petek, 30. december 2022

Drugačno leto 2023


Prvi dan v novem letu je čisto običajen dan. A ker gre po dogovoru za prvi dan novega (koledarskega) leta, je nekaj posebnega, začetek nečesa novega. Zato si takrat vselej zaželimo veliko dobrega in lepega. V resnici bi si to lahko zaželeli vsak dan, kajti vsak dan je nov dan. In vsak je drugačen. Eni so sončni, drugi deževni, tretji hladni; eni polni obveznosti, drugi ležerni – vikendi, počitnice; eni nas razočarajo, prizadenejo, drugi nas razveselijo, presenetijo... Eno leto je kot daljši dan. Vselej drugačno od prejšnjih. Naj bo torej novo leto, 2023, drugačno. In upajmo, da lepo, srečno, veselo. Če pa vse ne bo šlo tako kot si želimo, pa se vsaj potrudimo biti srečnejši, veselejši, boljši, strpnejši, sočutnejši. In bo lepše, lažje. Torej, drugačno leto 2023.

sreda, 21. december 2022

V čigavem imenu


V čigavem imenu ob koncu leta
tako množično trošimo?
V imenu Kristusa, v imenu božiča,
praznika Kristusovega rojstva,
simbola Svetlobe in Ljubezni?
Kdaj nam je bilo rečeno,
naj tako množično kupujemo darila,
četudi imamo vsega dovolj?
Kaj ima to s Kristusom,
kaj ima to z Ljubeznijo?
Bogato obložene mize, kupi daril,
vsepovsod luči, prepolne trgovine,
koncerti, hrup, zabava…
Kaj pa najrevnejši, lačni,
po nepotrebnem bolni,
begunci, sirote, brezpravni,
izkoriščani, zapuščeni, pozabljeni…?
Mar ni Kristus govoril o njih.
Mar niso oni tisti, 
ki jim je namenjen božič?
Mar niso oni tisti, 
ki potrebujejo našo pozornost, 
naša darila?
Mar niso oni tisti,
s katerimi si moramo
deliti skupne dobrine,
ki so božja darila.
Tudi nam je podarjeno,
zakaj torej ne podarjamo naprej.
V čigavem imenu
torej praznujemo Božič?

nedelja, 18. december 2022

Kroženje snovi v človeški družbi


Kroženje snovi v naravi je temelj življenja na planetu, o čemer smo se učili že v osnovni šoli. Lahko tudi rečemo, da gre v osnovi za kroženje energije, kajti materija je dejansko zgoščena energija. Hrana se na primer v nekem organizmu pretvori bodisi v energijo (za življenje) bodisi gradi telo organizma. Vsako živo bitje naravi prejema in daje – tako so na primer rastline hrana za živali in tudi znotraj živalskega kraljestva so prisotne kompleksne prehranjevalne verige. Človek je del teh naravnih prehranjevalnih sistemov, ki jih zaradi svojega razuma obvladuje v svojo korist.

Vendar je kroženje snovi tudi temelj (ekonomskega) življenja v človeški družbi. Vsaj moralo bi biti. V človeški družbi kroženje snovi (izdelki, storitve; dobrine; blago) poteka na tri glavne načine: z menjavo, darovanjem in delitvijo.

Menjava in denar

Na hitro bi lahko rekli, da je temeljni mehanizem kroženja snovi v človeški družbi menjava blaga, ki  pretežno poteka s pomočjo denarja kot menjalnega sredstva. Večina takšne menjave poteka organizirano na tržnicah, trgih, v trgovinah, na borzah; nekaj pa tudi med posamezniki. Načeloma z menjavo na trgu, s posredovanjem denarja, ni nič narobe, a problem nastopi, ko izdelki in blago postanejo samo sredstvo za služenje denarja.

Denar postane osrednji vidik trgovanja, namesto da bi bil le pripomoček, za kar je bil tudi ustvarjen. Vendar denar ni nekaj slabega sam po sebi, temveč šele ko v rokah ljudi postane orodje za doseganje sebičnih ciljev – kopičenje bogastva, moči, prevlade. Denar je torej lahko orodje sebičnih človeških ravnanj ali pa orodje dobrega – v obliki dobrodelnosti ali vlaganja v resnični razvoj družbe in človeštva. Denar lahko namenite za nakup orožja ali za nakup hrane za najrevnejše ljudi. Človek je torej tisti, ki upravlja z denarjem – za dobre ali zle namene.

Ekonomija menjave (tudi tržna ali denarna ekonomija) je mehanizem za kroženje snovi v človeški družbi. Vendar je ta mehanizem pogosto zlorabljen za sebične namene. Zato imamo danes tako hude motnje v človeški družbi – na eni strani nakopičeno bogastvo in preobilje snovi (dobrin, izdelkov, storitev), na drugi strani pa veliko pomanjkanje ter posledično revščino, lakoto, nepotrebne migracije...

Darovanje in dobrodelnost

Dar oziroma darovanje je v primerjavi z menjavo daleč starejša oblika kroženja snovi znotraj človeške družbe. Kako močno je darovanje zaznamovalo človeško družbo, občutimo še danes. Obdarovanje, čeprav danes pretirano skomercializirano, je močna vez v družinskih in drugih skupnostih (prijatelji, sodelavci…). Antropologi ugotavljajo, da je bila ekonomija daru ekonomska "ureditev" večji del človeške zgodovine, menjava pa je bila rezervirana zgolj za poslovanje s tujci ali sovražniki.

Dobrodelnost je širši vidik ekonomije daru; pomeni predvsem darovati nekomu, ki ni član naše družine ali ožje skupnosti.

Medsebojna delitev

Poleg menjave in darovanja pa poznamo še eno obliko kroženja snovi v človeški družbi, in sicer medsebojno delitev oziroma ekonomijo delitve, ki je temeljni ekonomski odnos v ožji in širši družini (nekoč v plemenskih skupnostih). V družinah si delimo praktično vse dobrine. Če si jih ne bi, noben otrok ne bi odrasel, prav tako ne bi imeli starejših članov družine. Zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve najbolj osnovna ekonomska ureditev človeštva in omogoča nemoteno kroženje snovi v človeški družbi.

Sodobni davčni sistemi so na primer ena od oblik medsebojne delitve, saj vsakdo, ki plačuje davke, prispeva k delovanju sistemov, ki omogočajo blaginjo za vse – zdravstvo, šolstvo, skupna infrastruktura itd.

Menjava, darovanje ali delitev?

Vse tri glavne oblike kroženja snovi v človeški družbi – menjava, darovanje in delitev – so danes prisotne. Problem je, da je tržna (denarna) menjava postala prevladujoča in je "zavzela" tudi področja, ki so ključnega pomena za blaginjo celotne skupnosti – zdravstvo, šolstvo, oskrbo z osnovnimi živili itd. Tržna ali denarna menjava nikoli ne more zadovoljiti temeljnih človekovih potreb vseh ljudi.

Z dobrodelnostjo (darili) sicer skušamo reševati velika nesorazmerja, ki jih ustvarja tržna menjava, a dobrodelnost lahko samo gasi požare, ne more pa rešiti temeljnega problema – izjemno neenakomerne in nepravične porazdelitve dobrin v človeški skupnosti.

To pa lahko dosežemo edino z medsebojno delitvijo dobrin, ki omogoča, da osnovne dobrine dosežejo slehernega člana človeške skupnosti. S tem pa lahko odpravimo revščino, lakoto, nepotrebno umiranje zaradi bolezni ter brezštevilne družbene konflikte.

Odgovor na vprašanje v naslovu se torej glasi: menjava, darovanje in medsebojna delitev lahko soobstajajo. Ko gre za osnovne človekove potrebe, moramo kot temelj uporabiti ekonomijo delitve. Ekonomija daru oziroma dobrodelnosti dopolnjuje ta sistem. Tržna menjava pa lahko pokriva ostala področja, ki niso neposredno povezana s preživetjem in blaginjo človeštva.



petek, 9. december 2022

Blog št. 666


666 je zaporedna številka tega zapisa oziroma bloga na strani Medsebojna delitev dobrin. Prvi zapis sem objavil avgusta 2007, odtlej pa torej že 666. To število samo po sebi ni nič posebnega, a ima danes večinoma negativen pomen. Ta pomen izhaja iz Svetega pisma, kjer je v Razodetju (13,17-18) zapisano: »Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena. Tu je modrost. Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šeststo šestinšestdeset.«

Število naj bi po nekaterih razlagah predstavljalo numerični zapis imena rimskega cesarja Nerona, ki je bil sovražno nastrojen do zgodnjih kristjanov. Danes je 666 na splošno sprejeto kot simbol zla. Vendar ne povsod. Kitajci taisto kombinacijo števil štejejo za nekaj zelo pozitivnega, odličnega, gre za zelo srečno kombinacijo in Kitajci dajo veliko na številke.

