sreda, 22. januar 2020

Neenakost, temeljni vzrok globalnih problemov


Ko govorimo o vzrokih za globalne probleme – kot so vojne, migracije, revščina, lakota, okoljska kriza – zagotovo ne moremo mimo globalne neenakosti. Lahko celo rečemo, da je to eden ključnih vzrokov za kritične razmere, v katerih danes živimo. V zadnjem poročilu humanitarne organizacije Oxfam International Time to Care, ki je bilo objavljeno 20. januarja 2020, lahko preberemo, da ima 2153 svetovnih milijarderjev več bogastva kot 4,6 milijarde ljudi. Torej je dobrih dva tisoč ljudi bogatejših od 60 odstotkov prebivalcev Zemlje.

Primer, kako nepravično se danes "pretaka" globalno bogastvo, je vsekakor Afrika. Leta 2015 (Honest Accounts 2017) je na afriški kontinent – v obliki posojil, osebnih nakazil in donacij – "priteklo" 162 milijard dolarjev, iz njega pa so "odtekle" 203 milijarde dolarjev, bodisi zaradi dobičkov korporacij, ilegalnega odtekanja denarja bodisi stroškov, ki jih Afrika utrpela zaradi podnebnih sprememb. Samo v enem letu je torej iz Afrike odteklo 42 milijard dolarjev. Če vemo, da bi s samo 30 milijardami dolarjev letno odpravili svetovno lakoto, ki v veliki meri pesti predvsem Podsaharsko Afriko, nam je hitro jasno, da je nepravični globalni ekonomski sistem kriv za lakoto v svetu. In v ta sistem smo aktivno vpeti tudi mi sami – kot potrošniki, uradniki, delavci itd.

Temu sistemu lahko rečemo neokolonializem. Stoletja so takratne svetovne sile z vojaško silo kolonizirale afriško celino (in tudi druge dele sveta) in v razviti svet "pretakale" velikanske naravne vire in tudi suženjsko delovno silo. Danes to počnemo z ekonomsko silo. Vojaške armade so zamenjale ameriške, evropske in danes tudi kitajske korporacije, ki še vedno črpajo ogromna bogastva ter poceni delovno silo afriških, srednje in južnoameriških ter azijskih držav.

Skrajno poceni surovine in polizdelki kot so kakav, čaj, kava, kokos, banane, začimbe, tkanine, dragocene rude, les in še veliko drugega prihaja v velika pristanišča razvitih držav, od tam pa v velike predelovalne tovarne in v velikanska nakupovalna središča, kjer končne izdelke z veliki dobički prodajo. Revni pridelovalci v Afriki in drugod po svetu niso revni, ker so leni ali nesposobni (kot mislijo mnogi Zahodnjaki), temveč ker s svojim delom preprosto ne morejo spodobno živeti ali celo preživeti.

Mnogi zato zapustijo svoje domove, se odpravijo na skrajno nevarne poti in postanejo osovraženi migranti. Tisi, ki vendarle uspejo preživeti in se prebijejo v svet "blaginje in bogastva", domov pošiljajo denar, da lahko njihovi sorodniki preživijo. Samo leta 2015 so Afričani iz tujine na svoj kontinent poslali kar 31,2 milijardi dolarjev. Večina današnjih tako imenovanih nelegalnih migracij je res ekonomske narave ali bolj natančno, migracije so posledica nepoštenega ravnanja korporacij iz razvitega sveta, ki v želji po visokih dobičkih izsiljujejo z nizkimi cenami surovin in povzročajo hudo revščino ter celo lakoto. V boju za preživetje pa se revni ne ozirajo na okolje.

Najrazvitejše države pa nasprotno, ker imajo dovolj sredstev (ki v dobršni meri izhajajo iz nepravične globalne trgovine), seveda lahko gradijo vetrne in sončne elektrarne ter se vozijo z električnimi avtomobili. Dejansko živimo v perverznem svetu, kjer je celo boj za okolje skrajno nepravičen.

In svetovni milijarderji ter milijonarji, ki so zmagovalci tega nepravičnega ekonomskega sistema, na očeh svetovnih medijev, zaradi kančka slabe vesti, iz svoje "bogato obložene mize" revnim ljudem (ki so jih pomagali narediti revne) darujejo "drobtinice" in vlagajo v "zeleno" industrijo ter na raznih srečanjih (kot je vsakoletno srečanje v švicarskem Davosu) pametujejo o pravičnosti in trajnostnem razvoju.

Pravičnejša delitev globalnega bogastva

V resnici je rešitev največjih globalnih problemov skrajno enostavna in se imenuje pravičnejša porazdelitev oziroma delitev globalnega bogastva. Če bi Afričani pošteno zaslužili za svoje surovine in delo, jim niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi bežali po tako nevarnih migrantskih poteh, na katere se danes množično podajajo.

A celo z bolj pošteno globalno trgovino ne bi dosegli vseh ljudi, saj so določena območja pogosto prizadeta zaradi okoljskih katastrof in pogostega pomanjkanja določenih dobrin (npr. vode, hrane, zdravil). Zato bi lahko na globalni ravni ustvarili trajni mehanizem delitve najnujnejših dobrin, ki bi slehernemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (glejte Predlog za globalno delitev dobrin). Vsakodnevno, ne samo občasno.

Globalna neenakost je huda bolezen človeštva, ki jo lahko pozdravimo s pravično delitvijo ključnih globalnih dobrin.


torek, 21. januar 2020

Prvi svetovni mir


V kinu sem si ogledal izjemen film 1917 (iz leta 2019), angleškega režiserja Sama Mendesa, nedolgo tega pa prav tako izjemen dokumentarec še enega znamenitega režiserja, Petra Jacksona, z naslovom Nikoli se ne bodo postarali, 2018. Prvi film je igrani, drugi pa je dokumentarni, sestavljen iz niza digitaliziranih posnetkov prve svetovne vojne. Resnične prizore spremlja besedilo iz zgodovinskih intervjujev z udeleženci 1. svetovne vojne, predvsem z vidika njihovega doživljanja vojne. Film 1917 pa temelji na resničnih dogodkih in je tako pretresljivo realističen, kot bi gledali dokumentarec.

