nedelja, 26. februar 2023

Kakor boš sejal, tako boš žel


"Kakor boš sejal, tako boš žel." (ljudski pregovor)

"Kakor si boš postlal, tako boš spal." (ljudski pregovor)

EU, Velika Britanija in ZDA bodo že v bližnji prihodnosti utrpele naravne in navidezno slučajne katastrofe širših razsežnost. Zakaj? Posamezniki, skupine, države in človeštvo kot celota smo podvrženi zakonu akcije in reakcije, ki ga na vzhodu poznajo kot zakon karme. Ker živimo v energetskem vesolju, kjer je tudi materija (zgoščena) oblika energije, je zelo pomembno, kako s to energijo ravnamo. Da bi razumeli zakon akcije in reakcije, nam niti ni treba prebirati različnih svetih spisov, dovolj so že "sveti spisi" zahodne znanosti.

Znanstveniki so danes potrdili znamenito Einsteinovo enačbo iz leta 1905: "Formula e=mc2 dokazuje, da se masa lahko pretvori v energijo, energija pa v maso." Energija in masa sta torej ekvivalentni. Tretji Newtonov zakon pa pravi: "Če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo." Vsako delovanje torej sproži reakcijo oziroma energijo, ki pa je ni mogoče uničiti, o tem čemer pa govori prvi zakon termodinamike: "Energije ni mogoče uničiti ali ustvariti iz nič, pod določenimi pogoji pa je mogoče pretvoriti eno obliko energije v drugo, npr. potencialno v kinetično, kinetično v notranjo ipd."

Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da vsaka naša aktivnost (miselna, čustvena ali fizična) v gibanje "potisne" energijo, ki učinkuje na svet okoli nas in na nas same. Akcija (aktivnost, delovanje) predstavlja vzrok, re-akcija oziroma odziv na to delovanje pa posledico. Ker energije ni mogoče uničiti, smo torej z vsako našo aktivnostjo v svet "odposlali" energijo, ki ima neizogibno posledico tudi za povzročitelja samega ("če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo").

Nekatere posledice naših aktivnosti občutimo takoj, druge kasneje (zato pogosto posledic ne znamo povezati z vzrokom). Podobno se dogaja tudi na širši ravni, na primer na ravni držav. Seveda pa je zelo pomembno, kakšno aktivnost oziroma energijo sprožimo. Če delamo za dobro drugih, za splošno dobro, potem bodo tudi posledice dobre, pozitivne. Če pa sprožimo energijo, ki je uničevalna, so tudi posledice slabe, zle, uničujoče.

Kar lahko preprosto vidimo v svojem vsakdanjem življenju. Dovolj je že, da se nekomu nasmehnemo, mu odstopimo stol, ponudimo tako ali drugačno pomoč in s tem sprožimo celo vrsto dobrih posledic, ki delujejo povratno tudi na nas same. Morda nam ta človek nekoč kasneje pomaga, razširi novico o našem dobrem dejanju in tako naprej. A velja tudi obratno. Nekoga lahko zgolj z besedo ali stavkom mimogrede užalimo, prizadenemo, posledice tega dejanja pa se lahko "vlečejo" še dolga leta, se stopnjujejo in tudi nam povzročijo marsikaj slabega. A to so le manjši vzroki in posledice.

Kaj pa na primer vojna? Zelo težko si je sploh zamisliti, kaj vse povzroči, saj vključuje ogromno ljudi in obsežna naravna območja. Za dolga leta in desetletja zaznamuje cele države, skupine, družine, posameznike. Koliko sovraštva, zamer, frustracij (čustvene in mentalne energije) sprožijo vojne v ljudeh! Te se sproščajo še leta, desetletja in se lahko "podedujejo" v prihodnje generacije. 

Kaj pa vpliv na okolje? Sto tisoče in sto tisoče izstreljenih nabojev, granat, raket in drugih vojaških sredstev "vznemirijo" naravne sile, ki slej ko prej "udarijo" nazaj. Ogromne količine energije, ki se sprostijo ob eksplozijah ne izginejo (o čemer govori prvi zakon termodinamike) ampak se "kopičijo" in se potem nenadoma sprostijo v navidezno slučajnih katastrofah (potresi, požari, poplave itd.) in nesrečah (tovarniške eksplozije, nesreče vlakov, letal...). Tudi pošiljanje ogromnih količin orožja je vzrok, ki ima hude posledice za "pošiljatelja".

