petek, 15. maj 2020

Po epidemiji depresija – ekonomska in psihološka


"Pred vrati imamo recesijo in zelo se bo treba potruditi, da ne bomo imeli tudi depresije," predsednik vlade Janez Janša ima prav. Po koncu epidemije bo nastopila recesija (ta je praktično že tu) ali celo depresija, kar pomeni dolgotrajno ekonomsko krizo. Ena od opredelitev depresije je, da gre za padec bruto družbenega proizvoda (BDP) za več kot 10 odstotkov in za dve ali večletno recesijo. Med najbolj znanimi je Velika depresija v ZDA, v obdobju 1929 do 1933; vemo kako dolgotrajne in hude so bile njene posledice.

Ob zgornji izjavi predsednika vlade pa je treba opozoriti, da je vlada, hkrati s temi temačnimi napovedmi svojega predsednika, preklicala epidemijo (14. 5. 2020). A pustimo ob strani zdravstveni vidik, s formalnim aktom preklica epidemije država samozaposlenim ne bo več izplačevala temeljnega mesečnega dohodka, delodajalcem pa ne subvencionirala začasnega čakanja na delo in dela prispevkov; poleg še drugih ukrepov, ki so bili vezani na razglasitev epidemije.

Če je vlada odpravila ukrep razglasitve epidemije in s tem prenehala finančno ter drugače pomagati najranljivejšim skupinam prebivalstva, mora po tej logiki nemudoma odpraviti tudi vse omejevalne ukrepe! Kajti, če so ljudje zaradi ukrepov, ki so še vedno v veljavi, ostali brez dela in/ali dohodkov, obenem pa nimajo več pomoči države, to pomeni, da lahko ostanejo brez vseh možnosti za preživetje. S tem pa so ljudje dobesedno okrutno kaznovani za to, da so bili in so še vedno aktivno udeleženi pri zajezitvi epidemije. Kajti "ostati doma" ne pomeni "početi nič", temveč je bil to ves čas aktiven prispevek k splošnemu javnemu dobru – zato si sleherni državljan v takšnih razmerah ZASLUŽI nagrado, ne pa tako imenovano pomoč!

Predsednik vlade bo s preklicem epidemije in s sočasnim prenehanjem pomoči najranljivejšim državljanom, teh pa je iz dneva v dan več, dejansko bistveno pripomogel k recesiji in verjetno tudi k veliki ekonomski depresiji. Temeljni mesečni dohodek je bil dober ukrep, ki ga je treba zdaj ohraniti in ga še razširiti na vse ranljive skupine: samozaposleni, delno zaposleni, slabo plačani delavci in tisti na čakanju, brezposelni, študentje, dijaki, otroci, upokojenci z nizkimi pokojninami, invalidi, socialno šibki in še kdo.

Kajti takšen ukrep ne pomeni samo reševanja velikih stisk posameznikov in gospodinjstev, temveč tudi najboljšo pomoč gospodarskemu, kmetijskemu, turističnemu in storitvenemu sektorju v Sloveniji. Kajti vse naštete skupine denar potrebujejo tukaj in zdaj; potrošili ga bodo sproti in skoraj 99-odstotno v Sloveniji. Če pa bo pomoč namenjena predvsem neposredno velikim podjetjem oziroma kapitalu, bo denar hitro odtekel v žepe že tako bogatih lastnikov, v davčne oaze in v tujino, zelo malo pa ga bo "zaokrožilo" v ekonomskem sistemu naše države.

"Pridite in pomagajte, da bomo šli lažje skupaj skozi to zahtevno obdobje, ki je pred nami. Pojdimo iz faze nagajanja v fazo sodelovanja, apeliram in vabim vse, da pridejo in sodelujejo s svojimi idejami," predsednik vlade poziva ob formalnemu koncu epidemije. Spoštovani predsednik vlade, smer, ki ste jo zdaj zastavili (prenehanje pomoči najranljivejšim skupinam prebivalstva) vodi v katastrofo, na katero ste tudi že sami opozorili. Če želite nasvet, potem nemudoma podaljšajte in še razširite ukrepe pomoči prebivalstvu, med katerimi je ključnega pomena temeljni dohodek. Nekatere države, med njimi izstopa še zlasti Španija, resno razmišljajo o dolgoročni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, torej za vse državljane. Zdaj ni čas za ekonomijo nepravičnosti, ki jo poganjata sebičnost in pohlep, temveč za medsebojno delitev dobrin, ki izhaja iz solidarnosti in sodelovanja – to sta tudi najtrdnejša "stebra" univerzalnega temeljnega dohodka.

Še je čas za izhod iz bližajoče se katastrofe. Depresija, ki se bliža, bo tako ekonomska kot tudi psihološka, kar bo imelo veliko večji vpliv na zdravje in blaginjo ljudi, ko ga je imela sama epidemija.

petek, 08. maj 2020

Dan zmage nad fašizmom in nacizmom


9. maja praznujemo Dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Tega dne, leta 1945, torej pred 75 leti, se je tudi uradno končala 2. svetovna vojna, vsaj v Evropi. Danes si komajda še predstavljamo, kako pomembna je bila ta zmaga. Ne gre samo zato, da se tega dne spominjamo, temveč da nam je v opomin, kako važno je »negovati« in si prizadevati za vrednote, ki so takrat zmagale.

Poraz fašizma in nacizma je dobesedno zmaga nad silami zla. Fašizem in nacizem sta ideologiji, ki sta temeljili na ločevanju človeštva glede na rase oziroma narode: na vrhu je bila nadrasa, sledili so podrejeni in suženjski narodi, na »dnu« pa so bili narodi in skupine, ki jih je bilo treba iztrebiti. Ne smemo si delati utvar: Slovenci smo bili uvrščeni nekje med narodom sužnjev in tistih, ki so bili namenjeni iztrebljanju.