Kitajsko število šest 六 zveni kot 流 (liú), kar pomeni »flow« oziroma teči, krožiti, tok. Obstaja tudi popularna kitajska fraza, 六六大顺 (liù liù dà shùn), ki pomeni, da vse teče gladko. (steemit). 

Torej število 666 lahko štejemo tudi kot dobro število. Prav tako kot je medsebojna delitev dobrin namenjena dobremu. Zakaj danes v svetu, kjer je vsega dovolj, toliko ljudi trpi zaradi pomanjkanja dobrin? Ker pretok dobrin (flow of goods) ne teče gladko. Ker si bogate države prisvajajo dobrine, z njimi špekulirajo in ogromno služijo, hkrati pa spodbujajo pretirano potrošnjo dobrin med svojim prebivalstvom.

Zato imamo na eni strani vsega preveč in ogromno zavrženih dobrin, pri čemer prednjači hrana; na drugi strani pa vlada hudo pomanjkanje, ki vodi v lakoto, skrajno revščino, bolezni, prezgodnje smrti, migracije in družbene konflikte.

Z medsebojno delitvijo dobrin pa bi nasprotno lahko zagotovili bolj enakomeren in pravičen pretok dobrin in vse bi teklo bolj gladko. Z enakomernejšim pretokom dobrin pa bi pridobili vsi, saj bi se končali ali vsaj bistveno zmanjšali nekateri največji problemi sveta, ki smo jih omenili v prejšnjem odstavku. Torej, poglejmo na stvari iz druge perspektive. Spremenimo naš pogled na svet, za začetek s številom 666.
 

sreda, 16. november 2022

V družinah si delimo


V prejšnjem prispevku Razumevanje enosti človeštva smo razmišljali o nujnosti novega koraka oziroma preskoka, ki ga moramo storiti, če želimo v prihodnosti živeti v miru in blaginji, to je razumeti človeštvo kot eno družino. Vendar pa samo razumevanje ni dovolj, v skladu s tem je treba tudi delovati, še posebej na področju, ki je ključno za naše preživetje in blaginjo. To je ekonomsko področje. Kašno pa je naše ekonomsko ravnanje v družini?

V družini seveda nimamo ekonomskih strokovnjakov, profesorjev, menedžerjev, a to še ne pomeni, da nismo ekonomisti. Še več, vsakdo od nas je rojen kot ekonomsko bitje, družina pa je v resnici osnovna ekonomska "organizacija".

Ekonomija – dom in družina

Ni naključje, da se je beseda ekonomija razvila iz starogrških besed oikos in nomos. Oikos pomeni dom in družino. Kaj je tisto temeljno, kar človeškemu bitju omogoča preživetje? Dom je naše osnovno okolje, ki nam zagotavlja vse, kar potrebujemo za preživetje – zavetje, hrano, varnost. Vendar so že Stari Grki dom (oikos) razumeli širše – ne samo kot prostor, kjer prebiva družina, temveč tudi pripadajoče okolje (polja, gozd, vrt, potok...), ki ji zagotavlja dobrine za preživetje.

Družina so vsi naši bližnji oziroma skupnost, ki nam zagotavlja vse potrebno za preživetje in blaginjo. Stari Grki so v družino (oikos) prištevali vse ožje in širše člane, pa tudi delovno silo (takrat predvsem sužnji). Dom in družina (danes temu s skupno besedo rečemo gospodinjstvo, kar se smatra kot osnovna ekonomska enota družbe) sta osnova našega preživetja in blaginje. Vendar ju ne smemo razumeti samo v ožjem pomenu.

Naš dom je tudi mesto, kjer živimo, in država. Naša družina so tudi naši sovaščani, someščani in sodržavljani, s katerimi tvorimo širšo skupnost, "družino". V najširšem smislu pa je naš dom planet Zemlja, naša družina pa celotno človeštvo. Naš pravi dom in družina (oikos) sta torej Zemlja in človeštvo.

Medsebojna delitev – temelj družinske ekonomije

Če sta torej dom in družina osnova ekonomije, se lahko vprašamo, kako v družinah ravnamo drug z drugim – v ekonomskem smislu? Ali člani družine tekmujemo med seboj za dobrine? Se gremo konkurenčni boj? Si eni kopičijo, drugi pa nimajo ničesar? Ne, člani družine si delimo dobrine, ki so nam na voljo. Si sploh lahko zamislite kaj drugega? Bi človeška skupnost sploh preživela, če si v družinah ne bi delili? Družinska ekonomija je ekonomija delitve.

Prav tako se vprašajmo, kako skrbimo za svoj dom, pa naj gre za stanovanje v bloku, hišo, kmetijo? Mečemo odpadke vsevprek? Uničujemo lastno imovino? Ne, kolikor je le mogoče skrbimo, da je naš dom čist in urejen. Kaj pa naš širši dom – planet Zemlja? Kako že ravnamo z njim?

Torej, ko gre za naš dom in našo družino smo skrbni, sočutni, ljubeči in si delimo vse kar imamo. Kaj pa, če bi to, kar počnemo doma in v družinah prenesli na naš "veliki" dom, planet Zemljo, in v našo "veliko" družino, človeštvo. To bi bilo potem pravo razumevanje ekonomije in ravnanje v skladu s tem razumevanjem.

četrtek, 10. november 2022

Razumevanje enosti človeštva


"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva."
(1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Težko si je zamisliti prihodnost človeštva, če bomo nadaljevali z vojnami – političnimi in ekonomskimi. Zdajšnji konflikt na ukrajinskih tleh je le eden v večtisočletni zgodovini konfliktov, ki spremljajo sodobno človeško zgodovino. V tej dolgi dobi bi komajda lahko našli čas brez vojn ali konfliktov. Zdi se, kot da je zgodovina človeštva pravzaprav zgodovina vojn. Vendar pa smo danes prišli do točke, na kar nas opozarja ukrajinski konflikt, ko vojna lahko pomeni konec prihodnosti – prihodnosti človeštva. Možnost jedrske vojne, na robu katere smo se znašli, je in bo vselej grožnja, če ne bomo začeli razmišljati in delovati na drugačen način.

Loč-enost

Enost človeštva lahko v najbolj zunanjem vidiku opredelimo z razumevanjem človeštva kot ene vrste – v biološkem smislu. Dejansko smo vsi danes živeči ljudje pripadniki iste vrste (Homo sapiens) in tudi iste podvrste (Homo sapiens sapiens). Kar je pravzaprav dragoceno spoznanje, če vemo, da na svetu skupaj z nami prebiva še približno 8,7 milijona rastlinskih in živalskih vrst (Nature). Mi vsi pa smo pripadniki samo ene vrste!

Vsi ljudje smo si po genetski strukturi 99,9 % enaki (NIH). Razlike med nami so torej v biološkem smislu majhne, skorajda zanemarljive. Večino razlik smo ustvarili sami in povzročili umetno ločenost, ki je vzrok za brezštevilne konflikte in vojne.

Ločujemo se po barvi kože, jeziku, kulturi, veri, politični pripadnosti ter še tisoč in eni drugi stvari. Najbrž ne pretiravamo, če rečemo, da smo iz 0,1 % bioloških razlik naredili 99,9 % družbenih razlik. Na te razlike pa bi morali v resnici gledati kot na družbeno raznolikost. Raznolikost pa ne sme biti vzrok za ločevanje, saj je temelj družbenega bogastva oziroma "družbene biodiverzitete".

Človeštvo kot družina

Že v družini, ki je skupnost nekaj ljudi, opažamo veliko raznolikost. Razen v primeru enojajčnih dvojčkov, se že bratje in sestre večinoma precej razlikujejo po videzu in karakterju. Če pogledamo širšo družino, naše sorodstvo, opazimo še več "družbenih" razlik navkljub zelo majhnim genetskim razlikam. Večja kot je skupnost, večje so razlike, pa vendar smo se naučili živeti v družinah, lokalnih skupnostih, mestih, državah, unijah.

Zgodovina človeštva je pravzaprav povezana z razvojem skupnosti. Najprej so bile skupnosti majhne – družine, plemena, vasi; potem pa vse večje, do današnjih velikih držav in povezav, kakršna je na primer Evropska unija. Zdaj smo na pragu še enega velikega razvojnega preskoka: razmišljati o človeštvu kot o eni veliki in raznoliki družini. Temeljni korak v tej smeri smo že naredili z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov leta 1945 ter tri leta kasneje s sprejetjem Splošne deklaracije človekovih pravic.

