sobota, 23. januar 2021

Napad na Rog ali doktrina šoka


Pred kratkim smo lahko sredi Ljubljane videli, kaj pomeni in kako deluje "doktrina šoka". Mislimo na poseg v prostorih bivše tovarne Rog. Leta 2007 je kanadska avtorica in aktivistka Naomi Klein v znameniti knjigi Doktrina šoka (The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism) opisala mehanizme delovanja sodobnih neoliberalnih politik prostega trga. Povedano na kratko: radikalne spremembe v smeri privatizacije in komercializacije naravnih virov, javnih storitev, svobodnih prostorov itd. so najlažje izvedljive takrat, ko je družba v šoku – bodisi zaradi notranjih okoliščin (državni udar, ekonomska kriza itd.), bodisi zaradi zunanjih okoliščin, npr. v primeru naravne katastrofe.

Pandemija je oboje hkrati – naravna (zdravstvena) in družbena katastrofa. Ljudje so v stiski: bojijo se za zdravje, službo, preživetje. Oblast z zmedenimi in pogosto pretiranimi ukrepi (npr. zapiranje v občine, policijska ura) ter grozečimi izjavami stanje še poslabšuje in ustvarja idealne pogoje za doktrino šoka.

V hladnem zgodnjem zimskem januarskem jutru, še skorajda v zavetju noči, tako v avtonomni in svobodni prostor nekdanje tovarne Rog vpadejo varnostniki in specialne policijske sile ter v stilu vojaške akcije "pometejo" z nekaj umetniki in aktivisti. Vpadejo še delovni stroji – v simbolnem smislu oklepne enote – in začnejo z rušenjem.

V ozadju je logika: ljudje so zaradi koronakrize že tako naveličani in prestrašeni, da ne bodo zares reagirali. In tako pade še en svoboden prostor in postane kapitalska investicija. Privatiziran in skomercializiran – prej javna dobrina. A to se dogaja že dlje časa. Napad na Radio Študent, napad na RTV, napad na STA … Ponekod je potrebna sila, drugje grožnje, manipulacije, odtegovanje financiranja itd.

Podobno se dogaja z naravo, najprej Magna, zdaj hidroelektrarna Mokrice, pa onesnažena voda v Anhovem … Težnje po komercializaciji in privatizaciji so vse močnejše tudi v zdravstvu. Kapital pred ljudmi! Naloga politike ni varnost in blaginja prebivalcev, temveč varnost in prosta pot za kapital. Nekateri politiki se tega sploh ne zavedajo, nekateri pa pri tej raboti zavestno sodelujejo, le redki pa te mehanizme zares razumejo.

Komercializacija in privatizacija sta izjemno nevarna procesa. Nekega dne se lahko zbudimo v družbi, ki bo v lasti nekaj posameznikov. Marsikje je to že realnost.

Boj za javni prostor, za javne dobrine in storitve ter za skupne naravne dobrine je zato boj za skupno prihodnost v dobro vseh ljudi in narave.



Slika: Pixabay

nedelja, 17. januar 2021

V gozdu stojim med velikani


V gozdu stojim med velikani,
ki so poslušali ščebet tisočerih ptic,
jim ponujali zavetje, prostor za gnezdenje;
med koreninami so jih praskali hrošči,
srečevali so se s kačami, zajci, srnami, volkovi...

V gozdu stojim med velikani,
ki so občutili šepet lahnega vetriča,
božanje jutranje rose, a tudi
silna poletna neurja; viharje, hudo zmrzal
in nosili silno težka snežna bremena.

V gozdu stojim med velikani,
ki so predihali ogromne količine zraka,
ga prečistili in obogatili s kisikom;
med koreninami so hranili vodo in
ohlajali ter vlažili sušna in vroča poletja.

V gozdu stojim med velikani
mimo katerih so hodili naši pradedje,
pod njihovimi krošnjami so se skrivali zaljubljenci,
lovci; počivali ubežniki, vojaki, gozdarji;
brskali nabiralci gozdnih plodov. 

V gozdu stojim med velikani,
z vsem spoštovanjem do teh
veličastnih bitij se jim poklonim.
Drevesa niso samo debla in les,
so mogočni stebri, ki podpirajo Življenje samo.

Cepljenje kot žrtvovanje za drugega


Pogosto izjavimo, da smo se pripravljeni žrtvovati za drugega; morda bi kdo k temu dodal, da je to najvišji izraz ljubezni. Vendar gre pogosto samo za našo načelno pripravljenost. Na nek način pa je cepljenje ravno to: sprejeti tveganje, da zavarujemo druge.

Smo izrazito individualistična družba. Kar je po eni strani dobro. Vsak posameznik je dragocen in edinstven. Družba je bogata, ker jo tvorijo tako raznoliki posamezniki, seveda če vsak posameznik tudi vsem drugim posameznikom (ali skupinam, državam) priznava njihovo edinstvenost in s tem tudi njihovo dostojanstvo ter pravice.

