sobota, 29. februar 2020

Konec časov, in začetek novih


Skorajšnja vojna med ZDA in Iranom, obsežni požari v Avstraliji, Brexit in odstavljanje ameriškega predsednika, izbruh korona virusa, vse bolj očitna nova ekonomska kriza in veliki borzni padci, nadaljnji vzpon nestrpne politike in še bi lahko naštevali – zdi se, kot da je leto 2020 apokaliptično, kot da prihaja "konec časov". A bolj verjetno, kot da gre za apokalipso, je, da živimo v času velikega prehoda, velike tranzicije.

Konec stare ekonomske in politične paradigme

Že dolgo časa nam je jasno, da je današnji ekonomski sistem, ki temelji na sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepu, obsojen na propad. Komercializacija in privatizacija družbenih sistemov ter okolja, borzne špekulacije, ekonomska tekmovalnost in sebičnost držav (ki jo simbolizira Trumpov poziv Najprej Amerika) so orodja te stare ekonomske paradigme. Njene posledice vidimo na slehernem koraku: uničeno okolje, podnebne spremembe, globalna neenakost, ki povzročajo lakoto, obsežno revščino in migracije, družbene napetosti in tudi vojne.

Tej stari ekonomski paradigmi sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepa "zvesto" služi današnji politični sistem, ki deluje v prid velikim ekonomskim igralcem (korporacijam in večjim podjetjem, bankam in drugim finančnim institucijam, borzam), namesto, da bi ščitil interese prebivalcev sveta ter poskrbel za njihovo blaginjo in blaginjo planetarnega okolja.

Dolgo časa pričakovan zlom te ekonomske paradigme se zdaj dogaja pred našimi očmi, sprožil pa ga je izbruh novega koronavirusa. Ta virus ni vzrok, temveč je sprožilec propada, kajti ekonomski sistem dejansko životari že vse od zadnje velike finančne krize 2008. Ta kriza ni bila nikoli zares rešena, temveč so jo centralne banke "reševale" oziroma prikrile z gigantskimi denarnimi vložki, države pa z varčevanjem na račun lastnega prebivalstva in predvsem na škodo revnih držav.

V zadnjih dneh februarja 2020 je koronavirus "okužil" svetovne borze. Zakaj? Zato, ker se je najprej zaustavil "motor" globalne trgovine – Kitajska. A že kmalu so sledile druge države. Proizvodnja, transport, turizem in potrošništvo se zdaj umirjajo oziroma krčijo. Podjetniki in običajni ljudje so postali previdni. To pa je "smrt" za sistem, ki mora ves čas rasti. Gospodarska rast je "žeton" na špekulativnih borznih trgih, ki so po načinu svojega delovanja pravzaprav ogromni kazinoji, bolj podobni igram na srečo kot pa resnemu ekonomskemu delovanju.

Ta "igralniški" sistem je zdaj ustavil mikroskopski virus. Veliki padci na borzah, kjer je v zadnjih dneh izpuhtelo na tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut, bodo kot domino efekt kmalu vplivali na celoten globalni finančni in ekonomski sistem.

Kriza kot odločitev za novo

Danes veliko govorimo o krizi – družbeni, okoljski, politični, ekonomski, finančni – a ne vemo, kaj beseda kriza zares pomeni. Beseda izhaja iz starogrškega samostalnika krisis (izbira, odločitev, razsodba), ta pa iz glagola krinein, ki pomeni "odločiti se". Čeprav kriza danes pomeni negotovo in nestabilno politično, ekonomsko, družbeno ali okoljsko stanje, pa ne smemo pozabiti, da gre za točko preobrata, ki zahteva našo odločitev. Lahko se odločimo za ohranjanje starega (konzerviranje obstoječega oziroma konzervativizem) ali odločitev za novo.

Kriza je tako kot bolezen, ki nas prisili, da ukrepamo. Morda gremo k zdravniku, morda spremenimo svoje življenjske vzorce (prehranjevanja, spanja, gibanja itd.). Najslabše pa je, če ne storimo nič, kajti pasivnost povzroča natanko isto, kot je ohranjanje starega oziroma status quo. Ali z drugimi besedami, če ne naredimo nič, bolezen ali krizo le še poglabljamo. Kajti kriza ne mine sama od sebe, ne brez našega prispevka.

