Živimo v vzročno-posledičnem svetu. Naše današnje aktivnosti ustvarjajo bodoče dogodke. Tako kot vse drugo je tudi vojna posledica oziroma rezultat naših misli (ubesedenih; zapisanih, izrečenih, ...) in čustev (ki te misli spremljajo in jih krepijo) ter naših dejanj, ki iz teh misli in čustev izhajajo.
Čustva sovraštva do drugih; ločevanje na “naše in vaše”; občutek večvrednosti in samozadovoljstva; dejanja, ki ustvarjajo neenakost in nepravičnost so ključna “orožja” bodoče vojne.
Danes intenzivno polnimo “bazen” sovraštva, ločevanja, večvrednosti, samozadovoljstva, neenakosti in nepravičnosti. Ko bo ta bazen poln, lahko zaradi drobne iskrice eksplodira. Atentat na avstrogorskega prestolonaslednika pred skorajda natanko stotimi leti je bila ta iskrica, ki je v trenutku sprožila strahotno eksplozijo vojne.
Vendar obstaja tudi druga pot. Naše misli, čustva in dejanja, ki so usmerjena v spoštovanje drugih, v sodelovanje in solidarnost z drugimi, v prizadevanja za skupno dobro so najpomembnejši “gradniki” blaginje in miru. Tako se tudi zmanjšuje možnost vojne.
Ljudje neprestano ustvarjamo svojo in tudi skupno prihodnost. Pri tem pa ne moremo biti nevtralni, kajti naša neaktivnost je vedno “na strani” vojne, saj omogoča večjo in bolj neovirano aktivnost tistih, ki jo ustvarjajo.
Vsak človek, dovolj star in zmožen zdravorazumskega mišljenja, se mora sam odločiti, v katero smer bo deloval (na miselni, čustveni in fizični ravni): za vojno oziroma destrukcijo ali za mir in blaginjo. Posledice njegovih misli, čustev in dejanj bodo prizadele tako njega kot tudi celotno skupnost.