomske situacije v številnih šibkejših državah, kar je sprožilo državljanske upore (Sirija, Ukrajina, Libija, Tunizija itd.), ki so jih prej omenjene bogate države izkoristile za utrjevanje svoje politične, ekonomske in vojaške moči. Številni vojaški konflikti in zaostrena ekonomska situacija so v beg prisilile milijone ljudi, a bogate države so postavile ograje in zidove ter hkrati sprožile kampanjo sovraštva proti obupanim beguncem. Tisoči so utonili v morjih in rekah ali izginili v gozdovih, tisoče otrok so ločili od staršev, tiste pa, ki jim je uspelo prestopiti zastražene in ograjene meje, je v ‘razvitem’ svetu čakalo vzdušje sovraštva in zavračanja.” (odlomek Mračno 21. stoletje iz Učbenika za zgodovino, iz leta 2118)

Zapis je seveda izmišljen, kajti nihče še ni napisal zgodovinskega učbenika, iz katerega bi se učili učenci v letu 2118. Morda bo Zemlja takrat že uničena ali pa se bomo v močno načetem okolju neusmiljeno spopadali za preostale Zemeljske vire. Morda pa nas bo vendarle srečala pamet in bomo rešili današnjo nevarno situacijo ter stopili na pot blaginje in miru. Potem se bodo naši zanamci ozrli v preteklost in se čudili mračnemu začetku 21. stoletja, kjer je bil “človek človeku volk” in kjer je potekala “vojna vseh proti vsem” (avtor obeh rekov je Thomas Hobbes, Wikipedija).

20. junija je mednarodni dan beguncev (World Refugee Day), ki nas opominja “na moč, pogum in vztrajnost milijonov beguncev”. Na svetu je že 65 milijonov ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Zakaj? Ker jim zunanja, vojaška in ekonomska politika zahodnih držav (in še nekaterih drugih) uničuje domove in okolje, krade naravne vire, preprečuje prodajo njihovih izdelkov, preusmerja njihove davke v davčne oaze itd.

Potem pa taista politika ‘razvitih’ držav begunce, ki so izgubili vse, demonizira in ponižuje, jim postavlja visoke birokratske in vojaške ovire; dopušča, da množično umirajo na njihovih mejah; zavrača ladje pred pristanišči; otroke ločujejo od staršev in jih zapira v posebna taborišča. Nazadnje smo vse to videli v času nacizma in fašizma. O tem beremo v današnjih učbenikih in se čutimo okrutnosti izvajalcev takšne politike in brezbrižnosti večine takratnega prebivalstva. Natanko to bodo o nas brali in se učili naši zanamci.

V resnici imamo bogate zahodne in še nekatere druge države na voljo dovolj sredstev in virov, da enkrat za vselej rešimo problematiko begunstva in revščine. Prenehati moramo z izkoriščanjem revnih držav, prenehati moramo z vojaškimi posegi in okrutno politiko do beguncev.

65 milijonov beguncev je samo vrh ledene gore, ki je posledica zgrešene politike bogatih držav. Na svetu je trenutno 815 milijonov lačnih ljudi in preko 4 milijarde revežev, ki živijo v slabih in negotovih razmerah, z nezadostnimi osnovnimi dobrinami. Noben zid ne bo zaustavil teh množic. Zaustavi jih lahko samo politika miru in blaginje, katere temelja sta resnično mednarodno sodelovanje in pravična delitev globalnih virov.

