torek, 06. avgust 2019

Predlog za globalno delitev dobrin


V publikaciji Predlog za globalno delitev dobrin smo razmišljali o možnosti uveljavitve mehanizma globalne delitve osnovnih dobrin, s katerim bi odpravili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega sveta – lakoto, skrajno revščino in veliko globalno neenakost, ki povzročajo družbene konflikte, vojne, migracije in tudi okoljsko krizo.

Imamo Organizacijo združenih narodov, v okviru katere lahko ustanovimo novo specializirano agencijo, ki bo koordinirala globalno delitev osnovnih dobrin. Cilj globalne delitve osnovnih dobrin je omogočiti slehernemu Zemljanu zadovoljevanje osnovnih potreb, kar je predpogoj za zdravje in blaginjo tako posameznika kot tudi celotne družbe. Poleg tega pravičnejša in racionalnejša delitev osnovnih globalnih dobrin lahko pomembno vpliva na okoljsko ravnovesje.

Mehanizem delitve teh dobrin je lahko zelo enostaven. Države bodo agenciji sporočale presežke in primanjkljaje svojih osnovnih dobrin. Agencija pa bo državam priporočila, kako naj si neposredno pošiljajo dobrine med seboj, saj bo imela pregled nad stanjem teh dobrin. Za večjo preglednost pa bi lahko oblikovali novo obračunsko enoto (UNCU), ki bo celoten sistem naredila preglednejši.

Agencija bo poleg koordinacije delitve osnovnih dobrin poskrbela za oblikovanje regijskih intervencijskih skladov, kjer se bodo skladiščile najnujnejše osnovne dobrine za primer naravnih katastrof ali trenutnega pomanjkanja določenih dobrin. Poleg tega pa bo agencija oblikovala priporočila državam, v kakšnem obsegu lahko izkoriščajo oziroma obremenjujejo skupne dobrine človeštva, od katerih je odvisna prihodnost človeštva, kot so gozdovi, oceani, sladke vode, obdelovalna zemlja itd.

Kot vsak predlog je seveda tudi ta odprt za razmislek. Pa vendar, nekje moramo začeti. Globalna delitev osnovnih dobrin in skrb za skupne dobrine človeštva so temelj, na katerem lahko izgradimo mir, blaginjo in prihodnost za vse. Velja poskusiti. Oziroma moramo poskusiti.

Publikacija:

Predlog za globalno delitev dobrin

nedelja, 04. avgust 2019

Kako živeti skupaj


Ljudje smo različni. To je preprosta resnica. Razlikujemo se po spolu, videzu, čustvovanju, razmišljanju; pa tudi po pripadnosti različnim skupinam – verskim, narodnim, jezikovnim kulturnim, političnim itd. Med nami je »tisoč in ena razlika«; skoraj zagotovo pa lahko rečemo, da na Zemlji ni dveh povsem enakih ljudi. Pa vendar, ali lahko navkljub tem razlikam živimo skupaj – v miru in blaginji, v prijateljstvu in vzajemnem spoštovanju?

Za začetek je dobro ugotoviti, kaj imamo skupnega. Zagotovo nam je skupno, da smo vsi ljudje. Saj to že vemo, a morda je dobro, da se tega večkrat zavemo in v skladu s tem tudi ravnamo. Prav je, če pred sabo vedno najprej vidimo – človeka. In ga šele potem razvrstimo v enega od svojih in tujih »predalčkov«. Razlike med nami so, a problem nastane, ko le-te postanejo sredstvo ločevanja, predsodkov, prezira, sovraštva, (pre)moči. Če pa pred sabo vidimo človeka, ki je človek kot mi sami, potem je pred nami enako oziroma enakovredno človeško bitje.

Naslednja skupna stvar je svet, v katerem živimo in se gibljemo. Vsem nam je zagotovo skupno, da živimo na Zemlji, ki je naš skupni dom. Na Zemlji smo vsi domačini, v najširšem smislu je to naša edina domovina. Če smo torej vsi ljudje in če si delimo skupni dom, potem tudi planetarne dobrine pripadajo vsem. Vsakdo na Zemlji lahko diha zrak, ki je nedvomno skupna dobrina. A zakaj potem drugače ravnamo pri hrani, vodi, zdravilih in drugih osnovnih dobrinah; zakaj več kot 800 milijonov ljudi danes strada, medtem ko številni ljudje »uživajo« v preobilju in hrano mečejo v smeti? Zemeljske dobrine pripadajo vsem, zato je prav, da si jih medsebojno delimo.

