Več kot le referendum

O interventnem zakonu lahko veliko razpravljamo. Lahko v nedogled tehtamo, koliko bo komu prinesel. Dejstvo pa je, da bo veliko dal najbogatejšim, le malo vsem drugim, hkrati pa ogrozil prihodnjo kakovost zdravstvenega in socialnega varstva, izobraževanja ter drugih javnih storitev. A ne gre samo za ta referendum, temveč za smer, ki jo začrtuje ta zakonski spaček.

Tako imenovani interventni zakon za razvoj Slovenije obrača državo v smer ortodoksnega neoliberalizma, ideologije, ki je v zadnjih desetletjih prispevala k naglemu povečevanju globalne ekonomske neenakosti in poglabljanju okoljske krize. Iz tega izhajajo tudi številni drugi problemi: družbeni konflikti, vojne in množične migracije.

Neoliberalizem je sodobna različica klasičnega ekonomskega liberalizma, ki je prevladoval na začetku 20. stoletja in katerega temelje je močno zamajal veliki borzni zlom leta 1929. Gospodarska kriza, ki mu je sledila, je pomembno prispevala k vzponu fašizma in nacizma ter ustvarila razmere, ki so vodile v drugo svetovno vojno.

Po grozotah druge svetovne vojne so številne države velikim podjetjem in bankam »nadele uzdo« oziroma okrepile nadzor nad njihovim delovanjem. Z regulacijo gospodarstva, progresivnim obdavčenjem, krepitvijo delavskih pravic in razvojem javnih storitev so ustvarile razmere za večjo ekonomsko stabilnost in rast blaginje širših slojev prebivalstva, vsaj v razvitejših državah.

Neoliberalizem

Toda že kmalu po 2. svetovni vojni so se začele krepiti ideje o ponovni liberalizaciji (novi oziroma neo-liberalizem) gospodarstva, zmanjševanju vloge države in večji svobodi trga. Med najvidnejšimi zagovorniki ponovne oživitve liberalizma so bili ekonomisti Friedrich Hayek, Milton Friedman in Ludwig von Mises. Leta 1947 so sodelovali pri ustanovitvi vplivnega združenja Mont Pelerin Society, ki je zagovarjalo načela ekonomskega liberalizma.

Pravi vzpon pa je neoliberalizem doživel šele v času vladavine britanske premierke Margaret Thatcher (med leti 1979 in 1990) in ameriškega predsednika Ronalda Reagana (1981–1989). Njune politike so temeljile na privatizaciji državnih podjetij, deregulaciji gospodarstva, zniževanju davkov, zlasti za premožnejše, ter omejevanju vpliva sindikatov in vloge socialne države.

Margaret Thatcher je postala znana tudi po izjavi iz leta 1987: »Družba ne obstaja. Obstajajo posamezniki, moški in ženske, ter družine.« Ta izjava simbolizira neoliberalni premik od družbene solidarnosti k individualizmu. Namesto skupne odgovornosti za blaginjo vseh se je vse bolj uveljavljalo prepričanje, da je vsak posameznik predvsem sam odgovoren za svoj uspeh ali neuspeh.

Posledice

Po dobrih štirih desetletjih neoliberalne ekonomske politike so posledice več kot očitne: vse bolj uničeno okolje, podnebne spremembe, velikanska ekonomska neenakost (kopičenje nepredstavljivega bogastva v rokah peščice ljudi, medtem ko milijoni živijo v revščini in skrajnem pomanjkanju), vse globlje družbene in politične napetosti, vojne za vire, migracije itd.

V takšnih razmerah se krepijo skrajno desne politične stranke in populistična gibanja, ki ponujajo navidezno preproste rešitve za zapletene družbene probleme. Nekatere njihove metode in sporočila zaskrbljujoče spominjajo na trideseta leta prejšnjega stoletja, ko so fašistična in nacistična gibanja, tudi ob podpori dela gospodarskih in finančnih elit, izkoriščala gospodarsko krizo, nezadovoljstvo in strah ljudi za vzpon na oblast.

Namesto odpravljanja vzrokov za družbene stiske so ta gibanja iskala notranje in zunanje sovražnike, širila sovraštvo do tujcev in manjšin ter obračunavala s sindikati, socialdemokrati, komunisti, kritičnimi intelektualci, mediji in drugimi nasprotniki. Hkrati so spodbujala množično oboroževanje, militarizacijo družbe in poveličevanje vojaške moči. S tem so postopoma uničevala demokratične institucije, spodkopavala družbeno solidarnost ter ustvarjala razmere za agresivno zunanjo politiko in vojne.

»Razvojni« zakon

Tako imenovani razvojni zakon in številni drugi zakoni ter ukrepi sedanje slovenske vlade gredo v zelo podobno smer: spodbujanje sovraštva do tujcev in marginaliziranih skupin, obračunavanje s sindikati, civilno družbo, kritičnimi intelektualci, mediji in drugimi nasprotniki (celo s komunisti, ki jih še vedno vidijo vsepovsod) ter militarizacija družbe in oboroževanje. Pri tem pa ni najpomembnejše, kako se politične stranke imenujejo in kako se predstavljajo, temveč kakšno politiko dejansko izvajajo in v čigavo korist.

Zato je referendum 6. decembra 2026 tako pomemben. Ne gre zgolj za posamezne zakonske ukrepe. Vprašati se moramo tudi, ali želimo živeti v državi, v kateri se gospodarski interesi velikih podjetij vse tesneje povezujejo s skrajno desno politiko, družbena solidarnost pa se vse pogosteje prikazuje kot ovira gospodarskemu razvoju.

Prav zato neoliberalizem ni zgolj ekonomska teorija, temveč odpira tudi temeljno vprašanje, v kakšni družbi želimo živeti. V družbi, kjer prevladujejo tekmovanje, kopičenje bogastva in individualni uspeh, ali v družbi, ki temelji na sodelovanju, solidarnosti in pravičnejši delitvi dobrin?

Kako se boste torej odločili?

Kaj pa riž?

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS) predvideva znižanje DDV z 9,5 % na 5 % za 15 skupin živil. Na seznamu so pšenična moka, kruh, testenine, goveje, svinjsko in piščančje meso, mleko, jogurt, poltrdi polmastni siri, maslo, jajca, sveže sadje in zelenjava, sončnično olje, beli sladkor ter živila za posebne zdravstvene, presnovne ali fiziološke potrebe. 26. člen ZIURS

Znižanje DDV med drugim ne bi zajelo riža, rib in morskih sadežev, oljčnega in bučnega olja, skute, medu ter sirov zunaj navedene skupine.

