četrtek, 09. april 2020

Šola ni podjetje, učitelji niso proizvajalci, učenci ne izdelki


Z naslovom bi se večina ljudi verjetno strinjala. Seveda vemo, da šola ni podjetje, učitelj ne nekakšen proizvodni delavec, učenec pa ne produkt oziroma izdelek. Čeprav to načeloma vemo, pa se obnašamo drugače. Tako kot na vseh drugih družbenih področjih, je tudi na področju izobraževanja izbruh pandemije koronavirusa vse postavil na glavo. Ali pa tudi ne. Kaj pa če je pandemija pravzaprav nastavila ogledalo, med drugim tudi učiteljem in šolskim oblastem, da se vanj pogledajo? Morda pa jim tisto, kar bodo v njem zagledali, ne bo preveč všeč?

Šola kot podjetje

Francoski sociolog Christian Laval v knjigi "Šola ni podjetje" zapiše, da je sodobni "vzgojno-izobraževalni sistem v službi ekonomske konkurenčnosti; strukturiran je kot trg; z njim je treba upravljati enako kakor s podjetji." Prevladujoči vzgojno-izobraževalni model pa temelji "na bolj neposredni podvrženosti šole ekonomskemu razmišljanju". Smisel šole tako postane "storitev, ki jo morajo opraviti za podjetja in gospodarstvo".

Zdaj, ko so šole "preklopile" na izobraževanje na daljavo, se morda še bolj kot prej razgalja vse bolj tržna in konkurenčna usmeritev šolskega sistema. Kako se to vidi? Ravno v tem, da se ni nič spremenilo. Učitelji zdaj prenašajo snov na daljavo. Kar so torej počeli že prej. Učitelj je torej predvsem podajalec znanja v čimbolj standardizirani obliki ali drugače povedano: znanje je standardizirana materija, ki jo zgolj preneseš učencu.

Zdaj imamo cel kup "lepih" orodij, ki omogočajo prenos snovi na daljavo – e-pošto, videokonference, delitev dokumentov, ankete itd. Gre za pripomočke, ki omogočajo komunikacijo, to pa je tudi vse. V resnici bi nas moralo skrbeti, ker izobraževanje poteka nemoteno, kot pravijo šolske oblasti. Učitelji in učenci so priklopljeni na naprave in učni proces "ni moten". Natanko tako pa se običajno izražajo podjetniki: "delovni proces poteka nemoteno". (Priporočljiv članek matere avtističnega otroka: 'Ne morem slišati, kako super gre to učenje na daljavo').

Če pa bi učni proces vzeli resno, bi se morali prej strinjati z ameriškim filozofom in pedagogom Johnom Deweyem, da "izobraževanje ni priprava za življenje, temveč je življenje samo". Nikakor pa ne smemo pristati, da je izobraževanje zgolj priprava na tako imenovani trg delovne sile. Tako učenci kot učitelji smo se zdaj znašli v popolnoma novi situaciji in oboji, tako kot tudi celotna družba, smo soočeni z kolosalnimi spremembami. Kdor misli, da bomo po mesecu ali dveh karantene ponovno tam, kjer smo bili, je pač naiven. Ekonomska in družbena preobrazba že poteka, zakaj bi torej šola ostala takšna kot je bila prej.

Vendar tu ne mislimo, da bo šola v prihodnosti potekala na daljavo, s pomočjo strojev. Že po treh tednih izobraževanja na daljavo vidimo, da neposrednega stika v šoli ne more nadomestiti nobena naprava, pa če je še tako dobra. Socialni stiki so nepogrešljivi, to nam dokazujejo tako lastne izkušnje kot obsežne empirične študije (npr. John Hattie: faktorji, ki se nanašajo na učenčeve dosežke). Če želimo živeti v boljši prihodnosti, mora šola izobraževati razmišljajoče in pogumne ljudi, ki si bodo prizadevali za svobodno in pravično družbo, ne pa vzgajati fleksibilno, učinkovito in poslušno delovno silo. In tega ne bo počela na daljavo, temveč še vedno v šolah in tudi v različnih družbenih okoljih.

Ocenjevanje in matura – konkurenčnost in trg

Poglejmo si še eno pomembno področje izobraževanja – preverjanje in ocenjevanja znanja. A najprej razmislimo, kako proizvodna podjetja preverjajo oziroma ocenjujejo svoj output – proizvode. Tako, da jih izmerijo! Izmerijo bodisi dolžino, višino, težo, strukturo, obliko bodisi preverijo pravilnost delovanja ali ocenijo vonj, okus itd. Gre za standardizirane teste, ki se sicer razlikujejo od predmeta do predmeta, a v osnovi jih določajo želene lastnosti končnega produkta, ki ga podjetje pošlje na trg. Preverjajo in ocenjujejo jih med samim proizvodnim procesom ali na koncu, ko je izdelek končan.

Zdaj pa razmislimo: mar šola to počne drugače? Ne, skorajda na enak način. Učitelji ves čas preverjajo in ocenjujejo, ali učenci dosegajo želene in standardizirane odzive na "materijo" znanja, ki so jim ga posredovali. Če je doseganje 100 odstotno, potem je tudi ocena temu primerna. Končni test pa je matura ali zaključni izpit, ki deluje kot nekakšna končna "izmera", ali je učenec pripravljen na trg dela ali za nadaljnje profesionalno usposabljanje.

Zato so zdajšnje dileme ali imeti maturo ali ne, povsem skladne z tržnim mišljenjem šol. Pa kaj potem, če mature ni, mar niso učenci danes izpostavljeni razmeram, ki same po sebi zahtevajo neverjetno hitro učenje. Učenci opravljajo zrelostni izpit vsak dan karantene. Pravkar se vsi skupaj učimo, kako živeti v novi realnosti in tudi iščemo poti, kako oblikovati drugačen, bolj pravičen svet. Učenci so maturo že izdelali. Naj to stori še šolski sistem in brez slabe vesti opusti maturo.

Čas za spremembe

V resnici imamo zdaj, ko smo vsi skupaj v povsem novih okoliščinah, ki jih povzroča karantena, enkratno priložnost da "resetiramo" šolo. Prvič, treba jo je očistiti povsem nesmiselnega balasta v preobsežnih kurikulih. Šola se mora začeti osredotočati na svet, v katerem živimo, in ne na družbo, ki je ni več. Poglejte samo primer ekonomskih predmetov. Vse, kar se učenci učijo zdaj, je že propadlo ali nezadržno propada.

V kurikulih bi se morale poleg temeljnih znanj – jezikoslovja, računstva, naravoslovja, etike (filozofije) – znajti podnebne spremembe in okoljska kriza, vprašanje globalne neenakosti in njihove posledice; demokracija in aktivno državljanstvo itd. Verjetno res ni treba, da mladi vedo, kdaj natančno je neki kralj izgubil glavo in katera reka je daljša od druge ali kaj pridelujejo v južni Franciji (kar itak ne drži več). Prav tako bi bilo v šoli lahko več "netržnih" vsebin, ko so umetnost, čuječnost, meditacija, ples, samospoznanje in tako naprej (v tem kontekstu je zelo priporočljiv ogled izjemnega predavanja sira Kena Robinsona: Ali šole ubijajo kreativnost?).

Pouk, ki zdaj poteka na daljavo v resnici ponuja učitelju razmislek, da k učnemu procesu pristopi na nove načine, ki niso zgolj preslikava "normalnega" pouka v šolah. Učitelj in šola naj tudi ne pričakujeta enakih rezultatov kot v razredih, zato tudi ni prav, da jih ocenjujejo na enake načine.

Treba je upoštevati, da so učni procesi zdaj celo intenzivnejši kot prej. Kako biti skorajda ves čas v stanovanju, ves čas istimi ljudmi, kako si organizirati čas, kako preživeti ekonomsko stisko, ločenost od prijateljev in sošolcev, kako upoštevati izjemne higienske zahteve, kako ustreči mnoštvu navodil šestih ali še več učiteljev dnevno, kako uporabljati različna komunikacijska orodja in še in še?

Dober učitelj bo razumel vse to in razumel, da je življenje navsezadnje največja šola. Če mu uspe pri tem svoje učence še motivirati, spodbuditi in opogumiti za ustvarjalnost in učenje, kar je nenazadnje eno in isto, je dosegel zelo veliko.


Slika: Pixabay

sobota, 04. april 2020

Virus komercializacije, zdravilo delitve


Koronavirus je kriv za naše težave, prizadel je naš način življenja! Na prvi pogled se zdi ta trditev zelo umestna. Morda pa ni čisto tako. Kakšen pa je sploh naš način življenja? Brezmejno trošimo planetarne dobrine, a hkrati dopuščamo da stotine milijonov Zemljanov trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin; onesnažujemo zemljo, vodo in zrak; tekmujemo drug z drugim in se ne zmenimo za tiste, ki ne zmorejo hudega tempa modernega življenja; privatiziramo zdravstvo, šolstvo in druge javne storitve ter osnovne dobrine; z vsem trgujemo, celo z življenji ljudi itd. Zdaj pa nenadoma objokujemo naš prejšnji življenjski slog.

Kaj pa, če nam je virus izstavil račun in nastavil ogledalo? Kaj pa, če je naš skomercializiran način življenja, kjer je vse podrejeno denarju, moči, uspehu, bogastvu, bolj kriv za krizo kot virus. Če bi imeli resnično močno javno zdravstvo, odlično urejene domove za starostnike; bolj enakopravno in pravičnejšo družbo, zdravo okolje; če bi ekonomski sistem služil vsem ljudem in ne samo nekaterim, bi veliko lažje prebrodili zdajšnjo zdravstveno krizo, če bi sploh izbruhnila, seveda.

Zdaj smo se za trenutek ustavili, družba se je umirila, Zemlja je "zadihala". Zdaj imamo dragocen čas za razmislek. Ali res želimo nazaj? V komercialno usmerjeno družbo, ki je vse bolj neenaka, nepravična, kjer bo okolje zdaj zdaj nepovratno uničeno. Ali pa je zdaj zares napočil čas, da resnično stopimo naprej.

In najprej poskrbimo za ljudi. Ne samo "naše", temveč za vse ljudi. Se kdaj vprašamo, zakaj imamo na mejah migrante? Ali kdaj pomislimo, da smo pravzaprav mi krivi za to. Ker izkoriščamo njihove naravne vire, ker se gremo nekakšne vojne (sploh ne vemo več za kaj ali proti čemu potekajo), ker z ekonomskimi ukrepi uničujemo njihove službe, njihovo eksistenco. Saj ni nujno, da to počnemo neposredno, temveč kot "majhni zobniki v velikem komercialnem kolesju", ki uničuje vse pred seboj.

Kaj pa, če bi namesto povratka nazaj, začeli z bolj pravično delitvijo dobrin med državami, vsaj tistih najnujnejših dobrin, kot so hrana, zdravila, voda... Mar sploh kdaj pomislimo, da letno umre približno 18 milijonov ljudi zaradi posledic pomanjkanja hrane, kar 820 milijonov ljudi pa je prav zdaj kronično podhranjenih. Mar nismo tudi mi, s svojimi nebrzdanimi potrošniškimi navadami, krivi za ta "virus lakote", ki je bolj poguben od zdajšnje pandemije.

Šele, ko bomo zares odpravili to največji črni madež človeštva – lakoto in revščino v svetu obilja – bomo lahko reševali tudi druge velike planetarne težave – okoljske, podnebne, ekonomske, družbene itd.

Lakoto in revščino lahko zelo enostavno odpravimo – z globalno delitvijo osnovnih dobrin. To je resnično zdravilo za uničevalno komercializacijo, ki je bolj kriva za zdajšnji izbruh pandemije, kot kar koli drugega.

