nedelja, 16. oktober 2022

Svetovni dan boja proti revščini


17. oktobra, le dan po Svetovnem dnevu hrane, obeležujemo še en pomemben "opomnik" – Svetovni dan boja proti revščini. Leta 1992 ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1987, ko se je na trgu Trocadéro v Parizu, kjer je bila leta 1948 podpisana Splošna deklaracija človekovih pravic, zbralo več kot sto tisoč ljudi, da bi opozorili na žrtve skrajne revščine, nasilja in lakote. (UNESCO) Tako je tudi v simbolnem smislu boj proti revščini tesno povezan s človekovimi pravicami.

Živeti v revščini je namreč eno samo veliko kršenje človekovih pravic. Revščina je boj za preživetje, kar pomeni vsakodnevni boj za osnovne dobrine - hrano, vodo, zdravila itd. Z revščino je tako kršen že 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi:

"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva."

V revščini ni niti svobode niti dostojanstva. Revni ljudje ne morejo živeti svobodno, saj so ves čas vpeti v okruten boj za preživetje. Milijoni cele dneve garajo za pest riža. Je to človeško dostojanstvo? Že sama revščina pomeni odsotnost dostojanstva, revni ljudje pa so izpostavljeni nenehnemu poniževanju in kratenju pravic, ki jih zahteva neusmiljen boj za osnovne dobrine. Ali drug z drugim, še zlasti pa z revnimi, ravnamo v duhu bratstva?

Tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini zato ni po naključju: DOSTOJANSTVO ZA VSE V PRAKSI: Skupne zaveze za socialno pravičnost, mir in planet.

Revščina v osnovi pomeni pomanjkanje oziroma prikrajšanje za dobrine in storitve, ki nam omogočajo zdravje in blaginjo. O tem govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo."


Šele življenjska raven, ki posamezniku ali družini omogoča zdravje in blaginjo, pomeni, da ne živimo v revščini. V tem smislu obstajajo trije glavni mejniki revščine:

"Večina ljudi na svetu živi v revščini. 85 odstotkov jih živi z manj kot 30 dolarji na dan, dve tretjini živita z manj kot 10 dolarji na dan, vsak deseti pa z manj kot 1,90 dolarja na dan. V vsaki od teh statistik so upoštevane razlike v cenah med državami za prilagoditev kupni moči v posamezni državi."

Seveda vsi ljudje niso revni na enak način, najhujša je revščina v tretji skupini, kjer govorimo o lakoti, torej pomanjkanju človekove najosnovnejše dobrine – hrane (in vode). O tem smo spregovorili o prispevku Nikogar ne puščamo ob strani. Vendar ima revščina tudi drugačne podobe in z njo se v takšni ali drugačni podobi sooča kar 85 odstotkov Zemljanov.

Ustvarili smo torej družbo oziroma natančneje ekonomski sistem, ki dobro služi vsega 15 odstotkom Zemljanov, kar je približno 1,2 milijarde od 8 milijard ljudi, kolikor nas trenutno biva na našem planetu. Kaj je pravzaprav bistvo in kaj ključna naloga ekonomskega sistema?

Ekonomski sistem je temelj, na kateremu "stoji" družbena skupnost. Ekonomski sistem nam – kot posameznikom in kot skupnosti – zagotavlja dobrine, ki nam omogočajo preživetje, zdravje in blaginjo. Očitno je, da ne deluje dobro; ne za vse ljudi in ne za okolje.

Revščine ne bomo odpravili v tekmovalnem (konkurenčnem) okolju, kjer se "tepemo" za globalne dobrine in kjer vselej zmagujejo najmočnejši ter najbogatejši. Revščino bomo odpravili, če bomo sodelovali in pravičneje delili globalne vire. Ekonomija delitve je zatorej pot za rešitev globalne revščine. Dokler bodo ljudje živeli v revščini, pa ne moremo zaživeti v miru, blaginji in zdravem okolju.


sobota, 15. oktober 2022

Nikogar ne puščamo ob strani


16. oktobra obeležujemo Svetovni dan hrane (World Food Day). Morda je vsaj ta dan priložnost, da razmislimo o vlogi hrane, ki je najpomembnejša dobrina na našem planetu. In ne samo to, hrana je dejansko presečišče največjih kriz, s katerimi se sooča človeštvo: prehranske, okoljske, podnebne, ekonomske, migrantske, politične in – moralne. Morda je ravno slednja tista najhujša, saj naslavlja našo človečnost: Kako vendar lahko dopuščamo, da tako številni ljudje, naši bratje in sestre, trpijo za strašno lakoto in pomanjkanjem, čeprav imamo hrane in drugih osnovnih dobrin dovolj? To je bistveno vprašanje, ki bi si ga moramo zastaviti.

