petek, 07. maj 2021

Ljubezen do drugega gre zares skozi želodec


Hrana je središče našega sveta. S hrano izkazujemo odnos do sebe in do soljudi, do drugih živih bitij, do narave; hrana je izraz kulture, tradicije, pripadnosti – svet se dobesedno vrti okoli hrane.

Prebivalcem bogatejšega, potrošniškega dela sveta se hrana večinoma zdi nekaj samoumevnega; kot zrak, ki ga dihamo. Ko smo lačni, odpremo hladilnik, stopimo v trgovino, gremo v gostilno (razen v času epidemije) ali hrano preprosto naročimo na dom. Za številne Zemljane pa še zdaleč ni tako. Večino njihovega dneva zapolnjuje boj za hrano. Soočajo se z vprašanji, ki jih ne bi smelo biti: bomo danes lahko nahranili svoje otroke, bomo imeli kaj postaviti na krožnik; kaj pa jutri in pojutrišnjem – bomo imeli kaj "za pod zob"? Njihove stiske so neizmerne, nam nepredstavljive.

Revščina, lakota, bolezni, migracije, politične krize, globalno segrevanje podnebja, uničevanje okolja – to so samo nekateri s hrano povezani veliki problemi človeštva. Pri tem seveda ne smemo mimo vode, ki je prav tako neločljiv del prehrane in seveda tudi priprave ter pridelave hrane. Hrana in voda sta dobesedno povezani z življenjem samim oziroma sta ključni dobrini za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. A podatki, povezani s hrano, so neizprosni, neusmiljeni, celo grozljivi:

"Po zadnjih ocenah je v svetu lačnih približno 690 milijonov ljudi oziroma 8,9 odstotka svetovne populacije – 10 milijonov več kot leto poprej in skoraj 60 milijonov več kot pred petimi leti. Prav tako se kaže trend povečevanja števila ljudi, ki so prizadeti zaradi resne prehranske nepreskrbljenosti (severe food insecurity), kar je še eno merilo za ocenjevanje lakote. V letu 2019 je bilo kar 750 milijonov ljudi izpostavljenih resni prehranski nepreskrbljenosti. Skupno je bilo v letu 2019 kar dve milijardi ljudi ogroženih zaradi zmerne ali resne prehranske nepreskrbljenosti, kar pomeni, da niso imeli rednega dostopa do varne, hranljive in zadostne hrane." (FAO: SOFI 2020)

Dve milijardi Zemljanov torej trpita zaradi ene od oblik prehranske nepreskrbljenosti, ki jo FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) opredeljuje kot: "Situacija, ko ljudje nimajo varnega dostopa do zadostne količine in kakovostne hrane za normalno rast in razvoj ter aktivno in zdravo življenje." Kar dobra četrtina človeštva oziroma vsak četrti Zemljan torej nima stalnega dostopa do zadostne količine hrane za aktivno in zdravo življenje.

Številni dokumenti in raziskave pa potrjujejo, da je hrane na svetu dovolj za vse ljudi. In ne samo to, pridelamo jo celo več, kot jo potrebujemo vsi ljudje na Zemlji skupaj. S primernim ravnanjem in s pravično porazdelitvijo bi lahko nahranili celo 10 milijard ljudi (Journal of Sustainable Agriculture); danes (2021) nas na planetu živi približno 7,9 milijarde (Worldometer). Hrane je torej dovolj, po drugi strani pa jo zelo veliko zavržemo.

V letu 2019 smo tako v svetu skupno zavrgli kar 931 milijonov ton hrane oziroma 17 odstotkov vse hrane, ki je bila namenjena človeški prehrani. To je količina, ki jo skupaj zavržejo gospodinjstva, prodajalci, restavracije in druge prehranske storitvene dejavnosti. Za kako velikansko količino hrane gre, si lahko predstavljate takole: to je količina, ki bi jo lahko naložili na 23 milijonov do vrha napolnjenih 40-tonskih tovornjakov; če bi bili postavljeni eden za drugim, bi sedemkrat obkrožili Zemljo. (UN environment programme)

Kar pa je problematično tudi zato, ker dobro tretjino oziroma 34 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov izhaja iz prehranskih sistemov (pridelava hrane, transport, deforestacija itd.). Vsak Zemljan za svojo prehrano povprečno prispeva dve toni izpustov ekvivalenta ogljikovega dioksida v ozračje. (Forbes, STAznanost). Če bi torej s hrano ravnali bolj odgovorno, bi lahko pomembno znižali naš ogljični odtis.

Zakaj s hrano ravnamo tako neodgovorno in zakaj ne doseže vseh ljudi? Ker smo iz hrane, ki je najbolj osnovna človekova potreba, naredili tržno oziroma komercialno blago. Hrana ni isto kot mobilni telefon, avto, počitnice, nakit, igrače itd. Odpovemo se oziroma živimo lahko brez marsičesa, zagotovo pa ne brez hrane in pitne vode. Dostop do hrane pa je po komercialni logiki neločljivo povezan z denarjem. Če ga imate dovolj, imate tudi hrane v izobilju; če denarja nimate, tudi hrane nimate.

To se nam zdi normalno, pa ni. Človeško življenje ne sme biti odvisno od denarja. Ne bi smelo biti tako. Hrana bi morala biti vselej, ne glede na finančno stanje ali druge okoliščine, dostopna vsakomur; ni nujno, da moramo imeti vsi ves čas dostop do tisoče različnih priboljškov in prehranskih dodatkov, ki se bohotijo na policah naših veletrgovin. Zagotovo pa moramo imeti vsi vselej dostop do kakovostne hrane in vode za normalno rast in razvoj slehernega človeškega bitja.

Zato bi morala biti medsebojna delitev hrane in drugih osnovnih dobrin prioriteta slehernega družbeno-ekonomskega sistema. Hrana, voda, zdravila in druge osnovne življenjske potrebščine so najprej dobrine in šele potem komercialno blago. Seveda nam ni treba zapirati trgovin s hrano in drugimi osnovnimi potrebščinami, a ekonomski sistem moramo nadgraditi tako, da bo omogočal tudi najranljivejšim, da bodo vedno in povsod lahko dostopali do osnovnih dobrin – do hrane, vode, oblačil, zdravil itd. Takšen sistem pa lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Šele ko bomo uveljavili medsebojno delitev hrane (in drugih osnovnih dobrin), bomo zares razumeli pregovor, da gre "ljubezen skozi želodec". Ne moremo govoriti o ljubezni do drugega, če tako številnim ljudem onemogočamo dostop do hrane, čeprav jo je na planetu v izobilju na voljo. Še več, dokler bo po nepotrebnem lačen en sam samcat Zemljan, o ljubezni sploh nimamo pravice govoriti. V nikakršni obliki!