Slika: Pixabay

četrtek, 02. april 2020

Bomo jedli denar?


Kriza, v kateri smo se znašli, zahteva naglo, odločno, a tudi dolgoročno ukrepanje. Poleg zdravstvenih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je pomemben tudi odziv na vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Zdravstveni ukrepi bodo slej ko prej začeli delovati in življenje se bo postopoma začelo vračati v stare tirnice. Večji problem pa je in bo ekonomski, s posledicami za celotno družbo, domačo in globalno.

Vlade po vsem svetu zdaj sprejemajo velikanske finančne reševalne pakete, ki naj bi ohranili blaginjo ljudi in gospodarstvo "pri življenju". Američani so v reševanje svoje ekonomije vložili že 6000 milijard dolarjev, preostali svet pa še 20.000 milijard dolarjev (Slovenija 3 milijarde evrov). Vendar te velikanske količine denarja niso jamstvo za ohranitev starega načina življenja, ki smo ga poznali pred letom 2020.

Ogromni vložki držav bodo povzročili, da bodo imeli ljudje, vsaj v razvitem delu sveta, dovolj denarja, premalo pa bo dobrin, kajti države se začenjajo vse bolj zapirati vase, proizvodnja in transport pa sta vse bolj motena.

Že zdaj pri oskrbi z zdravstveno opremo vidimo, kako vsaka država želi poskrbeti predvsem zase, to pa pomeni premoč močnejših in bogatejših držav. Morda bo že jutri takšen vzorec prisoten tudi pri oskrbi z drugimi najnujnejšimi potrebščinami kot so hrana, zdravila, energetski viri, pitna voda. Obstoječi globalni tržni sistem že zdaj kaže "razpoke" v svojem delovanju, v naslednjih tednih in mesecih pa lahko razpadejo proizvodno-transportno-prodajne verige, ki nam zaenkrat še zagotavljajo oskrbo z najnujnejšimi dobrinami.

Čeprav bodo podjetjem in državljanom namenjena zadostna finančna sredstva, pa bo že kmalu postalo pomembnejše vprašanje osnovnih dobrin. Tudi če bodo imeli ljudje dovolj denarja, bo predvsem najnujnejših dobrin morda že kmalu začelo primanjkovati. Seveda je na prvem mestu hrana. Zelo pomemben ukrep, ki bi se ga morali lotiti takoj, je maksimalno spodbuditi pridelavo in predelavo hrane (na vrtovih, sadovnjakih, poljih). Slovenija je le malo več kot polovično samoskrbna. A to je le manjši korak, čeprav nujen.

Kar pa je res pomembno pa, je da čimprej sprožimo pobudo, da se na globalni ravni oblikuje posebno telo, ki bi koordiniralo distribucijo ključnih globalnih dobrin med vsemi svetovnimi državami. Za to že imamo organizacijo, ki ima legalno osnovo, zmožnosti in izkušnje za takšen velikanski podvig, in to je Organizacija združenih narodov.

Z globalno delitvijo najnujnejših dobrin, bi preprečili možen črni scenarij, da bo vsaka država skrbela le še za lastne interese, to pa je za nas lahko pogubno. Globalni tržni sistem že kmalu ne bo več zmogel "skrbeti" za osnovne potrebe velikega dela svetovnega prebivalstva in to ne samo manj razvitega dela sveta, temveč tudi držav kot je Slovenija, čeprav je osnovnih dobrin na globalni ravni po vseh razpoložljivih podatkih dovolj.

Zato je zdaj naloga vseh držav, da skupaj prevzamejo skrb za zadovoljevanje osnovnih dobrin potreb svetovnega prebivalstva. V globalno sodelovanje pri oskrbi prebivalstva nas zdaj silijo izredne razmere, v prihodnosti pa bi takšen sistem distribucije osnovnih dobrin (ki ga lahko poimenujemo z izrazom ekonomija delitve) postal dober temelj za boljše odnose v mednarodni skupnosti in osnova za odpravo največjih problemov človeštva: lakote (danes je kar 820 milijonov ljudi še vedno podhranjenih), revščine, migracij, podnebnih sprememb itd.

S tem pa bi storili pomembne korake v smeri globalne blaginje in miru.


Več o predlogu za globalno delitev osnovnih dobrin.

Slika: Pixabay

torek, 31. marec 2020

Užitek oblasti


Slovenski pregovor "Ako češ koga spoznati, oblasti mu daj!" nam marsikaj pove o času, v katerem živimo. Ne gre samo za politike, večjo in manjšo oblast imajo tudi direktorji, šefi oddelkov, vodje kriznih enot; najdete jih v vseh poklicih in na vseh nivojih. Še bolj pa do izraza zgornja modrost pride v kriznih razmerah. Na vodilnih položajih imamo nekatere ljudi, ki se zares trudijo za splošno dobro, a ohranjajo zdravorazumski pristop in celo nekaj zdravega humorja (primer g. Andrej Šter iz zunanjega ministrstva). Na drugi strani pa je – in ti žal prevladujejo – cela vrsta višjih in nižjih oblastnikov, ki svojo oblast jemljejo kot priložnost, da izživijo svoje "veličastne" sanje in/ali frustracije.

Užitek in strah

Se tudi vam zdi, da je v zdajšnjih nastopih številnih oblastnikov zaznati užitek. Užitek, ker imajo oblast in lahko neomejeno dramatizirajo, grozijo, strašijo. Marsikdo bi rekel, da jih žene skrb za druge, a v resnici gre za užitek vladanja. Zato sprejemajo številne odločitve, četudi povsem nesmiselne. Zakaj? Ker jih lahko!

Vendar je ta način, ki temelji na grožnjah, strašenju in nesmiselnih ukrepih, zelo nevaren. V ljudeh vzbuja strah, negotovost, tudi depresijo, jezo. In vse to se kopiči; kot nepredušno zaprt ekonom lonec, ki se ves čas segreva na visoki temperaturi…

Obstajajo tudi drugačni pristopi. Krizo je mogoče reševati z medsebojnim zaupanjem, s spodbujanjem, z lastnim zgledom in z ukrepi, ki so smiselni in zdravorazumski.

Ne moremo reči, da so vsi zdajšnji ukrepi nesmiselni. Saj državljani razumemo, da prehitro širjenje koronavirusa lahko močno preobremeni zdravstveni sistem in povzroči veliko smrti pri delu zdravstveno bolj občutljive populacije. Vendar gredo številni ukrepi bolj v smer nesmiselnega nadzora in izživljanja nad ljudmi.

Kaj pa je narobe s sprehodi v naravi in parkih, seveda ob primerni varnostni razdalji; kaj je narobe z gibanjem med občinami z upoštevanjem vseh zdravstvenih ukrepov; zakaj čiščenje večstanovanjskih stavb brez sredstev za to; zakaj zahteva po maskah, če jih ni na voljo itd.?

Ponovno je posredi užitek. Ljudstvo ne sme uživati. V teh časih je treba biti prestrašen, resen, turoben in mračen. Užitek je rezerviran za oblast. Za užitek vladanja.



Slika: Pixabay

sobota, 28. marec 2020

Čas za sodelovanje in medsebojno delitev


Kubanski, ruski in kitajski strokovnjaki pomagajo Italiji pri zajezitvi širjenja koronavirusa; Američani ponujajo pomoč Iranu, čeprav je minilo komajda dva meseca, odkar sta bili državi na robu vojne; kitajski podjetnik je Sloveniji, ob posredovanju predsednika Uefe, podaril zaščitne maske; Nemci so v znak solidarnosti z Italijani na balkonih prepevali italijansko odporniško pesem Bella Ciao; ljudje v stanovanjskih blokih sostanovalcem vozijo hrano in še bi lahko naštevali. Še včeraj nepredstavljivo, danes postaja resničnost. Kriza v ljudeh lahko sproži najboljše (pri nekaterih pa tudi najslabše). Morda pa imamo zdaj, ko je svet na nek način skorajda obstal, priložnost, da razmislimo v kakšnem svetu želimo živeti v prihodnosti: ali se vrniti k starim uničujočim (potrošniškim, sebičnim) življenjskim vzorcem ali pa narediti velik korak naprej za pravičnejši in boljši svet.

Javno ali zasebno

Naš prvi razmislek se dotika danes najbolj izpostavljenega področja – zdravstva. Če smo se v teh dneh česa naučili, potem smo se zagotovo to, kako dragocen je javni zdravstveni sistem. V boju proti koronavirusu imajo prednost države z dobrim javnim zdravstvenim sistemom. Celo najrazvitejše in najbogatejše države sveta, kot sta na primer ZDA in Velika Britanija, spoznavajo, kako pomembne so javne zdravstvene storitve, ki so jih v preteklih desetletjih v veliki meri privatizirale.

A ne gre samo za zdravstveno varstvo, čeprav je to področje "v prvih bojnih linijah vojne" proti koronavirusu. Tu so še policija, sistem socialnega varstva, šolstvo, številne javne službe, civilna zaščita in prostovoljna gasilska društva. V Sloveniji imamo (še) dovolj dobro ohranjeno javno mrežo, ki se lahko sooča z najbolj kompleksnimi izzivi, kot je zdajšnja pandemija. Te lekcije ne smemo pozabiti in v prihodnjih letih moramo še okrepiti te službe. Nikakor ne smemo pristati na privatizacijo zdravstva, šolstva in drugih javnih služb, ki predstavljajo "hrbtenico" države in pravzaprav jamčijo za naš obstoj in blaginjo. Javne službe so dragoceno javno dobro, prav tako kot voda, gozdovi, čist zrak itd.

Tekmovati ali sodelovati

V ozadju zdravstvene krize pa se "kuha" še ena kriza – ekonomska. V tem primeru pa ne gre več samo za kakovost in dostopnost zdravstvenih storitev, temveč za celotni ekonomski sistem, ki je v prvi vrsti "odgovoren" za preživetje, v širšem smislu pa za blaginjo posameznika in celotne družbe. V teh dneh smo se tudi prebivalci razvitega dela sveta spoznali, kako zelo odvisni smo od podjetij, trgovin, transporta, bank, storitvenih dejavnosti itd.

Če nimamo hrane, smo lačni! Marsikomu se v teh dneh porajajo tudi takšne misli. Dostopnost in založenost trgovin nenadoma nista več samoumevni; hrana, zdravila, oblačila nam niso več ves čas na voljo. V takšnem svetu, a hkrati na istem planetu, vsakodnevno životari stotine milijonov ljudi, in to že desetletja. Ekonomski sistem, ki nas je desetletja zalagal z nujno potrebnimi in tudi z zelo veliko nepotrebnimi dobrinami, se pred našimi očmi podira. Čeprav za to lahko krivimo virus, pa je v resnici to zelo slab sistem, ki je delu sveta zagotavljal neizmerno bogastvo ter brezštevilne izdelke in storitve, veliko večino Zemljanov pa "puščal" v pomanjkanju, revščini, lakoti in izkoriščanju.

Ta ekonomski sistem je utemeljen na tekmovanju (konkurenčnosti), sebičnosti (vsi proti vsem) in pohlepu (gospodarska rast). Posledice njegovega delovanja so vsakomur vidne: uničeno okolje, podnebne spremembe, neenakost, migracije, družbeni konflikti. Takšen ekonomski sistem je nevzdržen. V teh in še zlasti prihodnjih dneh, tednih in mesecih bomo videli, da nas lahko reši le sodelovanje – med sostanovalci, sovaščani, v okviru držav in mednarodni skupnosti. To lekcijo si moramo zapomniti in tudi po koncu te krize moramo ekonomski sistem utemeljiti na sodelovanju.

