sreda, 30. september 2020

Starejši so vredni


1. oktober je mednarodni dan starejših (International Day of Older Persons), trideseti po vrsti. 2020 je za starejše ljudi po vsem svetu težko leto, tudi v Sloveniji seveda. Starejši so ranljivi tako iz zdravstvenega, kot tudi ekonomskega in družbenega vidika; koronavirus je seveda vse to še zaostril in osvetlil številne probleme, s katerimi se soočajo starejši. Moderna družba, ki še vedno slavi ideale mladosti, fizične lepote, moči, zmagovanja, bogastva, je starejše izrinila na sam družbeni rob. Kar je slabo za vse, kajti tako izgubljamo dragocene izkušnje in modrost starejših.

Problematika staranja je še kako povezana s sodobno družbo, kjer je "vrednost" posameznika odvisna od denarja, ki ga ima oziroma, ki ga zasluži, in od njegovega družbenega položaja. Starejši ljudje, ki so gradili sedanjo družbo, so odrinjeni; niso več produktivni, kar v današnjem svetu pomeni, da so nič vredni, za nekatere celo ničvredni. Zato se ne smemo čuditi, kaj se dogaja v domovih za ostarele.

Generalni sekretar OZN António Guterres je ob letošnjem dnevu starejših poudaril: "Pandemija COVID-19 povzroča neizmeren strah in trpljenje med starejšimi po vsem svetu. Poleg neposrednega vpliva na zdravje, pa pandemija starejše ljudi ogroža tudi zaradi revščine, diskriminacije in izolacije. Še posebej uničujoč vpliv ima na starejše v državah v razvoju." 

Ker je letošnje leto razglašeno za leto medicinskih sester in babic (Year of the Nurse and Midwife), se tudi mednarodni dan starejših osredotoča na zdravstveno in negovalno osebje, ki skrbi za zdravje starejših. In na tem področju bi se v Sloveniji lahko naredilo več. Ne samo, ko gre za skrb starejših v domovih za ostarele, temveč tudi skrb za starejše nasploh, kajti mnogi so prepuščeni bodisi sami sebi bodisi svojim najbližjim, ki pogosto nimajo ne virov ne znanja za nego starejših.

Naš odnos do starejših je v teh časih še posebej pomemben. Starejše moramo zaščititi in hkrati ne izključiti iz družbe. Pa je to sploh mogoče? Če je država lahko reševala turizem, bi lahko reševala tudi starejše, med katerimi številni tako in tako ne bodo mogli sami izkoristiti turističnih bonov, kar je diskriminacija sama po sebi. Sredstva torej so, kaj pa (politična) volja?

Pred nami je zahtevno obdobje. Kot posamezniki in kot celotna družba bomo morali bolje poskrbeti za najranljivejše med nami. Ni treba, da postanemo "druga Švica", lahko pa postanemo skrbna in sočutna Slovenija. Še posebej, ko gre za starejše. Vredni so tega.


Slika: Pixabay

torek, 29. september 2020

Hrana je življenje


Danes, 29. septembra 2020, prvič obeležujemo Mednarodni dan ozaveščenosti o izgubah hrane in odpadni hrani (International Day of Awareness of Food Loss and Waste). Hrana je osnovna človekova potreba, kar pomeni, da je od nje odvisno preživetje in zdravje ljudi. Prav tako pa ima hrana izjemen vpliv na naše okolje in podnebne spremembe. Tema letošnjega prvega mednarodnega dneva ozaveščenosti o izgubah hrane in odpadni hrani se glasi: "Prenehajmo ustvarjati prehranske izgube in odpadke. Za ljudi. Za planet." (Stop food loss and waste. For the people. For the planet.)

Eno tretjino hrane vse hrane, ki je bila na svetu pridelana za človeško uporabo, zavržemo, kar pomeni 1,3 milijarde ton letno. Ko gre za sadje in zelenjavo, pa zavržemo kar 45 odstotkov vseh pridelkov. Za pridelavo enega paradižnika potrebujemo 13 litrov vode, za eno pomarančo pa 50 litrov. Potrebujemo še semena, zemljo, delo kmetovalcev in gorivo za transport. Ko zavržemo sadež, smo dejansko zavrgli vse te vložene vire in delo. Prav tako pa porabljeni viri in odpadki na smetiščih še dodatno prispevajo h globalnim podnebnim spremembam.

