četrtek, 21. september 2017

Globoko sklonjena glava ali slovenski ne-podpis pogodbe o prepovedi jedrskega orožja


20. septembra 2017 se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začelo podpisovanje prve pravno zavezujoče pogodbe na svetu, ki prepoveduje jedrsko orožje. Že prvi dan je pogodbo o prepovedi jedrskega orožja ZN podpisalo 50 držav, med njimi so jo tri že tudi ratificirale (seznam podpisnic). Med temi tremi velja še posebej izpostaviti Sveti sedež, kamor naši politiki zelo radi hodijo, običajno z globoko sklonjeno glavo. A Sveti sedež, s papežem Frančiškom na čelu, je dal tem preračunljivim politikom veliko lekcijo in s podpisom ter ratifikacijo te pogodbe pokazal, da je resnična svetost življenja zavezana miroljubnemu svetu, kjer ni prostora za jedrsko orožje.

Samo dan po začetku podpisovanja te zgodovinske pogodbe, 21. septembra, je mednarodni dan miru; tema letošnjega praznovanja je Skupaj za mir: spoštovanje, varnost in dostojanstvo za vse (Together for Peace: Respect, Safety and Dignity for All.) Mar ne bi bil svet brez jedrskega orožja mnogo bolj varen, kot je današnji svet, kjer je nakopičenega toliko jedrskega orožja, da bi lahko večkrat uničili planet in vsakršno življenje na njem? Podpis mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja pomeni aktivno delovati za svetovni mir in države podpisnice resnično lahko praznujejo letošnji mednarodni dan miru.

Premier Miro Cerar je v New Yorku, v času zasedanja Generalne skupščine OZN in ob začetku podpisovanja pogodbe, izvedel »fantastično« obrazložitev, zakaj Slovenija ne bo podpisala mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja: »Slovenija se je že prej pridružila zahtevam po jedrski razorožitvi – naša vlada to zelo podpira in to podpiram tudi sam. To je nekaj, kar ves čas zagovarjamo in tako bomo tudi nadaljevali.« Vendar je pogodba »v določenih vsebinah preveč radikalna in nerealna,« zato jo Slovenija ne bo podpisala. »Prav tako se moramo zavedati svoje vloge v EU in Natu, v vseh zvezah, kjer moramo ravnati odgovorno in premišljeno.« (Delo, Dnevnik)

Ne moreš biti hkrati proti jedrskemu orožju in proti podpisu pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Pogodba proti jedrskemu orožju ne more biti preveč radikalna; jedrsko orožje je radikalno samo po sebi, saj lahko radikalno konča vse življenje na Zemlji. Premier Cerar se sklicuje na odgovornost in premišljenost, saj smo vendar v EU in Natu; s tem pa (morda nevede) priznava, da sta ti dve »zvezi« dejansko neodgovorni in nepremišljeni, saj zagovarjata obstoj in s tem posredno tudi uporabo jedrskega orožja (če namreč jedrsko orožje obstaja, se slej ko prej najde nekdo, ki ga bo uporabil in poznamo vsaj dva predsednika jedrskih držav, ki imata prav zdaj »roko na sprožilcu«). Premier Cerar pa mimogrede pozablja tudi na »svojo vlogo« v Organizaciji združenih narodov, resnični zvezi vseh svetovnih držav, ki je bila leta 1945 ustanovljena ravno zaradi miru; na pogorišču dveh svetovnih vojn in dveh jedrskih bomb.

Jedrsko orožje je zelo resna stvar. V svetu je trenutno približno 14.900 jedrskih konic (Pluoghshares Fund). V reviji Earth's Future so leta 2014 izračunali, da bi že z uporabo 100 jedrskih konic (na primer v lokalni vojni med Indijo in Pakistanom), popolnoma uničili občutljiv Zemeljski ekosistem in s tem prihodnost človeštva. Tokrat gre res za otroke in za otroke naših otrok in za otroke otrok naših otrok in za….

Premier Cerar, podpišite prosim mednarodno pogodbo o prepovedi jedrskega orožja ali pa preprosto priznajte, da ste na »temni strani zgodovine.« Tam je prostor za zagovornike jedrskega orožja in za tiste, ki se ne znajo odločiti na pravo stran, hkrati pa »pleteničijo« o »odgovornosti in premišljenosti«. Upajmo samo, da bo kdo sploh lahko napisal zgodovino današnjih dni, kajti morda bomo jedrske bombe »odgovorno in premišljeno« poslali nad sovražnika. V primeru jedrske vojne pa napasti sovražnika pomeni napasti samega sebe, saj jedrska radiacija pač ne pozna državnih meja.


Slika: Hirošima, 6. avgust 1945

petek, 15. september 2017

Dobrodelni da, dobrodelnost ne


PRAV JE, DA SMO DOBRODELNI; NI PA PRAV, DA JE DOBRODELNOST (ŽIVLJENJSKO POMEMBEN) DEL DRUŽBENEGA SISTEMA. Morda se zdi komu ta izjava nasprotujoča, vendar jo lahko utemeljimo. Veliko nam pove o svetu, v katerem živimo.