Po drugi strani pa je individualizem lahko tudi slab, če se posameznik, posamezna skupina ali država postavijo nad druge, če so brezbrižni do njihovih problemov ali pa z njimi sebično tekmujejo in si prisvajajo njihove dobrine.

Individualizem sam po sebi torej ni nujno nekaj slabega, vendar posamezniki (skupine, države) veliko bolj uspevajo, če sodelujejo in če so zmožni storiti dejanja, ki so dobra za vse. Temu pa lahko že rečemo nesebičnost.

Danes poteka burna razprava o cepljenju. Res je, cepiva (zaradi nujnosti) niso povsem preizkušena. Res je, farmacevtska podjetja bodo pri tem veliko zaslužila. Res je, politiki epidemijo izkoriščajo za utrjevanje svoje moči. In res je, marsikateri njihov ukrep je nesmiseln.

A cepljenje je vendarle zaenkrat najboljša oblika, da se zaustavi epidemija. Cepljenje je predvsem v 20. stoletju rešilo na milijone življenj. Morda bomo v prihodnosti našli drugačne poti. Zaenkrat pa izgleda, da je cepljenje najboljše sredstvo za ustavitev koronavirusa.

Mnogi najranljivejši se ne bodo smeli cepiti. Njih je mogoče zaščiti samo, če smo sami cepljeni. Čeprav pri tem marsikaj tvegamo. A tako pač je vselej v hudih in negotovih časih.


Slika: Pixabay

nedelja, 10. januar 2021

Jedrska elektrarna, potresno nevarna in finančno nevzdržna


V mesecu marcu in decembru 2020 je Hrvaško stresla serija močnih potresov, ki so povzročili veliko gmotno škodo in na žalost tudi smrtne žrtve. Najhujši potresni sunki so prizadeli Zagreb (meseca marca) in Petrinjo (decembra). Vsega 40 km zračne razdalje od Zagreba in 80 km od Petrinje leži jedrska elektrarna Krško. Neizpodbitno dejstvo je, da ta elektrarna stoji na izjemno nevarnem potresnem območju. Katastrofa, ki bi jo lahko povzročil močan potres, bi bila za Slovenijo v marsičem lahko usodna. Če ste gledali izjemno serijo Černobil, potem vam je to več kot jasno, pa naj strokovnjaki še tako »prepričljivo« trdijo nasprotno. Zdaj pa naj bi v Sloveniji gradili še drugi blok jedrske elektrarne in to za velikanske vsote denarja. Bo kapital znova zmagal nad ljudmi in okoljem?

V Focusu, društvu za sonaraven razvoj, so že v mesecu marcu 2020 opozorili, da »ne glede na to, kako nekateri obračajo dejstva in brezskrbno govorijo o varnosti elektrarne, je jedrska elektrarna Krško najbolj od vseh v Evropi podvržena potresom. Izbira lokacije v Sloveniji je bila čisto politične narave in tako že od začetka neprimerna in zelo nevarna, saj ni upoštevala potresne varnosti.« Prav tako so v društvu kasneje, v prispevku OD TEŠ 6 DO NEK 2: od slabe do slabe ideje, opozorili tudi »na mnenje francoskega inštituta za jedrsko in sevalno varnost iz leta 2013. Ta priznana strokovna avtoriteta je pristojne v Neku opozorila, da lokacija v Krškem ni primerna za gradnjo jedrske elektrarne, ker je v bližini aktivne tektonske prelomnice Libna. To opozorilo je le eno izmed mnogih, ki jih vse bolj očitna politična promocija gradnje nove jedrske elektrarne v Krškem zamolči.«

Če pride še do hujšega potresa (in globoko upamo, da ne), bi lahko prišlo do večjih radioaktivnih izpustov v okolje. Dovolj bi bila že poškodba bazenov za iztrošeno gorivo, kar se je na primer zgodilo leta 2011 pri nesreči v jedrski elektrarni Fukušima. Kot pravijo v jedrski elektrarni Krško, se jedrski odpadki skladiščijo v sami elektrarni: »V bazenu za izrabljeno jedrsko gorivo v NEK je bilo ob koncu leta 2019 shranjenih 1320 izrabljenih gorivnih elementov. Skupna masa izrabljenega goriva je bila 512,9 ton.« Samo zamislimo si lahko, kaj bi že samo poškodba na teh začasnih bazenih pomenila za zdravje ljudi, za pridelavo hrane, za turizem itd. Je res vredno tvegati? In vse to zaradi zaslužkov nekaterih, kajti pri jedrski elektrarn gre vedno za res velike posle.