"V Sloveniji je v 2018 nastalo skoraj 139.900 ton odpadne hrane (ali povprečno 68 kg na prebivalca), od tega polovica v gospodinjstvih. V gospodinjstvih nastala odpadna hrana je bila 11 odstotkov vseh v gospodinjstvih nastalih komunalnih odpadkov." (Statistični urad RS)

Zavržemo torej ogromno hrane, hkrati pa vemo, da je na svetu 690 milijonov ljudi kronično lačnih, še dodatnim 132 milijonom pa grozi lakota zaradi ekonomskih posledic koronavirusa. Dve milijardi Zemljanov nima dostopa do varne, hranljive in zadostne količine hrane. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi se s prehodom na zdravo prehrano zdravstveni stroški zmanjšali za 97 odstotkov, pomembno pa bi se zmanjšali tudi stroški izpustov, ki izvirajo iz transporta hrane, za kar 74 odstotkov. (UN News)

Danes na svetu proizvedemo dovolj hrane za 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2020 nas na planetu živi 7,8 milijarde. In vendar veliko hrane zmečemo stran in hkrati dopuščamo, da velik del človeštva neizmerno trpi zaradi lakote ali neprimerne prehrane.

Problem hrane je torej zelo kompleksen. Ne samo, da se moramo naučiti skrbneje ravnati s hrano, temveč tudi poskrbeti, da hrana pride na krožnike tistih, ki jo življenjsko nujno potrebujejo. Hrana ne more biti samo tržna priložnost za zaslužek, niti stvar prestiža, temveč je v prvi vrsti osnovna dobrina za zadovoljevanje najbolj temeljne človekove potrebe.

Zato verjetno ni odveč ponovno poudariti, da bi morali resno razmisliti o globalnem sistemu pravične delitve hrane in drugih osnovnih dobrin (več v publikaciji Predlog za globalno delitev dobrin).

Nenazadnje, hrana je življenje! 

petek, 25. september 2020

Vsakih šest sekund


"UNICEF opozarja, da je leta 2019 zaradi preprečljivih vzrokov umrlo 5,2 milijona otrok, mlajših od 5 let, in milijon mladostnikov. Vsakih 13 sekund je umrl novorojenček. Vsako uro 33 žensk ni preživelo poroda in 33.000 deklic je bilo vsak dan prisiljenih v poroke, običajno z veliko starejšimi moškimi." (Konflikti, podnebna kriza in COVID-19 močno ogrožajo zdravje žensk in otrok, UNICEF Slovenija)

V najnovejšem poročilu Protect the Progress: Rise, Refocus, Recover, 2020 UNICEF poudarja, "da je bil v preteklem desetletju dosežen izjemen napredek pri izboljšanju zdravja žensk, otrok in mladostnikov po svetu«, vendar pa zdaj »konflikti, podnebna nestabilnost in pandemija COVID-19 resno ogrožajo zdravje in blaginjo vseh otrok in mladostnikov".

"Že pred pandemijo COVID-19 je vsakih 6 sekund na svetu umrl otrok, mlajši od 5 let," je povedala Henrietta Fore, izvršna direktorica UNICEF-a. "Milijoni otrok, ki živijo na konfliktnih območjih in v nestabilnih okoljih, se v času pandemije srečujejo s še večjimi težavami. Delovati moramo usklajeno, da bi zadostili takojšnjim potrebam, ki jih povzroča pandemija, in hkrati okrepiti zdravstvene sisteme. Le tako lahko zaščitimo in rešimo življenja." 

Podatki iz poročila so naravnost pretresljivi, strašljivi. Človek se vpraša, če jih sploh kdo v resnici prebere. Recimo politiki, ekonomisti. Je komu sploh mar? V razvitem svetu se zdaj najde stotine in tisoče milijard evrov, dolarjev in drugih valut za pomoč svojemu gospodarstvu in prebivalstvu. Samo delček teh vsot bi pripomogel k reševanju najrevnejših ljudi na planetu, še zlasti najmlajših. A očitno je naša zavest še vedno globoko "plemenska" oziroma nacionalna. Preprosto ne zmoremo sočutja do drugih, ki niso iz našega "plemena".

Vsakih 6 sekund v svetu umre otrok, mlajši od 5 let, in to iz razlogov, ki jih je enostavno mogoče preprečiti (z zadostno količino hrane, pitne vode, zdravil itd.). Reševanje tega problema bi moralo biti na mizah vseh svetovnih vlad, raznih konferenc, v šolskih programih, v prime-time poročilih, na naslovnicah medijev. Pa ni. Ker nas to zares ne zanima.

Resnično vstopamo v težko obdobje človeške zgodovine, saj se v eno združuje več kriz – okoljska, ekonomska, zdravstvena, družbena, politična. Od nas bo to zahtevalo veliko sočutja, solidarnosti, razumevanja, a tudi delovanja, z veliko odločnosti in poguma. Najbolj pomembno pa je, da se ne osredotočimo samo na svoje težave, temveč na težave vseh. Kajti nepotrebno umiranje najmlajših Zemljanov je preizkus naše človečnosti.

