sreda, 16. november 2022

V družinah si delimo


V prejšnjem prispevku Razumevanje enosti človeštva smo razmišljali o nujnosti novega koraka oziroma preskoka, ki ga moramo storiti, če želimo v prihodnosti živeti v miru in blaginji, to je razumeti človeštvo kot eno družino. Vendar pa samo razumevanje ni dovolj, v skladu s tem je treba tudi delovati, še posebej na področju, ki je ključno za naše preživetje in blaginjo. To je ekonomsko področje. Kašno pa je naše ekonomsko ravnanje v družini?

V družini seveda nimamo ekonomskih strokovnjakov, profesorjev, menedžerjev, a to še ne pomeni, da nismo ekonomisti. Še več, vsakdo od nas je rojen kot ekonomsko bitje, družina pa je v resnici osnovna ekonomska "organizacija".

Ekonomija – dom in družina

Ni naključje, da se je beseda ekonomija razvila iz starogrških besed oikos in nomos. Oikos pomeni dom in družino. Kaj je tisto temeljno, kar človeškemu bitju omogoča preživetje? Dom je naše osnovno okolje, ki nam zagotavlja vse, kar potrebujemo za preživetje – zavetje, hrano, varnost. Vendar so že Stari Grki dom (oikos) razumeli širše – ne samo kot prostor, kjer prebiva družina, temveč tudi pripadajoče okolje (polja, gozd, vrt, potok...), ki ji zagotavlja dobrine za preživetje.

Družina so vsi naši bližnji oziroma skupnost, ki nam zagotavlja vse potrebno za preživetje in blaginjo. Stari Grki so v družino (oikos) prištevali vse ožje in širše člane, pa tudi delovno silo (takrat predvsem sužnji). Dom in družina (danes temu s skupno besedo rečemo gospodinjstvo, kar se smatra kot osnovna ekonomska enota družbe) sta osnova našega preživetja in blaginje. Vendar ju ne smemo razumeti samo v ožjem pomenu.

Naš dom je tudi mesto, kjer živimo, in država. Naša družina so tudi naši sovaščani, someščani in sodržavljani, s katerimi tvorimo širšo skupnost, "družino". V najširšem smislu pa je naš dom planet Zemlja, naša družina pa celotno človeštvo. Naš pravi dom in družina (oikos) sta torej Zemlja in človeštvo.

Medsebojna delitev – temelj družinske ekonomije

Če sta torej dom in družina osnova ekonomije, se lahko vprašamo, kako v družinah ravnamo drug z drugim – v ekonomskem smislu? Ali člani družine tekmujemo med seboj za dobrine? Se gremo konkurenčni boj? Si eni kopičijo, drugi pa nimajo ničesar? Ne, člani družine si delimo dobrine, ki so nam na voljo. Si sploh lahko zamislite kaj drugega? Bi človeška skupnost sploh preživela, če si v družinah ne bi delili? Družinska ekonomija je ekonomija delitve.

Prav tako se vprašajmo, kako skrbimo za svoj dom, pa naj gre za stanovanje v bloku, hišo, kmetijo? Mečemo odpadke vsevprek? Uničujemo lastno imovino? Ne, kolikor je le mogoče skrbimo, da je naš dom čist in urejen. Kaj pa naš širši dom – planet Zemlja? Kako že ravnamo z njim?

Torej, ko gre za naš dom in našo družino smo skrbni, sočutni, ljubeči in si delimo vse kar imamo. Kaj pa, če bi to, kar počnemo doma in v družinah prenesli na naš "veliki" dom, planet Zemljo, in v našo "veliko" družino, človeštvo. To bi bilo potem pravo razumevanje ekonomije in ravnanje v skladu s tem razumevanjem.

četrtek, 10. november 2022

Razumevanje enosti človeštva


"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva."
(1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Težko si je zamisliti prihodnost človeštva, če bomo nadaljevali z vojnami – političnimi in ekonomskimi. Zdajšnji konflikt na ukrajinskih tleh je le eden v večtisočletni zgodovini konfliktov, ki spremljajo sodobno človeško zgodovino. V tej dolgi dobi bi komajda lahko našli čas brez vojn ali konfliktov. Zdi se, kot da je zgodovina človeštva pravzaprav zgodovina vojn. Vendar pa smo danes prišli do točke, na kar nas opozarja ukrajinski konflikt, ko vojna lahko pomeni konec prihodnosti – prihodnosti človeštva. Možnost jedrske vojne, na robu katere smo se znašli, je in bo vselej grožnja, če ne bomo začeli razmišljati in delovati na drugačen način.

