Niso rjoveči levi, temveč strahopetci

Težko je v teh dneh ne biti jezen in ogorčen, obenem pa tudi žalosten ob tako številnih smrtih. Vojne, ki sta jih na Bližnjem vzhodu sprožila Izrael in ZDA, in to v pretežno muslimanskem prostoru ter še v času svetega meseca ramadana, ne moremo poimenovati drugače kot barbarstvo.

Ob začetku napadov, v soboto, 28. februarja 2026, so Izrael in ZDA začeli tako imenovane preventivne udare na Iran. Po poročilih je bil v enem od prvih napadov zadet tudi objekt dekliške osnovne šole v mestu Minab na jugu Irana. Po doslej objavljenih podatkih je bilo ubitih 168 ljudi, večinoma otrok, skoraj sto pa ranjenih.

Kakšno grožnjo je predstavljala dekliška šola? Zakaj jo je bilo treba uničiti? Ali bo to podobna vojna kot tista v Gazi, kjer naj bi potekalo »namerno in sistematično uničevanje palestinskega prebivalstva« (Wikipedia)? Poleg tega naj bi bilo v Iranu v samo treh dneh napadov tarča napadov najmanj devet bolnišnic (Times Now). To težko razumemo kot naključje. Videti je kot vzorec namernega uničevanja ljudi in javne infrastrukture, podoben tistemu v Gazi.

Napad ZDA in Izraela se je, kot smo omenili, zgodil sredi ramadana, ki je za muslimane najbolj sveti mesec v letu. Njegov glavni pomen je, da je to čas posta, duhovne poglobitve, samodiscipline, dobrodelnosti in solidarnosti. Napasti državo v tem času pomeni poseči v obdobje, ki ima za vernike posebno duhovno težo in občutljivost, zato mnogi takšna dejanja doživljajo kot še posebej žaljiva in nečloveška.

Prav tako je uboj ajatole Alija Hameneja, ki je v Iranu opravljal funkcijo vrhovnega voditelja Islamske republike Iran, torej najvišji politično-verski položaj v državi, dejanje, ki ga civilizirane in demokratične države ne bi smele izvajati. Sprememba oblasti je domena državljanov in notranje državne politike, ne pa tujih držav. Po takšni logiki bi bilo mogoče ubiti kogar koli, ki komu ni pogodu. Uboj najvišjega verskega voditelja v času najsvetejšega meseca pa je za vernike še posebej huda žalitev.

V vojni se moramo postaviti le na eno stran: na stran miru. Kljub temu pa moramo obsoditi dejanja tistih, ki so po nepotrebnem sprožili vojno, še zlasti ker se je začela sredi pogajanj. Tretji krog posrednih pogajanj med ZDA in Iranom se je v Ženevi sicer zaključil v četrtek, 26. februarja 2026, brez dogovora, vendar z napovedjo nadaljevanja po posvetovanjih v prestolnicah. Naslednji dan, 27. februarja 2026, so poročila še vedno govorila o »podaljšanju« pogajanj in prehodu v naslednjo fazo, vključno s tehničnimi pogovori na Dunaju v tem tednu. Že 28. februarja pa sta ZDA in Izrael sprožila vojno. (reuters.com; reuters.com)

Prav tako se ne moremo znebiti občutka, da je ta vojna, ki sta jo sprožili ZDA in Iran, morda namenjena preusmerjanju pozornosti. Tako imenovana afera Epstein je v zadnjem času vse bolj odmevna in se je nevarno približala vrhovom ameriške politike ter tudi nekaterim krogom v drugih zahodnih državah. Zdaj je vse to potisnjeno daleč v ozadje, prekrito s hrupom raket, bomb in letal. Ali je mogoče eno grozljivo ravnanje prekriti z še bolj grozljivim?

Edino, za kar si moramo prizadevati, je mir. Vsak dan te vojne pomeni večje tveganje za še širši konflikt, celo za jedrsko vojno. Gospodarska kriza, ki jo povzroča vojna, ne pomeni le višjih cen nafte, ki bodo prizadele razviti svet, temveč tudi nevarnost poglabljanja globalne revščine. To lahko sproži lakoto, nove migracije, ki bodo prizadele predvsem Evropo, nove smrti in novo trpljenje.

Ta igra z ognjem, ki sta jo sprožili ZDA in Izrael, je izjemno nevarna – za vse. Zato je naloga vsakega od nas, da si po svojih močeh prizadeva za mir. Kdor podpira konflikt, podpira zlo. V Sloveniji bodo kmalu volitve. Tudi pri nas je veliko vojnih hujskačev, ki podpirajo takšne in podobne vojne igre. Ne dajmo jim glasu. Vsaj to je v naši moči.

Američani so to vojno, ki jo »bijejo« politiki in generali v bunkerjih, poimenovali Epski bes, Izraelci pa Rjoveči lev. A njim ni mar za življenje otrok, žensk in moških; zanje krvavijo predvsem mladi vojaki. V resnici so to vojno sprožili strahopetci, ki se skrivajo v bunkerjih. Niso rjoveči levi, temveč navadni strahopetci. Mi, državljani sveta, pa smo tisti, ki nas mora pograbiti epski bes in jih odstaviti z oblasti.

Iz vsake najboljše

"Edina stvar, ki je močnejša od sovraštva, je ljubezen." (Bad Bunny)

Ideologija je skupek prepričanj, vrednot in predstav o družbi, politiki, ekonomiji ter drugih področjih življenja, ki oblikujejo naš pogled na svet in usmerjajo naše ravnanje. Predstavlja miselni okvir, skozi katerega presojamo, kaj je prav, pravično in zaželeno ter kaj bi bilo treba spremeniti. Ideologije se oblikujejo okoli določenih temeljnih idej, na primer pravičnosti, svobode ali enakosti, ter ponujajo predstavo o tem, kako naj bi bila družba urejena in katere cilje naj bi zasledovala.