Zato je dan zmage tako pomemben. Slovenci smo v sodelovanju z drugimi jugoslovanskimi narodi pokazali izjemen pogum in se uprli fašistom ter nacistom, kar je bilo nekaj posebnega v takratni okupirani Evropi. Zato smo lahko upravičeno ponosni, da smo se 9. maja 1945 znašli v veliki zmagovalni koaliciji, lahko bi rekli tudi na strani sil »dobrega, ki je premagalo zlo«.

Zmaga nad fašizmom in nacizmom pomeni, da so narodi iz vojne izšli kot svobodni in enakopravni. Na teh temeljih je bila oktobra 1945 ustanovljena tudi Organizacija združenih narodov, ki je bila utemeljena na veri »v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov«. V ta namen si moramo prizadevati »živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti« (iz Ustanovne listine OZN).

Da živimo danes v svobodni in demokratični državi, se moramo zahvaliti vsem, ki so vložili izjemne napore v zmago nad fašizmom in nacizmom. To pa nas zavezuje, da se tudi sami ves čas borimo proti silam, ki skušajo danes pod različnimi pretvezami uveljaviti »vrednote« fašizma in nacizma, to pa so: nadzor nad državljani, ločevanje ljudi na vredne in manj vredne, zatiranje svobode govora ter spodbujanje sovražnega govora, preganjanje novinarjev in svobodomiselnih ljudi ter razkrivalcev korupcije (žvižgačev), uničevanje sindikatov itd.

Torej, bodimo ponosni na dan zmage nad fašizmom in nacizmom, a hkrati bodimo aktivni in pogumni, da okrepimo naše skupne vrednote: temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost vsakega človeka, enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, demokratičnost, svobodo, skrb za naše skupno okolje. Bodimo pogumni in močni, kot so bili vsi tisti, ki so se uprli in na koncu tudi premagali fašizem in nacizem.

Čestitke ob Dnevu zmage!



Slika: Dan zmage, Ljubljana, 9. maj 1945

nedelja, 03. maj 2020

Tito v naših spominih


4. maja 2020 mineva štirideset let od smrti takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892 – 1980). Takrat sem bil star dvanajst let; dovolj, da se spominjam tega obdobja. Z zdajšnje časovne razdalje se spodobi, da mu ob okrogli obletnici smrti namenimo nekaj misli. Seveda pa je danes skorajda tvegano o Titu reči kaj dobrega, ker se potem takoj najdejo "anonimni spletni heroji", ki ti očitajo, da si npr. proti osamosvojitvi in proti Sloveniji. Kar je velika neumnost. Vendar naj morebitnim "trolom" kar vnaprej povem, da sem veteran vojne za Slovenijo in to ne eden tistih, ki so se "junaško borili" iz pisarne. Za samostojno Slovenijo sem torej veliko naredil.

Prepričan sem, da se moramo za državo, ki jo imamo zdaj, v veliki meri zahvaliti ravno temu, da smo leta 1945 iz 2. svetovne vojne izšli kot del zmagovite zavezniške koalicije in pri tem je izjemno pomembno vlogo odigral ravno Tito. Danes si je težko predstavljati, kako zahtevno je bilo v času druge svetovne vojne organizirati odpor proti okupatorskim silam, katerih namen je bil bodisi uničiti bodisi zasužnjiti narode, ki so bili za naciste in fašiste nevredni obstoja (med njimi je bil tudi slovenski), kaj šele samostojnosti in svobode.

Tudi čas po vojni je bil za takratno precej zaostalo in skorajda povsem porušeno Jugoslavijo izjemno zahteven. Na eni strani sovjetski vzhodni blok, na drugi strani ameriški zahodni blok, oba nevarno oborožena, s "prstom na sprožilcu". Loviti ravnotežje med tema dvema sovražnima silama, je zahtevalo veliko poguma in spretnosti, zato je bil Tito tudi eden izmed pobudnikov gibanja neuvrščenih, ki je odigralo pomembno vlogo v uravnoteženju blokovsko razdeljenega sveta.

Seveda bi bilo napak Tita poveličevati in iz njega ustvariti mitsko osebo, kajti kot vsak politik in poveljnik, še zlasti v tako prelomnih časih, kot je bilo obdobje pred, med in po 2. svetovni vojni, je delal napake. Ni brezmadežnega politika ali poveljnika vojske, a Tita lahko brez zadržkov uvrstimo na pozitivno stran zgodovine, med zmagovalce, ki so skupaj uspeli poraziti zlo, ki so ga poosebljali Hitler, Mussolini in njihovi somišljeniki.

Dejstvo je, da so imeli ljudje Tita radi, tako v državi kot na tujem; ne vsi, a zelo številni. 4. maja 1980, ko je Tito umrl, je bilo očitno, da je bilo zelo veliko ljudi iskreno žalostnih, tudi številni med tistimi, ki bi danes radi spomin nanj bodisi povsem izbrisali bodisi ga na vse možne načine omalovaževali.

Tito je bil resnično karizmatična osebnost. Kako pomemben je bil v svetovnem merilu izpričuje dejstvo, da se je njegovega pogreba "udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov". (Wikipedija) Prišli so voditelji iz vseh koncev sveta in vseh političnih "barv". Mar to ne pove veliko o njegovi izjemno pomembni vlogi v svetu.

Torej, štirideset let po smrti velikega človeka, ki smo mu dolžni marsikaj, je prav, da ohranimo vsaj spomin nanj. Ni potrebno čaščenje, a hkrati ne smemo pristati na brisanje ali uničevanje Titove vloge v enem najbolj dramatičnih in težkih obdobij svetovne zgodovine. Zato Tito kot velika zgodovinska osebnost ostaja v naših spominih.

