četrtek, 16. november 2023
Zakaj ekonomija delitve?
Ekonomija delitve v prvi vrsti predstavlja nov način razmišljanja o svetu, v katerem živimo; o naših medsebojnih odnosih, ciljih in prioritetah. Na prvi pogled se zdi, da govorimo zgolj o ekonomskem področju, v resnici pa se ekonomija delitve dotika skorajda vseh družbenih področij in ključnih problemov današnjega sveta. Kaj imajo skupnega podnebna in okoljska kriza, globalna neenakost, migrantska kriza, vojaški in politični konflikti, kriza medčloveških odnosov in vrednot itn.? V presečišču teh kriz bomo vselej našli ekonomsko področje.
Zakaj je ekonomsko področje tako pomembno? Zato, ker je od tega področja odvisna naša blaginja, v najbolj temeljnem smislu pa naše življenje oziroma preživetje. Hrana, oblačila, zdravila, stanovanja, računalniki, transportna in komunikacijska sredstva, izobraževanje – seznam ekonomskih dobrin je skorajda neskončen. Ekonomija je dobesedno temelj našega bivanja v fizičnem telesu.
Za današnji ekonomski sistem, ki je svoj razcvet doživel v 20. stoletju, je značilen predvsem hiter tehnološki razvoj in neprestana gospodarska rast – v tem smislu velja za uspešnega. Vendar pa so si rezultate tega hitrega razvoja v veliki meri prisvojile države, ki so bile že v izhodišču bolj razvite. A tudi znotraj teh držav so bile koristi zelo neenakomerno porazdeljene. Zato imamo danes v svetu in tudi znotraj držav globok prepad med revnimi in bogatimi. Ta velika neenakost sproža skrajno revščino, lakoto, neželene migracije, družbene konflikte in tudi vojne.
V začetku 20. stoletja je po svetu živelo 1,6 milijarde ljudi, ob koncu stoletja pa že 6 milijard. Danes (2023) nas je 8 milijard, zaradi česar so zahteve po naravnih virih vedno večje. Kljub temu pa to ni glavna težava. V samem jedru obstoječega ekonomskega sistema leži zahteva po nenehni gospodarski rasti, saj je le tako mogoče ustvarjati nove in nove dobičke – ta prizadevanja poganjajo pohlep, sebičnost ter želja po moči in bogastvu. Posledično to zahteva vedno večje izčrpavanje naravnih virov, in prav zaradi tega smo dosegli (ali že presegli) meje zmožnosti planetarnega okolja. Okolje ne zmore več obnavljati svojih virov, preobremenjeno je s strupi, radioaktivnimi odpadki, plastiko in seveda toplogrednimi plini. Posledice so vidne v obliki naravnih katastrof, revščine, migracij, družbenih konfliktov in vojn.
Reševanja nakopičenih problemov smo se lotili na zelo nenavaden način, ki ga imenujemo "zeleni prehod". Nove tehnologije bodo morda res pripomogle k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov (pod pogojem, da se uvajajo po vsem svetu), vendar pa se s tem še povečujejo potrebe po naravnih virih, na primer za izdelavo električnih avtomobilov, solarnih panelov, vetrnih elektrarn, jedrskih elektrarn in podobno. Ker se nove tehnologije uvajajo ob nespremenjenih ekonomskih vzorcih – tekmovalnost (konkurenčnost), gospodarska rast, dobiček kot osrednji cilj gospodarskih dejavnosti in komercializacija družbenih dejavnosti – se v resnici nič ne spreminja. Pravzaprav se krize, omenjene v besedilu, le še poglabljajo. Zato mnogi danes govorijo o polikrizi, ki ji lahko rečemo kar splošna kriza človeštva.
Zato je nujno, da se ključne spremembe začnejo na ekonomskem področju. Ker ekonomija neposredno vpliva na blaginjo in kakovost življenja vseh ljudi, moramo preseči miselnost, ki trenutno oblikuje ekonomski sistem. Tekmovanje za dobrine, sebičnost in pohlep moramo preoblikovati v sodelovanje, medsebojno delitev dobrin in zmernost. Dobrin je dovolj za osnovne potrebe vseh ljudi, zato moramo ekonomski sistem prilagoditi tako, da bo vsakomur omogočil dostop do osnovnih dobrin. Hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje so osnovne dobrine, ki bi morale biti dostopne vsakemu Zemljanu. To lahko dosežemo z uvedbo ekonomije delitve.