Danes poznamo številne ideologije (s pripono –izem), kot so kapitalizem, socializem, neoliberalizem in druge. Težava nastane, ko se takšna ideologija začne dojemati kot edina pravilna, drugačen pogled ali druga ideologija pa postane grožnja. Takrat postane izključujoča in vodi v razdeljenost ter ločenost med ljudmi, v konflikte in celo vojne. Namesto odprtega dialoga se vzpostavi delitev na »mi« in »oni«.

Kaj pa, če presežemo ideološke delitve in prihodnost zasnujemo drugače? Če oblikujemo skupne cilje ter za njihovo uresničitev uporabimo tisto, kar je dobro – bodisi iz kapitalizma, socializma ali katerega koli drugega sistema. Iz vsake ideologije lahko vzamemo tisto, kar je najboljše.

Tako bi lahko ustvarili nekaj novega, nekaj, kar bi preseglo ideologije, razdeljenost med ljudmi, sovraštvo in neenakost.

Skupni cilji

Najprej na kratko razmislimo o skupnih ciljih. Teh ni težko opredeliti. Velikokrat so bili že zapisani – na primer v Ustanovni listini Združenih narodov, v Splošni deklaraciji človekovih pravic ali v Ciljih trajnostnega razvoja. To so:

• svetovni mir
• blaginja vseh ljudi
• zdravo in čisto okolje

Lahko bi omenili še številne druge cilje, a ti so ključni za prihodnost človeštva in Zemlje.

Kapitalizem in socializem

Poglejmo si zdaj na kratko dve glavni ideologiji, ki sta zaznamovali 20. stoletje in še vedno odmevata v naših razumih, čustvih in dejanjih: kapitalizem in socializem.

Kapitalizem v svojem izhodišču temelji na ideji svobode. V togi fevdalni ureditvi je bila človekova usoda v veliki meri določena z rojstvom. Če se je rodil v družino fevdalnih gospodarjev, je tam tudi ostal, ne glede na svoje sposobnosti. Če se je rodil v družino revnega kmeta, je tudi sam postal reven tlačan, pa naj je bil še tako nadarjen. In tako naprej.

Kapitalizem je omogočil zlom takšnega sistema in, če nekoliko poenostavimo, odprl možnost svobode in uspeha vsakomur. Ne glede na družinsko ozadje ste lahko postali družbeno in ekonomsko uspešni. S tem je sprostil ogromen človeški potencial.

Toda temeljna ideja svobode se je kmalu začela sprevračati v svoje nasprotje. Neomejena svoboda je spodbudila nebrzdano tekmovanje, ki je omogočilo bogatenje peščici, medtem ko so velike množice ostajale ujete v revščini in garanju. 

V svoji skrajni obliki se je kapitalizem izrazil v miselnosti ameriškega sna – prepričanju, da smo popolni individualisti, sami odgovorni za svoj uspeh in tudi povsem sami krivi, če nam ne uspe. Družba, država, davki in skupne institucije so v takšnem pogledu razumljeni kot ovira neomejeni svobodi posameznika.

Socializem predstavlja nasprotno ideologijo, ki v temelju izhaja iz ideje pravičnosti in enakosti. V svoji skrajni obliki pa lahko pomeni vsiljeno pravičnost in enakost na račun človekove svobode. Obdobje stalinizma lahko tako razumemo kot eno izmed najbolj skrajnih uresničitev te ideologije.

Vendar so ideje enakosti in pravičnosti zaživele tudi v drugačni obliki – v okviru tako imenovane socialne države, značilne predvsem za številne evropske države, zlasti skandinavske. Tudi naša država je v tem pogledu izrazito socialno usmerjena.

Namesto da bi si prizadevali za prevlado ene ideologije nad drugo, se zato raje vprašajmo, ali se lahko iz lekcij preteklosti naučimo živeti bolj uravnoteženo in odgovorno.

Svoboda, enakost, pravičnost v ravnovesju

Ali lahko ustvarimo družbo, v kateri bo človek svoboden, enak drugim in bo živel v pravični skupnosti?

Najprej je pomembno, da svobode ne razumemo kot pravice, da lahko počnemo kar koli, ne glede na posledice za druge ljudi in okolje.

Prav tako enakosti ne smemo razumeti kot zahteve, da moramo imeti vsi enako v materialnem smislu. Ljudje smo različni po sposobnostih, interesih in življenjskih poteh. Enakost pomeni predvsem enako dostojanstvo, enake možnosti in enake pravice.

Pravičnost pa je temelj, ki lahko povezuje obe vrednoti. Pravična družba je tista, ki vsakomur omogoča dostojno preživetje, razvoj potencialov in soudeležbo pri skupnem dobrem.

Ljudje so lahko lastniki podjetij, ki jim omogočajo ustvarjanje zasebnega premoženja. Lahko so tudi bogati. Vendar so tudi oni del širše družbe in okolja, ki jim sploh omogočata ustvarjanje bogastva. Izkoriščajo naravne vire, uporabljajo skupno infrastrukturo, opirajo se na znanje, ki ga je ustvarilo človeštvo, ter na javni izobraževalni sistem in druge skupne institucije.

Zato je razumno, da del ustvarjenega bogastva vračajo družbi, iz katere izhaja njihov uspeh – prek davkov, odgovornega poslovanja in tudi z vlaganji v skupno dobro.

Lahko bi to razmišljanje še nadaljevali, vendar lahko za zdaj sklenemo, da moramo na vseh področjih – političnem, ekonomskem in družbenem – iskati ravnovesje med velikimi idejami svobode, enakosti in pravičnosti. Iz tega ni treba ustvarjati nove ideologije. Bolj smiselno je razvijati družbeno-ekonomske oblike, ki se bodo tem idealom približale.

