Temelji ekonomije delitve

Poglejmo si nekaj temeljnih izhodišč, ki nam pomagajo bolje razumeti ekonomijo delitve.

Vsi ljudje živimo na enem planetu, kar pomeni, da si že v izhodišču delimo skupno okolje in njegove naravne vire. Naravni viri so skupna dediščina človeštva oziroma skupne dobrine človeštva, zato nihče ne bi smel imeti izključne pravice do njihove uporabe na način, ki drugim onemogoča zadovoljevanje osnovnih potreb. Vsakdo ima pravico do pravičnega deleža naravnih virov, ki človeštvu omogočajo preživetje in razvoj. Ti viri so temelj za ustvarjanje dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih potreb in dostojno življenje.

Vsi ljudje smo pripadniki ene biološke vrste, Homo sapiens (razumni človek), zato lahko govorimo o enem človeštvu oziroma o veliki človeški družini. Kljub razlikam v videzu, jeziku, kulturi in načinu življenja smo si tudi genetsko izjemno podobni. Pripadnost skupni človeški družini nas zato zavezuje k medsebojni solidarnosti in skrbi za blaginjo vseh. Nihče ne bi smel biti prikrajšan za dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb.

Vsi ljudje imamo enake osnovne potrebe. Za dostojno življenje potrebujemo hrano in pitno vodo, oblačila in stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje. To so temeljni pogoji našega preživetja in razvoja. Zadovoljevanje teh potreb zato ne sme biti privilegij, temveč mora biti zagotovljeno vsakomur, kot določata 25. in 26. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

Naloga ekonomskega sistema je, da omogoča pretvarjanje naravnih in družbenih virov v dobrine, s katerimi zadovoljujemo človekove potrebe. Poleg pridobivanja virov in proizvodnje dobrin ekonomski sistem vključuje tudi njihovo distribucijo oziroma porazdelitev, od katere je odvisno, komu in v kakšnem obsegu so dobrine dostopne. Naloga družbene skupnosti, predvsem njenih političnih institucij, pa je, da oblikuje takšen ekonomski sistem, ki bo vsakomur zagotavljal dostop do dobrin za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb.

Kot posamezniki smo soodgovorni za delovanje tako političnega kot ekonomskega sistema. Z udeležbo na volitvah, vključevanjem v javne razprave in drugimi oblikami družbenega udejstvovanja sooblikujemo politične in s tem tudi ekonomske odločitve. Hkrati kot zaposleni, proizvajalci, potrošniki in drugi udeleženci ekonomskega sistema vplivamo na njegovo usmeritev in razvoj. Naša odgovornost pa se ne konča pri skrbi za lastno blaginjo ali blaginjo naše skupnosti in države. Kot pripadniki ene človeške družine smo soodgovorni tudi za to, da imajo vsi ljudje, ne glede na to, kje živijo, možnost zadovoljevati svoje osnovne potrebe in živeti dostojno življenje.

Če v družbi prevladujejo tekmovanje, brezobzirna konkurenčnost, sebičnost, pohlep ter neomejeno kopičenje dobrin in bogastva, ustvarjamo razmere, ki prispevajo k lakoti, revščini, konfliktom, prisilnim migracijam in podnebnim spremembam. Če pa delujemo na podlagi sodelovanja, solidarnosti, sočutja in medsebojne delitve dobrin, ustvarjamo pogoje za blaginjo vseh, medsebojno zaupanje, celosten in trajnosten razvoj ter mir.

Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki temelji na sodelovanju, solidarnosti, sočutju in medsebojni delitvi dobrin. Imamo politično in ekonomsko moč, da vzpostavimo takšen sistem, ki bo deloval v dobro vseh ljudi. Ni treba, da imamo vsi enako, vendar moramo imeti vsi na voljo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Tako bomo v praksi uresničili preprosto resnico: vsi smo del ene človeške družine, ki si deli skupni dom, Zemljo.

Slika ustvarjena z UI

Organizacija, ki predstavlja in zastopa človeško družino

24. oktobra obeležujemo dan Organizacije združenih narodov (OZN ali krajše ZN). Na ta dan leta 1945 je začela veljati njena ustanovna listina, s čimer je organizacija tudi uradno nastala. Združeni narodi so nastali iz strašne izkušnje dveh svetovnih vojn in upanja, da bodo države s sodelovanjem prihodnjim generacijam prihranile podobno trpljenje. Enainosemdeset let pozneje ostaja vprašanje, koliko smo to obljubo uresničili. Dan OZN je zato tudi priložnost za razmislek o svetu, v katerem mir, človekovo dostojanstvo in dostop do osnovnih dobrin še vedno niso zagotovljeni vsem.

Si predstavljate, da bi 24. oktobra na drogovih pred državnimi stavbami, na ulicah, z balkonov blokov in oken hiš visele modre zastave Združenih narodov z emblemom Zemlje? Časopisi, televizije in spletni mediji bi poročali o tej organizaciji, v šolah pa bi dan posvetili vrednotam, ki jih simbolizirajo ZN – miru, sodelovanju, prijateljstvu in medsebojni pomoči. Vrstile bi se državne, meddržavne in lokalne slovesnosti. Govorniki bi poudarjali pomen Ustanovne listine ZN, Splošne deklaracije človekovih pravic in drugih pomembnih dokumentov. Prepevali bi pesmi različnih narodov, plesali plese z vseh koncev sveta ter spoznavali bogastvo naših kultur in vse, kar nas povezuje. To bi bil resničen praznik človeštva.

