Mir se nikoli ne gradi z orožjem

"Vojna je vedno nesmisel in poraz! Ne dopustimo, da bi vojni vetrovi še močneje zapihali nad Evropo in Sredozemljem. Ne prepustimo se logiki orožja in ponovnega oboroževanja. Mir se nikoli ne gradi z orožjem, temveč s tem, da ponudimo roke in odpremo srca." (Papež Frančišek, Mestu in svetu, 31. 3. 2024)

Papež Frančišek je voditelj rimskokatoliške cerkve (uradno število vernikov je 1,375 milijarde) in hkrati je voditelj najmanjše neodvisne svetovne države – Vatikana (uradno 524 prebivalcev). A čeprav vodi najmanjšo državo, je papež Frančišek eden največjih sodobnih voditeljev. Danes v svetu, še zlasti pa v "razsvetljenski" Evropi, skorajda ni voditelja, ki bi govoril o miru. Govori se samo še o vojnah, pripravah na vojno in oboroževanju. V teh mračnih časih je prav, da prisluhnemo papeževim besedam, ki jih je izrekel mestu in svetu (Urbi et Orbi).

"Danes smo najprej uprli svoj pogled v sveto mesto Jeruzalem, ki je priča skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, ter v vse krščanske skupnosti Svete dežele. V mislih imam predvsem žrtve številnih konfliktov, ki potekajo po svetu, začenši s tistimi v Izraelu in Palestini ter v Ukrajini."

"Medtem ko pozivam k spoštovanju načel mednarodnega prava, upam na splošno izmenjavo vseh zapornikov med Rusijo in Ukrajino: vsi za vse!"

"Poleg tega ponovno pozivam k zagotovljenemu dostopu humanitarne pomoči v Gazo in spet pozivam k takojšnji izpustitvi talcev, ugrabljenih 7. oktobra, ter k takojšnji prekinitvi ognja v Gazi."

"Ne dopustimo, da bi sedanji spopadi še naprej resno vplivali na izčrpano civilno prebivalstvo, zlasti na otroke. Koliko trpljenja vidimo v očeh otrok. Ti otroci so pozabili smejati se v tej deželi vojne. Oči otrok nas sprašujejo: zakaj? Zakaj toliko smrti? Zakaj toliko uničenja?"

"Bratje in sestre ne pozabimo na Sirijo, ki že trinajst let trpi posledice dolge in uničujoče vojne. Toliko mrtvih, toliko pogrešanih oseb, toliko revščine in uničenja čaka na odgovore vseh, tudi mednarodne skupnosti."

"Moj pogled je danes še posebej usmerjen v Libanon, ki ga že dolgo pestijo institucionalna blokada ter globoka gospodarska in socialna kriza, ki se je zdaj še poslabšala zaradi sovražnosti na meji z Izraelom."

"Posebno misel namenjam regiji Zahodnega Balkana, kjer so narejeni pomembni koraki za vključitev v evropski projekt. Naj etnične, kulturne in konfesionalne razlike ne bodo razlog za razdor, ampak naj postanejo vir bogastva za vso Evropo in ves svet."

Papež je v nadaljevanju spodbudil pogovore med Armenijo in Azerbajdžanom, opozoril na trpljenje haitijskega ljudstva, na problem ljudstva Rohiringa; pozval je k miru v Afriki, še zlasti na območju Sahela, na Afriškem rogu, v pokrajini Kivu, v Demokratični republiki Kongo in Mozambiku. Papež je opozoril na problematiko migrantov in trgovine z ljudmi; ter lakoto, ki prizadene še zlasti najmlajše.

Svojo pridigo je zaključil z besedami:

"Naj luč vstajenja razsvetli naše duše in spreobrne naša srca, da se bomo zavedali vrednosti vsakega človeškega življenja, ki ga je treba sprejeti, zaščititi in ljubiti.

Vsem voščim blagoslovljene velikonočne praznike!"