"Brez okrepljenih prizadevanj v boju proti umrljivosti otrok zaradi preprečljivih vzrokov bi lahko med leti 2020 in 2030 umrlo 48 milijonov otrok, mlajših od 5 let. Skoraj polovica teh smrti bo med novorojenčki, opozarja UNICEF."

Vir: Konflikti, podnebna kriza in COVID-19 močno ogrožajo zdravje žensk in otrok, UNICEF Slovenija

Slika: Pixabay

sreda, 23. september 2020

Kriza z veliko začetnico


Moj zadnji zapis z naslovom Preizkus naše (ne)sebičnosti je razburil in razjezil kar nekaj ljudi. To ni bil moj namen. Vendar sem zaradi številnih odzivov sklenil, da bom svoje razmišljanje še malo dopolnil oziroma razširil. Ne bom navedel par všečnih stavkov ali mnenj, s katerimi si nekateri gradijo medijsko všečnost, temveč bom skušal svoje razmišljanje argumentirati in odgovoriti na nekatere očitke.

Koronakriza je v naše kraje vstopila v februarju 2020. Čeprav je virus iz zdravstvenega vidika res nekaj novega, pa moramo dogajanje v družbenem, političnem in še zlasti ekonomskem kontekstu razumeti širše. Mnogi opažajo naslednje: da politika izkorišča koronakrizo za svoje interese, še bolj pa ekonomske elite oziroma najbogatejši 1 % prebivalstva (v resnici je to samo simbolna oznaka, kajti prave elite so še veliko manjše od tega odstotka). To seveda absolutno drži.

Vendar to v resnici ni nič novega. Revni in zelo revni ljudje, migranti, pa recimo pred leti izbrisani, Romi in druge marginalizirane skupine ter posamezniki že leta in desetletja na svoji koži občutijo agresijo politike in strahotno izkoriščanje s strani ekonomskih elit. (O tem sem med drugim pisal na svojem blogu Medsebojna delitev dobrin, ki je nastal leta 2006 in obsega več kot 600 prispevkov).

Za velik del Zemljanov je koronakriza zgolj podaljšek izjemnega trpljenja, ki ga doživljajo že desetletja, le da mi tega preprosto nismo opazili oziroma nismo hoteli opaziti. Novo pa je nekaj: s koronakrizo je dolgotrajna družbena in ekonomska kriza vstopila tudi v razvitejši del sveta. Ja, mi smo del tega sveta, ki troši velik del globalnih dobrin. Ogromni nakupovalni centri v razvitem svetu pomenijo revščino in opustošenje v revnejšem svetu. Globoko v sebi to vemo, a nas to ne zanima preveč.

Zdaj pa nenadoma spoznavamo, da je politika tudi do nas lahko agresivna in da je korporacijam povsem vseeno za naše službe in za okolje (npr. Anhovo). Naša iluzija, da živimo v normalnem in kolikor toliko pravičnem svetu, se je zamajala. In želimo obraniti te (potrošniške) iluzije. Nazaj hočemo stari svet. A stari svet je uničevalen, nevaren, izključevalen, sovražen. Sploh nočemo razumeti, da 690 milijonov lačnih, kolikor jih je po uradnih podatkih na svetu, v resnici pomeni neizmerno trpljenje; niti približno ga ne moremo doumeti, ker to presega človeško domišljijo.

Koronavirus ni kriv za ekonomsko krizo, koronavirus jo je le še zaostril. Pravi krivci za ekonomsko krizo so borze vrednostnih papirjev, hedge skladi, nadnacionalne korporacije in gigantske banke. Preko teh sistemov globalna elita izčrpava globalno ekonomijo, in to že desetletja (tudi o tem sem zelo veliko pisal). Koronavirus pa je dejstvo, je bolezen, ki je nalezljiva. Ne moremo je kar izbrisati. Ne zdi se mi prav, da se zdaj jezimo na zdravnike.

V resnici pa moramo vse sile usmeriti v izgradnjo pravične družbe, še zlasti v ekonomskem smislu. Ni dovolj samo zavzemanje za svoje pravice, zavzeti se moramo tudi za pravice najrevnejših Zemljanov. In to je mogoče samo z globalno delitvijo dobrin, ki je nasprotje današnjega izkoriščanja in uničevanja globalnih dobrin.

O tem pišem že vsaj od leta 2003, ko sem napisal prvo knjigo K ekonomiji delitve (ta in vse ostale so objavljene spletni strani Svet za vse).

Vem, da sem s svojim zapisom izgubil nekaj prijateljev, morda sem koga tudi prizadel, ampak ne morem pristati na nekatera mnenja, ki sem jih bil v znatni meri deležen. Preveč dolgo že spremljam dogajanje, ki vpliva na svet v katerem živimo.