Zakaj pa ne? Zakaj še vedno tako zelo častimo meje med državami? Saj ne, da niso pomembne – predstavljajo upravno razmejitev med državami. A zakaj ne bi na Zemljo gledali kot na celoto – takšno, kakršna je videti iz vesolja? Zakaj ne bi na vse ljudi gledali kot na člane ene človeške družine, na narode pa kot na združene narode človeštva?

Potem bi lahko Združenim narodom podelili mandat, ki tej organizaciji pripada: da usklajuje globalno sodelovanje za zagotavljanje blaginje vseh Zemljanov, ohranjanje miru in skupno skrb za okolje. In še vedno smo Slovenci, Hrvati, Nemci, Italijani, Kubanci, Kitajci, Rusi, Brazilci, Kenijci, Malezijci, Avstralci, Španci, Ukrajinci in tako naprej, a najprej smo Zemljani – člani ene človeške družine na skupnem planetu.

Med seboj si lahko delimo dobrine planeta, ki pripadajo vsem, ter znanje in tehnologije, ki lahko koristijo vsem. Tako lahko stopimo na pot resničnega razvoja, ki bo koristil tako ljudem kot drugim bitjem, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.

Srečen dan Združenih narodov, moji bratje in sestre!

Slika je ustvarjena z UI

Hrana in revščina

Ko vsako leto govorimo o revščini in njeni skrajni obliki – lakoti – bi nas moralo biti sram. Sram, da takšno stanje dopuščamo. Z lakoto se danes sooča 645 milijonov ljudi, hkrati pa vemo, da je hrane dovolj za vse. Zdi se, da se nas to ne tiče. Pa se nas. Svet je povezan in trpljenje ljudi vpliva na nas na načine, ki se jih morda sploh ne zavedamo. Nismo otok sredi oceana. A tudi če bi bili, bi nas ocean tako ali drugače opozoril na svojo prisotnost.

16. oktobra obeležujemo svetovni dan hrane, dan pozneje pa mednarodni dan za odpravo revščine. Vsaj v teh dneh se zamislimo, v kako izjemno nepravičnem svetu živimo. Si znamo predstavljati, kaj je lakota v resnici? Kaj pomeni, če svojemu otroku ne moremo zagotoviti osnovnega obroka?

Dostop do hrane in pitne vode, njuna porazdelitev ter revščina so tesno povezana vprašanja. Hrana, pitna voda, varen dom, zdravstveno varstvo in izobraževanje omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter so temelj dostojnega življenja. Dokler bo velik del človeštva živel v skrajni revščini ter se soočal z lakoto, pomanjkanjem ustreznih stanovanj in omejenim dostopom do zdravstvenega varstva ter izobraževanja, bo svet ostajal nemiren, nevaren in prepreden s konflikti. Brez odpravljanja teh krivic bomo težko učinkovito reševali okoljske probleme, odpravljali vzroke migracij in zagotavljali trajen mir.

Letošnja tema svetovnega dneva hrane je »Inovirajmo danes. Nahranimo jutri.« Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) poudarja pomen povezovanja novih rešitev s tradicionalnim znanjem in sodelovanjem skupnosti. Kot opozarja: »Svet že zdaj proizvede dovolj hrane, da bi nahranil vse.« Kljub temu se z lakoto sooča 645 milijonov ljudi. Ključni izziv je zato zagotoviti, da bo kakovostna hrana dostopna vsakomur, ob tem pa ohraniti naravne vire za prihodnje generacije.

Mednarodni dan za odpravo revščine letos v ospredje postavlja »Varne domove za vse« v okviru širše teme »Združeni za mir in človekove pravice«. Varen in cenovno dostopen dom je temelj dostojnega življenja ter omogoča lažji dostop do zdravstva, izobraževanja in zaposlitve. 

Generalni sekretar OZN António Guterres poudarja: »Revščina ni osebni neuspeh; je sistemski neuspeh – zanikanje dostojanstva in človekovih pravic.« Oba dneva nas tako spominjata na skupno odgovornost za svet, v katerem bo vsakdo lahko zadovoljil svoje osnovne potrebe in živel dostojno.

Hrane je dovolj za vse

Če svet že zdaj proizvede dovolj hrane za vse, kaj potem delamo narobe? Hrana ima pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb nedvomno osrednjo vlogo. Zakaj je torej toliko ljudi lačnih? Imamo vrhunske tehnologije in izjemne transportne zmogljivosti – sveže sadje iz več tisoč kilometrov oddaljenih krajev lahko dobimo na krožnik skoraj že naslednji dan. Zakaj potem dopuščamo tolikšno trpljenje, takšen črni madež na »duši« človeštva? Mar nam res ni mar za naše brate in sestre – soljudi, s katerimi si kot ena družina delimo ta čudoviti planet?

Mar ne vidimo najbolj preproste rešitve: poskrbeti za pravičnejšo delitev svetovnih dobrin? Na tem načelu lahko utemeljimo ekonomijo delitve. Njeno izhodišče je preprosto: zagotoviti, da hrana pride do ljudi, ki jo potrebujejo. Presežke lahko preusmerimo tja, kjer jih nujno potrebujejo, namesto da jih zavržemo. Ob tem pa moramo ustvariti pogoje, v katerih bo vsakdo imel zanesljiv dostop do hrane in drugih osnovnih dobrin.

Poskusimo vsaj zdaj, ko obeležujemo svetovni dan hrane in mednarodni dan za odpravo revščine, razmisliti o tem ter narediti korake v pravo smer. Odprava lakote in revščine ni nemogoča – prvi korak je, da se zavemo, da je mogoča.