četrtek, 30. april 2020

Praznik dela – aktualen, kot že dolgo ne


Jutri je praznik dela. Marsikomu se zdi, da ta praznik sodi na smetišče zgodovine. V resnici pa je ravno nasprotno, ta praznik je še kako aktualen, celo bistveno bolj kot v zadnjih nekaj desetletjih. Še zlasti zdaj, ko tonemo v veliko "krizo dela", ki jo sprožila pandemija koronavirusa; dejansko pa je koronakriza razgalila že tako slabo stanje na področju delavskih pravic. Zaradi robotizacije in avtomatizacije se v zadnjih letih močno zmanjšujejo potrebe po delu, veliko število nezaposlenih pa lastnikom kapitala omogoča zniževanje plač, krčenje pravic in izkoriščanje (še) zaposlenih. Boj za delavske pravice pa ne sme biti samo boj za višje plače tistih, ki so redno zaposleni, temveč boj za večjo družbeno, ekonomsko in okoljsko pravičnost.

S praznikom dela obeležujemo spomin na dogodke v Chicagu, maja 1886, ko so organizirani delavci zahtevali več delavskih pravic, med drugim tudi 8-urni delovnik. Sprva miren protest se je sprevrgel v krvavo nasilje. Delavske pravice, ki so bile po dolgotrajnih bojih kasneje vendarle izborjene, se danes naglo krčijo. Tudi zdajšnja koronakriza kaže, kako je mnogim politikom in lastnikom kapitala kaj malo mar za zdravje in blaginjo delavcev. Zato je zavzemanje za delavske pravice še kako aktualno. Najprej pa razmislimo: kaj je danes delo in kdo so delavci?

Spremenjena opredelitev dela in delavstva 

Proizvodni in storitveni delavci v zasebnem ter delavci v javnem sektorju, ki osem ur delajo v tovarni ali drugi organizaciji – tako si večina še vedno predstavlja delavstvo. Vendar moramo danes to kategorijo bistveno razširiti, prišteti moramo vse oblike tako imenovanega prekarnega dela (začasna dela, samozaposleni, delo po avtorskih pogodbah, delo na projektih itd.), prav tako delo v nevladnih organizacijah in v gospodinjstvih – vse, kar koristi celotni družbeni skupnosti.

Če torej povzamemo: delavstva ne sestavljajo samo ljudje, ki so zaposleni v tovarnah, podjetjih, javni upravi in v drugih državnih institucijah, temveč tudi vsi tisti, ki s svojim delom kakor koli koristijo družbeni skupnosti. Gospodinja, ki doma vzgaja otroke, opravi veliko dela, ki je ključnega pomena za prihodnost celotne družbe, tudi številna društva in druge nevladne organizacije veliko naredijo za družbeno skupnost in za okolje. Prav tako so delavci tudi vsi tisti, ki ne delajo na klasičnih »osemurnih« delovnih mestih, kot so na primer občasno zaposleni, samozaposleni, mali kmetje itd.

Sindikati bi se morali danes boriti za pravice celotne delavske "armade" in jo zastopati v boju proti vse bolj okrutnim lastnikom kapitala in njihovim "služabnikom" – politikom.

Boj za delavske pravice

Z drugačno opredelitvijo dela in delavstva se spreminja tudi boj za delavske pravice. Vsakdo, ki dela; ki je delal (starejši); ki bo delal (otroci in mladi); ki težko dela (hendikepirani), je upravičen do dohodka. Zato mora boj za delavske pravice vključevati tudi prizadevanje za uveljavitev univerzalnega temeljnega dohodka in univerzalnega dostopa do javnih storitev (zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, varstvo starostnikov itd.). Tudi pokojnina mora postati pravica vsakogar, četudi ne izpolni polne upokojitvene starosti ali delovne dobe.

Boj za delavske pravice mora vključevati tudi prizadevanja za krajši delovni čas, ki omogoča razbremenitev prezaposlenih delavcev in zaposlitev brezposelnih, še zlasti mladih.

Boj za delavske pravice pomeni tudi prizadevanja za nova delovna mesta v javnih storitvenih dejavnostih, ki povečujejo kakovost družbenega življenja. Skrb za kakovostno življenje starejših, najmlajših in hendikepiranih; potreba po vseživljenjskem izobraževanju; umetnost, kultura, skrb za okolje; ekološko kmetovanje na javnih površinah itd. – na teh področjih bi morali odpreti številna nova delovna mesta v okviru javnih služb, kajti v industriji bo delovnih mest, zaradi avtomatizacije in robotizacije, vse manj.

Boj za delavske pravice je tudi boj proti globalni družbeni in ekonomski neenakosti, kajti velikansko bogastvo peščice Zemljanov ni rezultat njihovega dela, temveč posledica nepravičnega ekonomskega sistema, ki temelji na špekuliranju, izogibanju plačevanja davkov (davčne oaze), izkoriščanju ljudi (poceni delovne sile) in okolja (poceni naravni viri). Denarja za plače, za univerzalni temeljni dohodek, javne storitve in za zeleno ekonomijo je več kot dovolj, a se na veliko troši za orožje ter borzne špekulacije, ki so zgolj pretkan način pretakanja globalnega bogastva v žepe najbogatejših Zemljanov.

Boj za delavske pravice mora biti internacionalen. Mednarodna organizacija dela (ILO) je nedavno opozorila, da zaradi pomanjkanja dela kar 1,6 milijarde delavcem v neformalni ekonomiji – kar je skoraj polovica vseh svetovnih delavcev – grozi hudo pomanjkanje. Če prištejemo še njihove družine, je slika res črna. Se bo armadi že tako revnih pridružila še armada doslej zaposlenih?

Torej, praznik dela ni samo dela prost dan, čas za piknik ali kresovanje (ki ga letos ne bo), temveč izjemno pomemben simbolni dan, ki nas opominja na nujnost vsakodnevnega boja za delavske, ekonomske, družbene in človeške pravice nasploh.

Zatorej: Živel 1. maj!