V tem okviru lahko rečemo, da je ekonomija delitve ena izmed možnosti, kako te ideje uresničevati v vsakdanjem življenju.

Na koncu pa lahko rečemo, da ideologije običajno povzročajo razdvajanje in sovraštvo, medtem ko je ljubezen povezovalna sila, ki nam omogoča živeti v svobodi, enakosti in pravičnosti. Vsi, brez izjeme.

Ko prepir iz sveta bo pregnan

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

»Po 6. členu ustave in posebnem zakonu je Zdravljica (njena sedma kitica) besedilo himne Republike Slovenije. Melodija je povzeta iz istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla (1880–1965). Skupščina Socialistične republike Slovenije je sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije 27. septembra 1989.« (Wikipedija)

Prešernova Zdravljica je bila objavljena 1844, štiri leta pred revolucionarnim letom 1848, ko so narodi v večnacionalnih imperijih, na primer v Avstrijskem cesarstvu, zahtevali večjo avtonomijo ali celo lastno državo. Od tod tudi poimenovanje »pomlad narodov«. Nacionalna zavest se je v tem obdobju močno okrepila.

A pot do mednarodnega miru, ko bo »prepir iz svéta pregnan« in bomo z drugimi živeli kot sosedje, torej ne eni pomembnejši od drugih, temveč tako, da »ne vrag, le sosed bo mejak«, je bila še dolga.

Šele leta 1945, po strašni drugi svetovni vojni, je ta Prešernova vizija začela dobivati svojo uresničitev, zlasti z ustanovitvijo Združenih narodov in s sprejetjem njihove Ustanovne listine:

»MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, …«

Prešernova Zdravljica bi tako lahko bila tudi himna Združenih narodov.

A po drugi svetovni vojni so številne države, zlasti najrazvitejše, znova stopile na staro pot. Na pot sebičnosti, prevlade, izkoriščanja šibkejših, vsiljevanja ideologij in vojn.

Zato si lahko danes, še posebej pred kulturnim praznikom, zaželimo, da se Prešernova vizija vendarle uresniči. Toda želja ni dovolj. Zanjo si moramo prizadevati vsak dan.

Tisti pa, ki netijo razdor med narodi in znotraj njih, ki ljudi delijo na dobre in slabe, na višje in nižje, ki preganjajo drugačne in drugače misleče, naj vsaj ob kulturnem prazniku utihnejo in dobro premislijo, kaj v resnici pomenijo verzi:

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Vse dobro ob kulturnem prazniku.

Doba ekonomije delitve

Opotekamo se iz krize v krizo. Politične, ekonomske in družbene krize si podajajo roke. Enkrat močno pade vrednost bitcoina (kar se prav zdaj dogaja), sledi bombardiranje Gaze, ukrajinsko-ruski konflikt se zaostri, nato se strese newyorška borza, grozi napad na Iran, cena srebra naglo pade. A vse to je le vrh ledene gore. Tisoč in ena kriza poteka v manjših, bolj oddaljenih državah, zunaj žarometov svetovnih medijev. Zdi se, kakor da je svet ena sama velika, prepletena kriza.

Lahko ugotovimo, kaj je vzrok vsemu temu? Ne bo lahko, a vsaj poskusimo. V središču dogajanja je ekonomsko področje. S pojavom industrijske revolucije konec 18. in v 19. stoletju se je postopno oblikoval ekonomski sistem, ki ga s skupnim imenom imenujemo kapitalizem. Okoli leta 1800 je na Zemlji živela približno ena milijarda ljudi, leta 1900 1,6 milijarde. Danes, leta 2026, pa nas je približno 8,3 milijarde.

V 18. in 19. stoletju se je kapitalizem razvijal le v delu sveta, predvsem v Evropi in Združenih državah Amerike. Veliki deli sveta so še naprej živeli na tradicionalne načine, pretežno od kmetijstva in poljedelstva. Manj razvite države, z vidika kapitalističnega sistema, so postale kolonije, iz katerih so razvite kapitalistične sile črpale naravne vire in izkoriščale ceneno delovno silo. Ti procesi so se sicer začeli že nekaj stoletij prej, v času velikih geografskih odkritij. Hkrati so si razvite države postopno ustvarjale nova tržišča za prodajo svojih presežnih izdelkov.

V jedru ekonomskega sistema, ki ga imenujemo kapitalizem (danes pogosto tudi neoliberalizem), je bila vselej rast: rast proizvodnje, prodaje in dobičkov. V 19. stoletju je bila takšna rast mogoča, saj so se odpirala in osvajala nova območja ter odpirala nova tržišča.

Že v začetku 20. stoletja pa so se kapitalistične sile začele soočati z omejitvami nenehne širitve. Svet je nenadoma postal premajhen. V prvi svetovni vojni so se tako industrijske sile udarile med seboj. Nove industrijske države, na čelu z Nemčijo, so izzvale stare kolonialne sile, predvsem Anglijo in Francijo, ki so se razvile prej ter si zagotovile obsežne kolonije – s tem pa dostop do poceni naravnih virov in delovne sile, ključnih temeljev kapitalistične rasti.

Tudi druga svetovna vojna je v marsičem izvirala iz podobnih napetosti. Nasprotja iz prve vojne niso bila razrešena – pravzaprav se niso mogla razrešiti, saj temeljni problem ni izginil. Sistem, ki temelji na nenehni rasti, slej ko prej trči ob meje planeta. Neskončna rast na končnem planetu namreč ne more potekati v neskončnost.

