četrtek, 8. junij 2023

25. člen – srce in duša ekonomije delitve


Ekonomija delitve (ang. sharing economy) je razmeroma nov pojem, ki še nima povsem jasne opredelitve. Številni strokovnjaki in laiki ekonomijo delitve enačijo s sodobnimi storitvenimi platformami, ki uporabnike neposredno povezujejo z izvajalci storitev (seveda s posredovanjem podjetja, ki omogoča delovanje spletne platforme). Uber, Airbnb, Volt in številna podobna podjetja so v resnici zgolj tehnološko razvit način posredništva oziroma sodobna različica prekarnega mezdnega dela, ki z ekonomijo delitve nima praktično nič skupnega. Če želimo zares razumeti "dušo in srce" ekonomije delitve, potem moramo poznati 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija), ki se glasi:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo."


Zakaj 25. člen deklaracije? Najprej zato, ker je deklaracija univerzalna, torej velja za vse ljudi enako. Deklaracija je eden najbolj naprednih dokumentov, ki jih je kdaj koli sprejelo človeštvo in odraža njegove najžlahtnejše ideje in aspiracije. Deklaracija je bila sprejeta davnega 1948 leta in odraža željo človeštva, da bi po dveh strašnih vojnah skupaj zaživeli v miru in blaginji; enakopravnosti in medsebojnem spoštovanju; družbeni, politični in ekonomski pravičnosti.

25. člen zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb za vse ljudi opredeljuje kot temeljno človekovo pravico. Samo spomnimo se, da si v letu 2020 (še pred korono in zdajšnjo visoko inflacijo ter vojno v Ukrajini) kar 3,1 milijarde ljudi ni moglo privoščiti zdrave prehrane, od tega jih je bilo 828 milijona lačnih; eden od štirih Zemljanov ni imel urejenega dostopa do čiste pitne vode, polovica Zemljanov pa ni imela dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. (Glejte: Ekonomija delitve: Stanje v svetu)

Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb je osnova preživetja ter zdravja in blaginje vseh ljudi. Samo če vsi ljudje lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, lahko tudi celotna človeška skupnost zaživi v miru in blaginji. Osnovne človekove potrebe so nenazadnje povezane tudi z okoljem, saj se revni ljudje ne bodo osredotočali na okoljske probleme, če je ogroženo njihovo življenje.

Tako kot v družini delimo dobrine, da lahko vsak njen član zadovoljuje svoje osnovne potrebe, tako moramo tudi v človeški družini deliti globalne dobrine, da bo prav vsak človek na Zemlji zadovoljeval svoje osnovne potrebe. To je bistvo, to je "srce in duša" ekonomije delitve. Vse drugo so tehnične rešitve, ekonomski sistemi, organizacije, dogovori in sporazumi, kako to izpeljati v praksi.

Zato vselej, ko govorimo o ekonomiji delitve, razmislimo, ali je usmerjena k izpolnjevanju 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic. Če je, potem lahko govorimo o resnični ekonomiji delitve, ki je zato vselej povezana s človeškimi lastnostmi kot so sočutje, spoštovanje do drugega, sodelovanje, solidarnost, dobro-delnost; torej z ljubeznijo. 25. člen je srce in duša ekonomija delitve.


Dodatno branje: 

petek, 2. junij 2023

Sočutna ekonomija


Ali obstaja ekonomski sistem, ki bi mu lahko rekli, da je sočuten? Sočutje razumemo kot sposobnost so-čutenja oziroma zmožnost razumeti in vživeti se v čutenje drugih, še posebej, ko gre za trpljenje. Sočutje je opredeljeno kot "čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga" (SSKJ). Za sočutje velja tudi, da se znamo "postaviti v kožo druge osebe". Sočutje nas motivira k dejanjem, ki prispevajo k dobrobiti drugega človeka in mu tako olajšamo težave, negotovost, trpljenje. Če je torej naše sočutje usmerjeno k blaginji drugega ali potemtakem obstaja tudi sočutna ekonomija, ki naj bi zagotavljala blaginjo vsem?

Današnji prevladujoči ekonomski sistem (lahko ga poimenujemo kapitalističen, neoliberalni, potrošniški ali kako drugače) je izrazito nesočuten. V njegovem središču je interes posameznika, skupine, podjetja, organizacije ali države. Interes sam po sebi ni nekaj slabega, saj je povezan z željo in motivacijo, da bi dosegli določene cilje. Pri tem je osnovni cilj zagotovo preživetje in zadovoljevanje osnovnih potreb – kar sta nedvomno tudi cilja vsakega živega bitja.

Vendar pa interesi in cilji, ki so vgrajeni v današnji ekonomski sistem in družbo na splošno, vselej parcialni, omejeni na posameznika, skupino, podjetje, državo in zraven še "obarvani" z željo po bogastvu, moči, vplivu, prevladi nad drugimi. Zato je ekonomski sistem danes brutalno tekmovalen in zato je danes veliko ljudi prepričanih, da v ekonomskem sistemu ni prostora za sočutje.

Ljudje pa smo po svoji naravi sočutna bitja, še zlasti, ko gre za naše najbližje, za družino, druge sorodnike, prijatelje. Tudi trpljenje drugih, ko ga vidimo neposredno, "v živo", nas vselej prizadene. Težava ekonomskega sistema pa je, da ne vidimo neposrednih povezav med ekonomskim delovanjem korporacij, podjetij, držav in tudi posameznikov ter trpljenjem stotin milijonov najrevnejših. Če je na eni strani vsega preveč, na drugi strani vlada pomanjkanje. Ne pozabimo, da je na svetu več kot 800 milijonov lačnih ljudi oziroma vsak deseti Zemljan. A to je le vrh ledene gore: koliko je še ljudi, ki nimajo rednega dostopa do zdravil, pitne vode, izobraževanja; nimajo primernih bivališč itd.

Ekonomija delitve temelji na sočutju

Kaj pa, če bi v središče ekonomskega sistema postavili interes človeštva? Torej nič več parcialni, delni, ločeni interesi, temveč celosten, holističen interes. Kaj pa je sploh interes človeštva? Vsakomur omogočiti življenje v blaginji, miru in zdravem okolju – temu bi lahko rekli interes človeštva. Smo torej zmožni razmišljati o interesu človeštva, ki je vselej tudi naš?

Če bi ekonomski sistem deloval v interesu človeštva, bi lahko govorili o sočutni ekonomiji. Socialno podjetništvo in univerzalni temeljni dohodek (UTD) sta primera, ko ekonomija lahko deluje sočutno.

Rekli smo, da smo v družinah sočutni. Kako pa v družinah ravnamo v ekonomskem smislu? Delimo si dobrine. Preprosto ne dovolimo, da bi katerikoli družinski član trpel pomanjkanje. To je temelj družinske ekonomije, če jo lahko tako poimenujemo.

Družinska ekonomija je torej sočutna in sočutna ekonomija temelji na medsebojni delitvi dobrin. Torej kaj lahko storimo v naši najširši družini, kar človeštvo nedvomno je. Začnimo si deliti dobrine, ki jih je vselej za vse dovolj. Ne pustimo, da gre kdorkoli lačen spat, da ljudje trpijo ali celo umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, kot so hrana, voda, zdravila itd.

Ekonomija delitve je torej sočutna ekonomija.

Ekonomija delitve je ekonomija človeške družine – človeštva.