Slika: Wikipedija: Praznovanje praznika dela v Madridu, 2006

nedelja, 26. april 2020

Ekonomija delitve - prihodnost je v naših rokah


Čeprav številni ljudje, še zlasti politiki in gospodarstveniki, upajo, da se bomo kmalu vrnili v čas pred tako imenovano krizo, pa vse bolj jasno postaja, da temu ne bo tako. Nekatere panoge, še zlasti turizem in vse kar je z njim povezano, transport, proizvodnja transportnih sredstev in tako naprej, še dolgo ne bodo zaživele. Izjemen padec cen nafte, veliko število odpuščenih delavcev v ZDA in drugod ter podobni trendi nakazujejo, kako velike so v resnici gospodarske motnje. Ekonomski sistem, ki smo ga doslej poznali, je na "smrtni postelji". Namesto, da ga skušamo obuditi k življenju, rajši razmislimo o drugačnem, bolj pravičnem ekonomskem sistemu, ki bo koristi vsem ljudem in okolju, ne pa le ekonomsko privilegiranemu delu človeštva.

Ekonomija neenakosti in uničevanja

Danes smo napačno prepričani, da revščina in lakota ter pomanjkanje na splošno izvirajo iz pomanjkanja dobrin. Na podlagi tega zgrešenega prepričanja politiki in ekonomisti zagovarjajo stalno gospodarsko rast: "višja, kot bo, več ljudi bo živelo v blaginji". V resnici pa je dobrin že zdaj dovolj za osnovne potrebe vseh ljudi, samo skrajno nepravično so porazdeljene. Poglejmo samo primer hrane. Podatki kažejo, da je hrane že zdaj dovolj za približno 10 milijard ljudi, trenutno (april 2020) pa nas na Zemlji živi 7,8 milijarde.

Gospodarska rast ne zmanjšuje revščine, temveč jo še povečuje, saj je sistem oblikovan tako, da se dobički iz rasti pretakajo predvsem v žepe najbogatejših. Gospodarska rast povzroča velikansko uničevanje okolja, medsebojna konkurenčnost oziroma tekmovanje, ki je "motor" gospodarske rasti pa v družbi povzroča veliko stresa, sovraštva in strahu. V ozadju gospodarske rasti je izjemno nevarna ideologija komercializacije, ki sleherno dobrino, človeško dejavnost in celo ljudi same "pretvori" v komercialno oziroma tržno blago, s katerim se lahko neomejeno trguje.

Ekonomija delitve – pravičnost in sodelovanje

Zdaj, ko se je zaradi zunanjih okoliščin – pandemije koronavirusa – gospodarska rast zaustavila, lahko vidimo, da je drugačen svet mogoč. Ker so se globalni trgi močno zamajali, se države zdaj hitro učijo novih ekonomskih pristopov; med seboj pošiljajo zdravstveno opremo, izmenjujejo strokovnjake in pošiljajo finančno pomoč. V zametkih lahko vidimo porajanje tako imenovane ekonomije delitve na globalni ravni. V prihodnosti bi si lahko tako delili ne samo medicinsko opremo, temveč tudi hrano, pitno vodo in druge življenjsko potrebne dobrine.

Tudi na ravni držav zdaj vidimo uveljavljanje različnih oblik univerzalnega temeljnega dohodka ter zagotavljanja javnih storitev za vse ljudi. Tudi to so prvi zametki ekonomije delitve na ravni držav. Na lokalni ravni pa je že tako prisotnih veliko oblik ekonomije delitve, ki vedno temelji na vzajemni solidarnosti, sodelovanju in nesebičnosti.

Ne želimo si torej vrnitve nazaj, temveč pogumne korake naprej. Z zlomom ekonomskega sistema, ki je bil utemeljen na tekmovalnosti, sebičnosti in pohlepu, imamo priložnost, da ustvarimo drugačen sistem, ki bo temeljil na medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in delitvi dobrin. Ta sistem je ekonomija delitve in predstavlja pot v boljšo prihodnost. Prihodnost, ki bo dobra tako za vse ljudi kot za planetarno okolje.

Prihodnost sveta je zdaj dobesedno v naših rokah.


Slika: Pixabay

nedelja, 12. april 2020

Kako drugače, če ne skupaj



Smo sredi največje globalne pandemije. Praktično ni več svetovne države, ki ne bi bila prizadeta. To se ni zgodilo še nikoli v znani zgodovini človeštva. Čeprav zveni skrajno nenavadno, nas je virus povezal – vsi smo namreč v enakih težavah. V resnici pa bi nas moral povezati odziv na novi koronavirus. Zakaj? Ker se lahko samo z globalnim sodelovanjem resnično učinkovito soočimo s pandemijo. Vendar so zdajšnji odzivi držav izrazito sebični. Vsaka se odziva ločeno. To je dobro za virus in slabo za ljudi. Kaj pa če bi zares sodelovali: potem bi bilo verjetno bolje za vse ljudi in slabše za virus.

Sebičnost držav

Vsaka država je postala bojno polje. Proti virusu. Vsaka država posebej si prizadeva za zaščitno in zdravstveno opremo – za maske, zaščitna oblačila, respiratorje. Države in podjetniki, v imenu držav, kradejo že kupljeno ali rezervirano opremo. To so že večkrat storili Američani, to na žalost delamo tudi mi. Kar je žalostno: reševati življenja na račun drugih življenj. To je izraz skrajne sebičnosti in ne izraz skrbi za ljudi (mar nismo vsi samo ljudje, čeprav živimo v različnih državah, govorimo različne jezike in pripadamo različnim veram in prepičanjem).

In takšno ravnanje le še zapleta globalno situacijo. Četudi eni državi uspe omejiti širjenje virusa, bo morala zapreti svoje meje vse dokler bodo okužene druge države. A meja ni mogoče neprodušno zapreti, zato bo veš čas v zraku visela nova grožnja okužb.

Podobno je z ekonomskimi ukrepi – morda se bo nekaterim državam uspelo rešiti pred ekonomskim zlomom, a kam bodo prodajale svoje izdelke in kje bodo kupovale surovine, če bo veliko drugih držav "na kolenih". Takšno je pač kratkoročno razmišljanje večine zdajšnjih vlad.

