petek, 29. januar 2021

Revolucija na borzah


Običajnemu posamezniku je težko razumeti dogajanje na borzah. Vsak dan se na borzah vrednostnih papirjev pretakajo milijarde in milijarde dolarjev, evrov, jenov in drugih valut. Čeprav gre uradno za investiranje, torej vlaganje v podjetja, banke in druge institucije, pa je velika večina borznih poslov povsem špekulativne narave. Kar z drugimi besedami pomeni kupovanje in prodajanje vrednostnih papirjev z izključnim namenom zaslužka. Na prvi pogled to sicer ni sporno, a v resnici borze močno vplivajo na vsakdanje življenje velike večine človeštva.

Denar, ki kroži na borzah, in v resnici gre za nepredstavljivo visoke vsote, je bil v prvi vrsti ustvarjen za ekonomsko življenje družbe. Denar v osnovi služi kot pripomoček za kroženje dobrin, plačevanje dela, storitev, skratka da lahko zadovoljujemo svoje potrebe in da družba lahko sploh deluje. Ekonomija je podlaga sleherne družbene skupnosti – od družine do države in sveta kot celote.

Borze pa velik del tega denarja »posrkajo« za povsem neproduktivne špekulacije, zato morajo države ves čas povečevati količino denarja v obtoku, da ekonomija sploh lahko funkcionira. Revnejše države so revne predvsem zato, ker denar do njih skorajda ne pride.

Načeloma ima dostop do borz vsakdo in slehernik bi teoretično lahko obogatel. Vendar to preprosto ne drži. Veliki borzni igralci (hedge skladi, velike banke in super bogataši) z velikimi vsotami denarja, vrhunsko tehnologijo in s svojim ekonomskim ter političnim vplivom z lahkoto manipulirajo na borzah ter tako služijo bajne denarne vrednosti. V tem smislu so borze mehanizem za kopičenje bogastva v rokah peščice super bogatih, medtem ko večina globalnega prebivalstva tone v vse večjo revščino. Koronakriza je te procese le še pospešila.

Zdaj pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Mali vlagatelji, predvsem mladi, so se s pomočjo interneta oziroma družabnih omrežij združili in velike borzne igralce močno udarile z njihovim lastnim orožjem – z borznimi manipulacijami.

Zgodba gre približno takole. Veliki finančni (hedge) skladi stavijo na padec nekega podjetja po načinu »prodaja na kratko«. S padcem vrednosti delnic podjetja ti skladi veliko zaslužijo. Zdaj pa so jim združeni mali vlagatelji nastavili past. S povečanim zanimanjem (kupovanjem delnic) so dvignili ceno »napadenega« podjetja in velikim skladom povzročili velikanske izgube. (Več o dogajanju na borzah v članku Ko mladi špekulanti starim mačkonom ustvarijo milijardne izgube).

Gre za kombinacijo zaslužkarstva in maščevanje velikim borznim igralcem, ki dobesedno brez dela ustvarjajo ogromno bogastva in povzročajo ogromno trpljenja v družbi. Na borzah torej zdaj poteka nekakšen upor malih ljudi. Revolucija se je iz newyorškega borznega parketa že preselila tudi v Indijo, na Kitajsko in tudi drugam.

Izida tega dogajanja nihče ne pozna oziroma ga ne upa napovedati. Bodisi bo prišlo do zakonskih sprememb v delovanju borz bodisi se bo zgodil velik borzni zlom.

Vsekakor pa je čas, da se borzni sistem, ki je glavni »motor« velike globalne neenakosti in ki »poganja« lakoto, revščino, migracije, uničevanje okolja, nezaposlenost in družbene nemire, zaustavi. Potrebujemo pravičnejšo in enakopravnejšo ekonomijo, ki bo služila ljudem in planetu, ne pa samo najbogatejšim.


