četrtek, 31. december 2020

In vendar DOBRO


Ob koncu leta vedno ocenjujemo iztekajoče se leto in si zaželimo čim več dobrega v prihajajočem. To smo zagotovo naredili tudi lani. Torej, je bilo leto 2020 dobro ali slabo? Na prvi pogled bi rekli: slabo! Pa vendar: je bilo res vse slabo? Čeprav je bilo nedvomno res marsikaj slabega, pa rajši poskusimo izluščiti dobro. Morda so to "semena" iz katerih lahko "vzklije" boljša prihodnost?

Sočutje in skrb za drugega

Smo letos postali bolj sočutni? Skorajda zagotovo. Ni nam vseeno za trpljenje drugih. Pomagamo, če le moremo. Sočutje je nasprotje sebičnosti in tekmovalnosti, ki ju ves čas "poganja" tako imenovana potrošniška družba. Letošnje leto karanten in omejitev je pomembno omejilo potrošništvo. Na nek nenavaden način smo se zbudili iz iluzije sebičnega zadovoljevanja lastnih želja in postali bolj dovzetni za potrebe in težave drugih ljudi.

Kako neverjeten in spontan odziv je na primer sledil nedavnemu katastrofalnemu potresu na Hrvaškem; ljudje so takoj začeli zbirati pomoč. Prav tako so bile izjemno odzivne tudi številne druge letošnje akcije pomoči, da ne govorimo o tisoč in eni "mali" in širši javnosti neopazni medosebni ali sosedski pomoči.

Medsebojna delitev dobrin

Vse to vzbuja upanje, da bomo na širši ravni zmožni bolj sistematične skrbi in sočutja do drugih, ki se  na državni in globalni ravni lahko izrazi kot medsebojna delitev dobrin. Sebični in tekmovalni ekonomski sistem, ki deluje preko potrošništva, komercializacije in finančnih špekulacij bo tako nadomestila ekonomija delitve, ki bo vsem ljudem omogočila zdravje, blaginjo in razvoj.

Povezanost in sodelovanje

Čeprav se zdi, da nas je koronavirus razdvojil, nas je v resnici povezal. Zdaj šele zares cenimo medsebojne odnose, neposredne stike. Šele zdaj smo zares spoznali, kako zelo potrebujemo drug drugega. Ta občutek povezanosti moramo razširiti tudi na širšo raven, da bomo res lahko zaživeli kot ena velika družina, Eno človeštvo. Navkljub vsem razlikam – v barvi kože, veri, prepričanju, kulturi, jeziku itd. – smo vendarle samo ljudje. V resnici se le malo razlikujemo: imamo enake osnovne potrebe ter podobne želje in cilje.

Skupno okolje, skupni dom

Eden takšnih ciljev je zagotovo tudi naše skupno okolje; rastoče zavedanje, kako pomembno je, da ga ohranimo. To je nenazadnje naš edini Dom, naša Zemlja. Vsepovsod je vse več ljudi, ki prevzemajo pobudo in si prizadevajo za zaščito okolja. Morda kot posamezniki in skupine lahko ohranimo drevo ali manjši gozd, potok ali travnik, a na širši ravni – povezani – lahko ohranimo Zemljo.

Mir

Mikroskopski virus je uspel še nekaj: skorajda ustaviti vojne. Ne čisto, a v dobršni meri. Proti komu in za koga se pravzaprav sploh borimo? V resnici so vojne vedno vojne za bogastvo in moč posameznikov ter posameznih držav. Nikoli pa niso v interesu ljudi. Na drugi strani ni sovražnikov, temveč vedno samo ljudje. Tako kot so begunci samo ljudje, ki si želijo miru in blaginje za svoje družine. Kot mi sami.

DOBRO

Vse torej v letu 2020 ni bilo samo slabo, čeprav je bilo tudi veliko trpljenja. Ne zaželimo si zdaj, v zadnjih izdihljajih tega nenavadnega leta, vrnitve v stare tirnice oziroma v svet pred letom 2020. Tisto ni bil dober svet. Tisto je bil svet sebičnosti, pohlepa in tekmovalnosti.

Pojdimo torej raje naprej, v svet sočutja in skrbi za druge; v ekonomski sistem, ki bo temeljil na pravični delitvi dobrin. Zato moramo kot družba delovati bolj povezano in sodelovati, saj smo nenazadnje Eno človeštvo, ki si deli skupni Dom, za katerega moramo poskrbeti; prav tako kot želimo živeti v čistem in urejenem domovanju. Brez sočutja, skrbi za druge in okolja, sodelovanja in medsebojne delitve pa ne bo miru. Saj tega si zares želimo, mar ne?

Vse dobro torej v novem letu 2021!

ponedeljek, 28. december 2020

Človekove osnovne potrebe


Kaj človek potrebuje, da lahko (pre)živi in razvija svoje potenciale? To je morda naivno vprašanje, a je še kako pomembno, da nanj odgovorimo. Zagotovo potrebujemo hrano in pitno vodo, oblačila, primerno bivališče (s sanitarijami, tekočo vodo in elektriko) ter dostopnost do zdravstvenih storitev. Prav tako potrebujemo socialno zaščito v primeru nezmožnosti zadovoljevanja zgoraj omenjenih potreb, na primer ko gre za brezposelnost, vdovstvo, invalidnost, starost itd. To so najbolj osnovne človekove potrebe, torej pogoj za normalno življenje posameznika oziroma družine.

O njih govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.


Poleg tega pa kot razumna bitja, ki živimo v kompleksnem družbenem okolju, potrebujemo izobraževanje. Neizobražen in nepismen človek nima v sodobni družb nikakršnih možnosti opravljati zahtevnejša opravila, živeti dostojno življenje v družbi, se zavzemati za svoje pravice, ne more razvijati svojih potencialov ali doseči samouresničitev.

V 26. členu deklaracije je zapisano:

Vsakdo ima pravico do izobraževanja. Izobraževanje je brezplačno vsaj na osnovnih in temeljnih stopnjah. Izobraževanje na osnovni stopnji je obvezno. Tehnično in poklicno izobraževanje je splošno dostopno; visokošolsko izobraževanje je vsem enako dostopno na podlagi doseženih uspehov.

Izobraževanje je usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Spodbuja razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in rasnimi ali verskimi skupinami ter podpira dejavnosti Organizacije združenih narodov za ohranjanje miru.

Starši imajo prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja svojih otrok.


Katere so torej osnovne potrebe, ki vsakomur omogočajo "zdravje in blaginjo", kot je zapisano v 25. členu:

· hrana in pitna voda
· oblačila
· ustrezno bivališče
· zdravstvene storitve
· socialna zaščita
· izobraževanje

Temeljni cilj ekonomskega področja človeške družbe je omogočiti ljudem, da lahko nemoteno zadovoljujejo osnovne človekove potrebe. Vsakdo in vedno. To je bistveno spoznanje za razumevanje ekonomije. Osnovni ekonomski zakon se torej glasi: vsakomur na Zemlji omogočiti, da lahko zadovoljuje osnovne človekove potrebe. Vse drugo je drugotnega pomena in podrejeno temu osnovnemu, vzvišenemu, »svetemu cilju.

Ko bomo ekonomijo preobrazili v smeri izpolnjevanja tega cilja – zadovoljevanja osnovnih potreb vseh Zemljanov – bomo zaživeli v svetu miru in blaginje.


četrtek, 17. december 2020

Bitcoin bo strmoglavil


V zadnjih dneh ponovno lahko opazujemo brezglavo rast borznih indeksov. Najbolj izpostavljen je spet bitcoin, ki je obljubljal revolucijo v plačevanju, postal pa je zgolj špekulativni "žeton" v globalnih finančnih "kazinojih", kar je še najprimernejši izraz za borzne in finančne trge. 

Kot vedno, ko gre za napihovanje borznih balonov, bodo "ta kratko" potegnili običaji vlagatelji, ki so zdaj zaslepljeni z obeti hitrega in enostavnega zaslužka. V bitcoine bodo vložili nekaj sto ali tisoč evrov, a bodo zagotovo prepozni za umik oziroma prodajo, ko bo vrednost začela naglo padati.

Kajti ravno v tem je bistvo borze. Doseči stanje evforije, ko odpove razum in zmagujejo čustva - pohlepa in sebičnosti. Dokler veliko ljudi kupuje bitcoine, delnice ali druge vrednostne papirje, njihova vrednost narašča. V ozadju pa delujejo veliki borzni špekulantje, med katerimi so številni najbogatejši ljudje na svetu, ki razpolagajo z milijardami dolarjev, evrov in drugih valut.

Ko je dosežena določena vrednost, špekulantje na hitro začnejo prodajati že prej poceni nakupljene velike količine bitcoinov, delnic ali drugih vrednostnih papirjev. Tako na hitro veliko zaslužijo, a s svojo prodajo sprožijo paniko in povzročijo obraten proces – padec vrednosti. Neuki vlagatelj pa čakajo in upajo, da bo vrednost znova narasla, a se to le redko zgodi. Kajti špekulantje že iščejo nove priložnosti za hiter in lahek zaslužek. In napihujejo nove balone. V resnici so to "finančni morski psi", ki žrejo "male ribe".

Mehanizem, ki smo ga opisali je vsakodneven proces na borzah in finančnih trgih. Gre pravzaprav za izjemno pokvarjen sistem, ki najbogatejšim omogoča neizmerno in enostavno bogatenje, večino sveta pa prepušča neusmiljenemu konkurenčnemu boju za "drobtinice iz mize bogatašev". Takšna je pač današnja (finančna) ekonomija.

Slej ko prej pa lahko pričakujemo nov borzni zlom epskih razsežnosti, ki je v zgodovini že večkrat pretresel človeško družbo. In kaj lahko se zgodi, da bo koronakrizi sledila še nova velika finančna kriza.

Morda se bomo takrat streznili in onemogočili takšen pokvarjen in škodljiv finančni sistem, ki uničuje sodobni svet.

Potem bo morda priložnost, da uvedemo mnogo bolj pravičen ekonomski sistem, ki bo temeljil na pravični delitvi dobrin in sodelovanju.

Do takrat pa droben nasvet: ne vlagajte v bitcoine, delnice ali druge vrednostne papirje. Raje pomagajte revnim, lačnim in obubožanim. Tako boste več storili zanje in tudi zase.

Slika: Pixabay 



Prazen želodec, luknja v srcu družbe


"Svet ima 400 bilijonov dolarjev. Celo na vrhuncu epidemije je bilo zgolj v 90 dneh ustvarjenih 2 bilijona dolarjev, mi pa potrebujemo le pet milijard, da pred lakoto rešimo 30 milijonov življenj. Česa ne razumem? Prosim ne silite nas, da izbiramo, kdo bo živel in kdo umrl." (David Beasley, izvršni direktor Svetovnega programa za hrano, Zrcalo tedna, 13. 12. 2020).

"In še to: na svetu je vsega dovolj za vse. Za čisto vsakega med nami. Distribucija dobrin pa je zelo slabo urejena." (Anita Ogulin, intervju, Dnevnikov objektiv, 12. 12. 2020, str. 11)

Svet je v mesecu in pol, med pandemijo koronavirusa, ustvaril bogastvo v vrednosti 2 bilijona oziroma 2000 milijard dolarjev. Le 5 milijard, kar je zgolj 0,25 odstotka te vsote, bi bilo dovolj za rešitev 30 milijonov življenj. Res je, vsega je dovolj za vse.