Boleče prehodno obdobje

Koronavirus je v simboličnem smislu izraz bolezni v "organizmu" človeštva, ki jo je zakrivila naša pretirana usmerjenost v materializem. Materialistična usmerjenost je svoj "dom" našla predvsem na ekonomskem področju, kjer se izraža kot komercializacija, potrošništvo, pohlep, sebičnost, borzno špekuliranje, privatizacija naravnih virov. Tako ekonomski sistem namesto za (materialne) potrebe vseh ljudi skrbi za bogatenje posameznikov in posameznih držav.

In vsi tisti, ki imajo (ekonomsko) bogastvo in (politično) moč ali pa kar oboje hkrati, se silovito oklepajo starih vzorcev in bodo poskušali storiti vse, da ohranijo svoje privilegije. A jim ne bo uspelo.

Kajti ljudje se vse bolj množično zavedajo takšne situacije in bodo vse pogosteje zahtevali ne samo okoljsko in družbeno pravičnost, temveč tudi ekonomsko. Ko bo to gibanje za ekonomsko pravičnost zajelo ves svet, bo v "prvi plan" globalnih zadev "vstopila" zahteva po globalni delitvi dobrin, kar bo ključen korak za vstop v "novo dobo", ki bo utemeljena na resničnem mednarodnem sodelovanju in medsebojni delitvi globalnih dobrin.

Rojevanje novega

Številne posamične pobude za ekonomijo delitve bodo kmalu prerasle v globalno zahtevo, da bi slehernemu Zemljanu zagotovili dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb na način, ki ne bo ogrožal človeškega okolja.

Globalna ekonomija delitve bo osnovana na temelju globalne koordinacije delitve osnovnih dobrin med državami (več v prispevku Predlog za globalno delitev dobrin), ki bo izvirala iz potreb ljudi, ne pa iz želje po dobičkih in moči. Na tej osnovi bomo lahko izgradili pravičnejšo globalno družbo, ki se bo začela ukvarjati z resničnim razvojem človeštva in z ureditvijo globalnega okolja.

Če se vam zdi, da prihaja konec časov, imate prav, a to je hkrati tudi porajanje novega, boljšega in pravičnejšega sveta.

petek, 21. februar 2020

Načelo delitve, izraz ljubezni v ekonomiji


Ljudje zares obstajamo "samo v odnosu do drugih ljudi in do sveta", hkrati pa smo "popolnoma odgovorni za celotno stanje v svetu", je že davno tega dejal izjemni mislec Jiddu Krishnamurti. Nismo torej nemočne žrtve, ampak smo tisti, ki ustvarjamo družbo in svet v katerem živimo. Če smo sebični, sovražni, pohlepni, ločevalni, nestrpni, potem je takšen tudi svet, ki ga pomagamo sooblikovati. Če smo nasprotno nesebični, miroljubni, sodelovalni, tolerantni, potem (so)ustvarjamo natanko takšen svet.

Vendar našega odnosa do drugih ljudi in do sveta ne moremo zamejiti zgolj na družino, skupino ljudi, lokalno skupnost, državo ali skupnost držav. Če "ljubimo" domovino, a hkrati "na smrt" sovražimo "tiste od zunaj", potem smo še vedno tisti, ki (so)ustvarjamo svet sovraštva, nasilja in vojn. Če "ljubimo" pripadnike naše religije, naše politične ideologije, naše rase in tako naprej, a hkrati sovražimo druge, potem smo pač nestrpni. Ljubezen je univerzalna ali pa je ni.

Zdaj pa si zastavimo vprašanje: Se ljubezen lahko izraža tudi v naših ekonomskih odnosih? Kajti tudi ekonomski odnosi so neločljivi del naših odnosov do drugih ljudi in do sveta. Kaj sploh so ekonomski odnosi?

Ekonomski odnosi – med posamezniki ali med državami – se izražajo kot prejemanje in dajanje snovnih ter nesnovnih stvari, ki jih potrebujemo za življenje. Če sprejmemo trditev, da je "vse energija" – tako imenovani materialni svet, pa tudi naše misli in čustva – se torej ekonomija ukvarja s prejemanjem in dajanjem oziroma kroženjem energije, ki slehernemu posamezniku in celotni družbi omogoča življenje in blaginjo.