Koliko bi prihranili pri nakupu za 100 evrov?

Če bi trgovci celotno znižanje DDV prenesli v cene, bi se izbrana živila pocenila za približno 4,1 %. Če bi nakup po današnjih cenah stal 100 € in bi bila vsa živila na seznamu, bi prihranili 4,11 €. Če bi bila na seznamu živila v vrednosti 50 €, preostalih 50 € pa bi porabili za riž, ribe, oljčno olje in druga živila zunaj seznama, bi prihranili 2,06 €.

Zakon trgovcem ne nalaga, da morajo nižji DDV v celoti prenesti v cene. Trgovec bi zato lahko živilo, ki danes stane 10 €, še naprej prodajal za 10 €. Kupec v tem primeru ne bi prihranil nič, trgovcu pa bi od iste prodajne cene po odštetju DDV ostalo več.

Kaj pa javne finance?

Fiskalni svet ocenjuje, da bi znižanje DDV za izbrana živila v letu 2027 neposredno zmanjšalo javnofinančne prihodke za približno 159 milijonov evrov. 

Pri nakupih bi lahko prihranili nekaj evrov na mesec, če bi trgovci nižji DDV res prenesli v cene. Če pa bi država zaradi izpada prihodkov zmanjšala izdatke za zdravstvo, šolstvo ali socialno varstvo, bi lahko izgubili več, kot bi prihranili pri blagajni v trgovini. 

Zato ta zakon preprosto ni dober!

Kaj je torej z rižem? Mar ni tudi riž osnovno živilo, iz katerega pripravljamo toliko vsakdanjih jedi? In zakaj na seznamu ni slovenskega medu ali skute?


Viri in nadaljnje branje:
Besedilo ZIURS, 25. in 26. člen
Fiskalni svet, Analiza javnofinančnih učinkov ZIURS, tabela 1.1
Lider.si, Izračun možnih prihrankov gospodinjstev
Dnevne novice, Kaj se lahko spremeni pri cenah hrane in davkih?

Slika ustvarjena z AI

Kakšna prihodnost bi bila to!

Praktične možnosti ekonomije delitve za boljši svet

Predstavljajte si svet brez lakote. Svet, v katerem ima vsakdo dostop do čiste pitne vode, ustreznih sanitarij in drugih osnovnih dobrin. Svet, v katerem ob suši, potresu ali poplavah ljudje pravočasno dobijo pomoč. Svet, v katerem bolezen družine ne pahne v revščino, mladim pa je dosegljivo primerno stanovanje. Svet, v katerem tehnološki napredek prinaša več časa za družino, druženje, učenje in počitek. Svet, v katerem z naravnimi viri ravnamo kot s skupno dediščino človeštva. Ekonomija delitve ponuja smer in konkretne možnosti za takšno prihodnost.

Ko govorimo o delitvi, pogosto pomislimo na prenos presežnih dobrin tja, kjer jih primanjkuje. To je seveda pomembno, vendar ekonomija delitve zajema še precej več: raznolike načine, kako lahko na lokalni, državni in globalni ravni vsem ljudem omogočimo dostop do dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb in blaginjo. Pri tem je skrb za okolje neločljiv del skrbi za človeka.

Ključni cilj ekonomije delitve lahko izrazimo preprosto: ni treba, da imamo vsi enako, vendar mora imeti vsak dovolj za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb.

Ekonomija v službi ljudi

Človeštvo ima izjemno znanje, tehnologije in proizvodne zmogljivosti. Toda razvoj izgubi velik del svojega smisla, če njegove koristi ne dosežejo ljudi, ki potrebujejo hrano, pitno vodo, bivališče, zdravstveno oskrbo ali izobraževanje. Če koristi razvoja ostajajo omejene na privilegirani del človeštva, se poglabljajo neenakosti in povečujejo napetosti, ki lahko vodijo v konflikte. Zato moramo ob vprašanju, kaj in koliko proizvajamo, postaviti še vprašanje: komu ustvarjeno bogastvo koristi?

Osrednja pozornost ekonomije se mora zato od nenehnega povečevanja proizvodnje in potrošnje preusmeriti k pravičnejši delitvi virov in dobrin. Vse večja avtomatizacija nam pri tem odpira nove možnosti, da koristi tehnološkega napredka namenimo zadovoljevanju osnovnih potreb vseh ljudi in blaginji človeštva.

Ekonomija delitve postavlja v središče zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva. Njeni temeljni načeli sta medsebojna delitev in sodelovanje. Pomembno izhodišče je 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki vsakomur priznava pravico do življenjske ravni, potrebne za zdravje in blaginjo. Pravico do izobraževanja pa opredeljuje njen 26. člen.

 
Potrebujemo podjetja, kmetijstvo, trgovino, banke in javne ustanove, ki podpirajo te cilje. Njihovo uspešnost pa moramo presojati tudi po tem, koliko prispevajo k dostojnemu življenju ljudi in ohranjanju okolja. Gospodarska rast sama po sebi še ne zagotavlja blaginje vseh ljudi. Ključno je tudi, kaj ustvarjamo, kako to ustvarjamo in kako pravično delimo koristi ustvarjenega bogastva.

Globalna delitev za blaginjo in varnost

Prva naloga ekonomije delitve je pomagati tam, kjer so ogrožena človeška življenja. Države bi lahko v sodelovanju z mednarodnimi in humanitarnimi organizacijami izvedle obsežen program zagotavljanja hrane, pitne vode, nujnih zdravil in bivališč. Takšen globalni Marshallov načrt bi povezal finančna sredstva, strokovno znanje ter transportne in logistične zmogljivosti za odpravljanje najhujšega pomanjkanja.

Za trajnejšo ureditev pa bi lahko v okviru Združenih narodov ustanovili agencijo za koordinacijo globalne delitve dobrin. Države bi ji sporočale svoje presežke in potrebe, agencija pa bi pomagala usmerjati osnovne dobrine tja, kjer jih primanjkuje. O prispevkih in razdeljevanju bi se države dogovarjale skupaj, na podlagi preglednih pravil in dejanskih potreb prebivalstva.

To bi dopolnjevali regionalni intervencijski centri za nujno pomoč, v katerih bi hranili in redno obnavljali zaloge hrane, zdravil, opreme za pripravo pitne vode in začasnih bivališč. Ob poplavah, potresih, sušah ali drugih okoliščinah, ki povzročijo pomanjkanje osnovnih dobrin, bi bila pomoč pripravljena za takojšnje posredovanje. Ob večjih potrebah bi lahko združili zaloge in zmogljivosti več centrov.