Zgodbo lahko nadaljujemo, a saj jo že poznamo. Po prvi svetovni vojni so se kot vodilne sile utrdile Združene države Amerike in Sovjetska zveza, podobno kot danes vse izraziteje nastopa Kitajska. Svetovno razmerje moči se je preoblikovalo, a logika rasti je ostala.

Po prvi svetovni vojni se je začel tudi pospešen razvoj potrošništva, ki v svojem jedru temelji na rasti človekovih potreb, še natančneje, njegovih želja. Novi mediji, oglaševalske kampanje in filmska industrija so postopoma ustvarili kulturno okolje, v katerem posameznik ni bil več zgolj proizvajalec, temveč predvsem potrošnik. Ljudje so bili prepričani, da potrebujejo vedno nove izdelke in storitve, da bi dosegli srečo, uspeh ali družbeni status.

Rast se tako ni več širila le navzven – v nova ozemlja in nova tržišča – temveč tudi navznoter, v človeka samega. Njegove želje, pričakovanja in samopodoba so postali novo področje ekspanzije oziroma rasti.

Danes, ko na planetu živi več kot osem milijard ljudi, ko so naravni viri že močno izčrpani, ko neprestana rast povzroča vse bolj opazno in nevarno podnebno ter okoljsko krizo, in ko se vse več ljudi zaveda potrošniške zasičenosti, postajajo krize skoraj neizbežne.

Nagla gospodarstva rast praviloma prinaša tudi poglabljanje neenakosti. Ta je danes dosegla skrajne razsežnosti in postaja eden ključnih vzrokov za družbene proteste, nezadovoljstvo, upore in stavke po svetu.

Zato je nujno, da se teh problemov zavemo in ekonomijo postavimo na drugačne temelje. Vprašanje ni več, ali sprememba je potrebna, temveč kakšna bo in ali bo pravočasna.

Zadovoljiti moramo osnovne potrebe 8,3 milijarde ljudi, zagotoviti vzdržnost pri izkoriščanju in rabi naravnih virov ter vzpostaviti učinkovite oblike mednarodnega sodelovanja, saj brez sodelovanja prvih dveh ciljev ni mogoče uresničiti. In brez vsega tega ni mogoče zagotoviti miru, ki je nujen za prihodnost človeštva.

To je kolosalna naloga. A prav zato je tudi zgodovinska priložnost. Človeštvo še nikoli ni imelo tolikšnega znanja, tehnologije in medsebojne povezanosti. Vprašanje je le, ali bo zmoglo razviti tudi dovolj modrosti in volje.

Glavna ovira smo pravzaprav mi sami. Naši miselni vzorci so trdni, pogosto rigidni. Vemo, da hodimo po napačni poti, a hkrati nas je strah stopiti na novo. Zato se oklepamo starega, medtem ko se novo še ni zares začelo.

Vemo tudi, da več kot osem milijard ljudi ne more dolgoročno živeti v ekonomskem sistemu, ki peščici omogoča enormno bogastvo, več kot polovici človeštva pa prinaša trpljenje zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in vse bolj uničenega okolja.

Alternativa obstaja. To je ekonomija delitve. Njena temeljna predpostavka je sodelovanje, ne tekmovanje. Le s sodelovanjem lahko z naravnimi in družbenimi viri, ki so nam na voljo, zagotovimo blaginjo za vse ter začnemo z njimi ravnati skrbno in odgovorno. Virov je dovolj za dostojno življenje vseh ljudi, nikoli pa jih ne bo dovolj za neskončno rast in pohlep.

 

Ekonomija ni le igra številk

Ko govorimo o ekonomiji, se pogosto zdi, kot da gre vselej zgolj za številke: kolikšna je gospodarska rast, kakšna je inflacija, koliko smo zaslužili, kakšni so davki in podobno. Vendar se moramo zavedati, da namen ekonomije niso številke, kazalniki ali rast sami po sebi, temveč življenje ljudi oziroma, bolj natančno, njihova zmožnost, da preživijo in dobro živijo, torej v blaginji.

Podobno je z denarjem. Denar ni sam sebi namen. V svojem bistvu predstavlja vse tisto, kar lahko z njim kupimo. V prvi vrsti so to osnovne dobrine, ki nam omogočajo preživetje in kakovostno življenje. Danes pa denar vse pogosteje postaja sredstvo za pridobivanje še več denarja, torej za špekuliranje. Velik del denarnih tokov je tako ujet v obsežnih špekulacijah, ki koristijo predvsem bogatenju peščice.

Ekonomisti, podjetniki in mnogi drugi bodo dejali, da v ekonomiji ni prostora za čustva, kot sta sočutje in ljubezen. Poslovanje naj bi bilo stvar razuma, brez odvečnih čustev. Pa je res tako? V resnici se v ekonomiji pogosto zanemarjajo ali zanikajo pozitivna čustva, med katera lahko prištevamo sočutje, altruizem, naklonjenost in ljubezen, medtem ko so »v igri« predvsem negativna, kot so pohlep, sebičnost in zavist.

Temu rečemo »business as usual«, kar bi lahko prevedli kot: »to je pač samo posel«, ne glede na človeške ali družbene posledice. Pri vsaki ekonomski odločitvi, od odločitev na državni ravni do poslovanja manjšega podjetja, pa bi se morali vprašati: kaj to prinaša ljudem, družbi kot celoti in tudi okolju? Dobro ali slabo?

To je temelj vsakršnega človekovega ravnanja. S temi vprašanji se soočamo nenehno. Ali delamo dobro ali slabo, je vselej naša odločitev, in vemo, da imajo naša ravnanja vedno posledice, bodisi dobre bodisi slabe. Zakaj potem tega ne spoštujemo, ko gre za ekonomijo?

