Misel oziroma že kar pregovor, da »denar pomeni moč«, ni nekaj novega. Vendarle, ali se tisti, ki s to močjo (silo) upravljajo, tega tudi zavedajo in, ali se zavedajo vseh posledic, ki iz tega izhajajo.
Že veliki filozof Aristotel je vedel, da je denar »nastal za menjavo dobrin«. Dobrine pa so vse tisto, kar človek potrebuje za življenje. Denar je pomembna iznajdba človeštva, saj je bistveno olajšal kroženje dobrin v človeški skupnosti. Ker je v denarju mogoče izraziti vrednost sleherne dobrine, jih je zaradi tega tudi mogoče enostavno izmenjevati.
Vendar je že Aristotel poznal tudi temnejšo plat denarja: »Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli.« Ko torej denar postane zgolj sredstvo za pridobivanje še več denarja, postane osovražen in škodljiv.
V času Aristotla (384 – 322 pr. n. š.) je bilo osovraženo oderuštvo posameznikov (»obresti pa delajo iz denarja več denarja«), danes pa praktično ves finančni sistem (banke in druge finančne institucije, borze itd.) sloni na posojanju denarja za obresti, na špekuliranju in na korupciji. Le manjši del denarja tako lahko »odigra« vlogo, za katero je bil pravzaprav iznajden – za menjavo dobrin. Tako se ogromno bogastvo in s tem moč kopičita v rokah posameznikov, zelo veliko ljudi pa trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin (hrane, vode, energije itd.).
Vzroki in posledice
Ko pade bomba, vsakdo vidi povezavo med dejanjem in njegovo posledico. Ko pa se zaradi špekulacij na svetovnih trgih cena pšenice dvigne za npr. 10 $ na tono, tega nihče ne poveže (ali noče povezati) z milijoni ljudi v revnih državah, ki zdrsnejo v revščino ali celo lakoto. Odločitev Evropske komisije ali vlade ZDA o višjem subvencioniranju kmetijstva, milijone malih kmetov v revnih državah potisne v hudo revščino. Že majhna sprememba obrestnih mer centralnih bankirjev lahko uniči tisoče podjetij po vsem svetu in sto tisoče ljudi, ki jim ta podjetja omogočajo preživetje. A nič drugače ni na nižjem nivoju: že relativno »nedolžne« ekonomske odločitve predsednikov vlad, ministrov, direktorjev lahko pahnejo tisoče ljudi v revščino.
Ravnanje z denarjem ni nedolžna in neodvisna igra finančnih strokovnjakov, temveč skrajno resno in odgovorno delo, ki prinaša izjemne posledice. Zato ne drži, da je ekonomija nevtralna znanstvena veda, temveč je globoko vpeta v vsakdanje družbeno življenje. Mnogi finančni strokovnjaki, bankirji, borzni špekulantje (tudi pri nas) imajo na vesti mnogo trpečih, sestradanih ali po nepotrebnem umrlih ljudi po vsem svetu. Pogosto mnogo več, kot generali. Če posledice niso neposredno vidne, to še zdaleč ne pomeni, da jih tudi v resnici ni. V času gospodarske krize se je npr. število lačnih v svetu dvignilo z 852 milijona na1,02 milijarde ljudi (vsega v enem letu). In danes vemo, kdo je povzročil gospodarsko krizo.
Denar torej ni slab sam po sebi, temveč so slaba dejanja ljudi, ki z njim upravljajo. Lahko pa so tudi dobra. Če denar uporabljamo v splošno korist, potem je njegova vloga vsekakor pozitivna. Vsi, ki se z ekonomijo ukvarjajo, se morajo zavedati, da je edino pravo ravnanje pravično ravnanje.
»Zato lahko v nekem smislu trdimo, da je »pravično« to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v državljanski skupnosti,« pravi Aristotel. Samo pravično ekonomsko ravnanje lahko pripelje do blaginje v skupnosti: pravična delitev dobrin, pravično ravnanje z denarjem itd.