Celo po vsem tem času Sonce nikoli ne reče Zemlji: »Dolžna si mi.«
Poglejte, kaj se zgodi z ljubeznijo, kot je ta – osvetljuje celo nebo. (Hafis)
Sodobna multidisciplinarna znanost – pri tem še posebej velja omeniti
Jamesa Lovelocka in njegovo hipotezo
o Gaji, ki na Zemljo gleda kot na celovit in soodvisen sistem – spoznava, da vsak
organizem pomembno prispeva k »celoti življenja na Zemlji«. Prispevek vsakega
organizma – alge, mravlje, drevesa ali človeka – se ne odraža nujno neposredno
in takoj, temveč vsakdo prispeva svoj delež k stanju celotnega planetarnega
sistema, ki »v zameno« vsakemu »posamičnemu« organizmu zagotavlja optimalne
življenjske pogoje. Mikroskopske alge s svojo aktivnostjo pomembno sooblikujejo
planetarno ozračje, prav tako kot sleherno drevo ali druga rastlina. Njihov
prispevek se jim povrne bodisi v obliki dežja bodisi primerne temperature ali
kako drugače. Vsi dajejo in vsi dobivajo; narava je v resnici »mreža darov«
(web of gifts), ki ponuja obilje, ne pa redkosti in pomanjkanja. Mreža darov je
ekonomski sistem narave.
Natanko nasproten sistem je ustvaril človek. Ustvaril je neko drugo mrežo – mrežo dolgov (The Web of Debt), kakor je tudi naslov izjemne knjige Ellen Brown, ki opisuje destruktivno naravo današnjega, na dolgovih utemeljenega finančnega (denarnega) sistema. Ustvarili smo denarni sistem, ki je nekaj povsem protinaravnega. V naravi vsi dajejo in vsi dobijo, medtem ko danes v človeški družbi večinoma drug drugemu dolgujemo – dolgujemo bankam, podjetjem, državi; podjetja dolgujejo bankam, države dolgujejo bankam, banke dolgujejo bankam itd. Zato smo tako nezadovoljni, jezni, sovražni, prestrašeni in si sebično prizadevamo samo za lastno preživetje, večinoma na račun drugih, namesto, da bi vsi skupaj živeli v obilju in blaginji.
Zaradi dolgov dobrine v ekonomskem sistemu, ki ga je ustvaril človek, ne krožijo tako, kot v naravi, temveč se akumulirajo in ustvarjajo umetno pomanjkanje, ki mu ekonomisti pravijo redkost naravnih virov in dobrin. Ni odveč primerjava z akumulacijskim jezerom, ki nastane z zajezitvijo reke. Takšno jezero se lahko polni več let in s tem se začasno ali trajno zmanjšata tok in dinamika reke, kar ima katastrofalne posledice za ekosistem in za vsa bitja, ki jim reka daje življenje.
Dobrine so v prvih človeških skupnostih krožile kot darovi. Danes poznamo linearni ekonomski razvoj, kar pomeni, da se mora proizvodnja neprestano samo povečevati in da tok dobrin teče samo v eno smer (prodaja-nakup). Ekonomija prvih skupnosti pa je temeljila na kroženju dobrin – »krog daril« je zagotavljal, da nihče v skupnosti ni trpel pomanjkanja, hkrati z darovi pa so se krepile tudi vezi med člani skupnosti. Denar je nastal šele v večjih skupnostih, ko se je ta krog razširil tudi na druge ljudi, ki med seboj niso nujno imeli osebnega stika.
Denar – človekov služabnik ali gospodar?
