sobota, 29. september 2007

9 zapovedi nove dobe človeštva


1. Solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev so pravi temelji sleherne družbene skupnosti – globalne, državne in lokalne.

2. Naravne in družbene dobrine, ki jih imenujemo skupne dobrine človeštva*, pripadajo vsem ljudem.

3. Medsebojna delitev je način pravične porazdelitve skupnih dobrin človeštva.

4. Globalna skupnost, ki jo zastopa Organizacija Združenih narodov (OZN), je odgovorna za kvalitetno in trajnostno ravnanje s skupnimi dobrinami človeštva ter za njihovo pravično porazdelitev.

5. Posebna agencija v okviru OZN usklajuje delitev skupnih dobrin človeštva med državami, ki k medsebojni delitvi pristopijo prostovoljno.

6. Zmernost in poštenost pri izkoriščanju in uporabi dobrin izhajata iz razumevanja zakonitosti našega naravnega in družbenega okolja.

7. Osnovni in prednostni nalogi vsake družbene skupnosti sta skrb za preživetje vsakega njenega člana in skrb za okolje.

8. Blaginja človeštva in trajnostni razvoj planeta predstavljata končni in vzvišeni cilj prizadevanj na vseh področij družbenega delovanja, še posebej v politiki in ekonomiji.

9. Vsaka družbena skupnost si mora prizadevati za polno uveljavitev Ustanovne listine OZN, Univerzalne deklaracije človekovih pravic, Deklaracije novega tisočletja in do leta 2015 izpolniti Milenijske razvojne cilje.

Vse prejšnje točke so predpogoj za zaupanje med posamezniki, skupinami in državami. To zaupanje je edina pot k miru. Mir je jamstvo naše prihodnosti.


*Skupne dobrine so vse dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (po hrani in pijači, zaščiti telesa z oblačili in v primernem bivališču, po zdravstvenem varstvu in izobraževanju). Sestavljajo jih naravne (zrak, voda, hrana, rudno in gozdno bogastvo, energetski viri) in družbene dobrine (znanje, kulturna in duhovna dediščina; transportna, komunikacijska in druga infrastruktura; zdravstveno in socialno varstvo; izobraževanje).

petek, 28. september 2007

Človekova svobodna izbira: samoomejitev

Ljudje smo svobodna bitja. To je brez dvoma resnica in po dolgih stoletjih zatiranj, suženjstva in hlapčevstva si tega ne bomo pustili odvzeti. Vendar je svoboda danes vsaj na enem družbenem področju povsem napak razumljena in zlorabljena – v ekonomiji.
Danes se človekova svoboda skoraj povsem enači s »svobodnim« ekonomskim – tržnim ravnanjem. Vendar je postalo jasno, da nam narava in drugi ljudje »postavljajo« meje. Pretirano izkoriščanje in obremenjevanje narave (npr. z izpusti toplogrednih plinov, odpadki vseh vrst itd.) zahteva, da postavimo jasne meje, do kam lahko gremo.

Meje, ki nam jih postavljajo drugi ljudje so njihova pravica do življenja in do kakovostnega življenja. Če potrošimo preveč, potem zmanjka za druge. To sproža neskončne konflikte. Čeprav nas ekonomisti učijo, da je glavni ekonomski problem redkost virov oziroma dobrin, pa je resnica drugačna: dobrine so dejansko skrajno neenakomerno in povsem nepravično razporejene. Ob zmerni uporabi in pravični porazdelitvi, je ta trenutek vseh glavnih dobrin (hrane, vode, energetskih virov, zdravil) na svetu dovolj za vse ljudi.

Postavljanje ekonomskih mej nikakor ni poseganje v našo svobodo. Še vedno se lahko svobodno izražamo, svobodno volimo, se svobodno gibljemo, družimo itd..

Če nam družba (država) ne zmore postaviti meja ekonomskega ravnanja (v obliki pravil in zakonov) oziroma, če si tega ne želimo, si jih lahko postavimo sami. S samoomejitvijo. Če se čemu odpovemo, še ne pomeni, da nismo svobodni, temveč s tem kvečjemu izražamo zrelost in modrost.

V resnici ne potrebujemo vsega, kar nam nudi sodobna potrošniška družba in še več: z drugimi lahko delimo tisto, česar dejansko ne potrebujemo.

četrtek, 27. september 2007

Izjemna moč medsebojne delitve

Ko se bomo končno izvili iz te hude zaslepljenosti, ki na sam prestol človeških vrednot postavlja pohlep, sebičnost in tekmovalnost, bo človeštvo končno zadihalo s polnimi pljuči blagodejnih vplivov sodelovanja, solidarnosti in predvsem medsebojne delitve.

Zakaj potrebujemo medsebojno delitev?

Ker je dobrin dovolj za potrebe vseh ljudi na planetu, veliko premalo pa za neskončne želje manjšega dela človeštva.

Ker imamo vsi pravico do življenja in blaginje.

Ker samo iz blaginje vsega človeštva izhaja medsebojno zaupanje, iz tega pa mir.

Ker nobeno območje na planetu nima vseh dobrin, a hkrati ni brez dobrin.

Ker bistvo našega življenja ni v neskončnem kopičenju bogastva.

Ker smo kljub vsem razlikam vsi samo ljudje, pripadniki ene velike družine – človeštva.