Samo tako bo “človek (spet) človeku človek”.

ponedeljek, 11. junij 2018

Preživetje kot dobiček


“Po tem zakonu je gospodarska družba pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost.
Pridobitna dejavnost po tem zakonu je vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička.” (1. in 2. odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah)

Dr. Karolina Babič, predsednica in strokovna sodelavka mariborskega Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) nas opozarja, da “zakonska opredelitev gospodarskih družb kot organizacij, ustanovljenih z namenom ustvarjanja dobička, pove veliko o tem, v kakšni družbi živimo. Podjetij ne ustanavljamo zato, da bi proizvedli kakovostno hrano, gradili varna stanovanja ali zagotavljali ljudem varen prevoz, temveč za ustvarjanje dobička. Definicija gospodarske družbe, pravzaprav strašljiva, povzema naravo našega sistema.” (Mladina, 1. 6. 2018)

Gospodarske družbe oziroma podjetja so ključni nosilci ekonomskega življenja družbe. Pridobivajo in predelujejo surovine; pridelujejo in predelujejo hrano; gradijo stanovanja, ceste in drugo infrastrukturo; proizvajajo izdelke, jih prevažajo ter prodajajo in opravljajo tisoče drugih dejavnosti, ki celotni družbi omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter nasploh skrbijo za materialni vidik bivanja. Podjetja so zelo pomembni del celotne družbene skupnosti, bodisi na lokalni in državni bodisi na globalni ravni.

Vendar moramo danes njihovo vlogo re-definirati oziroma ponovno opredeliti. Kaj pomeni, da podjetje “opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost”? Pomeni, da je edini namen njihovega obstoja “pridobivanje dobička”. Pridelava hrane, izdelava zdravil, gradnja stanovanj, transport in tisoče drugih gospodarskih dejavnosti so zgolj postranski rezultat pridobivanja dobička. Izjeme so edino socialna podjetja, zadruge in še nekatera podjetja, ki jih ustanavlja predvsem država z namenom opravljanja skupnih družbenih nalog (pa še ti gospodarski akterji so precej vezani na trge in ustvarjanje vsaj minimalnih dobičkov).

Pridobivanje dobička je neizbežno povezano z gospodarsko rastjo, neusmiljeno tržno tekmo in poglabljanjem družbene neenakosti. To pa ima ima bistven vpliv na okolje (globalno segrevanje podnebja, kupi plastike in drugih odpadkov), na družbene skupnosti (širjenje revščine, ekonomske migracije, družbeni konflikti), na kakovost izdelkov in storitev (vse slabša kvaliteta, ki je posledica želje po čim višjih dobičkih; ogromno povsem nepotrebnih izdelkov in storitev) in na politično nestabilnost (vojaški konflikti pogosto izvirajo iz ekonomskih konfliktov).

Podjetja so del širšega ekonomskega področja, kamor poleg njih uvrščamo še finančni sistem, oblikovalce in izvajalce ekonomske politike (ministrstva za gospodarstvo in mednarodne ekonomske institucije) in nasploh vse posameznike, skupine in organizacije, ki skrbijo za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za blaginjo celotne družbe (sem torej lahko uvrščamo tudi vsa gospodinjska dela, prostovoljno delo, delo nevladnega sektorja itd.).

Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (potrebe po hrani, neoporečni vodi, oblačilih, primernem bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju) in blaginja družbe (poleg zadovoljevanja osnovnih potreb vseh pripadnikov družbene skupnosti, še zadovoljevanje skupnih družbenih potreb ter zagotavljanje zdravega okolja in miru) sta ključni nalogi in cilja ekonomskega področja družbe in v tej smeri bi morali delovati tudi ključni ekonomski akterji – gospodarske družbe oziroma podjetja.

Torej ponovno zapišimo prvi in drugi odstavek zakona o gospodarskih družbah:

Po tem zakonu je gospodarska družba pravna oseba, ki v družbeni skupnosti samostojno opravlja ekonomsko dejavnost kot svojo izključno dejavnost.
Ekonomska dejavnost po tem zakonu je vsaka dejavnost, ki se opravlja za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za blaginjo celotne skupnosti.


Saj podjetniki še vedno lahko ustvarjajo dobiček, vendar šele, ko izpolnijo svojo prvo in najpomembnejšo družbeno-ekonomsko vlogo, to pa je zadovoljitev osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo celotne skupnosti (lokalne, državne in globalne). Podjetniki ne živijo v vakumu, temveč so del družbene skupnosti, ki jim zagotavlja izobraženo delovno silo, varnost, kolikor toliko urejeno poslovno okolje, infrastrukturo itd.