Kopičiti ali deliti

A vprašamo se lahko: kaj na ekonomskem področju zares pomeni sodelovati? Odgovor je: sodelovanje se v ekonomiji v polnosti izrazi z medsebojno delitvijo dobrin. Države že zdaj (tudi podjetja in posamezniki) druga drugi pošiljajo pomoč, predvsem medicinsko in zaščitno opremo. V prihodnje bo tega še več. Tržni sistem je "zamrznil", je povsem nemočen pri reševanju takšne krize. Ko se bo finančna kriza v prihodnjih dneh in tednih še zaostrila, bo oskrba prebivalstva začela delovati po načelih ekonomije delitve, kar pomeni, da bodo države (in tudi znotraj držav) druga drugi pošiljale dobrine, ki so ključnega pomena za zdravje in preskrbo ljudi (hrano, oblačila, pitno vodo, zdravila, medicinsko opremo itd.). Nobena država nima vse dobrin, ki jih potrebuje, vse države pa imajo vse, kar vsi potrebujemo.

Že danes imamo v svetovnem merilu dovolj dobrin za vse osnovne potrebe vseh Zemljanov. Te dobrine so nagrmadene v ogromnih skladiščih bogatih držav. Zakaj kopičiti dobrine, ki na koncu lahko propadejo? Zares varne se bomo počutili šele takrat, ko bomo vedeli, da se vedno lahko zanesemo na mednarodno solidarnost in velikodušnost, ki se izražata z medsebojno delitvijo dobrin. Tako kot v vsaki družini. Mar s svojimi otroki in starimi starši tekmujemo za dobrine in jih kopičimo vsak v svoji sobi? Ne, delimo si jih med seboj. To je temelj družinske ekonomije. Naj bo to tudi temelj državne in globalne ekonomije. Saj smo nenazadnje ena velika družina, eno človeštvo.

Torej, zdaj ko smo v stiski, ko razmišljamo, kako naprej, imamo priložnost, da vzpostavimo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo temeljil na organizirani delitvi dobrin med vsemi državami sveta. Nenadoma bomo ugotovili, da imamo vsega dovolj. Na temelju globalne delitve dobrin bomo prvič zaživeli v medsebojnem zaupanju, ki je temelj miru in blaginje. Ne recite, da to ni mogoče. V prihodnjih tednih bomo ugotovili, da je mogoče.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay

petek, 27. marec 2020

Konec nekega (ekonomskega) obdobja


Svet se ne sooča prvič s pandemijo. Niti prvič z gospodarsko krizo. Ko pa se "sestavita" pandemija in globalna ekonomska kriza, ob že tako zaostreni okoljski in podnebni krizi ter vse globlji neenakosti, ki "poganja" svetovne migracije in številne družbene konflikte, dobimo eksplozivno mešanico. Čeprav je pandemija novega koronavirusa v prvi vrsti zdravstveni, pa vse bolj postaja tudi ekonomski problem. Verjetno ni pretirano reči, da je današnji ekonomski sistem, naj mu rečemo tržna ekonomija, neoliberalizem ali kako drugače, nevarno zbolel, morda celo umira pred našimi očmi. A to ne pomeni, da je nastopil konec sveta, temveč da je zdaj napočil čas za resnično globoke spremembe. Kajti v času brez primere, je tudi čas za rešitve brez primere.

Ekonomski sistem, ki je utemeljen na neprestani rasti proizvodnje, potrošnje, dobičkov, kreditov, borznih indeksov, bogastva itd., se zdaj ruši kot hišica iz kart. Prav tako se je ta sistem, ki je ves čas spodbujal privatizacijo naravnih virov in javnih družbenih storitev, kot sta izobraževanje in še posebej zdravstvo, izkazal za povsem nemočnega v času velike globalne zdravstvene krize. Že zdaj vidimo, kako koronavirus pustoši tudi v najbogatejših državah sveta, še posebej v tistih, ki so predhodno močno oslabile javni zdravstveni sistem na račun zasebnega.

Zasebni zdravstveni sistem je povsem paraliziran in breme krize zdaj leži izključno v rokah (šibkega) javnega zdravstva in drugih močno "podhranjenih" javnih institucij. Tudi gospodarstveniki, ki so prej s "sveto" vnemo zagovarjali šibko in odsotno državo ter svobodno delovanje velikih zasebnih ekonomskih "igralcev", zdaj v vrsti stojijo pred vrati države in moledujejo za pomoč. Seveda jim je treba pomagati, a ne samo za premostitev težav in za ponovno vrnitev k staremu sistemu, čemur pravimo tudi "privatizacija dobičkov in podružbljanje izgub".

Centralne banke zdaj z gigantskimi napori skušajo rešiti obstoječi ekonomski sistem, ki je pravzaprav povzročil večino današnjih globalnih problemov. V zasledovanju edinega "pravega" cilja – neprestane rasti dobičkov – so ključne ekonomske institucije (banke, borze različnih finančnih instrumentov in blaga, korporacije in drugi ekonomski subjekti) ustvarile svet velikanske neenakosti, ki povzroča obsežno lakoto, revščino, migracije in družbene konflikte. A tudi tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut vredne "injekcije", ne morejo pozdraviti "umirajočega ekonomskega bolnika".

Zakaj sploh reševati ekonomski sistem, ki povzroča uničenje okolja in tako velike krivice? Danes je v svetu kar 820 milijonov ljudi, ki trpijo zaradi lakote, kar 9 milijonov pa jih vsako leto zaradi pomanjkanja hrane umre, med njimi več kot 3 milijone otrok v starosti do pet let. Si sploh predstavljamo, kako strašna je smrt zaradi lakote? Naj se borimo za takšen ekonomski sistem?

Ključna naloga družbenega področja, ki mu rečemo ekonomija, ni bogatenje posameznikov na račun večine ljudi; prav tako ni brezglavo trošenje, ki uničuje planetarno okolje; temveč slehernemu posamezniku omogočiti, da lahko zadovoljuje človekove osnovne potrebe, to je, da ima na voljo dovolj hrane, pitne vode, oblačil, primerno bivališče ter dostop do javnega socialnega in zdravstvenega varstva ter izobraževanja.

Nekatere države znotraj svojih meja že delujejo po načelih ekonomije delitve, še zlasti t. i. skandinavske države. Te države so tudi najmanj prizadete zaradi novega koronavirusa, saj imajo dobro delujoč javni zdravstveni sistem, poleg še drugih javnih podpornih sistemov. Država z davki in z drugimi prispevki polni "skupni sklad dobrin", iz katerega se bolj ali manj pravično delijo dobrine oziroma storitve za vse državljane. Vendar ni dovolj, da takšen sistem uvede samo nekaj svetovnih držav, tudi mednarodna skupnost kot celota bi morala delovati po teh načelih.

Zadovoljevanje osnovnih človeških potreb ne sme biti odvisno od globalnega tržnega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti in pohlepu držav ter velikih korporacij, na borznih špekulacijah in komercializaciji (proces preobrazbe dobrin ter javnih storitev v trgovsko blago) ter vsesplošni tekmovalnosti oziroma konkurenčnosti. Poskrbeti moramo za vse ljudi. Tako kot v družinah oziroma gospodinjstvih poskrbimo za vsakega člana, moramo poskrbeti tudi za osnovne potrebe slehernega člana naše velike družine – človeštva. Zato države potrebujejo globalni dogovor, s katerim bi poskrbeli za te potrebe. S tem pa bi rešili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega človeštva, med drugimi lakoto in revščino, prenaseljenost, migracije, družbene konflikte in posredno tudi globalno segrevanje podnebja.

Če tržni sistem ne najde odgovora za te probleme, potem se morajo države na globalni ravni dogovoriti za ustrezen mehanizem pravične porazdelitve oziroma distribucije osnovnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Ta globalni ekonomski mehanizem lahko poimenujemo globalna delitev osnovnih dobrin, ki predstavlja jedro ekonomije delitve. Če nam to uspe in nobenega razloga ni, da nam ne bi uspelo, bomo lahko govorili o pravilnih medčloveških odnosih na globalni ravni, ki bi svet popeljali na pot blaginje in miru.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin 

Slika: Pixabay


četrtek, 26. marec 2020

Od tržne k ekonomiji delitve


Se še spomnite Črnega petka, ko smo konec novembra lani potrošniki razvitega dela sveta drli v trgovine? Čeprav to ni bil edini super-nakupovalni dan, pa ga lahko označimo za simbol nebrzdane potrošniške družbe in trgovsko-podjetniškega pohlepa. V mesecu marcu 2020 pa smo spet dočakali Črni petek (in to ne le enega), le da tokrat s tem izrazom označujemo dan, ko borze po svetu beležijo visoke padce, kar predstavlja uvod v hudo ekonomsko krizo. Med tema črnima petkoma se nam je zgodil koronavirus.

V pičlih štirih mesecih se je svet skorajda do neprepoznavnosti spremenil, še zlasti na ekonomskem področju. Stari ekonomski red je razpadel, nov se še ni "rodil". Zato živimo v izjemno nenavadnih časih, nekje vmes, v vakumu med starim in novim. To je čas izjemne negotovosti, a tudi izjemnih priložnosti. V teh tednih, ko se je svet dobesedno ustavil, imamo čas za razmislek. Mnogi si želijo povratek nazaj, v čase, ko smo brezglavo trošili Zemljine vire in s tem sodelovali pri uničevanju okolja ter veliko prispevali k hudi revščini na številnih svetovnih območjih.

Predvsem centralne banke in države – v imenu najbogatejših ljudi – zdaj mrzlično skušajo obraniti obstoječi ekonomski sistem. V sistem so v zadnjih dneh »vbrizgale« več tisoč milijard dolarjev, evrov in drugih valut, a hudega ekonomskega "bolnika" ne morejo ozdraviti. Tržno ekonomijo je ves čas poganjala rast gospodarstva, dobičkov, izdelkov, potovanj itd., a hkrati tudi "rast" onesnaženja, podnebnih sprememb, neenakosti itd. Že dolgo smo vedeli, da tako ne gre več naprej, a nismo se bili pripravljeni ničemur odreči.

Zdaj nas je prisilno ustavil koronavirus. Sedimo doma, sami pripravljamo obroke, spoznavamo bližnje kotičke narave, beremo "stare" knjige, ponovno spoznavamo svoje otroke, zakonce, partnerje; ugotavljamo, da nam ni treba ves čas "čepeti" v trgovinah in lokalih; delimo ali podarjamo si naše dobrine; odkrivamo, da kariera ni vse, da kopičenje bogastva in nazivov nista naša edina življenjska cilja. Postajamo bolj prijazni, solidarni, zavedamo se svoje ranljivosti; v drugih ne vidimo več konkurentov, temveč soljudi, sosede, sotrpine. Začenjamo se zavedati, da je mogoče živeti preprosteje in skromneje.

V tem dragocenem času, ko "lebdimo" med starim in novim, imamo priložnost razmisliti, kako naprej. Bomo po koncu pandemije res takoj spet »skočili« na stari vlak, ki drvi proti prepadu, ali bomo "zgradili progo" do pravičnejšega sveta, v katerem bomo poskrbeli za slehernega Zemljana in za naše skupno okolje?