»Če ti denar ni služabnik, ti bo gospodar.« Angleški pregovor
Denar je prvotno predstavljal sredstvo, ki je darilo povezalo s človekovimi potrebami in omogočalo kroženje dobrin v širših skupnostih. A denar se že kmalu ni več uporabljal samo »za to, za kar so ga iznašli«, je že pred več kot 2300 leti ugotovil Aristotel, »kajti nastal je za menjavo dobrin«. V naravi je sleherna stvar minljiva, začasna, le denarju smo ljudje dodali neko posebno lastnost, ki se ji reče obresti. Denar zato s časom pridobiva na vrednosti, dlje ko ga imamo naloženega v banki ali kje drugje, več je vreden. Njegova osnovna funkcija kot sredstva za menjavo oziroma pretok dobrin (človekov »služabnik«) se je tako spremenila v sredstvo za pridobivanje bogastva, moči – in s tem je denar postal »gospodar«, ki bistveno oblikuje družbo, v kakršni živimo.
Aristotel je že davno opozarjal, da so »obresti denar od denarja« in zato je za oderuštvo (posojanje denarja za obresti) rekel, da je od vseh ekonomskih dejavnosti »najbolj protinaravno«. Denar tako namesto posredovalne vloge v izmenjavi oziroma pretoku dobrin služi kot sredstvo za akumulacijo bogastva, za izkoriščanje drugih in za ohranjanje globoke ločenosti med ljudmi. Zato v svetu obilja mnogi trpijo pomanjkanje in vsi smo prisiljeni v tekmo za »redke« dobrine. Ločenost, redkost dobrin, revščina in bogastvo, pohlep ter tekmovalnost so zato postale osnovne značilnost ekonomije (in z njo družbe kot celote).
Ekonomija, ki združuje
Vendar lahko spremenimo to kulturo, ki je izključno človeška stvaritev. Na srečo vse več ljudi vidi svet kot celoto in sebe doživlja kot del matrice življenja, ki jo vzdržuje mreža darov. »Vsaka institucija naše civilizacije, ne glede na to, kako grda in pokvarjena je, v sebi nosi nekaj lepega: enako noto na višji oktavi. Denar ni izjema. Njegov originalni namen je bil povezati človekove darove s človekovimi potrebami, da bi tako vsi lahko živeli v obilju.« Pa vendar, ali lahko z denarjem ravnamo tako, da bo skladen z novo kulturo? Je mogoče vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo spodbujal kroženje dobrin na širši ravni – na državni in globalni ravni?
Banka lahko na primer mladi družini posodi denar, ki ga le-ta potrebuje za rešitev stanovanjskega vprašanja, z ničelnimi ali celo negativnimi obrestmi. Prav tako tistim, ki denar potrebujejo za izobraževanje, zdravje ali za druge podobne potrebe. Nasprotno pa se lahko denar za luksuzne dobrine ali za nakup ekološko problematične tehnologije posoja po visokih obrestnih merah. Denarni sistem je mogočen sistem, ki je lahko namenjen za blaginjo ljudi in narave ali v njihovo škodo. Bančni sistem lahko deluje kot kompleksen mehanizem, ki podpira kroženje dobrin v dobro celotne družbene skupnosti in zavira družbeno škodljive aktivnosti (na primer onesnaževanje okolja in vojne).
Denar in denarni sistem, ki ju predstavljajo banke ter druge finančne ustanove, nista pokvarjena ali slaba sama po sebi. Denar ni končni namen človekovih aktivnost, temveč le sredstvo – pripomoček, ki omogoča kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti. Bančni sistem, ki je odgovoren za kreiranje in pretok denarja, ni namenjen ustvarjanju lastnega bogastva, temveč predstavlja podporo ekonomskemu sistemu in preko njega celotni družbeni skupnosti. Tako je ravnanje bankirja lahko sveto, prav tako kot duhovnikova molitev. Ekonomija sicer ne more temeljiti samo na darovanju, a darovanje je lahko del ekonomskega sistema, ki tako omogoča, da se človekovi darovi »srečajo« s človekovimi potrebami. Obstaja cela vrsta oblik in načinov darovanja: miloščina, pomoč in posojanje (ne za denar), izmenjava dobrin in še posebej medsebojna delitev, ki zagotavlja resnično in trajno kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti.
Ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi ljudje, s katerimi skupaj tvorimo veliko človeško družino; ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi organizmi, s katerimi si delimo ta edinstveni in dragoceni planet, potem preprosto ne moremo ravnati drugače, kot da darujemo – da dajemo in delimo darove Zemlje z drugimi v matrici življenja in s tem pletemo mrežo darov, ki nam vsem omogoča bivanje v obilju in blaginji.
Viri:
Natanko nasproten sistem je ustvaril človek. Ustvaril je neko drugo mrežo – mrežo dolgov (The Web of Debt), kakor je tudi naslov izjemne knjige Ellen Brown, ki opisuje destruktivno naravo današnjega, na dolgovih utemeljenega finančnega (denarnega) sistema. Ustvarili smo denarni sistem, ki je nekaj povsem protinaravnega. V naravi vsi dajejo in vsi dobijo, medtem ko danes v človeški družbi večinoma drug drugemu dolgujemo – dolgujemo bankam, podjetjem, državi; podjetja dolgujejo bankam, države dolgujejo bankam, banke dolgujejo bankam itd. Zato smo tako nezadovoljni, jezni, sovražni, prestrašeni in si sebično prizadevamo samo za lastno preživetje, večinoma na račun drugih, namesto, da bi vsi skupaj živeli v obilju in blaginji.
Zaradi dolgov dobrine v ekonomskem sistemu, ki ga je ustvaril človek, ne krožijo tako, kot v naravi, temveč se akumulirajo in ustvarjajo umetno pomanjkanje, ki mu ekonomisti pravijo redkost naravnih virov in dobrin. Ni odveč primerjava z akumulacijskim jezerom, ki nastane z zajezitvijo reke. Takšno jezero se lahko polni več let in s tem se začasno ali trajno zmanjšata tok in dinamika reke, kar ima katastrofalne posledice za ekosistem in za vsa bitja, ki jim reka daje življenje.
Dobrine so v prvih človeških skupnostih krožile kot darovi. Danes poznamo linearni ekonomski razvoj, kar pomeni, da se mora proizvodnja neprestano samo povečevati in da tok dobrin teče samo v eno smer (prodaja-nakup). Ekonomija prvih skupnosti pa je temeljila na kroženju dobrin – »krog daril« je zagotavljal, da nihče v skupnosti ni trpel pomanjkanja, hkrati z darovi pa so se krepile tudi vezi med člani skupnosti. Denar je nastal šele v večjih skupnostih, ko se je ta krog razširil tudi na druge ljudi, ki med seboj niso nujno imeli osebnega stika.
Denar – človekov služabnik ali gospodar?
»Če ti denar ni služabnik, ti bo gospodar.« Angleški pregovor
Denar je prvotno predstavljal sredstvo, ki je darilo povezalo s človekovimi potrebami in omogočalo kroženje dobrin v širših skupnostih. A denar se že kmalu ni več uporabljal samo »za to, za kar so ga iznašli«, je že pred več kot 2300 leti ugotovil Aristotel, »kajti nastal je za menjavo dobrin«. V naravi je sleherna stvar minljiva, začasna, le denarju smo ljudje dodali neko posebno lastnost, ki se ji reče obresti. Denar zato s časom pridobiva na vrednosti, dlje ko ga imamo naloženega v banki ali kje drugje, več je vreden. Njegova osnovna funkcija kot sredstva za menjavo oziroma pretok dobrin (človekov »služabnik«) se je tako spremenila v sredstvo za pridobivanje bogastva, moči – in s tem je denar postal »gospodar«, ki bistveno oblikuje družbo, v kakršni živimo.