Čeprav bi kdo lahko rekel, da sta filma 1917 in Nikoli se ne bodo postarali, zgolj dva zgodovinska vojna filma, pa sta leta 2020 neverjetno aktualna. Govorita o popolni nesmiselnosti vojne. Govorita o političnih psihopatih, ki nas vedno znova rinejo v vojne. Govorita o političnih norcih, ki bi radi mladim ljudem v roke ponovno porinili puške.

Oba filma pokažeta, da vojne niso romantične, niso junaške. Vojne so grozljive, umazane, prinašajo neizmerno trpljenje, bedo, umiranje, razčlovečenje. Samo politikom v varnih pisarnah, oklepnih vozilih in super bunkerjih se zdijo vojne »fajn«, obožujejo pa jih seveda trgovcem z orožjem. Ti so vedno zmagovalci vseh vojn. Njim je vseeno kdo se bori proti kom, kdo se brani pred kom, važno je, da vsi kupujejo orožje. Običajni ljudje so vedno poraženci.

Če je bila že prva svetovna vojna neizmerno okrutna in je uničila milijone človeških življenj, prav tako druga, ki nam je na koncu »prinesla« še jedrsko orožje, kakšna bo potem šele tretja, v katero nas potiskajo politični psihopati in norci. Jedrske bombe, ubijalski droni, vojaški roboti, kemično in biološko orožje. Si res želimo tega?

Vojna z revnimi

Danes v svetu za vojaške zadeve letno zapravimo približno 2.000 milijard dolarjev, od tega polovico Američani. Samo 1,5 odstotka te vsote oziroma s 30 milijard dolarjev letno bi zadoščalo za popolno izkoreninjenje lakote v svetu. Danes v svetu kar 820 milijonov ljudi trpi zaradi lakote, približno 9 milijonov pa jih letno zaradi lakote umre. Med njimi je kar 3 milijone otrok, kar pomeni, da vsakih 10 sekund v svetu zaradi lakote umre otrok, mlajši od 5 let. (Mercy Corps)

Mar ni to grozljiva vojna. V štirih letih 1. svetovne vojne, od 1914 do 1918, je umrlo približno 22 milijonov ljudi (od tega polovica vojakov in polovica civilistov), kar pomeni 5,5 milijona letno. Danes torej letno umre več ljudi zaradi lakote, kot jih je umrlo v času prve svetovne vojne. V resnici smo v vojni z revnimi. Ubijamo jih, ker jim krademo ali jih prikrajšamo za nujno potrebne vire oziroma ker ogromne denarne vire namenjamo bodisi za trošenje nepotrebnih dobrin bodisi za gigantske »obrambne« izdatke.

V svetu je danes 21 suverenih držav, ki nimajo vojaških sil. Tudi Slovenija bi se lahko odrekla oboroženim silam in sredstva za vojsko namenila za kaj mnogo bolj koristnega. S tem bi mnogo bolj prispevali k svetovnemu miru, kot s stalnim povečevanjem vojaških izdatkov, ki naj bi leta 2023 dosegli 679 milijonov evrov. Kaj pa domovi za ostarele, vrtci, zdravstvo ali najrevnejši? Z ukinitvijo vojske bi naredili veliko za blaginjo in mir, namesto da trošimo »vojaške« milijone, ki samo poglabljajo svetovne konflikte.

Prvi svetovni mir

Imeli smo 1. in 2. svetovno vojno in še nič koliko manjših vojn in večjih vojn in konfliktov. Kaj pa če bi zdaj končno razglasili 1. svetovni mir, ki bi se nadaljeval v trajni svetovni mir. Namesto nore oboroževalne tekme, bi se lahko posvetili odpravi lakote in revščine - s pravično delitvijo globalnih dobrin - in ohranjanju globalnega okolja. Z sredstvi, ki jih zdaj porabimo za oboroževanje, bi bilo to res zelo enostavno.

petek, 17. januar 2020

Globalna ekonomija delitve in Eno človeštvo


"Tekmovalnost izhaja iz pohlepa. Pohlep je posledica strahu. Strah izvira iz občutka ločenosti." (Benjamin Creme, The Great Approach, str. 284)

Ko govorimo o vzrokih za današnje globalne težave – kot so vojne, konflikti, ekonomski spori, migracije, podnebne spremembe itd. – pogosto okrivimo človeško tekmovalnost in pohlep. Res se zdi, da je tekmovalnost oziroma konkurenčnost temeljno družbeno vodilo in da "domuje" na vseh družbenih ravneh in področjih. Z drugimi tekmujemo za bogastvo, moč, vpliv, izobrazbo, slavo, uspeh – v ozadju pa "domuje" človeški pohlep. Le redko pa razmišljamo naprej in če, lahko hitro ugotovimo, da smo v osnovi negotovi in prestrašeni. Zato si kopičimo zaloge: v shrambah, na bančnih računih; "kopičimo" pa tudi izobrazbo, družbeni uspeh, položaj v družbi itd. Da bi zagotovili prihodnjo varnost, si danes kopičimo bogastvo.

Vendar to počnemo na račun drugih in s tem uničujemo njihovo sedanjost in tudi prihodnost, s tem pa tudi svojo, saj nismo izolirani otočki v "oceanu človeštva". Tako s kopičenjem bogastva dejansko dosežemo ravno nasprotno, kot smo želeli, saj naša prihodnost postaja le še bolj negotova. Vrtimo se v začaranem krogu.