Hvala za pozornost, ki mi jo tako ali drugače namenjate.


Slika: Pixabay (otroka iz indijskega sluma)

torek, 22. september 2020

Preizkus naše (ne)sebičnosti


Maske, razkuževanje, zapiranje lokalov, omejitve gibanja in potovanj, karantene, samoizolacije, prepovedi večjih združevanj in tako naprej. Živimo v dobi prisilnih ukrepov. Kar nas jezi. Počutimo se omejene. Ogrožen je naš način življenja. Hočemo živeti tako kot prej. Jezimo se na oblast, zdravnike, farmacevte, ki so del nekakšne širše zarote. Pa pri vsem tem kdaj pomislimo, da smo morda sebični, da smo del razvajene potrošniške družbe, ki ne prenese niti malo odrekanja, žrtvovanja za druge, nesebičnosti, empatije?

Koronavirus nam je v resnici nastavil ogledalo. Zamislite si, da oblast sprejme naslednje okoljevarstvene ukrepe: vsak mesec lahko kupite samo en tank bencina (torej za približno 700 kilometrov razdalje); z letalom lahko potujete največ 1-krat letno; uporabite lahko največ 50 l vode na dan (zdaj 150 l), letno lahko odvržete največ 100 kg komunalnih odpadkov (zdaj skoraj 500) itd. Seveda bi bili jezni, ogorčeni, ogrožen bi bil naš način življenja, čeprav dobro vemo, da s svojim načinom življenja uničujemo okolje.

Potrošniški sistem nas je "uspešno" vzgojil v neodgovorne in sebične posameznike, ki hočemo predvsem, da se imamo "fajn", da potujemo, se zabavamo, kupujemo – kolikor pač zmoremo. Nihče nam ne sme postavljati mej. Potem svoja doživetja delimo z drugimi in zbiramo všečke. V resnici smo postali idealni potrošniki.

Potem pa pride koronavirus. Odpovedati se moramo svojemu načinu življenja, da bi obvarovali starejše, kronično bolne, pa tudi marsikoga mlajšega. Marsikdo začne razmišljati, da itak nima smisla ohranjati življenj za vsako ceno. Kajti za vsako ceno moramo ohranjati svoj življenjski stil. Ne glede na posledice. Pozabljamo pa na same temelje sleherne družbene skupnosti, to je skrb za druge, solidarnost, tudi samožrtvovanje. To nam je postalo tuje.

Pozabili smo, da se je treba tudi odpovedati čemu, da bi drugi uspeli, da bi drugi preživeli, da bi drugi živeli v blaginji. Potrošniški sistem tega preprosto "ne pusti" in zapoveduje: uživaj, "imej se fajn", in to ne glede na posledice.

Je nošnja maske res tako velika žrtev? Je razkuževanje res tako težko? Je odpoved potovanja ali izleta res konec našega načina življenja? Morda pa res potrebujemo lekcijo, da ponovno postanemo sočutni, empatični, pripravljeni na samoodpoved. 

A to hkrati pomeni tudi konec neodgovorne in brezbrižne potrošniške družbe, ki uničuje ljudi in okolje. To pa niti ni tako slabo.


 

ponedeljek, 21. september 2020

Maitreja in delitev dobrin


Zgodbo o Maitreji, svetovnem učitelju, sem prvič slišal pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat mi ne da miru. Čeprav je zgodba za povprečno izobraženega človeka 21. stoletja zares nenavadna, pa se mi vendarle zdi nekako zelo verjetna. Eno je osebno prepričanje, drugo pa so različni dogodki in znamenja, ki se v zadnjih desetletjih intenzivno pojavljajo v svetu. Mediji se tej zgodbi močno izogibajo, zato se s tem ukvarja le nekaj posameznikov in skupin.

Angleški slikar in ezoterik Benjamin Creme (1922 – 2016) je bil več desetletij nekakšen glasnik oziroma pričevalec postopnega prihoda učitelja sveta in skupine mojstrov modrosti. Seveda pa ta zgodba lahko globoko pretrese našo standardno predstavo o svetu. A če ji pozorno prisluhnemo, se nam lahko zdi, da delčke zgodbe morda že poznamo, le pozorno moramo slediti tako religioznim kot znanstvenim namigom.

Znaten del sveta na primer verjame v reinkarancijo, to je ponovno rojstvo. A tudi znanost ve, da energije (in materija je le zgoščena energija) ni mogoče uničiti, le prehaja iz ene oblike v drugo. En del sveta pa verjame v neumrljivo jedro človeka, dušo. Morda pa so vse to le delčki resnice, ki pojasnijo marsikaj, kar se nam danes zdi nemogoče ali čudežno. (Še pred 200 leti, bi bilo na primer letalo za večino ljudi čudežno.) (Več: Nauk večne modrosti).