Sodelovanje – zdravstveno in ekonomsko

Obstaja pa tudi druga pot. Kaj pa če bi države ustanovile mednarodno agencijo, ki bi koordinirala globalni odziv na novi koronavirus – predvsem z vidika distribucije zaščitne in medicinske opreme ter kasneje tudi morebitnega cepiva. Prav tako pa bi ta agencija skrbela za usklajen ekonomski odziv na krizo in skrbela za distribucijo ključnih globalnih dobrin na območja pomanjkanja. Revne države se ne morejo učinkovito spopasti z zdravstveno problematiko novega virusa, če pa jim primanjkuje najbolj osnovnih dobrin, ko so hrana, pitna voda, zdravila itd.

Agencija bi lahko delovala v okviru Združenih narodov, ki že ima mandat in izkušnje na tem področju. Na temelju teh izkušenj pa bi agencija delovala tudi v prihodnje in skrbela za trajno distribucijo najosnovnejših dobrin, ki jih dovolj za vse Zemljane. Temu pa lahko rečemo ekonomija delitve.

Le tako lahko zares učinkovito  rešimo zdajšnjo krizo in preprečimo nadaljnje krize, ki ves čas ogrožajo prihodnost in blaginjo človeštva. 


Slika: Pixabay


petek, 10. april 2020

5G in druge teorije zarote


Živimo v zelo kompleksnem svetu. Kako ga dojemamo, je zelo odvisno od medijev, še posebej od družbenih omrežij. Na teh medijih danes lahko vsakdo objavlja, deli in prepošilja vsebine. Kar je dobro, saj nismo več odvisni zgolj od uradnih oziroma mainstream medijev. Hkrati pa je tudi slabo, saj je na takšen način zelo enostavno širiti nepreverjene, lažne ali zlonamerne novice ter predsodke in sovraštvo – mnogo od tega pa je "zapakiranega" v tako imenovane teorije zarote.

Teorija zarote (Wikipedia) je razlaga nekega dogodka ali situacije, ki jo sproži zlonameren in vpliven akter (oseba, organizacija, korporacija, think-tank, politična stranka), pogosto z določenimi političnimi ali drugimi nameni. Teorije zarote je mogoče prepoznati po njihovem slabšalnem pomenu in običajno temeljijo na predsodkih ter nezadostnih dokazih (na primer v povezavi z novimi tehnološkimi odkritji in s težko preverljivimi dogodki). Teorije zarote so zelo odporne, saj delujejo po načelu krožnega sklepanja (circular reasoning): tako proti-dokazi kot odsotnost dokazov se interpretirajo kot dokaz o resničnosti teorije zarote. Pri teorijah zarote gre običajno bolj za vero kot pa za razumsko razlago.

Seveda pa je zelo težko ločiti "zrnje od plev". Najboljše je, če se vprašamo: kaj je namen določene teorije zarote in kdo ima od nje koristi? Mnogi ljudje so na primer prepričani, da je globalno segrevanje zgolj teorija zarote, čeprav obstaja res neverjetna množica dokazov o dejstvu globalnih podnebnih sprememb. V ozadju pa so običajno interesi velikih naftnih in premogovniških korporacij, ki skušajo preprečiti ali vsaj zavirati razvoj čistejših in naprednejših tehnologij.

Teorije zarote lahko služijo tudi za uničenje političnih in ekonomskih nasprotnikov, kot je na primer George Soros, zakonca Clinton in drugi manjši ali lokalni "sovražniki", kot so na primer "večne zarote" udbomafije, Kučana itd.

Kaj pa nova 5G tehnologija, ki bistveno povečuje hitrost prenosa digitalnih podatkov? Čeprav ni dokazov, da je ta tehnologija res škodljiva, družbena omrežja kar "pokajo" od teorij zarote, med drugim tudi, da se s to tehnologijo širi tudi novi koronavirus. Dejstvo je, da so v tej tehnologiji najdlje prišli Kitajci in da predstavlja izjemen tehnološki preskok. Velike korporacije, še zlasti ameriške, so se znašle v nezavidljivem položaju, izgubile so vodilni konkurenčni položaj v svetu. Zato zdaj na vse načine preprečujejo uvajanje te tehnologije, vsaj dokler ne ujamejo kitajskih podjetij. V ta namen uporabljajo politične in ekonomske pritiske (uvedba carin in grožnje državam, ki želijo uvajati to tehnologijo) ter v družbena omrežja "polagajo" teorije zarote v obliki različnih "strokovnih" člankov, zelo dvomljivih dokazov, fotografij "protestnikov" itd.

Takšne teorije zarote predvsem krepijo predsodke do Kitajcev. Že dlje časa se vrstijo tudi obtožbe, da kitajska visokotehnološka podjetja (npr. Huawei) vohunijo za svojimi uporabniki, čeprav vemo, da zahodne države zelo pogosto same vohunijo za svojimi državljani in tudi za politiki drugih držav. O Kitajski se zdaj sprožajo prav neverjetne teorije o popolnem nadzoru države nad svojim prebivalstvom itd. Verjetno je v tem tudi nekaj resnice, a predvsem gre za demoniziranje "sovražnika", v ozadju pa so popolnoma konkretni politični in ekonomski interesi. Morda pa z demoniziranjem Kitajske zahodne države zgolj prikrivajo, da tudi same postajajo vse bolj nadzorovalne.

Podobne so tudi trdovratne teorije o škodljivosti cepljenja, ki naj bi povzročal avtizem. Teorije zarote so kot nekakšne miselne tvorbe, ki so izrazito negativno čustveno obarvane. V nas sprožijo predvsem zgražanje, jezo in sovraštvo ter so zelo "nalezljive", kajti ta čustva se širijo mnogo hitreje kot pa razumska dejstva. Saj danes vemo, kaj vse so nacisti pripisali judovski skupnosti, da so imeli izgovor za zločine nad njimi.