Prvi člen te deklaracije pravzaprav izraža idejo enegai človeštva. "Drug z drugim ravnati v duhu bratstva", je pravzaprav ideja človeštva kot družine oziroma enosti človeštva. Seveda je bratstvo koncept, ki ne izključuje nikogar, lahko bi rekli tudi sestrstvo, a vsakdo razume, da je bratstvo pravzaprav sinonim za tesne družinske oziroma medčloveške vezi.

Živeti skupaj, sodelovati, skrbeti za druge in deliti

Vemo, kaj pomeni živeti v družini. Živeti v družini pomeni sodelovati in skrbeti za druge družinske člane ter z njimi deliti dobrine. Do neke mere smo te družinske vrednote prenesli v širše skupnosti, na primer na raven države. Kaj pa še širše? Smo zmožni tako živeti tudi na ravni naše najširše družine – človeštva.

Enost človeštva pomeni spoštovati raznolikost vseh članov človeške družine, z njimi sodelovati in z njimi deliti dobrine. Enost človeštva pomeni, da vsi ljudje živimo v blaginji in miru.
 

nedelja, 16. oktober 2022

Svetovni dan boja proti revščini


17. oktobra, le dan po Svetovnem dnevu hrane, obeležujemo še en pomemben "opomnik" – Svetovni dan boja proti revščini. Leta 1992 ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1987, ko se je na trgu Trocadéro v Parizu, kjer je bila leta 1948 podpisana Splošna deklaracija človekovih pravic, zbralo več kot sto tisoč ljudi, da bi opozorili na žrtve skrajne revščine, nasilja in lakote. (UNESCO) Tako je tudi v simbolnem smislu boj proti revščini tesno povezan s človekovimi pravicami.

Živeti v revščini je namreč eno samo veliko kršenje človekovih pravic. Revščina je boj za preživetje, kar pomeni vsakodnevni boj za osnovne dobrine - hrano, vodo, zdravila itd. Z revščino je tako kršen že 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi:

"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva."

V revščini ni niti svobode niti dostojanstva. Revni ljudje ne morejo živeti svobodno, saj so ves čas vpeti v okruten boj za preživetje. Milijoni cele dneve garajo za pest riža. Je to človeško dostojanstvo? Že sama revščina pomeni odsotnost dostojanstva, revni ljudje pa so izpostavljeni nenehnemu poniževanju in kratenju pravic, ki jih zahteva neusmiljen boj za osnovne dobrine. Ali drug z drugim, še zlasti pa z revnimi, ravnamo v duhu bratstva?

Tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini zato ni po naključju: DOSTOJANSTVO ZA VSE V PRAKSI: Skupne zaveze za socialno pravičnost, mir in planet.

Revščina v osnovi pomeni pomanjkanje oziroma prikrajšanje za dobrine in storitve, ki nam omogočajo zdravje in blaginjo. O tem govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo."


Šele življenjska raven, ki posamezniku ali družini omogoča zdravje in blaginjo, pomeni, da ne živimo v revščini. V tem smislu obstajajo trije glavni mejniki revščine:

"Večina ljudi na svetu živi v revščini. 85 odstotkov jih živi z manj kot 30 dolarji na dan, dve tretjini živita z manj kot 10 dolarji na dan, vsak deseti pa z manj kot 1,90 dolarja na dan. V vsaki od teh statistik so upoštevane razlike v cenah med državami za prilagoditev kupni moči v posamezni državi."

Seveda vsi ljudje niso revni na enak način, najhujša je revščina v tretji skupini, kjer govorimo o lakoti, torej pomanjkanju človekove najosnovnejše dobrine – hrane (in vode). O tem smo spregovorili o prispevku Nikogar ne puščamo ob strani. Vendar ima revščina tudi drugačne podobe in z njo se v takšni ali drugačni podobi sooča kar 85 odstotkov Zemljanov.

Ustvarili smo torej družbo oziroma natančneje ekonomski sistem, ki dobro služi vsega 15 odstotkom Zemljanov, kar je približno 1,2 milijarde od 8 milijard ljudi, kolikor nas trenutno biva na našem planetu. Kaj je pravzaprav bistvo in kaj ključna naloga ekonomskega sistema?

Ekonomski sistem je temelj, na kateremu "stoji" družbena skupnost. Ekonomski sistem nam – kot posameznikom in kot skupnosti – zagotavlja dobrine, ki nam omogočajo preživetje, zdravje in blaginjo. Očitno je, da ne deluje dobro; ne za vse ljudi in ne za okolje.

Revščine ne bomo odpravili v tekmovalnem (konkurenčnem) okolju, kjer se "tepemo" za globalne dobrine in kjer vselej zmagujejo najmočnejši ter najbogatejši. Revščino bomo odpravili, če bomo sodelovali in pravičneje delili globalne vire. Ekonomija delitve je zatorej pot za rešitev globalne revščine. Dokler bodo ljudje živeli v revščini, pa ne moremo zaživeti v miru, blaginji in zdravem okolju.


sobota, 15. oktober 2022

Nikogar ne puščamo ob strani


16. oktobra obeležujemo Svetovni dan hrane (World Food Day). Morda je vsaj ta dan priložnost, da razmislimo o vlogi hrane, ki je najpomembnejša dobrina na našem planetu. In ne samo to, hrana je dejansko presečišče največjih kriz, s katerimi se sooča človeštvo: prehranske, okoljske, podnebne, ekonomske, migrantske, politične in – moralne. Morda je ravno slednja tista najhujša, saj naslavlja našo človečnost: Kako vendar lahko dopuščamo, da tako številni ljudje, naši bratje in sestre, trpijo za strašno lakoto in pomanjkanjem, čeprav imamo hrane in drugih osnovnih dobrin dovolj? To je bistveno vprašanje, ki bi si ga moramo zastaviti.

Kajti na Zemlji, kjer nas danes živi približno 8 milijard, gre vsak večer lačnih spat kar 828 milijonov ljudi. Njihovo število se je od leta 2019 povečalo za vsaj 150 milijonov, še nadaljnjih 50 milijonov pa se giblje na meji lakote. Približno 2,3 milijarde ljudi na svetu je zmerno ali resno prehransko nepreskrbljenih, kar je skoraj 30 odstotkov svetovnega prebivalstva – 350 milijonov ljudi več kot leta 2019. (FAO) Morda nam te številke ne povedo veliko, a za njimi se skriva neizmerno trpljenje velikega števila ljudi, pripadnikov velike človeške družine, torej dobesedno naših bratov in sester.

Ko razmišljamo o vzrokih za takšno stanje, nam verjetno najprej na pamet pade pomanjkanje hrane. A številni dokumenti in raziskave dokazujejo, da je hrane na svetu dovolj za vse ljudi; pridelamo jo celo več, kot jo potrebujemo. S primernim ravnanjem in s pravičnejšo porazdelitvijo bi lahko nahranili celo 10 milijard ljudi (Journal of Sustainable Agriculture). Hrane je torej dovolj, a jo tudi zelo veliko zavržemo.

Več kot tretjina vse proizvedene hrane v svetu (približno 2,5 milijarde ton) se vsako leto izgubi ali zavrže, vrednost te hrane pa je približno 230 milijard dolarjev. Izgubljena in zavržena hrana posredno ali neposredno povzroča 3,3 gigaton izpustov ekvivalenta ogljikovega dioksida, kar predstavlja 6 odstotkov globalnih izpustov, pri čemer pa ni upoštevana raba zemlje oziroma sečnja gozdov za pridelavo hrane. (Greenly)

Ukrajinski konflikt nam je poleg tega razkril, kako je lahko hrana tudi "politično blago" in kako špekulativni ter zaslužkarski so globalni prehranski trgi. Politične "igre" s hrano in špekulacije s to ključno življenjsko dobrino neposredno vplivajo na milijone ljudi, ki čez noč lahko zdrsnejo iz revščine v skrajno revščino in lakoto. Potem pa se čudimo, ko številni obupani reveži zapuščajo svoje domove in pritiskajo na meje razvitega in sebičnega sveta.

Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je za letošnji svetovni dan hrane izbrala temo: "Nikogar ne puščamo ob strani: boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje". (GOV.SI) Z vsem tem se seveda strinjamo, a morda bi temu pozivu dodali še najpomembnejši del: boljša distribucija oziroma porazdelitev hrane.