Kajti na Zemlji, kjer nas danes živi približno 8 milijard, gre vsak večer lačnih spat kar 828 milijonov ljudi. Njihovo število se je od leta 2019 povečalo za vsaj 150 milijonov, še nadaljnjih 50 milijonov pa se giblje na meji lakote. Približno 2,3 milijarde ljudi na svetu je zmerno ali resno prehransko nepreskrbljenih, kar je skoraj 30 odstotkov svetovnega prebivalstva – 350 milijonov ljudi več kot leta 2019. (FAO) Morda nam te številke ne povedo veliko, a za njimi se skriva neizmerno trpljenje velikega števila ljudi, pripadnikov velike človeške družine, torej dobesedno naših bratov in sester.

Ko razmišljamo o vzrokih za takšno stanje, nam verjetno najprej na pamet pade pomanjkanje hrane. A številni dokumenti in raziskave dokazujejo, da je hrane na svetu dovolj za vse ljudi; pridelamo jo celo več, kot jo potrebujemo. S primernim ravnanjem in s pravičnejšo porazdelitvijo bi lahko nahranili celo 10 milijard ljudi (Journal of Sustainable Agriculture). Hrane je torej dovolj, a jo tudi zelo veliko zavržemo.

Več kot tretjina vse proizvedene hrane v svetu (približno 2,5 milijarde ton) se vsako leto izgubi ali zavrže, vrednost te hrane pa je približno 230 milijard dolarjev. Izgubljena in zavržena hrana posredno ali neposredno povzroča 3,3 gigaton izpustov ekvivalenta ogljikovega dioksida, kar predstavlja 6 odstotkov globalnih izpustov, pri čemer pa ni upoštevana raba zemlje oziroma sečnja gozdov za pridelavo hrane. (Greenly)

Ukrajinski konflikt nam je poleg tega razkril, kako je lahko hrana tudi "politično blago" in kako špekulativni ter zaslužkarski so globalni prehranski trgi. Politične "igre" s hrano in špekulacije s to ključno življenjsko dobrino neposredno vplivajo na milijone ljudi, ki čez noč lahko zdrsnejo iz revščine v skrajno revščino in lakoto. Potem pa se čudimo, ko številni obupani reveži zapuščajo svoje domove in pritiskajo na meje razvitega in sebičnega sveta.

Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je za letošnji svetovni dan hrane izbrala temo: "Nikogar ne puščamo ob strani: boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje". (GOV.SI) Z vsem tem se seveda strinjamo, a morda bi temu pozivu dodali še najpomembnejši del: boljša distribucija oziroma porazdelitev hrane.

Ravno to področje je danes postavljeno na skrajno krivične temelje. Z večjim delom svetovne hrane se danes špekulira na blagovnih oziroma terminskih borzah, kjer se cene dnevno spreminjajo in kjer imajo največjo moč vplivni trgovci iz bogatih držav. Za revne ostanejo le drobtinice ali nič. Pomembno je razumeti, da hrana ni blago, temveč dobrina; nekaj, kar je namenjeno za dobro ljudi, ne pa sredstvo za velikanske zaslužke.

Za bolj stabilno in pravičnejšo porazdelitev hrane, bi morali vzpostaviti mednarodni mehanizem, ki bi koordiniral globalno delitev hrane; a ne samo hrane, temveč tudi delitev drugih ključnih dobrin, ki so "odgovorne" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (voda, energija, zdravila itd.). Sistem, ki bi to omogočal lahko imenujemo ekonomija delitve. Samo tako lahko rešimo globalno prehransko krizo, ki povzroča ali vpliva na druge velike probleme človeštva.