Slika: Pixabay


sobota, 23. januar 2021

Napad na Rog ali doktrina šoka


Pred kratkim smo lahko sredi Ljubljane videli, kaj pomeni in kako deluje "doktrina šoka". Mislimo na poseg v prostorih bivše tovarne Rog. Leta 2007 je kanadska avtorica in aktivistka Naomi Klein v znameniti knjigi Doktrina šoka (The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism) opisala mehanizme delovanja sodobnih neoliberalnih politik prostega trga. Povedano na kratko: radikalne spremembe v smeri privatizacije in komercializacije naravnih virov, javnih storitev, svobodnih prostorov itd. so najlažje izvedljive takrat, ko je družba v šoku – bodisi zaradi notranjih okoliščin (državni udar, ekonomska kriza itd.), bodisi zaradi zunanjih okoliščin, npr. v primeru naravne katastrofe.

Pandemija je oboje hkrati – naravna (zdravstvena) in družbena katastrofa. Ljudje so v stiski: bojijo se za zdravje, službo, preživetje. Oblast z zmedenimi in pogosto pretiranimi ukrepi (npr. zapiranje v občine, policijska ura) ter grozečimi izjavami stanje še poslabšuje in ustvarja idealne pogoje za doktrino šoka.

V hladnem zgodnjem zimskem januarskem jutru, še skorajda v zavetju noči, tako v avtonomni in svobodni prostor nekdanje tovarne Rog vpadejo varnostniki in specialne policijske sile ter v stilu vojaške akcije "pometejo" z nekaj umetniki in aktivisti. Vpadejo še delovni stroji – v simbolnem smislu oklepne enote – in začnejo z rušenjem.

V ozadju je logika: ljudje so zaradi koronakrize že tako naveličani in prestrašeni, da ne bodo zares reagirali. In tako pade še en svoboden prostor in postane kapitalska investicija. Privatiziran in skomercializiran – prej javna dobrina. A to se dogaja že dlje časa. Napad na Radio Študent, napad na RTV, napad na STA … Ponekod je potrebna sila, drugje grožnje, manipulacije, odtegovanje financiranja itd.

Podobno se dogaja z naravo, najprej Magna, zdaj hidroelektrarna Mokrice, pa onesnažena voda v Anhovem … Težnje po komercializaciji in privatizaciji so vse močnejše tudi v zdravstvu. Kapital pred ljudmi! Naloga politike ni varnost in blaginja prebivalcev, temveč varnost in prosta pot za kapital. Nekateri politiki se tega sploh ne zavedajo, nekateri pa pri tej raboti zavestno sodelujejo, le redki pa te mehanizme zares razumejo.

Komercializacija in privatizacija sta izjemno nevarna procesa. Nekega dne se lahko zbudimo v družbi, ki bo v lasti nekaj posameznikov. Marsikje je to že realnost.

Boj za javni prostor, za javne dobrine in storitve ter za skupne naravne dobrine je zato boj za skupno prihodnost v dobro vseh ljudi in narave.



Slika: Pixabay

nedelja, 17. januar 2021

V gozdu stojim med velikani


V gozdu stojim med velikani,
ki so poslušali ščebet tisočerih ptic,
jim ponujali zavetje, prostor za gnezdenje;
med koreninami so jih praskali hrošči,
srečevali so se s kačami, zajci, srnami, volkovi...

V gozdu stojim med velikani,
ki so občutili šepet lahnega vetriča,
božanje jutranje rose, a tudi
silna poletna neurja; viharje, hudo zmrzal
in nosili silno težka snežna bremena.

V gozdu stojim med velikani,
ki so predihali ogromne količine zraka,
ga prečistili in obogatili s kisikom;
med koreninami so hranili vodo in
ohlajali ter vlažili sušna in vroča poletja.

V gozdu stojim med velikani
mimo katerih so hodili naši pradedje,
pod njihovimi krošnjami so se skrivali zaljubljenci,
lovci; počivali ubežniki, vojaki, gozdarji;
brskali nabiralci gozdnih plodov. 

V gozdu stojim med velikani,
z vsem spoštovanjem do teh
veličastnih bitij se jim poklonim.
Drevesa niso samo debla in les,
so mogočni stebri, ki podpirajo Življenje samo.