Teorije zarote krepijo naše predsodke do drugih, do novega ter celo preprečujejo razvoj na mnogih družbenih področjih. V ozadju so vedno konkretni interesi, ki so politične in/ali ekonomske narave. Edina obramba proti takšnim teorijam je naš razum in zahtevno raziskovanje dejstev (kar pa je manj privlačno, kot instant "rešitve" različnih vplivnežev, ki se radi "sončijo" v slavi svoje popularnosti). Seveda je možno, da je v teorijah zarote tudi zrno resnice, predvsem pa je pomembno, da jih ne sprejmemo kot "suho zlato". Vedno se najprej vprašajmo: kaj je namen določene teorije zarote in kdo ima od nje koristi?

In še nekaj je pomembno. Teorije zarote služijo še nečemu: prikrivanju resničnosti. Ukvarjamo se z namišljenimi sovražniki in zarotami, namesto, da bi se ukvarjali s svetom, kakršen je v resnici. V svetu je zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin stotine milijonov ljudi lačnih, obubožanih, trpečih in umirajočih; okolje je hudo onesnaženo; podnebne spremembe se zaostrujejo – to so resnični problemi sveta, ne pa cepljenje, 5G, chemtrailsi in druge teorije zarote. Če bi se začeli ukvarjati z resničnimi problemi človeštva, bi naredili mnogo več, kot pa da tratimo svojo energijo in čas z namišljenimi sovražniki, ki so "doma" v teorijah zarote.


Slika: Pixabay

četrtek, 09. april 2020

Šola ni podjetje, učitelji niso proizvajalci, učenci ne izdelki


Z naslovom bi se večina ljudi verjetno strinjala. Seveda vemo, da šola ni podjetje, učitelj ne nekakšen proizvodni delavec, učenec pa ne produkt oziroma izdelek. Čeprav to načeloma vemo, pa se obnašamo drugače. Tako kot na vseh drugih družbenih področjih, je tudi na področju izobraževanja izbruh pandemije koronavirusa vse postavil na glavo. Ali pa tudi ne. Kaj pa če je pandemija pravzaprav nastavila ogledalo, med drugim tudi učiteljem in šolskim oblastem, da se vanj pogledajo? Morda pa jim tisto, kar bodo v njem zagledali, ne bo preveč všeč?

Šola kot podjetje

Francoski sociolog Christian Laval v knjigi "Šola ni podjetje" zapiše, da je sodobni "vzgojno-izobraževalni sistem v službi ekonomske konkurenčnosti; strukturiran je kot trg; z njim je treba upravljati enako kakor s podjetji." Prevladujoči vzgojno-izobraževalni model pa temelji "na bolj neposredni podvrženosti šole ekonomskemu razmišljanju". Smisel šole tako postane "storitev, ki jo morajo opraviti za podjetja in gospodarstvo".

Zdaj, ko so šole "preklopile" na izobraževanje na daljavo, se morda še bolj kot prej razgalja vse bolj tržna in konkurenčna usmeritev šolskega sistema. Kako se to vidi? Ravno v tem, da se ni nič spremenilo. Učitelji zdaj prenašajo snov na daljavo. Kar so torej počeli že prej. Učitelj je torej predvsem podajalec znanja v čimbolj standardizirani obliki ali drugače povedano: znanje je standardizirana materija, ki jo zgolj preneseš učencu.

Zdaj imamo cel kup "lepih" orodij, ki omogočajo prenos snovi na daljavo – e-pošto, videokonference, delitev dokumentov, ankete itd. Gre za pripomočke, ki omogočajo komunikacijo, to pa je tudi vse. V resnici bi nas moralo skrbeti, ker izobraževanje poteka nemoteno, kot pravijo šolske oblasti. Učitelji in učenci so priklopljeni na naprave in učni proces "ni moten". Natanko tako pa se običajno izražajo podjetniki: "delovni proces poteka nemoteno". (Priporočljiv članek matere avtističnega otroka: 'Ne morem slišati, kako super gre to učenje na daljavo').

Če pa bi učni proces vzeli resno, bi se morali prej strinjati z ameriškim filozofom in pedagogom Johnom Deweyem, da "izobraževanje ni priprava za življenje, temveč je življenje samo". Nikakor pa ne smemo pristati, da je izobraževanje zgolj priprava na tako imenovani trg delovne sile. Tako učenci kot učitelji smo se zdaj znašli v popolnoma novi situaciji in oboji, tako kot tudi celotna družba, smo soočeni z kolosalnimi spremembami. Kdor misli, da bomo po mesecu ali dveh karantene ponovno tam, kjer smo bili, je pač naiven. Ekonomska in družbena preobrazba že poteka, zakaj bi torej šola ostala takšna kot je bila prej.

Vendar tu ne mislimo, da bo šola v prihodnosti potekala na daljavo, s pomočjo strojev. Že po treh tednih izobraževanja na daljavo vidimo, da neposrednega stika v šoli ne more nadomestiti nobena naprava, pa če je še tako dobra. Socialni stiki so nepogrešljivi, to nam dokazujejo tako lastne izkušnje kot obsežne empirične študije (npr. John Hattie: faktorji, ki se nanašajo na učenčeve dosežke). Če želimo živeti v boljši prihodnosti, mora šola izobraževati razmišljajoče in pogumne ljudi, ki si bodo prizadevali za svobodno in pravično družbo, ne pa vzgajati fleksibilno, učinkovito in poslušno delovno silo. In tega ne bo počela na daljavo, temveč še vedno v šolah in tudi v različnih družbenih okoljih.

