sreda, 30. september 2020

Starejši so vredni


1. oktober je mednarodni dan starejših (International Day of Older Persons), trideseti po vrsti. 2020 je za starejše ljudi po vsem svetu težko leto, tudi v Sloveniji seveda. Starejši so ranljivi tako iz zdravstvenega, kot tudi ekonomskega in družbenega vidika; koronavirus je seveda vse to še zaostril in osvetlil številne probleme, s katerimi se soočajo starejši. Moderna družba, ki še vedno slavi ideale mladosti, fizične lepote, moči, zmagovanja, bogastva, je starejše izrinila na sam družbeni rob. Kar je slabo za vse, kajti tako izgubljamo dragocene izkušnje in modrost starejših.

Problematika staranja je še kako povezana s sodobno družbo, kjer je "vrednost" posameznika odvisna od denarja, ki ga ima oziroma, ki ga zasluži, in od njegovega družbenega položaja. Starejši ljudje, ki so gradili sedanjo družbo, so odrinjeni; niso več produktivni, kar v današnjem svetu pomeni, da so nič vredni, za nekatere celo ničvredni. Zato se ne smemo čuditi, kaj se dogaja v domovih za ostarele.

Generalni sekretar OZN António Guterres je ob letošnjem dnevu starejših poudaril: "Pandemija COVID-19 povzroča neizmeren strah in trpljenje med starejšimi po vsem svetu. Poleg neposrednega vpliva na zdravje, pa pandemija starejše ljudi ogroža tudi zaradi revščine, diskriminacije in izolacije. Še posebej uničujoč vpliv ima na starejše v državah v razvoju." 

Ker je letošnje leto razglašeno za leto medicinskih sester in babic (Year of the Nurse and Midwife), se tudi mednarodni dan starejših osredotoča na zdravstveno in negovalno osebje, ki skrbi za zdravje starejših. In na tem področju bi se v Sloveniji lahko naredilo več. Ne samo, ko gre za skrb starejših v domovih za ostarele, temveč tudi skrb za starejše nasploh, kajti mnogi so prepuščeni bodisi sami sebi bodisi svojim najbližjim, ki pogosto nimajo ne virov ne znanja za nego starejših.

Naš odnos do starejših je v teh časih še posebej pomemben. Starejše moramo zaščititi in hkrati ne izključiti iz družbe. Pa je to sploh mogoče? Če je država lahko reševala turizem, bi lahko reševala tudi starejše, med katerimi številni tako in tako ne bodo mogli sami izkoristiti turističnih bonov, kar je diskriminacija sama po sebi. Sredstva torej so, kaj pa (politična) volja?

Pred nami je zahtevno obdobje. Kot posamezniki in kot celotna družba bomo morali bolje poskrbeti za najranljivejše med nami. Ni treba, da postanemo "druga Švica", lahko pa postanemo skrbna in sočutna Slovenija. Še posebej, ko gre za starejše. Vredni so tega.


Slika: Pixabay

torek, 29. september 2020

Hrana je življenje


Danes, 29. septembra 2020, prvič obeležujemo Mednarodni dan ozaveščenosti o izgubah hrane in odpadni hrani (International Day of Awareness of Food Loss and Waste). Hrana je osnovna človekova potreba, kar pomeni, da je od nje odvisno preživetje in zdravje ljudi. Prav tako pa ima hrana izjemen vpliv na naše okolje in podnebne spremembe. Tema letošnjega prvega mednarodnega dneva ozaveščenosti o izgubah hrane in odpadni hrani se glasi: "Prenehajmo ustvarjati prehranske izgube in odpadke. Za ljudi. Za planet." (Stop food loss and waste. For the people. For the planet.)

Eno tretjino hrane vse hrane, ki je bila na svetu pridelana za človeško uporabo, zavržemo, kar pomeni 1,3 milijarde ton letno. Ko gre za sadje in zelenjavo, pa zavržemo kar 45 odstotkov vseh pridelkov. Za pridelavo enega paradižnika potrebujemo 13 litrov vode, za eno pomarančo pa 50 litrov. Potrebujemo še semena, zemljo, delo kmetovalcev in gorivo za transport. Ko zavržemo sadež, smo dejansko zavrgli vse te vložene vire in delo. Prav tako pa porabljeni viri in odpadki na smetiščih še dodatno prispevajo h globalnim podnebnim spremembam.

"V Sloveniji je v 2018 nastalo skoraj 139.900 ton odpadne hrane (ali povprečno 68 kg na prebivalca), od tega polovica v gospodinjstvih. V gospodinjstvih nastala odpadna hrana je bila 11 odstotkov vseh v gospodinjstvih nastalih komunalnih odpadkov." (Statistični urad RS)

Zavržemo torej ogromno hrane, hkrati pa vemo, da je na svetu 690 milijonov ljudi kronično lačnih, še dodatnim 132 milijonom pa grozi lakota zaradi ekonomskih posledic koronavirusa. Dve milijardi Zemljanov nima dostopa do varne, hranljive in zadostne količine hrane. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi se s prehodom na zdravo prehrano zdravstveni stroški zmanjšali za 97 odstotkov, pomembno pa bi se zmanjšali tudi stroški izpustov, ki izvirajo iz transporta hrane, za kar 74 odstotkov. (UN News)

Danes na svetu proizvedemo dovolj hrane za 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2020 nas na planetu živi 7,8 milijarde. In vendar veliko hrane zmečemo stran in hkrati dopuščamo, da velik del človeštva neizmerno trpi zaradi lakote ali neprimerne prehrane.

Problem hrane je torej zelo kompleksen. Ne samo, da se moramo naučiti skrbneje ravnati s hrano, temveč tudi poskrbeti, da hrana pride na krožnike tistih, ki jo življenjsko nujno potrebujejo. Hrana ne more biti samo tržna priložnost za zaslužek, niti stvar prestiža, temveč je v prvi vrsti osnovna dobrina za zadovoljevanje najbolj temeljne človekove potrebe.

Zato verjetno ni odveč ponovno poudariti, da bi morali resno razmisliti o globalnem sistemu pravične delitve hrane in drugih osnovnih dobrin (več v publikaciji Predlog za globalno delitev dobrin).

Nenazadnje, hrana je življenje! 

petek, 25. september 2020

Vsakih šest sekund


"UNICEF opozarja, da je leta 2019 zaradi preprečljivih vzrokov umrlo 5,2 milijona otrok, mlajših od 5 let, in milijon mladostnikov. Vsakih 13 sekund je umrl novorojenček. Vsako uro 33 žensk ni preživelo poroda in 33.000 deklic je bilo vsak dan prisiljenih v poroke, običajno z veliko starejšimi moškimi." (Konflikti, podnebna kriza in COVID-19 močno ogrožajo zdravje žensk in otrok, UNICEF Slovenija)

V najnovejšem poročilu Protect the Progress: Rise, Refocus, Recover, 2020 UNICEF poudarja, "da je bil v preteklem desetletju dosežen izjemen napredek pri izboljšanju zdravja žensk, otrok in mladostnikov po svetu«, vendar pa zdaj »konflikti, podnebna nestabilnost in pandemija COVID-19 resno ogrožajo zdravje in blaginjo vseh otrok in mladostnikov".

"Že pred pandemijo COVID-19 je vsakih 6 sekund na svetu umrl otrok, mlajši od 5 let," je povedala Henrietta Fore, izvršna direktorica UNICEF-a. "Milijoni otrok, ki živijo na konfliktnih območjih in v nestabilnih okoljih, se v času pandemije srečujejo s še večjimi težavami. Delovati moramo usklajeno, da bi zadostili takojšnjim potrebam, ki jih povzroča pandemija, in hkrati okrepiti zdravstvene sisteme. Le tako lahko zaščitimo in rešimo življenja." 

Podatki iz poročila so naravnost pretresljivi, strašljivi. Človek se vpraša, če jih sploh kdo v resnici prebere. Recimo politiki, ekonomisti. Je komu sploh mar? V razvitem svetu se zdaj najde stotine in tisoče milijard evrov, dolarjev in drugih valut za pomoč svojemu gospodarstvu in prebivalstvu. Samo delček teh vsot bi pripomogel k reševanju najrevnejših ljudi na planetu, še zlasti najmlajših. A očitno je naša zavest še vedno globoko "plemenska" oziroma nacionalna. Preprosto ne zmoremo sočutja do drugih, ki niso iz našega "plemena".

Vsakih 6 sekund v svetu umre otrok, mlajši od 5 let, in to iz razlogov, ki jih je enostavno mogoče preprečiti (z zadostno količino hrane, pitne vode, zdravil itd.). Reševanje tega problema bi moralo biti na mizah vseh svetovnih vlad, raznih konferenc, v šolskih programih, v prime-time poročilih, na naslovnicah medijev. Pa ni. Ker nas to zares ne zanima.

Resnično vstopamo v težko obdobje človeške zgodovine, saj se v eno združuje več kriz – okoljska, ekonomska, zdravstvena, družbena, politična. Od nas bo to zahtevalo veliko sočutja, solidarnosti, razumevanja, a tudi delovanja, z veliko odločnosti in poguma. Najbolj pomembno pa je, da se ne osredotočimo samo na svoje težave, temveč na težave vseh. Kajti nepotrebno umiranje najmlajših Zemljanov je preizkus naše človečnosti.

"Brez okrepljenih prizadevanj v boju proti umrljivosti otrok zaradi preprečljivih vzrokov bi lahko med leti 2020 in 2030 umrlo 48 milijonov otrok, mlajših od 5 let. Skoraj polovica teh smrti bo med novorojenčki, opozarja UNICEF."

Vir: Konflikti, podnebna kriza in COVID-19 močno ogrožajo zdravje žensk in otrok, UNICEF Slovenija

Slika: Pixabay

sreda, 23. september 2020

Kriza z veliko začetnico


Moj zadnji zapis z naslovom Preizkus naše (ne)sebičnosti je razburil in razjezil kar nekaj ljudi. To ni bil moj namen. Vendar sem zaradi številnih odzivov sklenil, da bom svoje razmišljanje še malo dopolnil oziroma razširil. Ne bom navedel par všečnih stavkov ali mnenj, s katerimi si nekateri gradijo medijsko všečnost, temveč bom skušal svoje razmišljanje argumentirati in odgovoriti na nekatere očitke.

Koronakriza je v naše kraje vstopila v februarju 2020. Čeprav je virus iz zdravstvenega vidika res nekaj novega, pa moramo dogajanje v družbenem, političnem in še zlasti ekonomskem kontekstu razumeti širše. Mnogi opažajo naslednje: da politika izkorišča koronakrizo za svoje interese, še bolj pa ekonomske elite oziroma najbogatejši 1 % prebivalstva (v resnici je to samo simbolna oznaka, kajti prave elite so še veliko manjše od tega odstotka). To seveda absolutno drži.

Vendar to v resnici ni nič novega. Revni in zelo revni ljudje, migranti, pa recimo pred leti izbrisani, Romi in druge marginalizirane skupine ter posamezniki že leta in desetletja na svoji koži občutijo agresijo politike in strahotno izkoriščanje s strani ekonomskih elit. (O tem sem med drugim pisal na svojem blogu Medsebojna delitev dobrin, ki je nastal leta 2006 in obsega več kot 600 prispevkov).

Za velik del Zemljanov je koronakriza zgolj podaljšek izjemnega trpljenja, ki ga doživljajo že desetletja, le da mi tega preprosto nismo opazili oziroma nismo hoteli opaziti. Novo pa je nekaj: s koronakrizo je dolgotrajna družbena in ekonomska kriza vstopila tudi v razvitejši del sveta. Ja, mi smo del tega sveta, ki troši velik del globalnih dobrin. Ogromni nakupovalni centri v razvitem svetu pomenijo revščino in opustošenje v revnejšem svetu. Globoko v sebi to vemo, a nas to ne zanima preveč.