Ravno to področje je danes postavljeno na skrajno krivične temelje. Z večjim delom svetovne hrane se danes špekulira na blagovnih oziroma terminskih borzah, kjer se cene dnevno spreminjajo in kjer imajo največjo moč vplivni trgovci iz bogatih držav. Za revne ostanejo le drobtinice ali nič. Pomembno je razumeti, da hrana ni blago, temveč dobrina; nekaj, kar je namenjeno za dobro ljudi, ne pa sredstvo za velikanske zaslužke.

Za bolj stabilno in pravičnejšo porazdelitev hrane, bi morali vzpostaviti mednarodni mehanizem, ki bi koordiniral globalno delitev hrane; a ne samo hrane, temveč tudi delitev drugih ključnih dobrin, ki so "odgovorne" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (voda, energija, zdravila itd.). Sistem, ki bi to omogočal lahko imenujemo ekonomija delitve. Samo tako lahko rešimo globalno prehransko krizo, ki povzroča ali vpliva na druge velike probleme človeštva.

Nikogar ne puščajmo ob strani.

Več o tem:

Ekonomija (svobodnega trga) je mrtva, naj živi ekonomija (delitve)


Ekonomija (svobodnega trga) je mrtva, naj živi ekonomija (delitve)


Ekonomski sistem, ki ga imenujemo svobodno tržni, tudi neoliberalni ali kapitalistični, je mrtev. To je smela, celo drzna trditev. A samo poglejte naokoli: številna podjetja so ali bodo kmalu nacionalizirana (v Nemčiji Uniper, v Franciji EDP, v Sloveniji Geoplin itd.); cene mnogih proizvodov (plin, nafta, elektrika) so regulirane ali zamrznjene; države izdatno finančno pomagajo tako podjetjem kot gospodinjstvom in prepovedujejo izvoz določenih izdelkov (hrana, drva, plin) itd. Dejansko so ti ukrepi v različnih oblikah v rabi že vse od velike krize 2008, še posebej pa v času covidnih ukrepov in zdajšnje energetske krize.

Čeprav ne moremo zanikati zunanjih vzrokov za ekonomsko krizo, kot sta covid in vojna v Ukrajini, pa so pravi vzroki globlji in sistemski. Svobodno tržni ekonomski sistem, ki je v zadnjih dveh stoletjih postopno začel prevladovati v svetu, je svoj razcvet dosegel z neoliberalno revolucijo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v obdobju ameriškega predsednika Reagana in britanske premierke Thatcherjeve, po padcu berlinskega zidu pa je prevladal v svetovnem merilu.

Sistem tako imenovanega svobodnega trga je dokaj stabilno deloval, dokler je bilo nekaj držav gospodarsko zelo razvitih (predvsem ZDA, EU, Japonska), večina ostalih držav pa je predstavljala trge za presežne izdelke in storitve razvitih gospodarstev in vir poceni ter enostavno dostopnih surovin in cenenih izdelkov. Pravzaprav je bil ta sistem nadgradnja prejšnjih kolonialnih odnosov. Vendar se je z vzponom novih gospodarskih in finančnih sil – Kitajska, Indija, Rusija, Južna Koreja, Brazilija, Južna Afrika, Singapur, Hongkong itd. – ta »stabilni« sistem začel rušiti.

Nove gospodarsko razvite države so postajale dejanske lastnice svojih naravnih bogastev, hkrati pa so začele proizvajati nove in kakovostne izdelke. Konkurenca se je začela zaostrovati, z vedno manjšimi možnostmi za rast dobičkov. Posredna vojna (proxy war) med ZDA in Rusijo v Ukrajini ter številne pretekle podobne vojne (Irak, Libija, Sirija) so poskus ohranjanja prejšnjih neoliberalnih oziroma v resnici neokolonialnih razmerij.

Ohranjanje ekonomskega sistema, ki temelji na vojni za vire in trge, je v današnjem kompleksnem svetu, kjer je vse več ekonomsko razvitih držav, recept za katastrofo. Potrebujemo globoke ekonomske spremembe in dejansko smo že zakorakali na to pot. Vsaj kar se tiče ključnih dobrin – hrane, energetskih virov, gnojil, zdravil, rud, lesa itd. – svobodne trge že nadomeščajo državni posegi in regulacije. Zaenkrat gre sicer predvsem za sebične interese posamičnih držav. Če pa bi države sodelovale pri »upravljanju« ključnih globalnih dobrin, bi lahko postavili dolgoročne temelje za stabilnejši in mirnejši svet.

Preseči moramo ideološko razmišljanje na relaciji kapitalizem-socializem in ustvariti ekonomski sistem, ki bo najbolje služil vsem ljudem in okolju. Ključnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in blaginjo držav, ne smemo prepustiti špekulantskim in kaotičnim trgom, temveč urejenemu in koordiniranemu mednarodnemu mehanizmu – takšnemu sistemu lahko rečemo ekonomija delitve. Medtem ko bi z ostalimi izdelki še naprej lahko trgovali na svobodnem trgu, seveda v skladu z zakoni za zaščito delavskih in potrošniških pravic ter v okviru okoljskih standardov.

Vir: Pisma bralcev, Dnevnik

petek, 30. september 2022

(Skrajni) čas je za mir


»Mir ne pomeni odsotnosti konfliktov; razlike bodo vedno prisotne. Mir pomeni reševanje teh razlik z miroljubnimi sredstvi; z dialogom, izobraževanjem, znanjem in s humanimi načini,« je nekoč dejal Dalaj Lama. Tem besedam lahko samo pritrdimo. Vojna nasprotno pomeni »reševanje« razlik z orožjem; z grožnjami, obtožbami, manipulacijami in z lažmi. Vojna v Ukrajini ni nič drugačna. Dlje kot traja, težja bo pot do miru. Vsak nov dan vojne pomeni nove žrtve, nove tragedije, nove žalostne zgodbe, nove zamere. Zato z vsakim dnem vojne nismo bližje miru, ampak se od njega vse bolj oddaljujemo.

Kdor verjame, da je mogoče ukrajinski konflikt rešiti z orožjem in sankcijami (ki so ekonomsko orožje), je bodisi naiven bodisi pokvarjen. Ukrajine in Ukrajincev ni mogoče pokoriti, Rusije in Rusov ni mogoče premagati. Ta vojna se na bojišču lahko dokončno razreši samo z jedrsko kataklizmo, ki pa je lahko samo globalna in totalna. Zato naj politiki, četudi so iz tako majhne države, kot je Slovenija, začnejo resno govoriti o miru, o mirovnih pogajanjih, o varnostnih zagotovilih. Mediji, na kateri koli strani so že, pa naj nehajo demonizirati ljudi »na drugi strani«; celotne narode, jezike, spomenike, kulturo in umetnost.

Noben konflikt se ne pojavi iz nič, nenadoma, brez vzroka. In noben konflikt ni samo črno-bel, tako kot ljudje nismo absolutno dobri-zli. Za ukrajinski konflikt zdaj ni več bistvenega pomena, kako je do njega prišlo in kdo je zanj zares kriv, temveč da je in da je tako zelo nevaren ter destruktiven. Prav tako ni produktivno na dan vleči pretekle tragične konflikte (Irak, Sirija, Libija, Afganistan), kajti na koncu bomo vselej samo še bolj zaostrili današnjo situacijo in se le še trdneje vkopali na »naši« strani.

V tem strašnem konfliktu se ne smemo postavljati ne na eno ne na drugo stran. Če že izbiramo stran, naj bo to stran miru. Politiki, gospodarstveniki, vplivneži vseh vrst in običajni ljudje moramo vsa svoja prizadevanja usmeriti v iskanje mirnih rešitev konflikta, ali če si sposodimo še en Dalaj Lamov izrek: »Najboljši način za rešitev vsakega problema v človeškem svetu je, da se vse strani usedejo in se pogovorijo.« Mediji pa naj se vzdržijo »navijanja« za eno stran, kajti to ni njihova vloga in naloga. Reševanje konfliktov z nasiljem je izraz šibkosti, medtem ko je »nenasilje orožje močnih«, je dejal še en velikan miru, Mahatma Gandi.

Vir: Pisma bralcev, Dnevnik

četrtek, 25. avgust 2022

Vsi naši požari


Letošnje poletje si bomo zapomnili po požarih. Gorelo je okolje, a ogenj je bil in je tudi v politiki ter ekonomiji. Vojna ni nič drugega kot politični požar, visoka inflacija pa ekonomski. Seveda vsi ti požari oziroma krize niso od včeraj. V vojni z okoljem smo že dolgo, prav tako kot smo že dolgo – posredno ali neposredno – vpleteni v politične in ekonomske vojne.

