ponedeljek, 21. januar 2008

Medsebojna delitev na državni ravni

Država (tu mislimo na vlado in druge pomembne državne institucije) praviloma zelo dobro pozna svoje gospodarstvo; socialno strukturo in osnovne potrebe prebivalstva; presežke in primanjkljaje dobrin, stanje svojih skupnih dobrin (naravnih virov), okolja itd..

Dobro poznavanje vsega tega ji daje odlično izhodišče za uveljavitev medsebojne delitve dobrin na ravni države, ki bi seveda bila vpeta v globalno medsebojno delitev, v okviru OZN.

Podobno predlagani agenciji Združenih narodov za medsebojno delitev dobrin, bi tudi na državni ravni lahko ustanovili takšno agencijo. Njene naloge bi bile sledeče:

1. Spremljanje stanja skupnih dobrin v državi in priporočanje količine njihove izrabe, ki bi bila usklajena s priporočili globalne agencije za medsebojno delitev dobrin;

2. Podeljevanje pravice do uporabe in izrabe skupnih dobrin javnim in zasebnim ustanovam ter nadzor nad njihovim ravnanjem;

3. Koordinacija medsebojne delitve skupnih dobrin v državi in med državo ter globalno agencijo.


Poglejmo si te naloge nekoliko podrobneje.

1. Spremljanje stanja skupnih dobrin v državi

Država bi morala najprej narediti »inventuro« vseh ključnih (skupnih) dobrin v državi. Seveda se vseh dobrin ne da izmeriti na enak način, lahko pa se jih precej točno oceni, na primer:

- celoten obseg gozdov v državi,
- obseg obdelovalne zemlje,
- ocena vodnih virov (količina pitne vode; vode, kot vira za namakanje; za proizvodnjo energije itd.),
- obseg celotne proizvodnje hrane; itd.

Državna agencija bi te podatke posredovala globalni agenciji, ki bi tako pridobila pregled nad celotno količino skupnih svetovnih dobrin. V primeru gozda, ki je pomemben del ohranitve stabilnega ozračja, bi globalna agencija – na podlagi »inventure« – priporočila kolikšno količino gozda bi lahko posamezna država posekala, da ne bi ogrozila celotnega planetarnega sistema. Podobno bi bilo pri izrabi fosilnih goriv, tudi v tem primeru bi globalna agencija priporočila kvote izkoriščanja – na primer nafte – v svetu in po državah. To pa bi bilo tudi izhodišče za medsebojno delitev, ki smo jo podrobneje opisali v poglavju o delitvi na globalni ravni.

2. Podeljevanje pravice do uporabe in izrabe skupnih dobrin
Ko smo razmišljali o skupnih dobrinah človeštva smo rekli, da morajo biti le-te v lasti celotne globalne skupnosti, čeprav so zanje dejansko odgovorne posamezne države in lokalne skupnosti, razen v primeru nekaterih skupnih dobrin (ozračje, oceani). A tudi država lahko to svojo »lastninsko pravico« do skupnih dobrin podeli naprej: javnim in zasebnim podjetjem, neprofitnim organizacijam in zasebnikom. Vendar le začasno in pod določenimi pogoji.

Naloga države in lokalnih skupnosti je, da poskrbijo za primerno ravnanje s skupnimi dobrinami – npr. gozdovi, vodami (sladke in slane vode), obdelovalno zemljo (vendar ne tisto, ki je v rokah manjših kmetovalcev in posestnikov). Le tako lahko zagotovimo trajnostni razvoj planeta, ohranitev okolja in dobrin ter s tem prihodnost človeštvu.

Država in tudi lokalne skupnosti bi dale skupne dobrine v upravljanje in gospodarsko izkoriščanje, na primer, v obliki koncesije, začasnega lastništva ali kakšne podobne oblike. Sama pa bi prevzele funkcijo nadzorovanja, svetovanja in priporočanja načina zaščite in izrabe skupnih dobrin človeštva.


3. Koordinacija medsebojne delitve skupnih dobrin

Ta naloga bi bila dvojne narave. Agencija bi morala poskrbeti za koordinacijo medsebojne delitve dobrin znotraj države in v odnosu z globalno agencijo oziroma z drugimi državami.

Kaj pomeni koordinacija medsebojne delitve dobrin znotraj države? Agencija bi najprej spremljala oziroma pridobivala informacije o presežkih in primanjkljajih dobrin. Na podlagi ugotovljenega, bi koordinirala njihovo delitev.