Cepljenje kot žrtvovanje za drugega


Pogosto izjavimo, da smo se pripravljeni žrtvovati za drugega; morda bi kdo k temu dodal, da je to najvišji izraz ljubezni. Vendar gre pogosto samo za našo načelno pripravljenost. Na nek način pa je cepljenje ravno to: sprejeti tveganje, da zavarujemo druge.

Smo izrazito individualistična družba. Kar je po eni strani dobro. Vsak posameznik je dragocen in edinstven. Družba je bogata, ker jo tvorijo tako raznoliki posamezniki, seveda če vsak posameznik tudi vsem drugim posameznikom (ali skupinam, državam) priznava njihovo edinstvenost in s tem tudi njihovo dostojanstvo ter pravice.

Po drugi strani pa je individualizem lahko tudi slab, če se posameznik, posamezna skupina ali država postavijo nad druge, če so brezbrižni do njihovih problemov ali pa z njimi sebično tekmujejo in si prisvajajo njihove dobrine.

Individualizem sam po sebi torej ni nujno nekaj slabega, vendar posamezniki (skupine, države) veliko bolj uspevajo, če sodelujejo in če so zmožni storiti dejanja, ki so dobra za vse. Temu pa lahko že rečemo nesebičnost.

Danes poteka burna razprava o cepljenju. Res je, cepiva (zaradi nujnosti) niso povsem preizkušena. Res je, farmacevtska podjetja bodo pri tem veliko zaslužila. Res je, politiki epidemijo izkoriščajo za utrjevanje svoje moči. In res je, marsikateri njihov ukrep je nesmiseln.

A cepljenje je vendarle zaenkrat najboljša oblika, da se zaustavi epidemija. Cepljenje je predvsem v 20. stoletju rešilo na milijone življenj. Morda bomo v prihodnosti našli drugačne poti. Zaenkrat pa izgleda, da je cepljenje najboljše sredstvo za ustavitev koronavirusa.

Mnogi najranljivejši se ne bodo smeli cepiti. Njih je mogoče zaščiti samo, če smo sami cepljeni. Čeprav pri tem marsikaj tvegamo. A tako pač je vselej v hudih in negotovih časih.


Slika: Pixabay

nedelja, 10. januar 2021

Jedrska elektrarna, potresno nevarna in finančno nevzdržna


V mesecu marcu in decembru 2020 je Hrvaško stresla serija močnih potresov, ki so povzročili veliko gmotno škodo in na žalost tudi smrtne žrtve. Najhujši potresni sunki so prizadeli Zagreb (meseca marca) in Petrinjo (decembra). Vsega 40 km zračne razdalje od Zagreba in 80 km od Petrinje leži jedrska elektrarna Krško. Neizpodbitno dejstvo je, da ta elektrarna stoji na izjemno nevarnem potresnem območju. Katastrofa, ki bi jo lahko povzročil močan potres, bi bila za Slovenijo v marsičem lahko usodna. Če ste gledali izjemno serijo Černobil, potem vam je to več kot jasno, pa naj strokovnjaki še tako »prepričljivo« trdijo nasprotno. Zdaj pa naj bi v Sloveniji gradili še drugi blok jedrske elektrarne in to za velikanske vsote denarja. Bo kapital znova zmagal nad ljudmi in okoljem?

V Focusu, društvu za sonaraven razvoj, so že v mesecu marcu 2020 opozorili, da »ne glede na to, kako nekateri obračajo dejstva in brezskrbno govorijo o varnosti elektrarne, je jedrska elektrarna Krško najbolj od vseh v Evropi podvržena potresom. Izbira lokacije v Sloveniji je bila čisto politične narave in tako že od začetka neprimerna in zelo nevarna, saj ni upoštevala potresne varnosti.« Prav tako so v društvu kasneje, v prispevku OD TEŠ 6 DO NEK 2: od slabe do slabe ideje, opozorili tudi »na mnenje francoskega inštituta za jedrsko in sevalno varnost iz leta 2013. Ta priznana strokovna avtoriteta je pristojne v Neku opozorila, da lokacija v Krškem ni primerna za gradnjo jedrske elektrarne, ker je v bližini aktivne tektonske prelomnice Libna. To opozorilo je le eno izmed mnogih, ki jih vse bolj očitna politična promocija gradnje nove jedrske elektrarne v Krškem zamolči.«