Resnično, ni treba biti vernik, dovolj je biti človek, da se te dotaknejo Frančiškove besede, s katerimi je izpostavil vse najbolj žgoče probleme človeštva. Drugi svetovni voditelji, še zlasti evropski, ameriški in še številni drugi, pa govorijo v glavnem o povečanju vojaških izdatkov, o oboroževanju, o topovskih kroglah. Spodbujajo sovraštvo do drugih narodov in ignorirajo resnične probleme sveta. So ozkogledi, sebični in zasledujejo samo interese kapitala ter svoje lastne interese, čeprav so jih vselej polna usta nacionalnih interesov. Nacionalni interesi niso njihovi interesi, kajti ti so vselej mir in blaginja, ne pa vojne, sovraštvo in razdor. Resnično, živimo v času majhnih državnih voditeljev. Pa ne samo na ravni držav, tudi znotraj držav imamo cele falange strankarskih veljakov, ki so sposobni za nekaj odstotkov volilne podpore ščuvati k nasilju in sovraštvu do najranljivejših skupin.

Prisluhnimo torej papežu Frančišku, vseeno katere vere in prepričanja smo; prisluhnimo mu kot ljudje. O miru in blaginji, o pravičnosti, solidarnosti, medsebojni delitvi dobrin, sočutju ve več kot vsi ostali voditelji skupaj. 

Vir: Vatican News

Slika: Portrait of Pope Francis (2021), Wikipedia

Hrana in prazniki

V najnovejšem Poročilu o indeksu zavržene hrane 2024, ki ga je pripravil Program Združenih narodov za okolje (UNEP), je bilo ugotovljeno, da se po svetu vsak dan zavrže več kot milijarda obrokov, medtem ko skoraj 800 milijonov ljudi trpi za lakoto, tretjina človeštva pa se sooča z negotovostjo preskrbe s hrano.

Kaj delamo narobe? Milijarda obrokov dnevno se zavrže, medtem ko je skoraj 800 milijonov lačnih. Preprost izračun nam pokaže, da ni nobene potrebe, da bi kdor koli na svetu trpel zaradi lakote.

V času praznikov, ko se ukvarjamo pretežno s tem, kako bogato obložena bo naša miza, je razmislek o našem ravnanju s hrano še kako pomemben: koliko hrane zavržemo, kako nepravično je porazdeljena. 

Morda bi se morali vprašati: ali so bistvo praznikov res obsežne praznične pojedine ali polni želodci naših najrevnejših bratov in sester, ki trpijo strahotne muke zaradi stradeža, pa naj bo to v Gazi, Jemnu, na Haitiju, v Somaliji, Južnem Sudanu, Demokratični republiki Kongo, Afganistanu in še kje (glejte World Food Programme)?

Najpomembnejša simbolika velikonočnih praznikov je življenje, ki premaga smrt, kar simbolizira Kristusovo vstajenje. Mar ne bi bilo najboljše praznovanje, če bi delili hrano, ki jo imamo na Zemlji dovolj, s tistimi, ki so lačni in po nepotrebnem trpijo ter umirajo.

Ekonomija

Ekonomija predstavlja ključno družbeno področje, ki skupaj s politiko tvori dva temeljna stebra vsake družbene skupnosti. Medtem ko je vloga politike vodenje in upravljanje družbene skupnosti, pa je osnovna naloga ekonomije zagotoviti materialno podlago za njeno delovanje.

Politika vodi in upravlja raznolika družbena področja ter dejavnosti, ki jih povezuje v smiselno celoto – delujočo družbeno skupnost. Temeljna naloga politike je zagotoviti nemoteno delovanje katere koli družbene skupnosti – lokalne skupnosti, države ali zveze držav. Ekonomija je sicer eno od družbenih področij, a nosi posebno odgovornost, saj mora zagotoviti dobrine in sredstva, ki omogočajo preživetje posameznikov ter delovanje celotne skupnosti.