Šele ko bomo vsakomur omogočili zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, bomo lahko učinkovito začeli reševati tudi druge ključne probleme človeštva. Ko se bodo vsi ljudje počutili ekonomsko varne, bomo s tem postavili trdne temelje za mir in učinkovito reševanje okoljskih ter podnebnih problemov. Z uvedbo ekonomije delitve bomo prvič v zgodovini človeštva lahko zares govorili o pravičnosti, sočutju in nenazadnje ljubezni do drugih.
sobota, 11. november 2023
Bomo gledali stran, ko umirajo otroci
"Vsakdo ima pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti."
"Nikogar se ne sme podvreči mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju." (3. in 5. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)
"Otrok mora uživati posebno varstvo. Z zakonom ali na drug način mu je treba omogočiti, da se bo v svobodi in dostojanstvu razvijal fizično, psihično, moralno, versko in družbeno zdravo in normalno. V zakonih, sprejetih za varstvo otroka, naj bo otrokova korist poglavitno vodilo." (2. načelo Deklaracije o otrokovih pravicah, 1959)
"Države pogodbenice priznavajo, da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja. Države pogodbenice bodo v največji možni meri zagotovile otrokovo preživetje in razvoj." (6. člen Konvencije o otrokovih pravicah, 1989)
"EU in države članice morajo spoštovati, varovati in spodbujati pravice otrok. Vse politike EU z vplivom na otroke morajo biti načrtovane ob upoštevanju otrokovih koristi." (Evropska komisija: Pravice otrok)
Začeli smo naštevanjem nekaj ključnih dokumentov in zavez, ki so povezani z zaščito otrok, ki jih Konvencija o otrokovih pravicah (1989) opredeljuje kot "vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let".
Te visokoleteče besede pa nadaljujmo z neusmiljeno statistiko. Po zadnjih podatkih je bilo v Gazi od 7. oktobra do 10. novembra (35 dni) 2023 ubitih vsaj 11.078 ljudi, od tega vsaj 4506 otrok in 3027 žensk. To pomeni, da je vsak dan konflikta v Gazi umrlo približno 128 otrok. Če vemo, da je v slovenskih osnovnih šolah približno 19 otrok v enem oddelku, potem je to tako, kot bi v Gazi vsak dan umrlo več kot za šest in pol osnovnošolskih razredov otrok.
Medtem ko državljani tako imenovanega razvitega sveta vstopamo v praznično božično-novoletno obdobje leta – z nakupi, lučkami, obdarovanji, praznovanji, sejmi – območje severne Gaze postaja "pekel na Zemlji", kot je 10. novembra na tedenski novinarski konferenci v Ženevi dejal Jens Laerke, tiskovni predstavnik Urada ZN za usklajevanje humanitarnih zadev.
Na prvi pogled se morda zdi, da se nas izraelsko-palestinski konflikt ne tiče neposredno. To je pač tam nekje daleč. Mi pa tukaj samozadovoljno živimo svoja življenja. Pač ne gre tako. Živimo v globalnem okolju, kupujemo stvari iz celega sveta, potujemo po svetu, vpeti smo v svetovne gospodarske in finančne povezave, povezuje nas internet, imamo eno podnebje itd. Zato ne moremo reči, da se nas dogodki drugje ne tičejo. Če ne drugega, bo izraelsko-palestinski konflikt sprožil nov begunski val, morda novo energetsko krizo, inflacijo…; se nas to res ne tiče? Po drugi strani pa gre za nas kot človeška bitja. Smo res lahko tako vsakdanje normalni, brezbrižni, medtem ko v Gazi vsak dan umre za več kot šest osnovnošolskih razredov otrok?