Pa vendar so številke neizprosne: stotine milijonov ljudi trpi zaradi pomanjkanja človekove najosnovnejše potrebe – hrane. Po podatkih Svetovnega programa za hrano (WFP), ki je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za mir, je v svetu 690 milijonov ljudi, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane. Do konca leta pa naj bi se, zaradi posledic koronakrize, številka povečala še vsaj za dodatnih 130 milijonov ljudi. Vsak deseti Zemljan bo torej konec leta 2020 trpel zaradi pomanjkanja hrane.

"Lakota je zločin v svetu obilja. Prazen želodec je zevajoča luknja v srcu družbe," je ob tem dejal generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. (UN Warns of an Impending Famine With Millions in Danger of Starvation, IPS, 28. 11. 2020)

Denarja imamo torej več kot dovolj! Kaj pa hrane? Ne samo, da jo imamo dovolj, temveč celo preveč. Danes na svetu proizvedemo dovolj hrane za 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2020 nas na planetu živi 7,8 milijarde. Hkrati pa eno tretjino hrane vse hrane, ki je bila na svetu pridelana za človeško uporabo, zavržemo, kar pomeni 1,3 milijarde ton letno.

Kaj torej delamo narobe? Imamo srce iz kamna, da dopuščamo takšno situacijo, da v svetu obilja tako veliko ljudi trpi in umira zaradi pomanjkanja – hrane? Ne zdi se nam problematično kupovati neskončno veliko orožja, zapravljati za povsem nesmiselne izdelke, a hkrati niti pomislimo ne, kako enostavno bi lahko rešili problem lakote in revščini. Samo zagotoviti moramo bolj pravično distribucijo hrane in drugih osnovnih dobrin oziroma medsebojno deliti obilne darove tega sveta.

Maitreja, svetovni učitelj v zvezi s tem pravi:

"Bratje moji, kako lahko gledate, da ti ljudje umirajo pred vašimi očmi, in pri tem sebe imenujete ljudje?"

"Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti."



Slika: Pixabay

petek, 11. december 2020

Voda – dobrina ali blago?


Skorajda neopaženo je šla mimo nas novica, da je "CME Group, največji ponudnik izvedenih finančnih instrumentov, v ponedeljek svoji paleti raznoraznih surovin, kot so nafta, baker in zlato, dodal še – vodo." (RTV MMC: Na Wall Streetu se po novem trguje z vodo) Na prvi pogled se to ne zdi nič posebnega, a dejansko gre za ključno vprašanje današnje ekonomije in s tem tudi družbe kot celote: Ali so zemlja, voda, gozdovi, hrana itd. dobrine človeštva ali zgolj tržno blago? Na tem vprašanju sloni naša prihodnost – dobra ali slaba!

Dobrine – zadovoljevanje osnovnih potreb in temelj blaginje človeštva

Že sama beseda nam pove, da je dobrina nekaj dobrega, koristnega, uporabnega. Na primer hrana in voda, ki ju potrebujemo za preživetje in blaginjo; ali zemlja, gozdovi, reke, morja, ki nam omogočajo bivanje v zdravem okolju in nas preskrbujejo z živili, s kisikom, s pitno vodo itd. Za ponazoritev smo našteli samo nekaj primerov, ki kažejo, da dobrine niso samo nekaj dobrega, ampak so tudi nujno potrebne, saj zadovoljujejo naše življenjske potrebe.

Človek nedvomno potrebuje hrano, pitno vodo, oblačila, primerno bivališče z urejenimi sanitarijami, zdravstveno varstvo in izobraževanje. To so naše najosnovnejše potrebe. Če jih ne moremo zadovoljevati, je ogroženo naše življenje in zmožnost, da se sploh lahko izrazimo ko človeško bitje (zato izobraževanje prištevamo med najosnovnejše človekove potrebe).

Dobrine so prvenstveno namenjene zadovoljevanju teh potreb. Pa vendar smo ustvarili svet, kjer so te dobrine vse bolj samo še tržno blago.

Blago – dobrine namenjene trgovanju in špekuliranju

Trgovanje samo po sebi ni nekaj slabega; trgovina je stara toliko kot človeška civilizacija. Problem pa je, ko trgovina prevzame področja, ki so ključnega pomena za preživetje ljudi, družin, držav in človeštva kot celote. Zato je proces "trgovinizacije" oziroma komercializacije osnovnih dobrin v tržno blago tako zelo nevaren.

Ko voda, hrana, zdravila in druge osnovne dobrine postanejo zgolj trgovsko blago, je dostop do njih povezan s kupno močjo posameznikov in družin. Tako denar postane neizprosno merilo življenja in smrti! Mnogi revni ljudje se dnevno znajdejo v situacijah, kot so: kupiti hrano ali zdravila, plačati šolnino ali kurjavo, kupiti hrano ali oblačila. To so povsem nemogoče izbire. Ne bi smelo biti besede "ali", temveč vedno le beseda "in". Kupiti hrano in oblačila, plačati kurjavo in šolnino itd.

Še hujše pa je, če se z osnovnimi dobrinami špekulira na borzah, kar povzroča silovita cenovna nihanja ter velike presežke ali primanjkljaje; to pa lahko  milijone ljudi dobesedno čez noč pahne v hudo revščino.

Ker smo dopustili, da so osnovne dobrine postale tržno blago, smo ustvarili hudo revščino v svetu obilja. Prav tako smo naravne sisteme, ki podpirajo življenje na Zemljo spremenili v "samopostrežne trgovine", kjer si predsem velika podjetja lahko neomejeno "postrežejo" s čimer si pač želijo. Zato se sekajo obsežni gozdovi. Drevesa tako postajajo "lesno blago", velike površine "zelenih pljuč planeta" pa se naglo spreminjajo v pašnike in palmove nasade, ki naglo propadajo. In potem se sekajo nove površine ...

Voda je dobrina

Vodo, hrano in druge dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, bi morali opredeliti kot skupne dobrine človeštva. Z njimi bi morali ravnati skrbno in odgovorno. Ne smemo jih prepustiti kaotičnim tržnim silam, saj so posledice njihovega delovanja – po načelih tekmovalnosti, pohlepa in sebičnosti – pogosto neizmerno tragične za ljudi in okolje.

Medsebojna delitev skupnih dobrin človeštva

Temeljni načeli ravnanja s skupnimi dobrinami človeštva bi morali biti sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Ti dve načeli sta bistvo sistema, ki ga lahko poimenujemo ekonomija delitve. Z ekonomijo delitve lahko zagotovimo, da bo sleherni Zemljan lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe in da ne bo več neizmernih človeških tragedij, ki izhajajo iz revščine in lakote, ter tako obsežnega uničevanja okolja, kot smo mu danes priče.

Ekonomija delitve torej pomeni, da modro upravljamo s skupnimi dobrinami človeštva za skupno dobro vseh ljudi in planeta kot celote.

Voda je torej dobrina! Voda je življenje! Prav tako hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje, gozdovi ter vse drugo, kar nam omogoča življenje, zdravje in blaginjo.

sreda, 9. december 2020

Kaj so že človekove pravice?


Vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Letošnje leto je še zlasti nenavadno. Dolgo se nismo prav veliko ozirali, razen posameznikov in nekaterih organizacij, na množične kršitve človekovih pravic v revnejših in avtokratskih državah sveta. Zdaj pa opažamo, da tudi pri nas niso nekaj samoumevnega.

Človekove pravice ne smejo biti mrtva črka na papirju. Namenjene so predvsem temu, da nas ščitijo pred samovoljo posameznikov in organizacij, ki imajo v rokah vzvode moči in bogastva (ki zagotavlja oziroma "kupi" moč). To so predvsem politiki, direktorji, voditelji različnih organizacij in seveda tudi voditelji na nižjih nivojih, na primer šefi oddelkov, služb itd. Prav tako nas zakoni, konvencije in deklaracije, ki vsebujejo načela človekovih pravic, ščitijo pred tako imenovanimi represivni organi oblasti, kot so policija, vojska, sodišča, inšpekcije itd. Vsak dan vidimo, kako se oblast na vseh nivojih lahko izživlja nad nami – zaradi bureka, rogljička, pice itd.

A človekove pravice niso samo to. Pomenijo tudi, da ima "vsakdo pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Revščina je torej prav tako kršitev človekovih pravic. Kot tudi uničevanje okolja. Kajti "zdravje in blaginja" sta človekovi pravici. Za vsakogar. Ni torej dovolj, da se na človekove pravice spomnimo samo 10. decembra, temveč si moramo zanje prizadevati vsak dan. Kar pomeni delovati na področjih: boja proti revščini, zaščite okolja, ohranjanja miru, družbene pravičnosti, ohranjanja demokracije in tako naprej. Ni treba, da smo aktivni na vseh teh področjih, a dovolj je da naredimo vsaj nekaj.

Če smo tiho in pasivni, ko se kršijo človekove pravice, bodo morda tudi drugi tiho, ko bodo pravice kršene nam. In to se že dogaja.

Ko torej obeležujemo dan človekovih pravic, ne pozabimo na sočloveka in na njegove stiske. Pomagati drugim, zaščititi ljudi in naravo, braniti šibkejše, deliti dobrine, spoštovati različnost in drugačnost. Tisoč in ena stvar, ki jo lahko naredimo za druge in s tem za skupno dobro.

Slika: Pixabay

sreda, 18. november 2020

Ekonomija delitve, manifestacija ljubezni in enosti človeštva


Človeštvo pestijo številne krize. Okoljska, ekonomska in politična kriza so tako ali drugače medsebojno prepletene in povzročajo obsežne migracije, revščino in lakoto, družbene konflikte ter številne druge probleme. Temu "koktajlu" težav se je zdaj pridružila še zdravstvena kriza, ki je še zlasti prizadela razvitejši del sveta, ki je dolga desetletja živel v iluziji miru, uspeha in materialne blaginje. Zdaj se zdi, kot da se vse ruši, kot da gre vse narobe. A vse te krize zgolj kažejo na to, da je z zdajšnjimi družbenimi sistemi nekaj hudo narobe oziroma da so delno ali povsem neustrezni za svet v 21. stoletju. Še posebej pa je problematičen obstoječi ekonomski sistem, ki ga vedno znova lahko prepoznavamo kot glavni vzrok za največje tegobe človeštva.

Ko smo dejali, da so zdajšnji družbeni sistemi neustrezni. To pa ne pomeni, da jih moramo v celoti zamenjati z nečim povsem novim. Marsikaj dobrega lahko ohranimo, nekatere stvari pa moramo temeljito spremeniti. Ekonomski sistem je na primer danes precej uspešen, ko gre za proizvodnjo izdelkov; dejansko se lahko le čudimo brezštevilnim stvarem, ki nam bistveno olajšajo in izboljšajo življenje. Vendar pa danes ni problem proizvodnja, temveč porazdelitev dobrin med ljudi in ravnanje z okoljem.

Zato imamo danes tako zelo uničeno okolje in stotine milijonov ljudi, ki živijo v skrajni revščini, ter nadaljnje milijarde, ki živijo v revščini in pomanjkanju, medtem ko se manjši del Zemljanov dobesedno koplje v neizmernem bogastvu. Ekonomski sistem moramo torej prenoviti na področju distribucije dobrin in na področju ravnanja z okoljem. To pa "za sabo potegne" tudi določene politične in družbene spremembe, na primer boljše mednarodno sodelovanje ter boljše razumevanje naše skupne usode oziroma globalne solidarnosti.