Oktobra, 97 let pozneje

Oktobra 1929 je v Združenih državah Amerike prišlo do velikega borznega zloma, katerega posledice je občutil ves svet. S tem zlomom se je začela velika gospodarska kriza. Množična brezposelnost, revščina in negotovost so ustvarile razmere, ki so pomagale nacistom priti na oblast v Nemčiji. Gospodarska kriza je tako prispevala k okoliščinam, ki so vodile v drugo svetovno vojno.

Pred zlomom so ameriške delnice več let hitro pridobivale vrednost, številni vlagatelji pa so jih kupovali z izposojenim denarjem. Prepričanje, da se bo rast nadaljevala, je oktobra zamenjala panika. Na »črni četrtek«, 24. oktobra 1929, se je začela množična prodaja delnic. Najhujša padca sta sledila 28. in 29. oktobra: indeks Dow Jones je izgubil skoraj 13 oziroma skoraj 12 odstotkov vrednosti. Do poletja 1932 je bil približno 89 odstotkov pod vrhom iz septembra 1929.

Kje smo danes?  

Sedemindevetdeset let pozneje se poraja neprijetno vprašanje: ali znova ustvarjamo razmere za veliko finančno krizo? Današnji svet je drugačen, vendar nekateri vzorci vzbujajo skrb. Mednarodni denarni sklad je v nedavnem opozorilu izpostavil tveganja, povezana z naložbami v umetno inteligenco, naraščanjem donosnosti državnih obveznic in ranljivostjo vse bolj povezanega finančnega sistema.

Posebej občutljivo je področje umetne inteligence. Tehnologija ima velik razvojni potencial, toda pričakovanja vlagateljev glede prihodnjih dobičkov so močno pretirana.

Dodaten pritisk ustvarjajo visoka zadolženost, inflacijski pritiski in vse dražje zadolževanje držav. Višja zahtevana donosnost državnih obveznic pomeni višje stroške novega zadolževanja in refinanciranja zapadlih dolgov. Vojni konflikti, trgovinske napetosti in negotove politične odločitve lahko razmere še zaostrijo.

Ne moremo sicer trditi, da je nov borzni zlom neizogiben ali da se bo zgodil prav oktobra 2026. Lahko pa ugotovimo, da obstaja nevarna kombinacija dejavnikov, ki bi ob močnejšem pretresu lahko sprožila širšo finančno, gospodarsko krizo in s tem tudi družbeno krizo.

Zgodovinska primerjava je zato predvsem opozorilo. Ko se finančna pričakovanja preveč oddaljijo od dejanskih gospodarskih zmožnosti, posledice morebitnega zloma presežejo borzne parkete. Takrat govorimo o delovnih mestih, stanovanjih, javnih storitvah in osnovni življenjski varnosti ljudi. Prav zato vprašanje ni samo, ali bo prišlo do novega zloma, temveč tudi, kako preprečiti, da bi njegove posledice znova najtežje prizadele tiste, ki imajo najmanj.

Ekonomija delitve – trdnejši družbeni temelji

Današnja ekonomija je preveč odvisna od špekulativnih in nestanovitnih finančnih trgov. Zato živimo v nenehni negotovosti, v kateri lahko že ena sama »iskrica« sproži »požar«, katerega posledice občutijo tudi ljudje, ki z borznimi špekulacijami nimajo ničesar skupnega.

Potrebujemo stabilnejši in pravičnejši ekonomski sistem, ki bo v središče postavil potrebe ljudi ter dobrine in storitve, s katerimi te potrebe zadovoljujemo. Njegov temeljni cilj mora biti zagotoviti vsakomur dostop do hrane, pitne vode, stanovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih pogojev za dostojno življenje.

Takšen sistem lahko imenujemo ekonomija delitve. To je sistem, ki temelji na sodelovanju in pravični delitvi dobrin ter katerega uspešnost presojamo predvsem po blaginji ljudi in ohranjanju okolja.



Viri:
Federal Reserve History: Stock Market Crash of 1929
Federal Reserve History: The Great Depression
IMF: Global Financial Markets Face Rising Risks From AI, Bond Yields, and Cyberattacks
Reuters: AI investment props up global growth, but war and debt threaten outlook

Slika ustvarjena z AI

Svetovni dan učiteljev

Vsako leto 5. oktobra obeležujemo svetovni dan učiteljev, namenjen priznanju njihovega ključnega pomena za izobraževanje in razvoj družbe. Letos mineva 60 let od sprejetja priporočila Unesca in Mednarodne organizacije dela (ILO) iz leta 1966 o položaju učiteljev, ki je postavilo temeljne mednarodne standarde glede njihovih pravic in odgovornosti, izobraževanja, zaposlovanja ter pogojev za delo. UNESCO – World Teachers’ Day

Tema svetovnega dneva učiteljev 2026 je »Stati ob strani učiteljem: 60 let zaščite poklica, izboljševanja njegovega položaja in oblikovanja naše prihodnosti« (Standing with teachers: 60 years of protecting the profession, advancing its status and shaping our futures).