Kot posamezniki prejemamo in dajemo energijo bodisi v obliki dobrin, aktivnosti oziroma dela, misli in čustev (z govorjeno ali pisano besedo, z glasbo ali drugimi umetniškimi deli). Ekonomski sistem pa predstavlja zgolj širši vidik našega upravljanja z energijo – v obliki materialnih dobrin, dela, informacij itd. – ki kroži po "organizmu človeštva" oziroma družbi in svetu kot celoti. Če imajo vsi deli (celice, organi) organizma (kar velja tako za posameznika kot za človeštvo) na voljo pravšnjo količino energije (dobrin, informacij, odgovornosti), potem smo zdravi in živimo v blaginji.

Vendar danes večinoma ni tako. Danes si ne delimo, temveč si prisvajamo. Prisvajamo si dobrine, informacije, tehnologije, znanje, moč. Prisvajanje, ki ga ekonomija razlaga kot "svobodni tržni sistem", pomeni, da samo zase in v prevelikih količinah uporabljamo dobrine, ki so namenjene vsem. Zato živimo v obolelem in nesrečnem svetu. Nasprotje prisvajanja pa je medsebojna delitev. Ko si delimo, omogočimo, da dobrine oziroma energija kroži po vseh celicah organizma, pa naj si gre za organizem posameznika ali organizem človeštva. Z medsebojno delitvijo lahko zagotovimo zdravje in blaginjo posameznika, družine in Enega človeštva.

V družinah so naši ekonomski odnosi nedvomno utemeljeni na medsebojni delitvi dobrin. Načelo delitve je sploh temeljno načelo, ki je omogočilo ljudem, da so preživeli v takrat neusmiljenem naravnem okolju. Mar starši tekmujejo, konkurirajo s svojimi otroki za dobrine? Ne, načelo delitve je temelj družinskih (ekonomskih) odnosov. Delitev dobrin, čustev, odgovornosti so izraz povezanosti, naklonjenosti in zatorej ljubezni. V medsebojnih ekonomskih odnosih se ljubezen izraža z načelom medsebojne delitve dobrin.

Kaj pa na širši ravni? Na ravni lokalnih skupnosti in držav do neke mere še lahko govorimo o različnih oblikah medsebojne delitve; socialna država, univerzalno šolstvo, zdravstvo so najvidnejši izrazi delitve na ravni države. Medtem pa na ravni naše globalne družine – človeštva, danes prevladujejo tekmovalnost, pohlep in konkurenčnost, katerih nosilci so bogate države, bogati posamezniki in velike korporacije. Šele ko bomo tudi na globalni ravni začeli delovati po načelu medsebojne delitve, bodo dobrine dosegle slehernega Zemljana. Takrat bomo lahko govorili o zdravi človeški družbi, ki živi v blaginji. Načelo medsebojne delitve se na globalni ravni izraža kot delitev dobrin med vsemi svetovnimi državami. (Več: Predlog za globalno delitev dobrin). 

Načelo medsebojne delitve dobrin je zatorej izraz ljubezni v ekonomiji.

sobota, 08. februar 2020

Ekonomski koronavirus


Novi koronavirus je v prvi vrsti zdravstveni problem. A hkrati predstavlja tudi velik ekonomski problem. Virus, ki je izbruhnil na Kitajskem, že "maje" globalno ekonomijo. Kitajska danes ustvari kar 16 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda. Globalna ekonomija je danes izjemno soodvisna in če "zaškripa" na Kitajskem, bo posledice hitro občutil ves svet.

Probleme že imajo velika svetovna avtomobilska podjetja, bodisi z dobavo sestavnih delov bodisi s prodajo na ogromnem kitajskem trgu (Hyundai je zaradi pomanjkanja delov že zaprl svoje tovarne v Južni Koreji). V težavah so se že znašla tudi podjetja, ki prodajajo luksuzne izdelkov, saj so Kitajci njihovi ključni porabniki, zdaj pa se je trg teh izdelkov skorajda ustavil. Motena sta tudi letalski in ladijski promet. In tako naprej.