Zatorej se moramo osredotočiti na ekonomske spremembe, ki morajo v temelju "zatresti" naš svet. Ne moremo pa spreminjati sistema, če ne spremenimo tudi našega pogleda na svet. Če sem nam zdita tekmovalnost in sebičnost, čemur ekonomisti z eno besedo rečejo konkurenčnost, nekaj dobrega, potem spremembe preprosto niso mogoče. Svet, v katerem nas danes živi približno 7,8 milijarde (november 2020), nujno potrebuje sodelovanje v smeri skupnega dobrega. 

To sodelovanje pa je nujno potrebno, če želimo deliti globalne dobrine, da bi sleherni Zemljan lahko zadovoljeval osnovne potrebe oziroma živel v blaginji. Razumeti moramo, da je človeštvo navkljub vsem medsebojnim razlikam velika skupnost, velika družina, ki ji lahko rečemo Eno človeštvo. Če druge ljudi vidimo kot sebi enake pripadnike velike človeške družine, se nam bo zdelo povsem naravno, da z drugimi iskreno sodelujemo in delimo globalne dobrine, ki nenazadnje pripadajo vsem.

V tej smeri moramo spremeniti naš ekonomski sistem, ki bo imel za prioriteto zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi ob tem, in da hkrati ne bo po nepotrebnem obremenjeval naravnega okolja. Za vse to imamo znanje in tehnologije, potrebujemo še novo zavedanje in politično voljo. Če že moramo poimenovati ta ekonomski sistem, ga poimenujmo ekonomija delitve.

S sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin bomo nenazadnje manifestirali mogočno energijo ljubezni, ki nas povezuje in združuje, ter uresničili idejo Enega človeštva. Tako bomo ohranili celotno bogastvo kulturne, jezikovne in družbene različnosti in hkrati zaživeli v svetu blaginje in miru. Saj to je prava ljubezen, mar ne.


sobota, 7. november 2020

Dober dan


Danes je dober dan. Danes si lahko oddahnemo. Joe Biden je zmagal na ameriških volitvah. Gre za pomembno zmago. Vsaj na simbolni ravni je premagana politika zdajšnjega predsednika Donalda Trumpa, kajti njegova politika netenja sovraštva med ljudmi je izjemno nevarna, saj sovražne besede slej ko prej "meso postanejo" oziroma se udejanijo. In Trump ima po svetu mnogo posnemovalcev, tudi pri nas.

Vendar pa ima zdaj novoizvoljeni ameriški predsednik zelo težko nalogo, kajti sovraštvo ima globlje vzroke – v nepravičnosti, brezposelnosti, pomanjkanju in brezperspektivnosti velikega števila ljudi v ZDA in po svetu. Vse to med ljudmi povzroča negotovost, nezadovoljstvo in občutek ponižanja. To pa se lahko izrazi kot jeza. V takšnih razmerah odlično uspevajo tisti politiki in vplivneži, ki jezo ljudi preusmerijo v sovraštvo do drugih in drugačnih.

V resnici pa je treba odpraviti temeljne vzroke za nezadovoljstvo in jezo, ne pa ustvarjati razkol ter iskati sovražnike in grešne kozle. Tudi v Sloveniji zelo dobro poznamo takšno politiko ločevanja in spodbujanja sovraštva.

Preobrazba ekonomskega sistema

Ključni problemi današnjega sveta izvirajo iz skrajno nepravičnega ekonomskega sistema. Revščina, lakota, brezposelnost, pomanjkanje – vse zato, ker zdajšnji prevladujoči ekonomski sistem povzroča tako izjemno neenakost oziroma nepravično porazdelitev globalnega bogastva.

Rane ločevanja bomo zacelili, ko bomo ustvarili bolj pravičen ekonomski sistem. To bo ekonomija delitve, ki bo temeljila na medsebojni delitvi dobrin tako na ravni držav kot na globalni ravni. Seveda to ni lahka naloga, a druge poti ni.

V prvi vrsti pa moramo sprejeti, da ima vsak človek na Zemlji pravico do življenja in dostojanstva. To pa ni mogoče, če tako številni nimajo dostopa niti do osnovnih dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb – potrebe po hrani, čisti vodi, oblačilih, stanovanju, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju.

O tem govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." 

Če torej zares želimo, da preštevilni voditelji, ki danes vladajo na osnovi sovraštva, ločevanja in zavajanja, za vedno odidejo v zgodovino, si moramo z vsemi silami prizadevati za uveljavitev bolj pravičnega ekonomskega sistema. To je ekonomija delitve.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin



četrtek, 29. oktober 2020

Družba na preizkušnji


"V Afriki obstaja koncept, znan kot ubuntu – globok občutek, da smo lahko ljudje samo preko človečnosti drugih; da če bomo karkoli dosegli na tem svetu, bo to v enaki meri posledica dela in dosežkov drugih." (Nelson Mandela)

Družba je "skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov" (Fran). Že dolgo je znano, da je človek družbeno bitje, kar pomeni, da lahko preživi in uspeva samo v družbi. V zadnjih mesecih karanten in omejitev se tega šele zares globoko zavedamo. Zdaj, ko se ne moremo več družiti na družinskih srečanjih, v šolah, na fakultetah, na (nekaterih) delovnih mestih, v domovih za ostarele, v parkih, na "kavicah", praznovanjih, koncertih in tako naprej, se šele zares zavedamo, kako zelo družabna in družbena bitja smo. Kako zelo potrebujemo drug drugega.

Koronavirus je dejstvo. To nam je zdaj jasno. Človeštvo se je že prej srečevalo s številnimi epidemijami (kuga, španska gripa, kolera, ošpice …), a večina jih je bila omejena na določeno območje, delno tudi zaradi manj razvitih svetovnih povezav. Globalizacija je svet povezala v globalno vas in to zdaj lahko "izkoristijo" tudi virusi. Kot že v preteklosti, je tudi zdaj na preizkušnji naša družbenost in človečnost.

Problem ni toliko sam virus, kot je problem družba, v kateri živimo oziroma, ki smo jo ustvarili. Desetletja tako imenovanega neoliberalizma so močno prizadela družbene skupnosti širom sveta. Neoliberalne "vrednote", ki so prevladale v modernih družbah so: tekmovalnost, sebičnost in pohlep. Kažejo se v potrošniški družbi, ki zapoveduje "užitek skozi trošenje"; izražajo se kot tekmovalnost v izobraževanju in na delovnih mestih; prav tako tudi v miselnosti "najprej jaz, najprej moja država" in "vsak naj poskrbi sam zase".

To je uničujoče za vsakršno družbeno skupnost, še zlasti za že tako ranljive. Sodobne družbe so v zadnjih letih zaradi hlastanja po bogastvu, zaradi tekmovalnosti in sebičnosti vse manj pozornosti namenjale javnemu zdravstvu, šolstvu, socialnemu varstvu, skrbi za starostnike, za mednarodno pomoč itd. Podobno je tudi narava vse bolj postajala zasebna last, iz katere se lahko neomejeno črpa "zasebne" dobrine in neomejeno odlaga ostanke pretirane potrošnje. Narava nam že kaže zobe.

Koronavirus je "vstopil" v vse manj solidarno družbo. Zato moramo znova postati bolj človeški in sočutni. Veliko ukrepov proti epidemiji (če odštejemo celo vrsto nesmiselnih, ki bolj služijo nadzoru in nadvladi, kot pa zdravju) je v globokem nasprotju z "vrednotami" neoliberalizma – s tekmovalnostjo, sebičnostjo in pohlepom. Odpovedati se moramo številnim lastnim (sebičnim) "užitkom", da bi zaščitili druge. Nadeti si moramo maske, da bi zavarovali druge. Žrtvovati se moramo za druge.

In veliko ljudi zdaj počne čudovite stvari. Pomagajo, darujejo, delijo. Žrtvujejo se za druge. Na prvo mesto postavljajo blaginjo drugih in skupnosti. Morda je zdaj priložnost, da postanemo družba solidarnosti, sočutja, skrbi za drugega, medsebojne delitve dobrin. Ne vrnimo se nazaj, pojdimo naprej.

Pravzaprav drugače sploh ne moremo.


Slika: Pixabay

nedelja, 25. oktober 2020

Združeni narodi – skupaj oblikujmo našo prihodnost


Včeraj, 24. oktobra 2020 smo praznovali 75. obletnico Organizacije združenih narodov (krajše Združeni narodi oziroma ZN). Dan Združenih narodov zaznamuje začetek veljavnosti Ustanovne listine ZN, ki je bila podpisana 26. junija 1945 v San Franciscu, 24. oktobra istega leta pa je stopila v veljavo in s tem so Združeni narodi tudi uradno začeli z delovanjem. Glavni moto častitljive obletnice, ki se obeležuje že vse leto 2020, je "skupaj oblikujmo našo prihodnost" (Shaping our future together).

"Združeni narodi služijo kot globalni forum, kjer lahko države načenjajo in razpravljajo o najtežjih vprašanjih, vključno z vojno in mirom. ZN poleg vzdrževanja mednarodnega miru in varnosti varujejo človekove pravice, zagotavljajo humanitarno pomoč, spodbujajo trajnostni razvoj in podpirajo mednarodno pravo." 

Združeni narodi v današnjem svetu le težko igrajo svojo vlogo, saj se države vse bolj zapirajo same vase in skrbijo le za lastne interese. To je še zlasti značilno za bogate in močne svetovne države. Vendar globalne probleme ne moremo reševati vsak zase, temveč le skupaj – združeni.

Združeni narodi so simbol enosti človeštva; razumevanja, da smo v najglobljem smislu ena družina, ki si delimo skupni dom, planet Zemljo, in njene obilne dobrine. Čeprav smo raznoliki z vidika kulture, jezika, videza, navad itd., pa se kot človeška bitja skorajda ne razlikujemo. Imamo enake osnovne potrebe in življenjske prioritete.

Ko bomo resnično razumeli, kako zelo podobni smo si, bomo spremenili medsebojne odnose ne samo na osebni, temveč tudi na mednarodni ravni. Takrat bodo Združeni narodi zacveteli in postali resnični mednarodni forum, kjer se bodo srečevale enakopravne države vsega sveta in skupaj reševale skupne probleme človeštva.

Potem bomo lahko skupaj zaščitili globalno okolje in z medsebojno delitvijo dobrin poskrbeli za slehernega člana velike človeške družine.

Takrat bo Dan Združenih narodov naš skupni praznik, praznik enega človeštva. 

sobota, 17. oktober 2020

Revščina je zlo


Skoraj ni dneva, ki ne bi bil proglašen za svetovni dan v povezavi s kakšno pomembno tematiko. Kar je prav, saj nas opozarjajo na probleme, ki jih v vsakodnevnem vrvežu zlahka spregledamo. Tako je danes, 17. oktobra, mednarodni dan boja proti revščini, ki ga je leta 1992 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1948, ko je bila podpisana Splošna deklaracija človekovih pravic (sprejeta pa je bila 10. decembra istega leta). Tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini je "Skupno delovanje za dosego družbene in okoljske pravičnosti za vse".

