Zakaj plačevati davke

V delu slovenske politike in družbe se vse pogosteje na davke in prispevke gleda kot na nekakšnega nebodigatreba. Predstavljeni so kot cokla razvoja, včasih skoraj kot nekaj protidržavnega. Zato poskusimo razmisliti in na preprost način predstaviti nekaj temeljnih misli oziroma trditev o davkih (zaradi poenostavitve bomo mednje prišteli tudi prispevke, trošarine, DDV in druge javne dajatve).

Davki so prispevek za skupno dobro.

Vprašanje davkov je vprašanje države oziroma življenja skupnosti. Kot posamezniki imamo svoje individualne potrebe, ki jih najprej želimo zadovoljiti. Potrebujemo hrano, vodo, oblačila, stanovanje in še marsikaj drugega. A imamo tudi skupne potrebe, ki nam omogočajo, da živimo skupaj in da država sploh lahko deluje.

Cestna, energetska in telekomunikacijska infrastruktura, izobraževanje, zdravstvo, socialno varstvo, javna uprava, javne službe, kot so vodovod, odvoz in ravnanje z odpadki, skrb za varnost, okolje ter številna druga področja zadovoljujejo naše skupne potrebe.

Vse to pa ni zastonj. Pričakujemo, da bo delovalo brezhibno, hkrati pa za to pogosto ne bi radi plačevali. Toda tako ne gre. Če želimo živeti v urejeni, varni in solidarni skupnosti, moramo zanjo tudi prispevati.

Davki so izraz solidarnosti.

Ko plačujemo davke in prispevke, na primer za tako imenovano zdravstveno blagajno, se nam to morda zdi krivično, še posebej, če smo zdravi. Lahko plačujemo leta in leta, pa skoraj nikoli ne obiščemo zdravnika. Nekdo drug pa iz te blagajne »porabi« veliko denarja, morda veliko več, kot je kdaj koli vplačal. Sam tega stroška ne bi zmogel.

A tudi nas lahko kadar koli doleti, da hudo zbolimo ali se poškodujemo. Takrat drugi prispevajo za nas. S tem, čeprav zdravstveni sistem ne deluje idealno, pomagamo drugim, hkrati pa se lahko počutimo varne, saj vemo, da bomo tudi sami deležni pomoči, ko jo bomo potrebovali.

Sami si zelo dragega zdravljenja nikoli ne bi mogli privoščiti. Tudi drugi si ga ne bi mogli. Vsi skupaj pa ga lahko omogočimo. Podobno velja tudi za pokojninski sistem, socialne pomoči, dolgotrajno oskrbo in druga področja skupnega dobrega.

Pravični davki so progresivni davki.

Še zlasti najpremožnejši državljani radi poudarjajo, da plačujejo previsoke davke. Ker imajo pogosto tudi velik politični vpliv, lobirajo za njihovo znižanje, na primer v obliki tako imenovane socialne kapice.

Vendar pri pridobivanju svojega bogastva večinoma uporabljajo večji delež družbenih in naravnih virov kot drugi: na primer zemlje, znanja, delovne sile in družbenih storitev. Pogosto lahko povzročajo tudi večje okoljsko breme.

Zato je prav, da prispevajo več kot drugi državljani ali vsaj v enakem deležu glede na svoje prihodke in premoženje, še pravičneje pa je, da tisti z večjimi zmožnostmi prispevajo sorazmerno več.

Davki so izraz domoljubja.

Če imamo radi svojo državo, to ne pomeni, da od nje samo pričakujemo koristi, temveč tudi, da zanjo nekaj prispevamo. Država ni zastonj. Za svoje delovanje potrebuje denar, državljani pa smo tisti, ki k temu prispevamo. Davki so ena od oblik tega prispevka.

Zato je plačevanje davkov domoljubno dejanje. Nasprotno pa sta izogibanje davkom ali zahteva po njihovem nepremišljenem zmanjševanju izraz pomanjkanja odgovornosti do skupnosti. Torej: pravim domoljubom plačevanje davkov ni težko, saj razumejo, da s tem prispevajo k delovanju države in skupnemu dobremu.

 

Ekonomija delitve je ekonomija človekovih pravic

Ko danes razmišljamo o ekonomiji, se naš pogled pogosto zoži na kazalnike, kot so BDP, gospodarska rast, produktivnost, dobiček in podobno. Ob tem pa se vse premalo sprašujemo, kaj ekonomske politike in ukrepi pomenijo za ljudi, dostojanstvo, pravičnost, okolje ter druge vidike, povezane s človekovimi pravicami.