Ocenjeni stroški novega jedrskega bloka krške elektrarne znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov, kar je približno za tri in pol TEŠ 6. Treba se je zavedati, da so jedrske elektrarne pravi »sesalniki« denarja. Poglejmo si le dva primera. Tretji blok finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki so jo začeli graditi leta 2005, je bil ocenjen na 3 milijarde evrov, celotni stroški še nedelujočega bloka pa naj bi na koncu dosegli približno 11 milijard evrov. In ravno pred dnevi, 10. decembra 2020, je na starem bloku te elektrarne prišlo do »povišanega sevanja«.

Stroški za tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville, ki so ga začeli graditi leta 2007 za 3,3 milijarde evrov, naj bi na koncu znašali neverjetnih 19,1 milijarde evrov. Bomo res zmogli takšen finančni zalogaj? Ne pravimo, da bo tako, a ni nemogoče. In proti takšnemu morebitnemu scenariju je še naša »veličastna« naložba v prosluli TEŠ 6 pravi »palček«, saj je iz načrtovanih 655 milijonov evrov cena narasla na »samo« 1,41 milijarde evrov.

Smo našo prihodnost, ki jo nedvomno lahko ogrozi močan potres v bližini jedrske elektrarne Krško, res pripravljeni zakockati za (kratkoročne) dobičke, ki jih bodo nekateri pospravili v svoje žepe? Na dolgi rok pa bomo itak izgubili vsi. Morda smo imeli tokrat »potresno« srečo, kaj pa prihodnjič?

Slika: Pixabay


Si drznemo pogledati onkraj


Danes se zdi, kot da smo razpeti med dve veliki področji človeške družbe – med znanost in religijo, ki imata izjemen vpliv na naše razmišljanje oziroma naš pogled na svet. Zdita se kot dva izključujoča tokova, ki tečeta vsak po svoji strugi. Znanost se osredotoča samo na tisto, kar lahko vidi, izmeri, stehta, izračuna, skratka na materialno; religija pa nasprotno zagovarja nevidno, neizmerljivo, torej duhovno. Oba miselna tokova sta danes precej vsaksebi in goreče zagovarjata svoj edini prav, zato se marsikdo obrača k lastnim iskanjem, morda pa celo k različnim teorijam zarote. Kaj pa če sta znanost in religija le dve poti za odkrivanje sveta, v katerem živimo? Kaj pa če obstaja še tretja, vmesna pot, presečišče obeh?

Kar nekaj avtorjev si že več kot stoletje prizadeva odpreti pot naprej in povezati »koščke« znanj in »dokončnih resnic« v celovito znanje o vprašanjih, ki nas begajo že od pradavnih dni: kdo smo, kakšen je namen našega bivanja, obstaja življenje po smrti in tako naprej. Najprej karizmatična Helena Petrovna Blavatsky, ki je že konec 19. stoletja svetu predstavila »božansko modrost« ali teozofijo, kasneje Alice A. Bailey, Helena Roerich in ne dolgo tega Benjamin Creme (1922 – 2016). Vsem omenjenim je bilo skupno, da so razkrivali tako imenovano ezoterično oziroma skrivno znanje, ki ga je človeštvo dotlej – v skladu s takratno razvojno stopnjo – spoznavalo le po delčkih, predvsem v obliki religioznih razodetij, v zadnjem času pa tudi znanstvenih odkritij.

Danes je človeštvo zaradi izjemnega razvoja znanosti in tehnologije, širokega dostopa do informacij in znanja, skorajda univerzalnega izobraževalnega sistema pripravljeno za pomemben korak naprej. Pri tem pa si ovire pogosto postavljamo sami: oklepamo se starega in znanega, ne upamo se ozreti v svet onkraj vidnega in merljivega, čeprav ga subjektivno še kako dobro poznamo in občutimo; morda pa se preprosto bojimo osmešiti. Kaj nam torej lahko »ponudi« tako imenovana ezoterika, ki je le skupni izraz za donedavnega skrivno znanje, ki pa je danes prav po zaslugi prej omenjenih avtorjev dostopno širokemu krogu ljudi oziroma je postalo eksoterično, pozunanjeno?

Trda, tekoča, plinasta in še bolj prefinjena snov

Dobro poznamo, tako rekoč do potankosti, materialno raven bivanja oziroma trdo, tekočo in plinasto stanje snovi. Po ezoteričnem nauku pa se svet s tem še ne konča, obstajajo namreč ravni, ki so »stkane« iz bolj prefinjene snovi (v resnici snovne ravni niso »zložene« ena nad drugo, temveč prežemajo ena drugo). Teh ravni resda ne zaznavamo s svojimi petimi čutili, torej objektivno, se jih pa še kako dobro zavedamo notranje, subjektivno.

Prva med njimi je tako imenovana etrska raven, ki jo občutimo predvsem kot naše energijsko stanje; na vzhodu že dolgo vedo, da naše etrsko oziroma energijsko telo sestavljajo čakre in nadiji, po katerih se pretaka življenjska energija – prana. Tudi v običajnem jeziku se pogosto izražamo z besedami: »danes sem povsem brez energije« ali »kar pokam od energije«. Prav tako pa tudi moderna znanost govori o nevidni temni snovi, ki je posredno že dokazana – z meritvami in izračuni.