Revščina je največji problem sodobnega sveta. V veliki meri pomeni kršenje cele vrste človekovih pravic, zato ni naključje, da boj proti revščini obeležujemo ravno na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu podpisana Splošna deklaracija človekovih pravic. Takrat se je na pariškem trgu Trocadero zbralo več kot sto tisoč ljudi, da bi "opozorili na žrtve skrajne revščine nasilja in lakote." Ljudje, ki živijo v revščini, so poleg pomanjkanja osnovnih dobrin, pogosto odrinjeni povsem na rob družbe, ponižani, zatirani, izkoriščani – odvzeto jim je človeško dostojanstvo.

Revščina v Sloveniji in EU

Marsikdo pravi, da v Sloveniji revščine praktično ni. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v Sloveniji "v letu 2019 z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo 12,0 % ali 243.000 ljudi." Najbolj izpostavljeni so "starejši, še zlasti ženske". Po podatkih za leto 2019 pa je "delež oseb, izpostavljenih tveganju revščine, v članicah EU giblje od 10,1 % (Češka) do 23,8 % (Romunija). Slovenija se z 12 % uvršča med države z najnižjo stopnjo tveganja revščine v EU." A kljub dobremu položaju V EU to še vedno pomeni, da med nami 243.000 ljudi, ki živijo v območju tveganja revščine in koronakriza situacijo le še poslabšuje.

Revščina v svetu

Če v bogatejšem delu sveta govorimo o relativni revščini ("relativno revni so tisti ljudje, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, ki je običajen za družbo, v kateri živijo"; Statistični urad RS), pa imamo v globalnem smislu opravka z absolutno revščino, kar pomeni živeti z manj kot 1,9 dolarja oziroma 1,62 evra na dan. Če to pretvorimo na mesečno raven, potem so absolutno revni tisti, ki imajo na mesec za vse svoje potrebe na voljo nekaj manj kot 49 evrov. Poleg tega številne najrevnejše države nimajo brezplačnega šolstva in zdravstva, nimajo socialnega varstva itd.

V letu 2018 skoraj 8 odstotkov zaposlenih ljudi v svetu s svojimi družinami živelo pod mejo absolutne revščine, prav tako 55 odstotkov svetovne populacije ni imelo dostopa do kakršne koli oblike socialne varnosti.

Revščina je zlo

Revščina ni samo trpljenje zaradi pomanjkanja dobrin, revščina pomeni tudi, da ni mogoče izraziti potencialov, ki jih ima vsak človek. Reven človek je običajno vse življenje ujetnik revščine. Ljudje, ki živijo v revščini, v veliki večini niso krivi za to; v revščino so se rodili. Pravi krivec za revščino je politični in ekonomski sistem, ki dopušča takšno stanje. V tem smislu pa smo tudi mi so-krivi za revščino v svetu, ker podpiramo politiko in volimo politike, ki ustvarjajo takšen družbeni sistem. Revščina je največje zlo sodobne družbe in vzrok za brezštevilne sodobne probleme: migracije, konflikte, podnebno in okoljsko krizo itd.

Tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini je "Skupno delovanje za dosego družbene in okoljske pravičnosti za vse", in res, samo skupaj, s sodelovanjem lahko rešimo ključne probleme sveta, začenši z revščino.


Viri:

Statistični urad Republike Slovenije: Revščina v Sloveniji najbolj ogroža starejše, zlasti ženske

United Nations: International Day for the Eradication of Poverty 17 October


Povezane teme:

Hrana, povsem varno cepivo proti lakoti

Hrana je življenje


Slika: Pixabay

petek, 16. oktober 2020

Hrana, povsem varno cepivo proti lakoti


»Dokler nimamo cepiva, je hrana najboljše cepivo proti kaosu,« opozarjajo v organizaciji Svetovni program za hrano, ki bo letos prejela Nobelovo nagrado za mir. V organizaciji poudarjajo, da vojna povzroča lakoto in obratno lakota sproža vojne, zato si prizadevajo, da bi se nemiri po svetu končali (Nobelovo nagrado za mir prejme Svetovni program za hrano). Res je, hrana je povezana z mirom in lakota je enostavno rešljiva. Cepivo proti lakoti je hrana. In te imamo več kot v zadostnih količinah. 

»Gojimo, hranimo, ohranjajmo. Skupaj.«

Danes, 16. oktobra, je Svetovni dan hrane. Slogan letošnjega prazničnega dne je: »Gojimo, hranimo, ohranjajmo. Skupaj.« Hrana je najpomembnejša globalna dobrina. Morda se nam, v teh krajih, ne zdi tako. Velika večina nas lahko relativno enostavno dostopa do kakovostne hrane. A vsaj 690 milijonov ljudi v svetu je kronično lačnih. Kar pomeni, da jedo le občasno in še to večinoma hrano zelo slabe kakovosti. Si lahko zamislimo mlado mamo, ki v naročju drži otroka, ki ga ne more nahraniti. Obstaja še hujša oblika trpljenja?

Problem hrane lahko rešimo le skupaj – v globalnem smislu, v okviru enega človeštva. Preprosto je treba deliti hrano! Kar z drugimi besedami pomeni, da države s presežki hrane hrano usmerijo tja, kjer jo primanjkuje. To je prvi korak. Na dolgi rok pa moramo oblikovati trajni sistem, ki bo omogočal bolj enakomerno delitev in s tem dostopnost hrane ter drugih osnovnih dobrin vsem ljudem na planetu (Več: Predlog za globalno delitev dobrin).

Delitev dobrin je tesno povezana s pravičnostjo. O pravičnosti pa ne moremo govoriti, če tako številni ljudje trpijo pomanjkanje najosnovnejših dobrin v svetu obilja. Maitreja, učitelj sveta, med svoje ključne prioritete uvršča ravno delitev dobrin.

»Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«

Začnimo torej s hrano. Pridelujmo kakovostno hrano, nahranimo vse ljudi, a hkrati ohranimo naravo. In vse to počnimo skupaj, kajti brez sodelovanja si medsebojne delitve dobrin sploh ne moremo zamisliti.


Slika: Pixabay

sreda, 7. oktober 2020

Vsi bratje


Enciklika oziroma okrožnica je »papeževo pismo o verskih, moralnih vprašanjih, namenjeno škofom in vernikom vsega sveta« (Fran). Pred dnevi, 3. oktobra 2020, je papež Frančišek izdal svojo tretjo okrožnico z naslovom Vsi bratje (Fratelli tutti), katere cilj je »spodbujati svetovno željo po bratstvu in družbenem prijateljstvu«. A zagotovo lahko rečemo, da papež ne naslavlja samo »svojih« vernikov, temveč je njegov dokument tako rekoč univerzalen, namenjen celotnemu človeštvu oziroma vsaj vsem tistim, ki jim je mar za skupno dobro človeštva.

Papež okrožnico gradi na ideji bratstva (ta koncept seveda ne izključuje žensk, kot menijo nekateri), ki »izhaja iz skupne pripadnosti človeški družini«, kar pomeni, da se lahko prepoznavamo kot bratje (in sestre); vsi smo »na istem čolnu in potemtakem potrebni zavedanja, da se v globaliziranem in medsebojno povezanem svetu lahko rešimo samo skupaj.« (»Fratelli tutti« (Vsi bratje), socialna okrožnica papeža Frančiška) Zato potrebujemo »dialog in družbeno prijateljstvo«, kajti umetnost življenja je tudi »umetnost srečevanja« z vsemi, tudi s tistimi z obrobij sveta in s prvotnimi ljudstvi, saj »se lahko od vseh učimo in nihče ni nekoristen«.

Ideja bratstva je zajeta že v 1. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki je bila sprejeta leta 1948: »Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.« A zdi se, da nam je to še vedno nekaj tujega, zato pa so v mnogočem krivi tudi naši politiki, ki se »iščoč popularnost priklanjajo najnižjim in najbolj egoističnim nagibom« ter pogosto »vodijo politike sovraštva in strahu do drugih narodov«, pravi papež Frančišek v svoji okrožnici. Politiki naj se odrečejo »kratkovidnemu, ekstremističnemu, zamerljivemu in agresivnemu nacionalizmu«.

Papež tudi opozarja, da globalni problemi zahtevajo globalna dejanja in zavrača »kulturo zidov«. Namesto, da bi pomagali reševati probleme najrevnejših, raje gradimo zidove, ograje in kriminaliziramo migrante, ki se tako znajdejo v nepredstavljivih stiskah. Papež poudarja, da živimo v bolni družbi, ki obrača hrbet bolečini in ki je »nepismena« v skrbi za slabotne in krhke.

Papež Frančišek prav tako opozarja, da vojna ni »privid preteklosti«, ampak je »stalna grožnja«, in predstavlja »zanikanje vseh pravic«, »polom politike in človeštva«, »sramotno vdajo silam zla« in njihovemu »breznu«. Dejansko živimo »tretjo svetovno vojno po koščkih«, zato je popolna odprava jedrskega orožja »moralni in humanitarni imperativ«. Papež predlaga, naj se z denarjem, ki je vložen v oboroževanje, ustanovi svetovni Sklad za odpravo lakote.

Papež torej predlaga nič manj kot globalni sklad za delitev osnovnih dobrin, ki je edina prava rešitev za obsežno svetovno revščino in lakoto. Globalne dobrine je treba »upravljati v dobro vseh«, bogate države pa »so dolžne svoje bogastvo deliti z revnimi«. Gre za resnično pomemben predlog ekonomskega značaja. Namesto, da se bogastvo kopiči v rokah posameznih držav, korporacij in posameznikov, mora biti na voljo vsem, zato je medsebojna delitev dobrin ključnega pomena za prihodnost človeštva.

»Ko bo ta zdravstvena kriza minila, bi bilo najslabše, če bi še globlje zabredli v mrzlično potrošništvo in v nove oblike sebične želje po samoohranitvi,« opozarja papež. Dejansko moramo storiti nekaj povsem drugega; kajti že zgodnji kristjani »so verjeli, da če nekdo nima tistega, kar potrebuje, da bi živel dostojanstveno, je to zato, ker ima to nekdo drug«. Koronakriza je neke vrste boleč prehod v drugačen svet. Ne smemo se vračati nazaj, temveč narediti korak naprej k »dialogu in družbenemu prijateljstvu« ter »čudežu prijaznosti«, tako da se lahko »osvobodimo od krutosti, tesnobe, moteče nuje«, ki prevladujejo v sedanjem času.

Pa je tega zmožna tudi politika? »Najboljša politika«, pravi papež, predstavlja eno od najbolj dragocenih oblik ljubezni, če je v službi skupnega dobrega, in če se zaveda kako pomembno je ljudstvo, zato mora biti politika razpoložljiva za soočenje in dialog. Danes smo daleč od tega, saj se politiki obnašajo kot odtujena elita, ki jim mar predvsem zase in za svoje podpornike. Če bi politiki res delovali »v službi skupnega dobrega«, potem bi znali sodelovati navkljub različni strankarski pripadnosti. Za bratstvo niso dovolj samo besede, ampak tudi dejanja, ki se uresničujejo v »najboljši politiki«. Ta ne sme biti podrejena finančnim interesom, ampak služenju skupnemu dobremu, v središče postaviti dostojanstvo vsakega človeka in zagotoviti delo vsem, da bi vsakdo lahko razvil svoje potenciale.