Sistem delitve mora krepiti tudi zmožnost skupnosti, da poskrbijo zase in odločajo o svojih prednostnih nalogah. Kjer je mogoče, je smiselno hrano in druge dobrine, tudi za potrebe globalne delitve in zaloge intervencijskih centrov, odkupovati pri lokalnih ali regionalnih pridelovalcih in proizvajalcih. S tem podpremo lokalno gospodarstvo, medtem ko lahko nenaden dotok brezplačnih dobrin ogrozi prodajo in prihodke domačih ponudnikov. 

Ekonomija delitve zato vključuje tudi gradnjo in vzdrževanje vodovodnih omrežij, namakalnih sistemov, zdravstvenih domov, šol in infrastrukture za dostopno energijo, podporo ustanavljanju in razvoju lokalnih podjetij ter izmenjavo znanja in tehnologij.

Država kot skupnost vzajemne skrbi

 
Pomembne oblike ekonomije delitve na ravni držav že poznamo. Z davki in prispevki združujemo del ustvarjenega bogastva ter zagotavljamo javno zdravstvo, šolstvo, socialno varnost in infrastrukturo. V različnih življenjskih obdobjih različno prispevamo in prejemamo, skupni javni sistemi pa nam omogočajo večjo varnost.

 
To načelo lahko še okrepimo z dostopnejšimi javnimi storitvami, dolgotrajno oskrbo, brezplačnim javnim prevozom in stanovanjskimi rešitvami, kot so javna najemna stanovanja in stanovanjske zadruge. Med možnostmi sta tudi univerzalni temeljni dohodek (UTD) in zagotavljanje univerzalnih temeljnih storitev (UTS), s katerimi bi vsakomur omogočili dostop do storitev za zadovoljevanje osnovnih potreb. Posamezna družbena skupnost lahko izbere in razvija pristope, ki ustrezajo njenim potrebam, razmeram, tradiciji in kulturi.

Pravičnejša delitev zahteva tudi pravičnejša pravila ekonomskega delovanja znotraj držav in med njimi. Sem sodijo ukrepi proti davčnemu izogibanju in skrivanju premoženja v davčnih oazah ter pravičnejša obdavčitev visokih dohodkov in velikega premoženja.

Na mednarodni ravni so pomembni tudi odpis ali prestrukturiranje nevzdržnih dolgov revnejših držav ter pravičnejši trgovinski odnosi, vključno z lažjim dostopom njihovih izdelkov do trgov bogatejših držav. Takšne spremembe bi podprle razvoj njihovega gospodarstva in jim omogočile, da več sredstev namenijo zadovoljevanju potreb prebivalstva ter okrepijo svojo zmožnost samostojnega zagotavljanja blaginje.

Lokalne skupnosti že delijo dobrine

Knjižnice nam že dolgo kažejo, koliko lahko pridobimo s skupno uporabo dobrin. Podobno lahko delujejo izposojevalnice orodja, igrač, športne opreme ali pripomočkov, ki jih potrebujemo le občasno. Skupnostne delavnice, popravljalnice in centri ponovne uporabe omogočajo, da predmeti dlje služijo ljudem.

Skupnostni vrtovi, zadruge in povezovanje pridelovalcev s porabniki lahko izboljšajo dostop do kakovostne hrane. Energetske skupnosti omogočajo sodelovanje pri pridobivanju in uporabi energije. Delimo lahko tudi znanje, čas in spretnosti: nekdo pomaga pri učenju, drugi pri uporabi računalnika, tretji pri vsakdanjih opravilih.

Takšne pobude imajo največjo vrednost, kadar vključujejo tudi ljudi z manj denarja, slabšo mobilnostjo ali šibkejšimi socialnimi povezavami. Dobro zasnovana delitev zmanjšuje ovire za sodelovanje in krepi občutek pripadnosti.

Ekonomski razvoj za več blaginje in manj okoljskih obremenitev

 
Tehnološki razvoj odpira možnost, da potrebno delo opravimo z manj napora. Njegove koristi bi lahko pravičneje delili z boljšimi javnimi storitvami, soudeležbo zaposlenih pri dobičku in lastništvu podjetij ter postopnim krajšanjem delovnega časa. Del ustvarjenega bogastva bi lahko namenili krepitvi vzgoje, izobraževanja, oskrbe in varovanja okolja ter ustvarjanju novih delovnih mest na teh področjih. Prav tako bi lahko podprli globalne oblike delitve dobrin in prispevali k blaginji celotne človeške skupnosti.

Obenem moramo spremeniti odnos do potrošnje. Kakovostni in popravljivi izdelki, souporaba ter ponovna uporaba lahko zmanjšajo potrebo po novih surovinah in količino odpadkov. Tako prihranjene vire in sredstva lahko usmerimo v izboljšanje življenjskih razmer ljudi in obnovo okolja. Kjer ljudem primanjkuje osnovnih dobrin, je treba povečati njihovo dostopnost; kjer prevladuje pretirana potrošnja, pa spodbujati zmernost in zmanjševati razsipno porabo.

Od načela medsebojne delitve do skupne prihodnosti

Ekonomija delitve je odprto področje praktičnih rešitev, ki jih prilagajamo potrebam, kulturi in razmeram posamezne skupnosti. Nekatere že delujejo, druge moramo še razviti in preizkusiti. Kadar ne služijo več svojemu namenu, jih moramo preoblikovati. Vse pa povezuje jasen cilj: vsem ljudem omogočiti zadovoljevanje osnovnih potreb in življenje v blaginji ter zdravem okolju.

Dobrodelnost ostaja dragocena, zlasti ob neposredni stiski. Trajna dostopnost osnovnih dobrin pa mora postati skupna odgovornost in del pravične družbene ureditve. Za to potrebujemo tudi dejavno javnost, ki od svojih predstavnikov zahteva, da načeli medsebojne delitve in sodelovanja uresničujejo s konkretnimi odločitvami v dobro vseh.

Začnemo lahko v svojem okolju, ob tem pa podpremo spremembe na državni in globalni ravni. Vsaka knjižnica, dostopna javna storitev in uspešno sodelovanje med skupnostmi že kažejo, kaj zmoremo skupaj. Načelo medsebojne delitve poznamo iz vsakdanjega življenja. Zdaj ga lahko razširimo na celotno človeško družino.