Na primer: Slovenija naj bi imela letno (v letu 2007) približno 15.000 ton kruha, ki neporabljen iz trgovskih polic »roma« na smetišča. Agencija bi imela več možnosti:

- Preusmerila bi ga v posebne oskrbovalne centre (recimo v večjih mestih), kjer bi se poceni ali zastonj oskrbovali revnejši prebivalci.

- Spodbudila bi trgovine, da ga v posebnih urah prodajajo po bistveno nižjih cenah.

- Proizvajalce in trgovine bi spodbudili, da presežne izdelke iz kruha (ustrezno pakirane) namenijo za globalno delitev dobrin in si s tem pridobijo pravico do pridobitve določene druge potrebne dobrine v okviru globalne delitve dobrin – po načelu menjave “dobrina za dobrino”. Ta način smo opisali v poglavju globalne delitve dobrin.

Lahko pa bi ta presežni kruh koristno uporabili na vse tri načine. Vendar morajo imeti od tega nekaj tudi trgovci in proizvajalci. Agencija bi spet imela več možnosti. Lahko bi sama (s pomočjo države) odkupila kruh, seveda ne po polni ceni, saj bi potem trgovci postali nezainteresirani za običajno prodajo. Druga možnost pa bi bila dobropis trgovinam ali podjetjem v v virtualni valuti UNCO (glej poglavje o medsebojni delitvi na globalni ravni).

S tem bi si pridobili možnost dobiti dobrine, ki so na razpolago v okviru medsebojne delitve po principu “dobrina za dobrino” na globalni ravni. Torej nihče ne bi bil na »izgubi«, pa še kruh bi namesto v smeti prišel v prave roke oziroma bolje rečeno prava usta.

Opisali smo samo primer kruha. Koliko presežnih dobrin je še, ki bi se lahko delile oziroma menjale na takšen način? A rekli smo že, da do vseh dobrin ne bomo mogli pristopati na enak način; drugače je deliti kruh, mleko ali les, kot pa znanje, ozračje ali oceane. Nekatere dobrine potrebujejo samo zaščito in posebno skrb (ozračje, oceani) druge prosto dostopnost (znanje) in tretje menjavo po načelu “dobrina za dobrino” (hrana, les, nafta …).

Glede organiziranosti agencije ne bi bilo bistveno drugače kot na globalni ravni, res pa je, da države k temu lahko pristopajo na različne načine, v skladu s svojo tradicijo, kulturo, politično in pravno ureditvijo itd.. Že uvodoma smo namreč rekli, da je medsebojna delitev ni nek nov ekonomski ali politični sistem, temveč je bolj okvir, znotraj katerega na različne načine lahko delimo dobrine.

Medsebojna delitev na državni ravni ne posega bistveno v gospodarski sistem (proizvajalna podjetja, trgovine, finančne ustanove), kakršnega poznamo, uvaja pa vendarle veliko novega:

- nadzor in pregled nad najpomembnejšimi dobrinami človeštva
- uravnavanje velikanskih nesorazmerij pri razdelitvi teh dobrin
- ravnotežje med javnimi in zasebnimi interesi

Medsebojna delitev je kot nekakšen demokratičen socialno usmerjen »sistem«, ki ohranja prvine učinkovitega (a skrajno nepravičnega) kapitalizma.

[Pričujoč prispevek seveda ne predstavlja neke dokončne oblike oziroma ekonomskega sistema, temveč predstavlja izhodišče za razmišljanje o morebitni uveljavitvi principa medsebojne delitve v vsakdanje življenje.]

Skupne dobrine človeštva, nova kategorija lastnine

»Skupne dobrine (ang. commons), so vsota vsega, kar smo skupaj podedovali in moramo predati, v nezmanjšanem obsegu, svojim dedičem.«
»Skupne dobrine zajemajo vse stvaritve narave in družbe, ki smo jih skupaj in brezplačno podedovali z njimi moramo odgovorno ravnati v korist bodočih generacij.« (The State of the Commons)


Ko govorimo o medsebojni delitvi dobrin, moramo seveda natančneje opredeliti katere dobrine imamo v mislih. Marsikdo se najbrž boji, da bi vse postalo od vseh. A še zdaleč ne gre za to.

