nedelja, 1. maj 2022

V resničnem življenju


Drug drugega skušamo očarati
na instagramih, facebookih, tik-tokih …
Zato ne kažemo pravih podob sveta,
temveč samo tiste najbolj všečne.
Ne pokažemo pa revščine, smeti, plastike,
golosekov; pločevinastih kolon,
v katerih stojimo ure …

Vselej se kažemo srečni, četudi nismo;
slikamo samo neokrnjene koščke narave,
čeprav je vse naokoli morda pušča, umazanija …
Drug drugega prepričujemo, kako je svet lep,
zato tekmujemo v potovanjih,
tekmujemo v všečkih,
v navideznem občudovanju drug drugega.

Drug drugemu pa bi morali
na instagramih, facebookih, tik-tokih …
pokazati resnični svet, ne idealiziranega:
revščino, umazanijo, plastiko, poseke …
Potem bi morda, res morda
skušali tudi kaj spremeniti –
v resničnem življenju.

petek, 29. april 2022

Poglejte gor


Nedolgo tega je Netflix v svoj program uvrstil politično-ekološko satiro Ne glejte gor (Don't Look Up, 2021). Filmska zgodba gre, na kratko, takole: skupina ameriških znanstvenikov odkrije, da bo čez pol leta Zemljo zadel in uničil velik komet. Vendar se ameriška politika in mediji na to znanstveno novico odzovejo zelo mlačno in se raje ukvarjajo z dnevnimi »aktualnimi« zadevami. Potem ko znanstvenikom s pomočjo javnosti vendarle uspe mobilizirati politične sile, da poskusijo uničiti komet, se vmeša skrajno bogati podjetniški vizionar in predlaga, da bi komet lahko »tržili«, saj vsebuje izjemno dragocene rudnine. Na koncu ta podjetniški »projekt« propade, z njim pa tudi Zemlja.

Natanko tak pristop – »ne glejte gor«, kar je prispodoba za ignoranco – smo očitno izbrali tudi pri reševanju rusko-ukrajinskega konflikta. Seveda je osnovna krivda za začetek vojne na ruski strani, vendar pa globlji vzroki konflikta vključujejo še številne druge države in verjetno nismo daleč od resnice, če trdimo, da se na ukrajinskih tleh dejansko spopadata stari hladnovojni sovražnici – ZDA in Rusija. Pa vendar to zdaj niti ni več pomembno. Ta konflikt je dejansko uničujoči komet, ki z veliko hitrostjo drvi proti Zemlji. Torej je problem nas vseh. Samo »poglejte gor«.

Vsak dan vojne smo bližje (jedrskemu) uničenju Zemlje. Ta konflikt ne more imeti zmagovalca. Poraženci bomo prav vsi. Najbolj seveda že zdaj trpijo Ukrajinci. Številne najrevnejše države se prav tako že soočajo z rastjo skrajne revščine, ki je posledica globalne rasti cen osnovnih življenjskih proizvodov – hrane, goriv, gradbenega in drugega materiala in tako dalje. A tudi bogatejše države se soočajo s pomanjkanjem, kakršnega ni bilo že desetletja, ponekod celo od druge svetovne vojne. Nadaljevanje takšnega trenda bo imelo neslutene družbene posledice celo v najbogatejših državah sveta, vključno z ZDA. Celo veliki vojni dobičkarji, orožarska industrija, ki zdaj dobesedno cveti, bo na dolgi rok »na izgubi«, tako kot vsi drugi.

Te vojne ni mogoče tržiti, ne v gospodarskem in ne v političnem smislu. Nihče ne bo profitiral, nihče ne bo zmagal. Ta vojna je komet, ki drvi proti Zemlji. Poglejmo gor in napnimo vse sile, da se ta konflikt reši po mirni poti. Kot državljani lahko pritisnemo na politike, da storijo vse, kar je v njihovi moči za reševanje tega skrajno nevarnega konflikta. Vojne jastrebe naj zamenja golob miru. Z malo in z veliko začetnico.

Objavljeno: Dnevnik, Pisma bralcev


četrtek, 28. april 2022

Kaj počnemo z Naravo


Občudujemo naravo,
a jo hkrati uničujemo,
ali dopuščamo, da jo drugi.