Če pride še do hujšega potresa (in globoko upamo, da ne), bi lahko prišlo do večjih radioaktivnih izpustov v okolje. Dovolj bi bila že poškodba bazenov za iztrošeno gorivo, kar se je na primer zgodilo leta 2011 pri nesreči v jedrski elektrarni Fukušima. Kot pravijo v jedrski elektrarni Krško, se jedrski odpadki skladiščijo v sami elektrarni: »V bazenu za izrabljeno jedrsko gorivo v NEK je bilo ob koncu leta 2019 shranjenih 1320 izrabljenih gorivnih elementov. Skupna masa izrabljenega goriva je bila 512,9 ton.« Samo zamislimo si lahko, kaj bi že samo poškodba na teh začasnih bazenih pomenila za zdravje ljudi, za pridelavo hrane, za turizem itd. Je res vredno tvegati? In vse to zaradi zaslužkov nekaterih, kajti pri jedrski elektrarn gre vedno za res velike posle.

Ocenjeni stroški novega jedrskega bloka krške elektrarne znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov, kar je približno za tri in pol TEŠ 6. Treba se je zavedati, da so jedrske elektrarne pravi »sesalniki« denarja. Poglejmo si le dva primera. Tretji blok finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki so jo začeli graditi leta 2005, je bil ocenjen na 3 milijarde evrov, celotni stroški še nedelujočega bloka pa naj bi na koncu dosegli približno 11 milijard evrov. In ravno pred dnevi, 10. decembra 2020, je na starem bloku te elektrarne prišlo do »povišanega sevanja«.

Stroški za tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville, ki so ga začeli graditi leta 2007 za 3,3 milijarde evrov, naj bi na koncu znašali neverjetnih 19,1 milijarde evrov. Bomo res zmogli takšen finančni zalogaj? Ne pravimo, da bo tako, a ni nemogoče. In proti takšnemu morebitnemu scenariju je še naša »veličastna« naložba v prosluli TEŠ 6 pravi »palček«, saj je iz načrtovanih 655 milijonov evrov cena narasla na »samo« 1,41 milijarde evrov.

Smo našo prihodnost, ki jo nedvomno lahko ogrozi močan potres v bližini jedrske elektrarne Krško, res pripravljeni zakockati za (kratkoročne) dobičke, ki jih bodo nekateri pospravili v svoje žepe? Na dolgi rok pa bomo itak izgubili vsi. Morda smo imeli tokrat »potresno« srečo, kaj pa prihodnjič?

Slika: Pixabay


Si drznemo pogledati onkraj


Danes se zdi, kot da smo razpeti med dve veliki področji človeške družbe – med znanost in religijo, ki imata izjemen vpliv na naše razmišljanje oziroma naš pogled na svet. Zdita se kot dva izključujoča tokova, ki tečeta vsak po svoji strugi. Znanost se osredotoča samo na tisto, kar lahko vidi, izmeri, stehta, izračuna, skratka na materialno; religija pa nasprotno zagovarja nevidno, neizmerljivo, torej duhovno. Oba miselna tokova sta danes precej vsaksebi in goreče zagovarjata svoj edini prav, zato se marsikdo obrača k lastnim iskanjem, morda pa celo k različnim teorijam zarote. Kaj pa če sta znanost in religija le dve poti za odkrivanje sveta, v katerem živimo? Kaj pa če obstaja še tretja, vmesna pot, presečišče obeh?