Ekonomska paradigma oziroma vzorec delovanja ekonomskega področja zato v prihodnosti ne bo več ekonomija dobička, temveč ekonomija delitve, kajti danes ne potrebujemo še več dobrin (kar je posledica želje po dobičkih in politike neprestane gospodarske rasti), temveč njihovo pravičnejšo delitev. Le tako lahko hkrati rešimo problematiko okolja, družbene neenakosti, vojaških in terorističnih konfliktov ter obsežnih migracij.

Morda zapisano zveni naivno in utopično, a če ne naredimo resnih sprememb na ekonomskem področju, potem bomo v prihodnosti prav vsi na izgubi – v popolnoma propadlem okolju, kjer bo edini dobiček preživetje (če bo sploh še mogoče).


sobota, 09. junij 2018

Chopin, Einstein, Jobs, Kunis, Iman, Dalaj Lama & co.


Kaj imajo skupnega fizik in nobelovec Albert Einstein, skladatelj Frederic Chopin, filozofinja Hannah Arendt, igralki Marlene Dietrich in Mila Kunis, psihoanalitik Sigmund Freud, pevke Gloria Estefan, Rita Ora in Dua Lipa, pevec Freddie Mercury, supermanekenka Iman, soustanovitelj Googla Sergey Brin in soustanovitelj Appla Steve Jobs, v taborišču umrla pisateljica Ana Frank, bivša ameriška državna sekretarka Madeleine Albright, tibetanski duhovni voditelj in nobelovec Dalaj Lama? Vsi so ali so bili izjemno uspešni na svojem področju. Njihova dela so pomembno prispevala k razvoju človeštva. Druži pa jih še nekaj: vsi so bili bodisi begunci bodisi otroci beguncev.

Poraja se nam torej vprašanje: kdo so begunci? So to res nevarni ljudje, ki želijo uničiti našo civilizacijo in kulturo? Ali pa so to morda običajni ljudje, ki bežijo pred vojno, skrajno revščino, nasiljem, preganjanjem itd.? In med vsemi temi običajnimi ljudmi je očitno tudi mnogo izjemnih ljudi, ki niso samo obogatili gospodarstva, kulture, umetnosti in politike držav, ki so jih sprejele, temveč so veliko prispevali k razvoju celotnega človeštva.

Morda bi se nestrpneži, ki vidijo v begunci vse najslabše, vsaj malo zamislili, ko bruhajo sovraštvo v spletnem brskalniku Google ali na najnovejšem iPhonu, če bi vedeli, da sta ti dve “čudi” sodobne tehnologije pomagala ustvariti ruski begunec Sergey Brin in sin sirskega begunca Steve Jobs. Morda bi jih moralo biti vsaj malo sram, ko poslušajo klasičnega Chopina ali novo zvezdnico Duo Lipo, ko gledajo filme z Milo Kunis ali z Marlene Dietrich ali ko prepevajo We Are The Champions s Freddiem Mercuryem. Kajti vsi omenjeni so oziroma so bili begunci. Begunci lahko veliko dajo skupnosti, ki jih sprejme.

Stoletja so ljudje bežali zaradi različnih vzrokov. Veličina skupnosti, naroda ali države se je odražala v zmožnosti gostoljubja za preganjane in obubožane begunce. Ali obratno; majhnost in sebičnost skupnosti, naroda ali države se kaže z izrazi negostoljubja in sovražnosti do beguncev.

Ne pozabimo, da je bil tudi Jezus begunski otrok. Je torej krščansko zavračati begunce ali sprožati nanje salve sovražnega govora? Mar ni ravno protibegunska politika tista, ki ruši same temelje evropske krščanske tradicije in civilizacije.