Darovi Zemlje in dosežki človeštva nam dajejo izjemne možnosti. Z medsebojno delitvijo lahko dosežemo, da bo vsak človek živel varno in dostojno ter imel možnost razvijati svoje sposobnosti in uresničevati svoje potenciale. V takšni prihodnosti bi lahko vsi ustvarjali, sodelovali in prispevali k skupnemu dobremu. 

Kakšna prihodnost bi bila to!



Viri in nadaljnje branje

• Rok Kralj: Ekonomija delitve: Uresničitev 25. člena v 21. stoletju. Kamnik, 2018.
• Rok Kralj: Meditacije o ekonomiji delitve. Kamnik, 2024.
• Share The World’s Resources: Sharing the world’s resources – an introduction.
• Share The World’s Resources: A primer on global economic sharing.

Za zdravje ali na zdravje?

V Sloveniji je v zakonodajnem postopku Predlog zakona o spremembah Zakona o omejevanju porabe alkohola (ZOPA-B), ki bi omogočil prodajo in ponudbo alkoholnih pijač v šolskih prostorih in na pripadajočih zemljiščih v času, ko tam ne poteka vzgojno-izobraževalna dejavnost. Predlagatelji spremembo utemeljujejo predvsem s težavami pri organizaciji prireditev v manjših krajih, kjer so šolski prostori pogosto edini primerni za večja druženja.

Vendar se ob tem odpira mnogo širše vprašanje: kakšno sporočilo s takšno zakonodajo pošiljamo otrokom in mladim?

Šola je pomemben prostor, ki ima poleg izobraževalnega tudi velik vzgojni in simbolni pomen. Je prostor, prek katerega otroci vstopajo v svet, spoznavajo družbo ter oblikujejo svoje vrednote, navade in odnos do življenja. Otroci se zlasti v zgodnjih letih veliko naučijo z zgledom. Če je alkohol pogosto prisoten v družinskem okolju, lahko to pomembno vpliva na njihov odnos do njegovega uživanja v prihodnosti.

Podobno velja za šolo, ki je za otroke in mlade v ključnih letih odraščanja nekakšen drugi dom. Če alkohol postane običajen del dogajanja v šolskih prostorih, četudi zunaj časa pouka, lahko to prispeva k njegovemu sprejemanju kot nečesa povsem samoumevnega. S tem pa šola izgublja del svoje vloge prostora, ki naj bi spodbujal zdrav življenjski slog, odgovornost in skrb za skupno dobro.

Še posebej skrb vzbujajoče je, da predlaganim spremembam ne nasprotujeta niti Ministrstvo za zdravje niti Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Prav ti dve ministrstvi bi morali imeti ključno vlogo pri varovanju zdravja otrok in mladih ter ustvarjanju okolja, ki spodbuja njihov zdrav razvoj.

Ob tem se odpira tudi vprašanje ekonomskih interesov. Večja dostopnost alkohola lahko pomeni dodatne prihodke za ponudnike in prodajalce, medtem ko stroške njegove škodljive rabe pogosto nosijo posamezniki, družine, zdravstveni sistem in družba kot celota. Dobro poznamo številne žalostne življenjske zgodbe, povezane s čezmernim uživanjem alkohola. Zato bi morali pri odločanju o zakonodaji dolgoročno javno zdravje postaviti pred kratkoročne gospodarske koristi.

Podobno vprašanje razmerja med gospodarskimi interesi in javno blaginjo se odpira tudi ob Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), o katerem bomo odločali na referendumu 6. decembra 2026.

Zakon med drugim predvideva davčne razbremenitve, uvedbo socialne kapice ter spremembe na področju zdravstva, pokojnin in dolgotrajne oskrbe. Njegovi zagovorniki poudarjajo koristi za gospodarstvo in razvoj države, sindikati pa opozarjajo, da bi lahko nekateri ukrepi zmanjšali prihodke javnih blagajn ter dolgoročno ogrozili kakovost in dostopnost javnih storitev. Na negativne javnofinančne posledice opozarja tudi Fiskalni svet.

V obeh primerih se torej postavlja pomembno vprašanje: kako usklajevati gospodarske interese s pravico vseh ljudi do zdravja, izobraževanja, socialne varnosti in dostojnega življenja?

Gre za prihodnost družbe, v kateri želimo živeti. Ali bomo ustvarjali blaginjo, v kateri bodo osnovne dobrine in storitve dostopne vsem, ali pa bomo dopustili, da postajajo vse bolj odvisne od premoženja posameznika?

Zdravje, izobraževanje in socialna varnost niso zgolj stroški, temveč temelj blaginje in prihodnosti celotne družbe. Zato bi morali biti pri sprejemanju zakonov posebej pozorni na njihove dolgoročne posledice, zlasti za otroke, mlade in prihodnje generacije.

Vprašanje je torej, ali bomo dali prednost zdravju in skupni blaginji ali pa bomo v imenu kratkoročnih koristi "nazdravljali" odločitvam, katerih posledice bomo čutili še dolga leta.

Smo torej "za zdravje" ali nas zanima samo "na zdravje"?

Vir:
Slovenska mreža za kronične nenalezljive bolezni: Za alkohol se odpirajo vrata šol, 2. november 2026

Slika je ustvarjena z AI

Interventni zakon: komu prinaša darila?

6. decembra goduje sveti Miklavž, ki ga poznamo predvsem kot dobrega moža, ki obdaruje otroke. Toda sveti Miklavž oziroma Nikolaj iz Mire, ki je živel na prehodu iz 3. v 4. stoletje, je bil mnogo več kot le prijazen obdarovalec otrok. Po izročilu je svoje premoženje uporabljal za pomoč revnim in ljudem v stiski.

Ena najbolj znanih legend pripoveduje, da je skrivaj podaril zlato obubožanemu očetu treh hčera in jim tako omogočil dostojnejšo prihodnost. Miklavž torej ni bil znan po tem, da bi bogastvo kopičil, temveč po tem, da ga je delil s tistimi, ki so ga najbolj potrebovali. Postal je simbol solidarnosti, sočutja in nesebične pomoči.

Na njegov god, 6. decembra 2026, bomo v Sloveniji glasovali na referendumu o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Zato bi mu lahko rekli kar »Miklavžev zakon«, a ob tem se postavlja zanimivo vprašanje: komu bo prinesel največ daril?

Kaj prinaša interventni zakon?