Naš temeljni strah pa dejansko izvira iz občutka ločenosti. Če se počutimo ločeni, ne zaupamo nikomur. Strah nas je drugih. Poglejmo si primer Združenih držav Amerike. Če malo posplošimo, lahko rečemo, da je temeljno vodile ameriške družbe "vsak naj poskrbi zase". S tem v osnovi ni nič narobe, a ne na račun drugih. Večina Američanov ima doma orožje, ker jih je strah drug drugega. Zato si tudi kopičijo zaloge in bogastvo. Ker si tako vsaj začasno lahko "kupijo" varnost oziroma vsaj občutek varnosti.

Na drugi strani so skandinavske države, kjer velja načelo "poskrbimo zase, a tudi drug za drugega." Zato so skandinavske države po vseh merilih srečne države. Ker vsakdo ve, da v prihodnosti lahko računa na druge, da mu bodo pomagali, ko mu bo šlo "za nohte"; zato ni obremenjen s kopičenjem silnega bogastva in samo-oboroževanjem. Če skrbimo drug za drugega, občutimo povezanost, sprejetost, ljubezen. Tako kot v večini družin. V najširšem smislu pa smo prav vsi Zemljani pripadniki velike človeške družine oziroma Enega človeštva.

Globalna povezanost in delitev dobrin

Če bi ta občutek povezanosti, sprejetosti, vključenosti oziroma ljubezni lahko prenesli na globalno raven, bi občutek ločenosti izzvenel, s tem pa tudi strah, pohlep in tekmovalnost, ki danes povzročajo tako neizmerno trpljenje ljudi in tudi drugih bitij, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.

Združeni narodi

V svetu že imamo organizacijo, ki nas združuje na podlagi univerzalnih etičnih načel (ki so izraženi predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic in drugih konvencijah, sporazumih itd.). To so Združeni narodi, ki (sicer še nepopolno) izražajo idejo Enega človeštva. To ne pomeni, da zanikamo svoje lastne etnične, državne, verske, jezikovne, kulturne in druge identitete, temveč da smo navkljub vsem razlikam povezani in delujemo kot ena velika družina, ki si še z drugimi bitji deli skupni dom - planet Zemljo.

Globalna ekonomija delitve

Da pa bi zares lahko izrazili Enost človeštva in občutili medsebojno povezanost, sprejetost, vključenost oziroma ljubezen, moramo tudi na ekonomski ravni delovati tako kot ravnamo v svojih družinah, kjer si med seboj delimo dobrine, ki vsakomur omogočajo zadovoljevanje njegovih osebnih potreb ter s tem zdravje in blaginjo. Potem bo izginil občutek ločenosti, ki povzroča strah, ta pa pohlep in tekmovalnost.

Globalna delitev dobrin je izraz ljubezni do drugega in razumevanja Enosti človeštva, ki jo utelešajo Združeni narodi.

nedelja, 05. januar 2020

Ko sovražimo, zlo zmaguje; ko smo tiho prav tako


Komajda so se polegla novoletna praznovanja ob vstopu v novo leto 2020, z dobrimi željami in obeti, že se soočamo z zelo nevarnimi situacijami – tako okoljskimi kot političnimi. Požari v Avstraliji samo potrjujemo, da je z našim podnebjem nekaj hudo narobe. A tudi politično ozračje je "pregreto", kot že dolgo ne, še zlasti po zaostritvi napetosti med ZDA in Iranom. Na eni strani gori okolje, na drugi strani se razplamteva sovraštvo.

Kako naj se odzovemo: s strahom, s sovraštvom, z ignoranco? Karkoli od tega izberemo, smo pomagali zlu, da se še bolj okrepi. Kaj sploh je zlo? Tisoče in tisoče pravljic, zgodb, filmov, romanov in drugih stvaritev se je lotevalo te tematike. Zli so bili vedno tisti, ki so si hoteli samo zase prisvojiti bogastvo, oblast, moč, prestol in pri tem niso izbirali sredstev; dobri so bili tisti, ki so si prizadevali za splošno blaginjo in so pri tem vedno sodelovali z drugimi, si pomagali in spoštovali različnost drugega. To lahko zapišemo tudi takole:

ZLO v osnovi temelji na ločevanju med ljudmi (med posamezniki, skupinami, skupnostmi, državami), ki jih spremljajo izkoriščanje, občutek večvrednost, nasilje, vojne oziroma s skupnim izrazom – sovraštvo. DOBRO temelji na povezovanju in združevanju ljudi, ki ju spremljajo spoštovanje, razumevanje, sočutje, solidarnost, medsebojna delitev dobrin oziroma skupno – ljubezen.

Na ta način lahko presojamo sleherno dejanje, ne glede na položaj, v katerem je človek. Naj je nekdo duhovnik ali kardinal, politik ali ekonomist, direktor, policist, vojak, učitelj, zdravnik ali slehernik – vedno lahko "služi" dobremu ali zlemu. Z enim dodatkom: če je nekdo neaktiven, običajno "služi" zlu, ki uspeva predvsem zaradi neaktivnosti tako številnih, ki z varne razdalje opazujejo in običajno kritizirajo dogajanje ter ne naredijo nič oziroma kot je že davno tega dejal Edmund Burke: "Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!"

Postavimo zdaj naše razmišljanje v današnji kontekst. Pravi simbol netenja sovraštva je ameriški predsednik Trump, ki žali, ponižuje in napada tako številne posameznike, skupine, narode in države, da jih niti našteti ne moremo več. Morda je njegovo sovraštvo v polnosti prišlo do izraza v enemu njegovih zadnjih tvitov:

"Če bo Iran napadel katere koli Američane ali ameriško premoženje, imamo na muhi 52 iranskih tarč (ki predstavljajo 52 ameriških talcev, ki jih je Iran zajel pred mnogo leti), nekatere na zelo visoki ravni in zelo pomembne za Iran in iransko kulturo. Te tarče in Iran sam BOMO NAPADLI ZELO HITRO IN ZELO MOČNO. ZDA ne želijo novih groženj."