Kot državljani evropske države imamo možnost, da se javno izrečemo (pisno, ustno, na demonstracijah, s pozivi politikom, s peticijami, s humanitarno pomočjo…), da se ustavi nasilje v Gazi, Ukrajini in povsod drugje. Izkoristimo to možnost. Zavzemimo se za mir, za prekinitev spopadov, za politične rešitve konfliktov. Nenazadnje nas k temu zavezujejo deklaracije, konvencije in zaveze, ki smo jih omenili na začetku.
Predvsem pa ne glejmo stran, ko umirajo otroci. Nič hujšega ni na svetu.
torek, 7. november 2023
Praznovati božič 2023?
Čeprav je do božiča še približno mesec in pol, je morda zdaj najprimernejši čas za razmislek o tem velikem krščanskem prazniku. Če razumemo pomen tega praznika, bi morali letošnje praznovanje preprosto opustiti. To so pred nekaj dnevi sklenili v Svetu cerkvenih voditeljev v Jordaniji. Božični bazarji, božične lučke, božični nakupi, božična obdarovanja, podobe Božička na vsakem vogalu itd. so že tako in tako v popolnem nasprotju z obeležitvijo Kristusovega rojstva, še zlasti v luči okrutne vojne v Palestini, v zgodovinskih krajih Jezusovega rojstva in delovanja. Če dobro razmislimo, je božič že dolgo predvsem praznik nakupov, blišča, dobičkov; skratka, skrajno skomercializiran trgovski projekt. Kaj pa, če bi ga letos praznovali v skladu z njegovim bistvom kot praznik ljubezni, luči, sočutja in pomoči – še zlasti za najrevnejše ljudi po svetu, otroke v Gazi in drugje. Mar ne bi bilo pravo praznovanje tudi prizadevanje za mir v svetu? In za okolje?
V prej omenjenem Svetu cerkvenih voditeljev v Jordaniji so sprejeli odločitev, da se bodo letos odpovedali božičnim bazarjem, glasbenim prireditvam in obdarovanju otrok. Prav tako ne bo okraševanja, praznovanja pa bodo omejena izključno na religiozne molitve in obrede. Darila, ki bi jih sicer namenili cerkvi, bodo usmerjena v pomoč prebivalcem Gaze, hkrati pa voditelji vernike in druge pozivajo, naj tudi sami prispevajo za pomoč trpečemu prebivalstvu Gaze.
Globalni praznik sočutja, medsebojne delitve dobrin in miru
Božič se že dolgo ne tiče le vernih kristjanov, ampak je prerasel v globalni praznik. Zato bi morali– kristjani in drugi – resno razmisliti, kakšen smisel ima tekanje za darili, okraševanje domov in mest, praznovanje za obloženimi mizami in podobno. Morda pa res živimo v tako temačnem svetu, da ga skušamo na vsak način razsvetliti. Vendar zato ne potrebujemo zunanje bleščave, temveč notranjo luč, ki jo simbolizira rojstvo Kristusa.
Mar ni ta luč tista, ki nas vodi v sočutje in ljubezen do drugih? A sočutja in ljubezni ne izražamo z obloženimi mizami in na razsvetljenih bazarjih, polnih kiča, temveč s konkretnimi dejanji in prizadevanji za mir ter za blaginjo drugih. V času vojne v Palestini, kjer dnevno umre ali je ranjenih več deset otrok, je praznovanje božiča, kot smo ga vajeni v zadnjih letih – s prazničnimi nakupi, božičnim drevesom, razsvetljenimi mesti, polnimi mizami dobrot in bogatimi darili – skorajda cinično. Vsekakor pa to izraža naše nerazumevanje sveta, v katerem živimo.
Demonstrirati in kako drugače zahtevati mir, darovati dobrodelnim organizacijam ali kako drugače pomagati svetovnim revežem, poskrbeti za okolje (darila namreč precej obremenjujejo globalno okolje) in podobna dejanja so v resnici pravo praznovanje božiča. Morda pa bi res lahko prisluhnili cerkvenim voditeljem v Jordaniji in letos opustili božič oziroma ga praznovali drugače – v prizadevanju za mir in pravičnejšo delitev globalnih dobrin.
Naročite se na:
Objave (Atom)