Zdaj pa nenadoma spoznavamo, da je politika tudi do nas lahko agresivna in da je korporacijam povsem vseeno za naše službe in za okolje (npr. Anhovo). Naša iluzija, da živimo v normalnem in kolikor toliko pravičnem svetu, se je zamajala. In želimo obraniti te (potrošniške) iluzije. Nazaj hočemo stari svet. A stari svet je uničevalen, nevaren, izključevalen, sovražen. Sploh nočemo razumeti, da 690 milijonov lačnih, kolikor jih je po uradnih podatkih na svetu, v resnici pomeni neizmerno trpljenje; niti približno ga ne moremo doumeti, ker to presega človeško domišljijo.

Koronavirus ni kriv za ekonomsko krizo, koronavirus jo je le še zaostril. Pravi krivci za ekonomsko krizo so borze vrednostnih papirjev, hedge skladi, nadnacionalne korporacije in gigantske banke. Preko teh sistemov globalna elita izčrpava globalno ekonomijo, in to že desetletja (tudi o tem sem zelo veliko pisal). Koronavirus pa je dejstvo, je bolezen, ki je nalezljiva. Ne moremo je kar izbrisati. Ne zdi se mi prav, da se zdaj jezimo na zdravnike.

V resnici pa moramo vse sile usmeriti v izgradnjo pravične družbe, še zlasti v ekonomskem smislu. Ni dovolj samo zavzemanje za svoje pravice, zavzeti se moramo tudi za pravice najrevnejših Zemljanov. In to je mogoče samo z globalno delitvijo dobrin, ki je nasprotje današnjega izkoriščanja in uničevanja globalnih dobrin.

O tem pišem že vsaj od leta 2003, ko sem napisal prvo knjigo K ekonomiji delitve (ta in vse ostale so objavljene spletni strani Svet za vse).

Vem, da sem s svojim zapisom izgubil nekaj prijateljev, morda sem koga tudi prizadel, ampak ne morem pristati na nekatera mnenja, ki sem jih bil v znatni meri deležen. Preveč dolgo že spremljam dogajanje, ki vpliva na svet v katerem živimo.

Hvala za pozornost, ki mi jo tako ali drugače namenjate.


Slika: Pixabay (otroka iz indijskega sluma)

torek, 22. september 2020

Preizkus naše (ne)sebičnosti


Maske, razkuževanje, zapiranje lokalov, omejitve gibanja in potovanj, karantene, samoizolacije, prepovedi večjih združevanj in tako naprej. Živimo v dobi prisilnih ukrepov. Kar nas jezi. Počutimo se omejene. Ogrožen je naš način življenja. Hočemo živeti tako kot prej. Jezimo se na oblast, zdravnike, farmacevte, ki so del nekakšne širše zarote. Pa pri vsem tem kdaj pomislimo, da smo morda sebični, da smo del razvajene potrošniške družbe, ki ne prenese niti malo odrekanja, žrtvovanja za druge, nesebičnosti, empatije?

Koronavirus nam je v resnici nastavil ogledalo. Zamislite si, da oblast sprejme naslednje okoljevarstvene ukrepe: vsak mesec lahko kupite samo en tank bencina (torej za približno 700 kilometrov razdalje); z letalom lahko potujete največ 1-krat letno; uporabite lahko največ 50 l vode na dan (zdaj 150 l), letno lahko odvržete največ 100 kg komunalnih odpadkov (zdaj skoraj 500) itd. Seveda bi bili jezni, ogorčeni, ogrožen bi bil naš način življenja, čeprav dobro vemo, da s svojim načinom življenja uničujemo okolje.

Potrošniški sistem nas je "uspešno" vzgojil v neodgovorne in sebične posameznike, ki hočemo predvsem, da se imamo "fajn", da potujemo, se zabavamo, kupujemo – kolikor pač zmoremo. Nihče nam ne sme postavljati mej. Potem svoja doživetja delimo z drugimi in zbiramo všečke. V resnici smo postali idealni potrošniki.

Potem pa pride koronavirus. Odpovedati se moramo svojemu načinu življenja, da bi obvarovali starejše, kronično bolne, pa tudi marsikoga mlajšega. Marsikdo začne razmišljati, da itak nima smisla ohranjati življenj za vsako ceno. Kajti za vsako ceno moramo ohranjati svoj življenjski stil. Ne glede na posledice. Pozabljamo pa na same temelje sleherne družbene skupnosti, to je skrb za druge, solidarnost, tudi samožrtvovanje. To nam je postalo tuje.

Pozabili smo, da se je treba tudi odpovedati čemu, da bi drugi uspeli, da bi drugi preživeli, da bi drugi živeli v blaginji. Potrošniški sistem tega preprosto "ne pusti" in zapoveduje: uživaj, "imej se fajn", in to ne glede na posledice.

Je nošnja maske res tako velika žrtev? Je razkuževanje res tako težko? Je odpoved potovanja ali izleta res konec našega načina življenja? Morda pa res potrebujemo lekcijo, da ponovno postanemo sočutni, empatični, pripravljeni na samoodpoved. 

A to hkrati pomeni tudi konec neodgovorne in brezbrižne potrošniške družbe, ki uničuje ljudi in okolje. To pa niti ni tako slabo.


 

ponedeljek, 21. september 2020

Maitreja in delitev dobrin


Zgodbo o Maitreji, svetovnem učitelju, sem prvič slišal pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat mi ne da miru. Čeprav je zgodba za povprečno izobraženega človeka 21. stoletja zares nenavadna, pa se mi vendarle zdi nekako zelo verjetna. Eno je osebno prepričanje, drugo pa so različni dogodki in znamenja, ki se v zadnjih desetletjih intenzivno pojavljajo v svetu. Mediji se tej zgodbi močno izogibajo, zato se s tem ukvarja le nekaj posameznikov in skupin.

Angleški slikar in ezoterik Benjamin Creme (1922 – 2016) je bil več desetletij nekakšen glasnik oziroma pričevalec postopnega prihoda učitelja sveta in skupine mojstrov modrosti. Seveda pa ta zgodba lahko globoko pretrese našo standardno predstavo o svetu. A če ji pozorno prisluhnemo, se nam lahko zdi, da delčke zgodbe morda že poznamo, le pozorno moramo slediti tako religioznim kot znanstvenim namigom.

Znaten del sveta na primer verjame v reinkarancijo, to je ponovno rojstvo. A tudi znanost ve, da energije (in materija je le zgoščena energija) ni mogoče uničiti, le prehaja iz ene oblike v drugo. En del sveta pa verjame v neumrljivo jedro človeka, dušo. Morda pa so vse to le delčki resnice, ki pojasnijo marsikaj, kar se nam danes zdi nemogoče ali čudežno. (Še pred 200 leti, bi bilo na primer letalo za večino ljudi čudežno.) (Več: Nauk večne modrosti).

Maitreja, v skladu s tem, kar je poudarjal Benjamin Creme, prihaja na čelu tako imenovanih samouresničenih ljudi, ki so tekom dolge evolucije dosegli (iz našega vidika) popolnost oziroma mojstrstvo – od tod poimenovanje mojstri modrosti. Z ljudmi ostajajo kot nekakšni skrbniki njihove evolucije in učitelji. Kajti več kot jasno je, da smo močno skrenili iz poti evolucije in se znašli na samem robu propada.

Še zlasti pa mi je blizu ideja medsebojne delitve dobrin, ki jo Maitreja ves čas postavlja v samo središče ukrepov za prehod v novo obdobje človeške zgodovine. Le z medsebojno delitvijo dobrin lahko odpravimo največji zločin človeka proti človeku – skrajno revščino in umiranje zaradi pomanjkanje najosnovnejših dobrin, čeprav jih je na svetu za vse dovolj.

Ideja medsebojne delitve je tako ključnega pomena za našo prihodnost, da je Benjamin Creme za namene posredovanja informacij o Maitreji ustanovil mednarodno organizacijo Share International, kar dobesedno pomeni mednarodna delitev.

In kaj ovira Maitrejev prihod v javno življenje človeštva: predvsem naša (ne)pripravljenost. Na koncu pa še eno izmed Maitrejevih sporočil človeštvu:

"Prijatelji moji, pozorno prisluhnite, kajti vsem vam prinašam upanje v konec vaših težav, v novo življenje za vse tiste, ki ste pripravljeni sprejeti potrebo po pravičnosti in miru. [Pomanjkanje] tega dvojega, pravičnosti in miru, je danes glavna ovira na vaši poti. Pot do pravičnosti in miru je lahko najti. Zahteva le, da sprejmete medsebojno delitev dobrin. Delite si med seboj in spoznajte prihodnost. Zavrnite delitev in za človeka ne bo prihodnosti. Življenje je preprosto, ko ga vidi oko poznavalca.
Naučite se, prijatelji moji, živeti preprosto in resnično ljubiti drug drugega.
Prijatelji moji, verjemite, da je to res, kajti tako je, da me boste videli prej, kot si lahko predstavljate. Že zdaj sem pri vratih, pripravljen, da stopim naprej in začnem s svojim bolj javnim poslanstvom. Imejte upanje in bodite dobre volje, kajti vse bo še dobro. Vse se bo uredilo."

Vir: Share International

nedelja, 20. september 2020

Enkratni med enkratnimi


Človeštvo je ena družina, ki biva v skupnem domu – na planetu Zemlja, in si za preživetje ter blaginjo pravično deli skupne dobrine.

Za resničen premik naprej, v smeri boljše prihodnosti za vse, moramo začeti razmišljati na nov način. Danes smo (še vedno) ujeti v miselne vzorce, ki jih opredeljujeta besedi "jaz" in "moje". Seveda je povsem prav in celo dobro, da imamo občutek enkratnosti in individualnosti, kot posamezniki in kot narodi. Problem pa nastane, ko ta občutek postane osnova za ločevanje in vrednotenje: jaz sem boljši kot ti, moj narod je vrednejši kot tvoj …

Lahko pa začnemo razmišljati takole: jaz sem enkraten, a takšen si tudi ti in vsi drugi; moj narod je enkraten, a takšen je tudi tvoj in vsi drugi. In tudi takole: jaz sem enakopraven in enakovreden pripadnik velike človeške družine; moj narod je enakopraven in enakovreden pripadnik velike družine narodov (Združenih narodov) oziroma enega človeštva. Kar torej pomeni, da ohranimo svojo individualnost in enkratnost, a to priznamo tudi vsem drugim.

Če torej v resnici začnemo razmišljati na takšen način, se mora to odražati tudi na vseh področjih našega delovanja. Še zlasti pa je to pomembno vključiti v naš politični in ekonomski sistem. Če smo torej vsi pripadniki človeštva, potem smo soodgovorni tako za naš skupni dom, Zemljo, kot tudi za naše skupne dobrine, ki nam omogočajo preživetje in blaginjo. Prav vsak Zemljan mora imeti dostop do ključnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo, kakor je tudi zapisano v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." 

Za dosego tega izjemno pomembnega cilja za prihodnost človeštva, morajo države na mednarodni ravni oblikovati takšen sistem medsebojne delitve dobrin (več o tem v Predlogu za globalno delitev dobrin), ki bo slehernemu Zemljanu zagotovil zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. To so potrebe, ki so omenjene v 25. členu, zraven pa lahko prištejemo še nekatere druge potrebe, ki omogočajo poln in kakovosten razvoj človekove osebnosti, na primer izobraževanje in zdravo okolje.