Aristotel je že davno opozarjal, da so »obresti denar od denarja« in zato je za oderuštvo (posojanje denarja za obresti) rekel, da je od vseh ekonomskih dejavnosti »najbolj protinaravno«. Denar tako namesto posredovalne vloge v izmenjavi oziroma pretoku dobrin služi kot sredstvo za akumulacijo bogastva, za izkoriščanje drugih in za ohranjanje globoke ločenosti med ljudmi. Zato v svetu obilja mnogi trpijo pomanjkanje in vsi smo prisiljeni v tekmo za »redke« dobrine. Ločenost, redkost dobrin, revščina in bogastvo, pohlep ter tekmovalnost so zato postale osnovne značilnost ekonomije (in z njo družbe kot celote).
Ekonomija, ki združuje
Vendar lahko spremenimo to kulturo, ki je izključno človeška stvaritev. Na srečo vse več ljudi vidi svet kot celoto in sebe doživlja kot del matrice življenja, ki jo vzdržuje mreža darov. »Vsaka institucija naše civilizacije, ne glede na to, kako grda in pokvarjena je, v sebi nosi nekaj lepega: enako noto na višji oktavi. Denar ni izjema. Njegov originalni namen je bil povezati človekove darove s človekovimi potrebami, da bi tako vsi lahko živeli v obilju.« Pa vendar, ali lahko z denarjem ravnamo tako, da bo skladen z novo kulturo? Je mogoče vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo spodbujal kroženje dobrin na širši ravni – na državni in globalni ravni?
Banka lahko na primer mladi družini posodi denar, ki ga le-ta potrebuje za rešitev stanovanjskega vprašanja, z ničelnimi ali celo negativnimi obrestmi. Prav tako tistim, ki denar potrebujejo za izobraževanje, zdravje ali za druge podobne potrebe. Nasprotno pa se lahko denar za luksuzne dobrine ali za nakup ekološko problematične tehnologije posoja po visokih obrestnih merah. Denarni sistem je mogočen sistem, ki je lahko namenjen za blaginjo ljudi in narave ali v njihovo škodo. Bančni sistem lahko deluje kot kompleksen mehanizem, ki podpira kroženje dobrin v dobro celotne družbene skupnosti in zavira družbeno škodljive aktivnosti (na primer onesnaževanje okolja in vojne).
Denar in denarni sistem, ki ju predstavljajo banke ter druge finančne ustanove, nista pokvarjena ali slaba sama po sebi. Denar ni končni namen človekovih aktivnost, temveč le sredstvo – pripomoček, ki omogoča kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti. Bančni sistem, ki je odgovoren za kreiranje in pretok denarja, ni namenjen ustvarjanju lastnega bogastva, temveč predstavlja podporo ekonomskemu sistemu in preko njega celotni družbeni skupnosti. Tako je ravnanje bankirja lahko sveto, prav tako kot duhovnikova molitev. Ekonomija sicer ne more temeljiti samo na darovanju, a darovanje je lahko del ekonomskega sistema, ki tako omogoča, da se človekovi darovi »srečajo« s človekovimi potrebami. Obstaja cela vrsta oblik in načinov darovanja: miloščina, pomoč in posojanje (ne za denar), izmenjava dobrin in še posebej medsebojna delitev, ki zagotavlja resnično in trajno kroženje dobrin v celotni človeški skupnosti.
Ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi ljudje, s katerimi skupaj tvorimo veliko človeško družino; ko se zavemo, da smo edinstveni in dragoceni, a hkrati tudi, da so prav takšni vsi drugi organizmi, s katerimi si delimo ta edinstveni in dragoceni planet, potem preprosto ne moremo ravnati drugače, kot da darujemo – da dajemo in delimo darove Zemlje z drugimi v matrici življenja in s tem pletemo mrežo darov, ki nam vsem omogoča bivanje v obilju in blaginji.
Viri:
- Charles Eisenstein (2011) Sacred Economics, Money, Gift and Society in the Age
of Transition (besedilo v navednicah)
- Soutripanje (originalna, daljša objava)