Politiko bi lahko opisali kot vidik volje in namena v družbi, za ekonomijo pa, da predstavlja njen materialni vidik oziroma materialno podlago za delovanje družbene skupnosti. Zakon ekonomije dejansko predstavlja zakon bivanja v materialnem okolju, ki se nanaša na to, kako izkoristiti dobrine, ki so nam na voljo, za preživetje in kakovostno življenje, kar lahko poimenujemo blaginja.

Zakon ekonomije si delimo z vsemi drugimi živimi bitji, ki se v prizadevanjih po preživetju obnašajo sebično in tekmovalno, kar imenujemo "boj za obstanek" ali "preživetje najsposobnejših". Zato mnogi ekonomisti in politiki tudi ekonomske odnose opredeljujejo kot boj za preživetje na trgu, kjer podjetja, države in posamezniki neusmiljeno tekmujejo, čemur pravijo konkurenčnost.

Na trgu preživijo le najmočnejši in najsposobnejši. Resda smo tako ustvarili uspešen ekonomski sistem, ko gre za produkcijo dobrin, a izjemno neuspešen, ko gre za njihovo porazdelitev, pa tudi ko gre za okolje. Lakota in skrajna revščina zato nista posledica pomanjkanja dobrin, temveč izrazito nepravične delitve globalnih virov in dobrin, kar lahko označimo tudi kot pomanjkanje sočutja do drugih ljudi.

Sklicevanje na naravo, kjer vlada "boj za obstanek", pa nima realne osnove. Že Charles Darwin, ki je utemeljil teorijo evolucije, je namreč leta 1871 v knjigi The Descent of Man (Izvor človeka) zapisal, da "tiste skupnosti, ki vključujejo največje število najbolj sočutnih članov najbolje uspevajo in ustvarijo največje število potomcev."

Zato verjetno ni naključje, da je beseda ekonomija, ki so jo opredelili Stari Grki, tesno povezana z družino oziroma skupnostjo. Beseda ekonomija (oikonomia) je sestavljanka iz besed oikos in nomos. Oikos pomeni dom in družino, prav tako pa tudi družinsko premoženje oziroma dobrine, ki so družini na voljo za preživetje in blaginjo. Nomos pomeni zakon, v ekonomskem smislu pa tudi upravljanje z naravnimi viri in dobrinami[1] za dobro družine. V širšem smislu oikos razumemo tudi kot "večji" dom (lokalno skupnost, državo in nenazadnje celoten planet) ter "večjo" družino – vse člane neke skupnosti, na primer državljane in v končni fazi celotno človeštvo.

Ekonomijo potemtakem lahko opredelimo kot dejavnost upravljanja z naravnimi viri, dobrinami in okoljem za blaginjo celotne družine oziroma družbene skupnosti – pa naj gre za gospodinjstvo, lokalno skupnost, državo ali globalno skupnost.

Če je ekonomija v resnici namenjena preživetju posameznikov in blaginji skupnosti, potem mora biti sočutna in ljubeča. Če je v samem jedru besede ekonomija družina (v ekonomskem smislu bi bil bolj primeren izraz gospodinjstvo[2]), potem moramo razmisliti, kakšni so ekonomski odnosi v družini? Tekmovalni, konkurenčni, neusmiljeni, "boj za preživetje", "vsak naj poskrbi zase" – kot mnogi razumejo sodobno ekonomijo? Ne.

V družinah si delimo dobrine, poskrbimo za potrebe in blaginjo vseh članov, sodelujemo, smo sočutni in ljubeči tudi v ekonomskem smislu. Si lahko predstavljate, da bi starši zase kopičili dobrine, otrokom pa bi morda namenili le drobtinice ali pa še to ne?

Če se nam zdi povsem naravno, da v materialnem oziroma v ekonomskem smislu poskrbimo prav za vse člane družine, zakaj potem tega ne naredimo tudi v okviru naše širše družine, kar človeštvo nedvomno je. Smo ena vrsta. Ena velika družina. Eno človeštvo.