Za preživetje in blaginjo človeštva imamo na voljo skupne dobrine človeštva, ki jih moramo uporabljati za dobro vseh ljudi in na način, ki ne ogroža Zemeljskega okoljskega ravnovesja. Leta 2015 je človeštvo sprejelo sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja, ki povezujejo zdravje in blaginjo ljudi z ohranitvijo planetarnega okolja ter globalnim mirom.

Začeti moramo torej razmišljati o "našem" domu – planetu Zemlja, "naši" družini – enemu človeštvu, in "naših" skupnih dobrinah; pri tem pa ni nič narobe, če ohranimo svojo posamično in narodno identiteto, ki je "enkratna med enkratnimi".

Slika: Pixabay


četrtek, 17. september 2020

Ničesar se nismo naučili?


V zadnjih tednih smo izvedeli, da je večina svetovnih držav zaradi pandemije koronavirusa doživela visoke padce BDP-ja (bruto domačega proizvoda). Padci so bili 10, 20, 30-odstotni. Rekordni, zgodovinski! Politiki in ekonomisti zdaj vlagajo izjemne napore (to počnejo z velikimi vsotami tako imenovanega poceni denarja in novega zadolževanja), da bi se čimprej vrnili h gospodarski rasti. Gospodarska rast (ki se odraža z rastjo BDP) je »alfa in omega« modernega sveta.

Ekonomisti pravijo, da višja ko je gospodarska rast, več ljudi ima od tega koristi. Deloma to sicer drži; na primer, če se razvija revna država in če ta rast res doseže večji del prebivalstva ter v primeru zelo razvitih socialnih držav. V večjem delu sveta pa imajo največje koristi od gospodarske rasti najbogatejši, medtem ko se na drugi strani revščina še poglablja (to je na primer vidno v ZDA, ki ima zelo premožni vrhnji sloj in zelo veliko).

Koronakriza je pravzaprav dokazala, da nam navkljub velikim gospodarskim padcem ničesar zares ne primanjkuje. Če imamo vsega dovolj kljub bistveno nižji proizvodnji izdelkov, potem gospodarske rasti dejansko sploh ne potrebujemo. Vsaj v razvitem svetu; v revnem svetu pa tudi v času visokih rasti primanjkovalo tudi najosnovnejših dobrin, kot je na primer hrana. Pa ne zato, ker bi bilo hrane v resnici premalo. V svetu je pridelava hrane danes celo večja, kot so potrebe vseh prebivalcev Zemlje. A prav sistem gospodarske rasti povzroča velikanska globalna prehranska neravnovesja, saj je hrana pač samo tržno blago, s katerim se trguje za visoke dobičke.

Zato po eni strani v bogatem svetu hrano mečemo stran, v revnem svetu pa ljudje zaradi pomanjkanja množično umirajo. Revne države hrano celo izvažajo hrano na bogate trge, ker so takšne pač »tržne zakonitosti«. Danes je prav tako že vsakomur jasno, da večja gospodarska rast pomeni tudi večje uničevanje okolja.

Koronakriza bi nas morala nečesa naučiti: da lahko živimo z manj dobrinami, da lahko živimo z manj potovanji … da lahko z manj živimo bolje. Hkrati pa bi morali v ekonomski krizi, ki je »udarila« tudi razviti svet, postati bolj sočutni do revnejših ljudi in z njimi deliti ključne globalne dobrine – hrano, zdravila, pitno vodo itd.

Naš ekonomski sistem bi morali dejansko temeljito preurediti. Ne potrebujemo neprestanega povečevanja proizvodnje, temveč pravičnejšo delitev globalnih dobrin. S tem bomo rešili tako problem revščine kot tudi probleme okolja.

Morda pa koronakriza še ni rekla zadnje besede. Morda se bomo počasi vendarle naučili, da vsi lahko živimo bolje, če poskrbimo drug za drugega. Ne samo v družini, temveč tudi v okviru naše velike človeške družine – enega človeštva.

Čas je, da naredimo korak naprej.


torek, 15. september 2020

Ogrožene skupne dobrine človeštva


Ko v teh dneh gledamo obsežne požare na zahodni obali ZDA, se nam trga srce; v začetku leta smo podobno dogajanje spremljali v Avstraliji, pa kasneje v Amazoniji in še kje. Morda se nam zdi to daleč proč, a če zares razumemo, da je Zemlja okoljsko zaključena enota, potem ni nič drugače, kot če bi gorel sosednji gozd. Gozdovi Zemlje so namreč del skupnih dobrin človeštva, prav tako kot oceani, morja, jezera, reke, ozračje, zemeljska površina in rudnine znotraj nje. Poleg teh naravnih skupnih dobrin, lahko govorimo tudi o družbenih; arhitekturna dediščina, umetniška dela, znanje in tehnologije, v novejšem času pa tudi Internet so prav tako del skupnih dobrin človeštva.

Skupne dobrine človeštva so tiste dobrine, ki nam omogočajo preživetje, v širšem smislu pa blaginjo oziroma kakovostno življenje; kar pa ne sme veljati samo za nekatere, temveč za vse ljudi. Danes si del Zemljanov prilašča dobrine, ki pripadajo vsem – za kar ni nikakršnega utemeljenega razloga. Teh pravic jim ni podelila niti kakšna božanska avtoriteta niti nimajo do njih kakšnih zgodovinskih pravic.

Prilaščanje in grabljenje skupnih dobrin izvira iz tako imenovanih zakonov komercializacije, ki vodijo politično in ekonomsko življenje moderne družbe. Ti zakoni skupne dobrine človeštva opredeljujejo zgolj kot tržno blago, ki ga je mogoče neomejeno izkoriščati, z njim trgovati in si ga lastiti. Pri tem pa ne mislimo zasebne lastnine, kot je lastna hiša, stanovanje, avto in druga osebna lastnina, temveč lastništvo oziroma pravice do neomejene izrabe gozdov, velikih zemeljskih površin, rudnih bogastev, oceanov itd. V ta okvir sodijo tudi zloglasne pravice intelektualne lastnine, ki pomenijo olastninjenje splošnega znanja človeštva, ki je rezultat tisočletij človeškega (umskega) razvoja.

Skupne dobrine človeštva moramo ponovno opredeliti. Seveda moramo gozdove, oceane, reke, jezera, zemljo, rudnine do neke mere izrabljati oziroma uporabljati. Vendar na pravičen in trajnosten način. Ljudje namreč nismo absolutni lastniki teh dobrin, temveč njihovi uporabniki in skrbniki. Ker smo do teh dobrin v najbolj poštenem smislu upravičeni vsi Zemljani, trgovanje ne more biti edini način njihove porazdelitve, saj običajno koristi samo nekaterim.

Da bi vsi ljudje imeli koristi od teh dobrin, je medsebojna delitev najbolj primeren način distribucije le-teh. Seveda ne gre za to, da bi vse skupne dobrine preprosto razdelili med ljudi (kar sploh ne bi bilo mogoče), temveč, da bi vsakomur na planetu zajamčili dostop do osnovnih dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. O tem govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Šele na ta način lahko razumemo pomen skupnih dobrin človeštva, ki so namenjene blaginji ljudi, ne pa zgolj dobičkom korporacij in prevladi bogatih držav nad revnimi.

Osnovni način ravnanja s skupnimi dobrinami človeštva mora torej postati medsebojna delitev. To pomeni, da imajo od njih koristi vsi ljudje in vse države, ne samo nekateri posamezniki in nekatere države. Z medsebojno delitvijo dobrin vsem ljudem omogočimo blaginjo in možnost za njihov razvoj. Drugi pomemben način ravnanja s skupnimi dobrinami pa je skrbništvo, kar pomeni, da z njimi upravljamo skrbno in na trajnosten način.

sreda, 26. avgust 2020

Naše samozadovoljstvo in brezbrižnost


Zakaj so slabi politiki in pohlepni menedžerji danes tako zelo uspešni? Ne zato, ker so tako močni, temveč zato, ker je večina ljudi tako imenovanega srednjega sloja samozadovoljna s svojim življenjskim slogom in brezbrižna do drugih ljudi ter do okolja. Najrevnejši ljudje nimajo prave moči za spremembe, saj se ves čas borijo za preživetje, najbogatejši pa imajo od sedanjega stanja velikanske koristi, zato v resnici niso zainteresirani za drugačen svet. Ostane torej "sredina"; ljudje, ki so tako ali drugače izobraženi, ki imajo službe, soliden standard in prosti čas. To so ljudje, ki lahko spremenijo svet. Za to imajo čas, znanje in moč – a njihova moč je le v združevanju in sodelovanju.

Danes imamo tri glavne skupine oziroma razrede prebivalstva – najrevnejši, srednji in najbogatejši razred. To velja za celoten svet. Tako imenovani srednji razred je ključni potrošniški in hkrati ključni delavski razred sodobne družbe (inženirji, učitelji in profesorji, zdravniki, srednji in nižji menedžerji, uradniki, podjetniki in kmetovalci, novinarji ter še cela vrsta storitvenih in drugih poklicev, ki omogočajo delovanje sodobne družbe).

Čeprav se srednji razred manjša, ga še vedno tvori milijone ljudi po vsem svetu. V ta razred spada velik del Evropejcev, Američanov in drugih prebivalcev tako imenovanega razvitega sveta, medtem ko je v revnejših državah ta razred relativno majhen. Zaradi procesov avtomatizacije, robotizacije in drugih družbeno-ekonomskih vzrokov se manjša število in kakovost (prekarizacija) delovnih mest, posledično pa se krči tudi srednji razred, in čeprav so med njimi mnogi dobro izobraženi, se "selijo" med revne, in to še zlasti velja za mlade in starejše.

Srednji razred se, namesto da bi se boril proti tem procesom, prepušča samozadovoljstvu potrošniške družbe in je praviloma brezbrižen do ostalega sveta, ki trpi zaradi izkoriščanja naravnih virov in (poceni) delovne sile ter onesnaženja narave, ki so "stebri" potrošništva in komercializacije – temeljne ideologije današnje družbe. Komercializacija je v osnovi proces preobrazbe naravnih dobrin, dela in znanja v potrošniško blago, ki služi bogatenju najbogatejšega razreda in zaslepljevanju srednjega – s »poplavo« večinoma nepotrebnih izdelkov in storitev.

Posledično se revščina še poglablja, okoljske razmere se slabšajo, vse več je družbenih konfliktov in politika postaja vse bolj agresivna in nevarna. Zato sta brezbrižnost do drugih in do okolja ter samozadovoljstvo s svojim življenjskim slogom tako destruktivna. Če ne storimo nič, pa bi lahko, smo dejansko so-krivi za zdajšnje stanje sveta. Če ne storimo nič, v resnici nismo pasivni, ampak aktivno prispevamo k uničenju sveta, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi.

Namesto, da bi se pripadniki srednjega razreda aktivno borili za bolj pravično družbo, ne samo zase in za svoje bližnje, ampak tudi za najrevnejše ljudi po vsem svetu, se osredotočajo zgolj na opravljanje svojih služb in ohranjanje življenjskega standarda ter na male užitke in privilegije, ki spadajo zraven (počitnice, potovanja, prostočasne aktivnosti, osebnostna rast, zdrava prehrana itd.) in upajo, da se jih družbeno-ekonomske ter okoljske spremembe ne bodo zares dotaknile. To je naivno razmišljanje.

Ni dovolj samo iti na volitve, narediti nekaj všečkov na družbenih omrežij in biti ogorčen med štirimi zidovi domov ali gostiln. Srednji razred ne sme vsega prepustiti peščici posameznikov, skupin in organizacij, ki se trudijo pomagati najrevnejšim, ohraniti okolje, ki se borijo za človekove pravice in za bolj pravično politiko ter ekonomijo. Ti posamezniki, skupine in organizacije ne morejo sami spremeniti vsega, saj imajo le omejene finančne in druge vire; premalo jih je, da bi se učinkovito borili proti premočnim nasprotnikom – skorumpiranim politikom in pokvarjenim menedžerjem ter bogataško elito v ozadju.