Na druge ljudi torej glejmo, kot da so naši bratje in sestre, kajti le tako bomo rešili svet in s tem tudi sami sebe. Ideja bratstva je ideja enega človeštva, ene človeške družine, ki mora kljub raznolikosti sodelovati za skupno dobro vseh ljudi in planeta kot celote. A ni dovolj samo sprejeti idejo bratstva, v tem duhu moramo tudi delovati, predvsem z delitvijo globalnega bogastva, ki si ga neupravičeno prisvajajo bogate države, bogate korporacije in posamezniki.

Papež Frančišek ne naslavlja samo vernikov, temveč vse, ki jim je mar za skupno dobro človeštva.


Ključna vira:
ENCYCLICAL LETTER FRATELLI TUTTI OF THE HOLY FATHER FRANCIS ON FRATERNITY AND SOCIAL FRIENDSHIP

»Fratelli tutti« (Vsi bratje), socialna okrožnica papeža Frančiška

Slika: Pixabay

petek, 2. oktober 2020

Mir na Zemlji


Združeni narodi so 2. oktober, dan, ko se je leta 1869 rodil indijski voditelj Mahatma Gandi, razglasili za mednarodni dan nenasilja. V svetu še vedno poteka več vojaških konfliktov: nedavno sta se spopadli Armenija in Azerbajdžan; še vedno potekajo konflikti v Siriji, Jemnu, Afganistanu, Ukrajini ter še številni drugi konflikti, ki se kadarkoli lahko razplamtijo v večjo vojno (npr. v Kašmirju med Indijo in Pakistanom). A nasilje je lahko tudi drugačno, saj je sam Gandi dejal, da je »revščina najhujša oblika nasilja«.

Vojaški konflikti in revščina povzročata veliko trpljenja, še posebej med civilisti, in sprožata lakoto ter begunsko krizo. Konec leta 2019 je bilo v svetu 79,5 milijona prisilno razseljenih ljudi, od tega 26 milijonov beguncev (UNHCR). Da sploh ne omenjamo 690 milijonov ljudi, ki so po zadnjih podatkih kronično podhranjeni. Potem pa se čudimo, zakaj toliko beguncev na naših mejah.

»Načelo nenasilja – znano tudi kot nenasilni odpor – zavrača uporabo fizičnega nasilja za doseganje družbenih ali političnih sprememb. To obliko družbenega boja, ki jo pogosto opisujejo kot "politiko navadnih ljudi", so množice po vsem svetu sprejele kot način boja za družbeno pravičnost.« (International Day of Non-Violence).

Petkovi kolesarski protesti, ki že približno pol leta potekajo po Sloveniji zagotovo spadajo med nenasilne oblike boja za družbeno pravičnost. Gandi je dejal, da je »nenasilje orožje močnih«. Čeprav številni želijo zmanjšati pomen teh protestov, pa gre za izjemno »moč ljudstva«, ki nastavlja ogledalo koruptivni politiki. »Nenasilje in resnica sta neločljivo povezana elementa, ki predpostavljata drug drugega«, je dejal Gandi. V svetu korupcije, laži, zavajanja in lažnih novic, je resnica naravnost osvobajajoča.

Gandi je svoj nenasilni boj poimenoval satyagraha. Satya po Gandiju pomeni »Resnico in označuje ljubezen. Agraha pa označuje trdnost in odločenost in se uporablja kot sinonim za besedo Sila. Gandi je obe besedi združil in tako skoval ključni izraz satygraha, ki dobesedno pomeni "privrženost resnici".« (Andrej Krivec, diplomsko delo)

Če zares želimo živeti v miru in blaginji ter zdravem okolju, si moramo to izboriti. Ne zgolj kot posamezniki, ampak s skupno aktivnostjo tisočev, v širšem smislu pa milijonov. Gre za izjemno moč ljudstva, ki lahko spremeni sedanje negativne politično-ekonomske trende. Gandi in drugi velikani nenasilnega boja, Nelson Mandela, Martin Luther King, v zadnjem času pa Greta Thunberg in številni drugi, so nam pokazali pot nenasilja in resnice.


sreda, 30. september 2020

Starejši so vredni


1. oktober je mednarodni dan starejših (International Day of Older Persons), trideseti po vrsti. 2020 je za starejše ljudi po vsem svetu težko leto, tudi v Sloveniji seveda. Starejši so ranljivi tako iz zdravstvenega, kot tudi ekonomskega in družbenega vidika; koronavirus je seveda vse to še zaostril in osvetlil številne probleme, s katerimi se soočajo starejši. Moderna družba, ki še vedno slavi ideale mladosti, fizične lepote, moči, zmagovanja, bogastva, je starejše izrinila na sam družbeni rob. Kar je slabo za vse, kajti tako izgubljamo dragocene izkušnje in modrost starejših.

Problematika staranja je še kako povezana s sodobno družbo, kjer je "vrednost" posameznika odvisna od denarja, ki ga ima oziroma, ki ga zasluži, in od njegovega družbenega položaja. Starejši ljudje, ki so gradili sedanjo družbo, so odrinjeni; niso več produktivni, kar v današnjem svetu pomeni, da so nič vredni, za nekatere celo ničvredni. Zato se ne smemo čuditi, kaj se dogaja v domovih za ostarele.

Generalni sekretar OZN António Guterres je ob letošnjem dnevu starejših poudaril: "Pandemija COVID-19 povzroča neizmeren strah in trpljenje med starejšimi po vsem svetu. Poleg neposrednega vpliva na zdravje, pa pandemija starejše ljudi ogroža tudi zaradi revščine, diskriminacije in izolacije. Še posebej uničujoč vpliv ima na starejše v državah v razvoju." 

Ker je letošnje leto razglašeno za leto medicinskih sester in babic (Year of the Nurse and Midwife), se tudi mednarodni dan starejših osredotoča na zdravstveno in negovalno osebje, ki skrbi za zdravje starejših. In na tem področju bi se v Sloveniji lahko naredilo več. Ne samo, ko gre za skrb starejših v domovih za ostarele, temveč tudi skrb za starejše nasploh, kajti mnogi so prepuščeni bodisi sami sebi bodisi svojim najbližjim, ki pogosto nimajo ne virov ne znanja za nego starejših.

Naš odnos do starejših je v teh časih še posebej pomemben. Starejše moramo zaščititi in hkrati ne izključiti iz družbe. Pa je to sploh mogoče? Če je država lahko reševala turizem, bi lahko reševala tudi starejše, med katerimi številni tako in tako ne bodo mogli sami izkoristiti turističnih bonov, kar je diskriminacija sama po sebi. Sredstva torej so, kaj pa (politična) volja?

Pred nami je zahtevno obdobje. Kot posamezniki in kot celotna družba bomo morali bolje poskrbeti za najranljivejše med nami. Ni treba, da postanemo "druga Švica", lahko pa postanemo skrbna in sočutna Slovenija. Še posebej, ko gre za starejše. Vredni so tega.


Slika: Pixabay

torek, 29. september 2020

Hrana je življenje


Danes, 29. septembra 2020, prvič obeležujemo Mednarodni dan ozaveščenosti o izgubah hrane in odpadni hrani (International Day of Awareness of Food Loss and Waste). Hrana je osnovna človekova potreba, kar pomeni, da je od nje odvisno preživetje in zdravje ljudi. Prav tako pa ima hrana izjemen vpliv na naše okolje in podnebne spremembe. Tema letošnjega prvega mednarodnega dneva ozaveščenosti o izgubah hrane in odpadni hrani se glasi: "Prenehajmo ustvarjati prehranske izgube in odpadke. Za ljudi. Za planet." (Stop food loss and waste. For the people. For the planet.)

Eno tretjino hrane vse hrane, ki je bila na svetu pridelana za človeško uporabo, zavržemo, kar pomeni 1,3 milijarde ton letno. Ko gre za sadje in zelenjavo, pa zavržemo kar 45 odstotkov vseh pridelkov. Za pridelavo enega paradižnika potrebujemo 13 litrov vode, za eno pomarančo pa 50 litrov. Potrebujemo še semena, zemljo, delo kmetovalcev in gorivo za transport. Ko zavržemo sadež, smo dejansko zavrgli vse te vložene vire in delo. Prav tako pa porabljeni viri in odpadki na smetiščih še dodatno prispevajo h globalnim podnebnim spremembam.

"V Sloveniji je v 2018 nastalo skoraj 139.900 ton odpadne hrane (ali povprečno 68 kg na prebivalca), od tega polovica v gospodinjstvih. V gospodinjstvih nastala odpadna hrana je bila 11 odstotkov vseh v gospodinjstvih nastalih komunalnih odpadkov." (Statistični urad RS)

Zavržemo torej ogromno hrane, hkrati pa vemo, da je na svetu 690 milijonov ljudi kronično lačnih, še dodatnim 132 milijonom pa grozi lakota zaradi ekonomskih posledic koronavirusa. Dve milijardi Zemljanov nima dostopa do varne, hranljive in zadostne količine hrane. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi se s prehodom na zdravo prehrano zdravstveni stroški zmanjšali za 97 odstotkov, pomembno pa bi se zmanjšali tudi stroški izpustov, ki izvirajo iz transporta hrane, za kar 74 odstotkov. (UN News)

Danes na svetu proizvedemo dovolj hrane za 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2020 nas na planetu živi 7,8 milijarde. In vendar veliko hrane zmečemo stran in hkrati dopuščamo, da velik del človeštva neizmerno trpi zaradi lakote ali neprimerne prehrane.

Problem hrane je torej zelo kompleksen. Ne samo, da se moramo naučiti skrbneje ravnati s hrano, temveč tudi poskrbeti, da hrana pride na krožnike tistih, ki jo življenjsko nujno potrebujejo. Hrana ne more biti samo tržna priložnost za zaslužek, niti stvar prestiža, temveč je v prvi vrsti osnovna dobrina za zadovoljevanje najbolj temeljne človekove potrebe.

Zato verjetno ni odveč ponovno poudariti, da bi morali resno razmisliti o globalnem sistemu pravične delitve hrane in drugih osnovnih dobrin (več v publikaciji Predlog za globalno delitev dobrin).

Nenazadnje, hrana je življenje! 

petek, 25. september 2020

Vsakih šest sekund


"UNICEF opozarja, da je leta 2019 zaradi preprečljivih vzrokov umrlo 5,2 milijona otrok, mlajših od 5 let, in milijon mladostnikov. Vsakih 13 sekund je umrl novorojenček. Vsako uro 33 žensk ni preživelo poroda in 33.000 deklic je bilo vsak dan prisiljenih v poroke, običajno z veliko starejšimi moškimi." (Konflikti, podnebna kriza in COVID-19 močno ogrožajo zdravje žensk in otrok, UNICEF Slovenija)

V najnovejšem poročilu Protect the Progress: Rise, Refocus, Recover, 2020 UNICEF poudarja, "da je bil v preteklem desetletju dosežen izjemen napredek pri izboljšanju zdravja žensk, otrok in mladostnikov po svetu«, vendar pa zdaj »konflikti, podnebna nestabilnost in pandemija COVID-19 resno ogrožajo zdravje in blaginjo vseh otrok in mladostnikov".