V teh dneh vidimo, kako nemočen je tako imenovani tržni ekonomski sistem, ko pride do krize, kakršna je pandemija koronavirusa. Začeli smo se zavedati, kako »krvavo« potrebujemo osnovne dobrine, kot so hrana, oblačila, stanovanja ter dobro delujoče javne socialne, izobraževalne in še posebej zdravstvene storitve. Na univerzalni dostopnosti do teh dobrin (in storitev) moramo vzpostaviti nov ekonomski sistem, tako znotraj držav kot tudi na mednarodni ravni. A ne smemo se osredotočiti samo na razviti svet, ki se zdaj, ko je tržni sistem povsem paraliziran, trudi svojim prebivalcem zagotoviti dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb.

Države so si že začele medsebojno deliti dobrine, za zdaj večinoma medicinsko opremo in tudi znanje ter strokovnjake. A že v prihodnjih tednih bodo na vrsti še druge dobrine: hrana, pitna voda, oblačila in še marsikaj drugega. Dejansko že lahko govorimo o prvih korakih k vzpostavitvi ekonomije delitve. Ta lekcija nas mora voditi k nadaljnjim korakom, to je k vzpostavitvi delitve dobrin ne samo med nekaterimi državami, temveč v okviru celotne mednarodne skupnosti. Kajti najrevnejše države že desetletja izkušajo še mnogo večjo negotovost, kot jo v teh dneh izkuša razvitejši del sveta. Za njih je koronavirus samo še eden v množici drugih problemov, ki so posledica pomanjkanja najbolj osnovnih dobrin – hrane, vode, zdravil itd.

Torej, ko gre za dobrine za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, je treba ekonomijo postaviti na nove temelje. Države se lahko na globalni ravni dogovorijo za medsebojno delitev osnovnih dobrin, tako da noben Zemljan ne bo več trpel zaradi pomanjkanja hrane, pitne vode, zdravil, oblačil, stanovanj ter nedostopnosti izobraževalnih in zdravstvenih storitev.

Ko bo pandemije konec, bomo še naprej kupovali v trgovinah, hodili v banke, v lokale, potovali, obiskovali koncerte in kino predstave, a to moramo početi »v nižji prestavi«, z upoštevanjem zmogljivosti planeta in z odgovornostjo do blaginje soljudi. Vzpostaviti moramo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo tako na državni kot na mednarodni ravni poskrbel za delitev dobrin z namenom vsakomur zagotoviti dobrine za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb.

Zbogom tržni sistem, dobrodošla ekonomija delitve.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin 


Slika: Pixabay

sreda, 25. marec 2020

Vladni ukrepi ali "Marshallov načrt za Slovenijo"


To, kako se je vlada Republike Slovenije lotila pomoči prebivalstvu, malim in večjim podjetnikom, upokojencem, kmetom in drugim skupinam prebivalstva, je treba pohvaliti. Gre za reševalni program brez primere. Skorajda ga lahko primerjamo z Marshallovim načrtom, ki so ga po drugi svetovni vojni izpeljale ZDA pod vodstvom ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, za kar je kasneje prejel Nobelovo nagrado za mir (1953). ZDA so takrat celotni evropski regiji pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (v današnji vrednosti je to približno 130 milijard dolarjev oziroma 120 milijard evrov) predvsem v hrani, opremi in drugih izdelkih, potrebnih za okrevanje od vojne porušene in izčrpane Evrope.

Zdajšnji ukrepi slovenske vlade so resnično hiter in dober odziv na ekonomsko krizo, še preden se ta zares razplamti. V zdajšnji (korona)krizi vidimo, kako pomembna je država z močnim javnim sektorjem - še posebej zdravstvom. Čeprav naš zdravstveni sistem ni idealen, pa je v celoti še vedno veliko boljši kot v Italiji, ZDA, Veliki Britaniji in v še kateri zelo razviti svetovni državi. Resda imajo v teh državah nekaj zares vrhunskih klinik (za najbogatejše seveda), pa je dostopnost za celotno prebivalstvo mnogo slabša kot pri nas. Univerzalna dostopnost pa je ključnega pomena za boj s pandemsko krizo, s katero se soočamo.

Druga prednost, ki jo imamo, je močna in zelo razvejana mreža civilne zaščite, s številnimi prostovoljnimi društvi, še zlasti gasilskimi. Ta mreža resnično seže v vsak kotiček Slovenije. Tako razvejan in učinkovit sistem nam lahko zavida marsikatera država. Zdajšnja lekcija o ključni vlogi države in celotnega javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo, policija, socialno varstvo itd.) in civilne zaščite za spopadanje z veliko krizo, naj nam bo "kažipot" za prihodnost. Ne privatizirajmo teh področij, in ne samo, da jih moramo ohraniti, temveč jih moramo še okrepiti. To je naše resnično bogastvo in moč.

Vendar pa potrebujemo še korak naprej. Ni dovolj, da ostanemo razviti "otoček" ali "otok" (Evropska unija) v "oceanu" globalne lakote, nezaposlenosti, uničenega okolja, ozdravljivih bolezni, kajti slej ko prej ti problemi "kot cunami udarijo na naše obale", bodisi v obliki migracij bodisi bolezni, konfliktov ali česa drugega. Zato bi morala vlada, po zgledu "Marshallovega načrta za Slovenijo", predlagati globalni Marshallov načrt za pomoč državam, ki so se znašle v hudi stiski. Le tako bomo zares lahko zajezili tako koronavirus kot tudi druge velike probleme človeštva.

George Marshall je začetek velikega reševalnega programa za Evropo v letu 1947 pospremil z naslednjimi besedami: "Gospodje, moram vam povedati, da je situacija v svetu zelo resna. To bi moralo biti jasno vsem inteligentnim ljudem. Težava je v tem, da je problem tako zelo kompleksen in da so številna dejstva, ki so bila predstavljena javnosti prek tiska in radia za povprečnega človeka preveč zahtevna, da bi lahko jasno ocenil situacijo. Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi ter reakcije njihovih vlad v povezavi z našimi prizadevanji za promocijo miru v svetu."

Te besede so danes tako aktualne kot pred dobrimi sedmimi desetletji. Vlade imajo torej moč pomagati svojim in tudi drugim državam. Morda zveni paradoksalno, a dejstvo je, da s pomočjo drugim pomagamo tudi sebi; v svetu, kjer smo tako tesno povezani in soodvisni, je to še posebej pomembno. V nasprotnem primeru ne bo mogoče zares rešiti koronakrize niti drugih velikih kriz človeštva. Samo s sodelovanje in z usklajenim delovanjem vseh držav zares lahko premagamo koronavirus in vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Ni drugih poti.

(Slika: Pixabay)

četrtek, 19. marec 2020

Konec tržne ekonomije, začetek ekonomije delitve


V teh marčevskih dneh se pred našimi očmi odvijajo prelomni dogodki, ki bodo temeljito predrugačili družbo v kateri živimo. Meje se zapirajo, življenjski utrip se ustavlja, globalni borzni trgi padajo "v brezno". Nič pretirano ni reči, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Čeprav smo zdaj osredotočeni na ukrepe proti koronavirusu, pa se v ozadju porajajo še hujši problemi – finančni, ki bodo "okužili" ekonomski sistem in s tem družbo kot celoto. Lahko rečemo, da je tržni ekonomski sistem, ki je zaznamovala zadnja desetletja, zdaj nepreklicno propadel.

Seveda bomo tudi v prihodnosti imeli trgovine, denar, banke, podjetja, a vendarle bo na prvem mestu zagotavljanje osnovnih dobrin za vse prebivalce sveta. Ključni del ekonomije – del, ki je "odgovoren" za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb – ne bo več deloval po tržnih načelih, temveč po načelih ekonomije delitve. Ko govorimo o zadovoljevanju osnovnih človekovih dobrinah, pa ne mislimo le na hrano, čisto pitno vodo, zdravila, stanovanje in oblačila, temveč tudi na izobraževanje ter socialno in zdravstveno varstvo. Danes jasno vidimo, kako pomemben je zdravstveni sistem, pa ne zasebni, temveč javni.

Ekonomija delitve preprosto pomeni, da se ključne dobrine za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb delijo tako na mednarodni ravni kot tudi znotraj držav. V prihodnjih dneh, tednih in mesecih bomo videli, da je to mogoče. Države so si že začele pošiljati oziroma izmenjevati določene dobrine, v prvi fazi gre predvsem zdravstveni material. Pri tem je še vedno prisotne veliko sebičnosti, a vendarle so koraki v to smer že vidni.

Tržni sistem se je v kriznih razmerah izkazal za povsem neučinkovitega, saj ne more rešiti tako velikega izziva, kot je izbruh globalne pandemije. Tudi drugih velikih globalnih težav – podnebne spremembe, migracije, lakota in revščina – tržni sistem ne bo nikoli rešil, saj je dejansko vzrok problemov, ne pa njihova rešitev.

V teh marčevskih dneh torej vstopamo v povsem nov svet, ki ga ne bo več določalo brezglavo potrošništvo, privatizacija, tekmovalnost, pohlep in sebičnost, temveč sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev dobrin. Prehod je in bo boleč, a ob koncu krize bomo zaživeli v bolj pravičnem svetu. Ekonomija delitve je pot v prihodnost, kjer so na prvem mestu ljudje in okolje, ne pa trgi in brezglavo potrošništvo.

ponedeljek, 16. marec 2020

"Karantena potrošnje" in ponastavitev sistema


Epidemija koronavirusa bo privedla do "globalne recesije v obsegu, ki ga doslej še nismo doživeli", vendar bo človeštvu sčasoma omogočila ponastavitev (reset) vrednot, pravi napovedovalka trendov Li Edelkoort za revijo Dezeen. Dejala je, da virus povzroča "karanteno potrošnje", kar bo imelo globoke kulturne in ekonomske posledice.

"Zdi se, da množično vstopamo v karanteno potrošnje, s katero se bomo naučili, kako biti srečni samo s preprosto obleko, znova bomo odkrili stare priljubljene stvari, ki jih imamo v lasti, prebrali pozabljeno knjigo in sami pripravili vso hrano, da si bomo lahko naredili življenje lepše," je dejala ga. Edelkoort. Virus je tudi pokazal, kako motnje v ekonomskem sistemu prinašajo okoljske koristi na širši ravni, kar so nam pokazale satelitske slike nad Kitajsko (Forbes).

Z Li Edelkoort se lahko samo strinjamo. Povratek v prejšnje stanje, ko smo živeli samozadovoljno potrošniško življenje ne bo več mogoč. Ekonomski zlom, ki se naglo približuje, bo dobesedno pometel z nekaterimi ekonomskimi oziroma finančnimi institucijami, ki imajo velikanski in zelo škodljiv vpliv na današnji svet (na našo materialno blaginjo in vrednote), kot so na primer borze vrednostnih papirjev, valut in dobrin.

Borze so največje zlo današnjega časa, središče skrajnega pohlepa in sebičnosti, saj je glavni namen njihovega delovanja špekuliranje in ne trgovanje. Na borzah se z najpomembnejšimi planetarnimi dobrinami špekulira zgolj z namenom pridobivanja visokih dobičkov. To povzroča velikanska cenovna nihanja, ki prizadenejo celotne države, seveda še zlasti najrevnejše. Posledice špekuliranja so neposredne in zelo hude: revščina, lakota, brezposelnost, migracije, uničeno okolje, družbeni konflikti in vojne.

A ker borze za svojo rast potrebujejo gospodarsko rast, ki jo še zlasti spodbuja (naše) potrošništvo, je zdaj ta proces ustavila karantena potrošnje. Zato se je (potrošniški in finančni) svet ustavil. In to je bilo nujno, kajti če bomo nadaljevali po zdajšnji poti, bomo uničili svet in s tem tudi sami sebe. Zdaj, ko se je svet dobesedno ustavil (karantena potrošnje), imamo izjemno priložnost, da ekonomski sistem po(na)stavimo na nove temelje.