Res smo raznoliki po spolu, videzu, čustvovanju in mišljenju. Res pripadamo različnim narodom, tradicijam, kulturam in prepričanjem (političnim, verskim…). Nenazadnje pa je tudi res, da smo pripadniki velike človeške družine, ki živi na skupnem planetu, kar nas neločljivo povezuje in zavezuje k spoštovanju in skrbi za vse druge ter za naše skupno okolje. Skrb za druge pomeni, da slehernemu Zemljanu priznamo pravico do osnovnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo. Zato sta medsebojna delitev dobrin in sodelovanje pot v prihodnost, kjer bomo zaživeli kot eno človeštvo, v miru in blaginji.


nedelja, 28. julij 2019

Tik-takanje jedrske »bombe«


Letos spomladi je veliko zanimanje javnosti vzbudila miniserija HBO z naslovom Černobil. V petih delih so avtorji s skoraj dokumentarno natančnostjo osvetlili dogodke tik pred in po nesreči, ki se je 26. aprila 1986 pripetila v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi. Čeprav je bilo nekaj kritik na filmsko zgodbo (kar je pričakovano, saj ima filmska upodobitev svoje zakonitosti), pa se je velika večina strinjala, da je miniserija Černobil zelo dobro pokazala vse človeške in okoljske dimenzije te največje jedrske nesreče v zgodovini človeštva.

Le kratek čas po nadaljevanki Černobil pa smo lahko v naših medijih zasledili celo vrsto člankov, katerih namen je relativizirati oziroma v bistveni meri zmanjšati naše dojemanje nevarnosti jedrskih reaktorjev in nakopičenih jedrskih odpadkov. Še več, »jedrski lobi« nam skuša »prodati« zgodbo, da jedrska energija predstavlja rešitev za globalno segrevanje ozračja. Ne moremo pa se znebiti občutka, da je v ozadju zgolj čista ekonomska računica po gradnji novega bloka jedrske elektrarne Krško, kar pomeni nov megalomanski energetski projekt, s katerimi pa v Sloveniji nimamo najboljših izkušenj.

Lobiranje za jedrsko energijo

Kdor malo bolje pozna področje, ve, da lobiranje ne pomeni zgolj uradnega in neuradnega »trkanja na vrata« pomembnih politikov, temveč tudi »mehčanje« javnega mnenja. Politiki so danes tako in tako že pod močnim vplivom velikih korporacij, kar smo videli že velikokrat in so pripravljeni žrtvovati tudi najboljša kmetijska zemljišča in milijarde javnega denarja, da bi ustregli korporacijam. Večji problem pa je javno mnenje oziroma volilci.

Najmočnejše orodje za »obdelavo« javnosti so mediji. Če te nekdo dovolj vztrajno in dolgo prepričuje, potem sčasoma sprejmeš njegovo zgodbo. Politiki se v resnici zelo bojijo javnega mnenja. Pogosto so v velikem stresu, saj morajo zadovoljiti interese korporacij in hkrati ohraniti všečno javno podobo, ki jim omogoča ponovno izvolitev. Interesi korporacij in širokih ljudskih množic pa so pogosto v velikem razkoraku.

A bolj kot vse izjave, članki in druge lobistične akcije, ki so bile v zadnjem času izpeljane v prid uporabe jedrske energije, se moramo osredotočiti na manj »svetle« plati jedrske energije. Izpostavimo samo dve, čeprav jih je v resnici še več: predvidene stroške in potresno ogroženost.

JEDRSKI STROŠKI

Ocenjeni stroški morebitne izgradnje drugega bloka jedrske elektrarne Krško znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov. Glede na način, kako se pri nas lotevamo velikih energetskih projektov (npr. TEŠ 6), je zelo verjetno, da moramo za novi jedrski blok računati na najmanj 5 milijard evrov ali pa še več. Da so naši strahovi upravičeni, si poglejmo samo dva primera gradnje jedrskih reaktorjev in to v dveh zelo razvitih in močnih zahodnih državah.

Tretji reaktor finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki ga gradijo od leta 2005, je bil sprva ocenjen na 3 milijarde evrov, zdaj pa so stroški dosegli že neverjetnih 8,5 milijarde evrov. Tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville pa so začeli graditi leta 2007 za predvidene 3,3 milijarde evrov, do danes pa so stroški dosegli že 10,9 milijarde evrov. In noben od omenjenih reaktorjev še ni aktiven. Torej, smo pripravljeni odšteti, če se kaj zalomi, morda tudi 8 ali celo 10 milijard dolarjev za nov blok jedrske elektrarne – Slovenija po ekonomski moči seveda ni niti Finska niti Francija, da bi to v resnici zmogla.