Zakon, ki ga je Državni zbor sprejel 11. maja 2026, posega na številna področja našega ekonomskega in družbenega življenja. Med drugim predvideva znižanje DDV za osnovna živila in nekatere energente, spremembe obdavčitve samostojnih podjetnikov, nižjo obdavčitev najemnin in uvedbo tako imenovane razvojne kapice pri plačevanju socialnih prispevkov. Posega tudi na področja pokojnin, zdravstva in dolgotrajne oskrbe.

Zagovorniki zakona poudarjajo, da bi lahko davčne razbremenitve spodbudile gospodarsko dejavnost, povečale konkurenčnost ter izboljšale pogoje za podjetništvo in naložbe.

Nasprotniki opozarjajo na nevarnost zmanjšanja prihodkov socialnih blagajn, poglabljanja neenakosti ter slabljenja javnih sistemov zdravstvenega in pokojninskega varstva. Prav tako je vprašljivo, ali bodo nižje stopnje DDV dejansko privedle do nižjih cen izdelkov, saj lahko trgovci del davčne razbremenitve zadržijo zase v obliki višjih marž.

Posebej sporna je uvedba razvojne kapice, ki bi omejila osnovo za plačevanje socialnih prispevkov pri najvišjih dohodkih. Takšen ukrep bi neposredno razbremenil predvsem najbolje plačane zaposlene. Njegovi zagovorniki pričakujejo, da bi tako spodbudili zaposlovanje visoko usposobljenih kadrov in razvoj gospodarstva, kritiki pa opozarjajo na zmanjšanje solidarnostnega financiranja socialne varnosti.

Ali bo bogastvo kapljalo navzdol?

V ozadju ideje interventnega zakona je že ovržena ideja o tako imenovanem trickle-down efektu, v slovenščini mu rečemo tudi kapljanje navzdol, po kateri naj bi koristi davčnih razbremenitev bogatejših posameznikov in podjetij sčasoma dosegle tudi druge družbene skupine. Povečane naložbe naj bi ustvarile nova delovna mesta, višje plače in gospodarsko rast.

Toda takšno prelivanje bogastva ni samoumevno. Dodatni prihodki lahko ostanejo pri premožnejših posameznikih, se usmerijo v finančne (špekulativne) naložbe, investicije v stanovanja (kar še zaostruje že tako perečo stanovanjsko problematiko) ali povečajo dobičke, ne da bi se bistveno izboljšale življenjske razmere tistih z najnižjimi dohodki.

Prav zato se je ob vsakem gospodarskem ukrepu smiselno vprašati, komu neposredno koristi, kdo zanj plačuje in kakšne bodo dolgoročne posledice za družbo kot celoto.

Kaj bi storil sveti Miklavž?

Seveda ne moremo vedeti, kako bi sveti Nikolaj presojal sodobno davčno in socialno zakonodajo. Vendar nam njegovo izročilo ponuja pomembno izhodišče za razmislek.

V ospredju njegovega delovanja so bili ljudje v stiski. Ni čakal, da bo bogastvo nekega dne morda samo od sebe priteklo do njih. Pomagal jim je neposredno, iz prepričanja, da mora imeti vsak človek možnost dostojnega življenja.

Danes naloga zagotavljanja osnovnih življenjskih potreb ne more biti prepuščena zgolj dobrodelnosti posameznikov. Potrebujemo pravično organiziran ekonomski sistem, učinkovite javne storitve in družbeno solidarnost, ki omogoča vsaj neoviran dostop do ustrezne hrane in vode, stanovanja, zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja.

Morda je prav zato letošnji Miklavžev referendumski dan primerna priložnost za širši razmislek o ekonomiji in njeni temeljni nalogi. Gospodarski razvoj ni cilj sam po sebi, temveč bi moral prispevati k blaginji vseh ljudi.

Ko bomo 6. decembra odločali o interventnem zakonu, zato ni pomembno samo vprašanje, ali bodo posamezni davki in prispevki višji ali nižji. Pomembno je tudi, kako bodo spremembe vplivale na javne storitve, solidarnost in dostop do osnovnih življenjskih dobrin.

Sveti Miklavž nas s svojim izročilom spominja, da pravo bogastvo družbe ni samo v tem, koliko ga ustvari, temveč tudi v tem, kako skrbi za tiste, ki ga imajo najmanj. Morda bi Sv. Miklavž glasoval proti temu zakonu. Jaz bom zagotovo.



Viri

Sveti Nikolaj oziroma sveti Miklavž:
Vatican News: St. Nicholas of Bari, Bishop of Myra. Življenje svetega Nikolaja, njegova dobrodelnost in pomoč revnim.
St. Nicholas Center: Three Impoverished Maidens. Legenda o skrivnem obdarovanju treh revnih deklet.

Trickle-down efekt in raziskave o njegovih učinkih:
Mednarodni denarni sklad (IMF, 2015): Causes and Consequences of Income Inequality: A Global Perspective. Raziskava ugotavlja, da povečanje dohodkovnega deleža najbogatejših ni povezano z večjo gospodarsko rastjo.
Hope, D., in Limberg, J. (2022): The Economic Consequences of Major Tax Cuts for the Rich. Socio-Economic Review, 20(2), 539–559. Analiza 18 držav OECD kaže, da velika znižanja davkov najbogatejšim povečujejo dohodkovno neenakost, nimajo pa statistično značilnega vpliva na gospodarsko rast ali brezposelnost.

Interventni zakon in referendum:
Državni zbor RS (2026): Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), sprejet 11. maja 2026. Celotno besedilo zakona (PDF).
Državna volilna komisija: Zakonodajni referendum o ZIURS. Uradni podatki o referendumu 6. decembra 2026.

Slika je ustvarjena z umetno inteligenco (AI).

 

Neprijetni podatki

Za podatke bi težko rekli, da so neprijetni. Podatki so gola dejstva, izražena v številkah, odstotkih ali suhoparnih opisih. Neprijeten pa je lahko naš odziv nanje. Ko se soočimo z nečim neprijetnim, imamo praviloma dve možnosti: lahko skušamo nekaj spremeniti ali pa vse skupaj odmislimo, kot da ne obstaja.

Podatki o lakoti, revščini in pomanjkanju najosnovnejših dobrin so neprijetni. Raje bi videli, da jih sploh ne bi bilo. Pa so. In za vsako številko se skrivajo ljudje, njihove življenjske zgodbe, stiske in pogosto tudi trpljenje.