Brez naše aktivne udeležbe bomo na koncu prav vsi živeli slabše. Postanimo bolj aktivni. A ne nasedajmo slabim politikom, ki nas skušajo ločevati na podlagi videza, narodnosti, zgodovinskih "pravljic" in že preživetih ideologij. Prizadevati se moramo za drugačno družbo, ki bo zagotavljala blaginjo vsem ljudem in hkrati zagotavljala zdravo ter čisto okolje. Pa je to sploh mogoče?

Seveda je. Sprejeti moramo nekaj povsem novih rešitev, a hkrati ohraniti tisto, kar je že dobro. Univerzalni temeljni dohodek, univerzalne temeljne storitve, krajši delovni čas, ekonomija delitve, zaščita ključnih naravnih ekosistemov so le nekatere možnosti, ki nam niso neznane.

Vendar nam tega ne bo nihče "podaril". Izstopiti moramo iz svojega samozadovoljstva in brezbrižnosti. Protestirajmo, zahtevajmo, pišimo, govorimo … Ne s sovraštvom do drugih ali strahom do raznih mogočnikov. Pomagajmo ali priključimo se že obstoječim skupinam ali organizacijam, ki si prizadevajo za reševanje največjih problemov človeštva. Lahko oblikujemo nove skupine in nove rešitve. Zelo pomembno pa je, če bomo to počeli v čim večjem številu, organizirani.

Skupaj lahko dosežemo veliko. Skupaj lahko dosežemo vse.



Slika: Pixabay

 

četrtek, 20. avgust 2020

Koronakriza ali lakota?


V svetu je po zadnjih uradnih in revidiranih podatkih 690 milijonov ljudi kronično lačnih, kar je 10 milijonov več kot leto poprej in 60 milijonov več kot pred petimi leti. Zaradi ekonomskih posledic koronavirusa, pa naj bi se do konca leta 2020 tej najrevnejši in najbolj trpeči skupini Zemljanov "pridružilo" še 83 do 132 milijonov ljudi. Poročilo o stanju prehranske varnosti v svetu (State of Food Security and Nutrition in the World), ki so ga julija 2020 predstavile številne ugledne mednarodne organizacije, je najbolj verodostojen pregled prehranske situacije v svetu.

Danes nas v svetu živi 7,8 milijarde, med nami je torej 690 milijonov (celotna EU šteje 446 milijona prebivalcev) kronično podhranjenih oziroma 8,9 % prebivalcev planeta. Torej je kar 9 od stotih Zemljanov večino časa lačnih oziroma se prehranjujejo neredno in z neprimerno ter nezadostno hrano, kar ima za posledico celo vrsto nepotrebnih bolezni, različnih telesnih primanjkljajev in številne prezgodnje smrti. Najslabše stanje je v Afriki, kjer je kar 19,1 % prebivalstva podhranjenega. Je potemtakem res težko razumeti, zakaj se tako številni Afričani poskušajo prebiti v bogati svet, kamor gredo dobesedno "s trebuhom za kruhom"? Odgovor je jasen: da nahranijo sebe in da lahko pomagajo svojim domačim.

Poročilo nadalje navaja, da za zdravo prehrano ne zadošča niti 1,9 dolarja (1,6 evra) dnevno, kolikor je priznana svetovna meja revščine; seveda morajo najrevnejši poleg hrane kupovati in plačevati še marsikaj drugega (zdravila in zdravstvene storitve, oblačila, šolanje otrok itd.). Po ocenah iz poročila si vsaj tri milijarde Zemljanov ne more privoščiti zdrave vsakodnevne prehrane, v podsaharski Afriki celo 57 odstotka celotne populacije (in ravno od tam prihaja veliko migrantov v EU).

V skladu s poročilom je bilo v letu 2019 kar 191 milijona otrok, mlajših od pet let, zaradi nezadostne in neprimerne prehrane premajhnih ali presuhih, medtem ko jih je bilo 38 milijonov pretežkih (tudi debelost je lahko posledica neprimerne prehrane). Kaj to pomeni za njihovo prihodnost, si komajda lahko predstavljamo. Letno v svetu umre 5,3 milijona otrok, mlajših od pet let, oziroma 15.000 vsak dan, od tega skorajda polovica zaradi posledic podhranjenosti. Vsak dan torej v svetu zaradi podhranjenosti umre približno 7.000 otrok, mlajših od pet let.

A skrajna revščina ni posledica pomanjkanja dobrin. Poglejmo si samo primer hrane; že dlje časa je znano, da proizvodnja hrane celo presega vse človeške potrebe in naj bi že zdaj zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger). Ob tem, da letno zavržemo 1,3 milijarde ton oziroma eno tretjino vse pridelane hrane za človeško uporabo.

Nanizali smo celo vrsto številk. A zdi se, da se nas sploh ne dotaknejo, še manj pa naših politikov. Zdaj se vse vrti okoli koronavirusa. Seveda gre za velik problem, a verjetno predvsem zato, ker je prizadel tudi bogate države. Zaradi koronavirusa je letos (do 20. avgusta 2020) v svetu umrlo nekaj manj kot 800.000 ljudi, zaradi lakote pa doslej približno 5.700.000 (do konca leta naj bi ta številka narasla vsaj na 9 milijonov). 

A svet se je zaradi koronavirusa skorajda ustavil, zaradi lakote se ne zgodi skorajda nič. V obeh primerih gre za tragične smrti, a lakoto je možno enostavno odpraviti, saj imamo hrane v svetu več kot dovolj. Le distribuirati jo moramo tja, kjer jo nujno potrebujejo; ali z drugimi besedam: življenjsko pomembne dobrine moramo deliti z našimi brati in sestrami, pripadniki naše skupne človeške družine.

Koronakriza bo slej ko prej končana, zakaj ne bi izkoreninili še lakote in revščine. Potem bomo bolje živeli vsi. Sploh ni vprašanje kaj ima prednost: koronakriza ali lakota? Rešiti moramo obe krizi! 


Slika: Pixabay

torek, 18. avgust 2020

Najpreprostejša rešitev


Živimo v zapletenih časih. Zdi se, da so se na človeštvo zgrnile vse nadloge tega sveta. Revščina, lakota, migracije, okoljska kriza in podnebne spremembe, politični, družbeni in ekonomski konflikti; za povrh pa še koronakriza, ki je zaostrila vse, kar smo ravnokar našteli. Seveda ne gre za nekakšne svetopisemske nadloge, temveč v največjem delu za posledice človeškega delovanja. Kar pomeni, da so tudi rešitve v človeških rokah. Zdi se nam, da vseh teh težav preprosto ne moremo rešiti. Pa vendar poskusimo razmisliti, kaj lahko storimo? Rešitev je bolj enostavna, kot si lahko zamislimo.

Vzroki za probleme

Najprej pa moramo poznati ključne vzroke za današnje nakopičene probleme človeštva. Zakaj danes toliko ljudi trpi? Zakaj tako hitro uničujemo svoje okolje? Zakaj toliko ljudi beži iz svojih držav? Zakaj toliko ljudi protestira? Odgovor na ta in podobna vprašanja je: zaradi pošastno nepravičnega ekonomskega sistema, ki smo ga ustvarili.

Prevladujoči ekonomski sistem je utemeljen na gospodarski rasti, ki je le izgovor za velike dobičke najbogatejših Zemljanov. V imenu dobička se uničuje okolje, izkorišča ljudi in razdira skupne družbene sisteme kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo in tako naprej. Za večje dobičke je treba privatizirati skupne dobrine in tržiti vse, kar je le mogoče – čemur z drugimi besedami rečemo komercializacija. Komercializacija pomeni, da svet postaja velika trgovina, kjer je vse, celo življenje samo, le še tržno blago.

Zato ima manjši del sveta veliko, večji del sveta pa zelo malo ali nič. Ta velikanska neenakost je temeljni problem današnjega sveta, ki generira krizo za krizo.

Medsebojna delitev dobrin 

Navkljub temu, da je Zemlja relativno gosto naseljena, je osnovnih dobrin (hrana, pitna voda, oblačila, zdravila itd.) za vse ljudi dovolj. Problem ni pomanjkanje dobrin (neprestana gospodarska rast sploh ni potrebna), temveč njihova izjemno nepravična porazdelitev. S pravičnejšo delitvijo osnovnih dobrin na globalni ravni bi hitro rešili največji problem človeštva in vsem ljudem zagotovili zadovoljevanje osnovnih potreb; s tem pa jim omogočili blaginjo in dostojanstvo.

Na tej osnovi pa bi se hitro in učinkovito lahko lotili reševanja še drugih ključnih problemov človeštva – okoljske krize, migracij, konfliktov itd.

Več o tem v knjigi Predlog za globalno delitev dobrin.



Slika: Pixabay

petek, 14. avgust 2020

Kitajci niso naši sovražniki


Pred kratkim sta ameriški in slovenski zunanji minister podpisala izjavo o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G. Nihče si ne dela utvar, da je ta izjava pravzaprav usmerjena proti Kitajski, ki naj bi celo predstavljala grožnjo evropskim idejam in na splošno tako imenovani zahodni civilizaciji.

Spomnimo se, kako je bila še ne tako dolgo nazaj Kitajska »dobra država«, saj je proizvajala poceni izdelke za razvite zahodne države in od tam kupovala visokotehnološke izdelke. Politiki in ekonomisti so takrat »ljubili« Kitajsko, saj je predstavljala velikanski trg za njihove proizvode, tudi odpadke.

Zdaj je Kitajska naredila velik tehnološki preskok. Ker so zahodne države zaspale na svojih lovorikah, jih je Kitajska prehitela v tehnološkem razvoju, na marsikaterem področju. In to boli.

A s sovražnostjo in z ekonomsko vojno ni mogoče zaustaviti kitajskega razvoja. Takšen pristop ni dober, saj na nek način spet »gradi« blokovsko delitev sveta. Spet se je treba opredeljevati. Vemo, da je v prejšnjem stoletju blokovska delitev sveta povzročila tako imenovano hladno vojno, ki je skorajda pripeljala do totalnega jedrskega uničenja sveta.

Ekonomska vojna je še vedno vojna in vojna vedno povzroča uničenje, smrt. Ekonomsko tekmovanje (konkurenčnost) je vojna, le da v tem primeru ne ubija orožje, temveč pomanjkanje dobrin. Kajti vojna za dobrine, kar je v resnici ekonomska vojna, stotine milijonov ljudi prikrajša za najosnovnejše dobrine – hrano, pitno vodo, zdravila itd. Ko se borijo močni, so žrtve ne-močni.

Korak naprej bomo naredili z resničnim sodelovanjem in medsebojno delitvijo – ne samo najbolj osnovnih dobrin, temveč tudi znanja in tehnologij. Ne moremo naprej, če smo sovražni do velikega dela sveta. Ne moremo naprej, če povzročamo pomanjkanje, revščino, lakoto.

Naučiti se moramo živeti z raznolikostjo sveta. Naučiti se moramo sodelovanja in medsebojne delitve dobrin v okviru celotne človeške družine.

Kitajci so naši prijatelji, prav tako Američani, prav tako Rusi, Hrvati, Nemci, Kenijci, Sirci, Iranci, Brazilci, Vietnamci …



Slika: Pixabay

torek, 11. avgust 2020

Družbeni razvoj, ne gospodarska rast


Zadnji podatki kažejo, da so se največja svetovna gospodarstva močno skrčila. Zaradi zastoja potrošnje, ki je posledica ukrepov za zajezitev pandemije, se je ekonomski model gospodarske rasti močno zamajal. Politiki in ekonomisti so v paniki, kajti njihov svet se podira. Vendar pa smo vsi ostali lahko vsaj malo zadovoljni. Zakaj? Prvič, čeprav sta se proizvodnja in potrošnja zmanjšala, nam ničesar zares ne manjka, kar je dokaz, da proizvajamo in trošimo preveč stvari in drugič, to je dobro za okolje.