Obnašamo se, kot da je narava
nekaj, kar je zunaj nas,
čeprav so naša telesa iz iste snovi –

tudi v nas tečejo reke,
valovijo oceani, kroži zrak;
gradijo nas enaki snovni delci.

Kako je potemtakem
narava nekaj zunanjega?

Mar ni uničevanje narave,
uničevanje samega sebe.

Mar ni onesnaževanje narave,
onesnaževanje samega sebe.

Ni torej notranjega in zunanjega,
vse je Eno, zato ni vseeno,
kaj počnemo z Naravo.

petek, 15. april 2022

Zmaga življenja


Velika noč je največji krščanski praznik, praznovanje Kristusovega vstajenja. Simbolično pomeni zmago življenja, dobrega in ljubezni oziroma vsega, kar simbolizira Kristus. V tem smislu je velika noč univerzalen praznik. V času, ki ga živimo, pa ni dovolj, da se osredotočimo samo na zunanji vidik praznika, ki ga zaznamuje predvsem obilica hrane na naših mizah in versko obredje. V svetu obsežne revščine, lakote, številnih vojaških konfliktov in podnebnih sprememb je potica na mizi na nek način celo simbol našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do številnih problemov človeštva in planeta.

Resnično praznovanje velike noči bi morala v resnici zaznamovati ljubezen do drugega, a ne samo v simboličnem smislu, ampak predvsem z našimi vsakdanjimi dejanji. Košček kruha, skodelica riža, kozarec pitne vode, nujno potrebna zdravila so prave velikonočne "potice" v domovanjih najrevnejših Zemljanov. Čeprav ne neposredno, pa je že naš prispevek dobrodelnim organizacijam lahko velikonočno darilo najrevnejšim. 

Če pa bi zares in dolgoročno želeli pomagati najrevnejšim, bi si morali prizadevati za uveljavitev globalne delitve dobrin. Dobrodelnost je namreč le majhen obliž na velike rane, šele pravičen ekonomski sistem na temelju medsebojne delitve dobrin pa predstavlja učinkovito "zdravilo" za bolno družbo, v kateri živimo. Uvedba globalne delitve dobrin predstavljala pravi praznik zmage življenja, dobrega in ljubezni oziroma vsega, kar simbolizira Kristus.

Če zares in iskreno želimo praznovati veliko noč, moramo narediti veliko več, kot je samo tisto, kar nam veleva tradicija. Seveda je prav, da praznujemo, a v kotičku srca se moramo vselej vprašati: "Smo res naredili vse, kar je v naši moči, da bi pomagali ljudem, ki potrebujejo našo pomoč?"

Praznične dobrote na bogato obloženih mizah bodo izgubile grenak priokus, ko bomo obilje dobrin, ki nam je na voljo, zmožni deliti z drugimi ljudmi. Ne samo z najbližjimi, temveč z vsemi.

Velikodušne velikonočne praznike.

petek, 8. april 2022

Zakaj deliti dobrine


Zdi se, kot da svet počasi propada pred našimi očmi. Koronavirus, vojne, revščina, družbeni nemiri, ekonomska in energetska kriza, podnebne spremembe in še bi lahko naštevali. Dovolj za skrajni pesimizem. Morda pa vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Kaj pa, če smo priče propadanju starih, neustreznih struktur, ki preprosto niso več primerne za današnje človeštvo? Če smo pozorni opazovalci in če odmislimo strašen trušč in zmedo sveta, v katerem živimo, lahko uzremo zametke nečesa novega; šibko luč v temi, ki morda kmalu zasije v veličastnem sijaju.

Propadanje starega

Kaj je tisto, kar je danes najbolj neustrezno? Kaj je tisto, kar najbolj zavira človeški razvoj? V prvi vrsti lahko "s prstom" pokažemo na ekonomski sistem.

Ekonomski sistem je ključni družbeni sistem, ki omogoča preživetje vsakega posameznika, sleherne družbene skupnosti in človeštva kot celote. Vsakdo za preživetje potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo, za dobro življenje oziroma blaginjo pa še izobraževanje, socialno varstvo ter celo vrsto drugih izdelkov in storitev, ki nam omogočajo zadovoljevanje naših širših potreb in s tem rast ter razvoj.