JEDRSKA NE-VARNOST

V širši slovenski javnosti je malo znano pismo uglednega francoskega javnega inštituta za zaščito pred sevanjem in jedrsko varnost IRSN (Institut de radioprotection et de sûreté nucléaire), ki so ga leta 2013 naslovili na GEN Energijo d.o.o. (glejte: Ministrstvo za okolje in prostor – O potresni varnosti NEK). V njem v svetovnem merilu ugledni francoski inštitut opozarja na nevarnost, ki jo za morebitni novi blok jedrske elektrarne Krško predstavlja ugotovitev, da je v bližini ena od aktivnih tektonskih prelomnic, imenovana prelomnica Libna. Prav tako pa je, poudarjajo v pismu, pod velikim vprašajem tudi varnost delovanja obstoječe jedrske elektrarne Krško.

Naj nas naši jedrski strokovnjaki, lobisti korporacij in »prodani« politiki še tako prepričujejo, dejstvo je, da sobivamo z »bombo« in to jedrsko, ki jo lahko aktivira hujši potres, in le-ta je bližini jedrske elektrarne Krško možen.

Dovolj je že, da potres poškoduje začasno skladišče jedrskih odpadkov, ki se kopičijo ob jedrski elektrarni Krško v tako imenovanih bazenih izrabljenega goriva, ki bodo polni do leta 2022. Prav bazeni izrabljenega goriva so bili med drugim zaradi potresa poškodovani pri nesreči jedrske elektrarne Fukušima leta 2011.



Miniserija HBO Černobil je več kot resno opozorilo, kako nevarna je lahko obstoječa tehnologija za pridobivanje jedrske energije. Če nas že tako vzneseno prepričujejo, kako »super« je jedrska energija, naj nam politiki in strokovnjaki hkrati vsaj »nalijejo čistega vina«. Dovolj je, da nam predstavijo vse morebitne stroške in vse nevarnosti, ki smo jim lahko izpostavljeni. Za majhno državo, kot je Slovenija, bi bila jedrska nesreča lahko usodna, saj bi bili stroški za zdravje ljudi, uničeno okolje in ekonomijo gromozanski. Za majhno državo, kot je Slovenija, bi takšna nesreča pomenila katastrofo nepredvidljivih razsežnosti (le kdo bi še obiskal državo, če bi se v njej pripetila jedrska nesreča ali kupoval njene prehrambene in druge proizvode).

Zanemariti oziroma ignorirati opozorila o potencialni veliki potresni nevarnosti v bližini morebitne nove in obstoječe lokacije jedrske elektrarne pač ni pot do zaupanja javnosti.

Ne samo, da bi morali nemudoma zaustaviti vse aktivnosti gradnje 2. bloka jedrske elektrarne Krško, temveč bi morali nemudoma zapreti tudi obstoječo jedrsko elektrarno. Kdo bo prevzel odgovornost, če bo »počilo«? Na ne-vednost se pač ne bo smel nihče izgovarjati. Velikanska sredstva za gradnjo novega bloka (3,5 do 5 milijarde evrov) pa bi lahko namenili za varnejše vire zelene energije. Za ta denar je danes mogoče narediti zares veliko.



Drugi viri:

Nesreče jedrskih reaktorjev z več žrtvami in/ali škodo, ki presega 100 milijonov dolarjev, 1952-2011

Jedrska energija: umazana, nevarna in draga, Greenpeace

Globalna kriza z jedrskimi odpadki, Greenpeace

Svetlana Aleksievič, Černobilska molitev: kronika prihodnosti, Ljubljana, Modrijan, 2009

Černobil, kronika naše prihodnosti?



Slika: http://wiki.dickinson.edu/index.php/File:Fukushima_nuclear_power_plant_explosion.jpg

torek, 02. julij 2019

Malo, a dobro


Včasih je koristno razmisliti o starih rekih, ki so še vedno aktualni; modrost je pač brezčasna. Takšen je na primer latinski rek »pauca sed bona«, ki pomeni »malo, a dobro«. Izrek je resnično vreden razmisleka, saj vemo, da je vodilna družbena »vrednota« našega časa »veliko« oziroma »več« – več denarja, več premoženja, uspeha, všečkov; v ekonomskem smislu več gospodarske rasti, v političnem pa več oblasti in moči. Posledice prizadevanj za »več«, ki gredo z roko v roki z medsebojno tekmovalnostjo oziroma konkurenčnostjo, pa niso dobre, temveč katastrofalne: uničeno zdravje ljudi, slabi medsebojni odnosi, prizadeto okolje, družbeni konflikti in nazadnje celo vojne. Zato danes v resnici živimo »več, a slabše«.