Če proizvajamo puške, bodo najverjetneje uporabljene. Če špekuliramo z denarjem, ga bo nekje zmanjkalo. Če kopičimo dobrine, jih bo drugje primanjkovale. Ekonomske odločitve – osebne, na ravni podjetij ali držav – imajo vselej otipljive posledice. Te so lahko zelo hude.

Danes se s kronično lakoto sooča med 638 in 720 milijoni ljudi, kar predstavlja od 7,8 do 8,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Poleg tega je kar 2,3 milijarde ljudi, približno 28 odstotkov svetovnega prebivalstva, zmerno ali hudo prehransko nepreskrbljenih (več v prispevku Svet, v katerem živimo).

To so realne posledice ekonomskih odločitev najrazvitejših držav in velikih podjetij, posredno pa tudi vseh ostalih, ki takšen nepravičen sistem podpirajo ali vzdržujejo, morda kot potrošniki, zaposleni ali volivci.

Ekonomija torej ni le igra številk, denarja in »hladnih« poslovnih odločitev, temveč gre vselej za ljudi, njihovo preživetje in blaginjo, pa tudi za blaginjo planeta kot celote. Zato je ekonomija delitve sistem, ki zagotavlja blaginjo vseh, s tem pa tudi mir in ohranitev okolja.

Skupne dobrine, viri in dobrine

Ekonomija delitve ni povsem nov pojem, saj človeštvo spremlja že od samih začetkov. Človek sam nikoli ni bil zmožen preživeti v naravnem okolju, kjer so vladali izjemno sposobni plenilci. Njegova bistvena prednost, ki mu je omogočila preživetje in da je postal »gospodar« svojega okolja, je bilo sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Tekmovalnost nikoli ni bila temelj človeške družbe, čeprav nas danes ekonomisti in politiki pogosto želijo prepričati v nasprotno.

Danes ni več dovolj, da si dobrine delimo zgolj znotraj družin in manjših skupnosti ter deloma tudi na ravni države, medtem ko na širši ravni delitev ostaja omejena na občasna dejanja dobrodelnosti ali državne pomoči. Če želimo, da vsi ljudje živijo v blaginji, ki je temelj skupnega bivanja, miru in ohranitve okolja, moramo medsebojno delitev dobrin in sodelovanje povzdigniti na sistemsko raven ter ju oblikovati kot ekonomijo delitve.

Ekonomija delitve je tako hkrati ekonomski in družbeni sistem, katerega temeljni cilj je vsakemu človeku na Zemlji omogočiti, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Da bi to področje bolje razumeli, moramo najprej razjasniti nekatere ključne pojme: skupne dobrine človeštva, vire in dobrine.


Skupne dobrine človeštva

Skupne dobrine človeštva (ang. commons) lahko opredelimo kot vse, kar ima človeštvo na voljo za življenje, to so materialni temelji našega življenja. Skupne dobrine so na primer oceani, gozdovi, ozračje, zemlja in zemeljsko bogastvo, v najširšem smislu pa bi lahko rekli, da je celoten planet Zemlja (narava, okolje) skupna dobrina človeštva. V nekem smislu lahko tudi človeštvo samo štejemo v to kategorijo.

Na to nas napeljuje že sama beseda ekonomija, ki so jo stari Grki poimenovali oikonomia, sestavljenko iz pojmov oikos in nomos. Oikos pomeni dom in družino z vsemi pripadajočimi dobrinami. V najširšem pomenu tako označuje družino kot celoto – človeštvo in skupne dobrine, ki vsem njegovim članom omogočajo preživetje in blaginjo. Nomos pa lahko razumemo kot način urejanja in upravljanja teh dobrin v dobro skupnosti.

Skupne dobrine človeštva so torej oceani, reke, jezera, ozračje, gozdovi, zemlja, rudnine in podobno. V najširšem smislu mednje sodi tudi človeštvo samo, z vsem svojim znanjem, dosežki in spretnostmi. Kaj pa druga živa bitja? Težko bi rekli, da so skupna dobrina človeštva, vendar je človek danes v položaju, ko lahko skrbi tudi za njihovo blaginjo, zato jih lahko v tem smislu prav tako štejemo med skupne dobrine človeštva.


Viri 

Vire (resources) lahko opredelimo kot tisti del skupnih dobrin, ki je namenjen pridelavi in izdelavi končnih dobrin, torej tistih, ki služijo neposredni rabi in zadovoljevanju človeških potreb. S tem viri že vstopajo v polje ekonomije kot njena temeljna kategorija. Težava nastane, ko si jih posamezniki ali skupine prisvojijo kot svojo izključno pravico, čeprav bi morali po svoji naravi, ker izvirajo iz skupnih dobrin, pripadati vsem ali vsaj koristiti celotnemu človeštvu. Človeštvo bi zato moralo nastopati kot skrbnik in upravitelj skupnih dobrin in virov, kar je tudi najgloblji pomen pojma nomos, ki soustvarja besedo ekonomija.

Vire lahko v splošnem delimo na naravne in družbene. Družbeni viri izhajajo iz človeka, njegovega znanja, spretnosti in dosežkov, naravni pa iz narave same oziroma iz okolja. Nafta je na primer naravni vir, celotno znanje o njenem pridobivanju in predelavi pa predstavlja družbeni vir. Danes so tako naravni kot družbeni viri pod pritiskom privatizacije oziroma olastninjenja tistega, kar v svojem bistvu pripada vsem in izhaja iz skupnih dobrin. Če nekdo z avtorskimi pravicami zaščiti nov postopek, na primer rafiniranja nafte, si s tem posredno prilasti tudi vsa pretekla znanja in spretnosti človeštva, ki so vodila do njegovega izuma.