UNESCO opozarja, da se učiteljski poklic danes sooča z novimi izzivi – od digitalnih tehnologij in podnebnih sprememb do vključevanja ljudi iz drugih kultur, migracij in razseljevanja. Ti vplivajo na družbeni ugled poklica, strokovno avtonomijo, sodelovanje učiteljev pri oblikovanju izobraževalnih politik ter njihove materialne in delovne pogoje. UNESCO – World Teachers’ Day 2026

V skupnem sporočilu Khaleda El-Enanyja, generalnega direktorja Unesca, Gilberta F. Houngboja, generalnega direktorja ILO, Catherine Russell, izvršne direktorice UNICEF-a, in Davida Edwardsa, generalnega sekretarja Education International, ob svetovnem dnevu učiteljev, 5. oktobra 2026, je zapisano:

»Ob letošnjem svetovnem dnevu učiteljev UNESCO, Mednarodna organizacija dela, UNICEF in Education International pozivajo vlade in partnerje, naj stopijo ob bok učiteljem ter izboljšujejo položaj učiteljskega poklica in zagotovijo, da bo vsak učitelj, kjer koli, opolnomočen za prispevanje k izgradnji bolj vključujočih, miroljubnih in trajnostnih družb.«

Ko govorimo o dostojanstvu učiteljskega poklica in pogojih za delo, ne smemo mimo krajev, kjer je že samo poučevanje postalo izjemno težko in nevarno. Eden najbolj pretresljivih primerov je Gaza.

Po podatkih UNICEF-a je tam poškodovanih skoraj 98 odstotkov šolskih stavb, več kot 93 odstotkov pa jih potrebuje obsežno obnovo ali popolno rekonstrukcijo. Približno 700.000 otrok je skoraj tri šolska leta ostalo brez rednega pouka v živo, aprila 2026 pa okoli 420.000 otrok sploh ni imelo možnosti neposrednega pouka. UNICEF – Humanitarian Situation Update: Education, April 2026

Učitelji se morajo spoprijemati s posledicami vojne, izgubami, razseljevanjem in hudimi psihosocialnimi obremenitvami, hkrati pa naj bi otrokom pomagali ponovno vzpostaviti občutek varnosti, reda in normalnosti. Težke gospodarske razmere njihov položaj še dodatno zaostrujejo.

Ob dnevu učiteljev v Sloveniji

Tudi v Sloveniji imamo ob svetovnem dnevu učiteljev dovolj razlogov za razmislek. Slovenski šolski sistem je v marsičem (še vedno) kakovosten in dostopen, vendar se hkrati povečuje pritisk na učitelje in druge zaposlene v vzgoji in izobraževanju, med drugim tudi zaradi napovedi o zmanjševanju števila zaposlenih v javnem sektorju.

Veliko napetosti je sprožila tudi napoved reforme šolstva, med drugim prehoda z devetletne na osemletno osnovno šolo. Tako velike sistemske spremembe bi morale biti premišljene, strokovno utemeljene ter dovolj široko usklajene z učitelji, ravnatelji, starši in drugimi, ki šolo vsakodnevno soustvarjajo.

Zdi se kot da so ključni razlog za reformo rezultati mednarodne raziskave PISA 2025. Slovenski petnajstletniki so res dosegli skromne rezultate v matematiki, branju in naravoslovju. OECD – PISA 2025: Slovenia

Toda bilo bi preveč preprosto, če bi zaradi slabših rezultatov s prstom pokazali samo na učitelje in šole. Bralna pismenost se ne začne in ne konča v učilnici. Raziskave kažejo, da nanjo vplivajo domače okolje, zgodnje opismenjevanje, dostop do knjig, bralne navade v družini, šolsko okolje in odnos učencev do branja. Pedagoški inštitut – PIRLS 2021

Odnos do znanja se oblikuje mnogo širše kot le v šoli – v družini, medijih, kulturi, javnem prostoru in politiki. Če znanje, kultura, umetnost in javni dialog izgubljajo svojo vrednost, tega šola sama ne more nadomestiti. Tudi politiki bi morali razmisliti, na kakšni ravni potekajo njihove razprave v parlamentu in na družbenih omrežjih. Vemo namreč, da je zgled pomemben del vzgoje.

Prav tako bi uničenje RTV – s katerim grozi aktualna oblast – lahko še dodatno poslabšalo produkcijo kvalitetnih vsebin v slovenskem jeziku, prav tako tudi madžarskem in italijanskem. To pa bi vodilo v še večjo »jezikovno« revščino mladih in tudi starejših.

Ob dnevu učiteljev moramo biti pozorni ne le na razmere v Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu, še posebej v tako prizadetih krajih, kot je Gaza. Šola je ključna za prihodnost družbe. Ne sme biti talka vsakokratne vladajoče politike, temveč prostor strokovnega in avtonomnega dela učiteljev, ki jih podpirajo starši in družba kot celota.

Le tako lahko uspevata tako šola kot družba.


Slika ustvarjena z AI.

Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan

»Ob tem mednarodnem dnevu miru naj nas vse navdihuje pogum tistih, ki si prizadevajo za mir v soseskah, učilnicah in skupnostih. Svetovne voditelje pa pozovimo, naj investirajo v mirno prihodnost za vse ljudi.« (Generalni sekretar OZN António Guterres)

Včeraj, 21. septembra 2026, smo obeleževali mednarodni dan miru, katerega letošnja tema je Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan.

O miru pogosto razmišljamo predvsem kot o odsotnosti vojne. Vojne so strašna stvar. Ljudje, ki se znajdejo v njih, neizmerno trpijo. Toda velik del človeštva živi še v neki drugi obliki vojne – v ekonomski vojni.