Li Edelkoort predlaga številne spremembe: vzpostavitev novih pravil in predpisov, večji poudarek manjšim proizvodnim oblikam, vsako leto za dva meseca ustaviti vsa proizvodna podjetja, vzpostaviti trgovino po načelu "dobrina za dobrino" (barter), več poudarka lokalnim kmetijskim tržnicam, uličnim dogodkom itd.

Ponastavitev (reset) ekonomskega sistema

Boleča lekcija, ki jo preživljamo, nas lahko nauči, da živimo počasneje, da manj trošimo in da postanemo bolj sočutni ter solidarni. A ne samo do sosedov in do sodržavljanov, temveč tudi do vseh tistih Zemljanov, ki že dolgo trpijo in doživljajo še veliko večje stiske, kot jih zdaj mi. V resnici ostati doma in se odpovedati nakupovanjem, lokalom, kinu, potovanjem in podobnim stvarem ni nič v primerjavi z vsakdanjim trpljenjem stotin milijonov ljudi po svetu, ki životarijo in umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin in pogosto tudi strahovitega nasilja.

Začnimo torej znova - ponastavimo (ekonomski) sistem. Postanimo solidarni, sodelujmo, delimo dobrine; začnimo ponovno ceniti in nagrajevati delo za skupnost. A to spet ne velja samo za posameznike, temveč tudi za države. Ključ za prihodnost sveta je v rokah politikov in ekonomistov, ki so na čelu držav oziroma vlad ter pomembnih mednarodnih institucij. Ti imajo v rokah "škarje in platno" za jutrišnji svet. Naša naloga pa je, da od njih zahtevamo spremembe v pravo smer, ne pa povratek v staro družbo potrošništva in špekuliranja, ki nas vodi proti prepadu.

Priporočljivo branje: Predlog za globalno delitev dobrin


sobota, 14. marec 2020

Ko se svet ustavi


Ko se svet ustavi,
spoznamo, da za življenje ne potrebujemo
vseh tistih potrošniških izdelkov,
za katere smo mislili, da so nepogrešljivi,
za katere smo se drenjali po trgovskih centrih
in prežali na popuste.

Ko se svet ustavi,
ugotovimo, da nas ne »naredijo« draga oblačila,
avto, zlato, kozmetika, najboljši pametni telefon,
temveč medsebojni odnosi, ki jih »gradimo«
s skrbjo za drugega, z razumevanjem,
z medsebojno delitvijo, s sočutjem in ljubeznijo…

Ko se svet ustavi,
ugotovimo, da lahko preživimo tudi brez
vseh tistih dragih potovanj v daljne kraje,
dolgih obmorskih počitnic;
zavemo se, kako lep je lahko
sprehod po bližnjem travniku,
ob reki, pohajkovanje po gozdu…

Ko se svet ustavi,
v drugih ne vidimo več konkurentov
za čim višji položaj v družbi,
temveč soljudi, sotrpine, sosede
s podobnimi težavami in hrepenenji.

Ko se svet ustavi,
se stiša hrup zabav, neskončni vrvež mest,
večno hitenje, stres modernega življenja;
zavemo se tišine, čuječi smo
do sveta in večnega Zdaj.

Ko se svet ustavi,
zaživimo preprosteje,
a živimo bogatejše.

Zapomnimo si, kako je,
ko se svet ustavi!

četrtek, 12. marec 2020

Od denarja k dobrinam


"Ko bodo vsa drevesa podrta; ko bodo vse živali polovljene; ko bodo vse vode onesnažene; ko ne bo več varno dihati zraka; šele takrat bo človek odkril, da ne more jesti denarja." (Prerokba plemena Cree)

To, da denarja ne moremo jesti, so vedeli že severnoameriški staroselci. Pravzaprav vemo tudi mi. A vendarle se obnašamo, kot da je denar najpomembnejša stvar na svetu, čeprav je vsakomur jasno da so hrana, voda, oblačila, stanovanja, izobraževanje in zdravstveno varstvo tisto, kar nam zagotavlja preživetje, zdravje in blaginjo. Vendar z njimi trgujemo in iz njih kujemo dobičke. Zdi se, kot da je to edina naloga ekonomskega sistema. V resnici pa je njegova osnovna naloga, da vsakomur na Zemlji zagotovi te dobrine. Denarja ne moremo jesti, hrano pač lahko!

Ustvarili smo ekonomske pošasti: velike banke, finančne sklade, borze vrednostnih papirjev, gigantske korporacije. Ukvarjajo se samo z denarjem. Vse kar počnejo je le kopičenje denarja. A tudi celotna družba je "okužena" s to miselnostjo.

Ključni miselni preskok, ki ga moramo narediti, je, da so v resnici pomembne dobrine in da je denar zgolj pripomoček, ki olajša distribucijo dobrin. Za pridobitev najosnovnejših dobrin denar sploh ne bi smel biti merilo, temveč bi morale biti ključno merilo potrebe ljudi. Nikomur na Zemlji ne bi smelo primanjkovati hrane, pitne vode, oblačil; nihče ne bi smel biti prikrajšan za primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Zato moramo za te osnovne dobrine vzpostaviti nov ekonomski model, ki se imenuje "ekonomija delitve". Vse države bi morale vzpostavile globalni mehanizem za koordinacijo delitve osnovnih dobrin. Tako bi z obličja Zemlje za vselej izkoreninili lakoto in revščino (več o tem v publikaciji Predlog za globalno delitev osnovnih dobrin).

Z vzpostavitvijo tega sistema bi se bistveno spremenili mednarodni odnosi: v smeri sodelovanja, medsebojnega razumevanja in miru. Tudi v primeru takšnih kriz, kot je zdajšnja zdravstvena (koronavirus) in vse bolj očitno tudi ekonomska, sta sodelovanje in ekonomija delitve ključ za rešitev.

To kar doživljamo, je konec nekega ekonomskega sistema, ki je temeljil na pohlepu, sebičnosti in tekmovanju. Čas je za ekonomijo delitve, ki temelji na sodelovanju, solidarnosti in razumevanju enosti človeštva. Seveda bomo še naprej imeli denar, velika podjetja in banke, a z namenom, da zares služijo ljudem. A temelj novega ekonomskega sistema bo ekonomija delitve.

petek, 06. marec 2020

Država, zdravstvo in novi koronavirus


Združene države Amerike imajo zelo močno gospodarstvo, velike banke in najmogočnejšo vojaško armado na svetu. Vendar je zdaj država ogrožena zaradi novega koronavirusa. Zakaj? Z vidika celotne populacije imajo ZDA slab zdravstveni sistem, ki izključuje milijone Američanov. Novega koronavirusa ni mogoče premagati z najmodernejšimi droni, tanki, raketami itd., temveč le z učinkovitim, univerzalnim, javnim in pravičnim zdravstvenim sistemom, v sodelovanju z drugimi javnimi službami. A to ne velja le za ZDA, temveč tudi za Slovenijo. Komur še ni jasno, bo morda zdaj ugotovil, kako zelo potrebujemo državo, ki ima dobro organizirane javne podsisteme – zdravstveno varstvo, šolstvo, policijo, socialno varstvo, civilno zaščito, javne nadzorne ustanove itd.

"Sedemindvajset milijonov Američanov ni zavarovanih, še veliko več pa jih je pomanjkljivo zavarovanih; imamo obilico podatkov, da ljudje odlašajo z zdravljenjem, ki ga potrebujejo. Že v normalnih časih to ni dobro. Toda v času epidemije je to grozno," je dejala dr. Seema Yasmin, nekdanja inšpektorica Ameriških centrov za nadzor in preprečevanje bolezni. Glavni zdravstveni dopisnik CNN dr. Sanjay Gupta pa je poudaril, da ameriška zavarovalniška sistema Medicare in Medicaid ter državni in lokalni laboratoriji za javno zdravje sicer pokrivajo testiranje za novi koronavirus, ne pa tudi za hospitalizacije bolnikov. (CNN)

ZDA so zdaj v stiski, saj imajo premalo kapacitet za testiranje in nedorečeno hospitalizacijo (revnih) bolnikov. A pustimo ob strani ZDA, ozrimo se raje na Slovenijo. Dobro vemo, kako so pretekle vlade, še zlasti v času zloglasnega varčevalnega ZUJF-a, "podhranile" naš zdravstveni sistem. Že tako preobremenjen zdravstveni sistem mora zdaj reševati vse bolj perečo krizo s še ne popolnoma poznanim novim koronavirusom.

Zdaj tudi gospodarstveniki opozarjajo, da bodo imeli težave in pričakujejo pomoč države (24UR.COM). Seveda je prav, da jim država pomaga, a taisti podjetniki se v letih "debelih krav" do države in njenih podsistemov obnašajo precej vzvišeno in pogosto navijajo za zmanjšanje davkov in s tem za krčenje javnega sektorja. Davki so zgolj ena od najosnovnejših oblik ekonomije delitve, kar pomeni, da del svojih dohodkov namenjamo v skupno "vrečo", iz katere se financirajo naše skupne storitve – zdravstvo, šolstvo...

Dejstvo je, da potrebujemo močno in učinkovito državo, ki skrbi za nemoteno delovanje ključnih podsistemov oziroma storitev. Te storitve morajo biti javne in univerzalno dostopne.

Koronavirus je pokazal, da se varnost in mir ne branita z najsodobnejšim orožjem in z ograjami, temveč z univerzalno dostopnimi javnimi storitvami, sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin. V državi in tudi na mednarodni ravni.


torek, 03. marec 2020

Čas velikodušnosti, sočutja, sodelovanja


Časi, ki so pred nami, bodo zagotovo zahtevni. Izzivi so številni, komajda jih lahko naštejemo: okoljska kriza, globalna neenakost, migracije, roji kobilic v nekaterih državah, koronavirus, ekonomska kriza itd. Od tega, kako se bomo odzvali na to kompleksno situacijo, je odvisna naša skupna prihodnost. Lahko se izoliramo, postanemo še bolj sebični in rešujemo samo sebe in svojo državo, ali pa smo solidarni, sočutni in skupaj rešujemo probleme človeštva. Kajti vse težave, ki smo jih našteli, so globalne, kar pomeni, da na vse nas vplivajo neposredno ali posredno.

Za okoljsko krizo že vemo, da jo lahko rešimo le skupaj na mednarodnem nivoju. Tudi izbruh novega koronavirusa lahko rešimo ali zajezimo samo z globalno usklajenimi ukrepi. V resnici pa je tako tudi z drugimi problemi: z migracijami, z neenakostjo oziroma revščino in lakoto, z ekonomsko krizo itd. Živimo v soodvisnem svet, zato moramo tako tudi ravnati.

A obnašamo se drugače. Radi imamo izdelke in turiste iz vsega sveta, radi potujemo v tujino, ne maramo pa se ukvarjati s problemi, ki jih morda posredno tudi sami povzročamo. Želimo samo tisto, kar nam koristi, nočemo pa slabega. Ko pridejo turisti, se jih veselimo; ko pridejo migranti, pa smo jezni. A oboji so del istega sveta, del povezanih problemov.

Poglejmo na današnjo situacijo realno. Zakaj je izbruh koronavirusa tako velikanski problem? Zato, ker ogroža razviti svet! Za nerazviti svet je koronavirus samo eden izmed številnih problemov, ki jih pestijo že desetletja. Za njih so večji problemi malarija, navadna driska, AIDS, lakota, brezposelnost, terorizem, vojne, nedostopno šolstvo in zdravstvo itd.