Dobrine

Dobrine (goods) so vse materialne in nematerialne stvari, ki ljudem omogočajo neposredno zadovoljevanje potreb. V ekonomskem smislu jih delimo na izdelke in storitve. Ta dva pojma sta v praksi tesno prepletena, saj skoraj ne moremo govoriti o povsem čistih izdelkih ali storitvah. Kruh je denimo izdelek, medtem ko je njegova prodaja storitev. Transport je sicer storitev, vendar se opira na izdelke, kot je na primer tovornjak, in na številne druge materialne pogoje.

Zakaj smo skupne dobrine človeštva, vire in dobrine sploh omenjali v povezavi z ekonomijo delitve? Vsak izdelek in vsaka storitev, ki ju kupimo, ter viri, ki jih v okviru ekonomskega sistema uporabljamo ali izkoriščamo, v končni fazi izhajajo iz skupnih dobrin človeštva. Te v svojem bistvu ne pripadajo nikomur posamezno, temveč človeštvu kot celoti. Človek zato ni njihov lastnik, temveč predvsem njihov uporabnik in upravitelj. Upravljanje skupnih dobrin v dobro vseh je tudi prvotni pomen besede nomos, ki je sestavni del same besede ekonomija.

Iz tega izhaja, da je delitev kot temelj ekonomskega sistema upravičena in smiselna oblika ekonomske ureditve. Seveda potrebujemo podjetja, ki bodo še naprej uporabljala vire za proizvodnjo izdelkov in zagotavljanje storitev. Vendar je prav, da v ta sistem vgradimo tudi pravične in vključujoče načine distribucije, da lahko končni proizvodi dosežejo vse prebivalce Zemlje. Prav tako je smiselno, da si države med seboj delijo tako naravne kot družbene vire.

Ekonomija delitve je zato usmerjena tako v delitev virov med državami kot v delitev dobrin, torej izdelkov in storitev, za neposredno zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi. Današnja ekonomska ureditev, v kateri si najmočnejše države in najbogatejši posamezniki prisvajajo ključne naravne vire ter si prilaščajo tudi družbene vire, kot so znanje, spretnosti in samo delo ljudi, ni niti pravična niti vzdržna.

Ekonomija delitve v svojem bistvu pomeni delitev tistega, kar je že samo po sebi namenjeno v dobro vseh – skupnih dobrin človeštva. Z njeno uveljavitvijo lahko človeštvo stopi na pot modrega in pravičnega upravljanja teh dobrin v korist vseh ljudi, drugih živih bitij in planeta kot celote. To je tudi najgloblji pomen ekonomije.

Eni vse, drugi nič

Pred kratkim je bilo objavljeno poročilo ugledne nevladne organizacije Oxfam International Billionaire wealth jumps three times faster in 2025 to highest peak ever, sparking dangerous political inequality (Premoženje milijarderjev je v letu 2025 raslo trikrat hitreje in doseglo najvišjo raven v zgodovini, kar spodbuja nevarno politično neenakost), ki navaja, da se je skupno premoženje svetovnih milijarderjev v letu 2025 povečalo za več kot 16 odstotkov in doseglo približno 18,3 bilijona ameriških dolarjev, kar pomeni približno trikrat hitrejšo rast kot povprečje zadnjih petih let in najvišjo raven v zgodovini.

Od leta 2020 se je njihovo bogastvo povečalo za 81 odstotkov. Oxfam ocenjuje, da bi letni porast njihovega premoženja, ocenjen na okoli 2,5 bilijona ameriških dolarjev, zadostoval za večkratno odpravo ekstremne revščine po svetu. Poročilo obenem opozarja, da imajo milijarderji po ocenah kar 4.000-krat večjo verjetnost zasedanja političnih funkcij kot povprečni državljani, kar povečuje tveganje za koncentracijo politične moči. Kljub rekordnemu bogastvu ultra-bogatih Oxfam izpostavlja, da eden od štirih ljudi na svetu ne uživa dovolj hrane, skoraj polovica svetovnega prebivalstva pa živi v revščini ali na njenem robu.

Kaj nam ti podatki povedo? Predvsem to, da se še vedno gibljemo v napačno smer. Ekonomski sistem je zasnovan tako, da koristi najbogatejšim in deluje v škodo najrevnejših. Najbogatejši ljudje na svetu imajo vse večji vpliv na politiko ali pa celo sami prevzemajo najvišje politične funkcije. Njihov interes pa praviloma ni blaginja celotne skupnosti, kar se v sedanjih razmerah vse jasneje kaže.

Poleg političnega vpliva vse več najbogatejših prevzema tudi nadzor nad ključnimi mediji, s čimer oblikujejo javno mnenje in zmanjšujejo prostor za kritično poročanje o ultra-bogatih. Poročilo kot primere navaja nakup časnika Washington Post, ki ga je opravil Jeff Bezos (Amazon), prevzem platforme Twitter/X s strani Elona Muska, lastništvo Los Angeles Timesa, ki ga ima Patrick Soon-Shiong, ter konzorcij milijarderjev, ki je kupil velik delež revije The Economist. V Franciji skrajno desni milijarder Vincent Bolloré nadzira televizijski kanal CNews, ki ga je preoblikoval v francoski različico Fox News, v Združenem kraljestvu pa tri četrtine naklade časopisov nadzorujejo štiri izjemno premožne družine.

In kako naj v takšnem okolju sploh poskušamo razmišljati o prenovi ekonomskega sistema v smeri večje pravičnosti za vse ljudi? To je izjemno težko, a kljub temu moramo vztrajati. Ekonomija delitve, katere osrednji cilj je skrb za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo celotnega človeštva, bi morala postati del našega razumevanja sveta in vodilo našega delovanja. V nasprotnem primeru bomo kmalu priča razmeram, v katerih imajo eni vse, drugi pa nič, kar lahko vodi v razpad družbenega sistema. Ali si to res želimo?

Slovenija d. d.