Ekonomsko krizo, ki ne bo prizadela samo Kitajske, temveč tudi preostali svet, bo težko reševati, saj so države močno zadolžene zaradi dolgotrajnega in izjemno dragega reševanja predhodne krize iz leta 2008. Prav tako so številne države zapirajo vase, kar se izraža v različnih oblikah nacionalizmov (v resnici gre za sebičnost), kar otežuje globalno reševanje krize tako na zdravstvenem kot tudi na ekonomskem področju. (Več: The coronavirus is already hurting the world economy. Here's why it could get really scary, CNN)

Vendar moramo biti pošteni. Za morebitno globalno ekonomsko krizo ne bo kriv novi koronavirus. Ta samo razgalja slabosti globalnega ekonomskega sistema, ki temelji na sebičnosti, tekmovalnosti in na brezglavem potrošništvu. Veliko držav, predvsem tistih, ki jih cinično poimenujemo "države v razvoju", v resnici pa gre za revne države, je že desetletja v hudi krizi: mnogo ljudi je lačnih ali živijo v skrajni revščini in pomanjkanju tudi najosnovnejših dobrin.

Zato potrebujemo drugačne ekonomske temelje. Globalna ekonomija mora biti utemeljena na resničnem ekonomskem sodelovanju, ki ne izključuje nobene svetovne države ali regije. Poleg tega pa je treba poskrbeti za pravičnejšo globalno delitev dobrin, s čimer bo imel vsak Zemljan zagotovljen dostop do osnovnih dobrin (več: Predlog za globalno delitev dobrin).

Današnja globalna ekonomija je nevzdržna tako iz človeškega kot tudi iz okoljskega vidika. Ker temelji na sebičnosti, pohlepu in tekmovalnosti, se ves čas soočamo s krizami, ki vedno lahko izbruhnejo v globalne razsežnosti. Če bi bil ekonomski sistem utemeljen na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin, bi živeli v ozračju zaupanja in prijateljstva – to pa je osnova za uspešno reševanje vsakršne krize, pa naj bo zdravstvena, ekonomska, politična, družbena ali okoljska.

Zato je ekonomija delitve naša prihodnost; če želimo, da vzcvetijo blaginja, pravilni človeški odnosi in mir.

četrtek, 06. februar 2020

Strah je votel, okrog ga pa nič ni


Vedno znova moramo ponavljati znamenito misel angleško-irskega državnika in filozofa Edmunda Burka: "Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!" Vedno znova! Zakaj? Ker je na svetu tako veliko dobrih ljudi in le malo zlih. A ti neverjetno dobro uspevajo. Povsod: v politiki, na vodilnih mestih v korporacijah, podjetjih in v drugih organizacijah. Zli ljudje pa ne uspevajo zato, ker so pogumni; v resnici so strahopetni in dejansko sploh niso samozavestni, le bolestno so ambiciozni.

Zato je njihovo temeljno orožje strah. Ljudi okoli sebe obvladujejo s strahom. Nikomur ne zaupajo. Dokler deluje "magija" strahu, so zli ljudje neverjetno uspešni. V resnici pa so zlahka premagljivi. Tisti hip, ko ljudje okoli njih izgubijo strah in pred seboj vidijo le "malega človeka, ki seje strah", je zmaga dobrega zagotovljena.

Drugo mogočno orožje zlih ljudi je ločevanje. Če ljudi spreš in ločiš med seboj, se ne bojijo samo svojega "šefa", temveč se bojijo tudi drug drugega. Potem jih ni težko obvladovati.

Tretje orožje zlih ljudi so občasne nagrade in časti za najbolj zveste podanike. Ti dobijo občutek, da imajo v očeh nadrejenega poseben status ter privilegije in čeprav gre za lažno "moč", pa zato še bolj zvesto in brezkompromisno utrjujejo položaj in moč svojega »voditelja«.

In na koncu imajo še eno močno orožje – pravna sredstva. Čeprav je pravo v osnovi namenjeno družbeni pravičnosti in miru, ga je mogoče z močjo denarja in ustrahovanja izkoristiti tudi za zle namene. Tožbe, pritožbe, disciplinski ukrepi in podobno so lahko močno sredstvo proti tistim, ki si upajo dvigniti glas. Zli ljudje se pogosto "skrijejo" za pravni jezik; za odvetnike, sodišča, ustavna sodišča. Vseeno je, ali gre za predsednika najmočnejše države, za premiera male države, direktorja velike korporacije ali manjšega podjetja ter organizacije.