"Že pred pandemijo COVID-19 je vsakih 6 sekund na svetu umrl otrok, mlajši od 5 let," je povedala Henrietta Fore, izvršna direktorica UNICEF-a. "Milijoni otrok, ki živijo na konfliktnih območjih in v nestabilnih okoljih, se v času pandemije srečujejo s še večjimi težavami. Delovati moramo usklajeno, da bi zadostili takojšnjim potrebam, ki jih povzroča pandemija, in hkrati okrepiti zdravstvene sisteme. Le tako lahko zaščitimo in rešimo življenja." 

Podatki iz poročila so naravnost pretresljivi, strašljivi. Človek se vpraša, če jih sploh kdo v resnici prebere. Recimo politiki, ekonomisti. Je komu sploh mar? V razvitem svetu se zdaj najde stotine in tisoče milijard evrov, dolarjev in drugih valut za pomoč svojemu gospodarstvu in prebivalstvu. Samo delček teh vsot bi pripomogel k reševanju najrevnejših ljudi na planetu, še zlasti najmlajših. A očitno je naša zavest še vedno globoko "plemenska" oziroma nacionalna. Preprosto ne zmoremo sočutja do drugih, ki niso iz našega "plemena".

Vsakih 6 sekund v svetu umre otrok, mlajši od 5 let, in to iz razlogov, ki jih je enostavno mogoče preprečiti (z zadostno količino hrane, pitne vode, zdravil itd.). Reševanje tega problema bi moralo biti na mizah vseh svetovnih vlad, raznih konferenc, v šolskih programih, v prime-time poročilih, na naslovnicah medijev. Pa ni. Ker nas to zares ne zanima.

Resnično vstopamo v težko obdobje človeške zgodovine, saj se v eno združuje več kriz – okoljska, ekonomska, zdravstvena, družbena, politična. Od nas bo to zahtevalo veliko sočutja, solidarnosti, razumevanja, a tudi delovanja, z veliko odločnosti in poguma. Najbolj pomembno pa je, da se ne osredotočimo samo na svoje težave, temveč na težave vseh. Kajti nepotrebno umiranje najmlajših Zemljanov je preizkus naše človečnosti.

"Brez okrepljenih prizadevanj v boju proti umrljivosti otrok zaradi preprečljivih vzrokov bi lahko med leti 2020 in 2030 umrlo 48 milijonov otrok, mlajših od 5 let. Skoraj polovica teh smrti bo med novorojenčki, opozarja UNICEF."

Vir: Konflikti, podnebna kriza in COVID-19 močno ogrožajo zdravje žensk in otrok, UNICEF Slovenija

Slika: Pixabay

sreda, 23. september 2020

Kriza z veliko začetnico


Moj zadnji zapis z naslovom Preizkus naše (ne)sebičnosti je razburil in razjezil kar nekaj ljudi. To ni bil moj namen. Vendar sem zaradi številnih odzivov sklenil, da bom svoje razmišljanje še malo dopolnil oziroma razširil. Ne bom navedel par všečnih stavkov ali mnenj, s katerimi si nekateri gradijo medijsko všečnost, temveč bom skušal svoje razmišljanje argumentirati in odgovoriti na nekatere očitke.

Koronakriza je v naše kraje vstopila v februarju 2020. Čeprav je virus iz zdravstvenega vidika res nekaj novega, pa moramo dogajanje v družbenem, političnem in še zlasti ekonomskem kontekstu razumeti širše. Mnogi opažajo naslednje: da politika izkorišča koronakrizo za svoje interese, še bolj pa ekonomske elite oziroma najbogatejši 1 % prebivalstva (v resnici je to samo simbolna oznaka, kajti prave elite so še veliko manjše od tega odstotka). To seveda absolutno drži.

Vendar to v resnici ni nič novega. Revni in zelo revni ljudje, migranti, pa recimo pred leti izbrisani, Romi in druge marginalizirane skupine ter posamezniki že leta in desetletja na svoji koži občutijo agresijo politike in strahotno izkoriščanje s strani ekonomskih elit. (O tem sem med drugim pisal na svojem blogu Medsebojna delitev dobrin, ki je nastal leta 2006 in obsega več kot 600 prispevkov).

Za velik del Zemljanov je koronakriza zgolj podaljšek izjemnega trpljenja, ki ga doživljajo že desetletja, le da mi tega preprosto nismo opazili oziroma nismo hoteli opaziti. Novo pa je nekaj: s koronakrizo je dolgotrajna družbena in ekonomska kriza vstopila tudi v razvitejši del sveta. Ja, mi smo del tega sveta, ki troši velik del globalnih dobrin. Ogromni nakupovalni centri v razvitem svetu pomenijo revščino in opustošenje v revnejšem svetu. Globoko v sebi to vemo, a nas to ne zanima preveč.

Zdaj pa nenadoma spoznavamo, da je politika tudi do nas lahko agresivna in da je korporacijam povsem vseeno za naše službe in za okolje (npr. Anhovo). Naša iluzija, da živimo v normalnem in kolikor toliko pravičnem svetu, se je zamajala. In želimo obraniti te (potrošniške) iluzije. Nazaj hočemo stari svet. A stari svet je uničevalen, nevaren, izključevalen, sovražen. Sploh nočemo razumeti, da 690 milijonov lačnih, kolikor jih je po uradnih podatkih na svetu, v resnici pomeni neizmerno trpljenje; niti približno ga ne moremo doumeti, ker to presega človeško domišljijo.

Koronavirus ni kriv za ekonomsko krizo, koronavirus jo je le še zaostril. Pravi krivci za ekonomsko krizo so borze vrednostnih papirjev, hedge skladi, nadnacionalne korporacije in gigantske banke. Preko teh sistemov globalna elita izčrpava globalno ekonomijo, in to že desetletja (tudi o tem sem zelo veliko pisal). Koronavirus pa je dejstvo, je bolezen, ki je nalezljiva. Ne moremo je kar izbrisati. Ne zdi se mi prav, da se zdaj jezimo na zdravnike.

V resnici pa moramo vse sile usmeriti v izgradnjo pravične družbe, še zlasti v ekonomskem smislu. Ni dovolj samo zavzemanje za svoje pravice, zavzeti se moramo tudi za pravice najrevnejših Zemljanov. In to je mogoče samo z globalno delitvijo dobrin, ki je nasprotje današnjega izkoriščanja in uničevanja globalnih dobrin.

O tem pišem že vsaj od leta 2003, ko sem napisal prvo knjigo K ekonomiji delitve (ta in vse ostale so objavljene spletni strani Svet za vse).

Vem, da sem s svojim zapisom izgubil nekaj prijateljev, morda sem koga tudi prizadel, ampak ne morem pristati na nekatera mnenja, ki sem jih bil v znatni meri deležen. Preveč dolgo že spremljam dogajanje, ki vpliva na svet v katerem živimo.

Hvala za pozornost, ki mi jo tako ali drugače namenjate.


Slika: Pixabay (otroka iz indijskega sluma)

torek, 22. september 2020

Preizkus naše (ne)sebičnosti


Maske, razkuževanje, zapiranje lokalov, omejitve gibanja in potovanj, karantene, samoizolacije, prepovedi večjih združevanj in tako naprej. Živimo v dobi prisilnih ukrepov. Kar nas jezi. Počutimo se omejene. Ogrožen je naš način življenja. Hočemo živeti tako kot prej. Jezimo se na oblast, zdravnike, farmacevte, ki so del nekakšne širše zarote. Pa pri vsem tem kdaj pomislimo, da smo morda sebični, da smo del razvajene potrošniške družbe, ki ne prenese niti malo odrekanja, žrtvovanja za druge, nesebičnosti, empatije?

Koronavirus nam je v resnici nastavil ogledalo. Zamislite si, da oblast sprejme naslednje okoljevarstvene ukrepe: vsak mesec lahko kupite samo en tank bencina (torej za približno 700 kilometrov razdalje); z letalom lahko potujete največ 1-krat letno; uporabite lahko največ 50 l vode na dan (zdaj 150 l), letno lahko odvržete največ 100 kg komunalnih odpadkov (zdaj skoraj 500) itd. Seveda bi bili jezni, ogorčeni, ogrožen bi bil naš način življenja, čeprav dobro vemo, da s svojim načinom življenja uničujemo okolje.

Potrošniški sistem nas je "uspešno" vzgojil v neodgovorne in sebične posameznike, ki hočemo predvsem, da se imamo "fajn", da potujemo, se zabavamo, kupujemo – kolikor pač zmoremo. Nihče nam ne sme postavljati mej. Potem svoja doživetja delimo z drugimi in zbiramo všečke. V resnici smo postali idealni potrošniki.

Potem pa pride koronavirus. Odpovedati se moramo svojemu načinu življenja, da bi obvarovali starejše, kronično bolne, pa tudi marsikoga mlajšega. Marsikdo začne razmišljati, da itak nima smisla ohranjati življenj za vsako ceno. Kajti za vsako ceno moramo ohranjati svoj življenjski stil. Ne glede na posledice. Pozabljamo pa na same temelje sleherne družbene skupnosti, to je skrb za druge, solidarnost, tudi samožrtvovanje. To nam je postalo tuje.

Pozabili smo, da se je treba tudi odpovedati čemu, da bi drugi uspeli, da bi drugi preživeli, da bi drugi živeli v blaginji. Potrošniški sistem tega preprosto "ne pusti" in zapoveduje: uživaj, "imej se fajn", in to ne glede na posledice.

Je nošnja maske res tako velika žrtev? Je razkuževanje res tako težko? Je odpoved potovanja ali izleta res konec našega načina življenja? Morda pa res potrebujemo lekcijo, da ponovno postanemo sočutni, empatični, pripravljeni na samoodpoved. 

A to hkrati pomeni tudi konec neodgovorne in brezbrižne potrošniške družbe, ki uničuje ljudi in okolje. To pa niti ni tako slabo.


 

ponedeljek, 21. september 2020

Maitreja in delitev dobrin


Zgodbo o Maitreji, svetovnem učitelju, sem prvič slišal pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat mi ne da miru. Čeprav je zgodba za povprečno izobraženega človeka 21. stoletja zares nenavadna, pa se mi vendarle zdi nekako zelo verjetna. Eno je osebno prepričanje, drugo pa so različni dogodki in znamenja, ki se v zadnjih desetletjih intenzivno pojavljajo v svetu. Mediji se tej zgodbi močno izogibajo, zato se s tem ukvarja le nekaj posameznikov in skupin.

Angleški slikar in ezoterik Benjamin Creme (1922 – 2016) je bil več desetletij nekakšen glasnik oziroma pričevalec postopnega prihoda učitelja sveta in skupine mojstrov modrosti. Seveda pa ta zgodba lahko globoko pretrese našo standardno predstavo o svetu. A če ji pozorno prisluhnemo, se nam lahko zdi, da delčke zgodbe morda že poznamo, le pozorno moramo slediti tako religioznim kot znanstvenim namigom.

Znaten del sveta na primer verjame v reinkarancijo, to je ponovno rojstvo. A tudi znanost ve, da energije (in materija je le zgoščena energija) ni mogoče uničiti, le prehaja iz ene oblike v drugo. En del sveta pa verjame v neumrljivo jedro človeka, dušo. Morda pa so vse to le delčki resnice, ki pojasnijo marsikaj, kar se nam danes zdi nemogoče ali čudežno. (Še pred 200 leti, bi bilo na primer letalo za večino ljudi čudežno.) (Več: Nauk večne modrosti).