Ne, brez skrbi, Slovenija ni delniška družba (d. d.) oziroma podjetje, čeprav marsikdo razmišlja tako. Slovenija je raznolika družbena skupnost, ki jo tvori več narodov in skupin. Prav je, da bi živeli v sožitju in blaginji. Vendar je v veliko ljudi, še zlasti na desnem političnem polu, ki vnašajo razdor med ljudi in želijo prikazati, da živimo zelo slabo. Plakati, ki jih na veliko »št(r)ancajo«, so polni preprostih besednih zvez, ki slikajo podobo o visokih davkih in dolgovih (d. d.), za katere je še zlasti kriva zdajšnja vlada. Pa poglejmo nekaj podatkov o Sloveniji d. d., torej o davkih in dolgovih.

Dolgovi

Po zadnjih podatkih Eurostata, objavljenih 22. januarja 2026, je imela Slovenija ob koncu tretjega četrtletja 2025 javni dolg v višini približno 67,6 odstotka bruto domačega proizvoda. Javni dolg se običajno meri kot delež BDP, saj gre za splošno uveljavljeno in mednarodno primerljivo merilo spremljanja državne zadolženosti ter njene dolgoročne vzdržnosti. 

Takšna raven Slovenijo uvršča občutno pod povprečje Evropske unije, ki znaša okoli 82 odstotkov, ter še izraziteje pod povprečje evrskega območja, kjer dolg dosega približno 88,5 odstotka BDP. V primerjavi z najbolj zadolženimi državami, kot so Grčija z okoli 150 odstotki, Italija s približno 138 odstotki in Francija z okoli 118 odstotki BDP, ostaja slovenska raven dolga zmerna.

V javnem prostoru se danes pogosto pojavljajo obcestni plakati in medijske objave, ki pavšalno sporočajo, da je aktualna vlada Slovenijo močno zadolžila, vendar podatki tega ne potrjujejo. V drugem četrtletju 2022, ko je vlada nastopila mandat, je namreč slovenski javni dolg znašal 73,5 odstotka BDP, kot navaja Statistični urad Republike Slovenije. Res je, da je šlo za obdobje epidemije covida-19, vendar ta takrat še ni bila zaključena, hkrati pa se je februarja 2022 začela še rusko-ukrajinska vojna, ki je dodatno zaostrila gospodarske razmere.

Na podlagi teh podatkov lahko sklepamo, da se raven zadolženosti v času mandata aktualne vlade ni povečala, temveč se je v primerjavi z letom 2022 zmanjšala.

Davki

Poglejmo si še področje davkov, tudi v tem primeru na podlagi zadnjih podatkov Eurostata, objavljenih 31. oktobra 2025. Po uradnih podatkih za leto 2024 je delež davkov in neto socialnih prispevkov v Sloveniji znašal približno 38,8 odstotka bruto domačega proizvoda. Ta kazalnik predstavlja splošno uveljavljeno in mednarodno primerljivo merilo, ki pokaže, kolikšen del ustvarjene gospodarske vrednosti se prek davkov in prispevkov steče v javne blagajne.

Takšna raven Slovenijo uvršča pod povprečje Evropske unije, ki znaša okoli 40,4 odstotka, ter pod povprečje evrskega območja, kjer ta delež dosega približno 40,9 odstotka BDP. V primerjavi z državami z najvišjo davčno obremenitvijo, kot so Danska, Francija in Belgija, kjer kazalnik presega 45 odstotkov BDP, ostaja slovenska raven zmernejša, hkrati pa občutno višja kot v državah z najnižjimi deleži, kot so Irska, Romunija in Malta.

Dolgovi ali davki?

Slovenija je po razpoložljivih podatkih zadolžena pod evropskim povprečjem, prav tako so tudi davki v primerjavi z EU podpovprečni. Zato strašenje z velikanskimi dolgovi in pretirano davčno obremenitvijo ni utemeljeno. Preprosto trditev je lahko zapisati na plakat, precej težje pa je poiskati relevantne podatke, jih razumeti in tudi jasno razložiti.

Dolgovi in davki so v sodobnem ekonomskem sistemu neizogibni. Trditev, da morajo biti davki vedno čim nižji, da bi ljudem ostalo več, ni mogoče sprejemati nekritično. Postavlja se namreč vprašanje, kdo bo v takem primeru financiral izobraževanje, zdravstveno varstvo, ceste, železnice, javno upravo in številne druge storitve, brez katerih si vsakdanjega življenja ne moremo predstavljati. 

Če so davčni prihodki nižji, se mora država praviloma bolj zadolževati, saj denarja ne ustvarja sama, temveč si ga izposoja na finančnih trgih. Večji dolg pomeni tudi višje obresti za njegovo odplačevanje in posledično manj sredstev za zdravstvo, šolstvo ter druge javne potrebe, s čimer se lahko znajdemo v začaranem krogu.

Nekateri menijo, da bi nižji davki pomenili višje neto plače in s tem zadržali več mladih strokovnjakov v Sloveniji. Ena od alternativ je, da podjetja zaposlenim neposredno zvišajo plače ali z njimi delijo del dobička. Takšen pristop v kapitalističnem svetu ni neznan. Francija ima na primer sistem delitve dobička med zaposlenimi zakonsko urejen, saj morajo podjetja, ki izpolnjujejo določene pogoje, vzpostaviti sheme delitve vrednosti ali dobička, s katerimi zaposlene neposredno vključujejo v uspeh podjetja.

Vprašanje torej ni preprosto »dolgovi ali davki«. Za zdaj živimo v svetu, kjer brez enega in drugega ne gre. Lahko pa bi šlo brez zavajanja in neresnic, ki jih je pogosto zaznati na obcestnih plakatih, družbenih omrežjih in drugod v javnem prostoru. Bližajo se volitve, vendar to ne pomeni, da bi to smel biti čas svobodnega zavajanja in laganja.