Maitreja, v skladu s tem, kar je poudarjal Benjamin Creme, prihaja na čelu tako imenovanih samouresničenih ljudi, ki so tekom dolge evolucije dosegli (iz našega vidika) popolnost oziroma mojstrstvo – od tod poimenovanje mojstri modrosti. Z ljudmi ostajajo kot nekakšni skrbniki njihove evolucije in učitelji. Kajti več kot jasno je, da smo močno skrenili iz poti evolucije in se znašli na samem robu propada.

Še zlasti pa mi je blizu ideja medsebojne delitve dobrin, ki jo Maitreja ves čas postavlja v samo središče ukrepov za prehod v novo obdobje človeške zgodovine. Le z medsebojno delitvijo dobrin lahko odpravimo največji zločin človeka proti človeku – skrajno revščino in umiranje zaradi pomanjkanje najosnovnejših dobrin, čeprav jih je na svetu za vse dovolj.

Ideja medsebojne delitve je tako ključnega pomena za našo prihodnost, da je Benjamin Creme za namene posredovanja informacij o Maitreji ustanovil mednarodno organizacijo Share International, kar dobesedno pomeni mednarodna delitev.

In kaj ovira Maitrejev prihod v javno življenje človeštva: predvsem naša (ne)pripravljenost. Na koncu pa še eno izmed Maitrejevih sporočil človeštvu:

"Prijatelji moji, pozorno prisluhnite, kajti vsem vam prinašam upanje v konec vaših težav, v novo življenje za vse tiste, ki ste pripravljeni sprejeti potrebo po pravičnosti in miru. [Pomanjkanje] tega dvojega, pravičnosti in miru, je danes glavna ovira na vaši poti. Pot do pravičnosti in miru je lahko najti. Zahteva le, da sprejmete medsebojno delitev dobrin. Delite si med seboj in spoznajte prihodnost. Zavrnite delitev in za človeka ne bo prihodnosti. Življenje je preprosto, ko ga vidi oko poznavalca.
Naučite se, prijatelji moji, živeti preprosto in resnično ljubiti drug drugega.
Prijatelji moji, verjemite, da je to res, kajti tako je, da me boste videli prej, kot si lahko predstavljate. Že zdaj sem pri vratih, pripravljen, da stopim naprej in začnem s svojim bolj javnim poslanstvom. Imejte upanje in bodite dobre volje, kajti vse bo še dobro. Vse se bo uredilo."

Vir: Share International

nedelja, 20. september 2020

Enkratni med enkratnimi


Človeštvo je ena družina, ki biva v skupnem domu – na planetu Zemlja, in si za preživetje ter blaginjo pravično deli skupne dobrine.

Za resničen premik naprej, v smeri boljše prihodnosti za vse, moramo začeti razmišljati na nov način. Danes smo (še vedno) ujeti v miselne vzorce, ki jih opredeljujeta besedi "jaz" in "moje". Seveda je povsem prav in celo dobro, da imamo občutek enkratnosti in individualnosti, kot posamezniki in kot narodi. Problem pa nastane, ko ta občutek postane osnova za ločevanje in vrednotenje: jaz sem boljši kot ti, moj narod je vrednejši kot tvoj …

Lahko pa začnemo razmišljati takole: jaz sem enkraten, a takšen si tudi ti in vsi drugi; moj narod je enkraten, a takšen je tudi tvoj in vsi drugi. In tudi takole: jaz sem enakopraven in enakovreden pripadnik velike človeške družine; moj narod je enakopraven in enakovreden pripadnik velike družine narodov (Združenih narodov) oziroma enega človeštva. Kar torej pomeni, da ohranimo svojo individualnost in enkratnost, a to priznamo tudi vsem drugim.

Če torej v resnici začnemo razmišljati na takšen način, se mora to odražati tudi na vseh področjih našega delovanja. Še zlasti pa je to pomembno vključiti v naš politični in ekonomski sistem. Če smo torej vsi pripadniki človeštva, potem smo soodgovorni tako za naš skupni dom, Zemljo, kot tudi za naše skupne dobrine, ki nam omogočajo preživetje in blaginjo. Prav vsak Zemljan mora imeti dostop do ključnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo, kakor je tudi zapisano v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." 

