ponedeljek, 13. julij 2020

Kar nas združuje


Zdi se, da tonemo vse globlje v močvaro ločevanja. Ni konca in kraja stvari, ki nas ločujejo: spomeniki, zgodovinski dogodki, simboli, ideologije; kulturne, jezikovne in politične razlike; videz, kraj rojstva itd. Preteklost – celo zelo oddaljena – nam "ponuja" neskončno možnosti, da se skregamo, žalimo, sovražimo, vkopljemo na različne bregove in se obstreljujemo z besedami ali v končni fazi tudi s pravim orožjem. Še zlasti politiki so tisti, ki ločevanje izkoriščajo za utrjevanje svoje moči.

Dobro vemo, kaj vse nas ločuje. Kaj pa je tisto, kar nas združuje, povezuje? Kaj je tisto, kar celi rane ločevanja, ki jih vedno znova in znova odpiramo – po desetletjih ali celo stoletjih? Zakaj se ne bi raje osredotočili na tisto, kar nas združuje in povezuje?

Naš skupni izvor

Po zadnjih podatkih je na Zemlji 1,74 milijona različnih rastlinskih in živalskih vrst (Global biodiversity), še bistveno več pa je še neodkritih. Vsi ljudje smo pripadniki samo ene vrste – Homo sapiens. S komurkoli na Zemlji smo si v genetskem smislu 99,9-odstotno podobni; vsega 3.000 generacij oziroma 100.000 let v preteklosti pa imamo vsi ljudje skupne prednike (Human genetic variation). V biološkem in genetskem smislu smo si mnogo bolj podobni, kot pogosto izražamo v medsebojnih odnosih; razlike med nami so tako rekoč samo kozmetične – malo drugačni odtenki kože, oči; malo drugačna konstitucija telesa itd. Ko vidite katerega koli človeka na Zemlji, vidite pripadnika iste vrste. V bistvu smo vsi ljudje člani ene velike družine – človeštva.

Skupna dediščina človeštva

Ko nas prevzame čudovita glasba, se običajno ne oziramo na avtorjevo narodnost. Glasba nas združuje in povezuje. Glasba "govori" v univerzalnem jeziku, ki ga vsi razumemo. Podobno je z drugimi umetniškimi deli – s slikami, kipi, z gradbenimi podvigi, s plesi, filmi itd. Preprosto radi jih imamo.

Naš skupni dom in naše skupne dobrine

Zagotovo nas povezuje naš skupni dom – planet Zemlja. Zemlja je celovit in soodvisen sistem: zrak, voda, podnebje niso ločeni z mejami. Dihamo isti zrak, pijemo isto vodo – oba ves čas krožita oziroma se pretakata po planetu. V resnici lahko govorimo o skupnih planetarnih dobrinah, ki pripadajo vsem ljudem.

Kaj ko bi končno ponosno rekli, da smo Zemljani, šele potem Slovenci, Hrvati, Italijani, Nigerijci, Argentinci, Tajci itd. Kaj ko bi s svojim planetom resnično ravnali kot s svojim domom. Kar nenazadnje tudi je.

"Zamrznimo" zgodovino in prepovejmo njeno zlorabo

Ker nas zgodovina tako razdvaja, še zlasti, ko jo "v roke vzamejo" politiki, bi jo morali na nek način zamrzniti. Recimo, da bi sprejeli zakon, ki bi politikom popolnoma prepovedal obisk vseh spomenikov in obeleževanje zgodovinskih obletnic ter praznikov. Poleg tega pa ne bi smeli komentirati zgodovinskih dogodkov in osebnosti.

Zgodovino bi prepustili zgodovinarjem, šolam, univerzam, pisateljem, umetnikom. Samo politikom ne. Ti iz nje vedno naredijo predmet spora, ločevanja. Ločevanje je seme zla.

Naša skupna prihodnost

Bolj kot na preteklost, se moramo osredotočiti na prihodnost. Reševanje podnebja, okolja, revščine, lakote, migracij in drugih globalnih problemov naj postanejo cilji, ki nas povezujejo in združujejo. 

Slika: Pixabay

torek, 07. julij 2020

Ekonomija delitve za pokoronsko prihodnost


Pandemija koronavirusa je na plano potegnila številne probleme tako v posameznih državah, povezavah kot je Evropska unija, kot tudi na širši, mednarodni ravni. Zdi se, kot da so se na človeštvo naenkrat zgrnile vse tegobe tega sveta: zdravstvena kriza, podnebne spremembe in onesnaženje okolja, migrantska kriza, lakota in revščina, brezposelnost, rastoče družbene napetosti, erozija demokracije ter mednarodnega sodelovanja in še bi lahko naštevali. Človeštvo kot da je v krču. Zadnjih nekaj mesecev so tudi prej najmočnejše in najbogatejše države postale ranljive, nenadoma je prihodnost tudi zanje negotova. Ne samo za državljane revnejših predelov sveta, ki v negotovosti živijo že dolga leta, tako zdaj čutimo tudi v "obljubljenih deželah" sveta kot so EU, ZDA, Japonska, Avstralija, Kanada in v še nekaterih drugih »otočkih bogastva v morju" revščine in obupa.

Vendar stanja, ki ga doživljamo praktično po vsem planetu, ni povzročila neka zunanja sila ali "zla usoda". Smo v situaciji, ki smo jo sami povzročili. Kar je v seriji slabih vendarle tudi dobra novica. Kajti to pomeni, da lahko sami spremenimo razmere, ki ogrožajo našo prihodnost. Ni še prepozno. Koronavirus nas je na nenavaden način povezal in nam dal neke vrste lekcijo, ki se glasi: spremeniti morate svoj način življenja, medsebojne odnose ter odnos do okolja in do drugih živih bitij. Vse to pravzaprav že vemo, a smo ves čas ravnali po načelu: "Bo že nekako." Pač ne bo. Ne brez naše angažiranosti in resnične pripravljenosti za spremembe.