Viri:

Refugees who changed the world

Refugee Week

UNHCR Central Europe

Slike:

17 Famous People You Probably Didn’t Realize Were Refugees

petek, 01. junij 2018

V začetku je bila Beseda…


"V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela." (Jn 1,1-5)

Kakršno koli je že naše prepričanje, moramo priznati, da imajo besede veliko moč. Že izkušnje nam govorijo, da imajo velikanski vpliv na naše življenje. Nekdo nas že z besedo ali z nekaj besedami lahko popolnoma "sesuje" ali pa nas nasprotno zelo "povzdigne". Samo nekaj besed lahko spremeni naše življenje ali življenja mnogih ljudi.

Besede, izgovorjene ali zapisane, so sprožile brezštevilne spremembe – dobre in slabe, tudi revolucije in vojne. Besede mnogih izjemnih ljudi že desetletja, stoletja ali tisočletja odzvanjajo v človeških umih: Bude, Jezusa; Aristotla, Platona; Martina Lutra; Kanta, Hegla; Gandija, Martina Luthra Kinga; navdihujejo nas besede brezštevilnih pisateljev in pesnikov, …).

Zato lahko sprejmemo staro modrost, da je v začetku vsega beseda. Številna verstva in ezoterični nauki pa besede oziroma besedo postavljajo v sam začetek kreacije stvarstva. A ne glede na to, kaj si mislimo o teh starodavnih naukih, je v začetku sleherne naše aktivnosti beseda kot "materialni" izraz naših misli. In če sprejmemo še eno starodavno modrost, da "energija sledi misli", potem nam je lahko jasno, zakaj je tako pomembno kaj izrečemo, zapišemo oziroma še bolj natančno: kaj mislimo. Besede so torej izraz (izrek, zapis oziroma manifestacija) naših misli, ki jih običajno "obarvajo" še čustva, kar jim daje še dodatno moč.

Seveda pa je še posebej pomembno, kaj govorijo in pišejo ljudje, ki zasedajo odgovorne družbene položaje oziroma tisti, ki jim podelimo status avtoritete: politiki, ekonomisti, verski voditelji, profesorji, učitelji, vzgojitelji, umetniki, direktorji in tudi ljudje na nižjih, a še vedno odgovornih položajih. A tudi povsem običajni ljudje lahko z besedami naredimo veliko škode ali koristi.

Besede so pravzaprav temeljno orodje ljudi – razumskih bitij, ki omogočajo medsebojno komuniciranje, kar je temelj naših odnosov in razmerij v družinah, lokalnih skupnostih in drugih kompleksnih družbenih skupnostih vse do globalne.

Tako kot besede lahko kreirajo dobro (ljubezen, prijateljstvo, pomoč, solidarnost, blaginjo), lahko ustvarjajo tudi slabo (destrukcijo, sovraštvo, vojne). Poglejmo samo primer holokavsta, najhujšega zločina, ki ga je človek kdaj koli sprožil proti drugemu človeku. V samem začetku so bile "zgolj" besede nekaj posameznikov oziroma sovražni govor, kakor bi rekli danes.

Zato je prav, da ne pristanemo na govor takšne vrste - izgovorjen ali zapisan. Zato je prav, da ga ves čas razkrinkavamo in obsojamo ter po pravni poti tudi kaznujemo. Vsekakor pa ne podeljujmo (z volitvami ali imenovanji) politične in druge moči tistim, ki širijo sovražni govor!

Besede moramo uporabljati odgovorno in modro, kot "luč, ki sveti v temi". Za dobro ljudi. Temu naj sledijo tudi takšna dejanja. In tako bomo ustvarili svet blaginje in miru.