Vse to nam omogoča ekonomski sistem na vseh družbenih ravneh: od domačih gospodinjskih opravil, malega podjetništva in kmetijstva; raznolikih pridelovalnih, proizvodnih in storitvenih dejavnosti; zadrug, trgovin in bank, pa vse do največjih korporacij in mednarodnih ekonomskih institucij. Lahko rečemo, da je ekonomski sistem temelj, na katerem stoji celotna družbena struktura.

Na prvi pogled lahko rečemo, da je današnji ekonomski sistem uspešen, saj na globalni ravni pridelamo oziroma proizvedemo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Vendar pa je pri porazdelitvi dobrin ta sistem izrazito nepravičen in povzroča strahotno revščino ter lakoto, na drugi strani pa veliko presežno bogastvo globalne manjšine. Danes imamo dovolj podatkov, ki pritrjujejo tem ugotovitvam, prav tako pa je neenakost enostavno vidna v našem vsakdanjem življenju.

Globoka ekonomska neenakost med ljudmi in med državami je temeljni vzrok številnih problemov, ki uničujejo današnji svet in povzročajo družbeno razklanost ter netijo številne konflikte in vojne.

Zato je zdaj naša najpomembnejša naloga, da prenovimo ekonomski sistem tako, da bo obilne "darove" našega skupnega planeta bolj pravično porazdelil med vse njegove prebivalce.

Danes ekonomski sistem vodijo tekmovalnost, sebičnost in pohlep. Te človeške lastnosti so vgrajene v same temelje delovanja ključnih ekonomskih institucij – borz, bank, podjetij, mednarodnih organizacij. Marsikdo zmotno misli, da je tekmovalnost (konkurenčnost) gonilo razvoja. Ni. Saj ekonomija vendar ni šport. Ekonomija je odgovor na vprašanja: Kaj bomo jedli? Kje bomo stanovali? Kje se bomo zdravili? In tako naprej. Ekonomija je osnova našega bivanja na Zemlji.

Porajanje novega

Zato je predvsem pomembno, da spremenimo naše mišljenje in za prave ekonomske temelje prepoznamo tiste vrednote oziroma načela, ki jih že tisočletja poznamo v družinah oziroma v manjših skupnostih, to pa so: solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. To so temelji, ki so nam omogočili preživeti v pogosto neusmiljenem naravnem okolju in se formirati v večje družbene skupnosti – mestne skupnosti, države in še širše povezave.

Danes številne najrazvitejše države v dobršni meri že delujejo po načelih solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Imenujemo jih socialne države ali države blaginje, na primer Finska, Švedska, Norveška, Nemčija itd.

Zdaj je naša ključna naloga, da te ekonomske vrednote oziroma načela postavimo na globalno raven in na sleherno "nižjo" raven, tako da bo vsak Zemljan lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe in da bomo kot globalna skupnost lahko zaživeli v blaginji in miru. Kajti predpogoj za mir je blaginja vseh ljudi.

Ničesar kar že imamo, nam ni treba uničiti, zagotovo pa moramo marsikaj preobraziti. Podjetja morda delajo samo za dobiček, lahko pa bi tudi za blaginjo zaposlenih in širše skupnosti. Prav tako banke in druge ekonomske institucije. Spremeniti moramo naše cilje, prioritete. Še zlasti ekonomske. Želimo uničenje in vojne? Ne. Želimo blaginjo in mir? Da.

Zato pa poleg preobrazbe obstoječih ekonomskih institucij, potrebujemo tudi nove organizacije oziroma agencije, ki bi poskrbele za delitev dobrin med državami. Ekonomija delitve je ne samo upanje, temveč tudi naša zavestna izbira za boljši jutri človeštva.

Več o tej temi lahko preberete naspletni strani Ekonomija delitve.


petek, 25. marec 2022

Sankcije proti najrevnejšim


Konflikt v Ukrajini in obsežne protiruske sankcije bodo imele precejšen vpliv na rusko kot tudi na evropsko prebivalstvo, daleč največje žrtve vojnih iger med velesilami pa bodo, kot že tolikokrat, najrevnejši prebivalci sveta. Uvajanje novih in novih sankcij, nezmožnost vseh vpletenih strani za popuščanje in vzpostavitev miru, bodo povzročili škodo celotnemu svetu. Ker živimo v vzročno-posledičnem svetu, bodo sankcije in nespametna politika sovraštva ter zaostrovanja nazadnje škodile prav vsem, tudi Evropi, ZDA in drugim razvitim državam, ki kar tekmujejo kdo bo bolj zaostril sankcije in še dodatno podžgal ta že tako nevaren konflikt.