Visoki komisar OZN za človekove pravice Volker Türk je aprila 2023 uradno predstavil koncept ekonomije človekovih pravic (human rights economy). Pri tem je med drugim poudaril:

»Ekonomija človekovih pravic bo prinesla boljše rezultate za ljudi in planet, saj presega ozko logiko dobička in temelji na pravicah vseh ljudi. Njene politike usmerjajo močno energijo v uresničevanje Agende za trajnostni razvoj, ki je hkrati agenda človekovih pravic, ter usklajeno obravnavajo družbena in okoljska vprašanja, ki so ključnega pomena za vsakega človeka na Zemlji.« (UN High Commissioner for Human Rights)

Kako opredeliti ekonomijo človekovih pravic?

»Ekonomija človekovih pravic postavlja ljudi in planet v središče ekonomskih, družbenih in okoljskih politik, načrtov in programov. Njen cilj je zagotoviti, da vse gospodarske, industrijske in trgovinske politike, investicijske odločitve, varstvo potrošnikov, potrošniške izbire ter poslovni modeli trdno temeljijo na normah in standardih človekovih pravic.« (Share the Worlds Resources)

V prispevku Human rights economy: Seeding change for an economy that enhances human rights (Ekonomija človekovih pravic: sejanje sprememb za ekonomijo, ki krepi človekove pravice) je predstavljenih nekaj poti za uresničevanje ekonomije človekovih pravic.

Na nacionalni ravni takšna ekonomija zahteva pravičnejše javne proračune in davčne politike, ki omogočajo financiranje osnovnih javnih storitev. Države naj bi največji možni obseg razpoložljivih sredstev namenile zdravstvu, socialni zaščiti, kakovostnemu izobraževanju, stanovanjem, vodi in drugim temeljnim pravicam. Pomembno je tudi, da ohranijo dovolj proračunskega prostora za uresničevanje človekovih pravic tudi v času dolžniških stisk. Poleg tega naj bi razvijale sisteme skrbi in podpore, človekove pravice vključile v trgovinske sporazume ter gospodarski uspeh merile širše kot zgolj z BDP.

Na globalni ravni pa ekonomija človekovih pravic poudarja, da spremembe niso potrebne samo znotraj posameznih držav, temveč tudi v mednarodni finančni ureditvi in globalnem ekonomskem upravljanju. Potrebna je reforma mednarodne finančne ureditve, zlasti na področju dolgov, delovanja mednarodnih finančnih institucij in mednarodnega davčnega sodelovanja. Cilj je preprečevati izogibanje davkom, povečati sredstva držav za uresničevanje človekovih pravic ter zagotoviti, da gospodarske politike ne spodkopavajo družbenih in razvojnih ciljev.

Pobuda Surge Initiative

Posebno vlogo pri uresničevanju ekonomije človekovih pravic ima pobuda Surge Initiative, ki deluje v okviru Urada visokega komisarja ZN za človekove pravice oziroma OHCHR. Ustanovljena je bila leta 2019 kot odgovor na naraščajoče ekonomske in druge neenakosti, počasno uresničevanje Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja ter vse večje družbene napetosti. Njen namen je okrepiti uresničevanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic ter tesneje povezati človekove pravice z ekonomskimi politikami.

Od leta 2019 je pobuda podprla več kot 80 projektov po svetu, med drugim v Severni Makedoniji, Esvatiniju, Keniji, Zambiji, Jordaniji, Čadu, Gvineji Bissau in Srbiji. Ti primeri kažejo, kako je mogoče načelo »nikogar ne pustiti ob strani« uresničevati v proračunih, zakonodaji in socialnih politikah ter na področjih, kot so pravica do hrane, izobraževanja, vode in zaščite ranljivih skupnosti.

Vsaka skupnost, lokalna, državna in globalna, bi morala svojo ekonomsko ureditev in politike usmerjati v uresničevanje človekovih pravic. Te so zapisane v številnih mednarodnih dokumentih, predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic, na bolj konkretni ravni pa se odražajo tudi v Agendi 2030 oziroma ciljih trajnostnega razvoja. Naj gre za davčni sistem, proračunsko financiranje šolstva, zdravstva in drugih javnih sistemov, mednarodne trgovinske sporazume ali dolgove, vselej bi morali izhajati iz človekovih pravic in jim tudi slediti.

Ekonomija človekovih pravic in ekonomija delitve

 

Ekonomija človekovih pravic se ukvarja s tem, kako naj bo urejen ekonomski sistem, da bo vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice. Zato poudarja pravico do hrane, stanovanja, vode, zdravstva, izobraževanja, socialne varnosti in dostojnega dela.