Večina ljudi danes zelo intenzivno čustvuje, a dejansko to počnemo na ravni iz še bolj prefinjene snovi, ki ji rečemo čustvena oziroma astralna. Na to raven se ponoči »umakne« naša zavest, kjer živimo »sanjsko« drugo življenje. A naše poti »navzgor« ali »navznoter« s tem še ni konec, naš miselni svet je »doma« na še bolj prefinjeni ravni – na miselni oziroma mentalni ravni. Na vsaki od omenjenih ravni imamo ustrezna telesa, ki skupaj tvorijo soodvisno celoto – človekovo osebnost.

Vse to, kar smo doslej na hitro orisali, dejansko zelo dobro poznamo, čeprav nas pri tem omejujejo čutila, ki neposredno potrjujejo le tisti del sveta, ki ga vidimo, slišimo, čutimo, vonjamo. Na ta način deluje tudi znanost, ki nam je postavila skorajda neprehoden zid zaznavnega, objektivnega. Kjer »odpovedo« meritve, naj ne bi bilo ničesar, čeprav nam je subjektivno, notranje, ta svet še kako domač.

Še en korak naprej

Si upamo torej biti drzni in razmišljati še dlje. Je še kaj onkraj fizičnega ter etrsko-astralno-mentalnega sveta, ki nam je bodisi objektivno bodisi subjektivno vendarle dokaj dobro poznan? Če verjamemo ezoteriki, se snovni svet ne ustavi na mentalni oziroma miselni ravni; svet gradijo tudi še bolj prefinjene snovne ravni. Na teh ravneh je »sedež« entitete, ki ji rečemo duša, lahko pa tudi človekov višji jaz. To je neminljivi del človeka, kar na različne načine »zagovarjajo« vse velike religije. Človek je torej izjemno kompleksno bitje, ki biva na različnih snovnih ravneh. Pa saj vemo, da smo precej zakomplicirana bitja.

Višji jaz v sebi že nosi kvalitete, ki jih imamo za popolne – sočutje, empatijo, lepoto, radost, ljubezen in modrost. Vendar se morajo ti potenciali šele izraziti v nižjem jazu oziroma v naši osebnosti, ki jo tvorijo prej omenjena telesa, ki bivajo na teh ravneh: fizično-etrski, astralni oziroma čustveni in mentalni ali miselni. Kar pa je dolgotrajen in cikličen proces, ki mu na vzhodu rečejo krog rojstev in smrti ali reinkarnacija. V dolgotrajni šoli življenja se človek počasi uči izražati »božanske« kvalitete, ki »domujejo« v njegovem višjem jazu.

Potemtakem je smrt le del življenjskega cikla. Naše telo se postara, »iztroši«, a bistvene izkušnje življenja se ohranjajo v višjem jazu. Tako kot ponoči začasno zapustimo fizično telo in se začasno »naselimo« na astralni ali celo mentalni ravni, je tisto čemur rečemo smrt le začasen odhod, predah oziroma bivanje na snovnih ravneh, ki so mnogo manj omejujoče kot ta, ki jo edino zares dobro in objektivno poznamo. Tako si iz življenja v življenje oziroma iz inkarnacije v inkarnacijo nabiramo izkušnje ter se vse bolj učimo izražati kvalitete svojega višjega jaza. In vse to ima svoj cilj.

Mojstri modrosti ali popolno izražanje ljubezni in modrosti

Ko je cilj dosežen, ko smo se tekom številnih inkarnacij – v brezštevilnih situacijah, vlogah in telesih – izpopolnili v zemeljski šoli življenja, postanemo tako imenovani mojstri modrosti, ki ne potrebujejo več izkušenj cikličnega zemeljskega bivanja Z našega vidika takšen človek postane popoln, božanski. V resnici pa je takšen že vsakdo, le da tega (še) ne zna in ne zmore izražati. A tudi mojstri se še naprej razvijajo in odkrivajo še bolj prefinjene »tančice« življenja samega. Nekateri pa ostajajo z nami in nam pomagajo, svetujejo, nas navdihujejo in učijo; iz zaodrja, ozadja. Tako so tekom stoletij in tisočletij navdihovali svoje številne učence na vseh družbenih področjih, ki so pomembno vplivali na človeški razvoj.

Odkrivanje ezoteričnega znanja pa je le »predhodnica« postopnega razkrivanja mojstrov modrosti oziroma njihovega delovanja na »odprti svetovni sceni«. Proces se že nekaj časa odvija, za kar je bil v veliki meri zaslužen pokojni britanski slikar in ezoterik Benjamin Creme. Kot je poudarjal, mojstri modrosti na čelu z Maitrejo, v vlogi učitelja sveta, čakajo na primeren trenutek, da se predstavijo in začnejo javno delovati kot naši svetovalci, učitelji, navdihovalci, vse z namenom, da se človeštvo znova usmeri na pot razvoja ter ustvari svet blaginje in miru. Zdajšnja pot gre nedvomno ravno v nasprotno smer.