Za dosego tega izjemno pomembnega cilja za prihodnost človeštva, morajo države na mednarodni ravni oblikovati takšen sistem medsebojne delitve dobrin (več o tem v Predlogu za globalno delitev dobrin), ki bo slehernemu Zemljanu zagotovil zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. To so potrebe, ki so omenjene v 25. členu, zraven pa lahko prištejemo še nekatere druge potrebe, ki omogočajo poln in kakovosten razvoj človekove osebnosti, na primer izobraževanje in zdravo okolje.

Za preživetje in blaginjo človeštva imamo na voljo skupne dobrine človeštva, ki jih moramo uporabljati za dobro vseh ljudi in na način, ki ne ogroža Zemeljskega okoljskega ravnovesja. Leta 2015 je človeštvo sprejelo sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja, ki povezujejo zdravje in blaginjo ljudi z ohranitvijo planetarnega okolja ter globalnim mirom.

Začeti moramo torej razmišljati o "našem" domu – planetu Zemlja, "naši" družini – enemu človeštvu, in "naših" skupnih dobrinah; pri tem pa ni nič narobe, če ohranimo svojo posamično in narodno identiteto, ki je "enkratna med enkratnimi".

Slika: Pixabay


četrtek, 17. september 2020

Ničesar se nismo naučili?


V zadnjih tednih smo izvedeli, da je večina svetovnih držav zaradi pandemije koronavirusa doživela visoke padce BDP-ja (bruto domačega proizvoda). Padci so bili 10, 20, 30-odstotni. Rekordni, zgodovinski! Politiki in ekonomisti zdaj vlagajo izjemne napore (to počnejo z velikimi vsotami tako imenovanega poceni denarja in novega zadolževanja), da bi se čimprej vrnili h gospodarski rasti. Gospodarska rast (ki se odraža z rastjo BDP) je »alfa in omega« modernega sveta.

Ekonomisti pravijo, da višja ko je gospodarska rast, več ljudi ima od tega koristi. Deloma to sicer drži; na primer, če se razvija revna država in če ta rast res doseže večji del prebivalstva ter v primeru zelo razvitih socialnih držav. V večjem delu sveta pa imajo največje koristi od gospodarske rasti najbogatejši, medtem ko se na drugi strani revščina še poglablja (to je na primer vidno v ZDA, ki ima zelo premožni vrhnji sloj in zelo veliko).

Koronakriza je pravzaprav dokazala, da nam navkljub velikim gospodarskim padcem ničesar zares ne primanjkuje. Če imamo vsega dovolj kljub bistveno nižji proizvodnji izdelkov, potem gospodarske rasti dejansko sploh ne potrebujemo. Vsaj v razvitem svetu; v revnem svetu pa tudi v času visokih rasti primanjkovalo tudi najosnovnejših dobrin, kot je na primer hrana. Pa ne zato, ker bi bilo hrane v resnici premalo. V svetu je pridelava hrane danes celo večja, kot so potrebe vseh prebivalcev Zemlje. A prav sistem gospodarske rasti povzroča velikanska globalna prehranska neravnovesja, saj je hrana pač samo tržno blago, s katerim se trguje za visoke dobičke.

Zato po eni strani v bogatem svetu hrano mečemo stran, v revnem svetu pa ljudje zaradi pomanjkanja množično umirajo. Revne države hrano celo izvažajo hrano na bogate trge, ker so takšne pač »tržne zakonitosti«. Danes je prav tako že vsakomur jasno, da večja gospodarska rast pomeni tudi večje uničevanje okolja.

Koronakriza bi nas morala nečesa naučiti: da lahko živimo z manj dobrinami, da lahko živimo z manj potovanji … da lahko z manj živimo bolje. Hkrati pa bi morali v ekonomski krizi, ki je »udarila« tudi razviti svet, postati bolj sočutni do revnejših ljudi in z njimi deliti ključne globalne dobrine – hrano, zdravila, pitno vodo itd.

Naš ekonomski sistem bi morali dejansko temeljito preurediti. Ne potrebujemo neprestanega povečevanja proizvodnje, temveč pravičnejšo delitev globalnih dobrin. S tem bomo rešili tako problem revščine kot tudi probleme okolja.

Morda pa koronakriza še ni rekla zadnje besede. Morda se bomo počasi vendarle naučili, da vsi lahko živimo bolje, če poskrbimo drug za drugega. Ne samo v družini, temveč tudi v okviru naše velike človeške družine – enega človeštva.