Mahatma Gandhi je že leta 1926, torej pred natanko sto leti, v besedilu Non-Violence – The Greatest Force (Nenasilje – največja sila) zapisal:

»Oborožen spopad med narodi nas navdaja z grozo. Toda ekonomska vojna ni nič boljša od oboroženega spopada. […] Ekonomska vojna je dolgotrajno mučenje. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki ga opisuje literatura o vojni v običajnem pomenu besede.«

Čeprav nikakor ne smemo zmanjševati groze vojaških konfliktov – njihove strašne posledice lahko danes najbolj nazorno vidimo v močno opustošeni Gazi – ekonomska vojna deluje tišje in počasneje. Njene žrtve niso vedno vidne na naslovnicah časopisov, a jih je ogromno.

Po najnovejšem poročilu OZN o prehranski varnosti je bilo leta 2025 lačnih približno 645 milijonov ljudi oziroma 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Težko si je predstavljati tako veliko množico ljudi, ki jim niso zagotovljene niti najosnovnejše dobrine za življenje.

Še bolj pretresljiv je podatek iz najnovejšega poročila OZN o umrljivosti otrok. Leta 2024 je zaradi hude akutne podhranjenosti neposredno umrlo več kot 100.000 otrok, starih od enega do 59 mesecev. In to so samo smrti, pri katerih je bila huda akutna podhranjenost neposredni vzrok; številka ne vključuje njenih številnih posrednih posledic.

Tu se Gandijeva sto let stara misel pokaže v vsej svoji aktualnosti. Vojna ljudi ubija hitro in vidno. Ekonomska nepravičnost, revščina in pomanjkanje pa ubijajo počasi in pogosto daleč od naših oči.

Delovanje oboroženih vojsk in skupin je jasno vidno vsakomur, ekonomske »armade« pa delujejo z drugačnimi sredstvi: z dolgovi in obrestmi, kmetijskimi in drugimi subvencijami, finančnimi in borznimi špekulacijami, davčnimi oazami, nizko obdavčitvijo najbogatejših in številnimi drugimi ekonomskimi mehanizmi ter političnimi ukrepi. To so orožja, ki jih pogosto ne vidimo, njihove posledice pa občutijo ne le najrevnejši, temveč velik del človeštva.

Zato investirati v mir ne pomeni samo ustavljati vojn in zmanjševati oboroževanja. Pomeni tudi investirati v hrano, zdravje, izobraževanje, socialno varnost in dostojno življenje za vse ljudi. Prav to je v svojem letošnjem sporočilu ob mednarodnem dnevu miru poudaril tudi António Guterres.

Ob tem se odpira vprašanje, ki ga je pred skoraj stoletjem zastavil že Gandhi: Ali je sploh mogoče zgraditi trajen mir, dokler dopuščamo ekonomske odnose, v katerih imajo eni več, kot lahko porabijo, medtem ko drugi nimajo niti dovolj za preživetje?

Ekonomska nepravičnost lahko poleg tega ustvarja in poglablja napetosti, nezaupanje in konflikte, ki lahko prerastejo tudi v nasilje in oborožene spopade.

Če si torej iskreno želimo mir, se moramo poleg prizadevanj za prenehanje vojaških spopadov – z diplomacijo, dialogom, protesti in drugimi nenasilnimi oblikami delovanja – spoprijeti tudi z ekonomsko vojno, o kateri je govoril Gandhi.

V svetu imamo dovolj dobrin in znanja, da bi lahko slehernemu človeku omogočili zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Problem zato ni samo v pomanjkanju, temveč predvsem v dostopu do dobrin in njihovi porazdelitvi.

Odgovor je pravičnejša medsebojna delitev dobrin, ki bi vsem ljudem omogočila dostop do hrane, neoporečne vode, primernega bivališča, zdravstvenega varstva in izobraževanja.

Ekonomija delitve pomeni oblikovanje ekonomskih odnosov, katerih temeljni cilj je zagotavljanje blaginje vseh ljudi.

Zato lahko ekonomijo delitve razumemo tudi kot investicijo v mir.

Investicijo v svet, v katerem nihče ne umira zaradi pomanjkanja sredi obilja.

Investicijo v svet, v katerem sodelovanje postopoma nadomešča uničujoče tekmovanje.

Investicijo v svet, v katerem mir ni samo odsotnost vojne, temveč način našega skupnega življenja.

Investirajmo v mir – za vse, povsod, vsak dan.

 

 
Viri:
OZN – International Day of Peace 2026: Invest in Peace – For Everyone, Everywhere, Every Day
OZN – Sporočilo Antónia Guterresa ob mednarodnem dnevu miru 2026
Collected Works of Mahatma Gandhi, zv. 36 – izvirnik Gandijevega odlomka
FAO – SOFI 2026: podatki o 645 milijonih lačnih v letu 2025
UNICEF – več kot 100.000 smrti otrok zaradi hude akutne podhranjenosti leta 2024
OCHA – Humanitarian Situation Report, Gaza, 7. avgust 2026

Slika ustvarjena z UI

V neoliberalizmu smo vsi migranti

V sredo, 16. septembra 2026, ob 17. uri, bo na Trgu republike pred Državnim zborom v Ljubljani shod proti izgonu delavskih družin. Organizirata ga Delavska svetovalnica in Ambasada Rog, ki opozarjata na posledice predlaganih sprememb Zakona o tujcih za tuje delavce in njihove družine.

Predlog novele ZTuj-2J med drugim predvideva podvojitev zahtevanega dohodkovnega praga, podaljšanje čakanja na združitev družine z enega na tri leta ter strožje pogoje glede znanja slovenskega jezika.

Po izračunih Delavske svetovalnice in Ambasade Rog bi morala štiričlanska družina za začasno prebivanje izkazovati približno 2.791 evrov mesečnih prihodkov, za stalno prebivanje pa kar 4.060 evrov. Organizatorji opozarjajo, da bi takšni pogoji številnim delavskim družinam močno otežili skupno življenje v Sloveniji.