Kar nekaj avtorjev si že več kot stoletje prizadeva odpreti pot naprej in povezati »koščke« znanj in »dokončnih resnic« v celovito znanje o vprašanjih, ki nas begajo že od pradavnih dni: kdo smo, kakšen je namen našega bivanja, obstaja življenje po smrti in tako naprej. Najprej karizmatična Helena Petrovna Blavatsky, ki je že konec 19. stoletja svetu predstavila »božansko modrost« ali teozofijo, kasneje Alice A. Bailey, Helena Roerich in ne dolgo tega Benjamin Creme (1922 – 2016). Vsem omenjenim je bilo skupno, da so razkrivali tako imenovano ezoterično oziroma skrivno znanje, ki ga je človeštvo dotlej – v skladu s takratno razvojno stopnjo – spoznavalo le po delčkih, predvsem v obliki religioznih razodetij, v zadnjem času pa tudi znanstvenih odkritij.

Danes je človeštvo zaradi izjemnega razvoja znanosti in tehnologije, širokega dostopa do informacij in znanja, skorajda univerzalnega izobraževalnega sistema pripravljeno za pomemben korak naprej. Pri tem pa si ovire pogosto postavljamo sami: oklepamo se starega in znanega, ne upamo se ozreti v svet onkraj vidnega in merljivega, čeprav ga subjektivno še kako dobro poznamo in občutimo; morda pa se preprosto bojimo osmešiti. Kaj nam torej lahko »ponudi« tako imenovana ezoterika, ki je le skupni izraz za donedavnega skrivno znanje, ki pa je danes prav po zaslugi prej omenjenih avtorjev dostopno širokemu krogu ljudi oziroma je postalo eksoterično, pozunanjeno?

Trda, tekoča, plinasta in še bolj prefinjena snov

Dobro poznamo, tako rekoč do potankosti, materialno raven bivanja oziroma trdo, tekočo in plinasto stanje snovi. Po ezoteričnem nauku pa se svet s tem še ne konča, obstajajo namreč ravni, ki so »stkane« iz bolj prefinjene snovi (v resnici snovne ravni niso »zložene« ena nad drugo, temveč prežemajo ena drugo). Teh ravni resda ne zaznavamo s svojimi petimi čutili, torej objektivno, se jih pa še kako dobro zavedamo notranje, subjektivno.

Prva med njimi je tako imenovana etrska raven, ki jo občutimo predvsem kot naše energijsko stanje; na vzhodu že dolgo vedo, da naše etrsko oziroma energijsko telo sestavljajo čakre in nadiji, po katerih se pretaka življenjska energija – prana. Tudi v običajnem jeziku se pogosto izražamo z besedami: »danes sem povsem brez energije« ali »kar pokam od energije«. Prav tako pa tudi moderna znanost govori o nevidni temni snovi, ki je posredno že dokazana – z meritvami in izračuni.

Večina ljudi danes zelo intenzivno čustvuje, a dejansko to počnemo na ravni iz še bolj prefinjene snovi, ki ji rečemo čustvena oziroma astralna. Na to raven se ponoči »umakne« naša zavest, kjer živimo »sanjsko« drugo življenje. A naše poti »navzgor« ali »navznoter« s tem še ni konec, naš miselni svet je »doma« na še bolj prefinjeni ravni – na miselni oziroma mentalni ravni. Na vsaki od omenjenih ravni imamo ustrezna telesa, ki skupaj tvorijo soodvisno celoto – človekovo osebnost.

Vse to, kar smo doslej na hitro orisali, dejansko zelo dobro poznamo, čeprav nas pri tem omejujejo čutila, ki neposredno potrjujejo le tisti del sveta, ki ga vidimo, slišimo, čutimo, vonjamo. Na ta način deluje tudi znanost, ki nam je postavila skorajda neprehoden zid zaznavnega, objektivnega. Kjer »odpovedo« meritve, naj ne bi bilo ničesar, čeprav nam je subjektivno, notranje, ta svet še kako domač.