Katero področje danes predstavlja presečišče vseh največjih problemov človeštva? Zakaj imamo tako obsežno revščino, podnebne spremembe in uničeno okolje, toliko migracij in družbenih konfliktov? V središču vseh teh problemov je obstoječi ekonomski sistem. Vseeno je, kako ga imenujemo – kapitalističen, neoliberalen ali kako drugače – pomembneje je, da razumemo, kako deluje in kaj povzroča.

Ekonomija izkoriščanja, sebičnosti in pohlepa

Čeprav se nam zdi, da je današnji ekonomski sistem izjemno razvit, saj ga "poganjajo" zelo sofisticirane tehnologije, pa se je v resnici zelo zastarel, neučinkovit in nevaren. Pri tem je nujno treba ločiti med tehnološkim razvojem in razvojem ekonomskih odnosov. Medtem ko so tehnologije (digitalne, transportne, proizvodne itd.) resnično del 21. stoletja, pa so ekonomski odnosi obstali v 18., 19., 20. stoletju in še dlje v preteklosti. Čeprav ločimo več glavnih ekonomskih zgodovinskih obdobij – sužnjelastništvo, fevdalizem in kapitalizem – pa imajo vsa nekaj skupnih značilnosti, ki jih lahko označimo z besedami: izkoriščanje, sebičnost in pohlep.

Ekonomski sistem je ves čas v rokah elit. Izkoriščanje ljudi, drugih živih bitij in narave je vselej služilo sebičnim interesom posameznikov, skupin in držav, ki jih vodi pohlep po bogastvu oziroma moči; ekonomska moč pa se vedno prelije tudi v politično moč. Te starodavne ekonomske "vrednote" pa se vedno prelivajo tudi navzdol – v vse družbene strukture in odnose – zato smo jih v dolgih stoletjih dobesedno ponotranjili. Posledično se nam zdi normalno in naravno: da tekmujemo z vsemi drugimi in temu rečemo konkurenčnost, da brez slabe vesti izkoriščamo ljudi in naravo, da druge goljufamo in temu rečemo poslovna spretnost, da izdelujemo ter prodajamo povsem nepotrebne stvari in temu rečemo gospodarska rast itd.

Osnovna ekonomska ideologija človeške družbe 21. stoletja je komercializacija, ki v sebi združuje vse najslabše iz preteklosti in močno zavira resnični razvoj človeštva. Komercializacija je proces preobrazbe naravnih virov, človeškega dela in tehnologij v tržno blago, ki zato niso več v "službi" vseh ljudi, temveč so zgolj orodje za kopičenje dobičkov in s tem ekonomske in politične moči elit. Trg je tako postal "vrhovni razsodnik" življenja na Zemlji, denar pa dobesedno odloča, kdo ima dostop do dobrin, ki mu omogočajo preživetje, in kdo ne.

Milijoni danes ne umirajo zato, ker na svetu ni dovolj hrane in drugih nujno potrebnih dobrin, temveč zato, ker nimajo denarja, da bi do njih prišli. Revščina ni posledica lenobe, temveč smole, da se rodite v družino oziroma državo, ki je povsem na obrobju izključujoče globalne ekonomije. Zato revnim preostane zgolj počasno umiranje, kriminal ali migracije. Če pa ste se "srečno" rodili v bogatejši del sveta, boste skorajda zagotovo postali del potrošniške družbe, ki je tako močno medijsko indoktrinirana in družbeno pogojevana, da se sploh ne boste zavedali, kako uničevalen je vaš potrošniški način življenja – do soljudi, do okolja in do drugih živih bitij, s katerimi si delimo Zemljo.

Ekonomija delitve – sodelovanje, pravičnost in skrb za ljudi ter okolje

Ključne spremembe, ki jih moramo storiti, so torej ekonomske. Vendar teh zagotovo ni lahko storiti, kajti stoletja stare ekonomske vzorce izkoriščanja, pohlepa, sebičnosti, tekmovalnosti imamo dobesedno v krvi. Čeprav vemo, da delamo narobe, vseeno vztrajamo na starih poteh. Celo zdaj, ko nas je koronavirus za nekaj časa prizemljil in ustavil, se na vsak način želimo vrnitve nazaj, kjer smo že bili, ko smo brezglavo trošili zemeljske vire, ko smo pretirano potovali, ko smo se v službah gnali do popolne izgorelosti in si grabili materialne ter nematerialne dobrine. Ves čas več in več in več, čeprav smo hkrati vedeli, da milijoni umirajo, zaradi pomanjkanja hrane, čiste vode, zdravil in drugih stvari, ki pri nas pogosto končajo v smeteh.

Koronavirus je globalni (zdravstveni) problem, tako kot so podnebne spremembe, onesnaženje okolja, migracije in tako naprej. Vsaka država se reševanja problemov loteva po svoje, čeprav bi se jih učinkovito lotili samo skupaj, z resničnim mednarodnim sodelovanjem. Zdaj imamo priložnost in odgovornost, predvsem razvitejši del sveta, da z vsemi drugimi pravičneje delimo Zemeljsko bogastvo oziroma dobrine, ki smo si ga pogosto na zvite in pokvarjene načine prisvojili ravno od držav, kjer danes trpi največ ljudi, in to ne zaradi koronavirusa, temveč zaradi revščine, lakote, podnebnih sprememb, brezposelnosti in brezperspektivnosti predvsem mladih, ki jih z orožjem odganjamo od svojih mej.