Maitreja, v skladu s tem, kar je poudarjal Benjamin Creme, prihaja na čelu tako imenovanih samouresničenih ljudi, ki so tekom dolge evolucije dosegli (iz našega vidika) popolnost oziroma mojstrstvo – od tod poimenovanje mojstri modrosti. Z ljudmi ostajajo kot nekakšni skrbniki njihove evolucije in učitelji. Kajti več kot jasno je, da smo močno skrenili iz poti evolucije in se znašli na samem robu propada.

Še zlasti pa mi je blizu ideja medsebojne delitve dobrin, ki jo Maitreja ves čas postavlja v samo središče ukrepov za prehod v novo obdobje človeške zgodovine. Le z medsebojno delitvijo dobrin lahko odpravimo največji zločin človeka proti človeku – skrajno revščino in umiranje zaradi pomanjkanje najosnovnejših dobrin, čeprav jih je na svetu za vse dovolj.

Ideja medsebojne delitve je tako ključnega pomena za našo prihodnost, da je Benjamin Creme za namene posredovanja informacij o Maitreji ustanovil mednarodno organizacijo Share International, kar dobesedno pomeni mednarodna delitev.

In kaj ovira Maitrejev prihod v javno življenje človeštva: predvsem naša (ne)pripravljenost. Na koncu pa še eno izmed Maitrejevih sporočil človeštvu:

"Prijatelji moji, pozorno prisluhnite, kajti vsem vam prinašam upanje v konec vaših težav, v novo življenje za vse tiste, ki ste pripravljeni sprejeti potrebo po pravičnosti in miru. [Pomanjkanje] tega dvojega, pravičnosti in miru, je danes glavna ovira na vaši poti. Pot do pravičnosti in miru je lahko najti. Zahteva le, da sprejmete medsebojno delitev dobrin. Delite si med seboj in spoznajte prihodnost. Zavrnite delitev in za človeka ne bo prihodnosti. Življenje je preprosto, ko ga vidi oko poznavalca.
Naučite se, prijatelji moji, živeti preprosto in resnično ljubiti drug drugega.
Prijatelji moji, verjemite, da je to res, kajti tako je, da me boste videli prej, kot si lahko predstavljate. Že zdaj sem pri vratih, pripravljen, da stopim naprej in začnem s svojim bolj javnim poslanstvom. Imejte upanje in bodite dobre volje, kajti vse bo še dobro. Vse se bo uredilo."

Vir: Share International

nedelja, 20. september 2020

Enkratni med enkratnimi


Človeštvo je ena družina, ki biva v skupnem domu – na planetu Zemlja, in si za preživetje ter blaginjo pravično deli skupne dobrine.

Za resničen premik naprej, v smeri boljše prihodnosti za vse, moramo začeti razmišljati na nov način. Danes smo (še vedno) ujeti v miselne vzorce, ki jih opredeljujeta besedi "jaz" in "moje". Seveda je povsem prav in celo dobro, da imamo občutek enkratnosti in individualnosti, kot posamezniki in kot narodi. Problem pa nastane, ko ta občutek postane osnova za ločevanje in vrednotenje: jaz sem boljši kot ti, moj narod je vrednejši kot tvoj …

Lahko pa začnemo razmišljati takole: jaz sem enkraten, a takšen si tudi ti in vsi drugi; moj narod je enkraten, a takšen je tudi tvoj in vsi drugi. In tudi takole: jaz sem enakopraven in enakovreden pripadnik velike človeške družine; moj narod je enakopraven in enakovreden pripadnik velike družine narodov (Združenih narodov) oziroma enega človeštva. Kar torej pomeni, da ohranimo svojo individualnost in enkratnost, a to priznamo tudi vsem drugim.

Če torej v resnici začnemo razmišljati na takšen način, se mora to odražati tudi na vseh področjih našega delovanja. Še zlasti pa je to pomembno vključiti v naš politični in ekonomski sistem. Če smo torej vsi pripadniki človeštva, potem smo soodgovorni tako za naš skupni dom, Zemljo, kot tudi za naše skupne dobrine, ki nam omogočajo preživetje in blaginjo. Prav vsak Zemljan mora imeti dostop do ključnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo, kakor je tudi zapisano v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." 

Za dosego tega izjemno pomembnega cilja za prihodnost človeštva, morajo države na mednarodni ravni oblikovati takšen sistem medsebojne delitve dobrin (več o tem v Predlogu za globalno delitev dobrin), ki bo slehernemu Zemljanu zagotovil zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. To so potrebe, ki so omenjene v 25. členu, zraven pa lahko prištejemo še nekatere druge potrebe, ki omogočajo poln in kakovosten razvoj človekove osebnosti, na primer izobraževanje in zdravo okolje.

Za preživetje in blaginjo človeštva imamo na voljo skupne dobrine človeštva, ki jih moramo uporabljati za dobro vseh ljudi in na način, ki ne ogroža Zemeljskega okoljskega ravnovesja. Leta 2015 je človeštvo sprejelo sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja, ki povezujejo zdravje in blaginjo ljudi z ohranitvijo planetarnega okolja ter globalnim mirom.

Začeti moramo torej razmišljati o "našem" domu – planetu Zemlja, "naši" družini – enemu človeštvu, in "naših" skupnih dobrinah; pri tem pa ni nič narobe, če ohranimo svojo posamično in narodno identiteto, ki je "enkratna med enkratnimi".

Slika: Pixabay


četrtek, 17. september 2020

Ničesar se nismo naučili?


V zadnjih tednih smo izvedeli, da je večina svetovnih držav zaradi pandemije koronavirusa doživela visoke padce BDP-ja (bruto domačega proizvoda). Padci so bili 10, 20, 30-odstotni. Rekordni, zgodovinski! Politiki in ekonomisti zdaj vlagajo izjemne napore (to počnejo z velikimi vsotami tako imenovanega poceni denarja in novega zadolževanja), da bi se čimprej vrnili h gospodarski rasti. Gospodarska rast (ki se odraža z rastjo BDP) je »alfa in omega« modernega sveta.

Ekonomisti pravijo, da višja ko je gospodarska rast, več ljudi ima od tega koristi. Deloma to sicer drži; na primer, če se razvija revna država in če ta rast res doseže večji del prebivalstva ter v primeru zelo razvitih socialnih držav. V večjem delu sveta pa imajo največje koristi od gospodarske rasti najbogatejši, medtem ko se na drugi strani revščina še poglablja (to je na primer vidno v ZDA, ki ima zelo premožni vrhnji sloj in zelo veliko).

Koronakriza je pravzaprav dokazala, da nam navkljub velikim gospodarskim padcem ničesar zares ne primanjkuje. Če imamo vsega dovolj kljub bistveno nižji proizvodnji izdelkov, potem gospodarske rasti dejansko sploh ne potrebujemo. Vsaj v razvitem svetu; v revnem svetu pa tudi v času visokih rasti primanjkovalo tudi najosnovnejših dobrin, kot je na primer hrana. Pa ne zato, ker bi bilo hrane v resnici premalo. V svetu je pridelava hrane danes celo večja, kot so potrebe vseh prebivalcev Zemlje. A prav sistem gospodarske rasti povzroča velikanska globalna prehranska neravnovesja, saj je hrana pač samo tržno blago, s katerim se trguje za visoke dobičke.

Zato po eni strani v bogatem svetu hrano mečemo stran, v revnem svetu pa ljudje zaradi pomanjkanja množično umirajo. Revne države hrano celo izvažajo hrano na bogate trge, ker so takšne pač »tržne zakonitosti«. Danes je prav tako že vsakomur jasno, da večja gospodarska rast pomeni tudi večje uničevanje okolja.

Koronakriza bi nas morala nečesa naučiti: da lahko živimo z manj dobrinami, da lahko živimo z manj potovanji … da lahko z manj živimo bolje. Hkrati pa bi morali v ekonomski krizi, ki je »udarila« tudi razviti svet, postati bolj sočutni do revnejših ljudi in z njimi deliti ključne globalne dobrine – hrano, zdravila, pitno vodo itd.

Naš ekonomski sistem bi morali dejansko temeljito preurediti. Ne potrebujemo neprestanega povečevanja proizvodnje, temveč pravičnejšo delitev globalnih dobrin. S tem bomo rešili tako problem revščine kot tudi probleme okolja.

Morda pa koronakriza še ni rekla zadnje besede. Morda se bomo počasi vendarle naučili, da vsi lahko živimo bolje, če poskrbimo drug za drugega. Ne samo v družini, temveč tudi v okviru naše velike človeške družine – enega človeštva.

Čas je, da naredimo korak naprej.


torek, 15. september 2020

Ogrožene skupne dobrine človeštva


Ko v teh dneh gledamo obsežne požare na zahodni obali ZDA, se nam trga srce; v začetku leta smo podobno dogajanje spremljali v Avstraliji, pa kasneje v Amazoniji in še kje. Morda se nam zdi to daleč proč, a če zares razumemo, da je Zemlja okoljsko zaključena enota, potem ni nič drugače, kot če bi gorel sosednji gozd. Gozdovi Zemlje so namreč del skupnih dobrin človeštva, prav tako kot oceani, morja, jezera, reke, ozračje, zemeljska površina in rudnine znotraj nje. Poleg teh naravnih skupnih dobrin, lahko govorimo tudi o družbenih; arhitekturna dediščina, umetniška dela, znanje in tehnologije, v novejšem času pa tudi Internet so prav tako del skupnih dobrin človeštva.

Skupne dobrine človeštva so tiste dobrine, ki nam omogočajo preživetje, v širšem smislu pa blaginjo oziroma kakovostno življenje; kar pa ne sme veljati samo za nekatere, temveč za vse ljudi. Danes si del Zemljanov prilašča dobrine, ki pripadajo vsem – za kar ni nikakršnega utemeljenega razloga. Teh pravic jim ni podelila niti kakšna božanska avtoriteta niti nimajo do njih kakšnih zgodovinskih pravic.

Prilaščanje in grabljenje skupnih dobrin izvira iz tako imenovanih zakonov komercializacije, ki vodijo politično in ekonomsko življenje moderne družbe. Ti zakoni skupne dobrine človeštva opredeljujejo zgolj kot tržno blago, ki ga je mogoče neomejeno izkoriščati, z njim trgovati in si ga lastiti. Pri tem pa ne mislimo zasebne lastnine, kot je lastna hiša, stanovanje, avto in druga osebna lastnina, temveč lastništvo oziroma pravice do neomejene izrabe gozdov, velikih zemeljskih površin, rudnih bogastev, oceanov itd. V ta okvir sodijo tudi zloglasne pravice intelektualne lastnine, ki pomenijo olastninjenje splošnega znanja človeštva, ki je rezultat tisočletij človeškega (umskega) razvoja.

Skupne dobrine človeštva moramo ponovno opredeliti. Seveda moramo gozdove, oceane, reke, jezera, zemljo, rudnine do neke mere izrabljati oziroma uporabljati. Vendar na pravičen in trajnosten način. Ljudje namreč nismo absolutni lastniki teh dobrin, temveč njihovi uporabniki in skrbniki. Ker smo do teh dobrin v najbolj poštenem smislu upravičeni vsi Zemljani, trgovanje ne more biti edini način njihove porazdelitve, saj običajno koristi samo nekaterim.