Zdajšnji globalni ekonomski sistem zadnja desetletja deluje na podlagi stalne rasti proizvodnje in potrošnje, kar zagotavlja več zasebnih dobičkov, na drugi pa vse višje družbene in okoljske stroške (neenakost, migracije, podnebne spremembe itd.). Lahko rečemo, da sodobni svet poganja ideologija gospodarske rasti. Gospodarska rast pa seveda potrebuje tudi rast potrošnje.

Gospodarska rast se meri s kazalnikom BDP (bruto družbeni proizvod), ki pomeni seštevek celotne ekonomske aktivnosti države v določenem obdobju. To pomeni, da so v denarju izraženi vsi končni izdelki in vse opravljene storitve vseh podjetij, trgovin, kmetovalcev, samostojnih podjetnikov itd. Ta skupna vsota se primerja s prejšnjim letom ali četrtletjem. Če je bila gospodarska aktivnost večja, so politiki in ekonomisti zadovoljni. Na podlagi kazalnika BDP se oblikujejo tudi vse politike; npr. ekonomska, zdravstvena, izobraževalna.

Kazalnik BDP pa je dejansko neustrezno merilo družbenega razvoja, saj: 1) ne upošteva negativnih stroškov gospodarske rasti in 2) skupaj »meče« vse aktivnosti – družbeno koristne in škodljive.

Poglejmo primer. Recimo, da posekate veliko (preveč) dreves v nekem gozdu. Sečnja gozda, prevoz, prodaja lesa, predelava v končne izdelke (papir, WC papir, pohištvo …), prodaja končnih izdelkov, marketing – vsa ta aktivnost se posredno ali neposredno izrazi v povečanju BDP. Za ekonomiste in politike je ta »račun« pozitiven. Kaj pa degradacija gozdne površine, zmanjšanje biotske raznovrstnosti, zmanjšanje zmožnosti »predelave« ogljikovega dioksida v kisik in tako naprej?

Tega v končnem izračunu BDP ne vidimo. Če bi vse to upoštevali, smo s pretiranim posekom gozda morda celo ustvarili negativno vrednost, saj se znižuje kakovost našega bivanja, poslabša se mikroklima, poveča se »prispevek« k podnebnim spremembam itd. Seveda les do neke mere lahko izkoriščamo. A razlika je v tem, koliko lesa zares potrebujemo, in koliko lesa »potrebujemo« zaradi večjih dobičkov. Problem kazalnika BDP je, da vse meče v isti koš. Tisto kar povzroča uničenje in tisto, kar je koristno, je z vidika BDP oziroma gospodarske rasti eno in isto. Pa ni.

Če bi na primer veliko sredstev vložili v zdravstvo, izobraževanje, v domove za ostarele, znanost (tako v stavbe, opremo kot v ljudi – zaposlene); če bi sredstva vlagali v zelene tehnologije, ekološko kmetijstvo; bistveno izboljšali javni promet in tako naprej, potem bi bila to rast, ki bi povečala kakovost življenja ljudi in prispevala tudi k zdravju okolja. Temu lahko rečemo resnični družbeni razvoj.

Namesto tega pa še vedno vlagamo v fosilna goriva in v avtoceste; v proizvodnjo izdelkov, ki jih sploh ne potrebujemo; v orožje in vojsko; pretirano sekamo gozdove; vlagamo v draga stanovanja, velike avtomobile in v intenzivno kmetijstvo.

V tako imenovani koronakrizi smo lahko videli, da svet ni propadel, ker se je gospodarstvo skrčilo. Lahko živimo z manj dobrin. Vendarle lahko rečemo: »Imamo dovolj. Ne potrebujemo še več in več in več.«

Zdaj imamo priložnost za spremembo naših prioritet in za spremembo našega ekonomskega modela, ki ne sme sloneti na gospodarski rasti, temveč na resničnem družbenem razvoju. Merilo razvoja pa mora biti sreča in zadovoljstvo ljudi ter kakovost okolja.

Slika: Pixabay

nedelja, 02. avgust 2020

Medena dežela


Dokumentarni film Medena dežela (Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov; Severna Makedonija, 2019) je več kot vreden ogleda. Čeprav se večinoma odvija v odročni in skorajda povsem nenaseljeni (severno)makedonski vasici, kjer se je čas dobesedno ustavil, nam veliko pove o svetu, v katerem živimo. Predvsem o našem odnosu do narave. O občutljivem okoljskem ravnovesju in o pohlepu, ki to ravnovesje vrže iz tira. O zvestobi. O kljubovanju. O lepoti.

Hatidža živi s svojo ostarelo in bolno materjo v zapuščeni vasici, brez elektrike in drugih »udobnosti« modernega potrošniškega sveta. Preživlja se z nabiranjem medu divjih čebel. Svoj pridelek, ki je pri kupcih zelo cenjen, občasno prodaja v oddaljenem Skopju, kjer mimogrede nakupi še nekaj malega dobrin zase in za bolno mater.

Do čebel ima izjemno spoštljiv odnos. Vedno se drži pravila: pol meni, pol ostane čebelam. Zdi se, da s čebelami živi v sozvočju, v ravnovesju. Nikoli je ne napadejo. Z njimi na svojstven način komunicira. Ne dela podjetniško, a je zelo delavna. Ni inovativna, a je zelo ustvarjalna. Ne želi več in več in več. Ve kdaj je dovolj.

Nekega dne pa se v vasi naseli nomadska družina, s sedmimi otroki. Dobesedno prihrumijo s starim tovornjakom, prikolico, čredo živine. Hatidža se jih sprva razveseli, jim nesebično pomaga z nasveti, igra se z otroki. Uživa v družbi. Z njimi deli svoje skromne dobrine in svoje bogate izkušnje, znanje.

Tudi družina se loti čebelarstva, k čemur jih spodbuja lokalni »prijatelj«, mali trgovec ali preprodajalec. Hoče več medu. Družina postane žrtev »gospodarske rasti«. Trudijo se. Čebelam vzamejo več, kot lahko, in te postanejo agresivne, celo do Hatidžinih čebel. Skromno okolje ima svoje meje. Tudi živina jim zboleva. Mali raj se spremeni v pekel, tudi za Hatidžo. Nazadnje se družina odseli. Hatidžina mati umre. A Hatidža vztraja. Živi dalje. S čebelami si deli obilje sveta.

Z ekonomskega vidika je Hatidža revna, saj nima ne televizije, ne avta, ne računalnika, ne hladilnika, ne hodi na počitnice; nima tisoč in ene potrošniške krame. Za moderni svet je nezanimiva, saj skorajda nič ne troši in ne ustvarja dodane vrednosti (oziroma dobičkov za lastnike in podjetnike). A vendarle ni videti, da bi trpela v revščini, saj najde tisoč in eno malo radost v svojem skromnem okolju. Nesebično skrbi za bolehno mater.

Seveda ni potrebno, da bi tudi mi odšli v odročne in odmaknjene kraje, da bi poiskali Hatidžin način življenja Lahko pa se od nje naučimo skromnosti, spoštovanja čebel in drugih živih bitij ter narave nasploh. Hatidža zares živi v medeni deželi. Med je prispodoba obilja. A od tega obilja Hatidža potrebuje le del. Ve, da je dobrine treba deliti. Z ljudmi in z drugimi bitji. Potem je za vse dovolj. Potem je svet medena dežela.

ponedeljek, 13. julij 2020

Kar nas združuje


Zdi se, da tonemo vse globlje v močvaro ločevanja. Ni konca in kraja stvari, ki nas ločujejo: spomeniki, zgodovinski dogodki, simboli, ideologije; kulturne, jezikovne in politične razlike; videz, kraj rojstva itd. Preteklost – celo zelo oddaljena – nam "ponuja" neskončno možnosti, da se skregamo, žalimo, sovražimo, vkopljemo na različne bregove in se obstreljujemo z besedami ali v končni fazi tudi s pravim orožjem. Še zlasti politiki so tisti, ki ločevanje izkoriščajo za utrjevanje svoje moči.

Dobro vemo, kaj vse nas ločuje. Kaj pa je tisto, kar nas združuje, povezuje? Kaj je tisto, kar celi rane ločevanja, ki jih vedno znova in znova odpiramo – po desetletjih ali celo stoletjih? Zakaj se ne bi raje osredotočili na tisto, kar nas združuje in povezuje?

Naš skupni izvor

Po zadnjih podatkih je na Zemlji 1,74 milijona različnih rastlinskih in živalskih vrst (Global biodiversity), še bistveno več pa je še neodkritih. Vsi ljudje smo pripadniki samo ene vrste – Homo sapiens. S komurkoli na Zemlji smo si v genetskem smislu 99,9-odstotno podobni; vsega 3.000 generacij oziroma 100.000 let v preteklosti pa imamo vsi ljudje skupne prednike (Human genetic variation). V biološkem in genetskem smislu smo si mnogo bolj podobni, kot pogosto izražamo v medsebojnih odnosih; razlike med nami so tako rekoč samo kozmetične – malo drugačni odtenki kože, oči; malo drugačna konstitucija telesa itd. Ko vidite katerega koli človeka na Zemlji, vidite pripadnika iste vrste. V bistvu smo vsi ljudje člani ene velike družine – človeštva.

Skupna dediščina človeštva

Ko nas prevzame čudovita glasba, se običajno ne oziramo na avtorjevo narodnost. Glasba nas združuje in povezuje. Glasba "govori" v univerzalnem jeziku, ki ga vsi razumemo. Podobno je z drugimi umetniškimi deli – s slikami, kipi, z gradbenimi podvigi, s plesi, filmi itd. Preprosto radi jih imamo.

Naš skupni dom in naše skupne dobrine

Zagotovo nas povezuje naš skupni dom – planet Zemlja. Zemlja je celovit in soodvisen sistem: zrak, voda, podnebje niso ločeni z mejami. Dihamo isti zrak, pijemo isto vodo – oba ves čas krožita oziroma se pretakata po planetu. V resnici lahko govorimo o skupnih planetarnih dobrinah, ki pripadajo vsem ljudem.

Kaj ko bi končno ponosno rekli, da smo Zemljani, šele potem Slovenci, Hrvati, Italijani, Nigerijci, Argentinci, Tajci itd. Kaj ko bi s svojim planetom resnično ravnali kot s svojim domom. Kar nenazadnje tudi je.

"Zamrznimo" zgodovino in prepovejmo njeno zlorabo

Ker nas zgodovina tako razdvaja, še zlasti, ko jo "v roke vzamejo" politiki, bi jo morali na nek način zamrzniti. Recimo, da bi sprejeli zakon, ki bi politikom popolnoma prepovedal obisk vseh spomenikov in obeleževanje zgodovinskih obletnic ter praznikov. Poleg tega pa ne bi smeli komentirati zgodovinskih dogodkov in osebnosti.

Zgodovino bi prepustili zgodovinarjem, šolam, univerzam, pisateljem, umetnikom. Samo politikom ne. Ti iz nje vedno naredijo predmet spora, ločevanja. Ločevanje je seme zla.

Naša skupna prihodnost

Bolj kot na preteklost, se moramo osredotočiti na prihodnost. Reševanje podnebja, okolja, revščine, lakote, migracij in drugih globalnih problemov naj postanejo cilji, ki nas povezujejo in združujejo. 