Pravičnejša delitev dobrin je prvi korak k reševanju ključnih problemov človeštva. Ko bodo brezštevilni ljudje rešeni neizmernega trpljenja lakote in osvobojeni stalne negotovosti skrajne revščine lahko začnemo z reševanjem še drugih velikih problemov človeštva. Hkrati pa se moramo prebivalci bogatejšega dela sveta zavedati, da je naš način življenja bolj problematičen, kot si v svojem samozadovoljstvu in brezbrižnosti do problemov sveta priznavamo sami. Prostovoljna preprostost je koncept, ki ga moramo osvojiti in posvojiti. Obdobje karantene nam je pokazalo, da je to mogoče; da lahko povsem kakovostno živimo tudi brez potrošniške mrzlice, stalnih potovanj, hitrega življenjskega tempa in kopičenja bogastva.

Ekonomija delitve, sodelovanje in preprostejši način življenja so torej v središču reševanja največjih problemov človeštva. Pri tem ne gre samo za delitev dobrin, temveč tudi tehnologij in znanja. Preprosto ni prav, da se del ljudi sprehaja po vesolju, medtem ko mnogi drugi nimajo niti primerne hrane, vode, zdravil, sanitarnih pogojev, elektrike, niti niso pismeni. Ekonomija delitve je v osnovi stvar naše temeljne človečnosti; skrbi za vse ljudi in okolje. Je enostavna stvar, ki v prvi vrsti zahteva našo pripravljenost za sodelovanje – na mednarodni ravni.

Ne recite takoj, da to ni mogoče. Norost je povratek v predkoronske čase. Naredimo vendarle že korak naprej. Nenazadnje, kaj drugega pa nam sploh preostane.


(Priporočljivo branje: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay

nedelja, 05. julij 2020

Zemlja domovina, človeštvo družina



"Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina", je zapisal znameniti libanonski pisatelj in pesnik Kahlil Gibran (1883 - 1931). Danes je še kako pomembno, da razmišljamo o teh besedah in jih tudi uresničujemo. Res je, da smo pripadniki različnih narodov, etničnih skupin, veroizpovedi, političnih in drugih prepričanj. Res je, da smo si po videzu in jeziku različni, a dejstvo je, da smo prav vsi ljudje del človeške družine, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

Ločevanje je zlo

Danes imamo še vedno celo vrsto politikov, vplivnežev in običajnih ljudi, ki ljudi ločujejo bodisi po narodni, etnični, politični pripadnosti bodisi po videzu, jeziku, prepričanju, spolni usmerjenosti itd. Ločevanje je največje zlo našega časa. Ločevanje se začne z besedami (od "nedolžnih" šal do sovražnega govora v medijih), a slej ko prej se izrazi tudi z dejanji, ki v organizirani obliki lahko prerastejo tudi v vojne. Skrajna oblika ločevanja med ljudmi pa je fašizem.

Sodelovanje in združevanje kot sila dobrega

Nasprotni proces je sodelovanje in združevanje ne glede na različnost med ljudmi. Če v drugemu vidimo najprej človeka, kot smo tudi mi sami, potem ni razloga, da ne bi z njim sodelovali. Prav tako smo lahko navkljub raznolikosti lahko združeni v širše skupnosti. Moto Evropske unije je na primer "Združena v raznolikosti", kar je velik napredek za celino, ki je bila stoletja zapletena v medsebojne konflikte in vojne.

Združeni v raznolikosti bi morali biti pravzaprav vsi Zemljani. V ta namen smo po drugi svetovni vojni ustanovili Organizacijo združenih narodov. Ime samo izraža pravi namen organizacije – združevanje.

Zdaj je čas, da resnično začnemo uresničevati velike ideale, ki smo si jih nekoč postavili. Morda pa bi si za svoj moto lahko izbrali kar Gibranovo misel: "Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina".

Če je Zemlja zares naša domovina, potem se bomo resno lotili reševanja podnebnih sprememb in okoljskih problemov nasploh. Če je človeštvo zares naša družina, potem ne bomo dopustili, da stotine milijonov naših "bratov in sester" živi v strahovitem pomanjkanju. Z njimi si bomo zares začeli deliti naše skupne planetarne dobrine.

Slika: Pixabay

ponedeljek, 15. junij 2020

Petkovi protesti, za kaj


Veliko ljudi se sprašuje, zakaj se odvijajo tako imenovani petkovi protesti v Ljubljani in drugih slovenskih mestih, oziroma za kaj si protestniki sploh prizadevajo. Če se prepustite zgolj interpretacijam v medijih, boste težko razumeli njihovo bistvo, če pa se jih udeležite, vam je lahko bolj jasno za kaj gre. Poglejmo si nekaj bistvenih značilnosti tako imenovanih petkovih protestov.

Gibanje. Bistveno je razumeti, da gre za gibanje. Pa ne mislimo dobesedno gibanja v smislu kolesarjenja, hoje, risanja itd. Struktura protestnikov je izjemno raznolika: srečate lahko ljudi prav vseh starosti in zelo raznolikih prepričanj, še posebej veliko pa je mladih, kar vsekakor kaže na to, da jim ni vseeno za njihovo in našo skupno prihodnost. Mnogi trdijo, da je takšen način izražanja brezploden in neučinkovit, saj nima jasne politične strukture in natančno formuliranih zahtev. Vendar ni naloga gibanja, da vedno znova vodi v ustanovitev politične stranke. Bistvo gibanja je, da vpliva na politiko in na javno mnenje kot celoto. In ni res, da to gibanje nima jasnih zahtev. Naj naštejemo nekaj najbolj opaznih.