Obsežen vojaški napad na starodavno kulturno dediščino veličastne perzijske kulture, ki je nenazadnje tudi dediščina celotnega človeštva. Ali obstaja kaj še bolj barbarskega in podlega in strahopetnega? In večina je tiho. "Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!" Tako dopustimo, da zlo zmaguje. Vsepovsod. V svetu. V naši državi. V podjetjih in drugih organizacijah. V družbi kot celoti. Raje smo tiho. Ker se bojimo.

A vsi niso tiho. Aktivno se borijo proti zlu. Na političnem, okoljskem, ekonomskem, družbenem, humanitarnem področju. Takšna je na primer Greta Thunberg. Lani septembra (2019) je svetovnim politikom na podnebnem vrhu jezno zabrusila: "Kako si drznete, da s svojimi praznimi obljubami kradete moje sanje in moje otroštvo. Če se boste odločili, da nas boste razočarali, vam ne bomo nikoli oprostili."

Greta Thunberg je na strani dobrega. Povezuje in združuje ljudi v prizadevanjih za skupno dobro. V ozadju njenega delovanja je ljubezen. In ljubezen ne pomeni, da sedite v kotu in "ljubite" svet, ki propada pred vašimi očmi. A Greta ima danes veliko sovražnikov tako kot med politiki kot med navadnimi ljudmi. Namesto široke podpore je zdaj vse polno "pametnjakovičev", ki najdejo tisoč in en razlog, da spodbijajo njen boj za dobro: ker je deklica, ker ima Aspergerjev sindom, ker je iz bogate države in tako naprej. Pa kaj potem! Pa saj ne gre za Greto, temveč za njeno sporočilo in predvsem za njena dejanja.

Spomnimo se še enega "velikana", pokojnega Stéphana Hessla, ki se je boril proti nacizmu, a tudi v visoki starosti ohranjal duha boja za dobro in pri 94-ih napisal tanko knjižico Dvignite se!. Takole je dejal:

"Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa. Zlije se z mogočnim tokom zgodovine... In njen tok teče proti večji pravičnosti in svobodi... Vzrokov za jezo je danes veliko, kajti ta naš svet očitno ne gre v pravo smer."

Živimo v času, ko se moramo odločiti. Odločitev je preprosta: lahko se odločimo za dobro ali za zlo (ki ga podpira tudi neaktivnost). Če smo se odločili za dobro, moramo biti aktivni. In zavedati se moramo, da nismo sami. Da skupaj, z milijoni glasov, lahko spremenimo tok svetovne zgodovine. Da onemogočimo večjim in manjšim trumpom, da še naprej nemoteno sejejo sovraštvo, strah, uničenje in kaos.

Korak naprej bomo naredili, ko bomo zares začeli delovati kot eno človeštvo. Človeštvo, ki si deli podnebje, dobrine, skupno usodo. Tako bomo premagali zlo, ali kot pravi Mohammed Sofiane Mesbahi v prispevku Združevanje ljudi sveta:

"Nobena druga rešitev ne bo učinkovita, dokler se ne bodo po vsem svetu ljudje dobre volje skupaj vzdignili. Ko se bodo milijoni zbrali in protestirali, v eni državi za drugo, se bo sprožilo tako nezavedno kot zavestno spoznanje, da smo eno človeštvo. Potem se bo načelo medsebojne delitve na številne in raznolike načine začelo manifestirati in izražati po vsem svetu. Potem bomo lahko videli, da so vse vidne razlike med ljudmi tako nesmiselne in tako nepotrebne. Potem bomo lahko spoznali, kaj pomeni medsebojna delitev v praksi; ne potrebujemo tega in onega, potrebujemo samo drug drugega. Ljudi, ki so skupaj. To prinaša radost, obilje radosti."

Ne dopustimo, da zmaga sovraštvo. Ne dopustimo, da zmaga zlo. Ne dopustimo, da umirajo nedolžni. Ne dopustimo, da nam propade naš dom – planet Zemlja.


četrtek, 02. januar 2020

Dobrodošli na Zemlji


Decembra 2019 je v kinematografe prišel zadnji od devetih filmov iz popularne serije Vojna zvezd (Star Wars), ki se je začela 1977. Osemdeset let prej, leta 1897, pa je "luč sveta" ugledala knjiga Vojna svetov (The War of the Worlds), ki jo je napisal H. G. Wells. Leta 1938 je radijska predelava te knjige, ki jo je režiral in bral Orson Welles, povzročila pravo paniko med poslušalci.

Vojna svetov in Vojna zvezd sta imeli velik vpliv na celo vrsto knjig, filmov, računalniških iger itd. Lahko bi rekli, da sta pomembno oblikovali pogled sodobnega človeka na vesolje in morebiten obstoj tako imenovane zunajzemeljske inteligence.

Razmislimo od kje izvira takšen "vojni" pogled na vesolje? Morda iz naših praktičnih izkušenj? So nas že kdaj napadli hudobni vesoljski stvori, gigantski pajki ali hrošči, ki jih pogosto gledamo v "znanstvenofantastičnih" filmih (kaj ima pri tem znanost, je res zanimivo vprašanje)? Smo kje v bližnjem ali oddaljenem vesolju z našimi teleskopi opazili vojno svetov ali vojno zvezd, jedrske eksplozije, zvezde smrti, ki razstrelijo cele planete in podobne mračnjaške fantazije iz tuzemeljskih filmov?

Morda pa gre pri tem našem razmišljanju predvsem za projekcijo našega odnosa do soljudi in do planeta Zemlja na širšo raven? Znanstvenofantastični filmi so potemtakem predvsem filmi o nas samih in o našemu pogledu na svet in vesolje.

Malokdo ve, da je temeljni zaplet H. G. Wellsa v Vojni svetov "izhajal iz njegove razprave z bratom Frankom o katastrofalnem vplivu Britancev na avtohtone Tasmance. Kaj bi se zgodilo, se je spraševal, če bi Marsovci storili Britaniji to, kar so Britanci storili Tasmancem?" Velika Britanija je bila konec 19. stoletja globalni imperij. Tudi filmska saga Vojna zvezd vključuje številne povsem Zemeljske vojne elemente, še zlasti iz 2. svetovne vojne. Tako kot na Zemlji, tudi v vesolju ves čas poteka vojna – vsaj tako si predstavljamo v naših filmih in knjigah.