Statistični podatki za leto 2019 kažejo, da večina zemljanov živi v revščini. Mednarodna meja revščine je opredeljena kot skupna sredstva v vrednosti 30 dolarjev (27 evra), ki jih ima posameznik na voljo za vse dnevne potrebe. Kar 85 odstotkov svetovnega prebivalstva živi pod to mejo. Pod mejo 10 dolarjev (9 evrov), kar je meja hude revščine, živi 62 odstotkov zemljanov, deset odstotkov ljudi pa živi v skrajni revščini, kar pomeni, da imajo dnevno na voljo manj kot 1,9 dolarja (1,7 evra).

Revni prebivalci običajno porabijo polovico svojega proračuna za hrano. Globalni indeks cen hrane, ki ga Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) izračunava na podlagi košarice ključnih živil je med februarjem 2021 in 2022 zrasel za 20,7 odstotka. Samo predstavljamo si lahko, kakšen problem to predstavlja za najrevnejše, ki jih sleherna podražitev hrane potisne v še hujšo revščino, morda celo v smrt. Center za globalni razvoj (CGDEV) tako ocenjuje, da bo zdajšnji rusko-ukrajinski konflikt še dodatnih 40 milijonov ljudi pahnil v skrajno revščino. V študiji revije Nature Food ocenjujejo, da bo do konca leta 2022 kar 283.000 otrok mlajših od 5 let umrlo zaradi aktualne prehranske krize, 13,6 milijona pa jih bo trpelo zaradi posledic kronične podhranjenosti.

A to je le vrh ledene gore, v resnici je zaradi podražitev hrane ogroženih stotine milijonov ljudi. Vendar se ta problematika še kako tiče tudi razvitega sveta. Zaradi podražitev hrane je pogosto prihajalo do hudih družbenih nemirov in revolucij, da migracij sploh ne omenjamo. Če se ozremo v ne tako davno preteklost, lahko vidimo, kako je kriza 2007-08 med drugim sprožila prehranske upore na Haitiju, v Bangladešu; Mozambiku, med sprožilci Arabske pomladi 2011 pa so bile visoke cene hrane v Alžiriji in Tuniziji. Vemo, kakšne so bile posledice Arabske pomladi za Evropo.

V poročilu Organizacije FAO iz leta 2018 Povezave med migracijami, kmetijstvom, prehransko varnostjo in razvojem podeželja je jasno razvidno, da je prehranska ogroženost pomemben vzrok za migracije. Ker je v delih Afriki že zdaj veliko problemov zaradi suš in poplav (Kenija, Somalija, Mozambik, Južna Afrika itd.), se v kombinaciji z dražjo hrano lahko sproži nov velik begunski val ter družbeni nemiri in nestabilnost v številnih državah. Protesti proti visokim cenam hrane, elektrike in goriva pa zdaj potekajo tudi v Maroku, v Španiji, Franciji, Grčiji, Albaniji; v Iraku, na Šri Lanki. Spisek držav, kjer ljudje protestirajo se iz dneva v dan podaljšuje.

Seveda so sankcije oblika pritiska na določeno državo, da preneha z agresijo (kar je spet odvisno od tega za katero državo gre), a to ni edina pot za končanje konflikta. Sankcije so podaljšek vojne z ekonomskimi sredstvi. Verjetno pa bi bilo veliko učinkoviteje, če bi se ključne države oziroma povezave (ZDA, Rusija, EU, NATO, OZN in seveda Ukrajina) usedle za pogajalsko mizo in rešile konflikt po mirni poti. Pri čemer mora vsaka stran do neke mere popustiti, tudi zveza NATO, ki naj se zaveže k prenehanju širitve ali naj vsaj zamrzne sprejemanje novih članic. Z resnimi in spoštljivimi pogajanji, s postopno odpravo sankcij; brez žalitev in poniževanj kogar koli, bi bilo konflikt mogoče rešiti po mirni poti. A očitno morajo politični in vojaški jastrebi na obeh straneh konflikta izživeti svoje nore vojaške sanje; seveda iz varnih pisarn in bunkerjev.