Argument, da je tekmovalnost »zdrava« in da pospešuje razvoj, ne drži. Ljudje mnogo več dosežemo s so-delovanjem; z medsebojno delitvijo dobrin in znanja. Naša ustvarjalnost pa je večja, če živimo v blaginji. Nenazadnje, ali res potrebujemo takšen (gospodarski) razvoj, ki je osredotočen samo na proizvodnjo brezštevilnih povsem nepotrebnih ali celo nevarnih izdelkov in storitev.

Vrnimo se k prej zapisanemu latinskemu reku pauca sed bona; malo, a dobro. Za dobro življenje v resnici ne potrebujemo veliko; potrebujemo malo, a zadosti. Kaj sploh je dobro življenje? Vsekakor ne brezkončna tekma, ki nas spremlja že od malih nog – začnemo s tekmo za ocene, potem za točke na maturi, za boljšo fakulteto, delovno mesto, za večjo hišo, avto in tako naprej. Ta brezglava »življenjska« tekma nam morda »pričara« blišč in bogastvo, a nam odvzame vse dostojanstvo, človečnost in notranji mir; nam in drugim in okolju.

Kako nam koristi sadje iz drugih kontinentov, če je prepojeno s kemikalijami, da ostane »sveže« na poti preko oceana in povzroča kaj vemo kakšna obolenja – nam in okolju? Kaj nam pomenijo oblačila iz daljnih azijskih dežel, ki se po dveh pranjih raztrgajo, pa še delavci, pogosto otroci, so jih prisiljeni šivati v nemogočih, pogosto celo suženjskih razmerah? Kaj nam pomeni toliko vsega, če pa nimamo časa, da bi zares živeli?

Dobro življenje pomeni imeti dovolj časa za sebe in druge, za družino, prijatelje in za skupnost. Dobro življenje je imeti dovolj dobrin in to kakovostnih ter zdravih. Namesto avokada je povsem dovolj jabolko, ki je zraslo v soseščini, z malo ali nič pesticidov in drugih dodatkov. Velikanska hiša z najboljšo tehnologijo na najdražji lokaciji še ni dom sama po sebi; dom je prej dvosobno stanovanje, kjer med člani gospodinjstva vladajo dobri in ljubeči medsebojni odnosi.

Torej, začnimo razmišljati drugače. Namesto »več, za vsako ceno« se zadovoljimo z »malo, a dobro«. Malo, ki ni pre-malo, ampak zadosti. Začnimo na tak način tudi živeti, kajti če se sami ne spremenimo, se tudi družba ne bo. Mnogo modrosti je v starih rekih.

Zatorej »malo, a dobro«.

Vir: Kako deliti dobrine

Globalna delitev dobrin


Človeštvo je ena družina,
ki si deli skupni dom – planet Zemljo.
Vsi ljudje imamo enake osnovne potrebe,
ki nam zagotavljajo zdravje in blaginjo.
Vsakdo potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje,
zdravstveno varstvo in izobraževanje – osnovne dobrine človeštva.

Teh dobrin je dovolj za vse, a jih v nekaterih delih sveta
primanjkuje, drugje pa jih je preveč,
kajti ustvarili smo izjemno nepravičen
in sebičen ekonomski sistem;
zato imamo lakoto in revščino, konflikte,
vojne, migracije in uničeno okolje.

Z globalno delitvijo osnovnih dobrin
nihče ne bo trpel pomanjkanja
in le tako bomo ustvarili pogoje za svetovni mir
in blaginjo za vse ljudi
in šele potem bomo lahko uredili naš odnos z okoljem
in Zemljo spremenili v cvetoč planet.

ponedeljek, 17. junij 2019

Ali res potrebujemo vojne?


Vprašanje v naslovu je morda naivno. Vendar, ali moramo res vedno znova trepetati pred »koncem sveta«. Kajti vojna ni nič drugega kot konec sveta: za marsikoga, za mnoge, lahko pa tudi za vse (sploh če izbruhne 3. svetovna vojna, kar sploh ni nemogoče). Spet se pred našimi očmi – oziroma mediji, preko katerih opazujemo svet – odvija scenarij, ki nas lahko vodi v katastrofo. Tokrat nam grozi ameriško-iranska vojna, ki v konflikt lahko potegne še celo vrsto držav. Vendar ne razmišljajmo o razlogih za vojno, ampak si rajši zamislimo širšo sliko.