Še en korak naprej

Si upamo torej biti drzni in razmišljati še dlje. Je še kaj onkraj fizičnega ter etrsko-astralno-mentalnega sveta, ki nam je bodisi objektivno bodisi subjektivno vendarle dokaj dobro poznan? Če verjamemo ezoteriki, se snovni svet ne ustavi na mentalni oziroma miselni ravni; svet gradijo tudi še bolj prefinjene snovne ravni. Na teh ravneh je »sedež« entitete, ki ji rečemo duša, lahko pa tudi človekov višji jaz. To je neminljivi del človeka, kar na različne načine »zagovarjajo« vse velike religije. Človek je torej izjemno kompleksno bitje, ki biva na različnih snovnih ravneh. Pa saj vemo, da smo precej zakomplicirana bitja.

Višji jaz v sebi že nosi kvalitete, ki jih imamo za popolne – sočutje, empatijo, lepoto, radost, ljubezen in modrost. Vendar se morajo ti potenciali šele izraziti v nižjem jazu oziroma v naši osebnosti, ki jo tvorijo prej omenjena telesa, ki bivajo na teh ravneh: fizično-etrski, astralni oziroma čustveni in mentalni ali miselni. Kar pa je dolgotrajen in cikličen proces, ki mu na vzhodu rečejo krog rojstev in smrti ali reinkarnacija. V dolgotrajni šoli življenja se človek počasi uči izražati »božanske« kvalitete, ki »domujejo« v njegovem višjem jazu.

Potemtakem je smrt le del življenjskega cikla. Naše telo se postara, »iztroši«, a bistvene izkušnje življenja se ohranjajo v višjem jazu. Tako kot ponoči začasno zapustimo fizično telo in se začasno »naselimo« na astralni ali celo mentalni ravni, je tisto čemur rečemo smrt le začasen odhod, predah oziroma bivanje na snovnih ravneh, ki so mnogo manj omejujoče kot ta, ki jo edino zares dobro in objektivno poznamo. Tako si iz življenja v življenje oziroma iz inkarnacije v inkarnacijo nabiramo izkušnje ter se vse bolj učimo izražati kvalitete svojega višjega jaza. In vse to ima svoj cilj.

Mojstri modrosti ali popolno izražanje ljubezni in modrosti

Ko je cilj dosežen, ko smo se tekom številnih inkarnacij – v brezštevilnih situacijah, vlogah in telesih – izpopolnili v zemeljski šoli življenja, postanemo tako imenovani mojstri modrosti, ki ne potrebujejo več izkušenj cikličnega zemeljskega bivanja Z našega vidika takšen človek postane popoln, božanski. V resnici pa je takšen že vsakdo, le da tega (še) ne zna in ne zmore izražati. A tudi mojstri se še naprej razvijajo in odkrivajo še bolj prefinjene »tančice« življenja samega. Nekateri pa ostajajo z nami in nam pomagajo, svetujejo, nas navdihujejo in učijo; iz zaodrja, ozadja. Tako so tekom stoletij in tisočletij navdihovali svoje številne učence na vseh družbenih področjih, ki so pomembno vplivali na človeški razvoj.

Odkrivanje ezoteričnega znanja pa je le »predhodnica« postopnega razkrivanja mojstrov modrosti oziroma njihovega delovanja na »odprti svetovni sceni«. Proces se že nekaj časa odvija, za kar je bil v veliki meri zaslužen pokojni britanski slikar in ezoterik Benjamin Creme. Kot je poudarjal, mojstri modrosti na čelu z Maitrejo, v vlogi učitelja sveta, čakajo na primeren trenutek, da se predstavijo in začnejo javno delovati kot naši svetovalci, učitelji, navdihovalci, vse z namenom, da se človeštvo znova usmeri na pot razvoja ter ustvari svet blaginje in miru. Zdajšnja pot gre nedvomno ravno v nasprotno smer.

Nanizali smo celo vrsto stvari, ki v marsičem lahko bistveno spremenijo naš pogled na svet. Ljudje pa imamo seveda svobodno voljo, da sprejmemo ali zavrženo nove ideje. Nihče nam nima pravice česar koli vsiljevati. In prav je tako. A četudi nismo pripravljeni sprejeti novega, je dobro vsaj, da si to »vzamemo na znanje«. Naj bo tako.

Več o tematiki: Share Slovenija, Share International

Objavljeno v reviji Navdihni.me



Slika: Pixabay