Ekonomija delitve pa na zelo podobno vprašanje odgovarja z drugega vidika: kako naj dobrine in vire pravičneje delimo, da bo vsak človek imel dostop do osnovnih pogojev za dostojno življenje.

Zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve v svojem bistvu tudi ekonomija človekovih pravic: njen cilj je pravičnejša delitev dobrin in virov, da bi vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice.

Podjetniki bi morali vedeti

Že v kratkem se v slovenskem parlamentu pričakuje odločanje o novem intervencijskem zakonu za razvoj Slovenije. Če nekoliko poenostavimo, gre za zakon, ki naj bi razbremenil prebivalce Slovenije in s tem pospešil gospodarski razvoj. Vendar ne gre le za ta zakon, temveč za širše prepričanje, da so davčna bremena v Sloveniji previsoka in da ovirajo nadaljnji razvoj države.

Po najnovejših primerljivih podatkih evropskih institucij Slovenija po splošni davčni obremenitvi ni med najbolj obremenjenimi državami Evropske unije, temveč je celo nekoliko pod povprečjem EU. Eurostat za leto 2024 navaja, da so davki in neto socialni prispevki v Sloveniji znašali 38,8 % BDP (12. mesto), medtem ko je bilo povprečje EU 40,4 % BDP. Torej ne drži, da smo v Sloveniji nadpovprečno davčno obremenjeni.

Podjetniki in davki

Pozive k nižjim davčnim obremenitvam pogosto najglasneje izražajo podjetniki. Vendar podjetniki ne živijo v praznem prostoru oziroma vakuumu. Njihovi zaposleni so se za svoj poklic praviloma izobrazili v javnem izobraževalnem sistemu, ki se financira iz državnih in občinskih virov. Za to so potrebni davki in prispevki, ki jih lahko poenostavljeno opredelimo kot davčno obremenitev.

Zaposleni, pa tudi lastniki podjetij, potrebujejo zdravstveni sistem, ki se večinoma financira iz javnih virov. Res je, da si nekateri lažje privoščijo zasebne storitve, vendar bi tudi zanje lahko bili stroški zahtevnih in dolgotrajnih zdravljenj zelo visoki. Za to so potrebni davki in prispevki.

Podjetja za nemoteno delovanje potrebujejo električno, komunalno, cestno, železniško in drugo infrastrukturo, ki se večinoma financira iz državnih in občinskih virov. Za to so potrebni davki.

Podjetja potrebujejo tudi varno in stabilno okolje, ki ga zagotavljajo policisti, upravne enote, gasilci, civilna zaščita in številne druge institucije. Tudi za to so potrebni davki.

Še bi lahko naštevali, vendar podjetniki dobro vedo oziroma bi morali vedeti, kaj vse jim omogoča nemoteno delovanje. 

Res pa je tudi, da je Slovenija majhna država, zato mora razmeroma majhno število delovno aktivnih prebivalcev zagotoviti sredstva za delovanje celotne družbe. V državah z veliko več prebivalci, na primer z 80 milijoni ljudi, se lahko določena javna bremena porazdelijo med širši krog zavezancev.

Prebivalci in davki

Prebivalci smo tako ali drugače obremenjeni z davki in prispevki, bodisi prek obremenitve plač, plačila DDV-ja, trošarin, dohodnine in drugih dajatev.

Vendar nekoliko višja plača zaradi nižjih davčnih obremenitev še ne pomeni nujno večjega dejanskega prihranka, če bi se hkrati zmanjšala kakovost ali dostopnost javnih storitev. Dobro delujoče zdravstvo, izobraževanje, pokojninsko in socialno varstvo ter infrastruktura, ki smo jo že omenili, imajo veliko vrednost za posameznika in celotno družbo.

Zato je zelo pomembno, da ne nasedamo preprostim »parolam«, da davki onemogočajo razvoj. Morda bi bilo pravilneje trditi nasprotno: z davki razvoj pravzaprav krepimo. Z njimi namreč financiramo javne storitve, infrastrukturo in institucije, brez katerih ne moreta dobro delovati ne gospodarstvo ne družba kot celota.

Če pa že odpiramo »davčno debato«, bi morali vanjo nedvomno vključiti vprašanje visokih izdatkov za oboroževanje. Ti so pogosto velik in dolgoročen strošek države, hkrati pa ne prispevajo neposredno h kakovosti življenja ljudi tako kot vlaganja v zdravstvo, šolstvo, socialno varnost, stanovanja ali infrastrukturo. Če bi te izdatke zmanjšali oziroma omejili, bi lahko več sredstev namenili področjem, ki neposredno krepijo blaginjo prebivalcev, morda pa bi se odprl tudi prostor za bolj uravnoteženo davčno politiko.