Boj proti korupciji. Kaj je pravzaprav korupcija? V prvi vrsti korupcija pomeni krajo javnih sredstev in dodeljevanje javnih naročil in dejavnosti (javnega denarja) na podlagi sorodstvenih, prijateljskih in strankarskih povezav. Javna sredstva se zbirajo bodisi preko davkov, zadolževanja, evropskih sredstev bodisi iz drugih virov. Javna sredstva so premoženje vseh državljanov in ne last politikov. Korupcija je zato drugo ime za krajo javnega denarja. Če se torej zaradi korupcije močno preplača nakup zaščitne opreme ali česar koli drugega, bo zaradi tega zmanjkalo denarja za druge namene – za zdravstvo, socialno varstvo, kulturo itd. Korupcija je kraja! In že samo sum na korupcijo državljane zelo razjezi, še zlasti, ker vse težje živijo.

Boj proti fašizmu. Kaj je fašizem ni vedno enostavno in enoznačno opredeliti; kajti fašizem ni samo "korakanje v črnih uniformah". Zagotovo pa so sovražni govor, žaljenje in preganjanje novinarjev ter drugače mislečih, militarizacija družbe, nasilno vedenje do migrantov ter kriminalizacija protestnikov znamenja fašizacije družbe. Petkovi protesti so upor proti tem procesom.

Zavzemanje za ekonomsko in družbeno pravičnost. Vse globlje ekonomske razlike so vzrok za večino največjih družbenih problemov tako v naši državi kot tudi na globalni ravni. Pravičnejša delitev dobrin (javnih sredstev, naravnih virov, družbenih dobrin), univerzalni temeljni dohodek, vlaganje v šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo so zahteve velikega dela protestnikov. Zagotovo pa novi nakupi orožja niso pot k večji ekonomski in družbeni pravičnosti.

Zavzemanje za okolje. Ohranitev okolja je še ena od pomembnih točk nenapisanega programa petkovih protestov. Zdajšnja politika se žal obrača povsem v drugo smer. Narava nima političnega glasu. Tega ji dajo lahko okoljevarstveniki in ljudje z voljo za dobro. Politika je naravi odvzela glas.

Izpostavili smo nekaj značilnosti in usmeritev širokega civilno-družbenega gibanja, ki se izraža predvsem v protestih, ki se odvijajo ob petkih (nekateri tudi ob drugih dnevih) v Ljubljani in drugih slovenskih krajih. Nobene potrebe ni, da gibanje preraste v politično stranko. Zagotovo pa mora politika prisluhniti zahtevam in marsikaj spremeniti. Tisti politiki, ki pa vztrajno zanikajo sporočila široke palete civilno-družbenih pobud, društev, organizacij in posameznikov, pa pač sodijo na smetišče zgodovine.

Demokracija še zdaleč ni samo udeležba na volitvah (čeprav je to pomemben del demokratičnih procesov), temveč vsakodnevni proces, ki ima za cilj blaginjo celotne družbe, ohranitev okolja, svobodo in mir.

torek, 09. junij 2020

Boni za življenje


Drznimo si uporabiti vso svojo domišljijo in si zamislimo, da država Slovenija naredi neverjetno dejanje dobrote in sočutja: tako imenovane turistične bone nameni za najrevnejše ljudi v eni od najrevnejših svetovnih držav. Seveda bi jih poimenovali drugače – boni za življenje.

Seveda se nam zdi to danes nekaj nepredstavljivega. Brezštevilni bi našli tisoč in en argument, da gre za skrajno naivno razmišljanje, ki nima nikakršne povezave z realnim življenjem. V resnici pa je to posledica naše vzgoje, našega izobraževalnega sistema in sistema prevladujočih družbenih vrednot, ki poudarjajo materialni in družbeni uspeh kot skorajda edini cilj oziroma smisel našega življenja.

Zato je "gospodarska rast" v samem središču vseh družbenih, ekonomskih in političnih aktivnosti sodobnega sveta. Zato smo tekmovalnost (konkurenčnost), sebičnost in pohlep sprejeli kot sprejemljive "vrednote" v naših družbah. Gospodarska rast pomeni, da se družba osredotoča zgolj na materialno plat življenja. Kar je prav do mere zadovoljevanja naših osnovnih potreb in pa narobe, ko se navkljub že doseženi materialni blaginji ženemo za še več materialnih dobrin – na ravni držav, podjetij in posameznikov.

Na osebni ravni pa seveda ne govorimo o gospodarski rasti temveč o "osebnosti rasti", kar pomeni, da se osredotočamo predvsem na zunanji oziroma materialni vidik človeškega bitja – osebnost. Na tej ravni kopičimo bogastvo, slavo, nazive, ugled, (kupljena) doživetja; kupujemo velike avtomobile, gradimo velike hiše, vikende in tako naprej. V središče postavimo sebe in podobno kot na širši (ekonomski) ravni smo tekmovalni (konkurenčni) do drugih ter sebični in pohlepni.

Posledice gospodarske in osebnostne rasti se kažejo tako v družbi in v okolju kot tudi v našem osebnem življenju. Svetovna revščina, lakota, pomanjkanje, migracije, vojne, uničevanje okolja so druga plat gospodarske rasti, medtem ko osebnostna rast, kot jo poznamo danes, povzroča družbeni razkroj, slabe medčloveške odnose, depresije, bolezni, družinske tragedije in tako naprej.

Zdaj pa se vrnimo na začetek in pomislimo: kaj pomeni živeti v najrevnejših državah sveta, še zlasti z vidika otrok. Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da je leta 2018 v svetu, predvsem v revnih državah, umrlo 6,2 milijona otrok, mlajših od 15 let, večinoma zaradi vzrokov, ki bi jih lahko preprečili (pomanjkanje hrane, zdravil, čiste vode itd.). Po ocenah Unicefa je februarja letos v skrajni revščini živelo 386 milijonov otrok, njihovo število pa se zaradi krize lahko poveča še za 42 do 66 milijonov. Si lahko zamislimo, koliko trpljenja je za temi suhoparnimi številkami?