Nanizali smo celo vrsto stvari, ki v marsičem lahko bistveno spremenijo naš pogled na svet. Ljudje pa imamo seveda svobodno voljo, da sprejmemo ali zavrženo nove ideje. Nihče nam nima pravice česar koli vsiljevati. In prav je tako. A četudi nismo pripravljeni sprejeti novega, je dobro vsaj, da si to »vzamemo na znanje«. Naj bo tako.

Več o tematiki: Share Slovenija, Share International

Objavljeno v reviji Navdihni.me



Slika: Pixabay

četrtek, 31. december 2020

In vendar DOBRO


Ob koncu leta vedno ocenjujemo iztekajoče se leto in si zaželimo čim več dobrega v prihajajočem. To smo zagotovo naredili tudi lani. Torej, je bilo leto 2020 dobro ali slabo? Na prvi pogled bi rekli: slabo! Pa vendar: je bilo res vse slabo? Čeprav je bilo nedvomno res marsikaj slabega, pa rajši poskusimo izluščiti dobro. Morda so to "semena" iz katerih lahko "vzklije" boljša prihodnost?

Sočutje in skrb za drugega

Smo letos postali bolj sočutni? Skorajda zagotovo. Ni nam vseeno za trpljenje drugih. Pomagamo, če le moremo. Sočutje je nasprotje sebičnosti in tekmovalnosti, ki ju ves čas "poganja" tako imenovana potrošniška družba. Letošnje leto karanten in omejitev je pomembno omejilo potrošništvo. Na nek nenavaden način smo se zbudili iz iluzije sebičnega zadovoljevanja lastnih želja in postali bolj dovzetni za potrebe in težave drugih ljudi.

Kako neverjeten in spontan odziv je na primer sledil nedavnemu katastrofalnemu potresu na Hrvaškem; ljudje so takoj začeli zbirati pomoč. Prav tako so bile izjemno odzivne tudi številne druge letošnje akcije pomoči, da ne govorimo o tisoč in eni "mali" in širši javnosti neopazni medosebni ali sosedski pomoči.

Medsebojna delitev dobrin

Vse to vzbuja upanje, da bomo na širši ravni zmožni bolj sistematične skrbi in sočutja do drugih, ki se  na državni in globalni ravni lahko izrazi kot medsebojna delitev dobrin. Sebični in tekmovalni ekonomski sistem, ki deluje preko potrošništva, komercializacije in finančnih špekulacij bo tako nadomestila ekonomija delitve, ki bo vsem ljudem omogočila zdravje, blaginjo in razvoj.

Povezanost in sodelovanje

Čeprav se zdi, da nas je koronavirus razdvojil, nas je v resnici povezal. Zdaj šele zares cenimo medsebojne odnose, neposredne stike. Šele zdaj smo zares spoznali, kako zelo potrebujemo drug drugega. Ta občutek povezanosti moramo razširiti tudi na širšo raven, da bomo res lahko zaživeli kot ena velika družina, Eno človeštvo. Navkljub vsem razlikam – v barvi kože, veri, prepričanju, kulturi, jeziku itd. – smo vendarle samo ljudje. V resnici se le malo razlikujemo: imamo enake osnovne potrebe ter podobne želje in cilje.

Skupno okolje, skupni dom

Eden takšnih ciljev je zagotovo tudi naše skupno okolje; rastoče zavedanje, kako pomembno je, da ga ohranimo. To je nenazadnje naš edini Dom, naša Zemlja. Vsepovsod je vse več ljudi, ki prevzemajo pobudo in si prizadevajo za zaščito okolja. Morda kot posamezniki in skupine lahko ohranimo drevo ali manjši gozd, potok ali travnik, a na širši ravni – povezani – lahko ohranimo Zemljo.

Mir

Mikroskopski virus je uspel še nekaj: skorajda ustaviti vojne. Ne čisto, a v dobršni meri. Proti komu in za koga se pravzaprav sploh borimo? V resnici so vojne vedno vojne za bogastvo in moč posameznikov ter posameznih držav. Nikoli pa niso v interesu ljudi. Na drugi strani ni sovražnikov, temveč vedno samo ljudje. Tako kot so begunci samo ljudje, ki si želijo miru in blaginje za svoje družine. Kot mi sami.

DOBRO

Vse torej v letu 2020 ni bilo samo slabo, čeprav je bilo tudi veliko trpljenja. Ne zaželimo si zdaj, v zadnjih izdihljajih tega nenavadnega leta, vrnitve v stare tirnice oziroma v svet pred letom 2020. Tisto ni bil dober svet. Tisto je bil svet sebičnosti, pohlepa in tekmovalnosti.