Loč-enost

Enost človeštva lahko v najbolj zunanjem vidiku opredelimo z razumevanjem človeštva kot ene vrste – v biološkem smislu. Dejansko smo vsi danes živeči ljudje pripadniki iste vrste (Homo sapiens) in tudi iste podvrste (Homo sapiens sapiens). Kar je pravzaprav dragoceno spoznanje, če vemo, da na svetu skupaj z nami prebiva še približno 8,7 milijona rastlinskih in živalskih vrst (Nature). Mi vsi pa smo pripadniki samo ene vrste!

Vsi ljudje smo si po genetski strukturi 99,9 % enaki (NIH). Razlike med nami so torej v biološkem smislu majhne, skorajda zanemarljive. Večino razlik smo ustvarili sami in povzročili umetno ločenost, ki je vzrok za brezštevilne konflikte in vojne.

Ločujemo se po barvi kože, jeziku, kulturi, veri, politični pripadnosti ter še tisoč in eni drugi stvari. Najbrž ne pretiravamo, če rečemo, da smo iz 0,1 % bioloških razlik naredili 99,9 % družbenih razlik. Na te razlike pa bi morali v resnici gledati kot na družbeno raznolikost. Raznolikost pa ne sme biti vzrok za ločevanje, saj je temelj družbenega bogastva oziroma "družbene biodiverzitete".

Človeštvo kot družina

Že v družini, ki je skupnost nekaj ljudi, opažamo veliko raznolikost. Razen v primeru enojajčnih dvojčkov, se že bratje in sestre večinoma precej razlikujejo po videzu in karakterju. Če pogledamo širšo družino, naše sorodstvo, opazimo še več "družbenih" razlik navkljub zelo majhnim genetskim razlikam. Večja kot je skupnost, večje so razlike, pa vendar smo se naučili živeti v družinah, lokalnih skupnostih, mestih, državah, unijah.

Zgodovina človeštva je pravzaprav povezana z razvojem skupnosti. Najprej so bile skupnosti majhne – družine, plemena, vasi; potem pa vse večje, do današnjih velikih držav in povezav, kakršna je na primer Evropska unija. Zdaj smo na pragu še enega velikega razvojnega preskoka: razmišljati o človeštvu kot o eni veliki in raznoliki družini. Temeljni korak v tej smeri smo že naredili z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov leta 1945 ter tri leta kasneje s sprejetjem Splošne deklaracije človekovih pravic.

Prvi člen te deklaracije pravzaprav izraža idejo enegai človeštva. "Drug z drugim ravnati v duhu bratstva", je pravzaprav ideja človeštva kot družine oziroma enosti človeštva. Seveda je bratstvo koncept, ki ne izključuje nikogar, lahko bi rekli tudi sestrstvo, a vsakdo razume, da je bratstvo pravzaprav sinonim za tesne družinske oziroma medčloveške vezi.

Živeti skupaj, sodelovati, skrbeti za druge in deliti

Vemo, kaj pomeni živeti v družini. Živeti v družini pomeni sodelovati in skrbeti za druge družinske člane ter z njimi deliti dobrine. Do neke mere smo te družinske vrednote prenesli v širše skupnosti, na primer na raven države. Kaj pa še širše? Smo zmožni tako živeti tudi na ravni naše najširše družine – človeštva.

Enost človeštva pomeni spoštovati raznolikost vseh članov človeške družine, z njimi sodelovati in z njimi deliti dobrine. Enost človeštva pomeni, da vsi ljudje živimo v blaginji in miru.
 

nedelja, 16. oktober 2022

Svetovni dan boja proti revščini


17. oktobra, le dan po Svetovnem dnevu hrane, obeležujemo še en pomemben "opomnik" – Svetovni dan boja proti revščini. Leta 1992 ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1987, ko se je na trgu Trocadéro v Parizu, kjer je bila leta 1948 podpisana Splošna deklaracija človekovih pravic, zbralo več kot sto tisoč ljudi, da bi opozorili na žrtve skrajne revščine, nasilja in lakote. (UNESCO) Tako je tudi v simbolnem smislu boj proti revščini tesno povezan s človekovimi pravicami.

Živeti v revščini je namreč eno samo veliko kršenje človekovih pravic. Revščina je boj za preživetje, kar pomeni vsakodnevni boj za osnovne dobrine - hrano, vodo, zdravila itd. Z revščino je tako kršen že 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi:

"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva."