 

Ne Združene države, temveč Združeni narodi

V času, ko se svetovni red podira, predvsem pod taktirko ameriškega predsednika in nekaterih drugih izrazito avtokratskih voditeljev, bi se morale države znova združiti pod zastavo Združenih narodov. Združeni narodi niso nastali zato, da bi vladali svetu, temveč da bi predstavljali okvir za mednarodno sodelovanje, skupno reševanje največjih izzivov človeštva in zagotavljanje miru.

Pozabili smo, zakaj in kdaj so bili ustanovljeni Združeni narodi. Leta 1945, takoj po koncu druge svetovne vojne, so nastali zato, da ne bi več ponavljali istih napak in da zaradi sebičnih interesov posameznikov ter posameznih držav ne bi znova zabredli v vsesplošno uničevanje in kaos.

Danes, po dobrih osmih desetletjih od ustanovitve te mednarodne organizacije, smo spet tam, kjer smo si nekoč obljubili, da ne bomo več. Zakaj? Ker še vedno verjamemo, da so eni boljši od drugih, da so nekateri večji in pomembnejši od drugih, da imajo eni pravico do udobnega življenja, drugi pa ne.

Številne razvite, zlasti evropske države so postale tako sebične, da celo zmanjšujejo pomoč najrevnejšim državam, krčijo pravice svojim državljanom, se pospešeno oborožujejo in opuščajo politike varovanja okolja.

Vendar jim tega ne narekuje ameriški predsednik neposredno. Za to so se odločile same. Lahko bi ravnale tudi drugače: lahko bi povečale razvojno pomoč najrevnejšim, pospešile varovanje okolja, si prizadevale za mirovne dogovore, podpirale mednarodne organizacije in še posebej vlogo Združenih narodov.

Kaj pa mi sami? Zdi se, da smo zapadli v vsesplošno apatijo in si govorimo, da smo nemočni. A res smo le, če ne storimo ničesar in če ostajamo sami. V resnici smo ljudje največja sila, ki lahko, če se združimo, zruši diktatorje, spremeni delovanje korporacij in narekuje politikom, kaj morajo storiti.

Zakaj torej samo čakamo na naslednjo Trumpovo potezo? Zakaj je ne naredimo sami oziroma skupaj z drugimi?

Lahko protestiramo, bojkotiramo, volimo, pišemo, podpisujemo in delujemo v civilnodružbenih ter humanitarnih organizacijah. Imamo voljo in moč. A obe moramo tudi uporabiti. Na volitvah ne podpirajmo tistih, ki ločujejo, ki sovražijo drugačne in ki jih zanima zgolj lastna moč. Skratka, bodimo aktivni.

Zakaj na državnih ustanovah in številnih drogovih po državi nikoli ne izobesimo zastave Združenih narodov? Mar to ni organizacija, ki predstavlja vse svetovne narode?

Bodimo torej ponosni pripadniki človeške družine, ki ima svojo skupno organizacijo, Združene narode. Bodimo ljudje, priznajmo vsem drugim, da so ljudje, da smo vsi enaki in enako vredni. In tako spremenimo svet.

Žarek upanja

Borzni indeksi v zadnjem času večinoma rastejo. Bolj ko rastejo, več ljudi se pridruži evforiji in začne vlagati na borzah. In več ko je udeležencev, večja je »zabava« oziroma večji so zaslužki. Vse to smo v zgodovini že večkrat videli. A tako silovitih in skoraj neverjetnih rasti, kot smo jim bili priča v zadnjem letu, že dolgo ne, še posebej ob dejstvu, da je gospodarstvo bolj ali manj stagniralo, krize pa so se vrstile skoraj po tekočem traku.

Lansko leto je zaznamovala Trumpova neverjetna ekonomska politika carin in gigantskih zneskov za oboroževanje. Zdaj pa se ji pridružujejo še rušenje in prisvajanje držav ter zaseganje tankerjev. Kdor danes še govori o tržni ekonomiji, je precej odmaknjen od realnosti. Zdajšnja ekonomija je veliko bolj podobna fevdalni kot tržni. Nazadnje se je Trump spravil še na predsednika ameriške centralne banke (FED).

Kdaj bo to povzročilo preobrate na borzah, ne moremo vedeti. Vemo pa nekaj drugega: takrat bo šlo močno navzdol, saj je nezaupanje ljudi v ekonomski sistem že zdaj veliko. Ko bodo borze začele padati, bo ogromno ljudi izgubilo velike vsote denarja, nezadovoljstvo pa se bo še stopnjevalo. Borzni zlom namreč vselej sproži požar, ki se razširi na celotno gospodarstvo in s tem na družbo kot celoto.

Ko nastopi kriza, ljudje odidejo na ulice. Dogajanje v Iranu je v veliki meri posledica slabega ekonomskega stanja države (predvsem zaradi dolgoletnih sankcij). A to, kar zahodne države zdaj še politično še podpihujejo, lahko kaj kmalu preskoči tudi na njihove oziroma naše ulice.

Pa je to nujno slabo? Morda, res morda, se v vsesplošni zmedi vendarle porodi ključno vprašanje: želimo nazaj ali naprej? Želimo staro, ki je neučinkovito, nepravično in destruktivno, ali pa želimo novo, drugačno?

Če želimo novo, seveda vstopamo na neznano področje. Če pa želimo staro, bomo še milijone in milijone ljudi pahnili v hudo revščino, na koncu pa verjetno uničili planet. Res to želimo?

Kaj pa, če vendarle poskusimo uveljaviti pravičnejši ekonomski sistem, ki bi temeljil na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju. Takšen sistem je na primer ekonomija delitve.