Slika: Jan Brueghel the Younger (1601–1678) God creating the Sun, the Moon and the Stars

torek, 22. maj 2018

Meghan in Harry ter moč ljubezni


Kraljevske poroke so predvsem spektakel in zadnja med njimi, poroka med princem Harryem in Američanko Meghan Markle, ni bila nikakršna izjema. A vendarle je šlo tudi za dogodek poln simbolike in pozitivnih sporočil. Ko govorimo o simboliki, je na prvem mestu seveda sama nevesta Meghan, ki je po očetu angleško-irsko-nizozemskega porekla, po mami pa Afroameričanka. To je vsekakor nekaj novega za ‘čistokrvne’ plemiške elite, prav tako pa tudi velik izziv za številne nacionalistične nestrpneže iz vseh koncev sveta (tudi iz naših krajev), ki še vedno sanjajo o ‘čistem narodu, ki ga ogroža nečista kri’, pa naj gre za migrante, Rome, ‘napačno’ spolno usmerjene itd.

Vsekakor pa bi lahko nestrpneži vseh vrst, politiki in ekonomisti, direktorji in drugi pozorno prisluhnili izjemni poročni pridigi ameriškega škofa Michaela Curryja z naslovom Moč ljubezni (The Power of Love). Tem besedam je prisluhnilo milijone ljudi in le upamo lahko, da so se vsaj malo ‘prijele’ tudi tistih, ki imajo ‘v rokah škarje in platno’, da v ekonomskem in političnem smislu spremenijo svet, in pa tisti, ki s sovraštvom do drugih zastrupljajo svet. Njih sovraštvo je najhujši ‘kemični’ strup, ki razdvaja in uničuje človeštvo.

Škof Michaela Curry je dejal: “V ljubezni je moč. Ne podcenjujte je. Nikoli nanjo ne glejte preveč sentimentalno. Moč obstaja. Moč obstaja v ljubezni. Če mi ne verjamete, se spomnite časa, ko ste se prvič zaljubili. Zdelo se vam je, da se ves svet vrti okrog vas in vašega ljubljenega. Torej, tam je moč, moč v ljubezni, ne samo v njenih romantičnih oblikah, ampak v kakršni koli obliki, kakršni koli obliki ljubezni.”

To je zelo pomembno. Ljubezen ni samo sentimentalno čustvo zaljubljencev, temveč vsebuje izjemno moč. Moč, ki lahko spremeni svet, ali kot je dejal škof Curry:

“Ljubezen lahko spremeni svet. Samo predstavljajte si svet, ki bi ga usmerjala ljubezen. Predstavljajte si domove in družine, soseske in skupnosti, vlade in narode, posle in trgovino, ki bi jih usmerjala ljubezen. Predstavljajte si ta stari utrujeni svet, ki bi ga usmerjala ljubezen, nesebična, požrtvovalna in odrešilna.”

Seveda bodo številni nergači takoj zamahnili z roko in rekli, da gre le za ‘lepe želje in misli’. Morda pa se raje vprašajmo takole: kaj danes usmerja svet? Mar niso to pohlep, tekmovalnost in sebičnost? Seveda jim ne rečemo tako. Govorimo o gospodarski rasti, ki v sebi skriva neizmeren pohlep po ekscesno visokih dobičkih; govorimo o konkurenčnosti, dejansko pa gre za brezobzirno tekmovanje za globalne vire, ki stotine milijonov ljudi prikrajša za najosnovnejše dobrine ter uničuje naše skupno okolje; govorimo o varovanju nacionalnega interesa, v resnici pa smo samo skrajno sebični in destruktivni do drugih.

Razmislimo še, kako bi bilo, če bi svet zares usmerjala ljubezen; če bi ljubezen usmerjala ‘domove in družine, soseske in skupnosti, vlade in narode, posle in trgovino’, kot pravi škof Curry? 

Zagotovo ne bi najrevnejšim ljudem kradli naravnih in družbenih virov; zagotovo ne bi dopustili, da več kot 800 milijonov Zemljanov strada; zagotovo ne bi brezobzirno uničevali narave; zagotovo ne bi na mejah postavljali zidov ali rezilnih ograj ter ‘zganjali’ brezsramno protibegunsko histerijo.