V revščini ni niti svobode niti dostojanstva. Revni ljudje ne morejo živeti svobodno, saj so ves čas vpeti v okruten boj za preživetje. Milijoni cele dneve garajo za pest riža. Je to človeško dostojanstvo? Že sama revščina pomeni odsotnost dostojanstva, revni ljudje pa so izpostavljeni nenehnemu poniževanju in kratenju pravic, ki jih zahteva neusmiljen boj za osnovne dobrine. Ali drug z drugim, še zlasti pa z revnimi, ravnamo v duhu bratstva?

Tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini zato ni po naključju: DOSTOJANSTVO ZA VSE V PRAKSI: Skupne zaveze za socialno pravičnost, mir in planet.

Revščina v osnovi pomeni pomanjkanje oziroma prikrajšanje za dobrine in storitve, ki nam omogočajo zdravje in blaginjo. O tem govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo."


Šele življenjska raven, ki posamezniku ali družini omogoča zdravje in blaginjo, pomeni, da ne živimo v revščini. V tem smislu obstajajo trije glavni mejniki revščine:

"Večina ljudi na svetu živi v revščini. 85 odstotkov jih živi z manj kot 30 dolarji na dan, dve tretjini živita z manj kot 10 dolarji na dan, vsak deseti pa z manj kot 1,90 dolarja na dan. V vsaki od teh statistik so upoštevane razlike v cenah med državami za prilagoditev kupni moči v posamezni državi."

Seveda vsi ljudje niso revni na enak način, najhujša je revščina v tretji skupini, kjer govorimo o lakoti, torej pomanjkanju človekove najosnovnejše dobrine – hrane (in vode). O tem smo spregovorili o prispevku Nikogar ne puščamo ob strani. Vendar ima revščina tudi drugačne podobe in z njo se v takšni ali drugačni podobi sooča kar 85 odstotkov Zemljanov.

Ustvarili smo torej družbo oziroma natančneje ekonomski sistem, ki dobro služi vsega 15 odstotkom Zemljanov, kar je približno 1,2 milijarde od 8 milijard ljudi, kolikor nas trenutno biva na našem planetu. Kaj je pravzaprav bistvo in kaj ključna naloga ekonomskega sistema?

Ekonomski sistem je temelj, na kateremu "stoji" družbena skupnost. Ekonomski sistem nam – kot posameznikom in kot skupnosti – zagotavlja dobrine, ki nam omogočajo preživetje, zdravje in blaginjo. Očitno je, da ne deluje dobro; ne za vse ljudi in ne za okolje.

Revščine ne bomo odpravili v tekmovalnem (konkurenčnem) okolju, kjer se "tepemo" za globalne dobrine in kjer vselej zmagujejo najmočnejši ter najbogatejši. Revščino bomo odpravili, če bomo sodelovali in pravičneje delili globalne vire. Ekonomija delitve je zatorej pot za rešitev globalne revščine. Dokler bodo ljudje živeli v revščini, pa ne moremo zaživeti v miru, blaginji in zdravem okolju.


sobota, 15. oktober 2022

Nikogar ne puščamo ob strani


16. oktobra obeležujemo Svetovni dan hrane (World Food Day). Morda je vsaj ta dan priložnost, da razmislimo o vlogi hrane, ki je najpomembnejša dobrina na našem planetu. In ne samo to, hrana je dejansko presečišče največjih kriz, s katerimi se sooča človeštvo: prehranske, okoljske, podnebne, ekonomske, migrantske, politične in – moralne. Morda je ravno slednja tista najhujša, saj naslavlja našo človečnost: Kako vendar lahko dopuščamo, da tako številni ljudje, naši bratje in sestre, trpijo za strašno lakoto in pomanjkanjem, čeprav imamo hrane in drugih osnovnih dobrin dovolj? To je bistveno vprašanje, ki bi si ga moramo zastaviti.

Kajti na Zemlji, kjer nas danes živi približno 8 milijard, gre vsak večer lačnih spat kar 828 milijonov ljudi. Njihovo število se je od leta 2019 povečalo za vsaj 150 milijonov, še nadaljnjih 50 milijonov pa se giblje na meji lakote. Približno 2,3 milijarde ljudi na svetu je zmerno ali resno prehransko nepreskrbljenih, kar je skoraj 30 odstotkov svetovnega prebivalstva – 350 milijonov ljudi več kot leta 2019. (FAO) Morda nam te številke ne povedo veliko, a za njimi se skriva neizmerno trpljenje velikega števila ljudi, pripadnikov velike človeške družine, torej dobesedno naših bratov in sester.