Nikogar ne puščajmo ob strani.

Več o tem:

Ekonomija (svobodnega trga) je mrtva, naj živi ekonomija (delitve)


Ekonomija (svobodnega trga) je mrtva, naj živi ekonomija (delitve)


Ekonomski sistem, ki ga imenujemo svobodno tržni, tudi neoliberalni ali kapitalistični, je mrtev. To je smela, celo drzna trditev. A samo poglejte naokoli: številna podjetja so ali bodo kmalu nacionalizirana (v Nemčiji Uniper, v Franciji EDP, v Sloveniji Geoplin itd.); cene mnogih proizvodov (plin, nafta, elektrika) so regulirane ali zamrznjene; države izdatno finančno pomagajo tako podjetjem kot gospodinjstvom in prepovedujejo izvoz določenih izdelkov (hrana, drva, plin) itd. Dejansko so ti ukrepi v različnih oblikah v rabi že vse od velike krize 2008, še posebej pa v času covidnih ukrepov in zdajšnje energetske krize.

Čeprav ne moremo zanikati zunanjih vzrokov za ekonomsko krizo, kot sta covid in vojna v Ukrajini, pa so pravi vzroki globlji in sistemski. Svobodno tržni ekonomski sistem, ki je v zadnjih dveh stoletjih postopno začel prevladovati v svetu, je svoj razcvet dosegel z neoliberalno revolucijo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v obdobju ameriškega predsednika Reagana in britanske premierke Thatcherjeve, po padcu berlinskega zidu pa je prevladal v svetovnem merilu.

Sistem tako imenovanega svobodnega trga je dokaj stabilno deloval, dokler je bilo nekaj držav gospodarsko zelo razvitih (predvsem ZDA, EU, Japonska), večina ostalih držav pa je predstavljala trge za presežne izdelke in storitve razvitih gospodarstev in vir poceni ter enostavno dostopnih surovin in cenenih izdelkov. Pravzaprav je bil ta sistem nadgradnja prejšnjih kolonialnih odnosov. Vendar se je z vzponom novih gospodarskih in finančnih sil – Kitajska, Indija, Rusija, Južna Koreja, Brazilija, Južna Afrika, Singapur, Hongkong itd. – ta »stabilni« sistem začel rušiti.

Nove gospodarsko razvite države so postajale dejanske lastnice svojih naravnih bogastev, hkrati pa so začele proizvajati nove in kakovostne izdelke. Konkurenca se je začela zaostrovati, z vedno manjšimi možnostmi za rast dobičkov. Posredna vojna (proxy war) med ZDA in Rusijo v Ukrajini ter številne pretekle podobne vojne (Irak, Libija, Sirija) so poskus ohranjanja prejšnjih neoliberalnih oziroma v resnici neokolonialnih razmerij.

Ohranjanje ekonomskega sistema, ki temelji na vojni za vire in trge, je v današnjem kompleksnem svetu, kjer je vse več ekonomsko razvitih držav, recept za katastrofo. Potrebujemo globoke ekonomske spremembe in dejansko smo že zakorakali na to pot. Vsaj kar se tiče ključnih dobrin – hrane, energetskih virov, gnojil, zdravil, rud, lesa itd. – svobodne trge že nadomeščajo državni posegi in regulacije. Zaenkrat gre sicer predvsem za sebične interese posamičnih držav. Če pa bi države sodelovale pri »upravljanju« ključnih globalnih dobrin, bi lahko postavili dolgoročne temelje za stabilnejši in mirnejši svet.

Preseči moramo ideološko razmišljanje na relaciji kapitalizem-socializem in ustvariti ekonomski sistem, ki bo najbolje služil vsem ljudem in okolju. Ključnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in blaginjo držav, ne smemo prepustiti špekulantskim in kaotičnim trgom, temveč urejenemu in koordiniranemu mednarodnemu mehanizmu – takšnemu sistemu lahko rečemo ekonomija delitve. Medtem ko bi z ostalimi izdelki še naprej lahko trgovali na svobodnem trgu, seveda v skladu z zakoni za zaščito delavskih in potrošniških pravic ter v okviru okoljskih standardov.

Vir: Pisma bralcev, Dnevnik