Vojno z okoljem vodimo preko naših povsem vsakdanjih dejanj oziroma našega načina življenja. Konzumiramo hrano in izdelke iz vsega sveta, ki prepotujejo tisoče kilometrov; pojemo veliko mesa, kar močno obremenjuje naše okolje; veliko potujemo in pogosto zelo daleč; gradimo velike hiše itd. Vselej si, sebi v bran, ponavljamo, da je naš individualni okoljski odtis globalno zanemarljiv. Kar morda res drži, a pozabljamo, da potrošniški razred danes šteje stotine milijonov ljudi. Pomnožimo torej svoja dejanja z več sto milijoni – potem dobimo prave rezultate vpliva na okolje. Tudi tako imenovani zeleni prehod ne spreminja igre – zanj potrebujemo ogromno (novih) naravnih virov in energije. Zeleni prehod je nekakšno samozavajanje – še vedno lahko živimo potratno, samo malo bolj »zeleno«. Pa res?

Koranakriza nas je za nekaj časa prisilila, da se marsičemu odpovemo. In začuda, prav nič groznega se ni zgodilo – potovali smo manj, trošili manj, imeli več časa drug za drugega. Naravno okolje je za trenutek »zadihalo«. A lekcija je že skorajda pozabljena. Zdaj hočemo še več vsega! Ko za požare krivimo naftne, rudarske, energetske, trgovske, transportne in druge družbe, pozabljamo, da nam pravzaprav želijo ustreči, da so tu zaradi nas; res pa pri tem še dobro zaslužiti.

Ekonomska vojna ima podobne vzroke kot okoljska. Ker naravnih virov ni dovolj za vse ljudi (pravzaprav jih je dovolj, če bi bogatejši del sveta živel nekoliko zmerneje in če bi vire pravičneje delili), se je zanje treba boriti. V tej vojni imajo prednost države, ki so prve stopile na pot kolonializma in kasneje industrializacije ter potrošništva. Zdaj so te države v vojni (moderno se temu reče konkurenčnost) z revnejšimi predeli sveta za vire, kar ustvarja naravno opustošenje in »kuri« podnebno oziroma okoljsko krizo. Da ne govorimo o tamkajšnjih človeških žrtvah, ki se vsako leto štejejo v milijonih, kar je daleč več kot je skupno število žrtev klasičnih vojn.

Politična vojna pa je predvsem podaljšek ekonomske vojne. Če izkoriščanje naravnih virov ne gre zlepa, gre pa zgrda – s puškami, raketami, tanki itd. V ozadju večine vojn so v prvi vrsti ekonomski razlogi – nafta, plin, dragocene rudnine, zdaj pa vse bolj tudi rodovitna zemlja (hrana) in vodni viri.

Torej, požari vseh vrst, ki jih doživljamo to poletje, niso maščevanje narave ali dejanja nekih norih posameznikov, temveč so posledica naših vsakdanjih dejanj pomnoženih s stotinami milijonov (drugih ljudi). A če skupaj uničujemo, lahko tudi skupaj rešujemo – najprej z zmernejšim življenjskim slogom. Če imajo naša dejanja na kolektivni ravni tako veliko moč, potem jih lahko izkoristimo tudi tako, da pritisnemo na naše voditelje, da zaustavijo politične in ekonomske vojne ter začnejo pravičneje deliti naravne vire tega bogatega planeta. Le tako bomo počasi lahko pogasili vse naše požare – okoljske, politične in ekonomske.

sobota, 9. julij 2022

Sodelovanje in medsebojna delitev - pot rešitve


Poročilo Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu (SOFI), ki so ga 6. 7. 2022 skupaj objavili Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodni sklad za razvoj kmetijstva (IFAD), Sklad ZN za otroke (UNICEF), Svetovni program ZN za hrano (WFP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je pretresljivo branje. Število ljudi, ki jih je prizadela lakota se je leta 2021 povzpelo na 828 milijonov, kar je 46 milijonov več kot leto poprej in 150 milijonov več kot ob izbruhu pandemije COVID-19. Približno 2,3 milijarde ljudi (29,3 odstotka) je leta 2021 živelo v zmerni ali hudi prehranski negotovosti, kar je 350 milijonov več kot pred izbruhom pandemije COVID‑19. Približno 45 milijonov otrok, mlajših od 5 let, je lani trpelo za hudo podhranjenostjo, ki za 12-krat poveča tveganje smrti.

To je nekaj najbolj izpostavljenih podatkov iz poročila o prehranski varnosti in prehrani v svetu. In kar je najhujše, poročilo še ne zajema letošnjega leta, ki ga zaznamuje visoka rast cen hrane zaradi prepleta številnih kriz – vojne v Ukrajini, visokih cen energije, vse bolj zaostrenih podnebnih sprememb in ekonomske krize na splošno. Seznam držav, kjer se prehranska kriza poslabšuje ali na novo pojavlja, je vsak dan daljši: Etiopija, Nigerija, Jemen, Južni Sudan, Haiti, Afganistan, Šrilanka, Libanon, Angola, Kenija, Madagaskar, Mozambik, Zimbabve ... Spomnimo se, da so Arabsko pomlad leta 2011 v veliki meri sprožile visoke cene kruha. A situacija je danes še mnogo slabša. Seznam držav, kjer so se že začeli protesti proti draginji, pa je še bistveno daljši in sega tudi v Evropo. Na Šrilanki so protestniki že zrušili predsednika in premierja – skorajda dobesedno, z vdorom v vladno palačo. Takšnih primerov bo vse več.

Situacija seveda ni od včeraj. Vojna v Ukrajini je le zadnja v vrsti problemov, ki pestijo naš planet. Pomembno pa je, da poznamo vzroke za trenutno stanje, kajti poznavanje vzrokov je ključ za rešitev problemov. Prvi in najpomembnejši vzrok je zagotovo izjemno nepravičen ekonomski sistem, ki povzroča, da si manjši del sveta – posameznikov, podjetij in držav – prilašča ogromno naravno in finančno bogastvo na račun svetovne večine. Lakota in revščina sta v svetu že dolgo prisotni. Ogromno ljudi po svetu večji del svojih dohodkov porabi za hrano, zato zanje sleherna podražitev hrane pomeni zdrs v še hujšo revščino ali lakoto.

Svetovne cene hrane se oblikujejo na globalnih borzah, kjer so pridelki, rude, goriva itd. le "žetoni", s katerimi se trguje oziroma špekulira. Nobene regulacije, stabilnosti, varnosti, le špekulacije, ki nekaterim prinašajo ogromna bogastva, druge pa pahnejo v revščino. Vsakršna vojna, ki ima vselej globlje politične vzroke, seveda povzroči cenovna nihanja, ki sprožijo pravi cunami družbenih, ekonomskih in političnih kriz. Vse je medsebojno povezano. V resnici zdaj najbolj aktualna ukrajinska vojna ni vzrok zdajšnje svetovne ekonomske in prehranske krize, temveč posledica delovanja prevladujočega politično-ekonomskega sistema, ki temelji na sebičnosti, pohlepu in grabežljivosti – po (politični) moči in (ekonomskem) bogastvu, ki gresta pogosto »z roko v roki«.

Prvi korak za reševanje kompleksnih globalnih problemov je zaustavitev vojn povsod po svetu, torej doseči svetovni mir. Potem pa je treba začeti z globalnim dogovorom za pravičnejšo porazdelitev ključnih virov – hrane, pitne vode, energije, zdravil itd. Šele od tu naprej se je mogoče resno ukvarjati s podnebno krizo. Morda se zdi naivno, a vse to je mogoče doseči, če končno začnemo sodelovati in sprejmemo preprosto dejstvo, da vsi ljudje živimo na enem planetu – torej smo soodvisni (eno človeštvo) in soodgovorni (drug za drugega in za planet, ki je naš skupni dom).

Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta torej ključni "orodji" za boljšo prihodnost človeštva in planeta Zemlje. Sodelovanje je politična pot, medsebojna delitev pa ekonomska (kot ekonomija delitve), čeprav sta v resnici tesno prepleteni. Morda se zdi, da smo še zelo daleč, da bi zares sprejeli ti dve vzvišeni ideji v naše vsakdanje življenje, a v resnici ni druge poti. Pravzaprav obstaja, a si jo ne želite, ker vodi v totalno uničenje.