Ko razmišljamo o vzrokih za takšno stanje, nam verjetno najprej na pamet pade pomanjkanje hrane. A številni dokumenti in raziskave dokazujejo, da je hrane na svetu dovolj za vse ljudi; pridelamo jo celo več, kot jo potrebujemo. S primernim ravnanjem in s pravičnejšo porazdelitvijo bi lahko nahranili celo 10 milijard ljudi (Journal of Sustainable Agriculture). Hrane je torej dovolj, a jo tudi zelo veliko zavržemo.

Več kot tretjina vse proizvedene hrane v svetu (približno 2,5 milijarde ton) se vsako leto izgubi ali zavrže, vrednost te hrane pa je približno 230 milijard dolarjev. Izgubljena in zavržena hrana posredno ali neposredno povzroča 3,3 gigaton izpustov ekvivalenta ogljikovega dioksida, kar predstavlja 6 odstotkov globalnih izpustov, pri čemer pa ni upoštevana raba zemlje oziroma sečnja gozdov za pridelavo hrane. (Greenly)

Ukrajinski konflikt nam je poleg tega razkril, kako je lahko hrana tudi "politično blago" in kako špekulativni ter zaslužkarski so globalni prehranski trgi. Politične "igre" s hrano in špekulacije s to ključno življenjsko dobrino neposredno vplivajo na milijone ljudi, ki čez noč lahko zdrsnejo iz revščine v skrajno revščino in lakoto. Potem pa se čudimo, ko številni obupani reveži zapuščajo svoje domove in pritiskajo na meje razvitega in sebičnega sveta.

Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je za letošnji svetovni dan hrane izbrala temo: "Nikogar ne puščamo ob strani: boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje". (GOV.SI) Z vsem tem se seveda strinjamo, a morda bi temu pozivu dodali še najpomembnejši del: boljša distribucija oziroma porazdelitev hrane.

Ravno to področje je danes postavljeno na skrajno krivične temelje. Z večjim delom svetovne hrane se danes špekulira na blagovnih oziroma terminskih borzah, kjer se cene dnevno spreminjajo in kjer imajo največjo moč vplivni trgovci iz bogatih držav. Za revne ostanejo le drobtinice ali nič. Pomembno je razumeti, da hrana ni blago, temveč dobrina; nekaj, kar je namenjeno za dobro ljudi, ne pa sredstvo za velikanske zaslužke.

Za bolj stabilno in pravičnejšo porazdelitev hrane, bi morali vzpostaviti mednarodni mehanizem, ki bi koordiniral globalno delitev hrane; a ne samo hrane, temveč tudi delitev drugih ključnih dobrin, ki so "odgovorne" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (voda, energija, zdravila itd.). Sistem, ki bi to omogočal lahko imenujemo ekonomija delitve. Samo tako lahko rešimo globalno prehransko krizo, ki povzroča ali vpliva na druge velike probleme človeštva.

Nikogar ne puščajmo ob strani.

Več o tem:

Ekonomija (svobodnega trga) je mrtva, naj živi ekonomija (delitve)


Ekonomija (svobodnega trga) je mrtva, naj živi ekonomija (delitve)


Ekonomski sistem, ki ga imenujemo svobodno tržni, tudi neoliberalni ali kapitalistični, je mrtev. To je smela, celo drzna trditev. A samo poglejte naokoli: številna podjetja so ali bodo kmalu nacionalizirana (v Nemčiji Uniper, v Franciji EDP, v Sloveniji Geoplin itd.); cene mnogih proizvodov (plin, nafta, elektrika) so regulirane ali zamrznjene; države izdatno finančno pomagajo tako podjetjem kot gospodinjstvom in prepovedujejo izvoz določenih izdelkov (hrana, drva, plin) itd. Dejansko so ti ukrepi v različnih oblikah v rabi že vse od velike krize 2008, še posebej pa v času covidnih ukrepov in zdajšnje energetske krize.

Čeprav ne moremo zanikati zunanjih vzrokov za ekonomsko krizo, kot sta covid in vojna v Ukrajini, pa so pravi vzroki globlji in sistemski. Svobodno tržni ekonomski sistem, ki je v zadnjih dveh stoletjih postopno začel prevladovati v svetu, je svoj razcvet dosegel z neoliberalno revolucijo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v obdobju ameriškega predsednika Reagana in britanske premierke Thatcherjeve, po padcu berlinskega zidu pa je prevladal v svetovnem merilu.

Sistem tako imenovanega svobodnega trga je dokaj stabilno deloval, dokler je bilo nekaj držav gospodarsko zelo razvitih (predvsem ZDA, EU, Japonska), večina ostalih držav pa je predstavljala trge za presežne izdelke in storitve razvitih gospodarstev in vir poceni ter enostavno dostopnih surovin in cenenih izdelkov. Pravzaprav je bil ta sistem nadgradnja prejšnjih kolonialnih odnosov. Vendar se je z vzponom novih gospodarskih in finančnih sil – Kitajska, Indija, Rusija, Južna Koreja, Brazilija, Južna Afrika, Singapur, Hongkong itd. – ta »stabilni« sistem začel rušiti.