Čas je, da naredimo korak naprej.


torek, 15. september 2020

Ogrožene skupne dobrine človeštva


Ko v teh dneh gledamo obsežne požare na zahodni obali ZDA, se nam trga srce; v začetku leta smo podobno dogajanje spremljali v Avstraliji, pa kasneje v Amazoniji in še kje. Morda se nam zdi to daleč proč, a če zares razumemo, da je Zemlja okoljsko zaključena enota, potem ni nič drugače, kot če bi gorel sosednji gozd. Gozdovi Zemlje so namreč del skupnih dobrin človeštva, prav tako kot oceani, morja, jezera, reke, ozračje, zemeljska površina in rudnine znotraj nje. Poleg teh naravnih skupnih dobrin, lahko govorimo tudi o družbenih; arhitekturna dediščina, umetniška dela, znanje in tehnologije, v novejšem času pa tudi Internet so prav tako del skupnih dobrin človeštva.

Skupne dobrine človeštva so tiste dobrine, ki nam omogočajo preživetje, v širšem smislu pa blaginjo oziroma kakovostno življenje; kar pa ne sme veljati samo za nekatere, temveč za vse ljudi. Danes si del Zemljanov prilašča dobrine, ki pripadajo vsem – za kar ni nikakršnega utemeljenega razloga. Teh pravic jim ni podelila niti kakšna božanska avtoriteta niti nimajo do njih kakšnih zgodovinskih pravic.

Prilaščanje in grabljenje skupnih dobrin izvira iz tako imenovanih zakonov komercializacije, ki vodijo politično in ekonomsko življenje moderne družbe. Ti zakoni skupne dobrine človeštva opredeljujejo zgolj kot tržno blago, ki ga je mogoče neomejeno izkoriščati, z njim trgovati in si ga lastiti. Pri tem pa ne mislimo zasebne lastnine, kot je lastna hiša, stanovanje, avto in druga osebna lastnina, temveč lastništvo oziroma pravice do neomejene izrabe gozdov, velikih zemeljskih površin, rudnih bogastev, oceanov itd. V ta okvir sodijo tudi zloglasne pravice intelektualne lastnine, ki pomenijo olastninjenje splošnega znanja človeštva, ki je rezultat tisočletij človeškega (umskega) razvoja.

Skupne dobrine človeštva moramo ponovno opredeliti. Seveda moramo gozdove, oceane, reke, jezera, zemljo, rudnine do neke mere izrabljati oziroma uporabljati. Vendar na pravičen in trajnosten način. Ljudje namreč nismo absolutni lastniki teh dobrin, temveč njihovi uporabniki in skrbniki. Ker smo do teh dobrin v najbolj poštenem smislu upravičeni vsi Zemljani, trgovanje ne more biti edini način njihove porazdelitve, saj običajno koristi samo nekaterim.

Da bi vsi ljudje imeli koristi od teh dobrin, je medsebojna delitev najbolj primeren način distribucije le-teh. Seveda ne gre za to, da bi vse skupne dobrine preprosto razdelili med ljudi (kar sploh ne bi bilo mogoče), temveč, da bi vsakomur na planetu zajamčili dostop do osnovnih dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. O tem govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Šele na ta način lahko razumemo pomen skupnih dobrin človeštva, ki so namenjene blaginji ljudi, ne pa zgolj dobičkom korporacij in prevladi bogatih držav nad revnimi.

Osnovni način ravnanja s skupnimi dobrinami človeštva mora torej postati medsebojna delitev. To pomeni, da imajo od njih koristi vsi ljudje in vse države, ne samo nekateri posamezniki in nekatere države. Z medsebojno delitvijo dobrin vsem ljudem omogočimo blaginjo in možnost za njihov razvoj. Drugi pomemben način ravnanja s skupnimi dobrinami pa je skrbništvo, kar pomeni, da z njimi upravljamo skrbno in na trajnosten način.

sreda, 26. avgust 2020

Naše samozadovoljstvo in brezbrižnost


Zakaj so slabi politiki in pohlepni menedžerji danes tako zelo uspešni? Ne zato, ker so tako močni, temveč zato, ker je večina ljudi tako imenovanega srednjega sloja samozadovoljna s svojim življenjskim slogom in brezbrižna do drugih ljudi ter do okolja. Najrevnejši ljudje nimajo prave moči za spremembe, saj se ves čas borijo za preživetje, najbogatejši pa imajo od sedanjega stanja velikanske koristi, zato v resnici niso zainteresirani za drugačen svet. Ostane torej "sredina"; ljudje, ki so tako ali drugače izobraženi, ki imajo službe, soliden standard in prosti čas. To so ljudje, ki lahko spremenijo svet. Za to imajo čas, znanje in moč – a njihova moč je le v združevanju in sodelovanju.

Danes imamo tri glavne skupine oziroma razrede prebivalstva – najrevnejši, srednji in najbogatejši razred. To velja za celoten svet. Tako imenovani srednji razred je ključni potrošniški in hkrati ključni delavski razred sodobne družbe (inženirji, učitelji in profesorji, zdravniki, srednji in nižji menedžerji, uradniki, podjetniki in kmetovalci, novinarji ter še cela vrsta storitvenih in drugih poklicev, ki omogočajo delovanje sodobne družbe).