S podaljševanjem konflikta bomo na izgubi prav vsi, Evropa, ZDA, da ne omenjamo najrevnejših držav. Vsak dan bo več žrtev, migrantov, revnih, vsak dan več sovraštva, poglobila se bo razklanost med državami, več bo nemirov, morda celo revolucij. Na koncu koncev bodo sankcije močno udarile tudi tiste, ki jih zdaj tako vzneseno uvajajo. Edine sankcije, ki jih zdaj zares potrebujemo, morajo biti sankcije proti lakoti, revščini, onesnaževanju okolja in podnebnim spremembam.



sreda, 23. februar 2022

Mir in dobro


Danes je obletnica smrti dr. Janeza Drnovška. V teh negotovih časih se je morda dobro s spoštovanjem spomniti tega velikega slovenskega politika. Dr. Janez Drnovšek je imel kar nekaj lastnosti, ki so ga ločevale od ostale politične večine. Čeprav je bil dolga leta predsednik stranke, pa vseeno ni bil nikoli zares strankarski človek, torej goreč zastopnik neke interesne skupine ali ideologije.

Mnogi tudi pravijo, da je bil pragmatičen, kar pomeni, da je bilo zanj »merilo resnice njena praktična vrednost«, predvsem v smislu opravljanja javnih ali državnih poslov »v splošno korist in blaginjo« (France Verbinc: Slovar tujk).

S tem pa se je približal idealu politike, ki jo je že pred več kot 2300 leti opisal starogrški filozof Platon. V svojem delu Politik je namreč zapisal, da je politika »veščina skrbi za skupino« in v širšem smislu »veščina skrbi za celotno človeško skupnost«. Politik (politikós) pa je »človek, ki ima posebno strokovno védenje o tem, kako je treba pravično in dobro voditi javne, skupne zadeve v polisu [državi] v korist celote in vsakega prebivalca.«

Temeljna naloga politike in politikov je torej skrb za človeško skupnost. Napak bi bilo misliti, da se s politiko ukvarjajo izključno politiki. V takšni ali drugačni obliki je politika prisotna v sleherni skupnosti (lokalni, državni, regionalni, globalni) in organizaciji (društvo, šola, podjetje), saj se je povsod treba odločati o »skupnih zadevah«.

A razmišljajmo naprej: k čemu teži oziroma kaj je končni cilj političnega udejstvovanja? Starogrški filozof Aristotel je v svojem delu Nikomahova etika zapisal, da je "končni smoter različnih oblik udejstvovanja vsekakor neko »dobro«, in sicer »najvišje dobro«." Ob tem se lahko spomnimo zadnjih Drnovškovih misli:

»Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!? Res je. Dobrota. Dobrota? Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel. Torej mir in dobro? Mir in dobro.«

Mir in dobro. K temu smo torej zavezani, k tem morajo biti usmerjena vsa naša dejanja.


Vir: Kako deliti dobrine

Slika: Wikipedija

ponedeljek, 7. februar 2022

Edinost, sreča, sprava


Jutri je kulturni praznik. Naj bo kulturen vsaj ta dan. Kajti živimo v izrazito nekulturnih časih. Današnja družba je globoko razcepljena, sovraštvo je postalo način komunikacije. Še zlasti na političnem področju, ki je postalo družbeno bojno polje. Morda se komu zdi, da "beseda ni konj", a v resnici se vse začne z besedo. Še vsaka vojna se je začela z besedami. A besede lahko ustvarjajo tudi mir, blaginjo, srečo, dobro. In velemojster besede - v smeri skupnega dobrega - je bil veliki pesnik France Prešern. Razmislimo vsaj zdaj, v času kulturnega praznika, o verzih, ki so dandanes še posebej aktualni (iz Zdravljice):

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"


Edinost

V miru in blaginji lahko živimo, če smo edini oziroma enotni. Kar pa spet ne smemo razumeti, kot da vsi enako razmišljamo, verjamemo v eno "resnico" in sprejemamo enega samega "vsevednega" voditelja. Tako enotnost razume fašizem. Enotnost oziroma edinost pa v resnici pomeni, da ohranjamo različnost in spoštujemo drugega (v njegovi različnosti) in hkrati v miru živimo drug poleg drugega. Enotni smo predvsem, ko gre za skupne cilje, ki so cilji celotne skupnosti in ne samo posamezne skupine ali celo enega posameznika. Skupni cilji, kot so ohranitev okolja, blaginja vsakega posameznika in družbe kot celote so zagotovo cilji, ki nas vse povezujejo.