Nove gospodarsko razvite države so postajale dejanske lastnice svojih naravnih bogastev, hkrati pa so začele proizvajati nove in kakovostne izdelke. Konkurenca se je začela zaostrovati, z vedno manjšimi možnostmi za rast dobičkov. Posredna vojna (proxy war) med ZDA in Rusijo v Ukrajini ter številne pretekle podobne vojne (Irak, Libija, Sirija) so poskus ohranjanja prejšnjih neoliberalnih oziroma v resnici neokolonialnih razmerij.

Ohranjanje ekonomskega sistema, ki temelji na vojni za vire in trge, je v današnjem kompleksnem svetu, kjer je vse več ekonomsko razvitih držav, recept za katastrofo. Potrebujemo globoke ekonomske spremembe in dejansko smo že zakorakali na to pot. Vsaj kar se tiče ključnih dobrin – hrane, energetskih virov, gnojil, zdravil, rud, lesa itd. – svobodne trge že nadomeščajo državni posegi in regulacije. Zaenkrat gre sicer predvsem za sebične interese posamičnih držav. Če pa bi države sodelovale pri »upravljanju« ključnih globalnih dobrin, bi lahko postavili dolgoročne temelje za stabilnejši in mirnejši svet.

Preseči moramo ideološko razmišljanje na relaciji kapitalizem-socializem in ustvariti ekonomski sistem, ki bo najbolje služil vsem ljudem in okolju. Ključnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in blaginjo držav, ne smemo prepustiti špekulantskim in kaotičnim trgom, temveč urejenemu in koordiniranemu mednarodnemu mehanizmu – takšnemu sistemu lahko rečemo ekonomija delitve. Medtem ko bi z ostalimi izdelki še naprej lahko trgovali na svobodnem trgu, seveda v skladu z zakoni za zaščito delavskih in potrošniških pravic ter v okviru okoljskih standardov.

Vir: Pisma bralcev, Dnevnik

petek, 30. september 2022

(Skrajni) čas je za mir


»Mir ne pomeni odsotnosti konfliktov; razlike bodo vedno prisotne. Mir pomeni reševanje teh razlik z miroljubnimi sredstvi; z dialogom, izobraževanjem, znanjem in s humanimi načini,« je nekoč dejal Dalaj Lama. Tem besedam lahko samo pritrdimo. Vojna nasprotno pomeni »reševanje« razlik z orožjem; z grožnjami, obtožbami, manipulacijami in z lažmi. Vojna v Ukrajini ni nič drugačna. Dlje kot traja, težja bo pot do miru. Vsak nov dan vojne pomeni nove žrtve, nove tragedije, nove žalostne zgodbe, nove zamere. Zato z vsakim dnem vojne nismo bližje miru, ampak se od njega vse bolj oddaljujemo.

Kdor verjame, da je mogoče ukrajinski konflikt rešiti z orožjem in sankcijami (ki so ekonomsko orožje), je bodisi naiven bodisi pokvarjen. Ukrajine in Ukrajincev ni mogoče pokoriti, Rusije in Rusov ni mogoče premagati. Ta vojna se na bojišču lahko dokončno razreši samo z jedrsko kataklizmo, ki pa je lahko samo globalna in totalna. Zato naj politiki, četudi so iz tako majhne države, kot je Slovenija, začnejo resno govoriti o miru, o mirovnih pogajanjih, o varnostnih zagotovilih. Mediji, na kateri koli strani so že, pa naj nehajo demonizirati ljudi »na drugi strani«; celotne narode, jezike, spomenike, kulturo in umetnost.

Noben konflikt se ne pojavi iz nič, nenadoma, brez vzroka. In noben konflikt ni samo črno-bel, tako kot ljudje nismo absolutno dobri-zli. Za ukrajinski konflikt zdaj ni več bistvenega pomena, kako je do njega prišlo in kdo je zanj zares kriv, temveč da je in da je tako zelo nevaren ter destruktiven. Prav tako ni produktivno na dan vleči pretekle tragične konflikte (Irak, Sirija, Libija, Afganistan), kajti na koncu bomo vselej samo še bolj zaostrili današnjo situacijo in se le še trdneje vkopali na »naši« strani.