Slika: Pixabay

torek, 07. julij 2020

Ekonomija delitve za pokoronsko prihodnost


Pandemija koronavirusa je na plano potegnila številne probleme tako v posameznih državah, povezavah kot je Evropska unija, kot tudi na širši, mednarodni ravni. Zdi se, kot da so se na človeštvo naenkrat zgrnile vse tegobe tega sveta: zdravstvena kriza, podnebne spremembe in onesnaženje okolja, migrantska kriza, lakota in revščina, brezposelnost, rastoče družbene napetosti, erozija demokracije ter mednarodnega sodelovanja in še bi lahko naštevali. Človeštvo kot da je v krču. Zadnjih nekaj mesecev so tudi prej najmočnejše in najbogatejše države postale ranljive, nenadoma je prihodnost tudi zanje negotova. Ne samo za državljane revnejših predelov sveta, ki v negotovosti živijo že dolga leta, tako zdaj čutimo tudi v "obljubljenih deželah" sveta kot so EU, ZDA, Japonska, Avstralija, Kanada in v še nekaterih drugih »otočkih bogastva v morju" revščine in obupa.

Vendar stanja, ki ga doživljamo praktično po vsem planetu, ni povzročila neka zunanja sila ali "zla usoda". Smo v situaciji, ki smo jo sami povzročili. Kar je v seriji slabih vendarle tudi dobra novica. Kajti to pomeni, da lahko sami spremenimo razmere, ki ogrožajo našo prihodnost. Ni še prepozno. Koronavirus nas je na nenavaden način povezal in nam dal neke vrste lekcijo, ki se glasi: spremeniti morate svoj način življenja, medsebojne odnose ter odnos do okolja in do drugih živih bitij. Vse to pravzaprav že vemo, a smo ves čas ravnali po načelu: "Bo že nekako." Pač ne bo. Ne brez naše angažiranosti in resnične pripravljenosti za spremembe.

Katero področje danes predstavlja presečišče vseh največjih problemov človeštva? Zakaj imamo tako obsežno revščino, podnebne spremembe in uničeno okolje, toliko migracij in družbenih konfliktov? V središču vseh teh problemov je obstoječi ekonomski sistem. Vseeno je, kako ga imenujemo – kapitalističen, neoliberalen ali kako drugače – pomembneje je, da razumemo, kako deluje in kaj povzroča.

Ekonomija izkoriščanja, sebičnosti in pohlepa

Čeprav se nam zdi, da je današnji ekonomski sistem izjemno razvit, saj ga "poganjajo" zelo sofisticirane tehnologije, pa se je v resnici zelo zastarel, neučinkovit in nevaren. Pri tem je nujno treba ločiti med tehnološkim razvojem in razvojem ekonomskih odnosov. Medtem ko so tehnologije (digitalne, transportne, proizvodne itd.) resnično del 21. stoletja, pa so ekonomski odnosi obstali v 18., 19., 20. stoletju in še dlje v preteklosti. Čeprav ločimo več glavnih ekonomskih zgodovinskih obdobij – sužnjelastništvo, fevdalizem in kapitalizem – pa imajo vsa nekaj skupnih značilnosti, ki jih lahko označimo z besedami: izkoriščanje, sebičnost in pohlep.

Ekonomski sistem je ves čas v rokah elit. Izkoriščanje ljudi, drugih živih bitij in narave je vselej služilo sebičnim interesom posameznikov, skupin in držav, ki jih vodi pohlep po bogastvu oziroma moči; ekonomska moč pa se vedno prelije tudi v politično moč. Te starodavne ekonomske "vrednote" pa se vedno prelivajo tudi navzdol – v vse družbene strukture in odnose – zato smo jih v dolgih stoletjih dobesedno ponotranjili. Posledično se nam zdi normalno in naravno: da tekmujemo z vsemi drugimi in temu rečemo konkurenčnost, da brez slabe vesti izkoriščamo ljudi in naravo, da druge goljufamo in temu rečemo poslovna spretnost, da izdelujemo ter prodajamo povsem nepotrebne stvari in temu rečemo gospodarska rast itd.

Osnovna ekonomska ideologija človeške družbe 21. stoletja je komercializacija, ki v sebi združuje vse najslabše iz preteklosti in močno zavira resnični razvoj človeštva. Komercializacija je proces preobrazbe naravnih virov, človeškega dela in tehnologij v tržno blago, ki zato niso več v "službi" vseh ljudi, temveč so zgolj orodje za kopičenje dobičkov in s tem ekonomske in politične moči elit. Trg je tako postal "vrhovni razsodnik" življenja na Zemlji, denar pa dobesedno odloča, kdo ima dostop do dobrin, ki mu omogočajo preživetje, in kdo ne.

Milijoni danes ne umirajo zato, ker na svetu ni dovolj hrane in drugih nujno potrebnih dobrin, temveč zato, ker nimajo denarja, da bi do njih prišli. Revščina ni posledica lenobe, temveč smole, da se rodite v družino oziroma državo, ki je povsem na obrobju izključujoče globalne ekonomije. Zato revnim preostane zgolj počasno umiranje, kriminal ali migracije. Če pa ste se "srečno" rodili v bogatejši del sveta, boste skorajda zagotovo postali del potrošniške družbe, ki je tako močno medijsko indoktrinirana in družbeno pogojevana, da se sploh ne boste zavedali, kako uničevalen je vaš potrošniški način življenja – do soljudi, do okolja in do drugih živih bitij, s katerimi si delimo Zemljo.

Ekonomija delitve – sodelovanje, pravičnost in skrb za ljudi ter okolje

Ključne spremembe, ki jih moramo storiti, so torej ekonomske. Vendar teh zagotovo ni lahko storiti, kajti stoletja stare ekonomske vzorce izkoriščanja, pohlepa, sebičnosti, tekmovalnosti imamo dobesedno v krvi. Čeprav vemo, da delamo narobe, vseeno vztrajamo na starih poteh. Celo zdaj, ko nas je koronavirus za nekaj časa prizemljil in ustavil, se na vsak način želimo vrnitve nazaj, kjer smo že bili, ko smo brezglavo trošili zemeljske vire, ko smo pretirano potovali, ko smo se v službah gnali do popolne izgorelosti in si grabili materialne ter nematerialne dobrine. Ves čas več in več in več, čeprav smo hkrati vedeli, da milijoni umirajo, zaradi pomanjkanja hrane, čiste vode, zdravil in drugih stvari, ki pri nas pogosto končajo v smeteh.

Koronavirus je globalni (zdravstveni) problem, tako kot so podnebne spremembe, onesnaženje okolja, migracije in tako naprej. Vsaka država se reševanja problemov loteva po svoje, čeprav bi se jih učinkovito lotili samo skupaj, z resničnim mednarodnim sodelovanjem. Zdaj imamo priložnost in odgovornost, predvsem razvitejši del sveta, da z vsemi drugimi pravičneje delimo Zemeljsko bogastvo oziroma dobrine, ki smo si ga pogosto na zvite in pokvarjene načine prisvojili ravno od držav, kjer danes trpi največ ljudi, in to ne zaradi koronavirusa, temveč zaradi revščine, lakote, podnebnih sprememb, brezposelnosti in brezperspektivnosti predvsem mladih, ki jih z orožjem odganjamo od svojih mej.

Pravičnejša delitev dobrin je prvi korak k reševanju ključnih problemov človeštva. Ko bodo brezštevilni ljudje rešeni neizmernega trpljenja lakote in osvobojeni stalne negotovosti skrajne revščine lahko začnemo z reševanjem še drugih velikih problemov človeštva. Hkrati pa se moramo prebivalci bogatejšega dela sveta zavedati, da je naš način življenja bolj problematičen, kot si v svojem samozadovoljstvu in brezbrižnosti do problemov sveta priznavamo sami. Prostovoljna preprostost je koncept, ki ga moramo osvojiti in posvojiti. Obdobje karantene nam je pokazalo, da je to mogoče; da lahko povsem kakovostno živimo tudi brez potrošniške mrzlice, stalnih potovanj, hitrega življenjskega tempa in kopičenja bogastva.

Ekonomija delitve, sodelovanje in preprostejši način življenja so torej v središču reševanja največjih problemov človeštva. Pri tem ne gre samo za delitev dobrin, temveč tudi tehnologij in znanja. Preprosto ni prav, da se del ljudi sprehaja po vesolju, medtem ko mnogi drugi nimajo niti primerne hrane, vode, zdravil, sanitarnih pogojev, elektrike, niti niso pismeni. Ekonomija delitve je v osnovi stvar naše temeljne človečnosti; skrbi za vse ljudi in okolje. Je enostavna stvar, ki v prvi vrsti zahteva našo pripravljenost za sodelovanje – na mednarodni ravni.

Ne recite takoj, da to ni mogoče. Norost je povratek v predkoronske čase. Naredimo vendarle že korak naprej. Nenazadnje, kaj drugega pa nam sploh preostane.


(Priporočljivo branje: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay

nedelja, 05. julij 2020

Zemlja domovina, človeštvo družina



"Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina", je zapisal znameniti libanonski pisatelj in pesnik Kahlil Gibran (1883 - 1931). Danes je še kako pomembno, da razmišljamo o teh besedah in jih tudi uresničujemo. Res je, da smo pripadniki različnih narodov, etničnih skupin, veroizpovedi, političnih in drugih prepričanj. Res je, da smo si po videzu in jeziku različni, a dejstvo je, da smo prav vsi ljudje del človeške družine, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

Ločevanje je zlo

Danes imamo še vedno celo vrsto politikov, vplivnežev in običajnih ljudi, ki ljudi ločujejo bodisi po narodni, etnični, politični pripadnosti bodisi po videzu, jeziku, prepričanju, spolni usmerjenosti itd. Ločevanje je največje zlo našega časa. Ločevanje se začne z besedami (od "nedolžnih" šal do sovražnega govora v medijih), a slej ko prej se izrazi tudi z dejanji, ki v organizirani obliki lahko prerastejo tudi v vojne. Skrajna oblika ločevanja med ljudmi pa je fašizem.

Sodelovanje in združevanje kot sila dobrega

Nasprotni proces je sodelovanje in združevanje ne glede na različnost med ljudmi. Če v drugemu vidimo najprej človeka, kot smo tudi mi sami, potem ni razloga, da ne bi z njim sodelovali. Prav tako smo lahko navkljub raznolikosti lahko združeni v širše skupnosti. Moto Evropske unije je na primer "Združena v raznolikosti", kar je velik napredek za celino, ki je bila stoletja zapletena v medsebojne konflikte in vojne.

Združeni v raznolikosti bi morali biti pravzaprav vsi Zemljani. V ta namen smo po drugi svetovni vojni ustanovili Organizacijo združenih narodov. Ime samo izraža pravi namen organizacije – združevanje.

Zdaj je čas, da resnično začnemo uresničevati velike ideale, ki smo si jih nekoč postavili. Morda pa bi si za svoj moto lahko izbrali kar Gibranovo misel: "Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina".

Če je Zemlja zares naša domovina, potem se bomo resno lotili reševanja podnebnih sprememb in okoljskih problemov nasploh. Če je človeštvo zares naša družina, potem ne bomo dopustili, da stotine milijonov naših "bratov in sester" živi v strahovitem pomanjkanju. Z njimi si bomo zares začeli deliti naše skupne planetarne dobrine.

Slika: Pixabay

ponedeljek, 15. junij 2020

Petkovi protesti, za kaj


Veliko ljudi se sprašuje, zakaj se odvijajo tako imenovani petkovi protesti v Ljubljani in drugih slovenskih mestih, oziroma za kaj si protestniki sploh prizadevajo. Če se prepustite zgolj interpretacijam v medijih, boste težko razumeli njihovo bistvo, če pa se jih udeležite, vam je lahko bolj jasno za kaj gre. Poglejmo si nekaj bistvenih značilnosti tako imenovanih petkovih protestov.