To, kar Zemljani počnemo drug z drugim in z našim planetom, smo preprosto prenesli na širšo raven – v vesolje. Če smo sovražni do drugih ljudi, potem tudi v vesolju "vidimo" samo sovražnike.

Kako smo se Zemljani v vsej svoji znani zgodovini soočali z odkrivanjem novih ozemelj in novih ljudi? Kar nam je bilo nepoznano, smo takoj opredelili za sovražno. Zato je bilo treba nova ljudstva in nova ozemlja podjarmiti "z ognjem in mečem". Tudi danes ni kaj dosti drugače, v letu 2019 je bilo v svetu več kot 103.000 žrtev vojne.

Zato vedno, ko pomislimo na druge planete, že vnaprej vidimo sovražnike, ki nas skušajo uničiti ali podjarmiti; ali pa bi jih kar sami radi "preventivno" uničili. Tudi ozemlja novih planetov bi, če bi le imeli tehnologijo, "razrili z bagri" in izkopali vsa možna naravna bogastva. Ni naključje, da je decembra 2019 vojaška zveza NATO svoje delovanje razširila v vesolje, medtem ko so Američani že ustanovili vesoljsko vejo ameriške vojske (US Space Force).

Zdaj ko smo zavojevali in že precej poškodovali svoj lasten planet, skušamo svojo militaristično in uničevalno miselnost izvozili še preko meja našega planeta. Kaj pa če smo Zemljani pravzaprav precej skromno razvita bitja, ki mislimo, da je odnos do drugih možen samo "preko puškinih cevi"?

Mir na Zemlji in Vesolje miru

Zdaj pa si zamislimo, da je zunaj našega planeta veliko razvitih civilizacij, ki živijo v miru. Opazujejo nas, vsake toliko diskretno namignejo, da so nekje v bližini, in čakajo, da spremenimo svoj odnos do soljudi in do svojega planeta ter pokažemo prve znake zrele civilizacije, ki se z radovednostjo, s sodelovanjem, z miroljubnostjo in z odprtim srcem podaja na odkrivanje in sprejemanje novega.

Morda predstavniki iz drugih planetov čakajo na prve dokaze, da bi jih sprejeli kot širokosrčni gostitelji, da smo se pripravljeni učiti in navezati nova prijateljstva. Verjetno bi bilo dobro, da bi namesto ustanavljanja vojaških vesoljskih enot, morebitnim gostom iz vesolja sporočili nekaj takšnega:

"Smo miroljuben in gostoljuben planet. Živimo v sožitju in blaginji ter drug z drugim ravnamo kakor bratje in sestre. Delimo si planetarne vire in skrbimo za svoje skupno okolje. Dobrodošli na Zemlji. Pridite na kavo."

Zveni lepo, a je na žalost daleč od resnice. A vsaj začnimo delati v tej smeri. Najprej se naučimo živeti drug z drugim in spremenimo odnos do svojega čudovitega planeta. Potem bo morda kakšna razvitejša civilizacija, ki je že davno opustila vojno, sovraštvo in sebičnost kot izraz nerazvitosti, prišla na obisk.

Če ne drugega, jih povabimo na kavo, kot prijatelje. Vzpostavimo mir na Zemlji, da se uglasimo z Vesoljem miru.



Slika: The Blue Marble (Modra frnikola)



Morda pa vendarle obstaja nekaj diskretnih znamenj miroljubne prisotnosti obiskovalcev iz vesolja:

Wikipedia List of reported UFO sightings

UFO Stories

THE NATIONAL UFO REPORTING CENTER

Navy confirms videos did capture UFO sightings, but it calls them by another name

ponedeljek, 23. december 2019

Srečno 2020


Ob koncu leta običajno delamo inventuro za nazaj in načrte za naprej. A preteklo je "odteklo" v času; zato se ne splača preveč obremenjevati s preteklostjo (čeprav še zlasti politiki zelo radi "brkljajo" po preteklem in ga ne pustijo tam, kamor zares spada – v preteklost). Drugače je s sedanjostjo in prihodnostjo. Z zdajšnjimi mislimi in dejanji oblikujemo prihodnost. Zato je prav, da najprej razmislimo, v kakšnem svetu si želimo živeti in potem zdaj, danes, ta trenutek delujmo za želeno prihodnost.

V kakšnem svetu želimo živeti? 

Verjetno bi na zgornje vprašanje 99,99 odstotka Zemljanov odgovorilo enako: "želimo si zdravja, blaginje in miru". To so osnovni pogoji za vse ostalo oziroma za tisto, čemur lahko rečemo – uresničitev človeških potencialov. Poglejmo si podrobneje te tri tako rekoč univerzalne človeške želje.

Zdravje – pogoj, da smo lahko zdravi sta predvsem naslednji dve želji, blaginja in mir. Pogoj za zdravje posameznika pa je tudi zdravo okolje. Zdravje posameznika je neločljivo povezano z zdravjem okolja. Zato sta prizadevanje za čisto okolje in boj proti podnebnim spremembam hkrati tudi skrb za zdravje planeta in s tem tudi za lastno zdravje ter vseh drugih ljudi.

Blaginja – dejansko pomeni, da lahko nemoteno zadovoljujemo svoje osnovne potrebe. O tem "govori" 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."

Od tega, ali imamo na voljo hrano, obleko, bivališče (z ustreznimi sanitarijami), zdravstveno zavarovanje, socialne storitve in izobraževanje (od tem govori naslednji, 26. člen deklaracije), sta odvisna "zdravje in blaginja" nas in naše družine. Naša družina pa je v najširšem pomenu celotno človeštvo, ki ga označujemo s pojmom Eno človeštvo.