 
Neoliberalizem proti ljudem

Na prvi pogled se zdi, da se večine prebivalcev to ne tiče neposredno. Navsezadnje gre za tujce. A v resnici stvari niso tako preproste. Poglejmo si širšo sliko.

V neoliberalizmu, ki je danes prevladujoč ekonomski model, je človek vse bolj obravnavan predvsem kot delovna sila, ki jo lastniki kapitala potrebujejo za ustvarjanje dobička. Razlike med delavci so predvsem v stopnji njihove zaščite – ta pa je v veliki meri dediščina preteklih – pogosto krvavih – bojev, v katerih so si delavci izborili številne socialne, državljanske in delavske pravice.

Toda krog ljudi, ki lahko v polni meri uživajo te pravice in tudi širše državljanske pravice, se vse bolj oži. Najprej so na udaru tisti, ki imajo najmanj politične moči in najšibkejši pravni položaj: tuji delavci, migranti, prekarni delavci, revni in drugi ranljivi deli prebivalstva.

Pri tem ima pomembno vlogo politika. Čeprav je neoliberalni logiki v dobršni meri podrejen tudi levi politični pol, jo praviloma odločneje zagovarja desnica, ki pogosto daje prednost interesom kapitala, konkurenčnosti in trga pred socialno varnostjo ter pravicami ljudi.

Ena od pogostih političnih metod je preusmerjanje pozornosti: spodbujanje predsodkov in konfliktov med različnimi skupinami prebivalstva, na primer med »domačimi« in »tujimi« delavci, ali odpiranje kulturnih in identitetnih vprašanj, kot so splav, opredelitev družine ter vedno znova obujene zgodovinske delitve iz časa druge svetovne vojne ali osamosvojitve.

Pozornost in energija ljudi se tako usmerjata v medsebojne spore, medtem ko se lahko v ozadju neopaženo krčijo delavske, socialne in druge pravice ter povečuje moč kapitala.

V neoliberalizmu smo vsi migranti

Migrant je človek, ki zaradi dela, življenjskih razmer ali drugih razlogov zapusti kraj svojega bivanja in se preseli drugam. Danes je migrant morda najbolj očiten primer človeka, katerega življenje je najbolj podrejeno neusmiljenim zahtevam trga dela. Toda mar ne postajamo na neki način migranti vsi?

Selimo se tja, kjer je delo, sprejemamo začasne pogodbe ter menjamo poklice in kraje bivanja. Mladi odhajajo v tujino, ker doma težko pridejo do stanovanja ali spodobno plačane zaposlitve, številni delavci pa živijo v stalni negotovosti.

Neoliberalni ideal delavca je človek brez korenin: mobilen, fleksibilen oziroma prilagodljiv, dosegljiv in pripravljen iti tja, kjer ga potrebuje kapital. Za čim nižje plačilo, seveda. Družina, prosti čas, solidarnost in pripadnost skupnosti tako hitro postanejo ovire za »fleksibilnost trga dela«.

Tujim delavcem je mogoče najlažje vsiliti takšen položaj. Toda če družba takšne razmere sprejme kot normalne, se lahko postopoma razširijo na vse.

Zato pravice tujih delavcev niso v nasprotju s pravicami domačih delavcev. Nasprotno: bolj ko je mogoče izkoriščati tuje delavce, večji je pritisk na plače, delovne pogoje in socialne pravice vseh.

Če torej sprejmemo, da so za eno skupino ljudi normalni negotovost, slabe nastanitve in popolna odvisnost od delodajalca, smo bliže temu, da takšne razmere postanejo sprejemljive tudi za druge.

Zato solidarnost s tujimi delavci ni dobrodelnost, temveč resnična solidarnost med delavci.

Podprimo torej pravice tujih delavcev. S tem ne branimo le njihovih pravic, ampak tudi pravice drugih skupin – in navsezadnje tudi svoje.


Shod
Sreda, 16. september 2026, ob 17. uri
Trg republike, Ljubljana – pred Državnim zborom
Več informacij o shodu in poziv organizatorjev

Viri:
eUprava – predlog novele Zakona o tujcih ZTuj-2J
Dnevnik – Zakon o tujcih: plačaj, opravi izpit in čakaj
PISRS – veljavni Zakon o tujcih
Poziv proti izgonu delavskih družin

Slika: ustvarjena z UI

Mir in blaginja na Zemlji

Ko poslušamo politike, še posebej v predvolilnem času, skoraj vsi poudarjajo pomen blaginje ljudi – ne glede na svojo politično usmeritev ali ideologijo. Prav tako pogosto govorijo o miru. Vendar ga skušajo zagotavljali predvsem z »obrambo«, ki pa se v praksi enači z oboroževanjem, ne pa z diplomacijo, sodelovanjem in odpravljanjem vzrokov konfliktov.

Toda obsežno oboroževanje že samo po sebi, tudi če orožje nikoli ni uporabljeno, spodkopava blaginjo ljudi. Za nakup, razvoj in vzdrževanje orožja so namreč potrebna ogromna finančna sredstva ter naravni, tehnološki in človeški viri, ki bi jih lahko namenili zdravstvu, izobraževanju, stanovanjem, socialni varnosti, odpravljanju revščine in drugim področjem, ki neposredno izboljšujejo življenje ljudi.