Pojdimo torej raje naprej, v svet sočutja in skrbi za druge; v ekonomski sistem, ki bo temeljil na pravični delitvi dobrin. Zato moramo kot družba delovati bolj povezano in sodelovati, saj smo nenazadnje Eno človeštvo, ki si deli skupni Dom, za katerega moramo poskrbeti; prav tako kot želimo živeti v čistem in urejenem domovanju. Brez sočutja, skrbi za druge in okolja, sodelovanja in medsebojne delitve pa ne bo miru. Saj tega si zares želimo, mar ne?

Vse dobro torej v novem letu 2021!

ponedeljek, 28. december 2020

Človekove osnovne potrebe


Kaj človek potrebuje, da lahko (pre)živi in razvija svoje potenciale? To je morda naivno vprašanje, a je še kako pomembno, da nanj odgovorimo. Zagotovo potrebujemo hrano in pitno vodo, oblačila, primerno bivališče (s sanitarijami, tekočo vodo in elektriko) ter dostopnost do zdravstvenih storitev. Prav tako potrebujemo socialno zaščito v primeru nezmožnosti zadovoljevanja zgoraj omenjenih potreb, na primer ko gre za brezposelnost, vdovstvo, invalidnost, starost itd. To so najbolj osnovne človekove potrebe, torej pogoj za normalno življenje posameznika oziroma družine.

O njih govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.


Poleg tega pa kot razumna bitja, ki živimo v kompleksnem družbenem okolju, potrebujemo izobraževanje. Neizobražen in nepismen človek nima v sodobni družb nikakršnih možnosti opravljati zahtevnejša opravila, živeti dostojno življenje v družbi, se zavzemati za svoje pravice, ne more razvijati svojih potencialov ali doseči samouresničitev.

V 26. členu deklaracije je zapisano:

Vsakdo ima pravico do izobraževanja. Izobraževanje je brezplačno vsaj na osnovnih in temeljnih stopnjah. Izobraževanje na osnovni stopnji je obvezno. Tehnično in poklicno izobraževanje je splošno dostopno; visokošolsko izobraževanje je vsem enako dostopno na podlagi doseženih uspehov.

Izobraževanje je usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Spodbuja razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in rasnimi ali verskimi skupinami ter podpira dejavnosti Organizacije združenih narodov za ohranjanje miru.

Starši imajo prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja svojih otrok.


Katere so torej osnovne potrebe, ki vsakomur omogočajo "zdravje in blaginjo", kot je zapisano v 25. členu:

· hrana in pitna voda
· oblačila
· ustrezno bivališče
· zdravstvene storitve
· socialna zaščita
· izobraževanje

Temeljni cilj ekonomskega področja človeške družbe je omogočiti ljudem, da lahko nemoteno zadovoljujejo osnovne človekove potrebe. Vsakdo in vedno. To je bistveno spoznanje za razumevanje ekonomije. Osnovni ekonomski zakon se torej glasi: vsakomur na Zemlji omogočiti, da lahko zadovoljuje osnovne človekove potrebe. Vse drugo je drugotnega pomena in podrejeno temu osnovnemu, vzvišenemu, »svetemu cilju.

Ko bomo ekonomijo preobrazili v smeri izpolnjevanja tega cilja – zadovoljevanja osnovnih potreb vseh Zemljanov – bomo zaživeli v svetu miru in blaginje.


četrtek, 17. december 2020

Bitcoin bo strmoglavil


V zadnjih dneh ponovno lahko opazujemo brezglavo rast borznih indeksov. Najbolj izpostavljen je spet bitcoin, ki je obljubljal revolucijo v plačevanju, postal pa je zgolj špekulativni "žeton" v globalnih finančnih "kazinojih", kar je še najprimernejši izraz za borzne in finančne trge. 

Kot vedno, ko gre za napihovanje borznih balonov, bodo "ta kratko" potegnili običaji vlagatelji, ki so zdaj zaslepljeni z obeti hitrega in enostavnega zaslužka. V bitcoine bodo vložili nekaj sto ali tisoč evrov, a bodo zagotovo prepozni za umik oziroma prodajo, ko bo vrednost začela naglo padati.

Kajti ravno v tem je bistvo borze. Doseči stanje evforije, ko odpove razum in zmagujejo čustva - pohlepa in sebičnosti. Dokler veliko ljudi kupuje bitcoine, delnice ali druge vrednostne papirje, njihova vrednost narašča. V ozadju pa delujejo veliki borzni špekulantje, med katerimi so številni najbogatejši ljudje na svetu, ki razpolagajo z milijardami dolarjev, evrov in drugih valut.