Predstavljajmo si inteligentnega dobronamernega prišleka iz vesolja (ne neko hudobno ščurku podobno bitje, ki ga tako radi upodabljajo hollywoodski »znanstveno«-fantastični filmi), ki iz varne razdalje opazuje naš planet.

Na tako malem krhkem planetu, v oddaljenem kotičku galaksije, kjer je ogromno ljudi zelo revnih ali celo stradajo, kjer je okolje že hudo prizadeto, se mu politiki verjetno zdijo kot nezreli otroci, ki naokoli »premetavajo« armade in si grozijo s totalnim uničenjem. Dejansko uničujejo ljudi in planet zaradi uničevanja samega, ne zaradi kakšnih drugih zdravemu razumu smiselnih vzrokov.

A to inteligentno bitje iz vesolja kmalu opazi, da se otroci v vrtcih že zgodaj naučijo spoštovanja, sodelovanja in medsebojne delitve. To ga zares začudi, kajti človeška bitja so v osnovi dobra in prijazna, a to se drastično spremeni, ko postanejo politiki, predsedniki, direktorji, šefi itd. Morda ne vsi, a zelo številni med njimi.

In izobraženi, dobro situirani ljudje, ki bi se tem »voditeljskim divjakom« lahko uprli, se večino časa ukvarjajo sami s sabo. Marljivo delajo, nakupujejo oziroma trošijo, počitnikujejo, živijo »zdravo«, se »všečkajo«, rekreirajo in po malem jamrajo. A so raje tiho, saj bo že nekdo stvari uredil namesto njih. Ti ljudje iz »srednjega razreda« imajo resnično moč za spremembe, so »zapleteni« v svoja mala življenja in se ne zanimajo za širšo »planetarno sliko«.

Tako razviti vesoljski sosed zmeden gleda in ne razume, zakaj se ljudje ne odločijo za drugačen svet; za svet v katerem ljudje živijo v miru, kjer nihče ne živi v pomanjkanju in kjer ljudje drug drugega spoštujejo oziroma drug na drugega gledajo kot na člane ene velike družine – človeštva. Kjer tehnologije delajo za ljudi in za okolje. Kjer so dobrine namenjene ljudem, na pa špekulacijam in »biznisu«, zato si jih ljudje med seboj delijo.

Res čuden svet, pravi prišlek iz vesolja in se raje obrne, kot da bi pristopil k »inteligentnim« bitjem, ki naseljujejo ta čudovit planet, jih lepo pozdravil ter jim morda svetoval kakšno napredno družbeno-ekonomsko-tehnološko izboljšavo v smeri zdravja in blaginje vseh.

Torej, ali res potrebujemo vojne?


Slika: Picasso - Guernica

Komercializacija


Ko zdravnik pred seboj ne vidi bolnega
ali poškodovanega človeškega bitja,
temveč "pacienta z denarnico",
je to komercializacija.

Ko učitelj pred seboj ne vidi
vedoželjnih mladih ljudi,
temveč "število vpisanih" in "rezultate mature",
je to komercializacija.

Ko pisatelj pred seboj ne vidi umetniškega dela,
ki navdihuje in povzdiguje njegove soljudi,
temveč "število prodanih izvodov",
je to komercializacija.

Ko gozdar pred seboj ne vidi
dreves in podrasti in celega gozda,
temveč "vrednost kubičnega metra lesa",
je to komercializacija.

Ko podjetnik pred seboj ne vidi zaposlenih ljudi,
ki ustvarjajo skupno družbeno bogastvo,
temveč "človeški kapital" ali "strošek dela",
je to komercializacija.

Ko politika bolj kot blaginja ljudi in okolja,
zanimajo moč in gospodarska rast
in pogodbe s korporacijami,
je to komercializacija.

Komercializacija je strup:
ki naravo spreminja v trgovsko blago;
ki ljudi spreminja v brezglave potrošnike,
v pohlepne podjetnike in zgarane delavce;
ki Zemljo spreminja v umazan in izčrpan planet…

Komercializacija je bolezen človeštva.
Medsebojna delitev dobrin, sodelovanje,
spoštovanje do drugih ljudi in sočutje
so zdravilo; so pot do zdravja in blaginje
človeštva in planeta.

četrtek, 30. maj 2019

Černobil ni samo preteklost, je lahko tudi naša prihodnost


V teh dneh lahko gledamo zelo zanimivo nadaljevanko s preprostim naslovom Černobil. Vemo, da se je 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi, pripetila najhujša jedrska nesreča v zgodovini (Wikipedija), pa vendar nas HBO-jeva mini serija »zadane« bolj kot na stotine grozljivk, ki naj bi v nas vzbudile grozo. Kajti Černobil je resnična groza, grozljivka, ki se je zares zgodila, kot so zapisali v Večeru.