Danes pa je nastopil čas, da ne govorimo samo o enotnosti v okviru ene države temveč o enosti človeštva, ki temelji na globalnem spoštovanju, sodelovanju, medsebojni delitvi dobrin; globalnih skupnih ciljih ter miru in blaginji.

Sreča

Življenje v medsebojnem spoštovanju, zdravo okolje ter mir in blaginja so nedvomno pogoji človekove sreče. Nič koliko dokazov že imamo, da pehanje za bogastvom, brezglavo trošenje dobrin, medsebojna tekmovalnost ter družbeni "uspeh" in "ugled" na prinašajo sreče. Nasprotno, so vir nesreče, odtujenosti, trpljenja, osamljenosti in žalosti. In uničevanja okolja ter družbenih skupnosti.

Sprava

Sprava pomeni, da smo zmožni pokopati stare zamere, stare ločitve in živeti naprej. Toliko ločevanja, razcepljenosti, sovražnosti, kot smo jim priča danes, smo videli komajda kdaj v preteklosti. Sprava ne pomeni nujno pozabiti, mnogo bližje spravi je koncept odpuščanja. Še bolje pa je na spravo gledati iz vidika nenavezanosti na preteklost. Navezanosti na pretekle probleme so bremena, ki jih vlečemo za seboj in nas ovirajo na naši sedanji poti.

Torej:

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"


Pa čimbolj kulturen praznik kulture.

torek, 1. februar 2022

Prehranski boni?


V zadnjem času so aktualni tako imenovani energetski vavčerji, že prej pa smo spoznali turistične vavčerje. Po SSKJ je vavčer "dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, ki ga izda turistična agencija uporabniku". Torej pri turizmu še nekako razumemo, da nam je v tem primeru turistično storitev plačal državni proračun, kar pa bomo seveda na koncu poplačali davkoplačevalci sami. Seveda, šlo je za reševanje turizma v času koronakrize. Pri energetskih vavčerjih pa je stvar bistveno drugačna. V tem primeru bi bilo bolj pravilno govoriti o bonih, ki so po SSKJ opredeljeni kot "dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago".

Boni seveda zelo spominjajo na že pozabljene čase pomanjkanja, ko so ljudje prejemali prehranske bone in stali v dolgih vrstah za kruh, moko, olje itd. Zato se oblast raje oklepa izraza vavčerji, ker zveni bolj sodobno, malo pa tudi spominja na bolj prijetne stvari, kot so na primer počitnice. A dejstvo je, da gre za bone, ki ljudem pomagajo prebroditi hudo gospodarsko krizo. Kajti dejansko smo že globoko v gospodarski oziroma ekonomski krizi. Če si ljudje ne morejo več privoščiti tako osnovne storitve, kot je ogrevanje, potem je vse skupaj že precej hudo.

Kaj pa nas še čaka v prihodnje? Glede na napovedi, bomo lahko kmalu začeli razmišljati tudi o prehranskih bonih. Hrana se vztrajno draži, družinski proračuni pa se prav tako vztrajno krčijo. Upajmo, da se takrat ne bo kdo spomnil besede prehranski vavčerji. Kajti to je čista neumnost. Zato moramo reči bobu bob: kapitalistični sistem, ki smo si ga tako želeli, je povzročil še eno velikansko krizo, morda celo največjo v zadnjih desetletjih. Pa za to ni kriva samo korona, temveč predvsem obstoječi ekonomski sistem, ki omogoča tako neizmerno bogastvo na eni strani ter vse hujšo revščino na drugi. Z drugimi besedami: velikansko neenakost.