Razviti svet se zdaj sooča s problemom, ki ogroža same temelje družbe "udobja". Ti temelji so neomejeno potrošništvo, neomejena potovanja, najboljša hrana in izbrani izdelki iz celega sveta. Zdaj je to "udobje" ogroženo. Zato razviti svet zdaj pričakuje "konec sveta". Zato padajo borzni indeksi. Zato so mediji, politiki, bankirji in gospodarstveniki v paniki!

A to ni konec sveta. To je čas streznitve. To je čas, ko se prebujamo iz iluzije družbe "udobja".

Poglejmo svet, kakršen je v resnici. Postanimo solidarni, sočutni, sodelujmo, pomagajmo, delimo svoje obilne dobrine z našimi revnimi brati in sestrami, s katerimi si delimo ta čudoviti planet. Predvsem pa ne paničarimo in ne jamrajmo, kako hudo nam je.

Svet čaka na naš odziv. Naj bo velikodušen in srčen.


sobota, 29. februar 2020

Konec časov, in začetek novih


Skorajšnja vojna med ZDA in Iranom, obsežni požari v Avstraliji, Brexit in odstavljanje ameriškega predsednika, izbruh korona virusa, vse bolj očitna nova ekonomska kriza in veliki borzni padci, nadaljnji vzpon nestrpne politike in še bi lahko naštevali – zdi se, kot da je leto 2020 apokaliptično, kot da prihaja "konec časov". A bolj verjetno, kot da gre za apokalipso, je, da živimo v času velikega prehoda, velike tranzicije.

Konec stare ekonomske in politične paradigme

Že dolgo časa nam je jasno, da je današnji ekonomski sistem, ki temelji na sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepu, obsojen na propad. Komercializacija in privatizacija družbenih sistemov ter okolja, borzne špekulacije, ekonomska tekmovalnost in sebičnost držav (ki jo simbolizira Trumpov poziv Najprej Amerika) so orodja te stare ekonomske paradigme. Njene posledice vidimo na slehernem koraku: uničeno okolje, podnebne spremembe, globalna neenakost, ki povzročajo lakoto, obsežno revščino in migracije, družbene napetosti in tudi vojne.

Tej stari ekonomski paradigmi sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepa "zvesto" služi današnji politični sistem, ki deluje v prid velikim ekonomskim igralcem (korporacijam in večjim podjetjem, bankam in drugim finančnim institucijam, borzam), namesto, da bi ščitil interese prebivalcev sveta ter poskrbel za njihovo blaginjo in blaginjo planetarnega okolja.

Dolgo časa pričakovan zlom te ekonomske paradigme se zdaj dogaja pred našimi očmi, sprožil pa ga je izbruh novega koronavirusa. Ta virus ni vzrok, temveč je sprožilec propada, kajti ekonomski sistem dejansko životari že vse od zadnje velike finančne krize 2008. Ta kriza ni bila nikoli zares rešena, temveč so jo centralne banke "reševale" oziroma prikrile z gigantskimi denarnimi vložki, države pa z varčevanjem na račun lastnega prebivalstva in predvsem na škodo revnih držav.

V zadnjih dneh februarja 2020 je koronavirus "okužil" svetovne borze. Zakaj? Zato, ker se je najprej zaustavil "motor" globalne trgovine – Kitajska. A že kmalu so sledile druge države. Proizvodnja, transport, turizem in potrošništvo se zdaj umirjajo oziroma krčijo. Podjetniki in običajni ljudje so postali previdni. To pa je "smrt" za sistem, ki mora ves čas rasti. Gospodarska rast je "žeton" na špekulativnih borznih trgih, ki so po načinu svojega delovanja pravzaprav ogromni kazinoji, bolj podobni igram na srečo kot pa resnemu ekonomskemu delovanju.

Ta "igralniški" sistem je zdaj ustavil mikroskopski virus. Veliki padci na borzah, kjer je v zadnjih dneh izpuhtelo na tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut, bodo kot domino efekt kmalu vplivali na celoten globalni finančni in ekonomski sistem.

Kriza kot odločitev za novo

Danes veliko govorimo o krizi – družbeni, okoljski, politični, ekonomski, finančni – a ne vemo, kaj beseda kriza zares pomeni. Beseda izhaja iz starogrškega samostalnika krisis (izbira, odločitev, razsodba), ta pa iz glagola krinein, ki pomeni "odločiti se". Čeprav kriza danes pomeni negotovo in nestabilno politično, ekonomsko, družbeno ali okoljsko stanje, pa ne smemo pozabiti, da gre za točko preobrata, ki zahteva našo odločitev. Lahko se odločimo za ohranjanje starega (konzerviranje obstoječega oziroma konzervativizem) ali odločitev za novo.

Kriza je tako kot bolezen, ki nas prisili, da ukrepamo. Morda gremo k zdravniku, morda spremenimo svoje življenjske vzorce (prehranjevanja, spanja, gibanja itd.). Najslabše pa je, če ne storimo nič, kajti pasivnost povzroča natanko isto, kot je ohranjanje starega oziroma status quo. Ali z drugimi besedami, če ne naredimo nič, bolezen ali krizo le še poglabljamo. Kajti kriza ne mine sama od sebe, ne brez našega prispevka.

Boleče prehodno obdobje

Koronavirus je v simboličnem smislu izraz bolezni v "organizmu" človeštva, ki jo je zakrivila naša pretirana usmerjenost v materializem. Materialistična usmerjenost je svoj "dom" našla predvsem na ekonomskem področju, kjer se izraža kot komercializacija, potrošništvo, pohlep, sebičnost, borzno špekuliranje, privatizacija naravnih virov. Tako ekonomski sistem namesto za (materialne) potrebe vseh ljudi skrbi za bogatenje posameznikov in posameznih držav.

In vsi tisti, ki imajo (ekonomsko) bogastvo in (politično) moč ali pa kar oboje hkrati, se silovito oklepajo starih vzorcev in bodo poskušali storiti vse, da ohranijo svoje privilegije. A jim ne bo uspelo.

Kajti ljudje se vse bolj množično zavedajo takšne situacije in bodo vse pogosteje zahtevali ne samo okoljsko in družbeno pravičnost, temveč tudi ekonomsko. Ko bo to gibanje za ekonomsko pravičnost zajelo ves svet, bo v "prvi plan" globalnih zadev "vstopila" zahteva po globalni delitvi dobrin, kar bo ključen korak za vstop v "novo dobo", ki bo utemeljena na resničnem mednarodnem sodelovanju in medsebojni delitvi globalnih dobrin.

Rojevanje novega

Številne posamične pobude za ekonomijo delitve bodo kmalu prerasle v globalno zahtevo, da bi slehernemu Zemljanu zagotovili dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb na način, ki ne bo ogrožal človeškega okolja.

Globalna ekonomija delitve bo osnovana na temelju globalne koordinacije delitve osnovnih dobrin med državami (več v prispevku Predlog za globalno delitev dobrin), ki bo izvirala iz potreb ljudi, ne pa iz želje po dobičkih in moči. Na tej osnovi bomo lahko izgradili pravičnejšo globalno družbo, ki se bo začela ukvarjati z resničnim razvojem človeštva in z ureditvijo globalnega okolja.

Če se vam zdi, da prihaja konec časov, imate prav, a to je hkrati tudi porajanje novega, boljšega in pravičnejšega sveta.

petek, 21. februar 2020

Načelo delitve, izraz ljubezni v ekonomiji


Ljudje zares obstajamo "samo v odnosu do drugih ljudi in do sveta", hkrati pa smo "popolnoma odgovorni za celotno stanje v svetu", je že davno tega dejal izjemni mislec Jiddu Krishnamurti. Nismo torej nemočne žrtve, ampak smo tisti, ki ustvarjamo družbo in svet v katerem živimo. Če smo sebični, sovražni, pohlepni, ločevalni, nestrpni, potem je takšen tudi svet, ki ga pomagamo sooblikovati. Če smo nasprotno nesebični, miroljubni, sodelovalni, tolerantni, potem (so)ustvarjamo natanko takšen svet.

Vendar našega odnosa do drugih ljudi in do sveta ne moremo zamejiti zgolj na družino, skupino ljudi, lokalno skupnost, državo ali skupnost držav. Če "ljubimo" domovino, a hkrati "na smrt" sovražimo "tiste od zunaj", potem smo še vedno tisti, ki (so)ustvarjamo svet sovraštva, nasilja in vojn. Če "ljubimo" pripadnike naše religije, naše politične ideologije, naše rase in tako naprej, a hkrati sovražimo druge, potem smo pač nestrpni. Ljubezen je univerzalna ali pa je ni.

Zdaj pa si zastavimo vprašanje: Se ljubezen lahko izraža tudi v naših ekonomskih odnosih? Kajti tudi ekonomski odnosi so neločljivi del naših odnosov do drugih ljudi in do sveta. Kaj sploh so ekonomski odnosi?

Ekonomski odnosi – med posamezniki ali med državami – se izražajo kot prejemanje in dajanje snovnih ter nesnovnih stvari, ki jih potrebujemo za življenje. Če sprejmemo trditev, da je "vse energija" – tako imenovani materialni svet, pa tudi naše misli in čustva – se torej ekonomija ukvarja s prejemanjem in dajanjem oziroma kroženjem energije, ki slehernemu posamezniku in celotni družbi omogoča življenje in blaginjo.

Kot posamezniki prejemamo in dajemo energijo bodisi v obliki dobrin, aktivnosti oziroma dela, misli in čustev (z govorjeno ali pisano besedo, z glasbo ali drugimi umetniškimi deli). Ekonomski sistem pa predstavlja zgolj širši vidik našega upravljanja z energijo – v obliki materialnih dobrin, dela, informacij itd. – ki kroži po "organizmu človeštva" oziroma družbi in svetu kot celoti. Če imajo vsi deli (celice, organi) organizma (kar velja tako za posameznika kot za človeštvo) na voljo pravšnjo količino energije (dobrin, informacij, odgovornosti), potem smo zdravi in živimo v blaginji.

Vendar danes večinoma ni tako. Danes si ne delimo, temveč si prisvajamo. Prisvajamo si dobrine, informacije, tehnologije, znanje, moč. Prisvajanje, ki ga ekonomija razlaga kot "svobodni tržni sistem", pomeni, da samo zase in v prevelikih količinah uporabljamo dobrine, ki so namenjene vsem. Zato živimo v obolelem in nesrečnem svetu. Nasprotje prisvajanja pa je medsebojna delitev. Ko si delimo, omogočimo, da dobrine oziroma energija kroži po vseh celicah organizma, pa naj si gre za organizem posameznika ali organizem človeštva. Z medsebojno delitvijo lahko zagotovimo zdravje in blaginjo posameznika, družine in Enega človeštva.

V družinah so naši ekonomski odnosi nedvomno utemeljeni na medsebojni delitvi dobrin. Načelo delitve je sploh temeljno načelo, ki je omogočilo ljudem, da so preživeli v takrat neusmiljenem naravnem okolju. Mar starši tekmujejo, konkurirajo s svojimi otroki za dobrine? Ne, načelo delitve je temelj družinskih (ekonomskih) odnosov. Delitev dobrin, čustev, odgovornosti so izraz povezanosti, naklonjenosti in zatorej ljubezni. V medsebojnih ekonomskih odnosih se ljubezen izraža z načelom medsebojne delitve dobrin.