Lakota

Po najnovejšem poročilu Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je leta 2025 na svetu 645 milijonov ljudi trpelo lakoto, kar predstavlja 7,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Še veliko več, približno 2,1 milijarde ljudi, se je soočalo z zmerno ali hudo prehransko negotovostjo, kar pomeni, da niso imeli zanesljivega dostopa do zadostne in ustrezne hrane. (FAO, The State of Food Security and Nutrition in the World 2026)

Revščina

Po podatkih Svetovne banke iz oktobra 2026 približno 811 milijonov ljudi živi v skrajni revščini. To pomeni približno vsakega desetega prebivalca sveta. Njihova dnevna poraba znaša manj kot tri dolarje, pri čemer so upoštevane razlike v cenah življenjskih potrebščin med državami (pariteta kupne moči).

Toda revščina je še veliko bolj razširjena. Kar 3,7 milijarde ljudi, skoraj polovica svetovnega prebivalstva, živi z manj kot 8,30 dolarja na dan, kar je prag revščine, značilen za države z višjim srednjim dohodkom. (Svetovna banka, Poverty, Prosperity, and Planet Report 2026)

Pitna voda

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in UNICEF leta 2024 približno 2,1 milijarde ljudi ni imelo dostopa do varno upravljane pitne vode. Med njimi je bilo 106 milijonov ljudi, ki so za pitje uporabljali neposredno površinsko vodo iz rek, jezer in drugih nezaščitenih virov. (WHO in UNICEF, Progress on Household Drinking Water, Sanitation and Hygiene 2000–2024)

Sanitarije in higiena

Leta 2024 približno 3,4 milijarde ljudi ni imelo dostopa do varno urejenih sanitarij, kar pomeni, da niso imeli zagotovljenih ustreznih stranišč in varnega ravnanja s človeškimi izločki. (WHO in UNICEF, Progress on Household Drinking Water, Sanitation and Hygiene 2000–2024)

Zdravstveno varstvo

Po poročilu Svetovne zdravstvene organizacije in Svetovne banke iz decembra 2025 približno 4,6 milijarde ljudi leta 2023 ni imelo polnega dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. (WHO in Svetovna banka, Tracking Universal Health Coverage, 2025)

Izobraževanje

Po poročilu Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) iz marca 2026 približno 273 milijonov otrok in mladih leta 2024 ni obiskovalo šole. To pomeni približno vsakega šestega otroka oziroma mladostnika šolske starosti. (UNESCO, Global Education Monitoring Report 2026)

Ustrezno bivališče

Po poročilu Programa Združenih narodov za naselja (UN-Habitat) iz leta 2026 do 3,4 milijarde ljudi nima dostopa do varnega in ustreznega bivališča. Več kot 1,1 milijarde ljudi živi v neformalnih naseljih in slumih, pogosto v prenatrpanih stanovanjih, brez ustrezne infrastrukture in osnovnih storitev. (UN-Habitat, World Cities Report 2026)

Od podatkov k aktivnosti

Številke nam seveda ne morejo pokazati celotne slike o tem, kako živijo ljudje na Zemlji. Nekateri trpijo zaradi pomanjkanja več osnovnih dobrin hkrati, drugim morda primanjkuje le ena. A vsaka takšna prikrajšanost je lahko že sama po sebi tragična. Da ne omenjamo še številnih drugih ljudi, ki morda niso zajeti v omenjenih kategorijah, a so vseeno prikrajšani za možnost dostojnega življenja.

Vprašanje torej ni zgolj, koliko ljudi trpi pomanjkanje, temveč predvsem, kaj bomo s temi podatki storili. Jih bomo sprejeli kot neizogibno dejstvo sodobnega sveta ali pa jih bomo razumeli kot poziv k spremembam?

Bomo končno resno razmislili o tem, da tako ne gre več naprej? Ne moremo govoriti o razvoju, če toliko ljudi dobesedno nima skoraj ničesar. Ne moremo govoriti o svoji človečnosti, če dopuščamo tolikšno nečlovečnost.

Zakaj ne uvidimo, da lahko te probleme rešimo le s pravičnejšo delitvijo dobrin in sodelovanjem? Svet ne bo boljši zaradi električnih avtomobilov, najnovejših mobilnih telefonov ali robotov, temveč takrat, ko nihče več ne bo trpel zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin.

Zato je ekonomija delitve tako preprosta, hkrati pa uresničljiva pot v takšno prihodnost.

Temelji ekonomije delitve

Poglejmo si nekaj temeljnih izhodišč, ki nam pomagajo bolje razumeti ekonomijo delitve.

Vsi ljudje živimo na enem planetu, kar pomeni, da si že v izhodišču delimo skupno okolje in njegove naravne vire. Naravni viri so skupna dediščina človeštva oziroma skupne dobrine človeštva, zato nihče ne bi smel imeti izključne pravice do njihove uporabe na način, ki drugim onemogoča zadovoljevanje osnovnih potreb. Vsakdo ima pravico do pravičnega deleža naravnih virov, ki človeštvu omogočajo preživetje in razvoj. Ti viri so temelj za ustvarjanje dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih potreb in dostojno življenje.

Vsi ljudje smo pripadniki ene biološke vrste, Homo sapiens (razumni človek), zato lahko govorimo o enem človeštvu oziroma o veliki človeški družini. Kljub razlikam v videzu, jeziku, kulturi in načinu življenja smo si tudi genetsko izjemno podobni. Pripadnost skupni človeški družini nas zato zavezuje k medsebojni solidarnosti in skrbi za blaginjo vseh. Nihče ne bi smel biti prikrajšan za dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb.

Vsi ljudje imamo enake osnovne potrebe. Za dostojno življenje potrebujemo hrano in pitno vodo, oblačila in stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje. To so temeljni pogoji našega preživetja in razvoja. Zadovoljevanje teh potreb zato ne sme biti privilegij, temveč mora biti zagotovljeno vsakomur, kot določata 25. in 26. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

Naloga ekonomskega sistema je, da omogoča pretvarjanje naravnih in družbenih virov v dobrine, s katerimi zadovoljujemo človekove potrebe. Poleg pridobivanja virov in proizvodnje dobrin ekonomski sistem vključuje tudi njihovo distribucijo oziroma porazdelitev, od katere je odvisno, komu in v kakšnem obsegu so dobrine dostopne. Naloga družbene skupnosti, predvsem njenih političnih institucij, pa je, da oblikuje takšen ekonomski sistem, ki bo vsakomur zagotavljal dostop do dobrin za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb.