Ekonomija in njena temeljna naloga

Ekonomija je družbeno področje, katerega temeljna naloga je ustvarjati pogoje za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika ter za blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za okolje.

Tako kot politika predstavlja vidik vodenja in organiziranja družbene skupnosti v delujočo celoto, ekonomija predstavlja njen materialni vidik. Ustvarja namreč materialne pogoje bivanja, tako z vidika posameznika kot celotne družbe.

Zato sta politika in ekonomija vselej tako izpostavljeni, pa tudi tesno prepleteni področji, saj je življenje vsakogar od nas močno pogojeno z njunim delovanjem.

V ožjem smislu pa sta politični in ekonomski sistem tista, ki neposredno oblikujeta ti dve področji ter določata institucije, pa tudi politične in ekonomske odnose.

Današnji ekonomski sistem, s podporo politike, povzroča veliko neenakost – na eni strani obsežno revščino in lakoto, na drugi izjemno bogastvo manjšega dela človeštva. Ta neenakost pa je vzrok za največje probleme današnjega sveta – družbene konflikte, vojne, migracije, podnebno krizo itd.

Politični in ekonomski sistem gradimo ljudje sami, zato se spreminjata glede na naše vrednote in prepričanja. Seveda imajo močnejši udeleženci več vpliva, a vendarle smo ljudje tisti, ki oblikujemo, sprejemamo in ohranjamo določen politični in ekonomski sistem.

To pa pomeni, da ju lahko tudi spremenimo, kar je dobra novica. Najprej je potrebna sprememba ekonomskega sistema, saj prav ta povzroča največje probleme in krize sodobnega sveta.

Ekonomija ne sme biti ločena od človeških vrednot, kot so sočutje, skrb za drugega, solidarnost, spoštovanje in ne nazadnje ljubezen. Ne moremo je preprosto ločiti od življenja in reči, da je to pač posel kot posel oziroma business as usual.

Ne moremo biti skrbni starši, ljubeči partnerji, dobri prijatelji in pozorni sosedje, nato pa v podjetjih in korporacijah uničevati okolje, izkoriščati ljudi v revnejših državah ter s finančnimi instrumenti spodkopavati njihove ekonomske sisteme. To preprosto ne gre skupaj.

Takšni, kot smo do svojih bližnjih, bi morali biti tudi do vseh drugih ljudi, v politiki, podjetjih in drugih ustanovah. Ekonomija mora izražati najboljše v človeku, ne pa najslabšega: sebičnosti, pohlepa, tekmovalnosti in sovraštva.

Zato lahko temeljno nalogo ekonomije, to je ustvarjanje pogojev za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika ter za blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za okolje, uresničujemo le s sočutjem, solidarnostjo, spoštovanjem drugih in sposobnostjo izražanja ljubezni. Te človeške kvalitete se v praksi, še posebej na ekonomskem področju, izražajo kot ekonomija delitve.

Vesak: praznik luči, sočutja in služenja človeštvu

»Naj nas vodi Budov zgled, da v sebi prebudimo skupno človečnost ter zgradimo mirnejši in bolj trajnosten svet, kakršnega vsi ljudje potrebujemo in si ga zaslužimo.« (Generalni sekretar ZN Antonio Guterres)

Vesak, ki ga obeležujemo ob polni luni v maju, letos 1. maja, je najsvetejši dan za milijone budistov po vsem svetu. Na ta dan se spominjajo treh ključnih dogodkov iz Budovega življenja: njegovega rojstva, razsvetljenja in odhoda s tega sveta.

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 1999 z resolucijo 54/115 mednarodno priznala dan Vesaka kot poklon prispevku budizma, ene najstarejših svetovnih religij, k duhovnemu bogastvu človeštva. Budov nauk namreč že več kot dva tisoč petsto let nagovarja ljudi z vrednotami miru, sočutja, razumevanja in služenja drugim.

Medtem ko budisti praznujejo Vesak kot čas, ki zaznamuje rojstvo, razsvetljenje in smrt Bude, ga drugi dojemajo kot živo, resnično dogajanje. Ob natančnem trenutku polne lune v znamenju bika naj bi se Buda za kratek čas vrnil na Zemljo in se prikazal tistim, ki so zbrani v odročni dolini v Himalaji ter ga zmorejo videti. (Wesak Festival: Taurus)

Ne glede na to, ali Vesak razumemo kot verski praznik, duhovni dogodek ali simbolno priložnost za razmislek, je njegovo sporočilo danes izjemno aktualno. Svet je razklan zaradi vojn, neenakosti, revščine, sovraštva in brezbrižnosti do trpljenja drugih. Prav zato so Budova temeljna načela, sočutje, strpnost, zmernost, nenasilje in nesebično služenje, dragocena usmeritev za naš čas.