Černobil nas opominja, kako blizu smo bili še mnogo hujši katastrofi, ki je bila že tako izjemno huda in obsežna. Černobil nas opominja, kako malo je vredno človeško življenje, a hkrati tudi, kako zelo požrtvovalen je lahko človek. Černobil pa nas hkrati tudi opozarja, da so jedrske elektrarne, kakršne poznamo danes, skrajno nevarne.

Delamo se, kot da to ni problem, nekateri pa celo »sanjajo«, tudi v Sloveniji, o še novih jedrskih reaktorjih, čeprav so že zdajšnji proizvedli toliko nevarnih odpadkov, da bodo zastrupljali še številne generacije daleč prihodnost. V ozadju je vedno ta neizmerna sla bo zaslužkih, dobičkih. Promotorji jedrske govorijo nam skušajo mimogrede »prodati« še zgodbo, da je jedrska energija zelena in »eko«, da je alternativa fosilnim gorivom. Jedrska energija je dejansko nevarna in umazana energija, katere posledic se mnogo premalo zavedamo.

Černobil še zdaleč ni edina katastrofa; spomnimo se, da se je leta 2011 pripetila še ena huda jedrska nesreča, tokrat v eni najrazvitejših svetovnih držav – Japonski. Jedrska nesreča v Fukušimi je bila posledica močnega potresa in cunamija. A Černobil in Fukušima sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj bodisi materialno škodo, od tega se je 57 nesreč zgodilo po Černobilu (Wikipedia).

Stare jedrske naprave in »gore« odpadkov

Po svetu po zadnjih podatkih 454 delujočih jedrskih reaktorjev, gradijo pa jih še 54 (World Nuclear Association). Potrebno se je zavedati, da je »25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi starejših od 35 let. Več kot dve tretjini ameriških jedrskih elektrarn je dobilo podaljšano licenco za 60 let delovanja, kar je daleč nad originalno dobo delovanja. Vstopamo v novo dobo jedrskega tveganja.« Jedrske elektrarne so bile postavljene za 30 do 40 let delovanja, v Evropi pa najstarejše delujejo že več kot 44 let. (Lifetime extension of ageing nuclear power plants: Entering a new era of risk)

Stari reaktorji v kombinaciji z naravnimi nesrečami, kot je bila v Fukušimi, močno povečujejo tveganja za novo jedrsko nesrečo. A četudi se nova nesreča ne pripeti (in močno upajmo, da se ne bo), je tu prisoten velikanski problem z jedrskimi odpadki.

»Več kot 65 let po začetku civilne uporabe jedrske energije nobena država ne more trditi, da ima rešitev za ravnanje z najbolj nevarnimi radioaktivnimi odpadki,« je dejal Shaun Burnie (Storage of nuclear waste a 'global crisis': report), strokovnjak za jedrsko energijo pri okoljski organizaciji Greenpeace Nemčija in koordinator novega poročila z naslovom Globalna kriza z jedrskimi odpadki (The global Crisis of Nuclear Waste).

Zlasti skladiščenje odpadnega materiala iz jedrskih reaktorjev globoko v zemlji – najbolj raziskana dolgoročna tehnologija shranjevanja – »je izkazala velike pomanjkljivosti, zato jo za zdaj izključujejo kot verodostojno možnost,« je dejal g. Burnie. Trenutno je na svetovni ravni približno 250.000 ton visoko radioaktivnega izrabljenega goriva, ki se nahaja v približno 14 državah.

Večina tega goriva ostaja v tako imenovanih »hladilnih bazenih« (cooling pools) na reaktorskih lokacijah, ki nimajo sekundarnega zadrževanja in so še vedno izpostavljene izgubi hlajenja. Nekaterim manjka rezervni vir napajanja. Delno zrušenje japonske jedrske elektrarne Fukušima leta 2011 je jasno pokazalo, da nevarnost visokih temperatur v bazenih izrabljenega goriva ni zgolj hipotetična.

Tudi ob jedrski elektrarni Krško se odpadki hranijo v bazenu za izrabljeno gorivo (ARAO). Hkrati pa je znano, da elektrarna postavljena na območju, kjer so možni močnejši potresi (ARSO). Mar ni to recept za morebitno katastrofo?