Ekonomija delitve, v okviru katere si delimo globalne dobrine za dobro celotnega človeštva, je potemtakem najbolj naraven ekonomski družbeni sistem. Ekonomija delitve je sočutna in ljubeča.



Opombe:

[1] Naravne vire razumemo kot snovi v naravi (npr. voda, gozdovi, nafta, plin, zemlja, rastline), medtem ko so dobrine naravni viri v obliki, ki jih človek lahko uporablja za zadovoljevanje svojih potreb, torej kot nekaj dobrega. Dobrine so lahko izdelki (npr. hrana, oblačila, zdravila) ali storitve, kot so transport, prodaja, zdravstveno varstvo itd. Temeljna naloga ekonomije je iz naravnih virov ustvariti dobrine, ki jih človek lahko uporablja za zadovoljevanje svojih potreb.

[2] "Gospodinjstvo je enota družbe, sestavljena iz dveh ali več oseb, ki živijo v istem bivališču. Lahko gre za družino ali drugo obliko skupine ljudi." (Wikipedija: Gospodinjstvo. https://sl.wikipedia.org/wiki/Gospodinjstvo).

Borze in lakota

Ali je med dogajanjem na borzah in revščino ter lakoto kakršna koli povezava? Na prvi pogled se morda zdi, da ne. Na borzah ljudje investirajo denar, lakota pa izhaja iz pomanjkanja osnovnih dobrin, še zlasti hrane. Pa vendar odgovor ni tako preprost.

Kaj so pravzaprav borze? Borze so v osnovi nekakšne velikanske tržnice. Vendar posamezniki, banke, podjetja in druge institucije na borzah ne kupujejo in prodajajo realnih dobrin, temveč vrednostne papirje, obveznice, denarne valute, terminske pogodbe (za blago), izvedene finančne instrumente, kriptovalute in še kaj. Vendar se velika večina borznih poslov s temi "finančnimi dobrinami" odvija v špekulativne namene.

Kaj to pomeni? Preprosto gre za posle, ki so namenjeni izključno služenju "denarja z denarjem". Borze so pravzaprav velikanska podjetja, kjer se iz denarja ustvarja še več denarja. Dejansko gre – z ekonomskega in družbenega vidika – za nekaj povsem nepotrebnega in nekoristnega. Delovanje borz ima velike negativne posledice za tako imenovano realno ekonomijo (podjetja, posamezniki, kmetje, trgovine itd., ki  proizvajajo dobrine za preživetje in blaginjo ljudi) in s tem za družbo kot celoto.

Če želite na borzi kupiti obveznice, delnice ali katere koli druge "produkte", ki smo jih prej omenili, potrebujete denar. Kupite na primer delnico za 100 € in jo čez čas prodate za 110 €. Zaslužili ste 10 €. Vendar od kod teh 10 €? So nastali iz nič? Ne. Tako kot v vseh zaslužkarskih verigah in piramidnih shemah teh 10 € izhaja iz denarja, ki ga je nekdo drug vložil na borzo. In dokler je pritok denarja velik in stalen, se zaslužki povečujejo. Večina ljudi se veseli, ker jim premoženje vsaj navidezno raste.

Trenutno smo v obdobju tako imenovanega napihovanja borznih balonov. To pomeni, da hitra rast borznih indeksov privablja vse več in več ljudi, s tem pa na borze priteka vse več denarja. Profesionalni špekulanti so že začeli prodajati visoko vrednotene vrednostne papirje. Torej papirje prodajajo in jih "spreminjajo nazaj" v denar. Ko bodo borze začele padati, bodo običajni ljudje, ki so slepo verjeli v neskončno rast, izgubili večino vrednosti svojih "naložb". Tako se denar steka v žepe najbogatejših.