Zagotovo pa bi vzpostavili globalni mehanizem delitve dobrin, ki bi vsakemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; zagotovo bi države začele sodelovati (brez ‘fige v žepu’) pri vzpostavitvi globalnega miru in pri zaščiti okolja; zagotovo bi pomagali beguncem, jih sprejeli in jim omogočili čimprejšnjo vrnitev v domača okolja, kjer bi jim zagotovili življenje v miru in blaginji itd.

Tako bi ravnali – kot posamezniki, organizacije ali skupnosti – če bi naša dejanja usmerjala veličastna ‘moč ljubezni’. Kajti, kot je nadalje poudaril škof Curry:

“Ko je ljubezen pot, nesebična, požrtvovalna, odrešujoča, ko je ljubezen pot, noben otrok na tem svetu nikoli več ne bo šel lačen v posteljo. Ko je ljubezen pot, bomo pravici dopustili, da pridere kot mogočen rečni tok in pravičnost nikoli več ne bo presahnila. Ko je ljubezen pot, bo revščina postala zgodovina. Ko je ljubezen pot, bo Zemlja posvečen prostor. Ko je ljubezen pot, bomo ob rečni strugi odvrgli svoje meče in ščite, in nikoli več prakticirali vojne. Ko je ljubezen pot, bo na voljo veliko dobrih bivališč, veliko dobrega prostora za vse božje otroke; kajti ko je ljubezen pot, drug z drugim ravnamo dobro, kot da smo resnično ena družina.”

Ljubezen je združevalna moč, ki nas vodi k prepoznavanju enosti človeštva. Enost človeštva pa lahko izrazimo z resničnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin.

Harryu in Meghan pa zaželimo veliko medsebojne ljubezni, kajti ljubezen svojo moč izraža ‘v kakršni koli obliki’. Naj se izraža tudi v naših odnosih z drugimi in v naših dejanjih, ki spreminjajo svet.


You Tube: pridiga škofa Michaela Currya

Besedilo pridige Moč ljubezni

Slika: Times Now

petek, 18. maj 2018

Vsi begunci


Begunec je slehernik, kakor ti in jaz,
učitelj, pek, uradnik, kmet, urar, študent, dijak, …
otrok, brat, sestra, mati, oče, stric, dedek, …
morda v svojem okolju spoštovan,
ugleden, priljubljen, dobrodelen,
pregnan s praga svoje domačije

zrušene v besnečem ognju vojne vihre
ali zaplenjene zaradi oderuških posojil
ali prenizkih ‘tržnih’ cen že tako ubornih pridelkov
ali drugih ekonomskih ‘orožij za množično uničevanje’,
s katerimi upravljajo ‘ugledne’ in ‘demokratične’
svetovne države in globalne korporacije.

65 milijonov* slehernikov,
ki blodijo v mejah svojih držav
ali krvavijo na nevarnih poteh daleč od svojih domov,
kamor nikdar, niti v najbolj morastih sanjah,
niso želeli stopiti,

kjer jih pričakajo brezštevilni nestrpneži,
ki ne vidijo vzrokov in posledic,
ki ne vidijo ljudi, kakor so oni sami,
temveč le ‘nevarne migrante’,
ki ogrožajo njihov način življenja,
ki ga uravnavajo in ‘zapolnjujejo’
preračunljivi in ambiciozni politiki ter
pohlepne globalne potrošniško-zabavljaške korporacije

in namesto, da bi si skupaj prizadevali za
bolj pravičen politično-ekonomski sistem,
ki tudi njim samim povzroča
vse več skrbi in frustracij,
te skrbi in frustracije raje preusmerjajo
na reveže in begunce, ki so že izgubili vse,

begunci zagotovo niso prišli zato,
ker bi jih kdo poslal ali ker bi si to želeli,
temveč zaradi posledic odločitev naših
ekonomistov, direktorjev in še zlasti politikov,
ki jih izvolimo, potem pa štiri leta gledamo stran,
ko počnejo svoje ‘umazane rabote’,

zato smo na dolgi rok
begunci vsi, Sleherniki,
samo,
da mi tega še ne vemo!