Medtem, ko se mi "borimo" za turizem, se milijone ljudi bori za življenje, med njimi je zlasti veliko otrok; korona kriza je ta boj le še zaostrila. Saj je prav, da država pomaga turizmu in drugim panogam, v resnici pa bi se morali ozreti po svetu in videli bi, kako plehki in prazni smo, kako brezbrižni in sebični smo: nekateri se bomo kopali v toplicah, drugi bodo umirali, ker nimajo pitne vode. Pa sploh ne gre samo za našo državo, temveč za ves razviti svet. Nenadoma imajo države milijarde in milijarde dolarjev, evrov in drugih valut, ki jih namenjajo gospodarstvu in turizmu ter "svojim" ljudem. Kaj pa drugi? Revni, lačni, po nepotrebnem bolni, obubožani, brezposelni …

Gre za temeljni odnos, ki ga imamo do sveta. Tako posamezniki kot države. Zares bomo napredovali, ko bomo dobrine, ki jih je dovolj za vse, delili z vsemi Zemljani. Takrat bomo lahko zares uživali na dopustu, dotlej pa bomo imeli pri tem zelo grenak priokus; kajti milijone ljudi bi lahko zelo enostavno rešili neizmernega trpljenja in nepotrebnega umiranja.

Kako številne ljudi bi osrečili z boni za življenje. Med drugimi tudi sebe.


Slika: Pixabay

četrtek, 04. junij 2020

"Še je čas"


Imeli smo čas za razmislek. Veliko časa. V času karantene smo ugotovili, da lahko živimo bolj počasi, da nam ni treba ure in ure preživljati v trgovinah. Videli smo, kako se je marsikje bistveno izboljšal zrak; narava si je dobesedno oddahnila od našega prehitrega tempa ter brezkončnega hlastanja za potrošniškimi izdelki in storitvami. Spoznali smo, da imajo države nenadoma dovolj denarja za pomoč ljudem. Namesto pogostih kratkih in dolgih potovanj ter počitnic smo odkrili bližnje travnike in gozdove, dotlej neznane skrite kotičke. Imeli smo čas za razmislek: o drugačnem svetu, o drugačnem načinu življenja, o drugačni ekonomiji, o drugačni družbi. Vse bolj se zdi, kot da smo to enkratno priložnost zapravili.

Hitro se vračamo k starim miselnim vzorcem, tempo življenja se spet povečuje; ceste so vse bolj natrpane, zrak ponovno postaja slabši. Države si obupno prizadevajo za edini politični in ekonomski cilj, ki ga poznajo – za gospodarsko rast. Treba je več graditi, več kupovati, več zaslužiti; četudi uničimo reke, gozdove, umažemo zrak ...

Med tako imenovano koronakrizo smo za kratek hip ugledali nove možnosti: univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas, solidarnostno pomoč ... Ljudje so pomagali drug drugemu, organizirali prevoze, dostavo živil ... Čeprav smo se morali držati narazen, smo v resnici stopili skupaj. Zdaj se spet vračamo nazaj, "v stare tirnice". Morda smo res bolj skupaj, a vse bolj ločeni; ekonomsko, politično, družbeno.

Vendar zdaj izkušamo le iluzijo povratka "v stare dobre (predkrizne) čase". Koronakriza je zgolj pospešila procese, ki so bili že pred njo v "polnem teku". Ekonomski in politični sistem, ki sta si za edini pravi cilj izbrala gospodarsko rast, sta že dolgo v krizi. Ne iz ekonomskega ne iz družbenega in ne iz okoljskega vidika večna gospodarska rast ni mogoča. To je že skorajda vsakomur jasno.

Zares potrebujemo spremembe. Pravi cilj ekonomskega sistema je blaginja ljudi, ob hkratnem ohranjanju okoljskega ravnovesja. Pa ne le ločeno, v posameznih državah. Globalni ekonomski sistem je že zdaj sposoben zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi na Zemlji. Ko bodo vsi ljudje lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe – z zadostno hrano, pitno vodo, ustreznim bivališčem, z dostopnim zdravstvenim varstvom in izobraževanjem – bomo lahko govorili o blaginji človeštva, ki je temelj medsebojnega zaupanja in zato globalnega miru. To pa lahko dosežemo le z ekonomijo delitve.

Ekonomija delitve ima več "obrazov". Lahko se izraža v obliki univerzalnega temeljnega dohodka ali univerzalnega dostopa do osnovnih dobrin in storitev, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; lahko se izraža kot mednarodni mehanizem za delitev osnovnih dobrin (več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin). Lahko pa se izraža tudi kot kombinacija vsega naštetega in še česa.

Bistvo ekonomije delitve je, da dobrine, ki jih je dovolj, dosežejo vse ljudi. Ne da imamo vsi enako, ampak vsi dovolj za dostojno življenje. Preprosto ne smemo dopustiti, da v svetu obilja tako veliko ljudi živi v revščini ali je kako drugače prikrajšanih za osnovne dobrine in storitve. Ne vrnimo se torej nazaj, ampak si prizadevajmo za drugačen, bolj pravičen svet. Naj nam odzvanja misel, ki je tudi naslov znamenite pesmi Vlada Kreslina (prej Martin Krpan):

"Še je čas." Da spremenimo svet. Na bolje.

petek, 15. maj 2020

Po epidemiji depresija – ekonomska in psihološka


"Pred vrati imamo recesijo in zelo se bo treba potruditi, da ne bomo imeli tudi depresije," predsednik vlade Janez Janša ima prav. Po koncu epidemije bo nastopila recesija (ta je praktično že tu) ali celo depresija, kar pomeni dolgotrajno ekonomsko krizo. Ena od opredelitev depresije je, da gre za padec bruto družbenega proizvoda (BDP) za več kot 10 odstotkov in za dve ali večletno recesijo. Med najbolj znanimi je Velika depresija v ZDA, v obdobju 1929 do 1933; vemo kako dolgotrajne in hude so bile njene posledice.