Kot posamezniki smo soodgovorni za delovanje tako političnega kot ekonomskega sistema. Z udeležbo na volitvah, vključevanjem v javne razprave in drugimi oblikami družbenega udejstvovanja sooblikujemo politične in s tem tudi ekonomske odločitve. Hkrati kot zaposleni, proizvajalci, potrošniki in drugi udeleženci ekonomskega sistema vplivamo na njegovo usmeritev in razvoj. Naša odgovornost pa se ne konča pri skrbi za lastno blaginjo ali blaginjo naše skupnosti in države. Kot pripadniki ene človeške družine smo soodgovorni tudi za to, da imajo vsi ljudje, ne glede na to, kje živijo, možnost zadovoljevati svoje osnovne potrebe in živeti dostojno življenje.

Če v družbi prevladujejo tekmovanje, brezobzirna konkurenčnost, sebičnost, pohlep ter neomejeno kopičenje dobrin in bogastva, ustvarjamo razmere, ki prispevajo k lakoti, revščini, konfliktom, prisilnim migracijam in podnebnim spremembam. Če pa delujemo na podlagi sodelovanja, solidarnosti, sočutja in medsebojne delitve dobrin, ustvarjamo pogoje za blaginjo vseh, medsebojno zaupanje, celosten in trajnosten razvoj ter mir.

Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki temelji na sodelovanju, solidarnosti, sočutju in medsebojni delitvi dobrin. Imamo politično in ekonomsko moč, da vzpostavimo takšen sistem, ki bo deloval v dobro vseh ljudi. Ni treba, da imamo vsi enako, vendar moramo imeti vsi na voljo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Tako bomo v praksi uresničili preprosto resnico: vsi smo del ene človeške družine, ki si deli skupni dom, Zemljo.

Slika ustvarjena z UI

Organizacija, ki predstavlja in zastopa človeško družino

24. oktobra obeležujemo dan Organizacije združenih narodov (OZN ali krajše ZN). Na ta dan leta 1945 je začela veljati njena ustanovna listina, s čimer je organizacija tudi uradno nastala. Združeni narodi so nastali iz strašne izkušnje dveh svetovnih vojn in upanja, da bodo države s sodelovanjem prihodnjim generacijam prihranile podobno trpljenje. Enainosemdeset let pozneje ostaja vprašanje, koliko smo to obljubo uresničili. Dan OZN je zato tudi priložnost za razmislek o svetu, v katerem mir, človekovo dostojanstvo in dostop do osnovnih dobrin še vedno niso zagotovljeni vsem.

Si predstavljate, da bi 24. oktobra na drogovih pred državnimi stavbami, na ulicah, z balkonov blokov in oken hiš visele modre zastave Združenih narodov z emblemom Zemlje? Časopisi, televizije in spletni mediji bi poročali o tej organizaciji, v šolah pa bi dan posvetili vrednotam, ki jih simbolizirajo ZN – miru, sodelovanju, prijateljstvu in medsebojni pomoči. Vrstile bi se državne, meddržavne in lokalne slovesnosti. Govorniki bi poudarjali pomen Ustanovne listine ZN, Splošne deklaracije človekovih pravic in drugih pomembnih dokumentov. Prepevali bi pesmi različnih narodov, plesali plese z vseh koncev sveta ter spoznavali bogastvo naših kultur in vse, kar nas povezuje. To bi bil resničen praznik človeštva.

Zakaj pa ne? Zakaj še vedno tako zelo častimo meje med državami? Saj ne, da niso pomembne – predstavljajo upravno razmejitev med državami. A zakaj ne bi na Zemljo gledali kot na celoto – takšno, kakršna je videti iz vesolja? Zakaj ne bi na vse ljudi gledali kot na člane ene človeške družine, na narode pa kot na združene narode človeštva?

Potem bi lahko Združenim narodom podelili mandat, ki tej organizaciji pripada: da usklajuje globalno sodelovanje za zagotavljanje blaginje vseh Zemljanov, ohranjanje miru in skupno skrb za okolje. In še vedno smo Slovenci, Hrvati, Nemci, Italijani, Kubanci, Kitajci, Rusi, Brazilci, Kenijci, Malezijci, Avstralci, Španci, Ukrajinci in tako naprej, a najprej smo Zemljani – člani ene človeške družine na skupnem planetu.

Med seboj si lahko delimo dobrine planeta, ki pripadajo vsem, ter znanje in tehnologije, ki lahko koristijo vsem. Tako lahko stopimo na pot resničnega razvoja, ki bo koristil tako ljudem kot drugim bitjem, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.

Srečen dan Združenih narodov, moji bratje in sestre!

Slika je ustvarjena z UI

Hrana in revščina

Ko vsako leto govorimo o revščini in njeni skrajni obliki – lakoti – bi nas moralo biti sram. Sram, da takšno stanje dopuščamo. Z lakoto se danes sooča 645 milijonov ljudi, hkrati pa vemo, da je hrane dovolj za vse. Zdi se, da se nas to ne tiče. Pa se nas. Svet je povezan in trpljenje ljudi vpliva na nas na načine, ki se jih morda sploh ne zavedamo. Nismo otok sredi oceana. A tudi če bi bili, bi nas ocean tako ali drugače opozoril na svojo prisotnost.

16. oktobra obeležujemo svetovni dan hrane, dan pozneje pa mednarodni dan za odpravo revščine. Vsaj v teh dneh se zamislimo, v kako izjemno nepravičnem svetu živimo. Si znamo predstavljati, kaj je lakota v resnici? Kaj pomeni, če svojemu otroku ne moremo zagotoviti osnovnega obroka?

Dostop do hrane in pitne vode, njuna porazdelitev ter revščina so tesno povezana vprašanja. Hrana, pitna voda, varen dom, zdravstveno varstvo in izobraževanje omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter so temelj dostojnega življenja. Dokler bo velik del človeštva živel v skrajni revščini ter se soočal z lakoto, pomanjkanjem ustreznih stanovanj in omejenim dostopom do zdravstvenega varstva ter izobraževanja, bo svet ostajal nemiren, nevaren in prepreden s konflikti. Brez odpravljanja teh krivic bomo težko učinkovito reševali okoljske probleme, odpravljali vzroke migracij in zagotavljali trajen mir.

Letošnja tema svetovnega dneva hrane je »Inovirajmo danes. Nahranimo jutri.« Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) poudarja pomen povezovanja novih rešitev s tradicionalnim znanjem in sodelovanjem skupnosti. Kot opozarja: »Svet že zdaj proizvede dovolj hrane, da bi nahranil vse.« Kljub temu se z lakoto sooča 645 milijonov ljudi. Ključni izziv je zato zagotoviti, da bo kakovostna hrana dostopna vsakomur, ob tem pa ohraniti naravne vire za prihodnje generacije.