V tem strašnem konfliktu se ne smemo postavljati ne na eno ne na drugo stran. Če že izbiramo stran, naj bo to stran miru. Politiki, gospodarstveniki, vplivneži vseh vrst in običajni ljudje moramo vsa svoja prizadevanja usmeriti v iskanje mirnih rešitev konflikta, ali če si sposodimo še en Dalaj Lamov izrek: »Najboljši način za rešitev vsakega problema v človeškem svetu je, da se vse strani usedejo in se pogovorijo.« Mediji pa naj se vzdržijo »navijanja« za eno stran, kajti to ni njihova vloga in naloga. Reševanje konfliktov z nasiljem je izraz šibkosti, medtem ko je »nenasilje orožje močnih«, je dejal še en velikan miru, Mahatma Gandi.

Vir: Pisma bralcev, Dnevnik

četrtek, 25. avgust 2022

Vsi naši požari


Letošnje poletje si bomo zapomnili po požarih. Gorelo je okolje, a ogenj je bil in je tudi v politiki ter ekonomiji. Vojna ni nič drugega kot politični požar, visoka inflacija pa ekonomski. Seveda vsi ti požari oziroma krize niso od včeraj. V vojni z okoljem smo že dolgo, prav tako kot smo že dolgo – posredno ali neposredno – vpleteni v politične in ekonomske vojne.

Vojno z okoljem vodimo preko naših povsem vsakdanjih dejanj oziroma našega načina življenja. Konzumiramo hrano in izdelke iz vsega sveta, ki prepotujejo tisoče kilometrov; pojemo veliko mesa, kar močno obremenjuje naše okolje; veliko potujemo in pogosto zelo daleč; gradimo velike hiše itd. Vselej si, sebi v bran, ponavljamo, da je naš individualni okoljski odtis globalno zanemarljiv. Kar morda res drži, a pozabljamo, da potrošniški razred danes šteje stotine milijonov ljudi. Pomnožimo torej svoja dejanja z več sto milijoni – potem dobimo prave rezultate vpliva na okolje. Tudi tako imenovani zeleni prehod ne spreminja igre – zanj potrebujemo ogromno (novih) naravnih virov in energije. Zeleni prehod je nekakšno samozavajanje – še vedno lahko živimo potratno, samo malo bolj »zeleno«. Pa res?

Koranakriza nas je za nekaj časa prisilila, da se marsičemu odpovemo. In začuda, prav nič groznega se ni zgodilo – potovali smo manj, trošili manj, imeli več časa drug za drugega. Naravno okolje je za trenutek »zadihalo«. A lekcija je že skorajda pozabljena. Zdaj hočemo še več vsega! Ko za požare krivimo naftne, rudarske, energetske, trgovske, transportne in druge družbe, pozabljamo, da nam pravzaprav želijo ustreči, da so tu zaradi nas; res pa pri tem še dobro zaslužiti.

Ekonomska vojna ima podobne vzroke kot okoljska. Ker naravnih virov ni dovolj za vse ljudi (pravzaprav jih je dovolj, če bi bogatejši del sveta živel nekoliko zmerneje in če bi vire pravičneje delili), se je zanje treba boriti. V tej vojni imajo prednost države, ki so prve stopile na pot kolonializma in kasneje industrializacije ter potrošništva. Zdaj so te države v vojni (moderno se temu reče konkurenčnost) z revnejšimi predeli sveta za vire, kar ustvarja naravno opustošenje in »kuri« podnebno oziroma okoljsko krizo. Da ne govorimo o tamkajšnjih človeških žrtvah, ki se vsako leto štejejo v milijonih, kar je daleč več kot je skupno število žrtev klasičnih vojn.

Politična vojna pa je predvsem podaljšek ekonomske vojne. Če izkoriščanje naravnih virov ne gre zlepa, gre pa zgrda – s puškami, raketami, tanki itd. V ozadju večine vojn so v prvi vrsti ekonomski razlogi – nafta, plin, dragocene rudnine, zdaj pa vse bolj tudi rodovitna zemlja (hrana) in vodni viri.