Ocenjevanje in matura – konkurenčnost in trg

Poglejmo si še eno pomembno področje izobraževanja – preverjanje in ocenjevanja znanja. A najprej razmislimo, kako proizvodna podjetja preverjajo oziroma ocenjujejo svoj output – proizvode. Tako, da jih izmerijo! Izmerijo bodisi dolžino, višino, težo, strukturo, obliko bodisi preverijo pravilnost delovanja ali ocenijo vonj, okus itd. Gre za standardizirane teste, ki se sicer razlikujejo od predmeta do predmeta, a v osnovi jih določajo želene lastnosti končnega produkta, ki ga podjetje pošlje na trg. Preverjajo in ocenjujejo jih med samim proizvodnim procesom ali na koncu, ko je izdelek končan.

Zdaj pa razmislimo: mar šola to počne drugače? Ne, skorajda na enak način. Učitelji ves čas preverjajo in ocenjujejo, ali učenci dosegajo želene in standardizirane odzive na "materijo" znanja, ki so jim ga posredovali. Če je doseganje 100 odstotno, potem je tudi ocena temu primerna. Končni test pa je matura ali zaključni izpit, ki deluje kot nekakšna končna "izmera", ali je učenec pripravljen na trg dela ali za nadaljnje profesionalno usposabljanje.

Zato so zdajšnje dileme ali imeti maturo ali ne, povsem skladne s tržnim mišljenjem oziroma usmeritvijo šol. Pa kaj potem, če mature ne bo, mar niso učenci danes izpostavljeni razmeram, ki same po sebi zahtevajo neverjetno hitro učenje. Učenci opravljajo zrelostni izpit vsak dan karantene. Pravkar se vsi skupaj učimo, kako živeti v novi realnosti in tudi iščemo poti, kako oblikovati drugačen, bolj pravičen svet. Učenci so maturo že izdelali. Naj to stori še šolski sistem in brez slabe vesti opusti maturo.

Čas za spremembe

V resnici imamo zdaj, ko smo vsi skupaj v povsem novih okoliščinah, ki jih povzroča karantena, enkratno priložnost da "resetiramo" šolo. Prvič, treba jo je očistiti povsem nesmiselnega balasta v preobsežnih kurikulih. Šola se mora začeti osredotočati na svet, v katerem živimo, in ne na družbo, ki je ni več. Poglejte samo primer ekonomskih predmetov. Vse, kar se učenci učijo zdaj, je že propadlo ali nezadržno propada.

V kurikulih bi se morale poleg temeljnih znanj – jezikoslovja, računstva, naravoslovja, etike (filozofije) – znajti podnebne spremembe in okoljska kriza, vprašanje globalne neenakosti in njihove posledice; demokracija in aktivno državljanstvo itd. Verjetno res ni treba, da mladi vedo, kdaj natančno je neki kralj izgubil glavo in katera reka je daljša od druge ali kaj pridelujejo v južni Franciji (kar itak ne drži več). Prav tako bi bilo v šoli lahko več "netržnih" vsebin, ko so umetnost, čuječnost, meditacija, ples, samospoznanje in tako naprej (v tem kontekstu je zelo priporočljiv ogled izjemnega predavanja sira Kena Robinsona: Ali šole ubijajo kreativnost?).

Pouk, ki zdaj poteka na daljavo v resnici ponuja učitelju razmislek, da k učnemu procesu pristopi na nove načine, ki niso zgolj preslikava "normalnega" pouka v šolah. Učitelj in šola naj tudi ne pričakujeta enakih rezultatov kot v razredih, zato tudi ni prav, da jih ocenjujejo na enake načine.

Treba je upoštevati, da so učni procesi zdaj celo intenzivnejši kot prej. Kako biti skorajda ves čas v stanovanju, ves čas istimi ljudmi, kako si organizirati čas, kako preživeti ekonomsko stisko, ločenost od prijateljev in sošolcev, kako upoštevati izjemne higienske zahteve, kako ustreči mnoštvu navodil šestih ali še več učiteljev dnevno, kako uporabljati različna komunikacijska orodja in še in še?

Dober učitelj bo razumel vse to in razumel, da je življenje navsezadnje največja šola. Če mu uspe pri tem svoje učence še motivirati, spodbuditi in opogumiti za ustvarjalnost in učenje, kar je nenazadnje eno in isto, je dosegel zelo veliko.


Slika: Pixabay

sobota, 04. april 2020

Virus komercializacije, zdravilo delitve


Koronavirus je kriv za naše težave, prizadel je naš način življenja! Na prvi pogled se zdi ta trditev zelo umestna. Morda pa ni čisto tako. Kakšen pa je sploh naš način življenja? Brezmejno trošimo planetarne dobrine, a hkrati dopuščamo da stotine milijonov Zemljanov trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin; onesnažujemo zemljo, vodo in zrak; tekmujemo drug z drugim in se ne zmenimo za tiste, ki ne zmorejo hudega tempa modernega življenja; privatiziramo zdravstvo, šolstvo in druge javne storitve ter osnovne dobrine; z vsem trgujemo, celo z življenji ljudi itd. Zdaj pa nenadoma objokujemo naš prejšnji življenjski slog.

Kaj pa, če nam je virus izstavil račun in nastavil ogledalo? Kaj pa, če je naš skomercializiran način življenja, kjer je vse podrejeno denarju, moči, uspehu, bogastvu, bolj kriv za krizo kot virus. Če bi imeli resnično močno javno zdravstvo, odlično urejene domove za starostnike; bolj enakopravno in pravičnejšo družbo, zdravo okolje; če bi ekonomski sistem služil vsem ljudem in ne samo nekaterim, bi veliko lažje prebrodili zdajšnjo zdravstveno krizo, če bi sploh izbruhnila, seveda.

Zdaj smo se za trenutek ustavili, družba se je umirila, Zemlja je "zadihala". Zdaj imamo dragocen čas za razmislek. Ali res želimo nazaj? V komercialno usmerjeno družbo, ki je vse bolj neenaka, nepravična, kjer bo okolje zdaj zdaj nepovratno uničeno. Ali pa je zdaj zares napočil čas, da resnično stopimo naprej.