Gibanje. Bistveno je razumeti, da gre za gibanje. Pa ne mislimo dobesedno gibanja v smislu kolesarjenja, hoje, risanja itd. Struktura protestnikov je izjemno raznolika: srečate lahko ljudi prav vseh starosti in zelo raznolikih prepričanj, še posebej veliko pa je mladih, kar vsekakor kaže na to, da jim ni vseeno za njihovo in našo skupno prihodnost. Mnogi trdijo, da je takšen način izražanja brezploden in neučinkovit, saj nima jasne politične strukture in natančno formuliranih zahtev. Vendar ni naloga gibanja, da vedno znova vodi v ustanovitev politične stranke. Bistvo gibanja je, da vpliva na politiko in na javno mnenje kot celoto. In ni res, da to gibanje nima jasnih zahtev. Naj naštejemo nekaj najbolj opaznih.

Boj proti korupciji. Kaj je pravzaprav korupcija? V prvi vrsti korupcija pomeni krajo javnih sredstev in dodeljevanje javnih naročil in dejavnosti (javnega denarja) na podlagi sorodstvenih, prijateljskih in strankarskih povezav. Javna sredstva se zbirajo bodisi preko davkov, zadolževanja, evropskih sredstev bodisi iz drugih virov. Javna sredstva so premoženje vseh državljanov in ne last politikov. Korupcija je zato drugo ime za krajo javnega denarja. Če se torej zaradi korupcije močno preplača nakup zaščitne opreme ali česar koli drugega, bo zaradi tega zmanjkalo denarja za druge namene – za zdravstvo, socialno varstvo, kulturo itd. Korupcija je kraja! In že samo sum na korupcijo državljane zelo razjezi, še zlasti, ker vse težje živijo.

Boj proti fašizmu. Kaj je fašizem ni vedno enostavno in enoznačno opredeliti; kajti fašizem ni samo "korakanje v črnih uniformah". Zagotovo pa so sovražni govor, žaljenje in preganjanje novinarjev ter drugače mislečih, militarizacija družbe, nasilno vedenje do migrantov ter kriminalizacija protestnikov znamenja fašizacije družbe. Petkovi protesti so upor proti tem procesom.

Zavzemanje za ekonomsko in družbeno pravičnost. Vse globlje ekonomske razlike so vzrok za večino največjih družbenih problemov tako v naši državi kot tudi na globalni ravni. Pravičnejša delitev dobrin (javnih sredstev, naravnih virov, družbenih dobrin), univerzalni temeljni dohodek, vlaganje v šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo so zahteve velikega dela protestnikov. Zagotovo pa novi nakupi orožja niso pot k večji ekonomski in družbeni pravičnosti.

Zavzemanje za okolje. Ohranitev okolja je še ena od pomembnih točk nenapisanega programa petkovih protestov. Zdajšnja politika se žal obrača povsem v drugo smer. Narava nima političnega glasu. Tega ji dajo lahko okoljevarstveniki in ljudje z voljo za dobro. Politika je naravi odvzela glas.

Izpostavili smo nekaj značilnosti in usmeritev širokega civilno-družbenega gibanja, ki se izraža predvsem v protestih, ki se odvijajo ob petkih (nekateri tudi ob drugih dnevih) v Ljubljani in drugih slovenskih krajih. Nobene potrebe ni, da gibanje preraste v politično stranko. Zagotovo pa mora politika prisluhniti zahtevam in marsikaj spremeniti. Tisti politiki, ki pa vztrajno zanikajo sporočila široke palete civilno-družbenih pobud, društev, organizacij in posameznikov, pa pač sodijo na smetišče zgodovine.

Demokracija še zdaleč ni samo udeležba na volitvah (čeprav je to pomemben del demokratičnih procesov), temveč vsakodnevni proces, ki ima za cilj blaginjo celotne družbe, ohranitev okolja, svobodo in mir.

torek, 09. junij 2020

Boni za življenje


Drznimo si uporabiti vso svojo domišljijo in si zamislimo, da država Slovenija naredi neverjetno dejanje dobrote in sočutja: tako imenovane turistične bone nameni za najrevnejše ljudi v eni od najrevnejših svetovnih držav. Seveda bi jih poimenovali drugače – boni za življenje.

Seveda se nam zdi to danes nekaj nepredstavljivega. Brezštevilni bi našli tisoč in en argument, da gre za skrajno naivno razmišljanje, ki nima nikakršne povezave z realnim življenjem. V resnici pa je to posledica naše vzgoje, našega izobraževalnega sistema in sistema prevladujočih družbenih vrednot, ki poudarjajo materialni in družbeni uspeh kot skorajda edini cilj oziroma smisel našega življenja.

Zato je "gospodarska rast" v samem središču vseh družbenih, ekonomskih in političnih aktivnosti sodobnega sveta. Zato smo tekmovalnost (konkurenčnost), sebičnost in pohlep sprejeli kot sprejemljive "vrednote" v naših družbah. Gospodarska rast pomeni, da se družba osredotoča zgolj na materialno plat življenja. Kar je prav do mere zadovoljevanja naših osnovnih potreb in pa narobe, ko se navkljub že doseženi materialni blaginji ženemo za še več materialnih dobrin – na ravni držav, podjetij in posameznikov.

Na osebni ravni pa seveda ne govorimo o gospodarski rasti temveč o "osebnosti rasti", kar pomeni, da se osredotočamo predvsem na zunanji oziroma materialni vidik človeškega bitja – osebnost. Na tej ravni kopičimo bogastvo, slavo, nazive, ugled, (kupljena) doživetja; kupujemo velike avtomobile, gradimo velike hiše, vikende in tako naprej. V središče postavimo sebe in podobno kot na širši (ekonomski) ravni smo tekmovalni (konkurenčni) do drugih ter sebični in pohlepni.

Posledice gospodarske in osebnostne rasti se kažejo tako v družbi in v okolju kot tudi v našem osebnem življenju. Svetovna revščina, lakota, pomanjkanje, migracije, vojne, uničevanje okolja so druga plat gospodarske rasti, medtem ko osebnostna rast, kot jo poznamo danes, povzroča družbeni razkroj, slabe medčloveške odnose, depresije, bolezni, družinske tragedije in tako naprej.

Zdaj pa se vrnimo na začetek in pomislimo: kaj pomeni živeti v najrevnejših državah sveta, še zlasti z vidika otrok. Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da je leta 2018 v svetu, predvsem v revnih državah, umrlo 6,2 milijona otrok, mlajših od 15 let, večinoma zaradi vzrokov, ki bi jih lahko preprečili (pomanjkanje hrane, zdravil, čiste vode itd.). Po ocenah Unicefa je februarja letos v skrajni revščini živelo 386 milijonov otrok, njihovo število pa se zaradi krize lahko poveča še za 42 do 66 milijonov. Si lahko zamislimo, koliko trpljenja je za temi suhoparnimi številkami?

Medtem, ko se mi "borimo" za turizem, se milijone ljudi bori za življenje, med njimi je zlasti veliko otrok; korona kriza je ta boj le še zaostrila. Saj je prav, da država pomaga turizmu in drugim panogam, v resnici pa bi se morali ozreti po svetu in videli bi, kako plehki in prazni smo, kako brezbrižni in sebični smo: nekateri se bomo kopali v toplicah, drugi bodo umirali, ker nimajo pitne vode. Pa sploh ne gre samo za našo državo, temveč za ves razviti svet. Nenadoma imajo države milijarde in milijarde dolarjev, evrov in drugih valut, ki jih namenjajo gospodarstvu in turizmu ter "svojim" ljudem. Kaj pa drugi? Revni, lačni, po nepotrebnem bolni, obubožani, brezposelni …

Gre za temeljni odnos, ki ga imamo do sveta. Tako posamezniki kot države. Zares bomo napredovali, ko bomo dobrine, ki jih je dovolj za vse, delili z vsemi Zemljani. Takrat bomo lahko zares uživali na dopustu, dotlej pa bomo imeli pri tem zelo grenak priokus; kajti milijone ljudi bi lahko zelo enostavno rešili neizmernega trpljenja in nepotrebnega umiranja.

Kako številne ljudi bi osrečili z boni za življenje. Med drugimi tudi sebe.


Slika: Pixabay

četrtek, 04. junij 2020

"Še je čas"


Imeli smo čas za razmislek. Veliko časa. V času karantene smo ugotovili, da lahko živimo bolj počasi, da nam ni treba ure in ure preživljati v trgovinah. Videli smo, kako se je marsikje bistveno izboljšal zrak; narava si je dobesedno oddahnila od našega prehitrega tempa ter brezkončnega hlastanja za potrošniškimi izdelki in storitvami. Spoznali smo, da imajo države nenadoma dovolj denarja za pomoč ljudem. Namesto pogostih kratkih in dolgih potovanj ter počitnic smo odkrili bližnje travnike in gozdove, dotlej neznane skrite kotičke. Imeli smo čas za razmislek: o drugačnem svetu, o drugačnem načinu življenja, o drugačni ekonomiji, o drugačni družbi. Vse bolj se zdi, kot da smo to enkratno priložnost zapravili.

Hitro se vračamo k starim miselnim vzorcem, tempo življenja se spet povečuje; ceste so vse bolj natrpane, zrak ponovno postaja slabši. Države si obupno prizadevajo za edini politični in ekonomski cilj, ki ga poznajo – za gospodarsko rast. Treba je več graditi, več kupovati, več zaslužiti; četudi uničimo reke, gozdove, umažemo zrak ...

Med tako imenovano koronakrizo smo za kratek hip ugledali nove možnosti: univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas, solidarnostno pomoč ... Ljudje so pomagali drug drugemu, organizirali prevoze, dostavo živil ... Čeprav smo se morali držati narazen, smo v resnici stopili skupaj. Zdaj se spet vračamo nazaj, "v stare tirnice". Morda smo res bolj skupaj, a vse bolj ločeni; ekonomsko, politično, družbeno.

Vendar zdaj izkušamo le iluzijo povratka "v stare dobre (predkrizne) čase". Koronakriza je zgolj pospešila procese, ki so bili že pred njo v "polnem teku". Ekonomski in politični sistem, ki sta si za edini pravi cilj izbrala gospodarsko rast, sta že dolgo v krizi. Ne iz ekonomskega ne iz družbenega in ne iz okoljskega vidika večna gospodarska rast ni mogoča. To je že skorajda vsakomur jasno.

Zares potrebujemo spremembe. Pravi cilj ekonomskega sistema je blaginja ljudi, ob hkratnem ohranjanju okoljskega ravnovesja. Pa ne le ločeno, v posameznih državah. Globalni ekonomski sistem je že zdaj sposoben zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi na Zemlji. Ko bodo vsi ljudje lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe – z zadostno hrano, pitno vodo, ustreznim bivališčem, z dostopnim zdravstvenim varstvom in izobraževanjem – bomo lahko govorili o blaginji človeštva, ki je temelj medsebojnega zaupanja in zato globalnega miru. To pa lahko dosežemo le z ekonomijo delitve.

Ekonomija delitve ima več "obrazov". Lahko se izraža v obliki univerzalnega temeljnega dohodka ali univerzalnega dostopa do osnovnih dobrin in storitev, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; lahko se izraža kot mednarodni mehanizem za delitev osnovnih dobrin (več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin). Lahko pa se izraža tudi kot kombinacija vsega naštetega in še česa.