Černobilska molitev

O tem, kaj jedrska nesreča lahko »prinese« običajnim prebivalcem, velja prebrati v pretresljivi knjigi Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti (Založba Modrijan, 2009). Beloruska pisateljica je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Omenimo samo nekaj odlomkov iz te knjige:

»Moja deklica … Ni takšna kot vse … Ko bo zrasla, me bo vprašala: “Zakaj nisem takšna?” Ko se je rodila … Ni bila otrok, temveč živa vrečica, zašita z vseh strani; niti ene odprtine ni bilo, videle so se le očke. V zdravstveni kartoteki piše: “deklica, rojena s številnimi kompleksnimi patologijami: aplazija anusa, aplazija vagine, aplazija leve ledvice…” Tako se sliši v znanstvenem jeziku, v navadnem pa: brez ritke, brez lulike, ena ledvička … Naslednji dan sem jo odnesla na operacijo, na drugi dan njenega življenja …« (str. 109)

»Ne vem pa, kako bom umrl … Moj prijatelj je umiral … Njegovo telo se je povečalo, napihnilo … Kot sod … Sosed pa … Tudi on je delal tam, bil je mehanik dvigal. Počrnel je kot oglje in usahnil do otroške velikosti. Ne vem, kako bom umrl … Če bi že prosil za smrt, bi želel navadne smrti. Ne černobilske. Nekaj vem zagotovo: z mojo diagnozo ne živiš prav dolgo. Počakal bi na svoj trenutek in si pognal kroglo v čelo. Bil sem v Afganistanu … Tam je to lažje … Glede krogle …« (str. 103)

»Imam dva otroka - dva fantka. Z njima ves čas hodim po bolnišnicah. K zdravnikom. Starejši bi bil lahko bodisi punčka bodisi fantek. Plešast je. Z njim hodim tudi k profesorjem in starim ženicam. K vedeževalkam, mazačkam. Mlajši hodi k pouku v razred. Ne sme teči ali se igrati; če bi ga kdo po nesreči udaril, bi lahko začel krvaveti in lahko bi umrl.«

»Mamica, odpelji me iz bolnišnice. Tu bom umrl. Tu vsi umrejo.” Kje naj se zjočem? Na stranišču? Vendar tam je vrsta … Tam so vse takšne kot jaz …« (str. 202, 203)

Čeprav je bilo o Černobilu veliko napisanega, je ta knjiga resnično nekaj posebnega, saj je avtorica pisala o »življenju navadnega dne navadnih ljudi« (str. 33). Zgodbe so resnično pretresljive. V tisti noči, 26. aprila 1986, »smo se preselili na drug konec zgodovine. Skočili smo v novo resničnost in izkazalo se je, da je le-ta ne samo izven dosega našega znanja, temveč tudi izven naše domišljije«, je dejala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (str. 34).

Sklep

Kratka serija Černobil, ki se zdaj predvaja na HBO je več kot vredna ogleda. Opozarja nas na nevarnost, ki nas »nevidno« obkroža. Morda pa ne vemo vsega o jedrski energiji. Morda ne vemo, kakšne bodo dolgoročne posledice našega »sobivanja« s kupi jedrskih odpadkov, ki bodo nevarni še stoletja in tisočletja; da sploh ne omenjamo nevarnosti jedrskega orožja. V jedrsko dobo smo vstopili ob koncu 2. svetovne vojne, a že v tem relativno kratkem času se je ta energija izkazala za zelo nevarno in drago. To bi nas moralo skrbeti, saj tudi v teh krajih živimo z jedrsko elektrarno in njenimi odpadki. Velja se vprašati: mar ni napočil čas, da resno razmislimo o zaprtju jedrske elektrarne. Naši sosedje Avstrijci so že leta 1978 na referendumu dosegli konec svoje jedrske dobe (Wikipedia). Pa jim gre čisto dobro.



Dodatno branje:

Černobil, kronika naše prihodnosti?

Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu

Slika: Wikipedia

sreda, 22. maj 2019

Komercializacija, najhujši strup 21. stoletja


Kaj je najhujši strup 21. stoletja? Kaj je tisto, kar zastruplja naše oceane in reke, naše ozračje, našo zemljo? Kaj je tisto, kar redči naše gozdove, povzroča izumiranje živalskih in rastlinskih vrst? Kaj je tisto, kar uničuje našo družbo, povzroča brezkončne konflikte in vojne, človeka postavlja nasproti človeku? Odgovor je preprost in obenem kompleksen: KOMERCIALIZACIJA.

Komercializacija – »operacijski sistem« sodobne družbe

Tako kot vsak računalnik, tablica ali pametni telefon potrebuje osnovni program oziroma operacijski sistem (npr. Windows, Linux, Android), ki omogoča delovanje vseh ostalih programov ali aplikacij in s tem celotnega sistema, lahko rečemo, da ima tudi vsakokratna človeška družba določen osnovni program oz. operacijski sistem – skupek načel, idej, vrednot, modelov, ki »poganjajo« delovanje celotnega družbenega sistema in vseh njegovih podsistemov (ekonomskega, političnega, zdravstvenega, izobraževalnega itd.).