Na globalni ravni ta načela pomenijo, da se moramo naučiti sodelovati in si pravičneje deliti dobrine tega planeta. Le tako lahko vsakemu človeku zagotovimo dostojno življenje in zadovoljitev osnovnih človekovih potreb. V tem duhu so Budov nauk o sočutju, Kristusov nauk o ljubezni in prizadevanja Združenih narodov za mir, človekovo dostojanstvo in trajnostni razvoj globoko povezani.

Vesak nas zato ne nagovarja le kot praznik preteklosti, temveč kot živ opomin sedanjosti: da lahko mirnejši, pravičnejši in bolj človeški svet zgradimo samo z več sočutja, več sodelovanja in več nesebične skrbi za druge.

 

Živimo samo enkrat?

Pogosto slišimo misel, da živimo samo enkrat. Takšno razmišljanje ima lahko različne posledice. Lahko nas vodi v izrazito osebno usmerjenost in v prepričanje, da moramo življenje izkoristiti predvsem zase. Lahko pa nas, zlasti v težkih življenjskih okoliščinah, na primer ob bolezni, pripelje tudi do obupa, saj se nam življenje zazdi minljivo in dokončno.

Na širši ravni lahko takšno razumevanje vodi v brezbrižnost do tega, kaj se bo zgodilo za nami: z okoljem, družbo in drugimi ljudmi. Morda si rečemo, da nas takrat tako ali tako ne bo več.

Zdaj pa si zamislimo, da se vendarle ponovno rodimo. V reinkarnacijo oziroma ponovno rojstvo verjame veliko ljudi, predvsem v okviru hinduizma in budizma, pa tudi številni ljudje na Zahodu.

Recimo, da smo brezbrižni do okolja, ki vse bolj propada. Ali bi se želeli ponovno roditi v onesnažen svet, kjer voda ne bi bila pitna, hrana pa bi bila zastrupljena? Kakšno bi bilo podnebje? Kdo ve.

Recimo, da nas ne zanima trpljenje najrevnejših in razpadanje družbenih skupnosti zaradi velike neenakosti. Ali bi se želeli roditi v skrajno revno družino, v kaotično skupnost, ki ji vladata nasilje in strah, kjer vladajo oborožene tolpe in zakon močnejšega?

A četudi se nam reinkarnacija zdi neverjetna, ostaja vprašanje: ali nam je res vseeno, v kakšnem svetu bodo živeli naši otroci, vnuki, pravnuki in navsezadnje kateri koli človek na Zemlji?

Pravzaprav sploh ne gre za vprašanje ponovnega rojstva oziroma reinkarnacije. Gre za vprašanje naše odgovornosti do drugih ljudi in do sveta kot celote. Če pa verjamemo v reinkarnacijo, je morda v tej odgovornosti tudi nekaj malega zdrave sebičnosti. Kaj ko bi ustvarjali svet, ki bo dober, čist, miren in prijazen do vseh? Morda vsaj za vsak primer.

Prikrajšanost in neenakost

»Z življenjskimi potrebščinami ne razumemo le dobrin, ki so nujno potrebne za vzdrževanje življenja, temveč vse, kar koli se po običajih države spodobi, da imajo pošteni ljudje, celo tisti iz najnižjega sloja.« (Adam Smith, Bogastvo narodov, 1776)

Revščina v osnovi pomeni prikrajšanost. Reven človek je prikrajšan za dobrine, ki mu omogočajo dostojno življenje. Med najpomembnejše oblike prikrajšanosti sodijo osnovne dobrine oziroma življenjske potrebščine, ki so neposredno povezane s preživetjem. To so predvsem hrana, voda, bivališče, osnovne zdravstvene in socialne storitve ter izobraževanje. Najhujša oblika prikrajšanosti je pomanjkanje hrane, ki vodi v lakoto.

Revščino je v osnovi težko meriti. Prvi razlog je ta, da so najrevnejši ljudje pogosto družbeno nepomembni, prezrti ali celo nevidni. Še težje pa je opredeliti relativno revščino, saj je ta vsaj deloma odvisna od okolja, v katerem revni ljudje živijo.

Podatki o revščini

Poglejmo si nekaj osnovnih podatkov o revščini in lakoti v svetu, ki izhajajo iz poročil različnih mednarodnih organizacij. Kljub velikemu tehnološkemu in gospodarskemu napredku človeštva so podatki še vedno pretresljivi. 