Ob zgornji izjavi predsednika vlade pa je treba opozoriti, da je vlada, hkrati s temi temačnimi napovedmi svojega predsednika, preklicala epidemijo (14. 5. 2020). A pustimo ob strani zdravstveni vidik, s formalnim aktom preklica epidemije država samozaposlenim ne bo več izplačevala temeljnega mesečnega dohodka, delodajalcem pa ne subvencionirala začasnega čakanja na delo in dela prispevkov; poleg še drugih ukrepov, ki so bili vezani na razglasitev epidemije.

Če je vlada odpravila ukrep razglasitve epidemije in s tem prenehala finančno ter drugače pomagati najranljivejšim skupinam prebivalstva, mora po tej logiki nemudoma odpraviti tudi vse omejevalne ukrepe! Kajti, če so ljudje zaradi ukrepov, ki so še vedno v veljavi, ostali brez dela in/ali dohodkov, obenem pa nimajo več pomoči države, to pomeni, da lahko ostanejo brez vseh možnosti za preživetje. S tem pa so ljudje dobesedno okrutno kaznovani za to, da so bili in so še vedno aktivno udeleženi pri zajezitvi epidemije. Kajti "ostati doma" ne pomeni "početi nič", temveč je bil to ves čas aktiven prispevek k splošnemu javnemu dobru – zato si sleherni državljan v takšnih razmerah ZASLUŽI nagrado, ne pa tako imenovano pomoč!

Predsednik vlade bo s preklicem epidemije in s sočasnim prenehanjem pomoči najranljivejšim državljanom, teh pa je iz dneva v dan več, dejansko bistveno pripomogel k recesiji in verjetno tudi k veliki ekonomski depresiji. Temeljni mesečni dohodek je bil dober ukrep, ki ga je treba zdaj ohraniti in ga še razširiti na vse ranljive skupine: samozaposleni, delno zaposleni, slabo plačani delavci in tisti na čakanju, brezposelni, študentje, dijaki, otroci, upokojenci z nizkimi pokojninami, invalidi, socialno šibki in še kdo.

Kajti takšen ukrep ne pomeni samo reševanja velikih stisk posameznikov in gospodinjstev, temveč tudi najboljšo pomoč gospodarskemu, kmetijskemu, turističnemu in storitvenemu sektorju v Sloveniji. Kajti vse naštete skupine denar potrebujejo tukaj in zdaj; potrošili ga bodo sproti in skoraj 99-odstotno v Sloveniji. Če pa bo pomoč namenjena predvsem neposredno velikim podjetjem oziroma kapitalu, bo denar hitro odtekel v žepe že tako bogatih lastnikov, v davčne oaze in v tujino, zelo malo pa ga bo "zaokrožilo" v ekonomskem sistemu naše države.

"Pridite in pomagajte, da bomo šli lažje skupaj skozi to zahtevno obdobje, ki je pred nami. Pojdimo iz faze nagajanja v fazo sodelovanja, apeliram in vabim vse, da pridejo in sodelujejo s svojimi idejami," predsednik vlade poziva ob formalnemu koncu epidemije. Spoštovani predsednik vlade, smer, ki ste jo zdaj zastavili (prenehanje pomoči najranljivejšim skupinam prebivalstva) vodi v katastrofo, na katero ste tudi že sami opozorili. Če želite nasvet, potem nemudoma podaljšajte in še razširite ukrepe pomoči prebivalstvu, med katerimi je ključnega pomena temeljni dohodek. Nekatere države, med njimi izstopa še zlasti Španija, resno razmišljajo o dolgoročni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, torej za vse državljane. Zdaj ni čas za ekonomijo nepravičnosti, ki jo poganjata sebičnost in pohlep, temveč za medsebojno delitev dobrin, ki izhaja iz solidarnosti in sodelovanja – to sta tudi najtrdnejša "stebra" univerzalnega temeljnega dohodka.

Še je čas za izhod iz bližajoče se katastrofe. Depresija, ki se bliža, bo tako ekonomska kot tudi psihološka, kar bo imelo veliko večji vpliv na zdravje in blaginjo ljudi, ko ga je imela sama epidemija.

petek, 08. maj 2020

Dan zmage nad fašizmom in nacizmom


9. maja praznujemo Dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Tega dne, leta 1945, torej pred 75 leti, se je tudi uradno končala 2. svetovna vojna, vsaj v Evropi. Danes si komajda še predstavljamo, kako pomembna je bila ta zmaga. Ne gre samo zato, da se tega dne spominjamo, temveč da nam je v opomin, kako važno je »negovati« in si prizadevati za vrednote, ki so takrat zmagale.

Poraz fašizma in nacizma je dobesedno zmaga nad silami zla. Fašizem in nacizem sta ideologiji, ki sta temeljili na ločevanju človeštva glede na rase oziroma narode: na vrhu je bila nadrasa, sledili so podrejeni in suženjski narodi, na »dnu« pa so bili narodi in skupine, ki jih je bilo treba iztrebiti. Ne smemo si delati utvar: Slovenci smo bili uvrščeni nekje med narodom sužnjev in tistih, ki so bili namenjeni iztrebljanju.

Zato je dan zmage tako pomemben. Slovenci smo v sodelovanju z drugimi jugoslovanskimi narodi pokazali izjemen pogum in se uprli fašistom ter nacistom, kar je bilo nekaj posebnega v takratni okupirani Evropi. Zato smo lahko upravičeno ponosni, da smo se 9. maja 1945 znašli v veliki zmagovalni koaliciji, lahko bi rekli tudi na strani sil »dobrega, ki je premagalo zlo«.