Ko je dosežena določena vrednost, špekulantje na hitro začnejo prodajati že prej poceni nakupljene velike količine bitcoinov, delnic ali drugih vrednostnih papirjev. Tako na hitro veliko zaslužijo, a s svojo prodajo sprožijo paniko in povzročijo obraten proces – padec vrednosti. Neuki vlagatelj pa čakajo in upajo, da bo vrednost znova narasla, a se to le redko zgodi. Kajti špekulantje že iščejo nove priložnosti za hiter in lahek zaslužek. In napihujejo nove balone. V resnici so to "finančni morski psi", ki žrejo "male ribe".

Mehanizem, ki smo ga opisali je vsakodneven proces na borzah in finančnih trgih. Gre pravzaprav za izjemno pokvarjen sistem, ki najbogatejšim omogoča neizmerno in enostavno bogatenje, večino sveta pa prepušča neusmiljenemu konkurenčnemu boju za "drobtinice iz mize bogatašev". Takšna je pač današnja (finančna) ekonomija.

Slej ko prej pa lahko pričakujemo nov borzni zlom epskih razsežnosti, ki je v zgodovini že večkrat pretresel človeško družbo. In kaj lahko se zgodi, da bo koronakrizi sledila še nova velika finančna kriza.

Morda se bomo takrat streznili in onemogočili takšen pokvarjen in škodljiv finančni sistem, ki uničuje sodobni svet.

Potem bo morda priložnost, da uvedemo mnogo bolj pravičen ekonomski sistem, ki bo temeljil na pravični delitvi dobrin in sodelovanju.

Do takrat pa droben nasvet: ne vlagajte v bitcoine, delnice ali druge vrednostne papirje. Raje pomagajte revnim, lačnim in obubožanim. Tako boste več storili zanje in tudi zase.

Slika: Pixabay 



Prazen želodec, luknja v srcu družbe


"Svet ima 400 bilijonov dolarjev. Celo na vrhuncu epidemije je bilo zgolj v 90 dneh ustvarjenih 2 bilijona dolarjev, mi pa potrebujemo le pet milijard, da pred lakoto rešimo 30 milijonov življenj. Česa ne razumem? Prosim ne silite nas, da izbiramo, kdo bo živel in kdo umrl." (David Beasley, izvršni direktor Svetovnega programa za hrano, Zrcalo tedna, 13. 12. 2020).

"In še to: na svetu je vsega dovolj za vse. Za čisto vsakega med nami. Distribucija dobrin pa je zelo slabo urejena." (Anita Ogulin, intervju, Dnevnikov objektiv, 12. 12. 2020, str. 11)

Svet je v mesecu in pol, med pandemijo koronavirusa, ustvaril bogastvo v vrednosti 2 bilijona oziroma 2000 milijard dolarjev. Le 5 milijard, kar je zgolj 0,25 odstotka te vsote, bi bilo dovolj za rešitev 30 milijonov življenj. Res je, vsega je dovolj za vse.

Pa vendar so številke neizprosne: stotine milijonov ljudi trpi zaradi pomanjkanja človekove najosnovnejše potrebe – hrane. Po podatkih Svetovnega programa za hrano (WFP), ki je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za mir, je v svetu 690 milijonov ljudi, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane. Do konca leta pa naj bi se, zaradi posledic koronakrize, številka povečala še vsaj za dodatnih 130 milijonov ljudi. Vsak deseti Zemljan bo torej konec leta 2020 trpel zaradi pomanjkanja hrane.

"Lakota je zločin v svetu obilja. Prazen želodec je zevajoča luknja v srcu družbe," je ob tem dejal generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. (UN Warns of an Impending Famine With Millions in Danger of Starvation, IPS, 28. 11. 2020)

Denarja imamo torej več kot dovolj! Kaj pa hrane? Ne samo, da jo imamo dovolj, temveč celo preveč. Danes na svetu proizvedemo dovolj hrane za 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2020 nas na planetu živi 7,8 milijarde. Hkrati pa eno tretjino hrane vse hrane, ki je bila na svetu pridelana za človeško uporabo, zavržemo, kar pomeni 1,3 milijarde ton letno.

Kaj torej delamo narobe? Imamo srce iz kamna, da dopuščamo takšno situacijo, da v svetu obilja tako veliko ljudi trpi in umira zaradi pomanjkanja – hrane? Ne zdi se nam problematično kupovati neskončno veliko orožja, zapravljati za povsem nesmiselne izdelke, a hkrati niti pomislimo ne, kako enostavno bi lahko rešili problem lakote in revščini. Samo zagotoviti moramo bolj pravično distribucijo hrane in drugih osnovnih dobrin oziroma medsebojno deliti obilne darove tega sveta.

Maitreja, svetovni učitelj v zvezi s tem pravi:

"Bratje moji, kako lahko gledate, da ti ljudje umirajo pred vašimi očmi, in pri tem sebe imenujete ljudje?"

"Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti."



Slika: Pixabay

petek, 11. december 2020

Voda – dobrina ali blago?