Torej, sodelovanje in medsebojna delitev.

nedelja, 1. maj 2022

V resničnem življenju


Drug drugega skušamo očarati
na instagramih, facebookih, tik-tokih …
Zato ne kažemo pravih podob sveta,
temveč samo tiste najbolj všečne.
Ne pokažemo pa revščine, smeti, plastike,
golosekov; pločevinastih kolon,
v katerih stojimo ure …

Vselej se kažemo srečni, četudi nismo;
slikamo samo neokrnjene koščke narave,
čeprav je vse naokoli morda pušča, umazanija …
Drug drugega prepričujemo, kako je svet lep,
zato tekmujemo v potovanjih,
tekmujemo v všečkih,
v navideznem občudovanju drug drugega.

Drug drugemu pa bi morali
na instagramih, facebookih, tik-tokih …
pokazati resnični svet, ne idealiziranega:
revščino, umazanijo, plastiko, poseke …
Potem bi morda, res morda
skušali tudi kaj spremeniti –
v resničnem življenju.

petek, 29. april 2022

Poglejte gor


Nedolgo tega je Netflix v svoj program uvrstil politično-ekološko satiro Ne glejte gor (Don't Look Up, 2021). Filmska zgodba gre, na kratko, takole: skupina ameriških znanstvenikov odkrije, da bo čez pol leta Zemljo zadel in uničil velik komet. Vendar se ameriška politika in mediji na to znanstveno novico odzovejo zelo mlačno in se raje ukvarjajo z dnevnimi »aktualnimi« zadevami. Potem ko znanstvenikom s pomočjo javnosti vendarle uspe mobilizirati politične sile, da poskusijo uničiti komet, se vmeša skrajno bogati podjetniški vizionar in predlaga, da bi komet lahko »tržili«, saj vsebuje izjemno dragocene rudnine. Na koncu ta podjetniški »projekt« propade, z njim pa tudi Zemlja.

Natanko tak pristop – »ne glejte gor«, kar je prispodoba za ignoranco – smo očitno izbrali tudi pri reševanju rusko-ukrajinskega konflikta. Seveda je osnovna krivda za začetek vojne na ruski strani, vendar pa globlji vzroki konflikta vključujejo še številne druge države in verjetno nismo daleč od resnice, če trdimo, da se na ukrajinskih tleh dejansko spopadata stari hladnovojni sovražnici – ZDA in Rusija. Pa vendar to zdaj niti ni več pomembno. Ta konflikt je dejansko uničujoči komet, ki z veliko hitrostjo drvi proti Zemlji. Torej je problem nas vseh. Samo »poglejte gor«.

Vsak dan vojne smo bližje (jedrskemu) uničenju Zemlje. Ta konflikt ne more imeti zmagovalca. Poraženci bomo prav vsi. Najbolj seveda že zdaj trpijo Ukrajinci. Številne najrevnejše države se prav tako že soočajo z rastjo skrajne revščine, ki je posledica globalne rasti cen osnovnih življenjskih proizvodov – hrane, goriv, gradbenega in drugega materiala in tako dalje. A tudi bogatejše države se soočajo s pomanjkanjem, kakršnega ni bilo že desetletja, ponekod celo od druge svetovne vojne. Nadaljevanje takšnega trenda bo imelo neslutene družbene posledice celo v najbogatejših državah sveta, vključno z ZDA. Celo veliki vojni dobičkarji, orožarska industrija, ki zdaj dobesedno cveti, bo na dolgi rok »na izgubi«, tako kot vsi drugi.

Te vojne ni mogoče tržiti, ne v gospodarskem in ne v političnem smislu. Nihče ne bo profitiral, nihče ne bo zmagal. Ta vojna je komet, ki drvi proti Zemlji. Poglejmo gor in napnimo vse sile, da se ta konflikt reši po mirni poti. Kot državljani lahko pritisnemo na politike, da storijo vse, kar je v njihovi moči za reševanje tega skrajno nevarnega konflikta. Vojne jastrebe naj zamenja golob miru. Z malo in z veliko začetnico.

Objavljeno: Dnevnik, Pisma bralcev


četrtek, 28. april 2022

Kaj počnemo z Naravo


Občudujemo naravo,
a jo hkrati uničujemo,
ali dopuščamo, da jo drugi.

Obnašamo se, kot da je narava
nekaj, kar je zunaj nas,
čeprav so naša telesa iz iste snovi –

tudi v nas tečejo reke,
valovijo oceani, kroži zrak;
gradijo nas enaki snovni delci.

Kako je potemtakem
narava nekaj zunanjega?

Mar ni uničevanje narave,
uničevanje samega sebe.

Mar ni onesnaževanje narave,
onesnaževanje samega sebe.

Ni torej notranjega in zunanjega,
vse je Eno, zato ni vseeno,
kaj počnemo z Naravo.

petek, 15. april 2022

Zmaga življenja


Velika noč je največji krščanski praznik, praznovanje Kristusovega vstajenja. Simbolično pomeni zmago življenja, dobrega in ljubezni oziroma vsega, kar simbolizira Kristus. V tem smislu je velika noč univerzalen praznik. V času, ki ga živimo, pa ni dovolj, da se osredotočimo samo na zunanji vidik praznika, ki ga zaznamuje predvsem obilica hrane na naših mizah in versko obredje. V svetu obsežne revščine, lakote, številnih vojaških konfliktov in podnebnih sprememb je potica na mizi na nek način celo simbol našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do številnih problemov človeštva in planeta.

Resnično praznovanje velike noči bi morala v resnici zaznamovati ljubezen do drugega, a ne samo v simboličnem smislu, ampak predvsem z našimi vsakdanjimi dejanji. Košček kruha, skodelica riža, kozarec pitne vode, nujno potrebna zdravila so prave velikonočne "potice" v domovanjih najrevnejših Zemljanov. Čeprav ne neposredno, pa je že naš prispevek dobrodelnim organizacijam lahko velikonočno darilo najrevnejšim. 

Če pa bi zares in dolgoročno želeli pomagati najrevnejšim, bi si morali prizadevati za uveljavitev globalne delitve dobrin. Dobrodelnost je namreč le majhen obliž na velike rane, šele pravičen ekonomski sistem na temelju medsebojne delitve dobrin pa predstavlja učinkovito "zdravilo" za bolno družbo, v kateri živimo. Uvedba globalne delitve dobrin predstavljala pravi praznik zmage življenja, dobrega in ljubezni oziroma vsega, kar simbolizira Kristus.

Če zares in iskreno želimo praznovati veliko noč, moramo narediti veliko več, kot je samo tisto, kar nam veleva tradicija. Seveda je prav, da praznujemo, a v kotičku srca se moramo vselej vprašati: "Smo res naredili vse, kar je v naši moči, da bi pomagali ljudem, ki potrebujejo našo pomoč?"

Praznične dobrote na bogato obloženih mizah bodo izgubile grenak priokus, ko bomo obilje dobrin, ki nam je na voljo, zmožni deliti z drugimi ljudmi. Ne samo z najbližjimi, temveč z vsemi.

Velikodušne velikonočne praznike.

petek, 8. april 2022

Zakaj deliti dobrine


Zdi se, kot da svet počasi propada pred našimi očmi. Koronavirus, vojne, revščina, družbeni nemiri, ekonomska in energetska kriza, podnebne spremembe in še bi lahko naštevali. Dovolj za skrajni pesimizem. Morda pa vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Kaj pa, če smo priče propadanju starih, neustreznih struktur, ki preprosto niso več primerne za današnje človeštvo? Če smo pozorni opazovalci in če odmislimo strašen trušč in zmedo sveta, v katerem živimo, lahko uzremo zametke nečesa novega; šibko luč v temi, ki morda kmalu zasije v veličastnem sijaju.

Propadanje starega

Kaj je tisto, kar je danes najbolj neustrezno? Kaj je tisto, kar najbolj zavira človeški razvoj? V prvi vrsti lahko "s prstom" pokažemo na ekonomski sistem.

Ekonomski sistem je ključni družbeni sistem, ki omogoča preživetje vsakega posameznika, sleherne družbene skupnosti in človeštva kot celote. Vsakdo za preživetje potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo, za dobro življenje oziroma blaginjo pa še izobraževanje, socialno varstvo ter celo vrsto drugih izdelkov in storitev, ki nam omogočajo zadovoljevanje naših širših potreb in s tem rast ter razvoj.