Zdaj smo vsi v pričakovanju konca koronakrize, a dejstvo je, da smo hkrati že globoko v ekonomski krizi. Prihaja čas bonov, pomanjkanja dobrin in družbenih nemirov. Zveni črnogledo? Je neizbežno? Neizbežno je, če se bomo še naprej oklepali tega ekonomskega sistema, ki uničuje ljudi in okolje ter spodbuja neomejeno gospodarsko rast, ki služi le najbogatejšim.

Lahko pa se odločimo za pravičnejši ekonomski sistem, ki bo temeljil na sodelovanju in pravičnejši delitvi dobrin. To je ekonomija delitve.

Izbira je naša.

nedelja, 26. december 2021

Temeljna načela ekonomije delitve


Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki na organiziran in sistematičen način distribuira (deli) potrebne dobrine do vseh ljudi. To bi lahko primerjali z našim telesom, kjer celoten organizem deluje tako, da hrana, kisik in druge potrebne snovi dosežejo vsako celico. V najširšem smislu človeštvo lahko štejemo za enovit organizem - eno človeštvo. In če nadaljujemo s primerjavo: tako kot človeški organizem tudi "organizem človeštva" deluje dobro (v ravnovesju oziroma zdravo) le, če vsak delček (celica, človek) dobi osnovne dobrine za svoje nemoteno delovanje. Vendar, če je v človeškem organizmu takšen "ekonomski" sistem tako rekoč samoumeven (instiktiven), pa je v "organizmu človeštva" to nekaj, česar se moramo šele naučiti oziroma prepoznati kot nekaj ne samo nujnega, temveč tudi normalnega, vsakdanjega.

Kajti današnji ekonomski sistem bi lahko označili za ne-normalnega, da ne rečemo kar skrajno škodljivega. Današnji ekonomski sistem "poganjajo" najnižje človekove lastnosti kot so pohlep, sebičnost, nezmernost, napuh. Natanko po teh načelih delujejo borze, številne velike korporacije, banke, pa tudi manjša podjetja in posamezniki. Komercializacija, neomejena gospodarska rast in potrošništvo so zato osnovni načini današnjega ekonomskega sistema, ki ustvarja ekscesno bogastvo na eni strani in velikansko revščino na drugi. Zato imamo danes kljub globalnim presežkom hrane več kot 800 milijonov lačnih Zemljanov. A to je le vrh ledene gore, ki jo z eno besedo označuje velikanska globalna ekonomska neenakost, ki poleg lakote in revščine povzroča tudi migracije, družbene konflikte, vojne in nenazadnje tudi uničevanje okolja.

​Načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve

Ekonomija delitve pa je v nasprotju z današnjim ekonomskim sistemom utemeljena na treh "višjih" načelih, ki jih večinoma že dobro poznamo in so nam celo samoumevna na "nižjih" ravneh organiziranosti družbene skupnosti - na ravni družine in deloma tudi na lokalni in državni ravni. To so načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve.

Pravičnost - izražanje pravilni človeški odnosov

Načelo pravičnosti se nanaša predvsem na medčloveške odnose. Človeštvo že dolgo pozna to načelo, ki je tako del filozofije (etike), religije kot tudi politike (zakonov). Ključni pogled na pravičnost je zajet v pojmu "človekove pravice", ki so opredeljene še zlasti v splošni oziroma univerzalni deklaraciji človekovih pravic. Ta deklaracija je danes osnova sleherne ustave (temeljni zakon države), mednarodnih dokumentov in iz njih izhajajočih zakonov. Pravičnost pomeni, da smo zmožni izražati pravilne medčloveške odnose, torej da drugemu ne škodimo; a ne samo, da mu ne škodimo, temveč da si prizadevamo za njegovo dobro. Ključnega pomena pri tem pa je, da pravičnost razumemo kot univerzalno, da se torej nanaša na vsakogar.

Če smo pravičnost vendarle sprejeli kot pomemben vidik našega življenja v družbi, pa obstaja področje, kjer pravičnosti še zdaleč ne "živimo", in to je ekonomsko področje. To pomembno področje človeške družbe je danes izrazito ne-pravično, še zlasti na globalni ravni. Zato moramo pravičnost "usidrati" predvsem v ekonomski sistem družbe - tako na ravni držav kot mednarodne skupnosti.

Podlago za pravičnost v ekonomiji predstavlja 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: "Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."