Morda premalo poznamo zakon vzroka in posledice, ki je poznan nekaterim religioznim tradicijam kot zakon karme. Samo opazujemo lahko, kako že z malimi dejanji lahko sprožimo negativne ali pozitivne posledice, ki vselej vplivajo tudi na nas same. A nič drugače ni z dejanji celotnih držav, le da gre pri tem za ogromne "vložke" energije bodisi v dobre bodisi v slabe namene. A četudi stojimo "križem rok", ko nekdo v našem imenu povzroča vojne ali na vojna območja pošilja orožje, smo sokrivi za strašne posledice, ki jih to orožje povzroča. Ker niti ne poskušamo preprečiti tega, smo del (aktivnega) vzroka, ki ima hude posledice za celotno skupnost.

Vse države, ki bodisi neposredno ali posredno sodelujejo v vojni (na primer s pošiljanjem orožja, z ekonomskimi in političnimi ukrepi...) kjerkoli po svetu, bodo tako ali drugače občutile posledice bodisi v obliki družbenih nemirov, ekonomskih (nenadni borzni zlomi, pomanjkanje, inflacija) in političnih težav bodisi v obliki naravnih katastrof ali "slučajnih" tehničnih nesreč (nenadne eksplozije, iztirjenje vlakov, letalske nesreče itd.). Do neke mere to že zdaj lahko spremljamo.

Ko bomo zares razumeli zakon vzroka in posledice, nam bo lažje razumljivo, zakaj živimo v svetu nenehnih katastrof. Ker jih večinoma sami povzročamo. V primeru globalnega segrevanja danes razumemo kaj je vzrok in kaj je posledica, v primeru vojn pa je ta povezava težje razumljiva. A to vedenje je nenazadnje tudi dobro, saj tako vemo, da lahko povzročamo tudi dobre posledice, ki svet spreminjajo na bolje. Vsako dejanje, vsaka misel, vsako čustvo šteje. Ustvarjajmo torej dobra dejanja, dobre misli (ki se manifestirajo kot govor ali zapis) in dobra čustva.

četrtek, 2. februar 2023

Najmočnejši tank je diplomacija


V zadnjih dneh, tednih in mesecih je popolnoma potihnilo "orožje" diplomacije oziroma mirnega načina reševanja rusko-ukrajinskega konflikta. A ravno to bo na koncu treba storiti. Za omizji diplomatov in politikov so se končali ali rešili tudi največji svetovni konflikti. Zdaj se vse dogajanje osredotoča samo še na orožje, in sicer po logiki: več ko bo orožja, prej bo vojne konec. V resnici je več orožja zgolj prilivanje olja na ogenj konflikta, ki vsak dan povzroča nove žrtve, novo uničenje, in se lahko razplamti do neslutenih razsežnosti. Pravzaprav vemo kje se ta konflikt lahko konča – z jedrsko vojno. To ni le znanstvena fantastika, to ni film, ki ga je po dveh urah vendarle konec. Vsak dan lahko pride do točke brez povratka. Več ko je orožja, večje so možnosti namerne ali nenamerne sprožitve orožja sodnega dne.

Saj nam je že dolgo jasno, da vojaški konflikt vselej koristi samo proizvajalcem in trgovcem z orožjem ter vojnim dobičkarjem, ki služijo na račun vojne (večji dobički zaradi višjih cen ključnih dobrin, ki se dražijo zaradi vojne). Očitno imajo le-ti tako velikanski in odločujoč vpliv na politike in tudi medije, da zdaj poslušamo samo še o dobavah novega in novega orožja. Pa vendar je tudi vojaškim laikom jasno, da je to pot v pogubo. Tudi rak v človeškem telesu je navidezno uspešen v svoji neprestani rasti, a na koncu ugnobi celoten organizem in s tem samega sebe. In natanko takšna je logika kopičenja orožja in njegove uporabe.

EU, ZDA in druge razvite države v Ukrajino ne bi smele pošiljati pravih tankov in drugega orožja, temveč v Kijev in Moskvo "tanke diplomacije" ter si z vsemi miroljubnimi močmi prizadevati za končanje konflikta. (Le vprašamo se, kje so danes politiki "velikega kalibra", ki so znali kljub vsem nasprotjem sedeti za isto mizo? Na primer "veliki trije" Roosevelt, Churchill in Stalin na Jalti.) Vsi skupaj – politiki in običajni ljudje – smo se po skoraj letu dni navadili na to skrajno nevarno vojno. Kot da se nas ne tiče. Podobno kot smo se navadili na segrevanje podnebja. Kot da to ni naš problem. Pač je. V obliki suš, požarov, poplav ali draginje, družbenih nemirov, beguncev. Ali pa v obliki totalne vojne in nepovratnega uničenja okolja.

Ne smemo biti apatični, ne smemo biti brezbrižni. Problemi se ne uredijo sami po sebi. Za začetek recimo svojim politikom, naj na bojišče ne pošiljajo železnih tankov in smodnika, temveč tanke diplomacije in oljčne vejice miru. Poznate boljši način?