Verjetno poznate te mehanizme vladanja, samo ozrite se okoli sebe.

Zmaga dobrega

Zmaga dobrega je zagotovljena, ko dobri ljudje ukrepajo in združijo svoje moči. Za to sta potrebna pogum in vztrajnost. Poglejte samo Greto Thunberg. Drobno in ranljivo dekle. A z neverjetnim pogumom in vztrajnostjo je "zamajala temelje sveta".

Razbesnela je največje svetovne mogočneže, ki sejejo razkol, mržnjo in uničenje. Ni jih premagala, a pokazala je pot tisočim in tisočim, milijonom, da je mogoče z ukrepanjem dobrih ljudi, s pogumom in vztrajnostjo, premagati zlo.

Torej, lahko ste še naprej prestrašeni in pomagate, da zli ljudje nemoteno širijo strah, razkol in uničenje.

Ali pa se opogumite, se aktivirate in nazadnje ugotovite, da je strah pravzaprav "votel, okrog ga pa nič ni".


ponedeljek, 03. februar 2020

Imejmo radi Kitajce


Poleg pravih virusov se danes zelo hitro širijo tudi "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva. Ti so lahko še bolj nevarni kot pravi virusi. Vemo, kako "nalezljiv" je sovražni govor, ki ga običajno sprožijo politiki in drugi vplivneži, širijo pa ga mediji in še zlasti spletna družbena omrežja. Sovražni govor vedno temelji na predsodkih do določene skupine ljudi (ali celotnih narodov in držav); s predsodki se spodbuja strah, ta pa vodi do sovraštva. Čeprav imajo politiki in drugi vplivneži ter mediji morda od tega kratkoročne koristi, pa "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva lahko dosežejo pandemične razsežnosti in to se zdaj dogaja pred našimi očmi – v primeru koronavirusa.

Da je novi koronavirus, ki izhaja iz Kitajske, nevaren, je dejstvo. Vendar smo se znašli v situaciji, ko ta virus postaja sredstvo za politično in ekonomsko osamitev Kitajske, kar gre na roko še zlasti ZDA. Američani v zadnjih letih bijejo ekonomsko vojno z vse močnejšo Kitajsko. Zdaj ta virus vse bolj postaja politično in ekonomsko sredstvo proti Kitajski.

Ravno o tem je danes, 3. februarja 2020, spregovorila tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying v informativnem sporočilu (BBC), v katerem je poudarila, da lahko ameriške akcije "ustvarijo edino strah in ga širijo", namesto da bi ponudili pomoč. ZDA so namreč prva država, ki je kitajskim popotnikom prepovedala vstop v državo in prva predlagala delni umik osebja veleposlaništva.

"Ravno razvite države, kot so ZDA z močnimi zmogljivostmi za preprečevanje epidemij..., so prevzele vodilno vlogo pri uvedbi pretiranih omejitev v nasprotju s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije," je še poudarila ga. Chunying.

Zdaj seveda Američanom sledijo druge države. Prav tako so tudi največji svetovni mediji, med katerimi je večina ameriških, dobesedno preplavljene s spremljanjem skoraj vsakega primera širjenja bolezni. Posledice so resnično hude. Že samo "azijski izgled" v ljudeh zdaj vzbuja strah. Kot bi živeli v srednjem veku. Samo še grmade niso zagorele.

Tudi ko bo virus premagan in Kitajci se res trudijo v tej smeri, bodo ostali močni predsodki in strahovi, kajti "medijski virusi", ki so "okužili" ume in čustva ljudi, so dolgotrajnejši od pravih virusov, ki prizadenejo telo.

Zato je edino prav, da imamo radi Kitajce in ne obsojamo tega velikega naroda za vse tegobe tega sveta. Za zaustavitev širjenja novega virusa pa je potrebno resnično mednarodno sodelovanje na medicinskem področju. Če pa bi svetovne države tesneje sodelovale tudi na političnem in ekonomskem področju, bi živeli v mirnejšem, prijaznejšem in varnejšem mednarodnem okolju.

Slika: Spring Morning in the Han Palace (17th.c)