Leta 2024 je bilo kronično lačnih približno 673 milijonov ljudi, zmerno ali hudo prehransko nepreskrbljenih pa je bilo okoli 2,3 milijarde ljudi. Poleg tega si 2,6 milijarde ljudi leta 2024 ni moglo privoščiti zdrave prehrane. Leta 2025 naj bi v skrajni revščini živelo približno 808 milijonov ljudi, torej ljudi, ki živijo z manj kot 3 ameriškimi dolarji na dan.

Podobno zaskrbljujoče je tudi stanje na področju zdravstva, bivanja in izobraževanja. Približno 4,6 milijarde ljudi nima popolnega dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, 2,8 milijarde ljudi živi v neustreznih stanovanjskih razmerah, okoli 273 milijonov otrok in mladih pa ni vključenih v šolo.

Povzamemo lahko, da je več kot polovica od trenutno približno 8,1 milijarde ljudi, kolikor jih živi na Zemlji, prikrajšana za eno ali več osnovnih dobrin, od katerih nista odvisni le kakovost življenja in človekovo dostojanstvo, temveč pogosto tudi samo preživetje.

Podatki o bogastvu

Na eni strani še vedno stotine milijonov ljudi živi v skrajni revščini, milijarde pa nimajo zagotovljenega dostopa do hrane, zdravstvenih storitev, dostojnega bivališča ali izobraževanja. Na drugi strani se bogastvo najbogatejših povečuje z izjemno hitrostjo.

Po podatkih Oxfama je skupno bogastvo milijarderjev, ki jih je bilo leta 2025 že več kot 3000, v tem letu naraslo za več kot 16 odstotkov in doseglo rekordnih 18,3 bilijona ameriških dolarjev. Od leta 2020 se je njihovo bogastvo povečalo za kar 81 odstotkov. Samo v letu 2025 se je bogastvo milijarderjev povečalo za približno 2,5 bilijona dolarjev. Dvanajst najbogatejših milijarderjev na svetu ima več premoženja kot revnejša polovica človeštva, torej več kot štiri milijarde ljudi.

Ti podatki kažejo na izjemno neenakost v razporeditvi svetovnega bogastva. Medtem ko si milijarde ljudi ne morejo zagotoviti osnovnih življenjskih dobrin, se bogastvo majhne skupine najbogatejših kopiči do zgodovinsko najvišjih ravni. Zato revščine ne moremo razumeti samo kot pomanjkanje dobrin, temveč tudi kot posledico načina, kako so dobrine, dohodek in bogastvo razporejeni v svetu.

Ekonomija delitve

»Seveda pa je nekaj popolnoma drugega priznati, da sta neenakost in revščina druga z drugo povezani, in omeniti, da bi drugačen sistem distribucije lahko ozdravil revščino, ne da bi bilo treba razširiti proizvodne zmogljivosti države.« (Amartya K. Sen, Ekonomija blaginje, 2002, str. 25)

Odveč je razlagati, kakšno trpljenje povzročata lakota in revščina. Prav tako se moramo zavedati, da je neenakost eden glavnih »motorjev« globalnih problemov, kot so družbeni konflikti, migracije, ekonomske krize, vojne, podnebne spremembe in še marsikaj.

Ni nam treba nenehno povečevati proizvodnje, temveč moramo spremeniti distribucijo bogastva oziroma porazdelitev dobrin, tako znotraj držav kot v svetu. To ne pomeni, da bomo imeli vsi enako, temveč da bomo imeli vsi dovolj za preživetje in dostojno življenje.

Zato je ekonomija delitve prihodnost.

Viri: FAO, IFAD, UNICEF, WFP in WHO, The State of Food Security and Nutrition in the World 2025; World Bank, June 2025 Update to Global Poverty Lines; WHO, Universal health coverage; UN-Habitat, Strategic Plan 2026–2029; UNESCO, Out-of-school rate; Billionaire wealth jumps three times faster in 2025 to highest peak ever; Oxfam’s Global Inequality Report 2026; Billionaire Ambitions Report 2025: The Rise of a New Generation; Forbes World’s Billionaires List 2026

 

Planet Zemlja – vsi smo njegova posadka

"Iskreno, kar me je najbolj pretreslo, ni bila nujno samo Zemlja, temveč vsa črnina okoli nje. Zemlja se je zdela kot nekakšen rešilni čoln, ki mirno lebdi v vesolju. Planet Zemlja – vsi smo njegova posadka." (Christina Koch, astronavtka, članica posadke odprave Artemis 2)

Christina Koch je ameriška fizičarka in astronavtka, ki se je udeležila nedavne uspešne odprave Artemis II. Ta je aprila 2026 obletela Luno in se nato vrnila na Zemljo. Besede, ki jih je izrekla po pristanku na Zemlji, so vsekakor vredne naše pozornosti.