Zmaga nad fašizmom in nacizmom pomeni, da so narodi iz vojne izšli kot svobodni in enakopravni. Na teh temeljih je bila oktobra 1945 ustanovljena tudi Organizacija združenih narodov, ki je bila utemeljena na veri »v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov«. V ta namen si moramo prizadevati »živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti« (iz Ustanovne listine OZN).

Da živimo danes v svobodni in demokratični državi, se moramo zahvaliti vsem, ki so vložili izjemne napore v zmago nad fašizmom in nacizmom. To pa nas zavezuje, da se tudi sami ves čas borimo proti silam, ki skušajo danes pod različnimi pretvezami uveljaviti »vrednote« fašizma in nacizma, to pa so: nadzor nad državljani, ločevanje ljudi na vredne in manj vredne, zatiranje svobode govora ter spodbujanje sovražnega govora, preganjanje novinarjev in svobodomiselnih ljudi ter razkrivalcev korupcije (žvižgačev), uničevanje sindikatov itd.

Torej, bodimo ponosni na dan zmage nad fašizmom in nacizmom, a hkrati bodimo aktivni in pogumni, da okrepimo naše skupne vrednote: temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost vsakega človeka, enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, demokratičnost, svobodo, skrb za naše skupno okolje. Bodimo pogumni in močni, kot so bili vsi tisti, ki so se uprli in na koncu tudi premagali fašizem in nacizem.

Čestitke ob Dnevu zmage!



Slika: Dan zmage, Ljubljana, 9. maj 1945

nedelja, 03. maj 2020

Tito v naših spominih


4. maja 2020 mineva štirideset let od smrti takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892 – 1980). Takrat sem bil star dvanajst let; dovolj, da se spominjam tega obdobja. Z zdajšnje časovne razdalje se spodobi, da mu ob okrogli obletnici smrti namenimo nekaj misli. Seveda pa je danes skorajda tvegano o Titu reči kaj dobrega, ker se potem takoj najdejo "anonimni spletni heroji", ki ti očitajo, da si npr. proti osamosvojitvi in proti Sloveniji. Kar je velika neumnost. Vendar naj morebitnim "trolom" kar vnaprej povem, da sem veteran vojne za Slovenijo in to ne eden tistih, ki so se "junaško borili" iz pisarne. Za samostojno Slovenijo sem torej veliko naredil.

Prepričan sem, da se moramo za državo, ki jo imamo zdaj, v veliki meri zahvaliti ravno temu, da smo leta 1945 iz 2. svetovne vojne izšli kot del zmagovite zavezniške koalicije in pri tem je izjemno pomembno vlogo odigral ravno Tito. Danes si je težko predstavljati, kako zahtevno je bilo v času druge svetovne vojne organizirati odpor proti okupatorskim silam, katerih namen je bil bodisi uničiti bodisi zasužnjiti narode, ki so bili za naciste in fašiste nevredni obstoja (med njimi je bil tudi slovenski), kaj šele samostojnosti in svobode.

Tudi čas po vojni je bil za takratno precej zaostalo in skorajda povsem porušeno Jugoslavijo izjemno zahteven. Na eni strani sovjetski vzhodni blok, na drugi strani ameriški zahodni blok, oba nevarno oborožena, s "prstom na sprožilcu". Loviti ravnotežje med tema dvema sovražnima silama, je zahtevalo veliko poguma in spretnosti, zato je bil Tito tudi eden izmed pobudnikov gibanja neuvrščenih, ki je odigralo pomembno vlogo v uravnoteženju blokovsko razdeljenega sveta.

Seveda bi bilo napak Tita poveličevati in iz njega ustvariti mitsko osebo, kajti kot vsak politik in poveljnik, še zlasti v tako prelomnih časih, kot je bilo obdobje pred, med in po 2. svetovni vojni, je delal napake. Ni brezmadežnega politika ali poveljnika vojske, a Tita lahko brez zadržkov uvrstimo na pozitivno stran zgodovine, med zmagovalce, ki so skupaj uspeli poraziti zlo, ki so ga poosebljali Hitler, Mussolini in njihovi somišljeniki.

Dejstvo je, da so imeli ljudje Tita radi, tako v državi kot na tujem; ne vsi, a zelo številni. 4. maja 1980, ko je Tito umrl, je bilo očitno, da je bilo zelo veliko ljudi iskreno žalostnih, tudi številni med tistimi, ki bi danes radi spomin nanj bodisi povsem izbrisali bodisi ga na vse možne načine omalovaževali.

Tito je bil resnično karizmatična osebnost. Kako pomemben je bil v svetovnem merilu izpričuje dejstvo, da se je njegovega pogreba "udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov". (Wikipedija) Prišli so voditelji iz vseh koncev sveta in vseh političnih "barv". Mar to ne pove veliko o njegovi izjemno pomembni vlogi v svetu.

Torej, štirideset let po smrti velikega človeka, ki smo mu dolžni marsikaj, je prav, da ohranimo vsaj spomin nanj. Ni potrebno čaščenje, a hkrati ne smemo pristati na brisanje ali uničevanje Titove vloge v enem najbolj dramatičnih in težkih obdobij svetovne zgodovine. Zato Tito kot velika zgodovinska osebnost ostaja v naših spominih.