Bistvo ekonomije delitve je, da dobrine, ki jih je dovolj, dosežejo vse ljudi. Ne da imamo vsi enako, ampak vsi dovolj za dostojno življenje. Preprosto ne smemo dopustiti, da v svetu obilja tako veliko ljudi živi v revščini ali je kako drugače prikrajšanih za osnovne dobrine in storitve. Ne vrnimo se torej nazaj, ampak si prizadevajmo za drugačen, bolj pravičen svet. Naj nam odzvanja misel, ki je tudi naslov znamenite pesmi Vlada Kreslina (prej Martin Krpan):

"Še je čas." Da spremenimo svet. Na bolje.

petek, 15. maj 2020

Po epidemiji depresija – ekonomska in psihološka


"Pred vrati imamo recesijo in zelo se bo treba potruditi, da ne bomo imeli tudi depresije," predsednik vlade Janez Janša ima prav. Po koncu epidemije bo nastopila recesija (ta je praktično že tu) ali celo depresija, kar pomeni dolgotrajno ekonomsko krizo. Ena od opredelitev depresije je, da gre za padec bruto družbenega proizvoda (BDP) za več kot 10 odstotkov in za dve ali večletno recesijo. Med najbolj znanimi je Velika depresija v ZDA, v obdobju 1929 do 1933; vemo kako dolgotrajne in hude so bile njene posledice.

Ob zgornji izjavi predsednika vlade pa je treba opozoriti, da je vlada, hkrati s temi temačnimi napovedmi svojega predsednika, preklicala epidemijo (14. 5. 2020). A pustimo ob strani zdravstveni vidik, s formalnim aktom preklica epidemije država samozaposlenim ne bo več izplačevala temeljnega mesečnega dohodka, delodajalcem pa ne subvencionirala začasnega čakanja na delo in dela prispevkov; poleg še drugih ukrepov, ki so bili vezani na razglasitev epidemije.

Če je vlada odpravila ukrep razglasitve epidemije in s tem prenehala finančno ter drugače pomagati najranljivejšim skupinam prebivalstva, mora po tej logiki nemudoma odpraviti tudi vse omejevalne ukrepe! Kajti, če so ljudje zaradi ukrepov, ki so še vedno v veljavi, ostali brez dela in/ali dohodkov, obenem pa nimajo več pomoči države, to pomeni, da lahko ostanejo brez vseh možnosti za preživetje. S tem pa so ljudje dobesedno okrutno kaznovani za to, da so bili in so še vedno aktivno udeleženi pri zajezitvi epidemije. Kajti "ostati doma" ne pomeni "početi nič", temveč je bil to ves čas aktiven prispevek k splošnemu javnemu dobru – zato si sleherni državljan v takšnih razmerah ZASLUŽI nagrado, ne pa tako imenovano pomoč!

Predsednik vlade bo s preklicem epidemije in s sočasnim prenehanjem pomoči najranljivejšim državljanom, teh pa je iz dneva v dan več, dejansko bistveno pripomogel k recesiji in verjetno tudi k veliki ekonomski depresiji. Temeljni mesečni dohodek je bil dober ukrep, ki ga je treba zdaj ohraniti in ga še razširiti na vse ranljive skupine: samozaposleni, delno zaposleni, slabo plačani delavci in tisti na čakanju, brezposelni, študentje, dijaki, otroci, upokojenci z nizkimi pokojninami, invalidi, socialno šibki in še kdo.

Kajti takšen ukrep ne pomeni samo reševanja velikih stisk posameznikov in gospodinjstev, temveč tudi najboljšo pomoč gospodarskemu, kmetijskemu, turističnemu in storitvenemu sektorju v Sloveniji. Kajti vse naštete skupine denar potrebujejo tukaj in zdaj; potrošili ga bodo sproti in skoraj 99-odstotno v Sloveniji. Če pa bo pomoč namenjena predvsem neposredno velikim podjetjem oziroma kapitalu, bo denar hitro odtekel v žepe že tako bogatih lastnikov, v davčne oaze in v tujino, zelo malo pa ga bo "zaokrožilo" v ekonomskem sistemu naše države.

"Pridite in pomagajte, da bomo šli lažje skupaj skozi to zahtevno obdobje, ki je pred nami. Pojdimo iz faze nagajanja v fazo sodelovanja, apeliram in vabim vse, da pridejo in sodelujejo s svojimi idejami," predsednik vlade poziva ob formalnemu koncu epidemije. Spoštovani predsednik vlade, smer, ki ste jo zdaj zastavili (prenehanje pomoči najranljivejšim skupinam prebivalstva) vodi v katastrofo, na katero ste tudi že sami opozorili. Če želite nasvet, potem nemudoma podaljšajte in še razširite ukrepe pomoči prebivalstvu, med katerimi je ključnega pomena temeljni dohodek. Nekatere države, med njimi izstopa še zlasti Španija, resno razmišljajo o dolgoročni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, torej za vse državljane. Zdaj ni čas za ekonomijo nepravičnosti, ki jo poganjata sebičnost in pohlep, temveč za medsebojno delitev dobrin, ki izhaja iz solidarnosti in sodelovanja – to sta tudi najtrdnejša "stebra" univerzalnega temeljnega dohodka.

Še je čas za izhod iz bližajoče se katastrofe. Depresija, ki se bliža, bo tako ekonomska kot tudi psihološka, kar bo imelo veliko večji vpliv na zdravje in blaginjo ljudi, ko ga je imela sama epidemija.

petek, 08. maj 2020

Dan zmage nad fašizmom in nacizmom


9. maja praznujemo Dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Tega dne, leta 1945, torej pred 75 leti, se je tudi uradno končala 2. svetovna vojna, vsaj v Evropi. Danes si komajda še predstavljamo, kako pomembna je bila ta zmaga. Ne gre samo zato, da se tega dne spominjamo, temveč da nam je v opomin, kako važno je »negovati« in si prizadevati za vrednote, ki so takrat zmagale.

Poraz fašizma in nacizma je dobesedno zmaga nad silami zla. Fašizem in nacizem sta ideologiji, ki sta temeljili na ločevanju človeštva glede na rase oziroma narode: na vrhu je bila nadrasa, sledili so podrejeni in suženjski narodi, na »dnu« pa so bili narodi in skupine, ki jih je bilo treba iztrebiti. Ne smemo si delati utvar: Slovenci smo bili uvrščeni nekje med narodom sužnjev in tistih, ki so bili namenjeni iztrebljanju.

Zato je dan zmage tako pomemben. Slovenci smo v sodelovanju z drugimi jugoslovanskimi narodi pokazali izjemen pogum in se uprli fašistom ter nacistom, kar je bilo nekaj posebnega v takratni okupirani Evropi. Zato smo lahko upravičeno ponosni, da smo se 9. maja 1945 znašli v veliki zmagovalni koaliciji, lahko bi rekli tudi na strani sil »dobrega, ki je premagalo zlo«.

Zmaga nad fašizmom in nacizmom pomeni, da so narodi iz vojne izšli kot svobodni in enakopravni. Na teh temeljih je bila oktobra 1945 ustanovljena tudi Organizacija združenih narodov, ki je bila utemeljena na veri »v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov«. V ta namen si moramo prizadevati »živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti« (iz Ustanovne listine OZN).

Da živimo danes v svobodni in demokratični državi, se moramo zahvaliti vsem, ki so vložili izjemne napore v zmago nad fašizmom in nacizmom. To pa nas zavezuje, da se tudi sami ves čas borimo proti silam, ki skušajo danes pod različnimi pretvezami uveljaviti »vrednote« fašizma in nacizma, to pa so: nadzor nad državljani, ločevanje ljudi na vredne in manj vredne, zatiranje svobode govora ter spodbujanje sovražnega govora, preganjanje novinarjev in svobodomiselnih ljudi ter razkrivalcev korupcije (žvižgačev), uničevanje sindikatov itd.

Torej, bodimo ponosni na dan zmage nad fašizmom in nacizmom, a hkrati bodimo aktivni in pogumni, da okrepimo naše skupne vrednote: temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost vsakega človeka, enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, demokratičnost, svobodo, skrb za naše skupno okolje. Bodimo pogumni in močni, kot so bili vsi tisti, ki so se uprli in na koncu tudi premagali fašizem in nacizem.

Čestitke ob Dnevu zmage!



Slika: Dan zmage, Ljubljana, 9. maj 1945

nedelja, 03. maj 2020

Tito v naših spominih


4. maja 2020 mineva štirideset let od smrti takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892 – 1980). Takrat sem bil star dvanajst let; dovolj, da se spominjam tega obdobja. Z zdajšnje časovne razdalje se spodobi, da mu ob okrogli obletnici smrti namenimo nekaj misli. Seveda pa je danes skorajda tvegano o Titu reči kaj dobrega, ker se potem takoj najdejo "anonimni spletni heroji", ki ti očitajo, da si npr. proti osamosvojitvi in proti Sloveniji. Kar je velika neumnost. Vendar naj morebitnim "trolom" kar vnaprej povem, da sem veteran vojne za Slovenijo in to ne eden tistih, ki so se "junaško borili" iz pisarne. Za samostojno Slovenijo sem torej veliko naredil.

Prepričan sem, da se moramo za državo, ki jo imamo zdaj, v veliki meri zahvaliti ravno temu, da smo leta 1945 iz 2. svetovne vojne izšli kot del zmagovite zavezniške koalicije in pri tem je izjemno pomembno vlogo odigral ravno Tito. Danes si je težko predstavljati, kako zahtevno je bilo v času druge svetovne vojne organizirati odpor proti okupatorskim silam, katerih namen je bil bodisi uničiti bodisi zasužnjiti narode, ki so bili za naciste in fašiste nevredni obstoja (med njimi je bil tudi slovenski), kaj šele samostojnosti in svobode.

Tudi čas po vojni je bil za takratno precej zaostalo in skorajda povsem porušeno Jugoslavijo izjemno zahteven. Na eni strani sovjetski vzhodni blok, na drugi strani ameriški zahodni blok, oba nevarno oborožena, s "prstom na sprožilcu". Loviti ravnotežje med tema dvema sovražnima silama, je zahtevalo veliko poguma in spretnosti, zato je bil Tito tudi eden izmed pobudnikov gibanja neuvrščenih, ki je odigralo pomembno vlogo v uravnoteženju blokovsko razdeljenega sveta.

Seveda bi bilo napak Tita poveličevati in iz njega ustvariti mitsko osebo, kajti kot vsak politik in poveljnik, še zlasti v tako prelomnih časih, kot je bilo obdobje pred, med in po 2. svetovni vojni, je delal napake. Ni brezmadežnega politika ali poveljnika vojske, a Tita lahko brez zadržkov uvrstimo na pozitivno stran zgodovine, med zmagovalce, ki so skupaj uspeli poraziti zlo, ki so ga poosebljali Hitler, Mussolini in njihovi somišljeniki.

Dejstvo je, da so imeli ljudje Tita radi, tako v državi kot na tujem; ne vsi, a zelo številni. 4. maja 1980, ko je Tito umrl, je bilo očitno, da je bilo zelo veliko ljudi iskreno žalostnih, tudi številni med tistimi, ki bi danes radi spomin nanj bodisi povsem izbrisali bodisi ga na vse možne načine omalovaževali.

Tito je bil resnično karizmatična osebnost. Kako pomemben je bil v svetovnem merilu izpričuje dejstvo, da se je njegovega pogreba "udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov". (Wikipedija) Prišli so voditelji iz vseh koncev sveta in vseh političnih "barv". Mar to ne pove veliko o njegovi izjemno pomembni vlogi v svetu.

Torej, štirideset let po smrti velikega človeka, ki smo mu dolžni marsikaj, je prav, da ohranimo vsaj spomin nanj. Ni potrebno čaščenje, a hkrati ne smemo pristati na brisanje ali uničevanje Titove vloge v enem najbolj dramatičnih in težkih obdobij svetovne zgodovine. Zato Tito kot velika zgodovinska osebnost ostaja v naših spominih.