Dejansko se to dogaja ves čas, saj profesionalni špekulanti neprestano prodajajo in kupujejo vrednostne papirje ter "pobirajo smetano" razlik v nihajočih vrednostih borznih inštrumentov. Takšna je pač narava špekulacij. Žalostno pa je, da naivni posamezniki zaradi obetov lahkega zaslužka svoja denarna sredstva sploh vlagajo v te velike globalne kazinoje, kar borze v resnici so. Vrednostni papirji so le žetoni v velikih globalnih igralnicah, ki koristijo le najbogatejšim.

Denar, ki se steka na borze, je nekoristen za ekonomski sistem; večina borznih transakcij je tudi neobdavčenih. Lanski podatki, ki so zdaj verjetno že zastareli, kažejo, da je skupna vrednost globalnih delniških trgov 109 bilijonov dolarjev oziroma 109.000 milijard dolarjev. Ves ta denar je povsem nekoristen, razen za najbogatejše seveda. Ker tako veliko ljudi in podjetij vlaga tako veliko denarja v borze, ga začne primanjkovati v realni ekonomiji. In na koncu ga popolnoma zmanjka za najrevnejše. 

Zato tako veliko ljudi živi v skrajni revščini in pomanjkanju, mnogi tudi stradajo. Špekuliranje na borzah posredno povzroča skrajno revščino in lakoto. Hrane in drugih dobrin je dovolj za vse, vendar denarja ni za najrevnejše. Ni denarja, ni služb, ni hrane, ni zdravil - začaran krog strašne revščine, ki pesti stotine milijonov Zemljanov. Borzno špekuliranje je ne samo ekonomsko škodljivo, temveč tudi moralno zavrženo dejanje.

Glede na neverjetne rasti borznih trgov v zadnjih nekaj mesecih obstaja velika verjetnost, da se bodo globalne borze kmalu "sesedle" in marsikoga pokopale pod seboj. Svet bi bil brez teh špekulativnih kazinojev mnogo boljši in prijaznejši.

Morda bi namesto špekuliranja in obetov lahkega zaslužka raje začeli razmišljati o pravičnejši delitvi globalnih dobrin in tako pomagali stotinam milijonov ljudi, ki dobesedno živijo iz rok v usta, ali pa nimajo niti pesti riža, da bi nahranili sebe in svoje otroke.

Če sami nimamo toliko vesti in sočutja, da bi ustvarili pravičnejši svet, nas bo morda streznil bližajoči se borzni zlom. 

Premišljevanje o ekonomiji delitve

1. Ekonomija je družbeno področje, ki mora ustvarjati pogoje za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika in blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za zdravo okolje.

2. Osnovne človekove potrebe so potrebe po hrani, bivališču, oblačilih, zdravstveni in socialni varnosti ter izobraževanju. Osnovne človekove potrebe so del temeljnih človekovih pravic.

3. Skupne dobrine človeštva so tiste, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in blaginjo človeštva. Ravnanje s skupnimi dobrinami človeštva mora biti skrbno in trajnostno.

4. Komercializacija, ki spodbuja tekmovalnost, sebičnost, pohlep in samozadovoljstvo, je prevladujoča miselnost, ki prežema sodobni ekonomski sistem in družbo kot celoto. Povzroča družbeno ločenost in ekonomsko neenakost.

5. Globalna ekonomska neenakost je vzrok za številne medsebojno povezane krize, s katerimi se danes sooča človeštvo, kot so lakota, revščina, neželene migracije, vojne in podnebna kriza.

6. Medsebojna delitev dobrin in sodelovanje predstavljata nasprotje komercializacije ter sta temeljni načeli ekonomije delitve.

7. Ekonomija delitve je celota aktivnosti, katerih cilj je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in blaginja človeštva s pravično delitvijo dobrin.

8. Ekonomija delitve je sočutna in ljubeča, saj postavlja človeka in njegove osnovne potrebe v središče ekonomskih aktivnosti.

9. Z ekonomijo delitve lahko človeštvo zaživi v blaginji, medsebojnem spoštovanju in miru kot velika družina, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

10. Ekonomija delitve predstavlja začetek globoke notranje in zunanje preobrazbe človeštva, ki temelji na pravilnih človeških odnosih.