Vse to nam omogoča ekonomski sistem na vseh družbenih ravneh: od domačih gospodinjskih opravil, malega podjetništva in kmetijstva; raznolikih pridelovalnih, proizvodnih in storitvenih dejavnosti; zadrug, trgovin in bank, pa vse do največjih korporacij in mednarodnih ekonomskih institucij. Lahko rečemo, da je ekonomski sistem temelj, na katerem stoji celotna družbena struktura.

Na prvi pogled lahko rečemo, da je današnji ekonomski sistem uspešen, saj na globalni ravni pridelamo oziroma proizvedemo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Vendar pa je pri porazdelitvi dobrin ta sistem izrazito nepravičen in povzroča strahotno revščino ter lakoto, na drugi strani pa veliko presežno bogastvo globalne manjšine. Danes imamo dovolj podatkov, ki pritrjujejo tem ugotovitvam, prav tako pa je neenakost enostavno vidna v našem vsakdanjem življenju.

Globoka ekonomska neenakost med ljudmi in med državami je temeljni vzrok številnih problemov, ki uničujejo današnji svet in povzročajo družbeno razklanost ter netijo številne konflikte in vojne.

Zato je zdaj naša najpomembnejša naloga, da prenovimo ekonomski sistem tako, da bo obilne "darove" našega skupnega planeta bolj pravično porazdelil med vse njegove prebivalce.

Danes ekonomski sistem vodijo tekmovalnost, sebičnost in pohlep. Te človeške lastnosti so vgrajene v same temelje delovanja ključnih ekonomskih institucij – borz, bank, podjetij, mednarodnih organizacij. Marsikdo zmotno misli, da je tekmovalnost (konkurenčnost) gonilo razvoja. Ni. Saj ekonomija vendar ni šport. Ekonomija je odgovor na vprašanja: Kaj bomo jedli? Kje bomo stanovali? Kje se bomo zdravili? In tako naprej. Ekonomija je osnova našega bivanja na Zemlji.

Porajanje novega

Zato je predvsem pomembno, da spremenimo naše mišljenje in za prave ekonomske temelje prepoznamo tiste vrednote oziroma načela, ki jih že tisočletja poznamo v družinah oziroma v manjših skupnostih, to pa so: solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. To so temelji, ki so nam omogočili preživeti v pogosto neusmiljenem naravnem okolju in se formirati v večje družbene skupnosti – mestne skupnosti, države in še širše povezave.

Danes številne najrazvitejše države v dobršni meri že delujejo po načelih solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Imenujemo jih socialne države ali države blaginje, na primer Finska, Švedska, Norveška, Nemčija itd.

Zdaj je naša ključna naloga, da te ekonomske vrednote oziroma načela postavimo na globalno raven in na sleherno "nižjo" raven, tako da bo vsak Zemljan lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe in da bomo kot globalna skupnost lahko zaživeli v blaginji in miru. Kajti predpogoj za mir je blaginja vseh ljudi.

Ničesar kar že imamo, nam ni treba uničiti, zagotovo pa moramo marsikaj preobraziti. Podjetja morda delajo samo za dobiček, lahko pa bi tudi za blaginjo zaposlenih in širše skupnosti. Prav tako banke in druge ekonomske institucije. Spremeniti moramo naše cilje, prioritete. Še zlasti ekonomske. Želimo uničenje in vojne? Ne. Želimo blaginjo in mir? Da.

Zato pa poleg preobrazbe obstoječih ekonomskih institucij, potrebujemo tudi nove organizacije oziroma agencije, ki bi poskrbele za delitev dobrin med državami. Ekonomija delitve je ne samo upanje, temveč tudi naša zavestna izbira za boljši jutri človeštva.

Več o tej temi lahko preberete naspletni strani Ekonomija delitve.


petek, 25. marec 2022

Sankcije proti najrevnejšim


Konflikt v Ukrajini in obsežne protiruske sankcije bodo imele precejšen vpliv na rusko kot tudi na evropsko prebivalstvo, daleč največje žrtve vojnih iger med velesilami pa bodo, kot že tolikokrat, najrevnejši prebivalci sveta. Uvajanje novih in novih sankcij, nezmožnost vseh vpletenih strani za popuščanje in vzpostavitev miru, bodo povzročili škodo celotnemu svetu. Ker živimo v vzročno-posledičnem svetu, bodo sankcije in nespametna politika sovraštva ter zaostrovanja nazadnje škodile prav vsem, tudi Evropi, ZDA in drugim razvitim državam, ki kar tekmujejo kdo bo bolj zaostril sankcije in še dodatno podžgal ta že tako nevaren konflikt.

Statistični podatki za leto 2019 kažejo, da večina zemljanov živi v revščini. Mednarodna meja revščine je opredeljena kot skupna sredstva v vrednosti 30 dolarjev (27 evra), ki jih ima posameznik na voljo za vse dnevne potrebe. Kar 85 odstotkov svetovnega prebivalstva živi pod to mejo. Pod mejo 10 dolarjev (9 evrov), kar je meja hude revščine, živi 62 odstotkov zemljanov, deset odstotkov ljudi pa živi v skrajni revščini, kar pomeni, da imajo dnevno na voljo manj kot 1,9 dolarja (1,7 evra).

Revni prebivalci običajno porabijo polovico svojega proračuna za hrano. Globalni indeks cen hrane, ki ga Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) izračunava na podlagi košarice ključnih živil je med februarjem 2021 in 2022 zrasel za 20,7 odstotka. Samo predstavljamo si lahko, kakšen problem to predstavlja za najrevnejše, ki jih sleherna podražitev hrane potisne v še hujšo revščino, morda celo v smrt. Center za globalni razvoj (CGDEV) tako ocenjuje, da bo zdajšnji rusko-ukrajinski konflikt še dodatnih 40 milijonov ljudi pahnil v skrajno revščino. V študiji revije Nature Food ocenjujejo, da bo do konca leta 2022 kar 283.000 otrok mlajših od 5 let umrlo zaradi aktualne prehranske krize, 13,6 milijona pa jih bo trpelo zaradi posledic kronične podhranjenosti.

A to je le vrh ledene gore, v resnici je zaradi podražitev hrane ogroženih stotine milijonov ljudi. Vendar se ta problematika še kako tiče tudi razvitega sveta. Zaradi podražitev hrane je pogosto prihajalo do hudih družbenih nemirov in revolucij, da migracij sploh ne omenjamo. Če se ozremo v ne tako davno preteklost, lahko vidimo, kako je kriza 2007-08 med drugim sprožila prehranske upore na Haitiju, v Bangladešu; Mozambiku, med sprožilci Arabske pomladi 2011 pa so bile visoke cene hrane v Alžiriji in Tuniziji. Vemo, kakšne so bile posledice Arabske pomladi za Evropo.

V poročilu Organizacije FAO iz leta 2018 Povezave med migracijami, kmetijstvom, prehransko varnostjo in razvojem podeželja je jasno razvidno, da je prehranska ogroženost pomemben vzrok za migracije. Ker je v delih Afriki že zdaj veliko problemov zaradi suš in poplav (Kenija, Somalija, Mozambik, Južna Afrika itd.), se v kombinaciji z dražjo hrano lahko sproži nov velik begunski val ter družbeni nemiri in nestabilnost v številnih državah. Protesti proti visokim cenam hrane, elektrike in goriva pa zdaj potekajo tudi v Maroku, v Španiji, Franciji, Grčiji, Albaniji; v Iraku, na Šri Lanki. Spisek držav, kjer ljudje protestirajo se iz dneva v dan podaljšuje.

Seveda so sankcije oblika pritiska na določeno državo, da preneha z agresijo (kar je spet odvisno od tega za katero državo gre), a to ni edina pot za končanje konflikta. Sankcije so podaljšek vojne z ekonomskimi sredstvi. Verjetno pa bi bilo veliko učinkoviteje, če bi se ključne države oziroma povezave (ZDA, Rusija, EU, NATO, OZN in seveda Ukrajina) usedle za pogajalsko mizo in rešile konflikt po mirni poti. Pri čemer mora vsaka stran do neke mere popustiti, tudi zveza NATO, ki naj se zaveže k prenehanju širitve ali naj vsaj zamrzne sprejemanje novih članic. Z resnimi in spoštljivimi pogajanji, s postopno odpravo sankcij; brez žalitev in poniževanj kogar koli, bi bilo konflikt mogoče rešiti po mirni poti. A očitno morajo politični in vojaški jastrebi na obeh straneh konflikta izživeti svoje nore vojaške sanje; seveda iz varnih pisarn in bunkerjev.

