torek, 07. julij 2020

Ekonomija delitve za pokoronsko prihodnost


Pandemija koronavirusa je na plano potegnila številne probleme tako v posameznih državah, povezavah kot je Evropska unija, kot tudi na širši, mednarodni ravni. Zdi se, kot da so se na človeštvo naenkrat zgrnile vse tegobe tega sveta: zdravstvena kriza, podnebne spremembe in onesnaženje okolja, migrantska kriza, lakota in revščina, brezposelnost, rastoče družbene napetosti, erozija demokracije ter mednarodnega sodelovanja in še bi lahko naštevali. Človeštvo kot da je v krču. Zadnjih nekaj mesecev so tudi prej najmočnejše in najbogatejše države postale ranljive, nenadoma je prihodnost tudi zanje negotova. Ne samo za državljane revnejših predelov sveta, ki v negotovosti živijo že dolga leta, tako zdaj čutimo tudi v "obljubljenih deželah" sveta kot so EU, ZDA, Japonska, Avstralija, Kanada in v še nekaterih drugih »otočkih bogastva v morju" revščine in obupa.

Vendar stanja, ki ga doživljamo praktično po vsem planetu, ni povzročila neka zunanja sila ali "zla usoda". Smo v situaciji, ki smo jo sami povzročili. Kar je v seriji slabih vendarle tudi dobra novica. Kajti to pomeni, da lahko sami spremenimo razmere, ki ogrožajo našo prihodnost. Ni še prepozno. Koronavirus nas je na nenavaden način povezal in nam dal neke vrste lekcijo, ki se glasi: spremeniti morate svoj način življenja, medsebojne odnose ter odnos do okolja in do drugih živih bitij. Vse to pravzaprav že vemo, a smo ves čas ravnali po načelu: "Bo že nekako." Pač ne bo. Ne brez naše angažiranosti in resnične pripravljenosti za spremembe.

Katero področje danes predstavlja presečišče vseh največjih problemov človeštva? Zakaj imamo tako obsežno revščino, podnebne spremembe in uničeno okolje, toliko migracij in družbenih konfliktov? V središču vseh teh problemov je obstoječi ekonomski sistem. Vseeno je, kako ga imenujemo – kapitalističen, neoliberalen ali kako drugače – pomembneje je, da razumemo, kako deluje in kaj povzroča.

Ekonomija izkoriščanja, sebičnosti in pohlepa

Čeprav se nam zdi, da je današnji ekonomski sistem izjemno razvit, saj ga "poganjajo" zelo sofisticirane tehnologije, pa se je v resnici zelo zastarel, neučinkovit in nevaren. Pri tem je nujno treba ločiti med tehnološkim razvojem in razvojem ekonomskih odnosov. Medtem ko so tehnologije (digitalne, transportne, proizvodne itd.) resnično del 21. stoletja, pa so ekonomski odnosi obstali v 18., 19., 20. stoletju in še dlje v preteklosti. Čeprav ločimo več glavnih ekonomskih zgodovinskih obdobij – sužnjelastništvo, fevdalizem in kapitalizem – pa imajo vsa nekaj skupnih značilnosti, ki jih lahko označimo z besedami: izkoriščanje, sebičnost in pohlep.

Ekonomski sistem je ves čas v rokah elit. Izkoriščanje ljudi, drugih živih bitij in narave je vselej služilo sebičnim interesom posameznikov, skupin in držav, ki jih vodi pohlep po bogastvu oziroma moči; ekonomska moč pa se vedno prelije tudi v politično moč. Te starodavne ekonomske "vrednote" pa se vedno prelivajo tudi navzdol – v vse družbene strukture in odnose – zato smo jih v dolgih stoletjih dobesedno ponotranjili. Posledično se nam zdi normalno in naravno: da tekmujemo z vsemi drugimi in temu rečemo konkurenčnost, da brez slabe vesti izkoriščamo ljudi in naravo, da druge goljufamo in temu rečemo poslovna spretnost, da izdelujemo ter prodajamo povsem nepotrebne stvari in temu rečemo gospodarska rast itd.

Osnovna ekonomska ideologija človeške družbe 21. stoletja je komercializacija, ki v sebi združuje vse najslabše iz preteklosti in močno zavira resnični razvoj človeštva. Komercializacija je proces preobrazbe naravnih virov, človeškega dela in tehnologij v tržno blago, ki zato niso več v "službi" vseh ljudi, temveč so zgolj orodje za kopičenje dobičkov in s tem ekonomske in politične moči elit. Trg je tako postal "vrhovni razsodnik" življenja na Zemlji, denar pa dobesedno odloča, kdo ima dostop do dobrin, ki mu omogočajo preživetje, in kdo ne.

Milijoni danes ne umirajo zato, ker na svetu ni dovolj hrane in drugih nujno potrebnih dobrin, temveč zato, ker nimajo denarja, da bi do njih prišli. Revščina ni posledica lenobe, temveč smole, da se rodite v družino oziroma državo, ki je povsem na obrobju izključujoče globalne ekonomije. Zato revnim preostane zgolj počasno umiranje, kriminal ali migracije. Če pa ste se "srečno" rodili v bogatejši del sveta, boste skorajda zagotovo postali del potrošniške družbe, ki je tako močno medijsko indoktrinirana in družbeno pogojevana, da se sploh ne boste zavedali, kako uničevalen je vaš potrošniški način življenja – do soljudi, do okolja in do drugih živih bitij, s katerimi si delimo Zemljo.

Ekonomija delitve – sodelovanje, pravičnost in skrb za ljudi ter okolje

Ključne spremembe, ki jih moramo storiti, so torej ekonomske. Vendar teh zagotovo ni lahko storiti, kajti stoletja stare ekonomske vzorce izkoriščanja, pohlepa, sebičnosti, tekmovalnosti imamo dobesedno v krvi. Čeprav vemo, da delamo narobe, vseeno vztrajamo na starih poteh. Celo zdaj, ko nas je koronavirus za nekaj časa prizemljil in ustavil, se na vsak način želimo vrnitve nazaj, kjer smo že bili, ko smo brezglavo trošili zemeljske vire, ko smo pretirano potovali, ko smo se v službah gnali do popolne izgorelosti in si grabili materialne ter nematerialne dobrine. Ves čas več in več in več, čeprav smo hkrati vedeli, da milijoni umirajo, zaradi pomanjkanja hrane, čiste vode, zdravil in drugih stvari, ki pri nas pogosto končajo v smeteh.

Koronavirus je globalni (zdravstveni) problem, tako kot so podnebne spremembe, onesnaženje okolja, migracije in tako naprej. Vsaka država se reševanja problemov loteva po svoje, čeprav bi se jih učinkovito lotili samo skupaj, z resničnim mednarodnim sodelovanjem. Zdaj imamo priložnost in odgovornost, predvsem razvitejši del sveta, da z vsemi drugimi pravičneje delimo Zemeljsko bogastvo oziroma dobrine, ki smo si ga pogosto na zvite in pokvarjene načine prisvojili ravno od držav, kjer danes trpi največ ljudi, in to ne zaradi koronavirusa, temveč zaradi revščine, lakote, podnebnih sprememb, brezposelnosti in brezperspektivnosti predvsem mladih, ki jih z orožjem odganjamo od svojih mej.

Pravičnejša delitev dobrin je prvi korak k reševanju ključnih problemov človeštva. Ko bodo brezštevilni ljudje rešeni neizmernega trpljenja lakote in osvobojeni stalne negotovosti skrajne revščine lahko začnemo z reševanjem še drugih velikih problemov človeštva. Hkrati pa se moramo prebivalci bogatejšega dela sveta zavedati, da je naš način življenja bolj problematičen, kot si v svojem samozadovoljstvu in brezbrižnosti do problemov sveta priznavamo sami. Prostovoljna preprostost je koncept, ki ga moramo osvojiti in posvojiti. Obdobje karantene nam je pokazalo, da je to mogoče; da lahko povsem kakovostno živimo tudi brez potrošniške mrzlice, stalnih potovanj, hitrega življenjskega tempa in kopičenja bogastva.

Ekonomija delitve, sodelovanje in preprostejši način življenja so torej v središču reševanja največjih problemov človeštva. Pri tem ne gre samo za delitev dobrin, temveč tudi tehnologij in znanja. Preprosto ni prav, da se del ljudi sprehaja po vesolju, medtem ko mnogi drugi nimajo niti primerne hrane, vode, zdravil, sanitarnih pogojev, elektrike, niti niso pismeni. Ekonomija delitve je v osnovi stvar naše temeljne človečnosti; skrbi za vse ljudi in okolje. Je enostavna stvar, ki v prvi vrsti zahteva našo pripravljenost za sodelovanje – na mednarodni ravni.

Ne recite takoj, da to ni mogoče. Norost je povratek v predkoronske čase. Naredimo vendarle že korak naprej. Nenazadnje, kaj drugega pa nam sploh preostane.


(Priporočljivo branje: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay

nedelja, 05. julij 2020

Zemlja domovina, človeštvo družina



"Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina", je zapisal znameniti libanonski pisatelj in pesnik Kahlil Gibran (1883 - 1931). Danes je še kako pomembno, da razmišljamo o teh besedah in jih tudi uresničujemo. Res je, da smo pripadniki različnih narodov, etničnih skupin, veroizpovedi, političnih in drugih prepričanj. Res je, da smo si po videzu in jeziku različni, a dejstvo je, da smo prav vsi ljudje del človeške družine, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

Ločevanje je zlo

Danes imamo še vedno celo vrsto politikov, vplivnežev in običajnih ljudi, ki ljudi ločujejo bodisi po narodni, etnični, politični pripadnosti bodisi po videzu, jeziku, prepričanju, spolni usmerjenosti itd. Ločevanje je največje zlo našega časa. Ločevanje se začne z besedami (od "nedolžnih" šal do sovražnega govora v medijih), a slej ko prej se izrazi tudi z dejanji, ki v organizirani obliki lahko prerastejo tudi v vojne. Skrajna oblika ločevanja med ljudmi pa je fašizem.

Sodelovanje in združevanje kot sila dobrega

Nasprotni proces je sodelovanje in združevanje ne glede na različnost med ljudmi. Če v drugemu vidimo najprej človeka, kot smo tudi mi sami, potem ni razloga, da ne bi z njim sodelovali. Prav tako smo lahko navkljub raznolikosti lahko združeni v širše skupnosti. Moto Evropske unije je na primer "Združena v raznolikosti", kar je velik napredek za celino, ki je bila stoletja zapletena v medsebojne konflikte in vojne.

Združeni v raznolikosti bi morali biti pravzaprav vsi Zemljani. V ta namen smo po drugi svetovni vojni ustanovili Organizacijo združenih narodov. Ime samo izraža pravi namen organizacije – združevanje.

Zdaj je čas, da resnično začnemo uresničevati velike ideale, ki smo si jih nekoč postavili. Morda pa bi si za svoj moto lahko izbrali kar Gibranovo misel: "Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina".

Če je Zemlja zares naša domovina, potem se bomo resno lotili reševanja podnebnih sprememb in okoljskih problemov nasploh. Če je človeštvo zares naša družina, potem ne bomo dopustili, da stotine milijonov naših "bratov in sester" živi v strahovitem pomanjkanju. Z njimi si bomo zares začeli deliti naše skupne planetarne dobrine.

Slika: Pixabay

ponedeljek, 15. junij 2020

Petkovi protesti, za kaj


Veliko ljudi se sprašuje, zakaj se odvijajo tako imenovani petkovi protesti v Ljubljani in drugih slovenskih mestih, oziroma za kaj si protestniki sploh prizadevajo. Če se prepustite zgolj interpretacijam v medijih, boste težko razumeli njihovo bistvo, če pa se jih udeležite, vam je lahko bolj jasno za kaj gre. Poglejmo si nekaj bistvenih značilnosti tako imenovanih petkovih protestov.

Gibanje. Bistveno je razumeti, da gre za gibanje. Pa ne mislimo dobesedno gibanja v smislu kolesarjenja, hoje, risanja itd. Struktura protestnikov je izjemno raznolika: srečate lahko ljudi prav vseh starosti in zelo raznolikih prepričanj, še posebej veliko pa je mladih, kar vsekakor kaže na to, da jim ni vseeno za njihovo in našo skupno prihodnost. Mnogi trdijo, da je takšen način izražanja brezploden in neučinkovit, saj nima jasne politične strukture in natančno formuliranih zahtev. Vendar ni naloga gibanja, da vedno znova vodi v ustanovitev politične stranke. Bistvo gibanja je, da vpliva na politiko in na javno mnenje kot celoto. In ni res, da to gibanje nima jasnih zahtev. Naj naštejemo nekaj najbolj opaznih.

Boj proti korupciji. Kaj je pravzaprav korupcija? V prvi vrsti korupcija pomeni krajo javnih sredstev in dodeljevanje javnih naročil in dejavnosti (javnega denarja) na podlagi sorodstvenih, prijateljskih in strankarskih povezav. Javna sredstva se zbirajo bodisi preko davkov, zadolževanja, evropskih sredstev bodisi iz drugih virov. Javna sredstva so premoženje vseh državljanov in ne last politikov. Korupcija je zato drugo ime za krajo javnega denarja. Če se torej zaradi korupcije močno preplača nakup zaščitne opreme ali česar koli drugega, bo zaradi tega zmanjkalo denarja za druge namene – za zdravstvo, socialno varstvo, kulturo itd. Korupcija je kraja! In že samo sum na korupcijo državljane zelo razjezi, še zlasti, ker vse težje živijo.

Boj proti fašizmu. Kaj je fašizem ni vedno enostavno in enoznačno opredeliti; kajti fašizem ni samo "korakanje v črnih uniformah". Zagotovo pa so sovražni govor, žaljenje in preganjanje novinarjev ter drugače mislečih, militarizacija družbe, nasilno vedenje do migrantov ter kriminalizacija protestnikov znamenja fašizacije družbe. Petkovi protesti so upor proti tem procesom.

Zavzemanje za ekonomsko in družbeno pravičnost. Vse globlje ekonomske razlike so vzrok za večino največjih družbenih problemov tako v naši državi kot tudi na globalni ravni. Pravičnejša delitev dobrin (javnih sredstev, naravnih virov, družbenih dobrin), univerzalni temeljni dohodek, vlaganje v šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo so zahteve velikega dela protestnikov. Zagotovo pa novi nakupi orožja niso pot k večji ekonomski in družbeni pravičnosti.

Zavzemanje za okolje. Ohranitev okolja je še ena od pomembnih točk nenapisanega programa petkovih protestov. Zdajšnja politika se žal obrača povsem v drugo smer. Narava nima političnega glasu. Tega ji dajo lahko okoljevarstveniki in ljudje z voljo za dobro. Politika je naravi odvzela glas.

Izpostavili smo nekaj značilnosti in usmeritev širokega civilno-družbenega gibanja, ki se izraža predvsem v protestih, ki se odvijajo ob petkih (nekateri tudi ob drugih dnevih) v Ljubljani in drugih slovenskih krajih. Nobene potrebe ni, da gibanje preraste v politično stranko. Zagotovo pa mora politika prisluhniti zahtevam in marsikaj spremeniti. Tisti politiki, ki pa vztrajno zanikajo sporočila široke palete civilno-družbenih pobud, društev, organizacij in posameznikov, pa pač sodijo na smetišče zgodovine.

Demokracija še zdaleč ni samo udeležba na volitvah (čeprav je to pomemben del demokratičnih procesov), temveč vsakodnevni proces, ki ima za cilj blaginjo celotne družbe, ohranitev okolja, svobodo in mir.

torek, 09. junij 2020

Boni za življenje


Drznimo si uporabiti vso svojo domišljijo in si zamislimo, da država Slovenija naredi neverjetno dejanje dobrote in sočutja: tako imenovane turistične bone nameni za najrevnejše ljudi v eni od najrevnejših svetovnih držav. Seveda bi jih poimenovali drugače – boni za življenje.

Seveda se nam zdi to danes nekaj nepredstavljivega. Brezštevilni bi našli tisoč in en argument, da gre za skrajno naivno razmišljanje, ki nima nikakršne povezave z realnim življenjem. V resnici pa je to posledica naše vzgoje, našega izobraževalnega sistema in sistema prevladujočih družbenih vrednot, ki poudarjajo materialni in družbeni uspeh kot skorajda edini cilj oziroma smisel našega življenja.

Zato je "gospodarska rast" v samem središču vseh družbenih, ekonomskih in političnih aktivnosti sodobnega sveta. Zato smo tekmovalnost (konkurenčnost), sebičnost in pohlep sprejeli kot sprejemljive "vrednote" v naših družbah. Gospodarska rast pomeni, da se družba osredotoča zgolj na materialno plat življenja. Kar je prav do mere zadovoljevanja naših osnovnih potreb in pa narobe, ko se navkljub že doseženi materialni blaginji ženemo za še več materialnih dobrin – na ravni držav, podjetij in posameznikov.

Na osebni ravni pa seveda ne govorimo o gospodarski rasti temveč o "osebnosti rasti", kar pomeni, da se osredotočamo predvsem na zunanji oziroma materialni vidik človeškega bitja – osebnost. Na tej ravni kopičimo bogastvo, slavo, nazive, ugled, (kupljena) doživetja; kupujemo velike avtomobile, gradimo velike hiše, vikende in tako naprej. V središče postavimo sebe in podobno kot na širši (ekonomski) ravni smo tekmovalni (konkurenčni) do drugih ter sebični in pohlepni.

Posledice gospodarske in osebnostne rasti se kažejo tako v družbi in v okolju kot tudi v našem osebnem življenju. Svetovna revščina, lakota, pomanjkanje, migracije, vojne, uničevanje okolja so druga plat gospodarske rasti, medtem ko osebnostna rast, kot jo poznamo danes, povzroča družbeni razkroj, slabe medčloveške odnose, depresije, bolezni, družinske tragedije in tako naprej.

Zdaj pa se vrnimo na začetek in pomislimo: kaj pomeni živeti v najrevnejših državah sveta, še zlasti z vidika otrok. Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da je leta 2018 v svetu, predvsem v revnih državah, umrlo 6,2 milijona otrok, mlajših od 15 let, večinoma zaradi vzrokov, ki bi jih lahko preprečili (pomanjkanje hrane, zdravil, čiste vode itd.). Po ocenah Unicefa je februarja letos v skrajni revščini živelo 386 milijonov otrok, njihovo število pa se zaradi krize lahko poveča še za 42 do 66 milijonov. Si lahko zamislimo, koliko trpljenja je za temi suhoparnimi številkami?

Medtem, ko se mi "borimo" za turizem, se milijone ljudi bori za življenje, med njimi je zlasti veliko otrok; korona kriza je ta boj le še zaostrila. Saj je prav, da država pomaga turizmu in drugim panogam, v resnici pa bi se morali ozreti po svetu in videli bi, kako plehki in prazni smo, kako brezbrižni in sebični smo: nekateri se bomo kopali v toplicah, drugi bodo umirali, ker nimajo pitne vode. Pa sploh ne gre samo za našo državo, temveč za ves razviti svet. Nenadoma imajo države milijarde in milijarde dolarjev, evrov in drugih valut, ki jih namenjajo gospodarstvu in turizmu ter "svojim" ljudem. Kaj pa drugi? Revni, lačni, po nepotrebnem bolni, obubožani, brezposelni …

Gre za temeljni odnos, ki ga imamo do sveta. Tako posamezniki kot države. Zares bomo napredovali, ko bomo dobrine, ki jih je dovolj za vse, delili z vsemi Zemljani. Takrat bomo lahko zares uživali na dopustu, dotlej pa bomo imeli pri tem zelo grenak priokus; kajti milijone ljudi bi lahko zelo enostavno rešili neizmernega trpljenja in nepotrebnega umiranja.

Kako številne ljudi bi osrečili z boni za življenje. Med drugimi tudi sebe.


Slika: Pixabay

četrtek, 04. junij 2020

"Še je čas"


Imeli smo čas za razmislek. Veliko časa. V času karantene smo ugotovili, da lahko živimo bolj počasi, da nam ni treba ure in ure preživljati v trgovinah. Videli smo, kako se je marsikje bistveno izboljšal zrak; narava si je dobesedno oddahnila od našega prehitrega tempa ter brezkončnega hlastanja za potrošniškimi izdelki in storitvami. Spoznali smo, da imajo države nenadoma dovolj denarja za pomoč ljudem. Namesto pogostih kratkih in dolgih potovanj ter počitnic smo odkrili bližnje travnike in gozdove, dotlej neznane skrite kotičke. Imeli smo čas za razmislek: o drugačnem svetu, o drugačnem načinu življenja, o drugačni ekonomiji, o drugačni družbi. Vse bolj se zdi, kot da smo to enkratno priložnost zapravili.

Hitro se vračamo k starim miselnim vzorcem, tempo življenja se spet povečuje; ceste so vse bolj natrpane, zrak ponovno postaja slabši. Države si obupno prizadevajo za edini politični in ekonomski cilj, ki ga poznajo – za gospodarsko rast. Treba je več graditi, več kupovati, več zaslužiti; četudi uničimo reke, gozdove, umažemo zrak ...

Med tako imenovano koronakrizo smo za kratek hip ugledali nove možnosti: univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas, solidarnostno pomoč ... Ljudje so pomagali drug drugemu, organizirali prevoze, dostavo živil ... Čeprav smo se morali držati narazen, smo v resnici stopili skupaj. Zdaj se spet vračamo nazaj, "v stare tirnice". Morda smo res bolj skupaj, a vse bolj ločeni; ekonomsko, politično, družbeno.

Vendar zdaj izkušamo le iluzijo povratka "v stare dobre (predkrizne) čase". Koronakriza je zgolj pospešila procese, ki so bili že pred njo v "polnem teku". Ekonomski in politični sistem, ki sta si za edini pravi cilj izbrala gospodarsko rast, sta že dolgo v krizi. Ne iz ekonomskega ne iz družbenega in ne iz okoljskega vidika večna gospodarska rast ni mogoča. To je že skorajda vsakomur jasno.

Zares potrebujemo spremembe. Pravi cilj ekonomskega sistema je blaginja ljudi, ob hkratnem ohranjanju okoljskega ravnovesja. Pa ne le ločeno, v posameznih državah. Globalni ekonomski sistem je že zdaj sposoben zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi na Zemlji. Ko bodo vsi ljudje lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe – z zadostno hrano, pitno vodo, ustreznim bivališčem, z dostopnim zdravstvenim varstvom in izobraževanjem – bomo lahko govorili o blaginji človeštva, ki je temelj medsebojnega zaupanja in zato globalnega miru. To pa lahko dosežemo le z ekonomijo delitve.

Ekonomija delitve ima več "obrazov". Lahko se izraža v obliki univerzalnega temeljnega dohodka ali univerzalnega dostopa do osnovnih dobrin in storitev, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; lahko se izraža kot mednarodni mehanizem za delitev osnovnih dobrin (več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin). Lahko pa se izraža tudi kot kombinacija vsega naštetega in še česa.

Bistvo ekonomije delitve je, da dobrine, ki jih je dovolj, dosežejo vse ljudi. Ne da imamo vsi enako, ampak vsi dovolj za dostojno življenje. Preprosto ne smemo dopustiti, da v svetu obilja tako veliko ljudi živi v revščini ali je kako drugače prikrajšanih za osnovne dobrine in storitve. Ne vrnimo se torej nazaj, ampak si prizadevajmo za drugačen, bolj pravičen svet. Naj nam odzvanja misel, ki je tudi naslov znamenite pesmi Vlada Kreslina (prej Martin Krpan):

"Še je čas." Da spremenimo svet. Na bolje.

petek, 15. maj 2020

Po epidemiji depresija – ekonomska in psihološka


"Pred vrati imamo recesijo in zelo se bo treba potruditi, da ne bomo imeli tudi depresije," predsednik vlade Janez Janša ima prav. Po koncu epidemije bo nastopila recesija (ta je praktično že tu) ali celo depresija, kar pomeni dolgotrajno ekonomsko krizo. Ena od opredelitev depresije je, da gre za padec bruto družbenega proizvoda (BDP) za več kot 10 odstotkov in za dve ali večletno recesijo. Med najbolj znanimi je Velika depresija v ZDA, v obdobju 1929 do 1933; vemo kako dolgotrajne in hude so bile njene posledice.

Ob zgornji izjavi predsednika vlade pa je treba opozoriti, da je vlada, hkrati s temi temačnimi napovedmi svojega predsednika, preklicala epidemijo (14. 5. 2020). A pustimo ob strani zdravstveni vidik, s formalnim aktom preklica epidemije država samozaposlenim ne bo več izplačevala temeljnega mesečnega dohodka, delodajalcem pa ne subvencionirala začasnega čakanja na delo in dela prispevkov; poleg še drugih ukrepov, ki so bili vezani na razglasitev epidemije.

Če je vlada odpravila ukrep razglasitve epidemije in s tem prenehala finančno ter drugače pomagati najranljivejšim skupinam prebivalstva, mora po tej logiki nemudoma odpraviti tudi vse omejevalne ukrepe! Kajti, če so ljudje zaradi ukrepov, ki so še vedno v veljavi, ostali brez dela in/ali dohodkov, obenem pa nimajo več pomoči države, to pomeni, da lahko ostanejo brez vseh možnosti za preživetje. S tem pa so ljudje dobesedno okrutno kaznovani za to, da so bili in so še vedno aktivno udeleženi pri zajezitvi epidemije. Kajti "ostati doma" ne pomeni "početi nič", temveč je bil to ves čas aktiven prispevek k splošnemu javnemu dobru – zato si sleherni državljan v takšnih razmerah ZASLUŽI nagrado, ne pa tako imenovano pomoč!

Predsednik vlade bo s preklicem epidemije in s sočasnim prenehanjem pomoči najranljivejšim državljanom, teh pa je iz dneva v dan več, dejansko bistveno pripomogel k recesiji in verjetno tudi k veliki ekonomski depresiji. Temeljni mesečni dohodek je bil dober ukrep, ki ga je treba zdaj ohraniti in ga še razširiti na vse ranljive skupine: samozaposleni, delno zaposleni, slabo plačani delavci in tisti na čakanju, brezposelni, študentje, dijaki, otroci, upokojenci z nizkimi pokojninami, invalidi, socialno šibki in še kdo.

Kajti takšen ukrep ne pomeni samo reševanja velikih stisk posameznikov in gospodinjstev, temveč tudi najboljšo pomoč gospodarskemu, kmetijskemu, turističnemu in storitvenemu sektorju v Sloveniji. Kajti vse naštete skupine denar potrebujejo tukaj in zdaj; potrošili ga bodo sproti in skoraj 99-odstotno v Sloveniji. Če pa bo pomoč namenjena predvsem neposredno velikim podjetjem oziroma kapitalu, bo denar hitro odtekel v žepe že tako bogatih lastnikov, v davčne oaze in v tujino, zelo malo pa ga bo "zaokrožilo" v ekonomskem sistemu naše države.

"Pridite in pomagajte, da bomo šli lažje skupaj skozi to zahtevno obdobje, ki je pred nami. Pojdimo iz faze nagajanja v fazo sodelovanja, apeliram in vabim vse, da pridejo in sodelujejo s svojimi idejami," predsednik vlade poziva ob formalnemu koncu epidemije. Spoštovani predsednik vlade, smer, ki ste jo zdaj zastavili (prenehanje pomoči najranljivejšim skupinam prebivalstva) vodi v katastrofo, na katero ste tudi že sami opozorili. Če želite nasvet, potem nemudoma podaljšajte in še razširite ukrepe pomoči prebivalstvu, med katerimi je ključnega pomena temeljni dohodek. Nekatere države, med njimi izstopa še zlasti Španija, resno razmišljajo o dolgoročni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, torej za vse državljane. Zdaj ni čas za ekonomijo nepravičnosti, ki jo poganjata sebičnost in pohlep, temveč za medsebojno delitev dobrin, ki izhaja iz solidarnosti in sodelovanja – to sta tudi najtrdnejša "stebra" univerzalnega temeljnega dohodka.

Še je čas za izhod iz bližajoče se katastrofe. Depresija, ki se bliža, bo tako ekonomska kot tudi psihološka, kar bo imelo veliko večji vpliv na zdravje in blaginjo ljudi, ko ga je imela sama epidemija.

petek, 08. maj 2020

Dan zmage nad fašizmom in nacizmom


9. maja praznujemo Dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Tega dne, leta 1945, torej pred 75 leti, se je tudi uradno končala 2. svetovna vojna, vsaj v Evropi. Danes si komajda še predstavljamo, kako pomembna je bila ta zmaga. Ne gre samo zato, da se tega dne spominjamo, temveč da nam je v opomin, kako važno je »negovati« in si prizadevati za vrednote, ki so takrat zmagale.

Poraz fašizma in nacizma je dobesedno zmaga nad silami zla. Fašizem in nacizem sta ideologiji, ki sta temeljili na ločevanju človeštva glede na rase oziroma narode: na vrhu je bila nadrasa, sledili so podrejeni in suženjski narodi, na »dnu« pa so bili narodi in skupine, ki jih je bilo treba iztrebiti. Ne smemo si delati utvar: Slovenci smo bili uvrščeni nekje med narodom sužnjev in tistih, ki so bili namenjeni iztrebljanju.

Zato je dan zmage tako pomemben. Slovenci smo v sodelovanju z drugimi jugoslovanskimi narodi pokazali izjemen pogum in se uprli fašistom ter nacistom, kar je bilo nekaj posebnega v takratni okupirani Evropi. Zato smo lahko upravičeno ponosni, da smo se 9. maja 1945 znašli v veliki zmagovalni koaliciji, lahko bi rekli tudi na strani sil »dobrega, ki je premagalo zlo«.

Zmaga nad fašizmom in nacizmom pomeni, da so narodi iz vojne izšli kot svobodni in enakopravni. Na teh temeljih je bila oktobra 1945 ustanovljena tudi Organizacija združenih narodov, ki je bila utemeljena na veri »v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov«. V ta namen si moramo prizadevati »živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti« (iz Ustanovne listine OZN).

Da živimo danes v svobodni in demokratični državi, se moramo zahvaliti vsem, ki so vložili izjemne napore v zmago nad fašizmom in nacizmom. To pa nas zavezuje, da se tudi sami ves čas borimo proti silam, ki skušajo danes pod različnimi pretvezami uveljaviti »vrednote« fašizma in nacizma, to pa so: nadzor nad državljani, ločevanje ljudi na vredne in manj vredne, zatiranje svobode govora ter spodbujanje sovražnega govora, preganjanje novinarjev in svobodomiselnih ljudi ter razkrivalcev korupcije (žvižgačev), uničevanje sindikatov itd.

Torej, bodimo ponosni na dan zmage nad fašizmom in nacizmom, a hkrati bodimo aktivni in pogumni, da okrepimo naše skupne vrednote: temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost vsakega človeka, enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, demokratičnost, svobodo, skrb za naše skupno okolje. Bodimo pogumni in močni, kot so bili vsi tisti, ki so se uprli in na koncu tudi premagali fašizem in nacizem.

Čestitke ob Dnevu zmage!



Slika: Dan zmage, Ljubljana, 9. maj 1945

nedelja, 03. maj 2020

Tito v naših spominih


4. maja 2020 mineva štirideset let od smrti takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892 – 1980). Takrat sem bil star dvanajst let; dovolj, da se spominjam tega obdobja. Z zdajšnje časovne razdalje se spodobi, da mu ob okrogli obletnici smrti namenimo nekaj misli. Seveda pa je danes skorajda tvegano o Titu reči kaj dobrega, ker se potem takoj najdejo "anonimni spletni heroji", ki ti očitajo, da si npr. proti osamosvojitvi in proti Sloveniji. Kar je velika neumnost. Vendar naj morebitnim "trolom" kar vnaprej povem, da sem veteran vojne za Slovenijo in to ne eden tistih, ki so se "junaško borili" iz pisarne. Za samostojno Slovenijo sem torej veliko naredil.

Prepričan sem, da se moramo za državo, ki jo imamo zdaj, v veliki meri zahvaliti ravno temu, da smo leta 1945 iz 2. svetovne vojne izšli kot del zmagovite zavezniške koalicije in pri tem je izjemno pomembno vlogo odigral ravno Tito. Danes si je težko predstavljati, kako zahtevno je bilo v času druge svetovne vojne organizirati odpor proti okupatorskim silam, katerih namen je bil bodisi uničiti bodisi zasužnjiti narode, ki so bili za naciste in fašiste nevredni obstoja (med njimi je bil tudi slovenski), kaj šele samostojnosti in svobode.

Tudi čas po vojni je bil za takratno precej zaostalo in skorajda povsem porušeno Jugoslavijo izjemno zahteven. Na eni strani sovjetski vzhodni blok, na drugi strani ameriški zahodni blok, oba nevarno oborožena, s "prstom na sprožilcu". Loviti ravnotežje med tema dvema sovražnima silama, je zahtevalo veliko poguma in spretnosti, zato je bil Tito tudi eden izmed pobudnikov gibanja neuvrščenih, ki je odigralo pomembno vlogo v uravnoteženju blokovsko razdeljenega sveta.

Seveda bi bilo napak Tita poveličevati in iz njega ustvariti mitsko osebo, kajti kot vsak politik in poveljnik, še zlasti v tako prelomnih časih, kot je bilo obdobje pred, med in po 2. svetovni vojni, je delal napake. Ni brezmadežnega politika ali poveljnika vojske, a Tita lahko brez zadržkov uvrstimo na pozitivno stran zgodovine, med zmagovalce, ki so skupaj uspeli poraziti zlo, ki so ga poosebljali Hitler, Mussolini in njihovi somišljeniki.

Dejstvo je, da so imeli ljudje Tita radi, tako v državi kot na tujem; ne vsi, a zelo številni. 4. maja 1980, ko je Tito umrl, je bilo očitno, da je bilo zelo veliko ljudi iskreno žalostnih, tudi številni med tistimi, ki bi danes radi spomin nanj bodisi povsem izbrisali bodisi ga na vse možne načine omalovaževali.

Tito je bil resnično karizmatična osebnost. Kako pomemben je bil v svetovnem merilu izpričuje dejstvo, da se je njegovega pogreba "udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov". (Wikipedija) Prišli so voditelji iz vseh koncev sveta in vseh političnih "barv". Mar to ne pove veliko o njegovi izjemno pomembni vlogi v svetu.

Torej, štirideset let po smrti velikega človeka, ki smo mu dolžni marsikaj, je prav, da ohranimo vsaj spomin nanj. Ni potrebno čaščenje, a hkrati ne smemo pristati na brisanje ali uničevanje Titove vloge v enem najbolj dramatičnih in težkih obdobij svetovne zgodovine. Zato Tito kot velika zgodovinska osebnost ostaja v naših spominih.

četrtek, 30. april 2020

Praznik dela – aktualen, kot že dolgo ne


Jutri je praznik dela. Marsikomu se zdi, da ta praznik sodi na smetišče zgodovine. V resnici pa je ravno nasprotno, ta praznik je še kako aktualen, celo bistveno bolj kot v zadnjih nekaj desetletjih. Še zlasti zdaj, ko tonemo v veliko "krizo dela", ki jo sprožila pandemija koronavirusa; dejansko pa je koronakriza razgalila že tako slabo stanje na področju delavskih pravic. Zaradi robotizacije in avtomatizacije se v zadnjih letih močno zmanjšujejo potrebe po delu, veliko število nezaposlenih pa lastnikom kapitala omogoča zniževanje plač, krčenje pravic in izkoriščanje (še) zaposlenih. Boj za delavske pravice pa ne sme biti samo boj za višje plače tistih, ki so redno zaposleni, temveč boj za večjo družbeno, ekonomsko in okoljsko pravičnost.

S praznikom dela obeležujemo spomin na dogodke v Chicagu, maja 1886, ko so organizirani delavci zahtevali več delavskih pravic, med drugim tudi 8-urni delovnik. Sprva miren protest se je sprevrgel v krvavo nasilje. Delavske pravice, ki so bile po dolgotrajnih bojih kasneje vendarle izborjene, se danes naglo krčijo. Tudi zdajšnja koronakriza kaže, kako je mnogim politikom in lastnikom kapitala kaj malo mar za zdravje in blaginjo delavcev. Zato je zavzemanje za delavske pravice še kako aktualno. Najprej pa razmislimo: kaj je danes delo in kdo so delavci?

Spremenjena opredelitev dela in delavstva 

Proizvodni in storitveni delavci v zasebnem ter delavci v javnem sektorju, ki osem ur delajo v tovarni ali drugi organizaciji – tako si večina še vedno predstavlja delavstvo. Vendar moramo danes to kategorijo bistveno razširiti, prišteti moramo vse oblike tako imenovanega prekarnega dela (začasna dela, samozaposleni, delo po avtorskih pogodbah, delo na projektih itd.), prav tako delo v nevladnih organizacijah in v gospodinjstvih – vse, kar koristi celotni družbeni skupnosti.

Če torej povzamemo: delavstva ne sestavljajo samo ljudje, ki so zaposleni v tovarnah, podjetjih, javni upravi in v drugih državnih institucijah, temveč tudi vsi tisti, ki s svojim delom kakor koli koristijo družbeni skupnosti. Gospodinja, ki doma vzgaja otroke, opravi veliko dela, ki je ključnega pomena za prihodnost celotne družbe, tudi številna društva in druge nevladne organizacije veliko naredijo za družbeno skupnost in za okolje. Prav tako so delavci tudi vsi tisti, ki ne delajo na klasičnih »osemurnih« delovnih mestih, kot so na primer občasno zaposleni, samozaposleni, mali kmetje itd.

Sindikati bi se morali danes boriti za pravice celotne delavske "armade" in jo zastopati v boju proti vse bolj okrutnim lastnikom kapitala in njihovim "služabnikom" – politikom.

Boj za delavske pravice

Z drugačno opredelitvijo dela in delavstva se spreminja tudi boj za delavske pravice. Vsakdo, ki dela; ki je delal (starejši); ki bo delal (otroci in mladi); ki težko dela (hendikepirani), je upravičen do dohodka. Zato mora boj za delavske pravice vključevati tudi prizadevanje za uveljavitev univerzalnega temeljnega dohodka in univerzalnega dostopa do javnih storitev (zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, varstvo starostnikov itd.). Tudi pokojnina mora postati pravica vsakogar, četudi ne izpolni polne upokojitvene starosti ali delovne dobe.

Boj za delavske pravice mora vključevati tudi prizadevanja za krajši delovni čas, ki omogoča razbremenitev prezaposlenih delavcev in zaposlitev brezposelnih, še zlasti mladih.

Boj za delavske pravice pomeni tudi prizadevanja za nova delovna mesta v javnih storitvenih dejavnostih, ki povečujejo kakovost družbenega življenja. Skrb za kakovostno življenje starejših, najmlajših in hendikepiranih; potreba po vseživljenjskem izobraževanju; umetnost, kultura, skrb za okolje; ekološko kmetovanje na javnih površinah itd. – na teh področjih bi morali odpreti številna nova delovna mesta v okviru javnih služb, kajti v industriji bo delovnih mest, zaradi avtomatizacije in robotizacije, vse manj.

Boj za delavske pravice je tudi boj proti globalni družbeni in ekonomski neenakosti, kajti velikansko bogastvo peščice Zemljanov ni rezultat njihovega dela, temveč posledica nepravičnega ekonomskega sistema, ki temelji na špekuliranju, izogibanju plačevanja davkov (davčne oaze), izkoriščanju ljudi (poceni delovne sile) in okolja (poceni naravni viri). Denarja za plače, za univerzalni temeljni dohodek, javne storitve in za zeleno ekonomijo je več kot dovolj, a se na veliko troši za orožje ter borzne špekulacije, ki so zgolj pretkan način pretakanja globalnega bogastva v žepe najbogatejših Zemljanov.

Boj za delavske pravice mora biti internacionalen. Mednarodna organizacija dela (ILO) je nedavno opozorila, da zaradi pomanjkanja dela kar 1,6 milijarde delavcem v neformalni ekonomiji – kar je skoraj polovica vseh svetovnih delavcev – grozi hudo pomanjkanje. Če prištejemo še njihove družine, je slika res črna. Se bo armadi že tako revnih pridružila še armada doslej zaposlenih?

Torej, praznik dela ni samo dela prost dan, čas za piknik ali kresovanje (ki ga letos ne bo), temveč izjemno pomemben simbolni dan, ki nas opominja na nujnost vsakodnevnega boja za delavske, ekonomske, družbene in človeške pravice nasploh.

Zatorej: Živel 1. maj!



Slika: Wikipedija: Praznovanje praznika dela v Madridu, 2006

nedelja, 26. april 2020

Ekonomija delitve - prihodnost je v naših rokah


Čeprav številni ljudje, še zlasti politiki in gospodarstveniki, upajo, da se bomo kmalu vrnili v čas pred tako imenovano krizo, pa vse bolj jasno postaja, da temu ne bo tako. Nekatere panoge, še zlasti turizem in vse kar je z njim povezano, transport, proizvodnja transportnih sredstev in tako naprej, še dolgo ne bodo zaživele. Izjemen padec cen nafte, veliko število odpuščenih delavcev v ZDA in drugod ter podobni trendi nakazujejo, kako velike so v resnici gospodarske motnje. Ekonomski sistem, ki smo ga doslej poznali, je na "smrtni postelji". Namesto, da ga skušamo obuditi k življenju, rajši razmislimo o drugačnem, bolj pravičnem ekonomskem sistemu, ki bo koristi vsem ljudem in okolju, ne pa le ekonomsko privilegiranemu delu človeštva.

Ekonomija neenakosti in uničevanja

Danes smo napačno prepričani, da revščina in lakota ter pomanjkanje na splošno izvirajo iz pomanjkanja dobrin. Na podlagi tega zgrešenega prepričanja politiki in ekonomisti zagovarjajo stalno gospodarsko rast: "višja, kot bo, več ljudi bo živelo v blaginji". V resnici pa je dobrin že zdaj dovolj za osnovne potrebe vseh ljudi, samo skrajno nepravično so porazdeljene. Poglejmo samo primer hrane. Podatki kažejo, da je hrane že zdaj dovolj za približno 10 milijard ljudi, trenutno (april 2020) pa nas na Zemlji živi 7,8 milijarde.

Gospodarska rast ne zmanjšuje revščine, temveč jo še povečuje, saj je sistem oblikovan tako, da se dobički iz rasti pretakajo predvsem v žepe najbogatejših. Gospodarska rast povzroča velikansko uničevanje okolja, medsebojna konkurenčnost oziroma tekmovanje, ki je "motor" gospodarske rasti pa v družbi povzroča veliko stresa, sovraštva in strahu. V ozadju gospodarske rasti je izjemno nevarna ideologija komercializacije, ki sleherno dobrino, človeško dejavnost in celo ljudi same "pretvori" v komercialno oziroma tržno blago, s katerim se lahko neomejeno trguje.

Ekonomija delitve – pravičnost in sodelovanje

Zdaj, ko se je zaradi zunanjih okoliščin – pandemije koronavirusa – gospodarska rast zaustavila, lahko vidimo, da je drugačen svet mogoč. Ker so se globalni trgi močno zamajali, se države zdaj hitro učijo novih ekonomskih pristopov; med seboj pošiljajo zdravstveno opremo, izmenjujejo strokovnjake in pošiljajo finančno pomoč. V zametkih lahko vidimo porajanje tako imenovane ekonomije delitve na globalni ravni. V prihodnosti bi si lahko tako delili ne samo medicinsko opremo, temveč tudi hrano, pitno vodo in druge življenjsko potrebne dobrine.

Tudi na ravni držav zdaj vidimo uveljavljanje različnih oblik univerzalnega temeljnega dohodka ter zagotavljanja javnih storitev za vse ljudi. Tudi to so prvi zametki ekonomije delitve na ravni držav. Na lokalni ravni pa je že tako prisotnih veliko oblik ekonomije delitve, ki vedno temelji na vzajemni solidarnosti, sodelovanju in nesebičnosti.

Ne želimo si torej vrnitve nazaj, temveč pogumne korake naprej. Z zlomom ekonomskega sistema, ki je bil utemeljen na tekmovalnosti, sebičnosti in pohlepu, imamo priložnost, da ustvarimo drugačen sistem, ki bo temeljil na medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in delitvi dobrin. Ta sistem je ekonomija delitve in predstavlja pot v boljšo prihodnost. Prihodnost, ki bo dobra tako za vse ljudi kot za planetarno okolje.

Prihodnost sveta je zdaj dobesedno v naših rokah.


Slika: Pixabay

nedelja, 12. april 2020

Kako drugače, če ne skupaj



Smo sredi največje globalne pandemije. Praktično ni več svetovne države, ki ne bi bila prizadeta. To se ni zgodilo še nikoli v znani zgodovini človeštva. Čeprav zveni skrajno nenavadno, nas je virus povezal – vsi smo namreč v enakih težavah. V resnici pa bi nas moral povezati odziv na novi koronavirus. Zakaj? Ker se lahko samo z globalnim sodelovanjem resnično učinkovito soočimo s pandemijo. Vendar so zdajšnji odzivi držav izrazito sebični. Vsaka se odziva ločeno. To je dobro za virus in slabo za ljudi. Kaj pa če bi zares sodelovali: potem bi bilo verjetno bolje za vse ljudi in slabše za virus.

Sebičnost držav

Vsaka država je postala bojno polje. Proti virusu. Vsaka država posebej si prizadeva za zaščitno in zdravstveno opremo – za maske, zaščitna oblačila, respiratorje. Države in podjetniki, v imenu držav, kradejo že kupljeno ali rezervirano opremo. To so že večkrat storili Američani, to na žalost delamo tudi mi. Kar je žalostno: reševati življenja na račun drugih življenj. To je izraz skrajne sebičnosti in ne izraz skrbi za ljudi (mar nismo vsi samo ljudje, čeprav živimo v različnih državah, govorimo različne jezike in pripadamo različnim veram in prepičanjem).

In takšno ravnanje le še zapleta globalno situacijo. Četudi eni državi uspe omejiti širjenje virusa, bo morala zapreti svoje meje vse dokler bodo okužene druge države. A meja ni mogoče neprodušno zapreti, zato bo veš čas v zraku visela nova grožnja okužb.

Podobno je z ekonomskimi ukrepi – morda se bo nekaterim državam uspelo rešiti pred ekonomskim zlomom, a kam bodo prodajale svoje izdelke in kje bodo kupovale surovine, če bo veliko drugih držav "na kolenih". Takšno je pač kratkoročno razmišljanje večine zdajšnjih vlad.

Sodelovanje – zdravstveno in ekonomsko

Obstaja pa tudi druga pot. Kaj pa če bi države ustanovile mednarodno agencijo, ki bi koordinirala globalni odziv na novi koronavirus – predvsem z vidika distribucije zaščitne in medicinske opreme ter kasneje tudi morebitnega cepiva. Prav tako pa bi ta agencija skrbela za usklajen ekonomski odziv na krizo in skrbela za distribucijo ključnih globalnih dobrin na območja pomanjkanja. Revne države se ne morejo učinkovito spopasti z zdravstveno problematiko novega virusa, če pa jim primanjkuje najbolj osnovnih dobrin, ko so hrana, pitna voda, zdravila itd.

Agencija bi lahko delovala v okviru Združenih narodov, ki že ima mandat in izkušnje na tem področju. Na temelju teh izkušenj pa bi agencija delovala tudi v prihodnje in skrbela za trajno distribucijo najosnovnejših dobrin, ki jih dovolj za vse Zemljane. Temu pa lahko rečemo ekonomija delitve.

Le tako lahko zares učinkovito  rešimo zdajšnjo krizo in preprečimo nadaljnje krize, ki ves čas ogrožajo prihodnost in blaginjo človeštva. 


Slika: Pixabay


petek, 10. april 2020

5G in druge teorije zarote


Živimo v zelo kompleksnem svetu. Kako ga dojemamo, je zelo odvisno od medijev, še posebej od družbenih omrežij. Na teh medijih danes lahko vsakdo objavlja, deli in prepošilja vsebine. Kar je dobro, saj nismo več odvisni zgolj od uradnih oziroma mainstream medijev. Hkrati pa je tudi slabo, saj je na takšen način zelo enostavno širiti nepreverjene, lažne ali zlonamerne novice ter predsodke in sovraštvo – mnogo od tega pa je "zapakiranega" v tako imenovane teorije zarote.

Teorija zarote (Wikipedia) je razlaga nekega dogodka ali situacije, ki jo sproži zlonameren in vpliven akter (oseba, organizacija, korporacija, think-tank, politična stranka), pogosto z določenimi političnimi ali drugimi nameni. Teorije zarote je mogoče prepoznati po njihovem slabšalnem pomenu in običajno temeljijo na predsodkih ter nezadostnih dokazih (na primer v povezavi z novimi tehnološkimi odkritji in s težko preverljivimi dogodki). Teorije zarote so zelo odporne, saj delujejo po načelu krožnega sklepanja (circular reasoning): tako proti-dokazi kot odsotnost dokazov se interpretirajo kot dokaz o resničnosti teorije zarote. Pri teorijah zarote gre običajno bolj za vero kot pa za razumsko razlago.

Seveda pa je zelo težko ločiti "zrnje od plev". Najboljše je, če se vprašamo: kaj je namen določene teorije zarote in kdo ima od nje koristi? Mnogi ljudje so na primer prepričani, da je globalno segrevanje zgolj teorija zarote, čeprav obstaja res neverjetna množica dokazov o dejstvu globalnih podnebnih sprememb. V ozadju pa so običajno interesi velikih naftnih in premogovniških korporacij, ki skušajo preprečiti ali vsaj zavirati razvoj čistejših in naprednejših tehnologij.

Teorije zarote lahko služijo tudi za uničenje političnih in ekonomskih nasprotnikov, kot je na primer George Soros, zakonca Clinton in drugi manjši ali lokalni "sovražniki", kot so na primer "večne zarote" udbomafije, Kučana itd.

Kaj pa nova 5G tehnologija, ki bistveno povečuje hitrost prenosa digitalnih podatkov? Čeprav ni dokazov, da je ta tehnologija res škodljiva, družbena omrežja kar "pokajo" od teorij zarote, med drugim tudi, da se s to tehnologijo širi tudi novi koronavirus. Dejstvo je, da so v tej tehnologiji najdlje prišli Kitajci in da predstavlja izjemen tehnološki preskok. Velike korporacije, še zlasti ameriške, so se znašle v nezavidljivem položaju, izgubile so vodilni konkurenčni položaj v svetu. Zato zdaj na vse načine preprečujejo uvajanje te tehnologije, vsaj dokler ne ujamejo kitajskih podjetij. V ta namen uporabljajo politične in ekonomske pritiske (uvedba carin in grožnje državam, ki želijo uvajati to tehnologijo) ter v družbena omrežja "polagajo" teorije zarote v obliki različnih "strokovnih" člankov, zelo dvomljivih dokazov, fotografij "protestnikov" itd.

Takšne teorije zarote predvsem krepijo predsodke do Kitajcev. Že dlje časa se vrstijo tudi obtožbe, da kitajska visokotehnološka podjetja (npr. Huawei) vohunijo za svojimi uporabniki, čeprav vemo, da zahodne države zelo pogosto same vohunijo za svojimi državljani in tudi za politiki drugih držav. O Kitajski se zdaj sprožajo prav neverjetne teorije o popolnem nadzoru države nad svojim prebivalstvom itd. Verjetno je v tem tudi nekaj resnice, a predvsem gre za demoniziranje "sovražnika", v ozadju pa so popolnoma konkretni politični in ekonomski interesi. Morda pa z demoniziranjem Kitajske zahodne države zgolj prikrivajo, da tudi same postajajo vse bolj nadzorovalne.

Podobne so tudi trdovratne teorije o škodljivosti cepljenja, ki naj bi povzročal avtizem. Teorije zarote so kot nekakšne miselne tvorbe, ki so izrazito negativno čustveno obarvane. V nas sprožijo predvsem zgražanje, jezo in sovraštvo ter so zelo "nalezljive", kajti ta čustva se širijo mnogo hitreje kot pa razumska dejstva. Saj danes vemo, kaj vse so nacisti pripisali judovski skupnosti, da so imeli izgovor za zločine nad njimi.

Teorije zarote krepijo naše predsodke do drugih, do novega ter celo preprečujejo razvoj na mnogih družbenih področjih. V ozadju so vedno konkretni interesi, ki so politične in/ali ekonomske narave. Edina obramba proti takšnim teorijam je naš razum in zahtevno raziskovanje dejstev (kar pa je manj privlačno, kot instant "rešitve" različnih vplivnežev, ki se radi "sončijo" v slavi svoje popularnosti). Seveda je možno, da je v teorijah zarote tudi zrno resnice, predvsem pa je pomembno, da jih ne sprejmemo kot "suho zlato". Vedno se najprej vprašajmo: kaj je namen določene teorije zarote in kdo ima od nje koristi?

In še nekaj je pomembno. Teorije zarote služijo še nečemu: prikrivanju resničnosti. Ukvarjamo se z namišljenimi sovražniki in zarotami, namesto, da bi se ukvarjali s svetom, kakršen je v resnici. V svetu je zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin stotine milijonov ljudi lačnih, obubožanih, trpečih in umirajočih; okolje je hudo onesnaženo; podnebne spremembe se zaostrujejo – to so resnični problemi sveta, ne pa cepljenje, 5G, chemtrailsi in druge teorije zarote. Če bi se začeli ukvarjati z resničnimi problemi človeštva, bi naredili mnogo več, kot pa da tratimo svojo energijo in čas z namišljenimi sovražniki, ki so "doma" v teorijah zarote.


Slika: Pixabay

četrtek, 09. april 2020

Šola ni podjetje, učitelji niso proizvajalci, učenci ne izdelki


Z naslovom bi se večina ljudi verjetno strinjala. Seveda vemo, da šola ni podjetje, učitelj ne nekakšen proizvodni delavec, učenec pa ne produkt oziroma izdelek. Čeprav to načeloma vemo, pa se obnašamo drugače. Tako kot na vseh drugih družbenih področjih, je tudi na področju izobraževanja izbruh pandemije koronavirusa vse postavil na glavo. Ali pa tudi ne. Kaj pa če je pandemija pravzaprav nastavila ogledalo, med drugim tudi učiteljem in šolskim oblastem, da se vanj pogledajo? Morda pa jim tisto, kar bodo v njem zagledali, ne bo preveč všeč?

Šola kot podjetje

Francoski sociolog Christian Laval v knjigi "Šola ni podjetje" zapiše, da je sodobni "vzgojno-izobraževalni sistem v službi ekonomske konkurenčnosti; strukturiran je kot trg; z njim je treba upravljati enako kakor s podjetji." Prevladujoči vzgojno-izobraževalni model pa temelji "na bolj neposredni podvrženosti šole ekonomskemu razmišljanju". Smisel šole tako postane "storitev, ki jo morajo opraviti za podjetja in gospodarstvo".

Zdaj, ko so šole "preklopile" na izobraževanje na daljavo, se morda še bolj kot prej razgalja vse bolj tržna in konkurenčna usmeritev šolskega sistema. Kako se to vidi? Ravno v tem, da se ni nič spremenilo. Učitelji zdaj prenašajo snov na daljavo. Kar so torej počeli že prej. Učitelj je torej predvsem podajalec znanja v čimbolj standardizirani obliki ali drugače povedano: znanje je standardizirana materija, ki jo zgolj preneseš učencu.

Zdaj imamo cel kup "lepih" orodij, ki omogočajo prenos snovi na daljavo – e-pošto, videokonference, delitev dokumentov, ankete itd. Gre za pripomočke, ki omogočajo komunikacijo, to pa je tudi vse. V resnici bi nas moralo skrbeti, ker izobraževanje poteka nemoteno, kot pravijo šolske oblasti. Učitelji in učenci so priklopljeni na naprave in učni proces "ni moten". Natanko tako pa se običajno izražajo podjetniki: "delovni proces poteka nemoteno". (Priporočljiv članek matere avtističnega otroka: 'Ne morem slišati, kako super gre to učenje na daljavo').

Če pa bi učni proces vzeli resno, bi se morali prej strinjati z ameriškim filozofom in pedagogom Johnom Deweyem, da "izobraževanje ni priprava za življenje, temveč je življenje samo". Nikakor pa ne smemo pristati, da je izobraževanje zgolj priprava na tako imenovani trg delovne sile. Tako učenci kot učitelji smo se zdaj znašli v popolnoma novi situaciji in oboji, tako kot tudi celotna družba, smo soočeni z kolosalnimi spremembami. Kdor misli, da bomo po mesecu ali dveh karantene ponovno tam, kjer smo bili, je pač naiven. Ekonomska in družbena preobrazba že poteka, zakaj bi torej šola ostala takšna kot je bila prej.

Vendar tu ne mislimo, da bo šola v prihodnosti potekala na daljavo, s pomočjo strojev. Že po treh tednih izobraževanja na daljavo vidimo, da neposrednega stika v šoli ne more nadomestiti nobena naprava, pa če je še tako dobra. Socialni stiki so nepogrešljivi, to nam dokazujejo tako lastne izkušnje kot obsežne empirične študije (npr. John Hattie: faktorji, ki se nanašajo na učenčeve dosežke). Če želimo živeti v boljši prihodnosti, mora šola izobraževati razmišljajoče in pogumne ljudi, ki si bodo prizadevali za svobodno in pravično družbo, ne pa vzgajati fleksibilno, učinkovito in poslušno delovno silo. In tega ne bo počela na daljavo, temveč še vedno v šolah in tudi v različnih družbenih okoljih.

Ocenjevanje in matura – konkurenčnost in trg

Poglejmo si še eno pomembno področje izobraževanja – preverjanje in ocenjevanja znanja. A najprej razmislimo, kako proizvodna podjetja preverjajo oziroma ocenjujejo svoj output – proizvode. Tako, da jih izmerijo! Izmerijo bodisi dolžino, višino, težo, strukturo, obliko bodisi preverijo pravilnost delovanja ali ocenijo vonj, okus itd. Gre za standardizirane teste, ki se sicer razlikujejo od predmeta do predmeta, a v osnovi jih določajo želene lastnosti končnega produkta, ki ga podjetje pošlje na trg. Preverjajo in ocenjujejo jih med samim proizvodnim procesom ali na koncu, ko je izdelek končan.

Zdaj pa razmislimo: mar šola to počne drugače? Ne, skorajda na enak način. Učitelji ves čas preverjajo in ocenjujejo, ali učenci dosegajo želene in standardizirane odzive na "materijo" znanja, ki so jim ga posredovali. Če je doseganje 100 odstotno, potem je tudi ocena temu primerna. Končni test pa je matura ali zaključni izpit, ki deluje kot nekakšna končna "izmera", ali je učenec pripravljen na trg dela ali za nadaljnje profesionalno usposabljanje.

Zato so zdajšnje dileme ali imeti maturo ali ne, povsem skladne s tržnim mišljenjem oziroma usmeritvijo šol. Pa kaj potem, če mature ne bo, mar niso učenci danes izpostavljeni razmeram, ki same po sebi zahtevajo neverjetno hitro učenje. Učenci opravljajo zrelostni izpit vsak dan karantene. Pravkar se vsi skupaj učimo, kako živeti v novi realnosti in tudi iščemo poti, kako oblikovati drugačen, bolj pravičen svet. Učenci so maturo že izdelali. Naj to stori še šolski sistem in brez slabe vesti opusti maturo.

Čas za spremembe

V resnici imamo zdaj, ko smo vsi skupaj v povsem novih okoliščinah, ki jih povzroča karantena, enkratno priložnost da "resetiramo" šolo. Prvič, treba jo je očistiti povsem nesmiselnega balasta v preobsežnih kurikulih. Šola se mora začeti osredotočati na svet, v katerem živimo, in ne na družbo, ki je ni več. Poglejte samo primer ekonomskih predmetov. Vse, kar se učenci učijo zdaj, je že propadlo ali nezadržno propada.

V kurikulih bi se morale poleg temeljnih znanj – jezikoslovja, računstva, naravoslovja, etike (filozofije) – znajti podnebne spremembe in okoljska kriza, vprašanje globalne neenakosti in njihove posledice; demokracija in aktivno državljanstvo itd. Verjetno res ni treba, da mladi vedo, kdaj natančno je neki kralj izgubil glavo in katera reka je daljša od druge ali kaj pridelujejo v južni Franciji (kar itak ne drži več). Prav tako bi bilo v šoli lahko več "netržnih" vsebin, ko so umetnost, čuječnost, meditacija, ples, samospoznanje in tako naprej (v tem kontekstu je zelo priporočljiv ogled izjemnega predavanja sira Kena Robinsona: Ali šole ubijajo kreativnost?).

Pouk, ki zdaj poteka na daljavo v resnici ponuja učitelju razmislek, da k učnemu procesu pristopi na nove načine, ki niso zgolj preslikava "normalnega" pouka v šolah. Učitelj in šola naj tudi ne pričakujeta enakih rezultatov kot v razredih, zato tudi ni prav, da jih ocenjujejo na enake načine.

Treba je upoštevati, da so učni procesi zdaj celo intenzivnejši kot prej. Kako biti skorajda ves čas v stanovanju, ves čas istimi ljudmi, kako si organizirati čas, kako preživeti ekonomsko stisko, ločenost od prijateljev in sošolcev, kako upoštevati izjemne higienske zahteve, kako ustreči mnoštvu navodil šestih ali še več učiteljev dnevno, kako uporabljati različna komunikacijska orodja in še in še?

Dober učitelj bo razumel vse to in razumel, da je življenje navsezadnje največja šola. Če mu uspe pri tem svoje učence še motivirati, spodbuditi in opogumiti za ustvarjalnost in učenje, kar je nenazadnje eno in isto, je dosegel zelo veliko.


Slika: Pixabay

sobota, 04. april 2020

Virus komercializacije, zdravilo delitve


Koronavirus je kriv za naše težave, prizadel je naš način življenja! Na prvi pogled se zdi ta trditev zelo umestna. Morda pa ni čisto tako. Kakšen pa je sploh naš način življenja? Brezmejno trošimo planetarne dobrine, a hkrati dopuščamo da stotine milijonov Zemljanov trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin; onesnažujemo zemljo, vodo in zrak; tekmujemo drug z drugim in se ne zmenimo za tiste, ki ne zmorejo hudega tempa modernega življenja; privatiziramo zdravstvo, šolstvo in druge javne storitve ter osnovne dobrine; z vsem trgujemo, celo z življenji ljudi itd. Zdaj pa nenadoma objokujemo naš prejšnji življenjski slog.

Kaj pa, če nam je virus izstavil račun in nastavil ogledalo? Kaj pa, če je naš skomercializiran način življenja, kjer je vse podrejeno denarju, moči, uspehu, bogastvu, bolj kriv za krizo kot virus. Če bi imeli resnično močno javno zdravstvo, odlično urejene domove za starostnike; bolj enakopravno in pravičnejšo družbo, zdravo okolje; če bi ekonomski sistem služil vsem ljudem in ne samo nekaterim, bi veliko lažje prebrodili zdajšnjo zdravstveno krizo, če bi sploh izbruhnila, seveda.

Zdaj smo se za trenutek ustavili, družba se je umirila, Zemlja je "zadihala". Zdaj imamo dragocen čas za razmislek. Ali res želimo nazaj? V komercialno usmerjeno družbo, ki je vse bolj neenaka, nepravična, kjer bo okolje zdaj zdaj nepovratno uničeno. Ali pa je zdaj zares napočil čas, da resnično stopimo naprej.

In najprej poskrbimo za ljudi. Ne samo "naše", temveč za vse ljudi. Se kdaj vprašamo, zakaj imamo na mejah migrante? Ali kdaj pomislimo, da smo pravzaprav mi krivi za to. Ker izkoriščamo njihove naravne vire, ker se gremo nekakšne vojne (sploh ne vemo več za kaj ali proti čemu potekajo), ker z ekonomskimi ukrepi uničujemo njihove službe, njihovo eksistenco. Saj ni nujno, da to počnemo neposredno, temveč kot "majhni zobniki v velikem komercialnem kolesju", ki uničuje vse pred seboj.

Kaj pa, če bi namesto povratka nazaj, začeli z bolj pravično delitvijo dobrin med državami, vsaj tistih najnujnejših dobrin, kot so hrana, zdravila, voda... Mar sploh kdaj pomislimo, da letno umre približno 18 milijonov ljudi zaradi posledic pomanjkanja hrane, kar 820 milijonov ljudi pa je prav zdaj kronično podhranjenih. Mar nismo tudi mi, s svojimi nebrzdanimi potrošniškimi navadami, krivi za ta "virus lakote", ki je bolj poguben od zdajšnje pandemije.

Šele, ko bomo zares odpravili to največji črni madež človeštva – lakoto in revščino v svetu obilja – bomo lahko reševali tudi druge velike planetarne težave – okoljske, podnebne, ekonomske, družbene itd.

Lakoto in revščino lahko zelo enostavno odpravimo – z globalno delitvijo osnovnih dobrin. To je resnično zdravilo za uničevalno komercializacijo, ki je bolj kriva za zdajšnji izbruh pandemije, kot kar koli drugega.

Slika: Pixabay

četrtek, 02. april 2020

Bomo jedli denar?


Kriza, v kateri smo se znašli, zahteva naglo, odločno, a tudi dolgoročno ukrepanje. Poleg zdravstvenih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je pomemben tudi odziv na vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Zdravstveni ukrepi bodo slej ko prej začeli delovati in življenje se bo postopoma začelo vračati v stare tirnice. Večji problem pa je in bo ekonomski, s posledicami za celotno družbo, domačo in globalno.

Vlade po vsem svetu zdaj sprejemajo velikanske finančne reševalne pakete, ki naj bi ohranili blaginjo ljudi in gospodarstvo "pri življenju". Američani so v reševanje svoje ekonomije vložili že 6000 milijard dolarjev, preostali svet pa še 20.000 milijard dolarjev (Slovenija 3 milijarde evrov). Vendar te velikanske količine denarja niso jamstvo za ohranitev starega načina življenja, ki smo ga poznali pred letom 2020.

Ogromni vložki držav bodo povzročili, da bodo imeli ljudje, vsaj v razvitem delu sveta, dovolj denarja, premalo pa bo dobrin, kajti države se začenjajo vse bolj zapirati vase, proizvodnja in transport pa sta vse bolj motena.

Že zdaj pri oskrbi z zdravstveno opremo vidimo, kako vsaka država želi poskrbeti predvsem zase, to pa pomeni premoč močnejših in bogatejših držav. Morda bo že jutri takšen vzorec prisoten tudi pri oskrbi z drugimi najnujnejšimi potrebščinami kot so hrana, zdravila, energetski viri, pitna voda. Obstoječi globalni tržni sistem že zdaj kaže "razpoke" v svojem delovanju, v naslednjih tednih in mesecih pa lahko razpadejo proizvodno-transportno-prodajne verige, ki nam zaenkrat še zagotavljajo oskrbo z najnujnejšimi dobrinami.

Čeprav bodo podjetjem in državljanom namenjena zadostna finančna sredstva, pa bo že kmalu postalo pomembnejše vprašanje osnovnih dobrin. Tudi če bodo imeli ljudje dovolj denarja, bo predvsem najnujnejših dobrin morda že kmalu začelo primanjkovati. Seveda je na prvem mestu hrana. Zelo pomemben ukrep, ki bi se ga morali lotiti takoj, je maksimalno spodbuditi pridelavo in predelavo hrane (na vrtovih, sadovnjakih, poljih). Slovenija je le malo več kot polovično samoskrbna. A to je le manjši korak, čeprav nujen.

Kar pa je res pomembno pa, je da čimprej sprožimo pobudo, da se na globalni ravni oblikuje posebno telo, ki bi koordiniralo distribucijo ključnih globalnih dobrin med vsemi svetovnimi državami. Za to že imamo organizacijo, ki ima legalno osnovo, zmožnosti in izkušnje za takšen velikanski podvig, in to je Organizacija združenih narodov.

Z globalno delitvijo najnujnejših dobrin, bi preprečili možen črni scenarij, da bo vsaka država skrbela le še za lastne interese, to pa je za nas lahko pogubno. Globalni tržni sistem že kmalu ne bo več zmogel "skrbeti" za osnovne potrebe velikega dela svetovnega prebivalstva in to ne samo manj razvitega dela sveta, temveč tudi držav kot je Slovenija, čeprav je osnovnih dobrin na globalni ravni po vseh razpoložljivih podatkih dovolj.

Zato je zdaj naloga vseh držav, da skupaj prevzamejo skrb za zadovoljevanje osnovnih dobrin potreb svetovnega prebivalstva. V globalno sodelovanje pri oskrbi prebivalstva nas zdaj silijo izredne razmere, v prihodnosti pa bi takšen sistem distribucije osnovnih dobrin (ki ga lahko poimenujemo z izrazom ekonomija delitve) postal dober temelj za boljše odnose v mednarodni skupnosti in osnova za odpravo največjih problemov človeštva: lakote (danes je kar 820 milijonov ljudi še vedno podhranjenih), revščine, migracij, podnebnih sprememb itd.

S tem pa bi storili pomembne korake v smeri globalne blaginje in miru.


Več o predlogu za globalno delitev osnovnih dobrin.

Slika: Pixabay

torek, 31. marec 2020

Užitek oblasti


Slovenski pregovor "Ako češ koga spoznati, oblasti mu daj!" nam marsikaj pove o času, v katerem živimo. Ne gre samo za politike, večjo in manjšo oblast imajo tudi direktorji, šefi oddelkov, vodje kriznih enot; najdete jih v vseh poklicih in na vseh nivojih. Še bolj pa do izraza zgornja modrost pride v kriznih razmerah. Na vodilnih položajih imamo nekatere ljudi, ki se zares trudijo za splošno dobro, a ohranjajo zdravorazumski pristop in celo nekaj zdravega humorja (primer g. Andrej Šter iz zunanjega ministrstva). Na drugi strani pa je – in ti žal prevladujejo – cela vrsta višjih in nižjih oblastnikov, ki svojo oblast jemljejo kot priložnost, da izživijo svoje "veličastne" sanje in/ali frustracije.

Užitek in strah

Se tudi vam zdi, da je v zdajšnjih nastopih številnih oblastnikov zaznati užitek. Užitek, ker imajo oblast in lahko neomejeno dramatizirajo, grozijo, strašijo. Marsikdo bi rekel, da jih žene skrb za druge, a v resnici gre za užitek vladanja. Zato sprejemajo številne odločitve, četudi povsem nesmiselne. Zakaj? Ker jih lahko!