Skorajda neopaženo je šla mimo nas novica, da je "CME Group, največji ponudnik izvedenih finančnih instrumentov, v ponedeljek svoji paleti raznoraznih surovin, kot so nafta, baker in zlato, dodal še – vodo." (RTV MMC: Na Wall Streetu se po novem trguje z vodo) Na prvi pogled se to ne zdi nič posebnega, a dejansko gre za ključno vprašanje današnje ekonomije in s tem tudi družbe kot celote: Ali so zemlja, voda, gozdovi, hrana itd. dobrine človeštva ali zgolj tržno blago? Na tem vprašanju sloni naša prihodnost – dobra ali slaba!

Dobrine – zadovoljevanje osnovnih potreb in temelj blaginje človeštva

Že sama beseda nam pove, da je dobrina nekaj dobrega, koristnega, uporabnega. Na primer hrana in voda, ki ju potrebujemo za preživetje in blaginjo; ali zemlja, gozdovi, reke, morja, ki nam omogočajo bivanje v zdravem okolju in nas preskrbujejo z živili, s kisikom, s pitno vodo itd. Za ponazoritev smo našteli samo nekaj primerov, ki kažejo, da dobrine niso samo nekaj dobrega, ampak so tudi nujno potrebne, saj zadovoljujejo naše življenjske potrebe.

Človek nedvomno potrebuje hrano, pitno vodo, oblačila, primerno bivališče z urejenimi sanitarijami, zdravstveno varstvo in izobraževanje. To so naše najosnovnejše potrebe. Če jih ne moremo zadovoljevati, je ogroženo naše življenje in zmožnost, da se sploh lahko izrazimo ko človeško bitje (zato izobraževanje prištevamo med najosnovnejše človekove potrebe).

Dobrine so prvenstveno namenjene zadovoljevanju teh potreb. Pa vendar smo ustvarili svet, kjer so te dobrine vse bolj samo še tržno blago.

Blago – dobrine namenjene trgovanju in špekuliranju

Trgovanje samo po sebi ni nekaj slabega; trgovina je stara toliko kot človeška civilizacija. Problem pa je, ko trgovina prevzame področja, ki so ključnega pomena za preživetje ljudi, družin, držav in človeštva kot celote. Zato je proces "trgovinizacije" oziroma komercializacije osnovnih dobrin v tržno blago tako zelo nevaren.

Ko voda, hrana, zdravila in druge osnovne dobrine postanejo zgolj trgovsko blago, je dostop do njih povezan s kupno močjo posameznikov in družin. Tako denar postane neizprosno merilo življenja in smrti! Mnogi revni ljudje se dnevno znajdejo v situacijah, kot so: kupiti hrano ali zdravila, plačati šolnino ali kurjavo, kupiti hrano ali oblačila. To so povsem nemogoče izbire. Ne bi smelo biti besede "ali", temveč vedno le beseda "in". Kupiti hrano in oblačila, plačati kurjavo in šolnino itd.

Še hujše pa je, če se z osnovnimi dobrinami špekulira na borzah, kar povzroča silovita cenovna nihanja ter velike presežke ali primanjkljaje; to pa lahko  milijone ljudi dobesedno čez noč pahne v hudo revščino.

Ker smo dopustili, da so osnovne dobrine postale tržno blago, smo ustvarili hudo revščino v svetu obilja. Prav tako smo naravne sisteme, ki podpirajo življenje na Zemljo spremenili v "samopostrežne trgovine", kjer si predsem velika podjetja lahko neomejeno "postrežejo" s čimer si pač želijo. Zato se sekajo obsežni gozdovi. Drevesa tako postajajo "lesno blago", velike površine "zelenih pljuč planeta" pa se naglo spreminjajo v pašnike in palmove nasade, ki naglo propadajo. In potem se sekajo nove površine ...

Voda je dobrina

Vodo, hrano in druge dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, bi morali opredeliti kot skupne dobrine človeštva. Z njimi bi morali ravnati skrbno in odgovorno. Ne smemo jih prepustiti kaotičnim tržnim silam, saj so posledice njihovega delovanja – po načelih tekmovalnosti, pohlepa in sebičnosti – pogosto neizmerno tragične za ljudi in okolje.

Medsebojna delitev skupnih dobrin človeštva

Temeljni načeli ravnanja s skupnimi dobrinami človeštva bi morali biti sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Ti dve načeli sta bistvo sistema, ki ga lahko poimenujemo ekonomija delitve. Z ekonomijo delitve lahko zagotovimo, da bo sleherni Zemljan lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe in da ne bo več neizmernih človeških tragedij, ki izhajajo iz revščine in lakote, ter tako obsežnega uničevanja okolja, kot smo mu danes priče.

Ekonomija delitve torej pomeni, da modro upravljamo s skupnimi dobrinami človeštva za skupno dobro vseh ljudi in planeta kot celote.

Voda je torej dobrina! Voda je življenje! Prav tako hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje, gozdovi ter vse drugo, kar nam omogoča življenje, zdravje in blaginjo.