Da bi vsi ljudje imeli koristi od teh dobrin, je medsebojna delitev najbolj primeren način distribucije le-teh. Seveda ne gre za to, da bi vse skupne dobrine preprosto razdelili med ljudi (kar sploh ne bi bilo mogoče), temveč, da bi vsakomur na planetu zajamčili dostop do osnovnih dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. O tem govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Šele na ta način lahko razumemo pomen skupnih dobrin človeštva, ki so namenjene blaginji ljudi, ne pa zgolj dobičkom korporacij in prevladi bogatih držav nad revnimi.

Osnovni način ravnanja s skupnimi dobrinami človeštva mora torej postati medsebojna delitev. To pomeni, da imajo od njih koristi vsi ljudje in vse države, ne samo nekateri posamezniki in nekatere države. Z medsebojno delitvijo dobrin vsem ljudem omogočimo blaginjo in možnost za njihov razvoj. Drugi pomemben način ravnanja s skupnimi dobrinami pa je skrbništvo, kar pomeni, da z njimi upravljamo skrbno in na trajnosten način.

sreda, 26. avgust 2020

Naše samozadovoljstvo in brezbrižnost


Zakaj so slabi politiki in pohlepni menedžerji danes tako zelo uspešni? Ne zato, ker so tako močni, temveč zato, ker je večina ljudi tako imenovanega srednjega sloja samozadovoljna s svojim življenjskim slogom in brezbrižna do drugih ljudi ter do okolja. Najrevnejši ljudje nimajo prave moči za spremembe, saj se ves čas borijo za preživetje, najbogatejši pa imajo od sedanjega stanja velikanske koristi, zato v resnici niso zainteresirani za drugačen svet. Ostane torej "sredina"; ljudje, ki so tako ali drugače izobraženi, ki imajo službe, soliden standard in prosti čas. To so ljudje, ki lahko spremenijo svet. Za to imajo čas, znanje in moč – a njihova moč je le v združevanju in sodelovanju.

Danes imamo tri glavne skupine oziroma razrede prebivalstva – najrevnejši, srednji in najbogatejši razred. To velja za celoten svet. Tako imenovani srednji razred je ključni potrošniški in hkrati ključni delavski razred sodobne družbe (inženirji, učitelji in profesorji, zdravniki, srednji in nižji menedžerji, uradniki, podjetniki in kmetovalci, novinarji ter še cela vrsta storitvenih in drugih poklicev, ki omogočajo delovanje sodobne družbe).

Čeprav se srednji razred manjša, ga še vedno tvori milijone ljudi po vsem svetu. V ta razred spada velik del Evropejcev, Američanov in drugih prebivalcev tako imenovanega razvitega sveta, medtem ko je v revnejših državah ta razred relativno majhen. Zaradi procesov avtomatizacije, robotizacije in drugih družbeno-ekonomskih vzrokov se manjša število in kakovost (prekarizacija) delovnih mest, posledično pa se krči tudi srednji razred, in čeprav so med njimi mnogi dobro izobraženi, se "selijo" med revne, in to še zlasti velja za mlade in starejše.

Srednji razred se, namesto da bi se boril proti tem procesom, prepušča samozadovoljstvu potrošniške družbe in je praviloma brezbrižen do ostalega sveta, ki trpi zaradi izkoriščanja naravnih virov in (poceni) delovne sile ter onesnaženja narave, ki so "stebri" potrošništva in komercializacije – temeljne ideologije današnje družbe. Komercializacija je v osnovi proces preobrazbe naravnih dobrin, dela in znanja v potrošniško blago, ki služi bogatenju najbogatejšega razreda in zaslepljevanju srednjega – s »poplavo« večinoma nepotrebnih izdelkov in storitev.

Posledično se revščina še poglablja, okoljske razmere se slabšajo, vse več je družbenih konfliktov in politika postaja vse bolj agresivna in nevarna. Zato sta brezbrižnost do drugih in do okolja ter samozadovoljstvo s svojim življenjskim slogom tako destruktivna. Če ne storimo nič, pa bi lahko, smo dejansko so-krivi za zdajšnje stanje sveta. Če ne storimo nič, v resnici nismo pasivni, ampak aktivno prispevamo k uničenju sveta, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi.

Namesto, da bi se pripadniki srednjega razreda aktivno borili za bolj pravično družbo, ne samo zase in za svoje bližnje, ampak tudi za najrevnejše ljudi po vsem svetu, se osredotočajo zgolj na opravljanje svojih služb in ohranjanje življenjskega standarda ter na male užitke in privilegije, ki spadajo zraven (počitnice, potovanja, prostočasne aktivnosti, osebnostna rast, zdrava prehrana itd.) in upajo, da se jih družbeno-ekonomske ter okoljske spremembe ne bodo zares dotaknile. To je naivno razmišljanje.

Ni dovolj samo iti na volitve, narediti nekaj všečkov na družbenih omrežij in biti ogorčen med štirimi zidovi domov ali gostiln. Srednji razred ne sme vsega prepustiti peščici posameznikov, skupin in organizacij, ki se trudijo pomagati najrevnejšim, ohraniti okolje, ki se borijo za človekove pravice in za bolj pravično politiko ter ekonomijo. Ti posamezniki, skupine in organizacije ne morejo sami spremeniti vsega, saj imajo le omejene finančne in druge vire; premalo jih je, da bi se učinkovito borili proti premočnim nasprotnikom – skorumpiranim politikom in pokvarjenim menedžerjem ter bogataško elito v ozadju.

Brez naše aktivne udeležbe bomo na koncu prav vsi živeli slabše. Postanimo bolj aktivni. A ne nasedajmo slabim politikom, ki nas skušajo ločevati na podlagi videza, narodnosti, zgodovinskih "pravljic" in že preživetih ideologij. Prizadevati se moramo za drugačno družbo, ki bo zagotavljala blaginjo vsem ljudem in hkrati zagotavljala zdravo ter čisto okolje. Pa je to sploh mogoče?

Seveda je. Sprejeti moramo nekaj povsem novih rešitev, a hkrati ohraniti tisto, kar je že dobro. Univerzalni temeljni dohodek, univerzalne temeljne storitve, krajši delovni čas, ekonomija delitve, zaščita ključnih naravnih ekosistemov so le nekatere možnosti, ki nam niso neznane.

Vendar nam tega ne bo nihče "podaril". Izstopiti moramo iz svojega samozadovoljstva in brezbrižnosti. Protestirajmo, zahtevajmo, pišimo, govorimo … Ne s sovraštvom do drugih ali strahom do raznih mogočnikov. Pomagajmo ali priključimo se že obstoječim skupinam ali organizacijam, ki si prizadevajo za reševanje največjih problemov človeštva. Lahko oblikujemo nove skupine in nove rešitve. Zelo pomembno pa je, če bomo to počeli v čim večjem številu, organizirani.

Skupaj lahko dosežemo veliko. Skupaj lahko dosežemo vse.



Slika: Pixabay

 

četrtek, 20. avgust 2020

Koronakriza ali lakota?


V svetu je po zadnjih uradnih in revidiranih podatkih 690 milijonov ljudi kronično lačnih, kar je 10 milijonov več kot leto poprej in 60 milijonov več kot pred petimi leti. Zaradi ekonomskih posledic koronavirusa, pa naj bi se do konca leta 2020 tej najrevnejši in najbolj trpeči skupini Zemljanov "pridružilo" še 83 do 132 milijonov ljudi. Poročilo o stanju prehranske varnosti v svetu (State of Food Security and Nutrition in the World), ki so ga julija 2020 predstavile številne ugledne mednarodne organizacije, je najbolj verodostojen pregled prehranske situacije v svetu.

Danes nas v svetu živi 7,8 milijarde, med nami je torej 690 milijonov (celotna EU šteje 446 milijona prebivalcev) kronično podhranjenih oziroma 8,9 % prebivalcev planeta. Torej je kar 9 od stotih Zemljanov večino časa lačnih oziroma se prehranjujejo neredno in z neprimerno ter nezadostno hrano, kar ima za posledico celo vrsto nepotrebnih bolezni, različnih telesnih primanjkljajev in številne prezgodnje smrti. Najslabše stanje je v Afriki, kjer je kar 19,1 % prebivalstva podhranjenega. Je potemtakem res težko razumeti, zakaj se tako številni Afričani poskušajo prebiti v bogati svet, kamor gredo dobesedno "s trebuhom za kruhom"? Odgovor je jasen: da nahranijo sebe in da lahko pomagajo svojim domačim.

Poročilo nadalje navaja, da za zdravo prehrano ne zadošča niti 1,9 dolarja (1,6 evra) dnevno, kolikor je priznana svetovna meja revščine; seveda morajo najrevnejši poleg hrane kupovati in plačevati še marsikaj drugega (zdravila in zdravstvene storitve, oblačila, šolanje otrok itd.). Po ocenah iz poročila si vsaj tri milijarde Zemljanov ne more privoščiti zdrave vsakodnevne prehrane, v podsaharski Afriki celo 57 odstotka celotne populacije (in ravno od tam prihaja veliko migrantov v EU).

V skladu s poročilom je bilo v letu 2019 kar 191 milijona otrok, mlajših od pet let, zaradi nezadostne in neprimerne prehrane premajhnih ali presuhih, medtem ko jih je bilo 38 milijonov pretežkih (tudi debelost je lahko posledica neprimerne prehrane). Kaj to pomeni za njihovo prihodnost, si komajda lahko predstavljamo. Letno v svetu umre 5,3 milijona otrok, mlajših od pet let, oziroma 15.000 vsak dan, od tega skorajda polovica zaradi posledic podhranjenosti. Vsak dan torej v svetu zaradi podhranjenosti umre približno 7.000 otrok, mlajših od pet let.

A skrajna revščina ni posledica pomanjkanja dobrin. Poglejmo si samo primer hrane; že dlje časa je znano, da proizvodnja hrane celo presega vse človeške potrebe in naj bi že zdaj zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger). Ob tem, da letno zavržemo 1,3 milijarde ton oziroma eno tretjino vse pridelane hrane za človeško uporabo.

Nanizali smo celo vrsto številk. A zdi se, da se nas sploh ne dotaknejo, še manj pa naših politikov. Zdaj se vse vrti okoli koronavirusa. Seveda gre za velik problem, a verjetno predvsem zato, ker je prizadel tudi bogate države. Zaradi koronavirusa je letos (do 20. avgusta 2020) v svetu umrlo nekaj manj kot 800.000 ljudi, zaradi lakote pa doslej približno 5.700.000 (do konca leta naj bi ta številka narasla vsaj na 9 milijonov). 

A svet se je zaradi koronavirusa skorajda ustavil, zaradi lakote se ne zgodi skorajda nič. V obeh primerih gre za tragične smrti, a lakoto je možno enostavno odpraviti, saj imamo hrane v svetu več kot dovolj. Le distribuirati jo moramo tja, kjer jo nujno potrebujejo; ali z drugimi besedam: življenjsko pomembne dobrine moramo deliti z našimi brati in sestrami, pripadniki naše skupne človeške družine.

Koronakriza bo slej ko prej končana, zakaj ne bi izkoreninili še lakote in revščine. Potem bomo bolje živeli vsi. Sploh ni vprašanje kaj ima prednost: koronakriza ali lakota? Rešiti moramo obe krizi! 


Slika: Pixabay