Tako se znajdemo pred očitnim paradoksom: želimo si blaginje, hkrati pa jo spodkopavamo z enormnimi vlaganji v oborožitev. Če je nato vsaj del tega orožja tudi dejansko uporabljen, so posledice še mnogo hujše. Uničenje, izguba življenj, migracije, revščina ter razdejanje infrastrukture in okolja ne prizadenejo le ljudi na območjih neposrednih konfliktov, temveč imajo ekonomske, socialne in politične posledice tudi drugod po svetu.

Za proizvodnjo orožja in njegovo uporabo se porabljajo izjemne količine naravnih virov, denarja, energije, znanja in človeškega dela. Vse to so viri, ki bi lahko bili uporabljeni za izboljšanje življenja ljudi in reševanje skupnih problemov človeštva.

Vemo tudi, da takšen sistem nekaterim prinaša izjemne dobičke. Skoraj odveč pa je poudarjati, koliko ljudi zaradi njega trpi – bodisi zato, ker so neposredno žrtve vojn in nasilja, bodisi zato, ker so prikrajšani za sredstva in vire, ki bi lahko služili njihovi blaginji.

Mir in blaginja nista ločena cilja. Resnična in trajna blaginja je mogoča le v miru, trajen mir pa težko gradimo na nenehnem oboroževanju in pripravljanju na nove vojne.

Obstaja rešitev iz tega začaranega kroga?

Vselej. Vendar zahteva drugačen pogled oziroma drugačno perspektivo. Naravne, finančne in človeške vire moramo »zaposliti« za resnično blaginjo ljudi – ne le nekaterih, temveč vseh. Kako lahko to dosežemo? Z bolj pravično delitvijo teh virov in dobrin!

To je prvi korak k blaginji, hkrati pa tudi pomemben korak k miru. Blaginja namreč krepi občutek varnosti, zmanjšuje stiske in ustvarja več zaupanja med ljudmi, skupnostmi in narodi. Prav zaupanje pa je eden ključnih pogojev za trajen mir.

Zato lahko rečemo, da je blaginja predpogoj miru. Pot do večje blaginje in miru pa vodi prek pravičnejše medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomije delitve.

To je prava formula prihodnosti: ne nenehno oboroževanje, stopnjevanje konfliktov in podpora agresivnim politikam, temveč sodelovanje, pravičnejša porazdelitev virov ter zagotavljanje osnovnih dobrin za vse ljudi.

Ekonomija delitve je zato pot k blaginji človeštva in miru na Zemlji.

273 milijonov otrok in mladih ne obiskuje šole

Danes je prvi šolski dan, ki je vselej nekaj posebnega, še zlasti za tiste, ki prvič prestopajo šolski prag. Letos bodo slovenski prvošolci ob začetku šolskega leta prejeli tudi izvod Ustave Republike Slovenije in slovensko zastavico, dijaki prvih letnikov srednjih šol pa izvod ustave.

Pustimo ob strani vprašanje, koliko lahko prvošolci tako zahtevno besedilo sploh razumejo oziroma, da ga še prebrati večinoma ne zmorejo. Morda bi bilo pomembneje, da bi ustavo dobro poznali in spoštovali predvsem odrasli, še zlasti tisti, ki sprejemajo politične odločitve. Ob njej pa je treba dobro poznati tudi Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki med univerzalnimi temeljnimi pravicami posebej izpostavlja pravico do izobraževanja.

26. člen Splošne deklaracije človekovih pravic določa, da ima vsakdo pravico do izobraževanja, da mora biti izobraževanje vsaj na osnovni stopnji brezplačno in da mora biti osnovno izobraževanje obvezno.

Toda resničnost je precej drugačna. Po najnovejših podatkih Unescovega poročila Global Education Monitoring Report 2026 je bilo leta 2024 po svetu kar 273 milijonov otrok in mladih šolske starosti zunaj šolskega sistema – približno vsak šesti.

Število otrok in mladih, ki ne obiskujejo šole, se povečuje že sedmo leto zapored. Med pomembnimi vzroki UNESCO izpostavlja rast prebivalstva, krize, oborožene konflikte ter zmanjševanje sredstev za izobraževanje. Še posebej ranljivi so otroci, ki živijo na konfliktnih območjih.

Morda se nam zdi, da otroci, ki nekje daleč ne morejo obiskovati šole, niso naš problem. Toda svet je danes tesno povezan in prepleten. Kjer ljudem niso zagotovljene temeljne pravice, se povečujejo revščina, negotovost, konflikti in razseljevanje ter migracije. 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic govori o pravici do življenjske ravni, ki vsem omogoča zdravje in blaginjo – med drugim do hrane, obleke, bivališča, zdravstvene oskrbe in socialnih storitev.

Zato dolgoročnih posledic revščine, vojn in razseljevanja ni mogoče reševati zgolj z represijo in zapiranjem meja. Veliko pomembneje je ustvarjati razmere, v katerih lahko ljudje živijo varno in dostojno – z dostopom do hrane, zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih osnovnih dobrin. Tako bo manj tveganih prečkanj Sredozemlja, kriz, kakršna je bila nedavna v Ceuti, ter histeričnih odzivov skrajnih gibanj in politikov.

Ob začetku novega šolskega leta zaželimo vsem otrokom veliko novega znanja, prijetnih doživetij in dobrih odnosov. Šola je eno najlepših obdobij življenja. Potrudimo se, da bi jo lahko obiskovali vsi – prav vsi otroci in mladi sveta.