S podaljševanjem konflikta bomo na izgubi prav vsi, Evropa, ZDA, da ne omenjamo najrevnejših držav. Vsak dan bo več žrtev, migrantov, revnih, vsak dan več sovraštva, poglobila se bo razklanost med državami, več bo nemirov, morda celo revolucij. Na koncu koncev bodo sankcije močno udarile tudi tiste, ki jih zdaj tako vzneseno uvajajo. Edine sankcije, ki jih zdaj zares potrebujemo, morajo biti sankcije proti lakoti, revščini, onesnaževanju okolja in podnebnim spremembam.



sreda, 23. februar 2022

Mir in dobro


Danes je obletnica smrti dr. Janeza Drnovška. V teh negotovih časih se je morda dobro s spoštovanjem spomniti tega velikega slovenskega politika. Dr. Janez Drnovšek je imel kar nekaj lastnosti, ki so ga ločevale od ostale politične večine. Čeprav je bil dolga leta predsednik stranke, pa vseeno ni bil nikoli zares strankarski človek, torej goreč zastopnik neke interesne skupine ali ideologije.

Mnogi tudi pravijo, da je bil pragmatičen, kar pomeni, da je bilo zanj »merilo resnice njena praktična vrednost«, predvsem v smislu opravljanja javnih ali državnih poslov »v splošno korist in blaginjo« (France Verbinc: Slovar tujk).

S tem pa se je približal idealu politike, ki jo je že pred več kot 2300 leti opisal starogrški filozof Platon. V svojem delu Politik je namreč zapisal, da je politika »veščina skrbi za skupino« in v širšem smislu »veščina skrbi za celotno človeško skupnost«. Politik (politikós) pa je »človek, ki ima posebno strokovno védenje o tem, kako je treba pravično in dobro voditi javne, skupne zadeve v polisu [državi] v korist celote in vsakega prebivalca.«

Temeljna naloga politike in politikov je torej skrb za človeško skupnost. Napak bi bilo misliti, da se s politiko ukvarjajo izključno politiki. V takšni ali drugačni obliki je politika prisotna v sleherni skupnosti (lokalni, državni, regionalni, globalni) in organizaciji (društvo, šola, podjetje), saj se je povsod treba odločati o »skupnih zadevah«.

A razmišljajmo naprej: k čemu teži oziroma kaj je končni cilj političnega udejstvovanja? Starogrški filozof Aristotel je v svojem delu Nikomahova etika zapisal, da je "končni smoter različnih oblik udejstvovanja vsekakor neko »dobro«, in sicer »najvišje dobro«." Ob tem se lahko spomnimo zadnjih Drnovškovih misli:

»Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!? Res je. Dobrota. Dobrota? Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel. Torej mir in dobro? Mir in dobro.«

Mir in dobro. K temu smo torej zavezani, k tem morajo biti usmerjena vsa naša dejanja.


Vir: Kako deliti dobrine

Slika: Wikipedija

ponedeljek, 7. februar 2022

Edinost, sreča, sprava


Jutri je kulturni praznik. Naj bo kulturen vsaj ta dan. Kajti živimo v izrazito nekulturnih časih. Današnja družba je globoko razcepljena, sovraštvo je postalo način komunikacije. Še zlasti na političnem področju, ki je postalo družbeno bojno polje. Morda se komu zdi, da "beseda ni konj", a v resnici se vse začne z besedo. Še vsaka vojna se je začela z besedami. A besede lahko ustvarjajo tudi mir, blaginjo, srečo, dobro. In velemojster besede - v smeri skupnega dobrega - je bil veliki pesnik France Prešern. Razmislimo vsaj zdaj, v času kulturnega praznika, o verzih, ki so dandanes še posebej aktualni (iz Zdravljice):

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"


Edinost

V miru in blaginji lahko živimo, če smo edini oziroma enotni. Kar pa spet ne smemo razumeti, kot da vsi enako razmišljamo, verjamemo v eno "resnico" in sprejemamo enega samega "vsevednega" voditelja. Tako enotnost razume fašizem. Enotnost oziroma edinost pa v resnici pomeni, da ohranjamo različnost in spoštujemo drugega (v njegovi različnosti) in hkrati v miru živimo drug poleg drugega. Enotni smo predvsem, ko gre za skupne cilje, ki so cilji celotne skupnosti in ne samo posamezne skupine ali celo enega posameznika. Skupni cilji, kot so ohranitev okolja, blaginja vsakega posameznika in družbe kot celote so zagotovo cilji, ki nas vse povezujejo.

Danes pa je nastopil čas, da ne govorimo samo o enotnosti v okviru ene države temveč o enosti človeštva, ki temelji na globalnem spoštovanju, sodelovanju, medsebojni delitvi dobrin; globalnih skupnih ciljih ter miru in blaginji.

Sreča

Življenje v medsebojnem spoštovanju, zdravo okolje ter mir in blaginja so nedvomno pogoji človekove sreče. Nič koliko dokazov že imamo, da pehanje za bogastvom, brezglavo trošenje dobrin, medsebojna tekmovalnost ter družbeni "uspeh" in "ugled" na prinašajo sreče. Nasprotno, so vir nesreče, odtujenosti, trpljenja, osamljenosti in žalosti. In uničevanja okolja ter družbenih skupnosti.

Sprava

Sprava pomeni, da smo zmožni pokopati stare zamere, stare ločitve in živeti naprej. Toliko ločevanja, razcepljenosti, sovražnosti, kot smo jim priča danes, smo videli komajda kdaj v preteklosti. Sprava ne pomeni nujno pozabiti, mnogo bližje spravi je koncept odpuščanja. Še bolje pa je na spravo gledati iz vidika nenavezanosti na preteklost. Navezanosti na pretekle probleme so bremena, ki jih vlečemo za seboj in nas ovirajo na naši sedanji poti.

Torej:

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"


Pa čimbolj kulturen praznik kulture.

torek, 1. februar 2022

Prehranski boni?


V zadnjem času so aktualni tako imenovani energetski vavčerji, že prej pa smo spoznali turistične vavčerje. Po SSKJ je vavčer "dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, ki ga izda turistična agencija uporabniku". Torej pri turizmu še nekako razumemo, da nam je v tem primeru turistično storitev plačal državni proračun, kar pa bomo seveda na koncu poplačali davkoplačevalci sami. Seveda, šlo je za reševanje turizma v času koronakrize. Pri energetskih vavčerjih pa je stvar bistveno drugačna. V tem primeru bi bilo bolj pravilno govoriti o bonih, ki so po SSKJ opredeljeni kot "dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago".

Boni seveda zelo spominjajo na že pozabljene čase pomanjkanja, ko so ljudje prejemali prehranske bone in stali v dolgih vrstah za kruh, moko, olje itd. Zato se oblast raje oklepa izraza vavčerji, ker zveni bolj sodobno, malo pa tudi spominja na bolj prijetne stvari, kot so na primer počitnice. A dejstvo je, da gre za bone, ki ljudem pomagajo prebroditi hudo gospodarsko krizo. Kajti dejansko smo že globoko v gospodarski oziroma ekonomski krizi. Če si ljudje ne morejo več privoščiti tako osnovne storitve, kot je ogrevanje, potem je vse skupaj že precej hudo.

Kaj pa nas še čaka v prihodnje? Glede na napovedi, bomo lahko kmalu začeli razmišljati tudi o prehranskih bonih. Hrana se vztrajno draži, družinski proračuni pa se prav tako vztrajno krčijo. Upajmo, da se takrat ne bo kdo spomnil besede prehranski vavčerji. Kajti to je čista neumnost. Zato moramo reči bobu bob: kapitalistični sistem, ki smo si ga tako želeli, je povzročil še eno velikansko krizo, morda celo največjo v zadnjih desetletjih. Pa za to ni kriva samo korona, temveč predvsem obstoječi ekonomski sistem, ki omogoča tako neizmerno bogastvo na eni strani ter vse hujšo revščino na drugi. Z drugimi besedami: velikansko neenakost.

Zdaj smo vsi v pričakovanju konca koronakrize, a dejstvo je, da smo hkrati že globoko v ekonomski krizi. Prihaja čas bonov, pomanjkanja dobrin in družbenih nemirov. Zveni črnogledo? Je neizbežno? Neizbežno je, če se bomo še naprej oklepali tega ekonomskega sistema, ki uničuje ljudi in okolje ter spodbuja neomejeno gospodarsko rast, ki služi le najbogatejšim.

Lahko pa se odločimo za pravičnejši ekonomski sistem, ki bo temeljil na sodelovanju in pravičnejši delitvi dobrin. To je ekonomija delitve.

Izbira je naša.