Torej, požari vseh vrst, ki jih doživljamo to poletje, niso maščevanje narave ali dejanja nekih norih posameznikov, temveč so posledica naših vsakdanjih dejanj pomnoženih s stotinami milijonov (drugih ljudi). A če skupaj uničujemo, lahko tudi skupaj rešujemo – najprej z zmernejšim življenjskim slogom. Če imajo naša dejanja na kolektivni ravni tako veliko moč, potem jih lahko izkoristimo tudi tako, da pritisnemo na naše voditelje, da zaustavijo politične in ekonomske vojne ter začnejo pravičneje deliti naravne vire tega bogatega planeta. Le tako bomo počasi lahko pogasili vse naše požare – okoljske, politične in ekonomske.

sobota, 9. julij 2022

Sodelovanje in medsebojna delitev - pot rešitve


Poročilo Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu (SOFI), ki so ga 6. 7. 2022 skupaj objavili Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodni sklad za razvoj kmetijstva (IFAD), Sklad ZN za otroke (UNICEF), Svetovni program ZN za hrano (WFP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je pretresljivo branje. Število ljudi, ki jih je prizadela lakota se je leta 2021 povzpelo na 828 milijonov, kar je 46 milijonov več kot leto poprej in 150 milijonov več kot ob izbruhu pandemije COVID-19. Približno 2,3 milijarde ljudi (29,3 odstotka) je leta 2021 živelo v zmerni ali hudi prehranski negotovosti, kar je 350 milijonov več kot pred izbruhom pandemije COVID‑19. Približno 45 milijonov otrok, mlajših od 5 let, je lani trpelo za hudo podhranjenostjo, ki za 12-krat poveča tveganje smrti.

To je nekaj najbolj izpostavljenih podatkov iz poročila o prehranski varnosti in prehrani v svetu. In kar je najhujše, poročilo še ne zajema letošnjega leta, ki ga zaznamuje visoka rast cen hrane zaradi prepleta številnih kriz – vojne v Ukrajini, visokih cen energije, vse bolj zaostrenih podnebnih sprememb in ekonomske krize na splošno. Seznam držav, kjer se prehranska kriza poslabšuje ali na novo pojavlja, je vsak dan daljši: Etiopija, Nigerija, Jemen, Južni Sudan, Haiti, Afganistan, Šrilanka, Libanon, Angola, Kenija, Madagaskar, Mozambik, Zimbabve ... Spomnimo se, da so Arabsko pomlad leta 2011 v veliki meri sprožile visoke cene kruha. A situacija je danes še mnogo slabša. Seznam držav, kjer so se že začeli protesti proti draginji, pa je še bistveno daljši in sega tudi v Evropo. Na Šrilanki so protestniki že zrušili predsednika in premierja – skorajda dobesedno, z vdorom v vladno palačo. Takšnih primerov bo vse več.

Situacija seveda ni od včeraj. Vojna v Ukrajini je le zadnja v vrsti problemov, ki pestijo naš planet. Pomembno pa je, da poznamo vzroke za trenutno stanje, kajti poznavanje vzrokov je ključ za rešitev problemov. Prvi in najpomembnejši vzrok je zagotovo izjemno nepravičen ekonomski sistem, ki povzroča, da si manjši del sveta – posameznikov, podjetij in držav – prilašča ogromno naravno in finančno bogastvo na račun svetovne večine. Lakota in revščina sta v svetu že dolgo prisotni. Ogromno ljudi po svetu večji del svojih dohodkov porabi za hrano, zato zanje sleherna podražitev hrane pomeni zdrs v še hujšo revščino ali lakoto.

Svetovne cene hrane se oblikujejo na globalnih borzah, kjer so pridelki, rude, goriva itd. le "žetoni", s katerimi se trguje oziroma špekulira. Nobene regulacije, stabilnosti, varnosti, le špekulacije, ki nekaterim prinašajo ogromna bogastva, druge pa pahnejo v revščino. Vsakršna vojna, ki ima vselej globlje politične vzroke, seveda povzroči cenovna nihanja, ki sprožijo pravi cunami družbenih, ekonomskih in političnih kriz. Vse je medsebojno povezano. V resnici zdaj najbolj aktualna ukrajinska vojna ni vzrok zdajšnje svetovne ekonomske in prehranske krize, temveč posledica delovanja prevladujočega politično-ekonomskega sistema, ki temelji na sebičnosti, pohlepu in grabežljivosti – po (politični) moči in (ekonomskem) bogastvu, ki gresta pogosto »z roko v roki«.

Prvi korak za reševanje kompleksnih globalnih problemov je zaustavitev vojn povsod po svetu, torej doseči svetovni mir. Potem pa je treba začeti z globalnim dogovorom za pravičnejšo porazdelitev ključnih virov – hrane, pitne vode, energije, zdravil itd. Šele od tu naprej se je mogoče resno ukvarjati s podnebno krizo. Morda se zdi naivno, a vse to je mogoče doseči, če končno začnemo sodelovati in sprejmemo preprosto dejstvo, da vsi ljudje živimo na enem planetu – torej smo soodvisni (eno človeštvo) in soodgovorni (drug za drugega in za planet, ki je naš skupni dom).

Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta torej ključni "orodji" za boljšo prihodnost človeštva in planeta Zemlje. Sodelovanje je politična pot, medsebojna delitev pa ekonomska (kot ekonomija delitve), čeprav sta v resnici tesno prepleteni. Morda se zdi, da smo še zelo daleč, da bi zares sprejeli ti dve vzvišeni ideji v naše vsakdanje življenje, a v resnici ni druge poti. Pravzaprav obstaja, a si jo ne želite, ker vodi v totalno uničenje.

Torej, sodelovanje in medsebojna delitev.

nedelja, 1. maj 2022

V resničnem življenju


Drug drugega skušamo očarati
na instagramih, facebookih, tik-tokih …
Zato ne kažemo pravih podob sveta,
temveč samo tiste najbolj všečne.
Ne pokažemo pa revščine, smeti, plastike,
golosekov; pločevinastih kolon,
v katerih stojimo ure …

Vselej se kažemo srečni, četudi nismo;
slikamo samo neokrnjene koščke narave,
čeprav je vse naokoli morda pušča, umazanija …
Drug drugega prepričujemo, kako je svet lep,
zato tekmujemo v potovanjih,
tekmujemo v všečkih,
v navideznem občudovanju drug drugega.

Drug drugemu pa bi morali
na instagramih, facebookih, tik-tokih …
pokazati resnični svet, ne idealiziranega:
revščino, umazanijo, plastiko, poseke …
Potem bi morda, res morda
skušali tudi kaj spremeniti –
v resničnem življenju.

petek, 29. april 2022

Poglejte gor


Nedolgo tega je Netflix v svoj program uvrstil politično-ekološko satiro Ne glejte gor (Don't Look Up, 2021). Filmska zgodba gre, na kratko, takole: skupina ameriških znanstvenikov odkrije, da bo čez pol leta Zemljo zadel in uničil velik komet. Vendar se ameriška politika in mediji na to znanstveno novico odzovejo zelo mlačno in se raje ukvarjajo z dnevnimi »aktualnimi« zadevami. Potem ko znanstvenikom s pomočjo javnosti vendarle uspe mobilizirati politične sile, da poskusijo uničiti komet, se vmeša skrajno bogati podjetniški vizionar in predlaga, da bi komet lahko »tržili«, saj vsebuje izjemno dragocene rudnine. Na koncu ta podjetniški »projekt« propade, z njim pa tudi Zemlja.

Natanko tak pristop – »ne glejte gor«, kar je prispodoba za ignoranco – smo očitno izbrali tudi pri reševanju rusko-ukrajinskega konflikta. Seveda je osnovna krivda za začetek vojne na ruski strani, vendar pa globlji vzroki konflikta vključujejo še številne druge države in verjetno nismo daleč od resnice, če trdimo, da se na ukrajinskih tleh dejansko spopadata stari hladnovojni sovražnici – ZDA in Rusija. Pa vendar to zdaj niti ni več pomembno. Ta konflikt je dejansko uničujoči komet, ki z veliko hitrostjo drvi proti Zemlji. Torej je problem nas vseh. Samo »poglejte gor«.

Vsak dan vojne smo bližje (jedrskemu) uničenju Zemlje. Ta konflikt ne more imeti zmagovalca. Poraženci bomo prav vsi. Najbolj seveda že zdaj trpijo Ukrajinci. Številne najrevnejše države se prav tako že soočajo z rastjo skrajne revščine, ki je posledica globalne rasti cen osnovnih življenjskih proizvodov – hrane, goriv, gradbenega in drugega materiala in tako dalje. A tudi bogatejše države se soočajo s pomanjkanjem, kakršnega ni bilo že desetletja, ponekod celo od druge svetovne vojne. Nadaljevanje takšnega trenda bo imelo neslutene družbene posledice celo v najbogatejših državah sveta, vključno z ZDA. Celo veliki vojni dobičkarji, orožarska industrija, ki zdaj dobesedno cveti, bo na dolgi rok »na izgubi«, tako kot vsi drugi.

Te vojne ni mogoče tržiti, ne v gospodarskem in ne v političnem smislu. Nihče ne bo profitiral, nihče ne bo zmagal. Ta vojna je komet, ki drvi proti Zemlji. Poglejmo gor in napnimo vse sile, da se ta konflikt reši po mirni poti. Kot državljani lahko pritisnemo na politike, da storijo vse, kar je v njihovi moči za reševanje tega skrajno nevarnega konflikta. Vojne jastrebe naj zamenja golob miru. Z malo in z veliko začetnico.

Objavljeno: Dnevnik, Pisma bralcev