Mir – pa vselej temelji na blaginji ljudi in danes tudi na zdravju planeta. Zakaj je danes toliko konfliktov, sporov, vojn? Zaradi velikanske neenakosti! Na eni strani imamo vsaj 820 milijonov lačnih ljudi in približno polovico Zemljanov, ki živijo v revščini, na drugi strani pa globalno manjšino, ki uživa velikansko obilje in troši velik del Zemeljskih virov (tudi Slovenija vsaj deloma spada v to kategorijo). Vojne so najpogosteje zadnja v vrsti posledic velike globalne neenakosti.

Kako zaživeti v zdravju, blaginji in miru?

Najprej je treba poudariti, da bodo zdravje, blaginja in mir doseženi le, če bodo "pripadali" vsem ljudem. Danes lahko govorimo o "otočkih blaginje v oceanu revščine" in ti bodo vselej ogroženi (migracije, konflikti, vojne). Prav tako kot ni mogoče, da samo del sveta "dela za zdravo okolje", kajti umazan zrak se pač ne bo ustavil na mejah držav; a tu je treba poudariti, da si bogate države za zdravo okolje prizadevajo "s figo v žepu", saj na primer doma zapirajo umazane tovarne in jih gradijo v revnih državah.

Današnji politični in predvsem ekonomski sistem "ne delata" za zdravje, blaginjo in mir, celo nasprotno – pogosto ustvarjata uničenje, vojno ter bolezen in smrt.

Magični besedi, kako zares zaživeti v prihodnosti – kjer bodo prevladovali zdravje, blaginja in mir – sta politika sodelovanja in ekonomija delitve. Samo z resničnim sodelovanjem lahko rešimo ključne probleme sveta, kot so globalna neenakost, nezaželene migracije, podnebne spremembe in onesnaženje okolja. Vendar je vse to premalo, če tako veliko ljudi težko ali sploh ne more zadovoljevati svojih osnovnih potreb. Zato poleg sodelovanja potrebujemo medsebojno delitev dobrin oziroma ekonomijo delitve, tako na lokalni kot tudi na državni in globalni ravni (glejte: Predlog za globalno delitev dobrin).

Zatorej, srečno v letu 2020. Da bi končno zaživeli v zdravju, blaginji in miru, kar lahko dosežemo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.





petek, 13. december 2019

Združeno kraljestvo je še vedno tu


Po veliki zmagi konservativne stranke v Združenem kraljestvu, decembra 2019, skorajda zagotovo lahko pričakujemo uresničitev odhoda Združenega kraljestva iz Evropske unije oziroma tako imenovani Brexit. Vendar Združeno kraljestvo ne odhaja nikamor. Še vedno je tu, kjer je že stoletja. V Atlantskem oceanu, tik ob Evropi. Razkol je političen, je rezultat procesa skrajnih sil, ki skušajo preprečiti vedno večje povezovanje ljudi. Z napredkom transportnih sredstev, ki nam omogočajo enostavnejša potovanja, in Interneta, ki nam omogoča enostavnejše komuniciranje, se vse bolj počutimo kot ena družina – človeštvo.

Skrajne sile se temu silovito upirajo in pri tem ne izbirajo sredstev. Ker imajo v rokah politično in ekonomsko moč ter glavne medije, delajo vse, da bi ohranili status quo – stari svet delitev, razkola in sporov. V takem svetu imajo bogati in vplivni ljudje oblast in bogastvo. Zato tega nočejo "spustiti iz rok". Zaenkrat jim to uspeva, a tudi nasprotni pol se z vsakim dnem krepi.

Brexit ne bo povzročil, da bi se ljudje sovražili. Ne, tega nikakor ne smemo dopustiti. Ne smemo kriviti Britancev. Evropa je celina zelo krvave zgodovine, a tudi izjemnih dosežkov, velikega napredka. Evropska povezava dokazuje, da tudi najbolj sprte države lahko živijo skupaj, v miru, druga poleg druge. Ideja Evrope je izražena v njenem motu, ki se glasi: »Združena v raznolikosti«. Smo raznoliki, drugačni, a hkrati smo lahko združeni, sodelujemo, delimo dobrine, potujemo itd.

Zdaj izjemno nazadnjaške sile skušajo zrušiti to skupnost, ne samo v Združenem kraljestvu, ampak širom Evropske unije in tudi zunaj nje. Stari pregovor "deli in vladaj" je glavni moto teh negativnih sil. Sprte države in skregane ljudi je veliko lažje obvladovati in jih izkoriščati, kot pa povezane in združene.

Danes se v svetu spopadata dva nasprotujoča si pola: sile ločevanja, sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepa ter sile združevanja, sočutja, sodelovanja ter medsebojne delitve dobrin. Predstavniki prvih so tržne sile, ki jih zastopajo predsedniki korporacij in velikih bank, borzni špekulanti, v politiki pa osebe kot sta Trump v ZDA in Johnson v Združenem kraljestvu.

Predstavniki nasprotnih, pozitivnih sil, pa so milijoni običajnih ljudi, ki se borijo za družbeno in okoljsko pravičnost, sodelovanje in medsebojno delitev dobrin. Tudi nekateri politiki zdaj sledijo tem množicam. Eden od najbolj izpostavljenih obrazov tega gibanja je postala krhka Greta Thunberg, ki jo konservativci neizmerno sovražijo.

Imejmo radi Britance. Navkljub vsemu so Evropejci. Z njimi si delimo Evropo in cel svet.

Človeštvo je Eno.

ponedeljek, 09. december 2019

Človekove pravice in cilji trajnostnega razvoja


10. decembra obeležujemo mednarodni dan človekovih pravic. Na ta dan je bila leta 1948 sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Tema letošnjega dne (2019) je Mladi se zavzemajo za človekove pravice (Youth Standing Up for Human Rights). Po svetu prav zdaj potekajo številni protesti, kjer si milijoni, predvsem mladi ljudje, borijo za človekove pravice. Boj proti revščini in lakoti, proti družbeni nepravičnosti, ekonomski in spolni neenakosti, pa tudi boj proti podnebnim spremembam in uničevanju okolja – so le različni vidiki boja za človekove pravice.