Ekonomija delitve predstavlja udejanjanje 25. člena in na novo postavlja temelje ekonomske pravičnosti, kar na najbolj osnovni ravni pomeni, da vsakemu Zemljanu omogočimo, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe. Šele ko bomo slehernemu človeku na tem planetu omogočili, da lahko nemoteno zadovoljuje osnovne potrebe (dostop do hrane, pitne vode, oblačil, primernega stanovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja), bomo lahko začeli govoriti o pravilnih človeških odnosih na Zemlji. Ekonomijo delitve zato lahko imenujemo tudi "pravična ekonomija".

Sodelovanje - izražanje enosti človeštva

Ljudje smo preživeli in postal najuspešnejša vrsta na planetu, ker sodelujemo oziroma ker "delujemo skupaj". V zahtevnem naravnem okolju je "šibko" človeško bitje, ki potrebuje več let, da se osamosvoji (številne živali so že v nekaj urah po skotitvi "na nogah", pripravljene za beg), preživelo zgolj zaradi bivanja v skupnosti, katere temeljni način delovanja je vselej sodelovanje. Nič drugače ni danes.

Kjerkoli po svetu je družina (ne glede na obliko in velikost) v zavesti posameznika sprejeta kot "enota" s katero se zlahka poistovetimo. Zato se nam zdi naravno, da v družinah sodelujemo; da pomagamo mlajšim, bolnim, starejšim; da z njimi delimo dobrine; z drugimi člani si običajno delimo celo politična in druga prepričanja, pogled na svet, vero... Družina vselej deluje kot eno (razen morda v najbolj disfunkcionalnih družinah).

Sčasoma smo to istovetenje z družino razširili tudi na širše skupnosti - lokalno, državno (nacionalno) in tudi širše (npr. evropsko). Nacionalizem izvorno pomeni poistovetenje z narodom ali državo kot s svojo širšo družino, pri čemer pa nastane problem, če se to istovetenje izkoristi za izključevanje, sovraštvo ali tudi vojskovanje z drugimi narodi. Država postane družina, ko vsi skupaj pomagamo revnim, starejšim, mlajšim, bolnim - takrat lahko govorimo o tako imenovani socialni državi ali državi blaginje (npr. nordijske države).

Danes moramo narediti še pomemben korak naprej: poistovetiti se celotno človeško družino - človeštvom. Prvi koraki v tej smeri so bili storjeni z ustanovitvijo Združenih narodov - organizacijo, ki predstavlja forum za sodelovanje in sobivanje vseh svetovnih držav. Danes se bolj kot kdaj koli prej zavedamo, da skupne globalne probleme (okoljski problemi, podnebne spremembe, izogibanje davkom, migracije itd.) lahko rešimo le z mednarodnim sodelovanjem.

Ko se bomo zmožni poistovetiti s človeštvom kot našo najširšo družino (kar ne izključuje naše pripadnosti ožji družini in državi itd.) bomo razumeli, da vojne niso rešitev, da lakote in revščine nikakor ne smemo dopustiti in da je Zemlja zares naš pravi dom, za katerega moramo skupaj skrbeti.

Ko bomo zares razumeli, da je človeštvo eno, bomo z drugimi povsem naravno delili naše skupne dobrine, tako kot to že dolgo počnemo v družinah in do določene mere tudi v državah ter v širših skupnostih (npr. Evropska unija).

Medsebojna delitev - izražanje ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva

Pravzaprav bi lahko rekli, da se v načelu medsebojne delitve "odslikavata" tako pravičnost kot sodelovanje. S pravičnostjo in sodelovanjem dejansko izkazujemo delovanje energije ljubezni kot temeljne povezovalne sile, ki je po svoji naravi univerzalna (pravična do vseh) in združevalna, saj omogoča skupno delovanje (so-delovanje) različnih delov za skupno dobro celote. Vendar šele z medsebojno delitvijo lahko "prizemljimo" ljubezen v vsakdanje življenje človeštva.

Ne moremo govoriti o pravičnosti niti o sodelovanju, če kjerkoli v svetu dopuščamo lakoto in skrajno revščino. In ta dva problema sta po svoji naravi ekonomska. Zato šele medsebojna delitev, ki predstavlja temeljno načelo ekonomije delitve, skupaj z načeli pravičnosti in sodelovanja, zares izraža energijo ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva.