Interesno območje, zgodba o samozadovoljstvu

Kako razložiti, kaj je samozadovoljstvo in zakaj je to velikanski problem današnjega časa? Biti zadovoljen s svojim življenjem je čisto v redu stvar. Biti zadovoljen s svojim življenjem, medtem ko okoli tebe veliko ljudi trpi, pa je čisto nekaj drugega; še zlasti, če ne ukrenemo ničesar, da bi olajšali ali preprečili trpljenje drugih. To je samozadovoljstvo. Če pa želimo res plastičen prikaz, kaj je samozadovoljstvo v skrajni obliki, si moramo ogledati film Interesno območje (The Zone of Interest).

Zgodba filma gre takole: Rudolfu Höss je komandant koncentracijskega taborišča Auschwitz. S svojo družino živi v idilični hiši z velikim vrtom tik ob taborišču. Film se osredotoča predvsem na njegovo ženo Hedwig, ki je več kot zadovoljna z življenjem v svojem »interesnem območju«. Otroci so zdravi, hrane in drugih dobrin imajo dovolj, večino del opravljajo služkinje in služabniki (iz taborišča), obkroža jih čudovit vrt, čudovita narava (vsaj na eni strani hiše seveda). Izza ograje ves čas prihajajo grozljivi zvoki vsakršnega nasilja, iz dimnikov se ves čas kadi, prihajajo nove in nove vlakovne kompozicije, skratka jasno je, da se tam dogajajo resnično grozljive stvari. Vendar to prebivalcev hiše ne moti zares, vsaj na zunaj ne, še zlasti pa dogajanje izven njenega »interesnega območja« ne moti komandantove žene, ki se celo upre moževi premestitvi v oddaljeni Berlin.

Film je posnel britanski režiser Jonathan Glazer po predlogi romana Martina Amisa in temelji na resničnih osebah. Režiser je ob tem dejal: "Najhujši zločin in tragedija je, da je človek to storil sočloveku. Ustreza nam, da se od njih čim bolj distanciramo, z mislijo, da sami takšnega vedenja nismo zmožni, vendar bi morali biti v to manj prepričani."

Film je prispodoba našega "vrtička", ki ga skrbno in samozadovoljno urejamo, čeprav je na drugi strani ograje marsikaj narobe. Naš vrtiček je lahko stanovanje, hiša, vikend, resničen vrtiček, avto, vas, mesto, država ali unija (EU). Morda skozi okno res ne vidimo dima, skrajne revščine, lakote, grozljivih vojn, genocida, okoljskih katastrof, a naša okna (morda ni naključje, da večino računalnikov še vedno poganjajo Okna oziroma Windowsi) so že dolgo zasloni vseh vrst. In skoznje lahko vidimo trpljenje sveta.

Če hočemo seveda. Lahko pa tudi zagrnemo zavese, kot je v filmu storila Hedwigina mama oziroma izklopimo zaslone. Ali pa svoja "okna" preprosto prekrijemo z neskončno praznimi in ničvrednimi vsebinami, ki jih ponujajo tik-toki, facebooki, televizijski zasloni in drugi sodobni mediji.

Samozadovoljstvo pomeni, da drugim prepuščamo urejanje lokalnih, državnih in svetovnih problemov. Seveda ne moremo kar tako spremeniti sveta. A če samo skrbimo za "svoj vrtiček", se bodo tam zunaj, "za ograjo", še naprej dogajale strašne stvari, ki bodo nazadnje uničile tudi naš skrbno negovan vrtiček. Če prepuščamo dobrodelnim organizacijam, okoljskim in političnim ter drugim aktivistom, da rešijo vse probleme sveta, to ne bo dovolj. 

Samo "glas ljudstva" (množično udejstvovanje ljudi za resnične spremembe v svetu) lahko spremeni tok stvari. In zato moramo "izstopiti" iz svojega samozadovoljstva. In se priključiti aktivnostim za preobrazbo sveta, kjer ne bo prostora za vojne, revščino, lakoto, uničeno okolje itd.

Bobni vojne ali tihi zven miru

Vojne se začnejo veliko prej, preden poči prva puška in pade prva granata. Vselej se začnejo z mislijo in besedo. Danes se skoraj po celotni Evropi veliko govori o vojni. Ne o kakršni koli vojni, temveč o vojni z Rusijo. Kot da je neizogibno dejstvo. Generali, politiki, vojni in drugi strokovnjaki so se že zedinili, da vojna bo, nekako čez pet do osem let (le kako so prišli do te številke?). Na vojno se pripravlja celo nevtralna Švica. To in še marsikaj lahko preberemo v prispevku Evropa razmišlja o morebitni vojni: Kje se bodo ustavile šape ruskega medveda? (Objektiv, Dnevnik, 10. 2. 2022).

Skoraj zagotovo je takšno razmišljanje koristno, predvsem pa dobičkonosno za vojaško industrijo, ki že tako cveti. Oboroževanje in razpihovanje vojnih pričakovanj (za zdaj predvsem v medijih) pa vodi Evropsko celino v militarizacijo in vse bolj totalitarne režime. Tako pred prvo kot pred drugo svetovno vojno je bila tekma v oboroževanju v polnem razmahu. Naraščajoča količina orožja slej ko prej lahko privede tudi do uvedbe naborništva ter k večji zahtevi po redu in disciplini na vseh družbenih področjih. Demokracija in svoboda nenadoma postaneta nepomembni in moteči.

Vemo tudi, da je treba ustvariti čim bolj »strašnega« zunanjega sovražnika, da bi se lahko poenotili, ko se soočamo z nakopičenimi notranjimi težavami in razprtijami. Evropa danes trpi zaradi problemov na številnih področjih – kmetijstvo, migracije, naraščanje revščine, neuspešnost pri reševanju podnebne krize, ekonomski problemi, nemoč pri reševanju izraelsko-palestinskega konflikta itd. Eden od najbolj preprostih načinov »reševanja« teh problemov je poenotenje ob pomoči zunanjega sovražnika. Rusija je postala takšen »popolni« zunanji sovražnik, ki mu pripisujemo vse slabo (Evropa na tem področju, na žalost, že ima bogate izkušnje).

Na srečo še vedno obstajajo glasovi razuma. Ddr. Rudi Rizman je v zgoraj omenjenem prispevku izjavil: »Evropski politiki, ki pozivajo na vojno z Rusijo in oboroževanje njihovih držav, izgubljajo stik z realnostjo in pozabljajo na človeške žrtve in materialno uničenje, ki so jih v prejšnjih stoletjih prinesle vojne njenim državljanom in z dvema svetovnima vojnama praktično vsemu svetu. Poleg tega požirajo dano obljubo svojim državljanom po drugi vojni, da vojn 'ne bo nikoli več', in se na tak način tudi odpovedujejo zgodovinskemu projektu Evropske unije, ki temelji na miru in še več – na socialni varnosti.«

Kako resnično. Bomo Evropejci sprejeli govorico generalov, oborožitvene industrije in militarističnih politikov, ali govorico razuma in miru? Samo mirovna prizadevanja lahko rešijo rusko-ukrajinski konflikt. Se sploh zavedamo, kaj je »v igri«? Rusija je jedrska sila, Evropa kot celota ne. Medtem ko »vroče« vojaške glave razmišljajo o vojni in že zarisujejo frontne črte, se ne morejo zanašati, da v kot stisnjena Rusija ne bi uporabila jedrskega orožja.

Nehajmo govoriti o vojni. Vsak dan vojne pomeni novo trpljenje za civiliste in tudi vojake na konfliktnih območjih, vendar tega trpljenja zagotovo ne občutijo generali, politiki in trgovci z orožjem v varnem zavetju svojih razkošnih pisarn in bunkerjev, tisoče kilometrov od frontnih črt. Več orožja pomeni tudi manj denarja za ceste, šole, vrtce, zdravstveno varstvo, pokojnine itd.

Začnimo govoriti o miru in prenehajmo z demonizacijo Rusov ter vsega ruskega. Potrebne so mirovne pobude, kompromisi, diplomatska dejavnost, mirovne konference itd. – tudi Evropa ima bogate zgodovinske izkušnje s tem. Še tako dolge in hude vojne so se vselej končale za političnimi omizji.

Vojni glasovi bobnijo glasno in prodorno, medtem ko so glasovi miru mnogo tišji, a neskončno pomirjujoči.