»Zato so človekove pravice v središču ciljev trajnostnega razvoja«, je zapisano na spletni strani mednarodnega dneva človekovih pravic. Na vrhu Združenih narodov, ki se je odvijal septembra 2015 v New Yorku so se svetovni voditelji zavezali, da bodo do leta 2030 odpravili svetovno revščino, preprečili družbeno in ekonomsko nepravičnost ter si prizadevali za ohranitev okolja. V ta namen so predstavniki 193 svetovnih držav sprejeli 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki bi jih morali vsi upoštevati pri sleherni aktivnosti.

Zakaj so človekove pravice tesno povezane s cilji trajnostnega razvoja? Če ne bomo spremenili naših ravnanj, predvsem na ekonomskem področju, se bodo razmere v svetu le še bolj zaostrile. Naše potrošniške navade, uničevanje okolja, špekulativni finančni sistem, migracije, revščina, lakota, podnebne spremembe so medsebojno povezani problemi.

Če želimo zaščititi človekove pravice, moramo zaščititi tudi naše okolje in slehernemu Zemljanu zagotoviti zdravje in blaginjo (cilji trajnostnega razvoja).

Vsakdo si mora po svojih močeh prizadevati za dosego teh ciljev, še zlasti pa politiki, ki imajo v rokah »škarje in platno«.

Praznujmo mednarodni dan človekovih pravic. A ne tako, da norimo v trgovine in brezglavo trošimo Zemljine vire na škodo planeta in drugih ljudi.

sreda, 04. december 2019

Kriza 2020 – oder je postavljen


Vse več uglednih ekonomistov napoveduje novo krizo. Prejšnjo krizo, v letu 2008, so napovedovali le redki, zdaj pa je njihova številka mnogo višja. Preprosto vidijo vzroke, ki bodo imeli neogibne posledice. Kdaj bo kriza izbruhnila je vedno težko napovedati, a skorajda zagotovo je možnost za veliko finančno in ekonomsko krizo v letu 2020 velika. Zakaj so ekonomisti tako prepričani v to?

V resnici je zelo enostavno. Kriza je že tu. Dokaz so številne države, ki druga za drugo »tonejo« v krizo: Turčija, Argentina, Iran, Mehika, Brazilija, da ne omenjamo še drugih držav, ki jih že »zaznamujejo« protesti nezadovoljnih državljanov: Ekvador, Čile, Libanon, Irak itd.

Ključni centri ekonomske moči – predvsem ZDA in Evropa – pa se krizi še »uspešno« upirajo, vendar z gigantskimi »napori«. Centralne banke najmočnejših ekonomskih sil sveta so v preteklem desetletju finančni sistem dobesedno preplavile s tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut. Prav tako so znižale obrestne mere za izposojo denarja celo v negativno območje, kar še ni bilo doslej nikoli videno.

Vendar vse te neznanske količine poceni denarja krožijo predvsem po špekulativnih globalnih borzah vrednostnih papirjev, kjer napihujejo nov velikanski borzni balon. Koristi od tega imajo predvsem velike banke, korporacije in najbogatejši ljudje na svetu. Njihovo bogastvo je v zadnjih letih skokovito naraslo.

Vsi ti velikanski ukrepi centralnih bank pa so imeli le majhen vpliv na realno gospodarstvo, ki ga sestavljajo predvsem srednja in manjša podjetja, še manj koristi pa ima javni sektor in običajni prebivalci. Ti so večinoma še vedno »obremenjeni« z različnimi varčevalnimi ukrepi, ki so bili uvedeni po krizi leta 2008. Kajti države so se morale za reševanje pretekle krize močno zadolžiti in za vračanje dolgov sprejeti drastične varčevalne ukrepe (paradoksalno je, da države plačujejo obresti za izposojen denar bankam, ki so med glavnimi krivci za krizo).

Zaradi vsega tega se je neenakost le še poglobila – tako znotraj držav, kot tudi med državami. Danes vidimo proteste v tako številnih državah sveta, kot še nikoli prej: Čile, Ekvador, Libanon, Bolivija, Irak, Pakistan, Hongkong…. Čeprav vzroki za proteste niso povsod enaki, pa gre večinoma za vse slabše ekonomske in s tem tudi politične razmere. Ljudem je preprosto dovolj takšnega stanja, zato protestirajo proti svojim vladam, ki znajo vedno poskrbeti za lastne interese (korupcija, nepotizem).

Čeprav bi lahko rekli, da je globalna ekonomska kriza že tu, pa jo močne države še ne občutijo. Za njih je pravi pokazatelj padec borznih indeksov, kajti takrat tudi najbogatejši hitro izgubljajo svoje bogastvo in takrat politika hitro reagira.

Kriza 2020 in njene posledice

Po letu 2008 države niso sprejele nikakršnih sistemskih ukrepov, ki bi preprečili novo krizo. Še več, več kot očitno je, da se je globalni finančni sistem še okrepil in da deluje skorajda povsem izven nadzora politike in javnosti (to je pravi pomen neoliberalizma, ki dobesedno pomeni »novo, še večjo osvobojenost izpod nadzora držav in javnosti«). Zato je nova kriza neizbežna, kajti te velike in močne finančno-ekonomske sile, delajo samo v interesu dobičkov in jim ni mar za blaginjo ljudi, okolja in stabilnosti v svetu. To so sile destrukcije v sodobnem svetu.

Ko bo kriza v polnosti izbruhnila, kar se bo manifestiralo s padci borznih indeksov v ZDA in Evropi, bo vrnitev v »staro« stanje skorajda nemogoče. Države so zelo zadolžene, centralne banke pa nimajo več prave moči, saj so uporabile že vse svoje »najmočnejše orožje«, to je zniževanje obrestnih mer in nove količine denarja v obtoku.