Kaj pa na širši ravni? Na ravni lokalnih skupnosti in držav do neke mere še lahko govorimo o različnih oblikah medsebojne delitve; socialna država, univerzalno šolstvo, zdravstvo so najvidnejši izrazi delitve na ravni države. Medtem pa na ravni naše globalne družine – človeštva, danes prevladujejo tekmovalnost, pohlep in konkurenčnost, katerih nosilci so bogate države, bogati posamezniki in velike korporacije. Šele ko bomo tudi na globalni ravni začeli delovati po načelu medsebojne delitve, bodo dobrine dosegle slehernega Zemljana. Takrat bomo lahko govorili o zdravi človeški družbi, ki živi v blaginji. Načelo medsebojne delitve se na globalni ravni izraža kot delitev dobrin med vsemi svetovnimi državami. (Več: Predlog za globalno delitev dobrin). 

Načelo medsebojne delitve dobrin je zatorej izraz ljubezni v ekonomiji.

sobota, 08. februar 2020

Ekonomski koronavirus


Novi koronavirus je v prvi vrsti zdravstveni problem. A hkrati predstavlja tudi velik ekonomski problem. Virus, ki je izbruhnil na Kitajskem, že "maje" globalno ekonomijo. Kitajska danes ustvari kar 16 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda. Globalna ekonomija je danes izjemno soodvisna in če "zaškripa" na Kitajskem, bo posledice hitro občutil ves svet.

Probleme že imajo velika svetovna avtomobilska podjetja, bodisi z dobavo sestavnih delov bodisi s prodajo na ogromnem kitajskem trgu (Hyundai je zaradi pomanjkanja delov že zaprl svoje tovarne v Južni Koreji). V težavah so se že znašla tudi podjetja, ki prodajajo luksuzne izdelkov, saj so Kitajci njihovi ključni porabniki, zdaj pa se je trg teh izdelkov skorajda ustavil. Motena sta tudi letalski in ladijski promet. In tako naprej.

Ekonomsko krizo, ki ne bo prizadela samo Kitajske, temveč tudi preostali svet, bo težko reševati, saj so države močno zadolžene zaradi dolgotrajnega in izjemno dragega reševanja predhodne krize iz leta 2008. Prav tako so številne države zapirajo vase, kar se izraža v različnih oblikah nacionalizmov (v resnici gre za sebičnost), kar otežuje globalno reševanje krize tako na zdravstvenem kot tudi na ekonomskem področju. (Več: The coronavirus is already hurting the world economy. Here's why it could get really scary, CNN)

Vendar moramo biti pošteni. Za morebitno globalno ekonomsko krizo ne bo kriv novi koronavirus. Ta samo razgalja slabosti globalnega ekonomskega sistema, ki temelji na sebičnosti, tekmovalnosti in na brezglavem potrošništvu. Veliko držav, predvsem tistih, ki jih cinično poimenujemo "države v razvoju", v resnici pa gre za revne države, je že desetletja v hudi krizi: mnogo ljudi je lačnih ali živijo v skrajni revščini in pomanjkanju tudi najosnovnejših dobrin.

Zato potrebujemo drugačne ekonomske temelje. Globalna ekonomija mora biti utemeljena na resničnem ekonomskem sodelovanju, ki ne izključuje nobene svetovne države ali regije. Poleg tega pa je treba poskrbeti za pravičnejšo globalno delitev dobrin, s čimer bo imel vsak Zemljan zagotovljen dostop do osnovnih dobrin (več: Predlog za globalno delitev dobrin).

Današnja globalna ekonomija je nevzdržna tako iz človeškega kot tudi iz okoljskega vidika. Ker temelji na sebičnosti, pohlepu in tekmovalnosti, se ves čas soočamo s krizami, ki vedno lahko izbruhnejo v globalne razsežnosti. Če bi bil ekonomski sistem utemeljen na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin, bi živeli v ozračju zaupanja in prijateljstva – to pa je osnova za uspešno reševanje vsakršne krize, pa naj bo zdravstvena, ekonomska, politična, družbena ali okoljska.

Zato je ekonomija delitve naša prihodnost; če želimo, da vzcvetijo blaginja, pravilni človeški odnosi in mir.

četrtek, 06. februar 2020

Strah je votel, okrog ga pa nič ni


Vedno znova moramo ponavljati znamenito misel angleško-irskega državnika in filozofa Edmunda Burka: "Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!" Vedno znova! Zakaj? Ker je na svetu tako veliko dobrih ljudi in le malo zlih. A ti neverjetno dobro uspevajo. Povsod: v politiki, na vodilnih mestih v korporacijah, podjetjih in v drugih organizacijah. Zli ljudje pa ne uspevajo zato, ker so pogumni; v resnici so strahopetni in dejansko sploh niso samozavestni, le bolestno so ambiciozni.

Zato je njihovo temeljno orožje strah. Ljudi okoli sebe obvladujejo s strahom. Nikomur ne zaupajo. Dokler deluje "magija" strahu, so zli ljudje neverjetno uspešni. V resnici pa so zlahka premagljivi. Tisti hip, ko ljudje okoli njih izgubijo strah in pred seboj vidijo le "malega človeka, ki seje strah", je zmaga dobrega zagotovljena.

Drugo mogočno orožje zlih ljudi je ločevanje. Če ljudi spreš in ločiš med seboj, se ne bojijo samo svojega "šefa", temveč se bojijo tudi drug drugega. Potem jih ni težko obvladovati.

Tretje orožje zlih ljudi so občasne nagrade in časti za najbolj zveste podanike. Ti dobijo občutek, da imajo v očeh nadrejenega poseben status ter privilegije in čeprav gre za lažno "moč", pa zato še bolj zvesto in brezkompromisno utrjujejo položaj in moč svojega »voditelja«.

In na koncu imajo še eno močno orožje – pravna sredstva. Čeprav je pravo v osnovi namenjeno družbeni pravičnosti in miru, ga je mogoče z močjo denarja in ustrahovanja izkoristiti tudi za zle namene. Tožbe, pritožbe, disciplinski ukrepi in podobno so lahko močno sredstvo proti tistim, ki si upajo dvigniti glas. Zli ljudje se pogosto "skrijejo" za pravni jezik; za odvetnike, sodišča, ustavna sodišča. Vseeno je, ali gre za predsednika najmočnejše države, za premiera male države, direktorja velike korporacije ali manjšega podjetja ter organizacije.

Verjetno poznate te mehanizme vladanja, samo ozrite se okoli sebe.

Zmaga dobrega

Zmaga dobrega je zagotovljena, ko dobri ljudje ukrepajo in združijo svoje moči. Za to sta potrebna pogum in vztrajnost. Poglejte samo Greto Thunberg. Drobno in ranljivo dekle. A z neverjetnim pogumom in vztrajnostjo je "zamajala temelje sveta".

Razbesnela je največje svetovne mogočneže, ki sejejo razkol, mržnjo in uničenje. Ni jih premagala, a pokazala je pot tisočim in tisočim, milijonom, da je mogoče z ukrepanjem dobrih ljudi, s pogumom in vztrajnostjo, premagati zlo.

Torej, lahko ste še naprej prestrašeni in pomagate, da zli ljudje nemoteno širijo strah, razkol in uničenje.

Ali pa se opogumite, se aktivirate in nazadnje ugotovite, da je strah pravzaprav "votel, okrog ga pa nič ni".


ponedeljek, 03. februar 2020

Imejmo radi Kitajce


Poleg pravih virusov se danes zelo hitro širijo tudi "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva. Ti so lahko še bolj nevarni kot pravi virusi. Vemo, kako "nalezljiv" je sovražni govor, ki ga običajno sprožijo politiki in drugi vplivneži, širijo pa ga mediji in še zlasti spletna družbena omrežja. Sovražni govor vedno temelji na predsodkih do določene skupine ljudi (ali celotnih narodov in držav); s predsodki se spodbuja strah, ta pa vodi do sovraštva. Čeprav imajo politiki in drugi vplivneži ter mediji morda od tega kratkoročne koristi, pa "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva lahko dosežejo pandemične razsežnosti in to se zdaj dogaja pred našimi očmi – v primeru koronavirusa.

Da je novi koronavirus, ki izhaja iz Kitajske, nevaren, je dejstvo. Vendar smo se znašli v situaciji, ko ta virus postaja sredstvo za politično in ekonomsko osamitev Kitajske, kar gre na roko še zlasti ZDA. Američani v zadnjih letih bijejo ekonomsko vojno z vse močnejšo Kitajsko. Zdaj ta virus vse bolj postaja politično in ekonomsko sredstvo proti Kitajski.

Ravno o tem je danes, 3. februarja 2020, spregovorila tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying v informativnem sporočilu (BBC), v katerem je poudarila, da lahko ameriške akcije "ustvarijo edino strah in ga širijo", namesto da bi ponudili pomoč. ZDA so namreč prva država, ki je kitajskim popotnikom prepovedala vstop v državo in prva predlagala delni umik osebja veleposlaništva.

"Ravno razvite države, kot so ZDA z močnimi zmogljivostmi za preprečevanje epidemij..., so prevzele vodilno vlogo pri uvedbi pretiranih omejitev v nasprotju s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije," je še poudarila ga. Chunying.

Zdaj seveda Američanom sledijo druge države. Prav tako so tudi največji svetovni mediji, med katerimi je večina ameriških, dobesedno preplavljene s spremljanjem skoraj vsakega primera širjenja bolezni. Posledice so resnično hude. Že samo "azijski izgled" v ljudeh zdaj vzbuja strah. Kot bi živeli v srednjem veku. Samo še grmade niso zagorele.

Tudi ko bo virus premagan in Kitajci se res trudijo v tej smeri, bodo ostali močni predsodki in strahovi, kajti "medijski virusi", ki so "okužili" ume in čustva ljudi, so dolgotrajnejši od pravih virusov, ki prizadenejo telo.

Zato je edino prav, da imamo radi Kitajce in ne obsojamo tega velikega naroda za vse tegobe tega sveta. Za zaustavitev širjenja novega virusa pa je potrebno resnično mednarodno sodelovanje na medicinskem področju. Če pa bi svetovne države tesneje sodelovale tudi na političnem in ekonomskem področju, bi živeli v mirnejšem, prijaznejšem in varnejšem mednarodnem okolju.

Slika: Spring Morning in the Han Palace (17th.c)

petek, 31. januar 2020

Čas za spremembe


Ideja o prihodu svetovnega učitelja (World Teacher), ki jo je v svet »postavil« pokojni britanski slikar in ezoterik Benjamin Creme, morda res zveni nenavadno, a to predvsem zaradi starih in zelo zakoreninjenih religioznih miselnih vzorcev ter moderne znanosti, ki zavrača vse, kar ni merljivo ali vsaj malo »diši« po religioznem. Danes smo zato v nekakšnem mentalnem krču: znanost zavrača vse, kar »diši« po religioznem, religija v veliki meri »črti« znanost. Morda pa gre pri obeh področjih le za različen pogled na stvari, ki jih vsi skupaj ne razumemo najbolje.

Danes se komajda zavedamo, da so nam veliki ljudje, kot so Krišna, Buda, Jezus in številni drugi posredovali izjemne nauke, ki še vedno močno oblikujejo naša življenja. Religije so si te občečloveške nauke prisvojile in jih skušale zamrzniti v času oziroma jih narediti nespremenljive.

Na presečišču znanosti in religije se danes »nahaja« tako imenovana ezoterika. Ezoterika ne zavrača niti religije niti znanosti, v bistvu ju povezuje, a gre še korak naprej. Ezoterika prav tako kot znanost trdi, da je vse energija in da »energije ni mogoče uničiti ali ustvariti iz nič, pod določenimi pogoji pa je mogoče pretvoriti eno obliko energije v drugo« (Wikipedija).