In najprej poskrbimo za ljudi. Ne samo "naše", temveč za vse ljudi. Se kdaj vprašamo, zakaj imamo na mejah migrante? Ali kdaj pomislimo, da smo pravzaprav mi krivi za to. Ker izkoriščamo njihove naravne vire, ker se gremo nekakšne vojne (sploh ne vemo več za kaj ali proti čemu potekajo), ker z ekonomskimi ukrepi uničujemo njihove službe, njihovo eksistenco. Saj ni nujno, da to počnemo neposredno, temveč kot "majhni zobniki v velikem komercialnem kolesju", ki uničuje vse pred seboj.

Kaj pa, če bi namesto povratka nazaj, začeli z bolj pravično delitvijo dobrin med državami, vsaj tistih najnujnejših dobrin, kot so hrana, zdravila, voda... Mar sploh kdaj pomislimo, da letno umre približno 18 milijonov ljudi zaradi posledic pomanjkanja hrane, kar 820 milijonov ljudi pa je prav zdaj kronično podhranjenih. Mar nismo tudi mi, s svojimi nebrzdanimi potrošniškimi navadami, krivi za ta "virus lakote", ki je bolj poguben od zdajšnje pandemije.

Šele, ko bomo zares odpravili to največji črni madež človeštva – lakoto in revščino v svetu obilja – bomo lahko reševali tudi druge velike planetarne težave – okoljske, podnebne, ekonomske, družbene itd.

Lakoto in revščino lahko zelo enostavno odpravimo – z globalno delitvijo osnovnih dobrin. To je resnično zdravilo za uničevalno komercializacijo, ki je bolj kriva za zdajšnji izbruh pandemije, kot kar koli drugega.

Slika: Pixabay

četrtek, 02. april 2020

Bomo jedli denar?


Kriza, v kateri smo se znašli, zahteva naglo, odločno, a tudi dolgoročno ukrepanje. Poleg zdravstvenih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je pomemben tudi odziv na vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Zdravstveni ukrepi bodo slej ko prej začeli delovati in življenje se bo postopoma začelo vračati v stare tirnice. Večji problem pa je in bo ekonomski, s posledicami za celotno družbo, domačo in globalno.

Vlade po vsem svetu zdaj sprejemajo velikanske finančne reševalne pakete, ki naj bi ohranili blaginjo ljudi in gospodarstvo "pri življenju". Američani so v reševanje svoje ekonomije vložili že 6000 milijard dolarjev, preostali svet pa še 20.000 milijard dolarjev (Slovenija 3 milijarde evrov). Vendar te velikanske količine denarja niso jamstvo za ohranitev starega načina življenja, ki smo ga poznali pred letom 2020.

Ogromni vložki držav bodo povzročili, da bodo imeli ljudje, vsaj v razvitem delu sveta, dovolj denarja, premalo pa bo dobrin, kajti države se začenjajo vse bolj zapirati vase, proizvodnja in transport pa sta vse bolj motena.

Že zdaj pri oskrbi z zdravstveno opremo vidimo, kako vsaka država želi poskrbeti predvsem zase, to pa pomeni premoč močnejših in bogatejših držav. Morda bo že jutri takšen vzorec prisoten tudi pri oskrbi z drugimi najnujnejšimi potrebščinami kot so hrana, zdravila, energetski viri, pitna voda. Obstoječi globalni tržni sistem že zdaj kaže "razpoke" v svojem delovanju, v naslednjih tednih in mesecih pa lahko razpadejo proizvodno-transportno-prodajne verige, ki nam zaenkrat še zagotavljajo oskrbo z najnujnejšimi dobrinami.

Čeprav bodo podjetjem in državljanom namenjena zadostna finančna sredstva, pa bo že kmalu postalo pomembnejše vprašanje osnovnih dobrin. Tudi če bodo imeli ljudje dovolj denarja, bo predvsem najnujnejših dobrin morda že kmalu začelo primanjkovati. Seveda je na prvem mestu hrana. Zelo pomemben ukrep, ki bi se ga morali lotiti takoj, je maksimalno spodbuditi pridelavo in predelavo hrane (na vrtovih, sadovnjakih, poljih). Slovenija je le malo več kot polovično samoskrbna. A to je le manjši korak, čeprav nujen.

Kar pa je res pomembno pa, je da čimprej sprožimo pobudo, da se na globalni ravni oblikuje posebno telo, ki bi koordiniralo distribucijo ključnih globalnih dobrin med vsemi svetovnimi državami. Za to že imamo organizacijo, ki ima legalno osnovo, zmožnosti in izkušnje za takšen velikanski podvig, in to je Organizacija združenih narodov.

Z globalno delitvijo najnujnejših dobrin, bi preprečili možen črni scenarij, da bo vsaka država skrbela le še za lastne interese, to pa je za nas lahko pogubno. Globalni tržni sistem že kmalu ne bo več zmogel "skrbeti" za osnovne potrebe velikega dela svetovnega prebivalstva in to ne samo manj razvitega dela sveta, temveč tudi držav kot je Slovenija, čeprav je osnovnih dobrin na globalni ravni po vseh razpoložljivih podatkih dovolj.

Zato je zdaj naloga vseh držav, da skupaj prevzamejo skrb za zadovoljevanje osnovnih dobrin potreb svetovnega prebivalstva. V globalno sodelovanje pri oskrbi prebivalstva nas zdaj silijo izredne razmere, v prihodnosti pa bi takšen sistem distribucije osnovnih dobrin (ki ga lahko poimenujemo z izrazom ekonomija delitve) postal dober temelj za boljše odnose v mednarodni skupnosti in osnova za odpravo največjih problemov človeštva: lakote (danes je kar 820 milijonov ljudi še vedno podhranjenih), revščine, migracij, podnebnih sprememb itd.

S tem pa bi storili pomembne korake v smeri globalne blaginje in miru.


Več o predlogu za globalno delitev osnovnih dobrin.

Slika: Pixabay