četrtek, 30. april 2020

Praznik dela – aktualen, kot že dolgo ne


Jutri je praznik dela. Marsikomu se zdi, da ta praznik sodi na smetišče zgodovine. V resnici pa je ravno nasprotno, ta praznik je še kako aktualen, celo bistveno bolj kot v zadnjih nekaj desetletjih. Še zlasti zdaj, ko tonemo v veliko "krizo dela", ki jo sprožila pandemija koronavirusa; dejansko pa je koronakriza razgalila že tako slabo stanje na področju delavskih pravic. Zaradi robotizacije in avtomatizacije se v zadnjih letih močno zmanjšujejo potrebe po delu, veliko število nezaposlenih pa lastnikom kapitala omogoča zniževanje plač, krčenje pravic in izkoriščanje (še) zaposlenih. Boj za delavske pravice pa ne sme biti samo boj za višje plače tistih, ki so redno zaposleni, temveč boj za večjo družbeno, ekonomsko in okoljsko pravičnost.

S praznikom dela obeležujemo spomin na dogodke v Chicagu, maja 1886, ko so organizirani delavci zahtevali več delavskih pravic, med drugim tudi 8-urni delovnik. Sprva miren protest se je sprevrgel v krvavo nasilje. Delavske pravice, ki so bile po dolgotrajnih bojih kasneje vendarle izborjene, se danes naglo krčijo. Tudi zdajšnja koronakriza kaže, kako je mnogim politikom in lastnikom kapitala kaj malo mar za zdravje in blaginjo delavcev. Zato je zavzemanje za delavske pravice še kako aktualno. Najprej pa razmislimo: kaj je danes delo in kdo so delavci?

Spremenjena opredelitev dela in delavstva 

Proizvodni in storitveni delavci v zasebnem ter delavci v javnem sektorju, ki osem ur delajo v tovarni ali drugi organizaciji – tako si večina še vedno predstavlja delavstvo. Vendar moramo danes to kategorijo bistveno razširiti, prišteti moramo vse oblike tako imenovanega prekarnega dela (začasna dela, samozaposleni, delo po avtorskih pogodbah, delo na projektih itd.), prav tako delo v nevladnih organizacijah in v gospodinjstvih – vse, kar koristi celotni družbeni skupnosti.

Če torej povzamemo: delavstva ne sestavljajo samo ljudje, ki so zaposleni v tovarnah, podjetjih, javni upravi in v drugih državnih institucijah, temveč tudi vsi tisti, ki s svojim delom kakor koli koristijo družbeni skupnosti. Gospodinja, ki doma vzgaja otroke, opravi veliko dela, ki je ključnega pomena za prihodnost celotne družbe, tudi številna društva in druge nevladne organizacije veliko naredijo za družbeno skupnost in za okolje. Prav tako so delavci tudi vsi tisti, ki ne delajo na klasičnih »osemurnih« delovnih mestih, kot so na primer občasno zaposleni, samozaposleni, mali kmetje itd.

Sindikati bi se morali danes boriti za pravice celotne delavske "armade" in jo zastopati v boju proti vse bolj okrutnim lastnikom kapitala in njihovim "služabnikom" – politikom.

Boj za delavske pravice

Z drugačno opredelitvijo dela in delavstva se spreminja tudi boj za delavske pravice. Vsakdo, ki dela; ki je delal (starejši); ki bo delal (otroci in mladi); ki težko dela (hendikepirani), je upravičen do dohodka. Zato mora boj za delavske pravice vključevati tudi prizadevanje za uveljavitev univerzalnega temeljnega dohodka in univerzalnega dostopa do javnih storitev (zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, varstvo starostnikov itd.). Tudi pokojnina mora postati pravica vsakogar, četudi ne izpolni polne upokojitvene starosti ali delovne dobe.

Boj za delavske pravice mora vključevati tudi prizadevanja za krajši delovni čas, ki omogoča razbremenitev prezaposlenih delavcev in zaposlitev brezposelnih, še zlasti mladih.

Boj za delavske pravice pomeni tudi prizadevanja za nova delovna mesta v javnih storitvenih dejavnostih, ki povečujejo kakovost družbenega življenja. Skrb za kakovostno življenje starejših, najmlajših in hendikepiranih; potreba po vseživljenjskem izobraževanju; umetnost, kultura, skrb za okolje; ekološko kmetovanje na javnih površinah itd. – na teh področjih bi morali odpreti številna nova delovna mesta v okviru javnih služb, kajti v industriji bo delovnih mest, zaradi avtomatizacije in robotizacije, vse manj.

Boj za delavske pravice je tudi boj proti globalni družbeni in ekonomski neenakosti, kajti velikansko bogastvo peščice Zemljanov ni rezultat njihovega dela, temveč posledica nepravičnega ekonomskega sistema, ki temelji na špekuliranju, izogibanju plačevanja davkov (davčne oaze), izkoriščanju ljudi (poceni delovne sile) in okolja (poceni naravni viri). Denarja za plače, za univerzalni temeljni dohodek, javne storitve in za zeleno ekonomijo je več kot dovolj, a se na veliko troši za orožje ter borzne špekulacije, ki so zgolj pretkan način pretakanja globalnega bogastva v žepe najbogatejših Zemljanov.

Boj za delavske pravice mora biti internacionalen. Mednarodna organizacija dela (ILO) je nedavno opozorila, da zaradi pomanjkanja dela kar 1,6 milijarde delavcem v neformalni ekonomiji – kar je skoraj polovica vseh svetovnih delavcev – grozi hudo pomanjkanje. Če prištejemo še njihove družine, je slika res črna. Se bo armadi že tako revnih pridružila še armada doslej zaposlenih?

Torej, praznik dela ni samo dela prost dan, čas za piknik ali kresovanje (ki ga letos ne bo), temveč izjemno pomemben simbolni dan, ki nas opominja na nujnost vsakodnevnega boja za delavske, ekonomske, družbene in človeške pravice nasploh.

Zatorej: Živel 1. maj!



Slika: Wikipedija: Praznovanje praznika dela v Madridu, 2006