Čeprav se srednji razred manjša, ga še vedno tvori milijone ljudi po vsem svetu. V ta razred spada velik del Evropejcev, Američanov in drugih prebivalcev tako imenovanega razvitega sveta, medtem ko je v revnejših državah ta razred relativno majhen. Zaradi procesov avtomatizacije, robotizacije in drugih družbeno-ekonomskih vzrokov se manjša število in kakovost (prekarizacija) delovnih mest, posledično pa se krči tudi srednji razred, in čeprav so med njimi mnogi dobro izobraženi, se "selijo" med revne, in to še zlasti velja za mlade in starejše.

Srednji razred se, namesto da bi se boril proti tem procesom, prepušča samozadovoljstvu potrošniške družbe in je praviloma brezbrižen do ostalega sveta, ki trpi zaradi izkoriščanja naravnih virov in (poceni) delovne sile ter onesnaženja narave, ki so "stebri" potrošništva in komercializacije – temeljne ideologije današnje družbe. Komercializacija je v osnovi proces preobrazbe naravnih dobrin, dela in znanja v potrošniško blago, ki služi bogatenju najbogatejšega razreda in zaslepljevanju srednjega – s »poplavo« večinoma nepotrebnih izdelkov in storitev.

Posledično se revščina še poglablja, okoljske razmere se slabšajo, vse več je družbenih konfliktov in politika postaja vse bolj agresivna in nevarna. Zato sta brezbrižnost do drugih in do okolja ter samozadovoljstvo s svojim življenjskim slogom tako destruktivna. Če ne storimo nič, pa bi lahko, smo dejansko so-krivi za zdajšnje stanje sveta. Če ne storimo nič, v resnici nismo pasivni, ampak aktivno prispevamo k uničenju sveta, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi.

Namesto, da bi se pripadniki srednjega razreda aktivno borili za bolj pravično družbo, ne samo zase in za svoje bližnje, ampak tudi za najrevnejše ljudi po vsem svetu, se osredotočajo zgolj na opravljanje svojih služb in ohranjanje življenjskega standarda ter na male užitke in privilegije, ki spadajo zraven (počitnice, potovanja, prostočasne aktivnosti, osebnostna rast, zdrava prehrana itd.) in upajo, da se jih družbeno-ekonomske ter okoljske spremembe ne bodo zares dotaknile. To je naivno razmišljanje.

Ni dovolj samo iti na volitve, narediti nekaj všečkov na družbenih omrežij in biti ogorčen med štirimi zidovi domov ali gostiln. Srednji razred ne sme vsega prepustiti peščici posameznikov, skupin in organizacij, ki se trudijo pomagati najrevnejšim, ohraniti okolje, ki se borijo za človekove pravice in za bolj pravično politiko ter ekonomijo. Ti posamezniki, skupine in organizacije ne morejo sami spremeniti vsega, saj imajo le omejene finančne in druge vire; premalo jih je, da bi se učinkovito borili proti premočnim nasprotnikom – skorumpiranim politikom in pokvarjenim menedžerjem ter bogataško elito v ozadju.

Brez naše aktivne udeležbe bomo na koncu prav vsi živeli slabše. Postanimo bolj aktivni. A ne nasedajmo slabim politikom, ki nas skušajo ločevati na podlagi videza, narodnosti, zgodovinskih "pravljic" in že preživetih ideologij. Prizadevati se moramo za drugačno družbo, ki bo zagotavljala blaginjo vsem ljudem in hkrati zagotavljala zdravo ter čisto okolje. Pa je to sploh mogoče?

Seveda je. Sprejeti moramo nekaj povsem novih rešitev, a hkrati ohraniti tisto, kar je že dobro. Univerzalni temeljni dohodek, univerzalne temeljne storitve, krajši delovni čas, ekonomija delitve, zaščita ključnih naravnih ekosistemov so le nekatere možnosti, ki nam niso neznane.

Vendar nam tega ne bo nihče "podaril". Izstopiti moramo iz svojega samozadovoljstva in brezbrižnosti. Protestirajmo, zahtevajmo, pišimo, govorimo … Ne s sovraštvom do drugih ali strahom do raznih mogočnikov. Pomagajmo ali priključimo se že obstoječim skupinam ali organizacijam, ki si prizadevajo za reševanje največjih problemov človeštva. Lahko oblikujemo nove skupine in nove rešitve. Zelo pomembno pa je, če bomo to počeli v čim večjem številu, organizirani.

Skupaj lahko dosežemo veliko. Skupaj lahko dosežemo vse.



Slika: Pixabay