Kateri operacijski sistem danes »poganja« celotno družbo? Ta osnovni program lahko poimenujemo komercializacija. Sama beseda komercializacija izhaja iz latinske besede commercium, ki pomeni trgovanje, kupčijo. S samim trgovanjem seveda ni nič narobe, dokler deluje v okviru trgovine, ki sodi na širše področje ekonomije. To je področje oz. družbeni podsistem, ki je »odgovoren« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (preživetje) in v širšem smislu za blaginjo celotne družbe.

Vendar danes po načelih trgovanja ne deluje samo trgovina, temveč kar celotna družba. Kar pomeni, da se tudi področja kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo obnašajo na trgovski način. Zato govorimo o trgovinizaciji oziroma komercializaciji družbe. Kar je skrajno destruktivno. Prav tako danes korporacije trgujejo z planetarnim okoljem in njegovimi viri zgolj za lastne dobičke, ne pa za dobro celotnega človeštva.

Trgovanje ima svoje zakonitosti, ki jih poznamo že stoletja. Cilj trgovske dejavnosti je čim višji zaslužek – dobiček, za kar se trgovci poslužujejo različnih poštenih in manj poštenih praks. Barantanje, slabo plačevanje izdelovalcev in pridelovalcev, umetno napihovanje cen, agresivna promocija, destruktivna konkurenčnost, umetno ustvarjanje pomanjkanja in posledično višjih cen ter uničevanje drugih trgovcev, še zlasti manjših, so precej običajne prakse v svetu trgovine in trgovanja.

A problem nastopi, če se na trgovsko – komercialni način obnaša celotna družba. Če ta način delovanja prenesemo v zdravstvo, šolstvo in na druga družbena področja, so posledice katastrofalne. Duh komercializacije je danes ušel iz steklenice ali z drugimi besedami: trgovsko oziroma komercialno razmišljanje je postalo splošna družbena norma.

Medsebojna delitev in sodelovanje – nov »operacijski sistem« družbe

Vprašajmo se: čemu imamo zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, raziskave in razvoj, informacijske in medijske ustanove, proizvodnjo hrane in drugih osnovnih dobrin, energetski sistem in informacijsko-komunikacijsko ter transportno in komunalno infrastrukturo? Odgovor je: za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in za blaginjo družbe. Na kakšen način naj potemtakem delujejo ta področja? Na podlagi komercializacije? Ne. Delovati morajo po načelu sodelovanja in medsebojne delitve.

Področje trgovine in vse kar je s tem povezano bo tako in drugače še naprej delovalo po stoletja starih vzorcih. Vendar je naloga družbe, da »duha komercializacije zapre nazaj v stekleničko« in prepreči, da vpliva na druga družbena področja. To pa je mogoče narediti z ustrezno zakonodajo in z izobraževanjem.

Dejansko pa moramo naložiti nov operacijski program, ki bo »poganjal« družbo 21. stoletja. To je program »medsebojne delitve in sodelovanja, solidarnosti in sočutja«. Na osnovi tega »operacijskega sistema družbe« bodo skladno delovali tudi vsi drugi »programi« oziroma družbeni podsistemi: zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo… Tako bo celotni družbeni sistem deloval za dobro vseh ljudi in okolja.



Foto: Dustan Woodhouse na spletni strani Unsplash

ponedeljek, 20. maj 2019

Katedrala življenja


Katedrala življenja ni zgrajena
iz kamnov in lesa,
ne iz barvitih vitražev
in mozaikov, zlata ali pozlate,
ne iz rezbarij, kipov, slik
in svetlečih oltarjev…

Katedralo življenja gradijo
zeleni gozdovi, žuboreči potoki
in deroče reke, jezera
in brezkončni oceani,
kapljice rose na cvetlici,
lahen jutranji vetrič in silovite nevihte…

Katedralo življenja gradijo
drobcene mušice, mravlje in čebele,
ki neumorne služijo rastlinam,
ptice, plazilci in ribe,
domače živali, antilope in levi,
velikanski sloni in veličastni kiti…

Katedralo življenja gradijo
ljudje, ki pomagajo drugim ljudem in naravi,
ki so sočutni in ljubeči,
ki spoštujejo drugačnost in različnost,
ki sodelujejo in združujejo,
ki z drugimi delijo dobrine…