A potemtakem tudi človeškega bitja ni mogoče uničiti. Zato je za ezoteriko, kot tudi za številne vzhodne religije, človeško bivanje niz številnih inkarnacij, v katerih se človek uči bivanja na fizični (telo), astralni (čustveni) in mentalni (miselni) ravni. Vsaka raven pomeni bolj »fino« materijo oziroma višjo energetsko vibracijo. Albert Einstein je nekoč dejal, da »vse v življenju vibracija« oziroma tisto, kar zaznavamo kot materijo, je le določena vibracija energije.

Tako kot za bivanje na fizični ravni potrebujemo telo, tako tudi na astralni in mentalni ravni uporabljamo telesa, ki pa jih v nasprotju z fizično ravnijo (ki jo zaznavamo s petimi čutili) zaznavamo le subjektivno – kot čustvene in miselne procese. V resnici so tudi čustva in misli oblika materije oziroma energija z višjo vibracijo, ki ni v »območju« naših fizičnih čutil. (Znanost priznava, da za velik del energije-materije sicer vemo, da obstaja, vendar jo zaenkrat še ne znamo izmeriti; znanstveniki jo poimenujejo temna snov.)

A tudi »nad« fizično/astralno/mentalno ravnijo se nahaja tisto, kar lahko poimenujemo duša (problem je, da ima duša preveč mističen prizvok) ali Višji Jaz, kot bi rekli ezoteriki. Cilj človekovega bivanja na Zemlji naj bi bil popolno obvladovanje fizičnega/astralnega/mentalnega telesa in takrat človek postane tako imenovani mojster modrosti, uresničeni Jaz.

Ti ljudje, ki so dosegli to stopnjo, še vedno sodelujejo pri naši evoluciji in na različne načine navdihujejo ter usmerjajo človeštvo, predvsem preko tako imenovanih učencev, ki so že dosegli »višje razrede Zemeljske šole« oziroma iniciacije, ki jih vodijo v tako imenovano osvoboditev izpod vpliva fizične, astralne in mentalne materije oziroma energije.

V preteklosti so mojstri posredovali ključne nauke preko svojih učencev tako na religioznem, političnem, ekonomskem, umetniškem in na številnih drugih področjih. Nekateri učenci so pri tem sodelovali zavestno, drugi pa v obliki navdiha in impresij.

Danes, zaradi naglega razvoja človeške družbe in zaradi številnih zelo kritičnih problemov, ki pestijo planet, mojstri postopno delujejo vse bolj javno – nič več ezoterično (kar pomeni skrito), temveč eksoterično oziroma odprto. Na čelu te skupine mojstrov je Maitreja, ki deluje na funkciji svetovnega učitelja. Torej kot nekdo, ki predvsem uči in svetuje človeštvu, kako »urediti hišo« in stopiti na pot resničnega razvoja.

V osnovi Maitrejevega nauka je končanje lakote in skrajne revščine, zaščita okolja in vzpostavitev globalnega miru. Pot do tega pa sta sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Ko bo človeštvo vzpostavilo mir, blaginjo za vse in zdravo okolje, bo resnični razvoj človeštva »poletel v nebo«.

Seveda pa ima vsakdo svobodno voljo in lahko preprosto vse zapisano zavrže.



Priporočljivi viri o tej tematiki:

Share International

Nauk večne modrosti

ponedeljek, 27. januar 2020

Ne jaz. Mi.



Progresivni ameriški senator Bernie Sanders je eden izmed demokratskih kandidatov za letošnje, 2020, volitve v ZDA. Čeprav je poskušal že leta 2016, so demokrati takrat izbrali Hillary Clinton, ki je izgubila proti zdajšnjemu predsedniku Trumpu. Če je kaj, potem je Bernie Sanders zagotovo Trumpovo popolno nasprotje. V svoji kampanji, pa tudi sicer, si prizadeva za univerzalni dostop do zdravstva, šolstva, stanovanj in na splošno za bolj pravično ekonomijo, ki bo služila vsem, ne samo najbogatejšim. Vsekakor pa velja razmisliti o geslu njegove letošnje volilne kampanje:

Ne jaz. Mi. (Not me. Us.)

Sodobna družba je družba individualizma: jaz v tekmi z drugimi jazi, moje podjetje v tekmi z drugimi podjetji, moja država v tekmi z drugimi državami in tako naprej. Temu rečemo tudi sebičnost (egoizem), ki je opredeljena kot "lastnost človeka, ki upošteva samo svoje koristi" ali v širšem smislu: lastnost države (podjetja, skupine organizacije itd.), ki upošteva samo svoje koristi. Zato živimo v svetu konfliktov, revščine, vojn, sovraštva, uničenega okolja.

Seveda moramo poskrbeti zase, o tem ni nobenega dvoma. Vendar ne račun drugih. A kar je najbolj paradoksalno: v resnici sebičnost na dolgi rok pomeni delovati proti svojim koristim. Kar lahko vidimo v vsakdanjem življenju. Če smo sebični in vedno delamo samo za svoje koristi, bomo na koncu res morda uspeli in obogateli (kar nas začasno res zavaruje pred različnimi tegobami), a na koncu bomo ostali sami in nihče nam v primeru težav ne bo priskočil na pomoč.

Enako je na širši ravni. V imenu lastnih koristi lahko ohranjamo sebični in potratni potrošniški ekonomski model, a na koncu nas bo tako ali drugače »udarilo« onesnaženo okolje, podnebne spremembe, (ekonomske) migracije ali ekonomska kriza.

Na drugi strani pa je nesebičnost (altruizem) "ravnanje, nazor, pri katerem človek ne upošteva samo svojih koristi". Ne zanikamo "jaza" in njegovih potreb, temveč razmišljamo in delujemo za dobro vseh – pomeni, da nam je pomembna celota, "mi". Ko vsi živijo v blaginji in miru, smo najbolje poskrbeli tudi sami zase. Kajti, ko gre vsem dobro, se nam ni treba bati za prihodnost; ni nam treba kopičiti zalog in bogastva kot »varovalke« za negotovo prihodnost. Ko smo nesebični, bolje poskrbimo zase kot takrat, ko smo sebični.

V ekonomiji se sebičnost izraža kot vojna za vire med državami, kot konkurenčen boj med podjetji, kot pohlep posameznikov. Nesebičnost pa se izraža kot sodelovanje in medsebojna delitev dobrin.

"Ne jaz. Mi." Naj bo to tudi naš moto(r) delovanja.

sreda, 22. januar 2020

Neenakost, temeljni vzrok globalnih problemov


Ko govorimo o vzrokih za globalne probleme – kot so vojne, migracije, revščina, lakota, okoljska kriza – zagotovo ne moremo mimo globalne neenakosti. Lahko celo rečemo, da je to eden ključnih vzrokov za kritične razmere, v katerih danes živimo. V zadnjem poročilu humanitarne organizacije Oxfam International Time to Care, ki je bilo objavljeno 20. januarja 2020, lahko preberemo, da ima 2153 svetovnih milijarderjev več bogastva kot 4,6 milijarde ljudi. Torej je dobrih dva tisoč ljudi bogatejših od 60 odstotkov prebivalcev Zemlje.

Primer, kako nepravično se danes "pretaka" globalno bogastvo, je vsekakor Afrika. Leta 2015 (Honest Accounts 2017) je na afriški kontinent – v obliki posojil, osebnih nakazil in donacij – "priteklo" 162 milijard dolarjev, iz njega pa so "odtekle" 203 milijarde dolarjev, bodisi zaradi dobičkov korporacij, ilegalnega odtekanja denarja bodisi stroškov, ki jih Afrika utrpela zaradi podnebnih sprememb. Samo v enem letu je torej iz Afrike odteklo 42 milijard dolarjev. Če vemo, da bi s samo 30 milijardami dolarjev letno odpravili svetovno lakoto, ki v veliki meri pesti predvsem Podsaharsko Afriko, nam je hitro jasno, da je nepravični globalni ekonomski sistem kriv za lakoto v svetu. In v ta sistem smo aktivno vpeti tudi mi sami – kot potrošniki, uradniki, delavci itd.

Temu sistemu lahko rečemo neokolonializem. Stoletja so takratne svetovne sile z vojaško silo kolonizirale afriško celino (in tudi druge dele sveta) in v razviti svet "pretakale" velikanske naravne vire in tudi suženjsko delovno silo. Danes to počnemo z ekonomsko silo. Vojaške armade so zamenjale ameriške, evropske in danes tudi kitajske korporacije, ki še vedno črpajo ogromna bogastva ter poceni delovno silo afriških, srednje in južnoameriških ter azijskih držav.

Skrajno poceni surovine in polizdelki kot so kakav, čaj, kava, kokos, banane, začimbe, tkanine, dragocene rude, les in še veliko drugega prihaja v velika pristanišča razvitih držav, od tam pa v velike predelovalne tovarne in v velikanska nakupovalna središča, kjer končne izdelke z veliki dobički prodajo. Revni pridelovalci v Afriki in drugod po svetu niso revni, ker so leni ali nesposobni (kot mislijo mnogi Zahodnjaki), temveč ker s svojim delom preprosto ne morejo spodobno živeti ali celo preživeti.

Mnogi zato zapustijo svoje domove, se odpravijo na skrajno nevarne poti in postanejo osovraženi migranti. Tisi, ki vendarle uspejo preživeti in se prebijejo v svet "blaginje in bogastva", domov pošiljajo denar, da lahko njihovi sorodniki preživijo. Samo leta 2015 so Afričani iz tujine na svoj kontinent poslali kar 31,2 milijardi dolarjev. Večina današnjih tako imenovanih nelegalnih migracij je res ekonomske narave ali bolj natančno, migracije so posledica nepoštenega ravnanja korporacij iz razvitega sveta, ki v želji po visokih dobičkih izsiljujejo z nizkimi cenami surovin in povzročajo hudo revščino ter celo lakoto. V boju za preživetje pa se revni ne ozirajo na okolje.

Najrazvitejše države pa nasprotno, ker imajo dovolj sredstev (ki v dobršni meri izhajajo iz nepravične globalne trgovine), seveda lahko gradijo vetrne in sončne elektrarne ter se vozijo z električnimi avtomobili. Dejansko živimo v perverznem svetu, kjer je celo boj za okolje skrajno nepravičen.

In svetovni milijarderji ter milijonarji, ki so zmagovalci tega nepravičnega ekonomskega sistema, na očeh svetovnih medijev, zaradi kančka slabe vesti, iz svoje "bogato obložene mize" revnim ljudem (ki so jih pomagali narediti revne) darujejo "drobtinice" in vlagajo v "zeleno" industrijo ter na raznih srečanjih (kot je vsakoletno srečanje v švicarskem Davosu) pametujejo o pravičnosti in trajnostnem razvoju.

Pravičnejša delitev globalnega bogastva

V resnici je rešitev največjih globalnih problemov skrajno enostavna in se imenuje pravičnejša porazdelitev oziroma delitev globalnega bogastva. Če bi Afričani pošteno zaslužili za svoje surovine in delo, jim niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi bežali po tako nevarnih migrantskih poteh, na katere se danes množično podajajo.

A celo z bolj pošteno globalno trgovino ne bi dosegli vseh ljudi, saj so določena območja pogosto prizadeta zaradi okoljskih katastrof in pogostega pomanjkanja določenih dobrin (npr. vode, hrane, zdravil). Zato bi lahko na globalni ravni ustvarili trajni mehanizem delitve najnujnejših dobrin, ki bi slehernemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (glejte Predlog za globalno delitev dobrin). Vsakodnevno, ne samo občasno.

Globalna neenakost je huda bolezen človeštva, ki jo lahko pozdravimo s pravično delitvijo ključnih globalnih dobrin.