Že pred njo so astronavti poročali o izjemnih občutkih, ki so jih prevzeli, ko so se iz vesolja ozrli na Zemljo. Tako je bil na primer ameriški astronavt Rusty Schweickart leta 1969, le nekaj mesecev pred uspešnim pristankom Američanov na Luni, član posadke odprave Apollo 9. Med odpravo je moral zaradi manjšega popravila zapustiti vesoljsko plovilo. Prav med tem "vesoljskim sprehodom" je doživel izjemno izkušnjo, ki mu je spremenila življenje. (Več v prispevku Jezdeci na Zemlji.)

"Iz Lune izgleda Zemlja tako majhna in krhka ter tako izjemno majhna pika v tem vesolju, da jo lahko prekriješ s svojim palcem. Potem spoznaš, da je na tej piki, na tej modri in beli stvari, vse, kar nam kaj pomeni - vsa zgodovina, glasba, poezija, umetnost, smrt in rojstvo in ljubezen, solze, radost, igre, vse to je prav tam na tej majhni piki, ki jo lahko pokriješ s svojim palcem. In iz te perspektive spoznaš, da si za vedno spremenjen, da je tam nekaj novega, da odnos do Zemlje ni več, kakršen je bil prej," je dejal Rusty Schweickart.

Astronavtom in astronavtkam lahko verjamemo, da je pogled na Zemljo iz vesolja nekaj izjemnega. Takšna izkušnja spremeni pogled na življenje, sobivanje in sodelovanje z drugimi ljudmi, na naše prioritete in na našo skupno prihodnost. Vsi skupaj smo posadka planeta Zemlja, majhne pike v velikanskem vesolju.

Kaj pomeni biti član človeške posadke? Predvsem to, da smo vsi skupaj odgovorni za svojo rešilni čoln: planet Zemljo in celotno posadko, človeštvo. Mi pa se pogosto obnašamo, kot da bi želeli ta čoln potopiti, ga uničiti in s tem ogroziti vse, ki na njem plujejo.

Christina Koch je v resnici izrekla izjemno močne besede: rešilni čoln. Torej ne ladja z rešilnim čolnom, temveč samo rešilni čoln. Kako neumno bi se nam zdelo, če bi nekdo sredi oceana skušal potopiti rešilni čoln, v katerem pluje. A natanko to počnemo tudi sami.

Rusty Schweickart pa je dejal: "Pogledaš navzdol in si ne moreš predstavljati, koliko meja in ločnic si preletel, znova in znova, pa jih sploh ne vidiš. Potem priletiš nad območje Bližnjega vzhoda in pomisliš: tam spodaj se ljudje pobijajo zaradi neke namišljene črte, ki je od tu ne zaznaš in je ne moreš videti. Od tam, od koder gledaš, je vse ena sama celota. Zemlja je celota in tako lepa je. Zaželiš si, da bi v vsaki roki držal človeka, po enega z vsake strani različnih konfliktov, in jima rekel: ›Poglejta. Poglejta iz te perspektive. Poglejta tja dol. Kaj je zares pomembno?‹"

In res je: Zemlje in človeštva ne vidimo kot celote. Pobijamo se zaradi namišljenih črt, državnih meja, in namišljenih razlik med nami, čeprav smo si mnogo bolj podobni, kot pa se razlikujemo. Kopičimo bogastvo, ki bi moralo pripadati vsem. Ker smo boljši, pametnejši? Ali morda zato, ker smo postali bolj brutalni, brezobzirni in neusmiljeni.

Verjemimo astronavtom in astronavtkam ter poglejmo na Zemljo takšno, kakršna v resnici je: lepa, dragocena, celovita, bogata z dobrinami, naš skupni dom. In poglejmo na človeštvo takšno, kakršno v resnici je: ena družina, bratje in sestre, posadka planeta Zemlja.



Fotografija: Earthset, Christina Koch / NASA, Artemis II, 6. april 2026. Vir: NASA Image and Video Library / Wikimedia Commons.

Fotografija Earthset (Zemljin zahod) prikazuje Zemljo, ki navidezno zahaja za razbrazdano Lunino površje. Posnela jo je astronavtka Christina Koch 6. aprila 2026 med odpravo Artemis II, ko je posadka obletela Luno. Na sliki je del Zemlje v temi, vidni pa so tudi osvetljeni oblaki nad območjem Avstralije in Oceanije.