Vendar je ta način, ki temelji na grožnjah, strašenju in nesmiselnih ukrepih, zelo nevaren. V ljudeh vzbuja strah, negotovost, tudi depresijo, jezo. In vse to se kopiči; kot nepredušno zaprt ekonom lonec, ki se ves čas segreva na visoki temperaturi…

Obstajajo tudi drugačni pristopi. Krizo je mogoče reševati z medsebojnim zaupanjem, s spodbujanjem, z lastnim zgledom in z ukrepi, ki so smiselni in zdravorazumski.

Ne moremo reči, da so vsi zdajšnji ukrepi nesmiselni. Saj državljani razumemo, da prehitro širjenje koronavirusa lahko močno preobremeni zdravstveni sistem in povzroči veliko smrti pri delu zdravstveno bolj občutljive populacije. Vendar gredo številni ukrepi bolj v smer nesmiselnega nadzora in izživljanja nad ljudmi.

Kaj pa je narobe s sprehodi v naravi in parkih, seveda ob primerni varnostni razdalji; kaj je narobe z gibanjem med občinami z upoštevanjem vseh zdravstvenih ukrepov; zakaj čiščenje večstanovanjskih stavb brez sredstev za to; zakaj zahteva po maskah, če jih ni na voljo itd.?

Ponovno je posredi užitek. Ljudstvo ne sme uživati. V teh časih je treba biti prestrašen, resen, turoben in mračen. Užitek je rezerviran za oblast. Za užitek vladanja.



Slika: Pixabay

sobota, 28. marec 2020

Čas za sodelovanje in medsebojno delitev


Kubanski, ruski in kitajski strokovnjaki pomagajo Italiji pri zajezitvi širjenja koronavirusa; Američani ponujajo pomoč Iranu, čeprav je minilo komajda dva meseca, odkar sta bili državi na robu vojne; kitajski podjetnik je Sloveniji, ob posredovanju predsednika Uefe, podaril zaščitne maske; Nemci so v znak solidarnosti z Italijani na balkonih prepevali italijansko odporniško pesem Bella Ciao; ljudje v stanovanjskih blokih sostanovalcem vozijo hrano in še bi lahko naštevali. Še včeraj nepredstavljivo, danes postaja resničnost. Kriza v ljudeh lahko sproži najboljše (pri nekaterih pa tudi najslabše). Morda pa imamo zdaj, ko je svet na nek način skorajda obstal, priložnost, da razmislimo v kakšnem svetu želimo živeti v prihodnosti: ali se vrniti k starim uničujočim (potrošniškim, sebičnim) življenjskim vzorcem ali pa narediti velik korak naprej za pravičnejši in boljši svet.

Javno ali zasebno

Naš prvi razmislek se dotika danes najbolj izpostavljenega področja – zdravstva. Če smo se v teh dneh česa naučili, potem smo se zagotovo to, kako dragocen je javni zdravstveni sistem. V boju proti koronavirusu imajo prednost države z dobrim javnim zdravstvenim sistemom. Celo najrazvitejše in najbogatejše države sveta, kot sta na primer ZDA in Velika Britanija, spoznavajo, kako pomembne so javne zdravstvene storitve, ki so jih v preteklih desetletjih v veliki meri privatizirale.

A ne gre samo za zdravstveno varstvo, čeprav je to področje "v prvih bojnih linijah vojne" proti koronavirusu. Tu so še policija, sistem socialnega varstva, šolstvo, številne javne službe, civilna zaščita in prostovoljna gasilska društva. V Sloveniji imamo (še) dovolj dobro ohranjeno javno mrežo, ki se lahko sooča z najbolj kompleksnimi izzivi, kot je zdajšnja pandemija. Te lekcije ne smemo pozabiti in v prihodnjih letih moramo še okrepiti te službe. Nikakor ne smemo pristati na privatizacijo zdravstva, šolstva in drugih javnih služb, ki predstavljajo "hrbtenico" države in pravzaprav jamčijo za naš obstoj in blaginjo. Javne službe so dragoceno javno dobro, prav tako kot voda, gozdovi, čist zrak itd.

Tekmovati ali sodelovati

V ozadju zdravstvene krize pa se "kuha" še ena kriza – ekonomska. V tem primeru pa ne gre več samo za kakovost in dostopnost zdravstvenih storitev, temveč za celotni ekonomski sistem, ki je v prvi vrsti "odgovoren" za preživetje, v širšem smislu pa za blaginjo posameznika in celotne družbe. V teh dneh smo se tudi prebivalci razvitega dela sveta spoznali, kako zelo odvisni smo od podjetij, trgovin, transporta, bank, storitvenih dejavnosti itd.

Če nimamo hrane, smo lačni! Marsikomu se v teh dneh porajajo tudi takšne misli. Dostopnost in založenost trgovin nenadoma nista več samoumevni; hrana, zdravila, oblačila nam niso več ves čas na voljo. V takšnem svetu, a hkrati na istem planetu, vsakodnevno životari stotine milijonov ljudi, in to že desetletja. Ekonomski sistem, ki nas je desetletja zalagal z nujno potrebnimi in tudi z zelo veliko nepotrebnimi dobrinami, se pred našimi očmi podira. Čeprav za to lahko krivimo virus, pa je v resnici to zelo slab sistem, ki je delu sveta zagotavljal neizmerno bogastvo ter brezštevilne izdelke in storitve, veliko večino Zemljanov pa "puščal" v pomanjkanju, revščini, lakoti in izkoriščanju.

Ta ekonomski sistem je utemeljen na tekmovanju (konkurenčnosti), sebičnosti (vsi proti vsem) in pohlepu (gospodarska rast). Posledice njegovega delovanja so vsakomur vidne: uničeno okolje, podnebne spremembe, neenakost, migracije, družbeni konflikti. Takšen ekonomski sistem je nevzdržen. V teh in še zlasti prihodnjih dneh, tednih in mesecih bomo videli, da nas lahko reši le sodelovanje – med sostanovalci, sovaščani, v okviru držav in mednarodni skupnosti. To lekcijo si moramo zapomniti in tudi po koncu te krize moramo ekonomski sistem utemeljiti na sodelovanju.

Kopičiti ali deliti

A vprašamo se lahko: kaj na ekonomskem področju zares pomeni sodelovati? Odgovor je: sodelovanje se v ekonomiji v polnosti izrazi z medsebojno delitvijo dobrin. Države že zdaj (tudi podjetja in posamezniki) druga drugi pošiljajo pomoč, predvsem medicinsko in zaščitno opremo. V prihodnje bo tega še več. Tržni sistem je "zamrznil", je povsem nemočen pri reševanju takšne krize. Ko se bo finančna kriza v prihodnjih dneh in tednih še zaostrila, bo oskrba prebivalstva začela delovati po načelih ekonomije delitve, kar pomeni, da bodo države (in tudi znotraj držav) druga drugi pošiljale dobrine, ki so ključnega pomena za zdravje in preskrbo ljudi (hrano, oblačila, pitno vodo, zdravila, medicinsko opremo itd.). Nobena država nima vse dobrin, ki jih potrebuje, vse države pa imajo vse, kar vsi potrebujemo.

Že danes imamo v svetovnem merilu dovolj dobrin za vse osnovne potrebe vseh Zemljanov. Te dobrine so nagrmadene v ogromnih skladiščih bogatih držav. Zakaj kopičiti dobrine, ki na koncu lahko propadejo? Zares varne se bomo počutili šele takrat, ko bomo vedeli, da se vedno lahko zanesemo na mednarodno solidarnost in velikodušnost, ki se izražata z medsebojno delitvijo dobrin. Tako kot v vsaki družini. Mar s svojimi otroki in starimi starši tekmujemo za dobrine in jih kopičimo vsak v svoji sobi? Ne, delimo si jih med seboj. To je temelj družinske ekonomije. Naj bo to tudi temelj državne in globalne ekonomije. Saj smo nenazadnje ena velika družina, eno človeštvo.

Torej, zdaj ko smo v stiski, ko razmišljamo, kako naprej, imamo priložnost, da vzpostavimo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo temeljil na organizirani delitvi dobrin med vsemi državami sveta. Nenadoma bomo ugotovili, da imamo vsega dovolj. Na temelju globalne delitve dobrin bomo prvič zaživeli v medsebojnem zaupanju, ki je temelj miru in blaginje. Ne recite, da to ni mogoče. V prihodnjih tednih bomo ugotovili, da je mogoče.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay

petek, 27. marec 2020

Konec nekega (ekonomskega) obdobja


Svet se ne sooča prvič s pandemijo. Niti prvič z gospodarsko krizo. Ko pa se "sestavita" pandemija in globalna ekonomska kriza, ob že tako zaostreni okoljski in podnebni krizi ter vse globlji neenakosti, ki "poganja" svetovne migracije in številne družbene konflikte, dobimo eksplozivno mešanico. Čeprav je pandemija novega koronavirusa v prvi vrsti zdravstveni, pa vse bolj postaja tudi ekonomski problem. Verjetno ni pretirano reči, da je današnji ekonomski sistem, naj mu rečemo tržna ekonomija, neoliberalizem ali kako drugače, nevarno zbolel, morda celo umira pred našimi očmi. A to ne pomeni, da je nastopil konec sveta, temveč da je zdaj napočil čas za resnično globoke spremembe. Kajti v času brez primere, je tudi čas za rešitve brez primere.

Ekonomski sistem, ki je utemeljen na neprestani rasti proizvodnje, potrošnje, dobičkov, kreditov, borznih indeksov, bogastva itd., se zdaj ruši kot hišica iz kart. Prav tako se je ta sistem, ki je ves čas spodbujal privatizacijo naravnih virov in javnih družbenih storitev, kot sta izobraževanje in še posebej zdravstvo, izkazal za povsem nemočnega v času velike globalne zdravstvene krize. Že zdaj vidimo, kako koronavirus pustoši tudi v najbogatejših državah sveta, še posebej v tistih, ki so predhodno močno oslabile javni zdravstveni sistem na račun zasebnega.

Zasebni zdravstveni sistem je povsem paraliziran in breme krize zdaj leži izključno v rokah (šibkega) javnega zdravstva in drugih močno "podhranjenih" javnih institucij. Tudi gospodarstveniki, ki so prej s "sveto" vnemo zagovarjali šibko in odsotno državo ter svobodno delovanje velikih zasebnih ekonomskih "igralcev", zdaj v vrsti stojijo pred vrati države in moledujejo za pomoč. Seveda jim je treba pomagati, a ne samo za premostitev težav in za ponovno vrnitev k staremu sistemu, čemur pravimo tudi "privatizacija dobičkov in podružbljanje izgub".

Centralne banke zdaj z gigantskimi napori skušajo rešiti obstoječi ekonomski sistem, ki je pravzaprav povzročil večino današnjih globalnih problemov. V zasledovanju edinega "pravega" cilja – neprestane rasti dobičkov – so ključne ekonomske institucije (banke, borze različnih finančnih instrumentov in blaga, korporacije in drugi ekonomski subjekti) ustvarile svet velikanske neenakosti, ki povzroča obsežno lakoto, revščino, migracije in družbene konflikte. A tudi tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut vredne "injekcije", ne morejo pozdraviti "umirajočega ekonomskega bolnika".

Zakaj sploh reševati ekonomski sistem, ki povzroča uničenje okolja in tako velike krivice? Danes je v svetu kar 820 milijonov ljudi, ki trpijo zaradi lakote, kar 9 milijonov pa jih vsako leto zaradi pomanjkanja hrane umre, med njimi več kot 3 milijone otrok v starosti do pet let. Si sploh predstavljamo, kako strašna je smrt zaradi lakote? Naj se borimo za takšen ekonomski sistem?

Ključna naloga družbenega področja, ki mu rečemo ekonomija, ni bogatenje posameznikov na račun večine ljudi; prav tako ni brezglavo trošenje, ki uničuje planetarno okolje; temveč slehernemu posamezniku omogočiti, da lahko zadovoljuje človekove osnovne potrebe, to je, da ima na voljo dovolj hrane, pitne vode, oblačil, primerno bivališče ter dostop do javnega socialnega in zdravstvenega varstva ter izobraževanja.

Nekatere države znotraj svojih meja že delujejo po načelih ekonomije delitve, še zlasti t. i. skandinavske države. Te države so tudi najmanj prizadete zaradi novega koronavirusa, saj imajo dobro delujoč javni zdravstveni sistem, poleg še drugih javnih podpornih sistemov. Država z davki in z drugimi prispevki polni "skupni sklad dobrin", iz katerega se bolj ali manj pravično delijo dobrine oziroma storitve za vse državljane. Vendar ni dovolj, da takšen sistem uvede samo nekaj svetovnih držav, tudi mednarodna skupnost kot celota bi morala delovati po teh načelih.

Zadovoljevanje osnovnih človeških potreb ne sme biti odvisno od globalnega tržnega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti in pohlepu držav ter velikih korporacij, na borznih špekulacijah in komercializaciji (proces preobrazbe dobrin ter javnih storitev v trgovsko blago) ter vsesplošni tekmovalnosti oziroma konkurenčnosti. Poskrbeti moramo za vse ljudi. Tako kot v družinah oziroma gospodinjstvih poskrbimo za vsakega člana, moramo poskrbeti tudi za osnovne potrebe slehernega člana naše velike družine – človeštva. Zato države potrebujejo globalni dogovor, s katerim bi poskrbeli za te potrebe. S tem pa bi rešili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega človeštva, med drugimi lakoto in revščino, prenaseljenost, migracije, družbene konflikte in posredno tudi globalno segrevanje podnebja.

Če tržni sistem ne najde odgovora za te probleme, potem se morajo države na globalni ravni dogovoriti za ustrezen mehanizem pravične porazdelitve oziroma distribucije osnovnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Ta globalni ekonomski mehanizem lahko poimenujemo globalna delitev osnovnih dobrin, ki predstavlja jedro ekonomije delitve. Če nam to uspe in nobenega razloga ni, da nam ne bi uspelo, bomo lahko govorili o pravilnih medčloveških odnosih na globalni ravni, ki bi svet popeljali na pot blaginje in miru.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin 

Slika: Pixabay


četrtek, 26. marec 2020

Od tržne k ekonomiji delitve


Se še spomnite Črnega petka, ko smo konec novembra lani potrošniki razvitega dela sveta drli v trgovine? Čeprav to ni bil edini super-nakupovalni dan, pa ga lahko označimo za simbol nebrzdane potrošniške družbe in trgovsko-podjetniškega pohlepa. V mesecu marcu 2020 pa smo spet dočakali Črni petek (in to ne le enega), le da tokrat s tem izrazom označujemo dan, ko borze po svetu beležijo visoke padce, kar predstavlja uvod v hudo ekonomsko krizo. Med tema črnima petkoma se nam je zgodil koronavirus.

V pičlih štirih mesecih se je svet skorajda do neprepoznavnosti spremenil, še zlasti na ekonomskem področju. Stari ekonomski red je razpadel, nov se še ni "rodil". Zato živimo v izjemno nenavadnih časih, nekje vmes, v vakumu med starim in novim. To je čas izjemne negotovosti, a tudi izjemnih priložnosti. V teh tednih, ko se je svet dobesedno ustavil, imamo čas za razmislek. Mnogi si želijo povratek nazaj, v čase, ko smo brezglavo trošili Zemljine vire in s tem sodelovali pri uničevanju okolja ter veliko prispevali k hudi revščini na številnih svetovnih območjih.

Predvsem centralne banke in države – v imenu najbogatejših ljudi – zdaj mrzlično skušajo obraniti obstoječi ekonomski sistem. V sistem so v zadnjih dneh »vbrizgale« več tisoč milijard dolarjev, evrov in drugih valut, a hudega ekonomskega "bolnika" ne morejo ozdraviti. Tržno ekonomijo je ves čas poganjala rast gospodarstva, dobičkov, izdelkov, potovanj itd., a hkrati tudi "rast" onesnaženja, podnebnih sprememb, neenakosti itd. Že dolgo smo vedeli, da tako ne gre več naprej, a nismo se bili pripravljeni ničemur odreči.

Zdaj nas je prisilno ustavil koronavirus. Sedimo doma, sami pripravljamo obroke, spoznavamo bližnje kotičke narave, beremo "stare" knjige, ponovno spoznavamo svoje otroke, zakonce, partnerje; ugotavljamo, da nam ni treba ves čas "čepeti" v trgovinah in lokalih; delimo ali podarjamo si naše dobrine; odkrivamo, da kariera ni vse, da kopičenje bogastva in nazivov nista naša edina življenjska cilja. Postajamo bolj prijazni, solidarni, zavedamo se svoje ranljivosti; v drugih ne vidimo več konkurentov, temveč soljudi, sosede, sotrpine. Začenjamo se zavedati, da je mogoče živeti preprosteje in skromneje.

V tem dragocenem času, ko "lebdimo" med starim in novim, imamo priložnost razmisliti, kako naprej. Bomo po koncu pandemije res takoj spet »skočili« na stari vlak, ki drvi proti prepadu, ali bomo "zgradili progo" do pravičnejšega sveta, v katerem bomo poskrbeli za slehernega Zemljana in za naše skupno okolje?

V teh dneh vidimo, kako nemočen je tako imenovani tržni ekonomski sistem, ko pride do krize, kakršna je pandemija koronavirusa. Začeli smo se zavedati, kako »krvavo« potrebujemo osnovne dobrine, kot so hrana, oblačila, stanovanja ter dobro delujoče javne socialne, izobraževalne in še posebej zdravstvene storitve. Na univerzalni dostopnosti do teh dobrin (in storitev) moramo vzpostaviti nov ekonomski sistem, tako znotraj držav kot tudi na mednarodni ravni. A ne smemo se osredotočiti samo na razviti svet, ki se zdaj, ko je tržni sistem povsem paraliziran, trudi svojim prebivalcem zagotoviti dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb.

Države so si že začele medsebojno deliti dobrine, za zdaj večinoma medicinsko opremo in tudi znanje ter strokovnjake. A že v prihodnjih tednih bodo na vrsti še druge dobrine: hrana, pitna voda, oblačila in še marsikaj drugega. Dejansko že lahko govorimo o prvih korakih k vzpostavitvi ekonomije delitve. Ta lekcija nas mora voditi k nadaljnjim korakom, to je k vzpostavitvi delitve dobrin ne samo med nekaterimi državami, temveč v okviru celotne mednarodne skupnosti. Kajti najrevnejše države že desetletja izkušajo še mnogo večjo negotovost, kot jo v teh dneh izkuša razvitejši del sveta. Za njih je koronavirus samo še eden v množici drugih problemov, ki so posledica pomanjkanja najbolj osnovnih dobrin – hrane, vode, zdravil itd.

Torej, ko gre za dobrine za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, je treba ekonomijo postaviti na nove temelje. Države se lahko na globalni ravni dogovorijo za medsebojno delitev osnovnih dobrin, tako da noben Zemljan ne bo več trpel zaradi pomanjkanja hrane, pitne vode, zdravil, oblačil, stanovanj ter nedostopnosti izobraževalnih in zdravstvenih storitev.

Ko bo pandemije konec, bomo še naprej kupovali v trgovinah, hodili v banke, v lokale, potovali, obiskovali koncerte in kino predstave, a to moramo početi »v nižji prestavi«, z upoštevanjem zmogljivosti planeta in z odgovornostjo do blaginje soljudi. Vzpostaviti moramo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo tako na državni kot na mednarodni ravni poskrbel za delitev dobrin z namenom vsakomur zagotoviti dobrine za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb.

Zbogom tržni sistem, dobrodošla ekonomija delitve.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin 


Slika: Pixabay

sreda, 25. marec 2020

Vladni ukrepi ali "Marshallov načrt za Slovenijo"


To, kako se je vlada Republike Slovenije lotila pomoči prebivalstvu, malim in večjim podjetnikom, upokojencem, kmetom in drugim skupinam prebivalstva, je treba pohvaliti. Gre za reševalni program brez primere. Skorajda ga lahko primerjamo z Marshallovim načrtom, ki so ga po drugi svetovni vojni izpeljale ZDA pod vodstvom ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, za kar je kasneje prejel Nobelovo nagrado za mir (1953). ZDA so takrat celotni evropski regiji pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (v današnji vrednosti je to približno 130 milijard dolarjev oziroma 120 milijard evrov) predvsem v hrani, opremi in drugih izdelkih, potrebnih za okrevanje od vojne porušene in izčrpane Evrope.

Zdajšnji ukrepi slovenske vlade so resnično hiter in dober odziv na ekonomsko krizo, še preden se ta zares razplamti. V zdajšnji (korona)krizi vidimo, kako pomembna je država z močnim javnim sektorjem - še posebej zdravstvom. Čeprav naš zdravstveni sistem ni idealen, pa je v celoti še vedno veliko boljši kot v Italiji, ZDA, Veliki Britaniji in v še kateri zelo razviti svetovni državi. Resda imajo v teh državah nekaj zares vrhunskih klinik (za najbogatejše seveda), pa je dostopnost za celotno prebivalstvo mnogo slabša kot pri nas. Univerzalna dostopnost pa je ključnega pomena za boj s pandemsko krizo, s katero se soočamo.

Druga prednost, ki jo imamo, je močna in zelo razvejana mreža civilne zaščite, s številnimi prostovoljnimi društvi, še zlasti gasilskimi. Ta mreža resnično seže v vsak kotiček Slovenije. Tako razvejan in učinkovit sistem nam lahko zavida marsikatera država. Zdajšnja lekcija o ključni vlogi države in celotnega javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo, policija, socialno varstvo itd.) in civilne zaščite za spopadanje z veliko krizo, naj nam bo "kažipot" za prihodnost. Ne privatizirajmo teh področij, in ne samo, da jih moramo ohraniti, temveč jih moramo še okrepiti. To je naše resnično bogastvo in moč.

Vendar pa potrebujemo še korak naprej. Ni dovolj, da ostanemo razviti "otoček" ali "otok" (Evropska unija) v "oceanu" globalne lakote, nezaposlenosti, uničenega okolja, ozdravljivih bolezni, kajti slej ko prej ti problemi "kot cunami udarijo na naše obale", bodisi v obliki migracij bodisi bolezni, konfliktov ali česa drugega. Zato bi morala vlada, po zgledu "Marshallovega načrta za Slovenijo", predlagati globalni Marshallov načrt za pomoč državam, ki so se znašle v hudi stiski. Le tako bomo zares lahko zajezili tako koronavirus kot tudi druge velike probleme človeštva.

George Marshall je začetek velikega reševalnega programa za Evropo v letu 1947 pospremil z naslednjimi besedami: "Gospodje, moram vam povedati, da je situacija v svetu zelo resna. To bi moralo biti jasno vsem inteligentnim ljudem. Težava je v tem, da je problem tako zelo kompleksen in da so številna dejstva, ki so bila predstavljena javnosti prek tiska in radia za povprečnega človeka preveč zahtevna, da bi lahko jasno ocenil situacijo. Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi ter reakcije njihovih vlad v povezavi z našimi prizadevanji za promocijo miru v svetu."

Te besede so danes tako aktualne kot pred dobrimi sedmimi desetletji. Vlade imajo torej moč pomagati svojim in tudi drugim državam. Morda zveni paradoksalno, a dejstvo je, da s pomočjo drugim pomagamo tudi sebi; v svetu, kjer smo tako tesno povezani in soodvisni, je to še posebej pomembno. V nasprotnem primeru ne bo mogoče zares rešiti koronakrize niti drugih velikih kriz človeštva. Samo s sodelovanje in z usklajenim delovanjem vseh držav zares lahko premagamo koronavirus in vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Ni drugih poti.

(Slika: Pixabay)