Ko govorimo o medsebojni delitvi dobrin, mislimo predvsem na tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in nasploh za blaginjo ter prihodnost človeštva. S temi dobrinami moramo skrbno in odgovorno ravnati, biti moramo zmerni pri njihovi uporabi in pravični pri njihovi porazdelitvi. Kajti zagotoviti moramo bolj pravično in s tem mirnejšo družbo. Poleg tega pa moramo varovati skupne dobrine za prihodnje generacije, da ne bi ogrozili kvalitete njihovega življenja.

Katere pa so skupne dobrine človeštva? Po eni strani so skupne dobrine tiste, ki izhajajo iz narave (skupne naravne dobrine), po drugi pa so rezultat preteklega in sedanjega človeškega razvoja (skupne družbene dobrine).

V splošnem lahko rečemo, da so skupne naravne dobrine naslednje:

- voda v vseh oblikah
- prehranski pridelki (žitarice, sadje, zelenjava …)
- obdelovalna zemlja
- atmosfera (ozračje, ozonski plašč, primerna količina toplogrednih plinov)
- gozdovi, mokrišča, pašniki
- biotska raznovrstnost celotne biosfere (vse življenjske oblike)
- rudna in druga zemeljska bogastva
- obnovljivi in neobnovljivi energetski viri
- genska struktura (DNK) vseh živih bitij, semena


Skupne družbene dobrine pa so:

- znanje (družboslovno, tehnološko …; patenti in licence)
- jeziki, kulturna raznovrstnost
- arhitekturna in umetniška dediščina človeštva
- transportna in informacijska infrastruktura (vodne, zračne in kopenske poti; radijski in drugi valovi; internet …)

Uveljavitev kategorije skupnih dobrin človeštva še zdaleč ne pomeni, da moramo ukiniti privatno in javno lastnino (komunalna infrastruktura, šole, zdravstvene ustanove, ceste, javna razsvetljava itd.). Nova kategorija skupnih dobrin ne izključuje ne javne in ne zasebne lastnine.

Uveljavitev posebne kategorije skupnih dobrin pomeni, da mednarodna skupnost nekaterim (zgoraj omenjenim) dobrinam podeli poseben status, s tem pa tudi posebno zaščito in poseben način ravnanja z njimi. Ne pozabimo, da je od njih odvisna sedanjost in prihodnost človeštva.

Za skupne dobrine je odgovorna celotna človeška skupnost, vendar kako to urediti v praksi? Na globalni ravni, v okviru OZN, bi morali ustanoviti posebno agencijo, ki bi skrbela za te dobrine. In sicer tako, da bi vsem državam priporočala količino skupnih dobrin, ki bi jih lahko izkoriščali, da ne bi ogrozili ravnovesja na planetu in prihodnosti človeštva. Agencija bi priporočila tudi najboljše in najvarnejše načine izkoriščanja skupnih dobrin in skrbela koordinacijo medsebojne delitve teh dobrin med državami.

Odgovornost in ravnanje s skupnimi dobrinami pa bi bila povsem na ramenih posameznih držav. Države pa bi lahko naprej zaupale izrabo dobrin tako javnim kot tudi zasebnim ustanovam (npr. podjetjem) – s koncesijami, začasnim lastništvom ali kako drugače. Nikakor pa zasebniki ne bi mogli postati absolutni lastniki skupnih dobrin. Tiste dobrine, ki ne pripadajo nobeni državi (npr. oceani, atmosfera), pa bi bili pod neposredno zaščito OZN.

Seveda ne moremo do vseh skupnih dobrin pristopati enako in jih deliti ter skrbeti za njih na enak način. Ozračje je dobrina, ki je predvsem potrebna zaščite, kar pa je tesno povezano z (nezmerno) uporabo energetskih virov (npr. fosilnih goriv). Znanja ne moremo deliti na enak način kot na primer hrano. Pri »delitvi« znanja gre za prost dostop vseh ljudi in vseh družbenih ustanov do vseh dosežkov človeškega uma (npr. do tehnološkega znanja proizvodnje vseh zdravil), razen če gre za »nevarne dosežke« kot je npr. tehnologija izdelave atomske bombe. Medtem, ko moramo pri delitvi osnovnih živil omogočiti neposredno oskrbo vseh ljudi z njimi (s tem, da trgovina kakršno poznamo ne bi zamrla, le na bolj pravične temelje bi jo morali »postaviti«).

Medsebojna delitev in odgovorno ravnanje s skupnimi dobrinami človeštva mora postati temelj novih odnosov v človeški skupnosti, pa naj gre za gospodinjstvo, lokalno, državno skupnost ali globalno skupnost. Za to imamo vse možnosti in znanje.