Kriza leta 2008 je pokazala, kako neustrezen je današnji finančni sistem, saj sloni na sebičnosti in pohlepu. Zadnjih deset let je bila kriza zgolj prikrita, zdaj pa bo ponovno izbruhnila na dan – najverjetneje v letu 2020. Tudi razviti svet se bo soočil z velikimi težavami: podražitve, množična odpuščanja, morebitne motnje v delovanju bank, občasno pomanjkanje osnovnih dobrin itd.

Nova (ekonomska) doba – doba medsebojne delitve dobrin

Takrat bo nastopil čas za resnične spremembe. Namesto denarja (ki ga ne moremo jesti), bodo v središču ekonomskega sistema potrebe ljudi in dobrine, ki te potrebe zadovoljujejo. V resnici imamo že zdaj dovolj dobrin, da zadovoljimo potrebe vseh ljudi na planetu in da hkrati ohranimo globalno okoljsko ravnovesje.

V osnovi globalne ekonomije bo načelo medsebojne delitve dobrin, kar pomeni, da bomo s pravično distribucijo ključnih globalnih dobrin zadovoljili osnovne potrebe vseh ljudi na planetu (potreba po hrani, neoporečni vodi, oblačilih, primernem stanovanju, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju).

Zato bo prevladujoči sistem prihodnosti ekonomija delitve, ki bo vzpostavila globalno pravičnost in s tem pogoje za svetovni mir. Ko bo vzpostavljeno večje zaupanje, ne bo težko rešiti drugih ključnih globalnih problemov kot so okoljska in podnebna kriza, problem migracij itd. (Več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin).

Kriza 2020 je torej priložnost za resničen korak naprej – v boljšo prihodnost za vse.

ponedeljek, 25. november 2019

Črni petek za človeštvo in Zemljo


Skorajda nemogoče se je v teh zadnjih novembrskih dneh izogniti Črnemu petku. To je dan, ki so ga ameriška trgovska podjetja naredila za čas "neverjetno ugodnih" nakupov. Potrošnike privabljajo z velikimi popusti. Običajno se trgovine odprejo že takoj po polnoči in videli smo že podivjane množice, ki dobesedno razgrabijo kupe artiklov; pod njihovimi nogami pa so že umirali ljudje. Vendar je Črni petek že nekaj časa več kot samo dan ugodnih nakupov, postal je globalni praznik divjega potrošništva in najbolj grobega materializma. To je resnično črn dan za človeštvo in za Zemljo!

Kaj sploh je Črni petek? Črni se imenuje zato, ker se rdeče številke v bilancah trgovin (z rdečo se zapisujejo negativne številke, torej izgube) takrat obarvajo v črno, kar pomeni, da poslujejo pozitivno, torej z dobički. Kar seveda ni čisto res, saj trgovine običajno dobro služijo vse leto. Petek pa je bil izbran zato, ker je le dan po Zahvalnem dnevu (četrti četrtek v novembru), ki ga večina Američanov preživi pri svojih družinah in imajo zato veliko časa za nakupe.

Črni petek dejansko pomeni uvod v najbolj potrošniški del leta, ko razviti del sveta obeležuje božično-novoletne praznike. Za to pa je "potrebnih" veliko daril. Črni petek je že zdavnaj presegel okvire ameriških sanj in postal globalni praznik potrošništva.

Črni petek za Zemljo

Zanimivo je, da pravzaprav skorajda vsi obsojamo potrošništvo, pa vendar vedno znova nasedemo medijsko-potrošniški industriji, ki nas sicer inteligentne ljudi zlahka preobrazi v "lovce" (na popuste) in "nabiralce" (povsem nepotrebne krame). Radi imamo čisto okolje, a vendar počnemo vse, da bi ga kar se da hitro in dokončno uničili.

Študija, ki so je leta 2015 objavili v Journal of Industrial Ecology, pravi, da so potrošniški izdelki, ki jih kupujemo, "odgovorni" za 60 odstotkov izpustov toplogrednih plinov in za 50 do 80 odstotkov izrabe zemlje, surovin in vode. Oziroma odgovorni niso izdelki, temveč mi sami. Ker jih kupujemo.

Res je, da marsikaj potrebujemo za življenje in za blaginjo. Vendar, ali res potrebujemo vse, kar nam ponujajo? Za primer: največji spletni trgovec na svetu, Amazon, ima v svoji ponudbi več kot 119 milijonov različnih proizvodov (april 2019), skupaj s partnerji pa še mnogo več; v kategoriji Dom in kuhinja je mogoče kupiti kar 6,6 milijona različnih proizvodov. Jih res potrebujemo toliko?

Prav bi bilo, če bi ločili, kaj so naše potrebe in kaj želje. Trgovce ne zanimajo naše potrebe, kajti vsakdo ve, da za preživetje potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Zato se trgovci, mediji, filmi, reklame itd. osredotočajo na naše želje. A zadovoljitev želje je kratkega veka, zato potrebujemo nove in nove izdelke. Želje so res brezmejne. A jih lahko omejimo – s kančkom razuma oziroma zdrave pameti.

Črni petek za človeštvo

Naš potrošniški način življenja je ključni vzrok za propadanje okolja in tudi za umiranje milijonov ljudi, ki ne "brskajo" med 119 milijoni izdelkov na Amazonu, temveč brskajo za ostanki hrane na smetiščih. Nimajo dostopa niti do najosnovnejših živil, čiste vode in kolikor toliko spodobnih bivališč. In takšnih ljudi, lačnih, je kar 821 milijonov oziroma 1,3 milijarde po kriteriju MPI (Global Multidimensional Poverty Index).

Izkoristimo svojo svobodno voljo in ne izkoristimo Črnega petka in številnih drugih "črnih petkov" za nepotrebne nakupe s katerimi uničujemo našo skupno družino – človeštvo in naš skupni dom – Zemljo. Spremenimo svoj življenjski slog v nekaj bolj preprostega in začnimo razmišljati v smeri bolj pravične in poštene delitve skupnega globalnega bogastva v dobro vseh ljudi in planeta kot celote.