Človeštvo je ena družina

Planet Zemlja je skupni dom človeštva.
Kljub naši izjemni raznolikosti
smo vendarle bratje in sestre
velike človeške družine.

Planetarne dobrine so namenjene vsem ljudem.
Vsakdo mora biti deležen dobrin,
ki mu omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb
ter blaginjo njegove družine in skupnosti.

Medsebojna delitev dobrin je temeljno načelo
skupnega bivanja in naših medsebojnih odnosov,
saj nihče ne bi smel trpeti pomanjkanja v svetu,
kjer je dovolj dobrin za vsakogar.

Spoštovanje drugega, sodelovanje in 

medsebojna delitev dobrin so temelj miru in blaginje človeštva

ter zagotovilo naše skupne prihodnosti.

Človeštvo je ena družina,
ki si deli skupni dom
in njegove dobrine.

Solidarnost je trdnost

Zdi se, da je beseda solidarnost danes izgubila del svojega pomena. Mnogi jo povezujejo s preteklim sistemom, s socializmom, in zanjo v današnjem kapitalističnem svetu ne najdejo več prostora. Toda solidarnost ni vezana na določen družbeni sistem, temveč je del medčloveških odnosov, ki segajo daleč v pradavnino. Beseda solidarnost ima korenine v latinski besedi solidus, ki pomeni trden, cel in zanesljiv.

Beseda oziroma koren sol- pa izhaja iz praindoevropščine in nosi pomen celosti, trdnosti, varnosti. Iz istega korena izvirajo tudi besede, povezane z idejo nečesa, kar je celo, zdravo, varno in povezano v celoto, med njimi solid, solidity in solidarity. Zato pojem solidarnost v svojem globljem izvoru ne pomeni le medsebojne pomoči, temveč tudi povezanost, skupno odgovornost in zavest, da smo del iste celote. (Etymonline)

V besedi solidarnost se skriva še ena beseda: dar. To sicer ni povezano z etimološkim izvorom besede, vendar lahko solidarnost razumemo tudi kot dar, kot zmožnost, da nekaj podarimo, sprejmemo ali preprosto delimo z drugimi.

Kako izražamo solidarnost? V prvi vrsti jo lahko razumemo kot del ekonomskih odnosov med ljudmi. Damo ali podarimo tisto, česar sami nujno ne potrebujemo, da lahko bolje živijo tudi drugi. Ko pa se v stiski znajdemo mi, prejmemo podobno pomoč od drugih.

Tako delujemo v ožjih in širših družinah, tako delujemo tudi v lokalnih skupnostih. Če nekoga v vasi prizadene nesreča, mu sosedje priskočijo na pomoč. To je nekaj samoumevnega. Tudi v širši skupnosti radi pomagamo, celo tistim, ki jih sploh ne poznamo. Zbiramo denar, oblačila, hrano in druge potrebščine. To je solidarnost, ki utrjuje skupnost in jo dela trdnejšo (solidus).

Davki kot sistemska solidarnost

Vendar ljudje ne moremo živeti le od občasnih izrazov solidarnosti. Kaj pa dolgotrajno bolni, invalidi, brezposelni ali ljudje, ki se za daljši čas znajdejo v stiski? V takšnih primerih potrebujemo trajnejšo oziroma sistemsko solidarnost. Potrebujemo pokojninski sistem, zdravstveno varstvo in dolgotrajno oskrbo. Potrebujemo tudi šolstvo, ki omogoča družbeni razvoj. Poleg tega potrebujemo varnost, ki jo zagotavlja policija, ter infrastrukturo, kot so cestno, železniško in električno omrežje, pa še marsikaj drugega.

Za vse to pa moramo zagotoviti denar. Zato plačujemo davke in prispevke. S tem izražamo solidarnost, saj tako gradimo trdno in celovito družbeno skupnost. To je tudi izraz domoljubja in skrbi za skupno dobro, za družbo, v kateri lahko vsi ljudje živijo v blaginji. Trditve, da bi znižanje davkov samo po sebi pospešilo razvoj, so zavajajoče. Nižji davki pogosto pomenijo manj sredstev za skupne potrebe, s tem pa tudi več pomanjkanja, več negotovosti in več trpljenja.

Ekonomija delitve – globalna solidarnost

Narediti pa moramo še korak naprej. Ne le, da smo solidarni do svojih sodržavljanov, temveč tudi do drugih ljudi, s katerimi si delimo ta čudoviti planet. Solidarni moramo biti tudi na globalni ravni. Prav v tem smislu lahko globalno solidarnost razumemo kot ekonomijo delitve.