* Po podatkih Agencije ZN za begunce (UNHCR) je danes v svetu 65,6 milijona ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. V svetu mora vsako minuto dom pod prisilo zapustiti 20 ljudi.

Slika:
Crowdfunder, Pinterest: Wilfranck
"No one puts their children in a boat unless the water is safer than the land"

torek, 15. maj 2018

Uresničitev 25. člena v 21. stoletju


"Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Danes, ko smo že krepko zakorakali v 21. stoletje in natanko sedemdeset let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, je napočil čas, da končno uresničimo tisto, k čimer smo se kot globalna skupnost, že dolgo tega zavezali. Še zlasti si prizadevajmo za uresničitev 25. člena, ki vsakomur na tem planetu zagotavlja dobrine za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, “vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.”

V času vrhunskih tehnologij – računalnikov, interneta, mobilnih tehnologij, robotov; izjemnih zmogljivosti za pridelavo hrane in drugih življenjsko pomembnih dobrin, modernih in poceni transportnih sredstev ter še tisočih in tisočih ‘čudes’ sodobnega sveta – preprosto ne moremo in ne smemo dopustiti, da poleg nas živijo ljudje, ki so dobesedno brez vsega.

Danes se ne moremo več izgovarjati na pomanjkanje dobrin in tehnologij, na pomanjkanje znanja in ustreznih informacij. Edina ‘ovira’ za uresničitev pravic iz 25. člena je zato naša kolektivna brezbrižnost in ignoranca, ki ji sledi politična ‘tišina’ in nedejavnost. Ne moremo vsega bremena prepustiti pogosto nečloveškim naporom številnih dobrodelnih organizacij, ki kljub svojemu obsegu, le s ‘kapljami zalivajo izsušena tla’ skrajne revščine in človeškega trpljenja.

Četudi se skrivamo za še tako visokimi zidovi in za še tako birokratskimi ‘zaščitnimi ukrepi’, nam revščina drugih ves čas ‘krade spanec’ in ogroža naš (potrošniško sprevrženi) način življenja. Begunci, terorizem, vojaški konflikti, globalno segrevanje podnebja in onesnaženje okolja v veliki meri izvirajo iz skrajne revščine. Jezimo se na posledice, o vzrokih pa nočemo vedeti ničesar.

Kdo krade naravne vire revnim državam in temu reče ekonomska politika? Kdo ruši države in cele regije in to poimenuje varnostna politika? Naši politiki, ki jih izvolimo, potem pa jim štiri leta pustimo in gledamo stran, ko izvajajo politiko izkoriščanja, napadanja, poniževanja – šibkejši držav in tudi svojih šibkejših državljanov.

Samo s skupnimi napori sodelujočih držav sveta lahko odpravimo največji madež na ‘duši’ človeštva – skrajno revščino in lakoto, ki uničuje stotine milijonov Zemljanov. Saj že imamo napisan politični in ekonomski program, to je 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (in še 26. člen, ki pravi, da ima “vsakdo ima pravico do izobraževanja”).

Uresničimo ga. Kako? S sodelovanjem in pravičnejšo delitvijo dobrin. S tem bomo tudi na praktični ravni izrazili enost človeštva oziroma razumevanje, da smo ena človeška družina, ki si deli skupni dom – planet Zemljo. Ko bo sleherni Zemljan imel dostop do vsaj osnovnih dobrin, bomo lahko govorili o pravilnih človeških odnosih, ki so prvi korak k manifestaciji resnične ljubezni in modrosti na planetu Zemlja.

Uresničitev 25. člena je zato ključ do naše skupne prihodnosti, ko bomo drug poleg drugega zaživeli v miru in blaginji. Kako pa naj sploh drugače živimo s svojimi brati in sestrami, na kar nas opozarja 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Ponovimo ga še enkrat:

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”