Mednarodni dan za odpravo revščine letos v ospredje postavlja »Varne domove za vse« v okviru širše teme »Združeni za mir in človekove pravice«. Varen in cenovno dostopen dom je temelj dostojnega življenja ter omogoča lažji dostop do zdravstva, izobraževanja in zaposlitve. 

Generalni sekretar OZN António Guterres poudarja: »Revščina ni osebni neuspeh; je sistemski neuspeh – zanikanje dostojanstva in človekovih pravic.« Oba dneva nas tako spominjata na skupno odgovornost za svet, v katerem bo vsakdo lahko zadovoljil svoje osnovne potrebe in živel dostojno.

Hrane je dovolj za vse

Če svet že zdaj proizvede dovolj hrane za vse, kaj potem delamo narobe? Hrana ima pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb nedvomno osrednjo vlogo. Zakaj je torej toliko ljudi lačnih? Imamo vrhunske tehnologije in izjemne transportne zmogljivosti – sveže sadje iz več tisoč kilometrov oddaljenih krajev lahko dobimo na krožnik skoraj že naslednji dan. Zakaj potem dopuščamo tolikšno trpljenje, takšen črni madež na »duši« človeštva? Mar nam res ni mar za naše brate in sestre – soljudi, s katerimi si kot ena družina delimo ta čudoviti planet?

Mar ne vidimo najbolj preproste rešitve: poskrbeti za pravičnejšo delitev svetovnih dobrin? Na tem načelu lahko utemeljimo ekonomijo delitve. Njeno izhodišče je preprosto: zagotoviti, da hrana pride do ljudi, ki jo potrebujejo. Presežke lahko preusmerimo tja, kjer jih nujno potrebujejo, namesto da jih zavržemo. Ob tem pa moramo ustvariti pogoje, v katerih bo vsakdo imel zanesljiv dostop do hrane in drugih osnovnih dobrin.

Poskusimo vsaj zdaj, ko obeležujemo svetovni dan hrane in mednarodni dan za odpravo revščine, razmisliti o tem ter narediti korake v pravo smer. Odprava lakote in revščine ni nemogoča – prvi korak je, da se zavemo, da je mogoča.

Oktobra, 97 let pozneje

Oktobra 1929 je v Združenih državah Amerike prišlo do velikega borznega zloma, katerega posledice je občutil ves svet. S tem zlomom se je začela velika gospodarska kriza. Množična brezposelnost, revščina in negotovost so ustvarile razmere, ki so pomagale nacistom priti na oblast v Nemčiji. Gospodarska kriza je tako prispevala k okoliščinam, ki so vodile v drugo svetovno vojno.

Pred zlomom so ameriške delnice več let hitro pridobivale vrednost, številni vlagatelji pa so jih kupovali z izposojenim denarjem. Prepričanje, da se bo rast nadaljevala, je oktobra zamenjala panika. Na »črni četrtek«, 24. oktobra 1929, se je začela množična prodaja delnic. Najhujša padca sta sledila 28. in 29. oktobra: indeks Dow Jones je izgubil skoraj 13 oziroma skoraj 12 odstotkov vrednosti. Do poletja 1932 je bil približno 89 odstotkov pod vrhom iz septembra 1929.

Kje smo danes?  

Sedemindevetdeset let pozneje se poraja neprijetno vprašanje: ali znova ustvarjamo razmere za veliko finančno krizo? Današnji svet je drugačen, vendar nekateri vzorci vzbujajo skrb. Mednarodni denarni sklad je v nedavnem opozorilu izpostavil tveganja, povezana z naložbami v umetno inteligenco, naraščanjem donosnosti državnih obveznic in ranljivostjo vse bolj povezanega finančnega sistema.

Posebej občutljivo je področje umetne inteligence. Tehnologija ima velik razvojni potencial, toda pričakovanja vlagateljev glede prihodnjih dobičkov so močno pretirana.

Dodaten pritisk ustvarjajo visoka zadolženost, inflacijski pritiski in vse dražje zadolževanje držav. Višja zahtevana donosnost državnih obveznic pomeni višje stroške novega zadolževanja in refinanciranja zapadlih dolgov. Vojni konflikti, trgovinske napetosti in negotove politične odločitve lahko razmere še zaostrijo.

Ne moremo sicer trditi, da je nov borzni zlom neizogiben ali da se bo zgodil prav oktobra 2026. Lahko pa ugotovimo, da obstaja nevarna kombinacija dejavnikov, ki bi ob močnejšem pretresu lahko sprožila širšo finančno, gospodarsko krizo in s tem tudi družbeno krizo.

Zgodovinska primerjava je zato predvsem opozorilo. Ko se finančna pričakovanja preveč oddaljijo od dejanskih gospodarskih zmožnosti, posledice morebitnega zloma presežejo borzne parkete. Takrat govorimo o delovnih mestih, stanovanjih, javnih storitvah in osnovni življenjski varnosti ljudi. Prav zato vprašanje ni samo, ali bo prišlo do novega zloma, temveč tudi, kako preprečiti, da bi njegove posledice znova najtežje prizadele tiste, ki imajo najmanj.

Ekonomija delitve – trdnejši družbeni temelji

Današnja ekonomija je preveč odvisna od špekulativnih in nestanovitnih finančnih trgov. Zato živimo v nenehni negotovosti, v kateri lahko že ena sama »iskrica« sproži »požar«, katerega posledice občutijo tudi ljudje, ki z borznimi špekulacijami nimajo ničesar skupnega.

Potrebujemo stabilnejši in pravičnejši ekonomski sistem, ki bo v središče postavil potrebe ljudi ter dobrine in storitve, s katerimi te potrebe zadovoljujemo. Njegov temeljni cilj mora biti zagotoviti vsakomur dostop do hrane, pitne vode, stanovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih pogojev za dostojno življenje.

Takšen sistem lahko imenujemo ekonomija delitve. To je sistem, ki temelji na sodelovanju in pravični delitvi dobrin ter katerega uspešnost presojamo predvsem po blaginji ljudi in ohranjanju okolja.



Viri:
Federal Reserve History: Stock Market Crash of 1929
Federal Reserve History: The Great Depression
IMF: Global Financial Markets Face Rising Risks From AI, Bond Yields, and Cyberattacks
Reuters: AI investment props up global growth, but war and debt threaten outlook

Slika ustvarjena z AI