Viri:

UNESCO – More children out of school for the 7th year in a row
UNESCO – Global Education Monitoring Report
ZN – Splošna deklaracija človekovih pravic
GOV.SI – Ustava za prvošolce in dijake prvih letnikov

Slika je ustvarjena z umetno inteligenco.

Kako lahko gledate te ljudi umirati

»Po vsem svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo niti najosnovnejšega za preživetje; prepolna so jih mesta mnogih najrevnejših držav sveta. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?«
(Maitreja, sporočilo št. 11, 5. januar 1978) 

Po najnovejših ocenah Združenih narodov je leta 2025 lakoto izkusilo približno 645 milijonov ljudi, kar predstavlja 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Čeprav se je stanje na globalni ravni nekoliko izboljšalo, lakota še naprej narašča v velikem delu Afrike in zahodne Azije. (FAOHome)

Še širšo sliko pokaže podatek, da je bilo leta 2025 približno 2,1 milijarde ljudi, oziroma več kot četrtina svetovnega prebivalstva, zmerno ali hudo prehransko ogroženih. To pomeni, da niso imeli rednega dostopa do zadostne, varne in hranljive hrane. (FAOHome)

Ti podatki so še toliko težje razumljivi, ker svet že danes proizvede dovolj hrane za vse ljudi. Pogosto navajana raziskava, objavljena v reviji Journal of Sustainable Agriculture, je celo ocenila, da svetovno kmetijstvo proizvede dovolj hrane za približno deset milijard ljudi. Problem torej ni zgolj v količini hrane, temveč predvsem v dostopu do nje, revščini in neenakosti ter v velikih količinah hrane, ki se izgubijo ali zavržejo.

Podobno pretresljivi so podatki o pitni vodi in sanitarnih razmerah. Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in UNICEF-a za leto 2024:

• 2,1 milijarde ljudi oziroma približno vsak četrti Zemljan nima dostopa do varno upravljane pitne vode;
• 3,4 milijarde ljudi nima ustrezno urejenih sanitarnih storitev;
• 1,7 milijarde ljudi doma nima niti osnovnih pogojev za higieno.

Med ljudmi brez varne pitne vode jih kar 106 milijonov še vedno pije neposredno iz neobdelanih površinskih vodnih virov. (Svetovna zdravstvena organizacija)

V svetu, kjer obstaja dovolj osnovnih dobrin za zadovoljitev potreb vseh ljudi, dejstvo, da milijarde nimajo zanesljivega dostopa do hrane, čiste vode in sanitarij, predstavlja globok družbeni, politični in moralni neuspeh. V tem smislu lahko razumemo, zakaj Maitreja govori o zločinu.

Pravica do hrane in vode

Dostop do hrane ni dobrodelnost, temveč človekova pravica. Že 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948 vsakomur priznava pravico do življenjske ravni, ki zagotavlja zdravje in blaginjo njega in njegove družine, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.

Še pomembnejši s pravnega vidika je Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sprejet leta 1966. Njegov 11. člen priznava pravico vsakogar do ustrezne življenjske ravni in temeljno pravico do svobode pred lakoto. Države se v njem zavezujejo tudi k mednarodnemu sodelovanju, da bi zagotovile pravično razdelitev svetovnih zalog hrane glede na potrebe.

Prav ta določba je izjemno pomembna z vidika ekonomije delitve. Priznava namreč, da lakote ni mogoče odpraviti samo z ukrepi posameznih držav, temveč sta potrebna mednarodno sodelovanje in pravičnejša delitev razpoložljivih dobrin glede na potrebe ljudi.

Pakt danes pravno zavezuje 173 držav. (ohchr.org)

Tudi voda je človekova pravica. Odbor ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice jo opredeljuje kot pravico vsakogar do zadostne, varne, sprejemljive, fizično dostopne in cenovno dosegljive vode za osebno in gospodinjsko uporabo. Generalna skupščina Združenih narodov pa je 28. julija 2010 izrecno priznala pravico do varne in čiste pitne vode ter sanitarij kot človekovo pravico, ki je bistvena za polno uživanje življenja in vseh drugih človekovih pravic. (Digital Library)

Vprašanje naše človečnosti

Dostop do hrane in čiste vode torej ni stvar dobrodelnosti. Je temeljna človekova pravica in osnovni pogoj človekovega dostojanstva.

Toda zakoni in mednarodni sporazumi izražajo le eno plat problema. Obstaja tudi njegova etična in moralna razsežnost – vprašanje naše človečnosti.

Kako lahko sprejemamo svet, v katerem je na stotine milijonov ljudi lačnih, več kot dve milijardi nimata varne pitne vode in milijarde nimajo ustreznih sanitarnih pogojev, čeprav ima človeštvo dovolj znanja, proizvodnih zmogljivosti, virov in tehnologije, da bi te potrebe zadovoljilo?

Lakota ni predvsem posledica pomanjkanja hrane. Tesno je povezana z revščino, neenakostjo, vojnami, podnebnimi spremembami, gospodarsko nestabilnostjo, neustreznimi javnimi storitvami in predvsem z našo nezmožnostjo, da bi razpoložljive vire in dobrine pravičneje delili.

Zato se velja vedno znova spomniti Maitrejevih besed:

»Bratje moji, kako lahko gledate te ljudi umirati pred svojimi očmi in sebe imenujete ljudje?« (Share International)

Te besede niso le obtožba. So predvsem poziv, da prebudimo sočutje, prepoznamo svojo skupno odgovornost in svetovne vire delimo tako, da bo vsak človek lahko živel dostojno življenje.

 

Vir: THE SHARING ECONOMY: Implementing Article 25 in the Twenty-First Century