torek, 7. februar 2012

Razvoj za 21. stoletje

Vsakršna kriza, osebna, ekonomska ali družbena, pomeni, da smo dosegli konec nekega obdobja. Stare navade, stari miselni vzorci, medsebojni odnosi in naša ravnanja ne ustreza več novim okoliščinam ali novi razvojni stopnji. Beseda kriza izhaja iz starogrške besede krinein, ki pomeni “odločiti se”. Odločiti se moramo, ali bomo ravnali po starem, kar vodi samo še v globljo krizo ali se bomo odločili za novo oziroma za tisto, kar je bolj ustrezno novim okoliščinam ali novi razvojni stopnji. Kriza je točka odločitve.

In natanko na tej točki smo danes: stari miselni in družbeno-ekonomski vzorci po katerih delujejo posamezniki, lokalne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter celotna družba ne ustrezajo več novim okoliščinam in doseženemu razvoju celotne človeške družbe. V zadnjih dveh stoletjih smo dosegli izjemen tehnološki napredek, a naši vzorci mišljenja, obnašanja in naši medsebojni odnosi so “obtičali” na razvojni stopnji iz preteklih stoletij ali celo tisočletij. Kar je izjemno nevarno: bi dali Neronu v roke atomsko bombo ali neandrtalcem bombe (mogoče gre za malo pretirane primerjave, a v resnici pojasnujejo bistvo problema).

Z novimi tehnologijami delamo tako kot v starem, srednjem in zgodnjem kapitalističnem veku: “tepemo” se za dobrine, izkoriščamo in uničujemo druge ljudi, z naravo ravnamo kot bi nam bila največji sovražnik. Smo zgolj sofisticirana oblika staroveških in srednjeveških zavojevalcev na eni in sužnjev ter hlapcev na drugi strani. Nove tehnologije ter stari odnosi so skrajno nevarna in eksplozivna mešanica, ki lahko pripelje do (samo)uničenja človeštva. Kar smo nekoč počeli s sabljami, lahko danes počnemo z jedrskim orožjem in to po povsem istih “načelih” uničevanja in izkoriščanja drugih ljudi ter prilaščanja njihovih virov.

Danes razvojni poudarek ne sme biti toliko osredotočen na področje gospodarstva in tehnologij, čeprav je seveda tudi to področje pomembno, temveč na razvoj družbeno-ekonomskih odnosov in vrednot. Tekmovanje (konkurenčnost) za naravne vire in dobrine, sebičnost in brezmejni pohlep, moramo nadomestiti s pravičnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo.

A ne smemo pristati zgolj na prazne besede oziroma nedosegljive ideale, te resnično univerzalne človeške vrednote moramo “vgraditi v” sleherno področje ekonomskega in družbenega življenja. Če bodo visoke tehnologije “delale” za vse ljudi po načelih oziroma principih pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve, potem bo človeška družba “zažarela” v povsem novi luči. Svet bo zaživel v blaginji, medsebojnemu spoštovanju in končno - po toliko tisočletjih - v miru.

Vse to nam je na dosegu roke. Samo narediti moramo prvi korak in vzpostaviti družbene in ekonomske odnose, ki bodo temeljili na pravičnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi.

sreda, 1. februar 2012

Ta zemlja je tvoja in moja

“Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja
Od Kalifornije do New Yorka
Od gozda Redwood do voda Zalivskega toka
Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.”

Znameniti ameriški folk pevec Woody Guthrie je zgornje verze zapisal v pesmi This Land Is Your Land daljnega leta 1944. Sporočilo teh verzov je izjemno, o njih bi morali temeljito razmisliti. Čigava je pravzaprav zemlja in Zemlja (kot planet)?

Prenehati moramo z razmišljanjem, da je Zemlja oziroma kateri koli del Zemlje v absolutni lasti kogarkoli. Zemlja je od vseh, a to ne pomeni, da vsakdo z njo počne, kar se mu zazdi. Vendar, če rečemo, da je Zemlja od vseh, kaj je potem z odgovornostjo? Preseči moramo idejo skupne lastnine, kot je bila mišljena v socializmu: “če je vse od vseh, potem kot posamezniki nismo za nič odgovorni”. Če je Zemlja last vseh, potem to pomeni veliko odgovornost - prav od vsakega posameznika in vsake skupnosti.

Če je Zemlja last vseh, to hkrati še ne pomeni, da ne moremo biti lastniki njenih posameznih delov - parcel (ang. beseda parcel pomeni “del zemlje”). Lastništvo je dejansko zgolj ekonomska in pravna kategorija (torej stvar dogovora med ljudmi), ki nam začasno podeljuje določene pravice. A nad temi pravicami je še ena kategorija pravic - pravice Matere Zemlje. Te pravice so univerzalne in veljajo za vse.

V Boliviji so kot v prvi državi na svetu uzakonili pravice Zemlje, kar so poimenovali kot Pravice Matere Zemlje. V zakonu so med drugim opredelili, da je Mati Zemlja "dinamičen živ sistem, ki ga sestavlja nedeljiva skupnost vseh življenjskih sistemov in živih bitij, ki so medsebojno povezani, soodvisni, se dopolnjujejo in si delijo skupno usodo." Pravice Matere Zemlje je bolivijski predsednik Evo Morales ponudil v sprejem tudi Organizaciji združenih narodov, da bi veljale povsod po svetu.

Torej nov koncept, ki ga moramo sprejeti je, da je Zemlja od vseh - “moja in tvoja”, kar pomeni, da se moramo do nje obnašati skrajno odgovorno. Kljub temu smo lahko lastniki njenih posameznih delov, a naše (posamično) ravnanje mora biti vedno v skladu s pravicami na širši ravni, ki so jih Bolivijci poimenovali Pravice Matere Zemlje. In najpomembnejše pri tem je, da se med seboj naučimo deliti: skupno usodo, odgovornost, blaginjo, dobrine, znanje itd. Šele takrat bomo zares spoštovali Pravice Matere Zemlje.

In verze Woodya Guthriija moramo zapisati nekoliko drugače (z vsem dolžnim spoštovanjem do avtorja):

Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja
Od Kalifornije (preko Azije, Afrike in Evrope) do New Yorka
Od južnega do severnega tečaja
Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.