Beseda dobrodelnost je že sama po sebi zgovorna: delati dobro. Ne v smislu, da zgolj dobro opravljamo svoje delo, svojo službo, temveč da delamo za dobro drugih ljudi. V osnovi je dobrodelnost nasprotje sebičnosti, kajti delamo nekaj dobrega za korist drugega ali drugih. V najširšem smislu pa dobrodelnost pomeni delati v korist celotne človeške skupnosti.

Kaj pa je potemtakem narobe z organizirano dobrodelnostjo, ki je danes življenjsko pomemben del družbenega in celo ekonomskega sistema ter jo izvaja tisoče organizacij (društev, nevladnih organizacij, mednarodnih organizacij itd.)? Načeloma nič, če razmišljamo v okviru prejšnjega odstavka.

Če pa naredimo širši razmislek, lahko pridemo do ugotovitve, da so dobrodelne organizacije dobesedno potuha in podpora nepravični družbeni ureditvi, ki jo bolj ali manj nekritično sprejemamo. Na načelni ravni je vsaka država in tudi globalna skupnost zavezana k pravičnosti in blaginji za vse državljane oziroma za vse ljudi na Zemlji.

Pa vendar naša politična in še posebej ekonomska ureditev ne odslikava teh načel, ki so zapisana tako v ustavah držav kot tudi v mednarodnih dokumentih, kakršna je na primer Splošna deklaracija človekovih pravic.

Celo nasprotno, večina svetovnih vlad krši te svoje temeljne zaveze in naloge ter deluje v nasprotju z interesi svojih državljanov in človeštva kot celote. Delujejo predvsem v interesu tržnih sil in komercializacije, o čemer smo podrobneje govorili v prispevku Komercializacija pustoši z orkansko močjo.

Orjaški napori dobrodelnih organizacij, ki si prizadevajo za reševanje lakote in skrajne revščine, ozdravljivih bolezni, pa tudi za reševanje okolja in številnih drugih problemov sodobne družbe, so seveda več kot koristni in pomenijo resnično opravljanje dobrega dela. Pa vendar omogočajo vladam, da še naprej delujejo destruktivno, tako da zmanjšujejo sredstva za šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo; znižujejo okoljske standarde, ustvarjajo pa ugodno okolje za dobičkonosne in škodljive posle korporacij ter vodijo neskončno drage vojne, itd.

Vlade odtegujejo javna sredstva ključnim družbenim dejavnostim (šolstvu, zdravstvu, skrbi za starejše itd.), saj vedo, da bodo dobrodelne organizacije vsaj deloma omilile njihovo destruktivno početje. Kar je v nasprotju z zavezami, ki jim jih narekujejo ustave, zakoni in deklaracije; v nasprotju z zavezami, ki so jih dali svojim volilcem; nenazadnje pa tudi v nasprotju z zdravim razumom in njihovo človečnostjo (kolikor jim jo je še preostalo). Dobrodelne organizacije so tako neke vrste blažilnik nevarne politike vlad.

V okviru dobrodelnih organizacij se zbirajo sredstva, ki jih prispevajo pogosto že prikrajšani ljudje za še bolj prikrajšane ljudi. Tako pomagamo reševati vsaj delček tistega, kar naše vlade uničujejo v imenu tržnih sil. Damo kakšen evro za Afriko, zberemo nekaj oblačil ali hrane za najrevnejše, klošarjem stisnemo kakšen evro in imamo občutek, da smo naredili nekaj resnično dobrega. Saj v resnici smo, a dejansko s tem legaliziramo uničujoče ravnanje svojih politikov, ki smo jih sami izvolili.

In kar je najbolj perverzno, so dobrodelni tudi najbogatejši ljudje na planetu, ki s tem skušajo pokazati svoj lepi obraz v javnosti, čeprav v svojih ali s svojimi podjetji pogosto do kraja izčrpajo in iztrošijo svoje zaposlene, celotne skupnosti in okolje. Tudi politiki, ki te aktivnosti podpirajo in jim podelijo zakonsko legitimnost, se radi prikažejo na dobrodelnih prireditvah in pokažejo svoj javno všečen dobrodelni obraz.

Pravičnost, ne dobrodelnost

Že pred mnogimi leti je Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), britanska pisateljica, filozofinja in feministka, zapisala, da svet potrebuje pravičnost, ne pa dobrodelnosti. Če bi uredili družbo tako, da bi bila pravična do vseh svojih članov, potem dobrodelnosti sploh ne bi potrebovali, vsaj ne v institucionalnem smislu.

Ne mislimo samo pravičnosti v smislu pravičnega sojenja, enakosti pred zakonom, enakopravnosti spolov, pravic istospolnih in tako naprej, danes moramo največji poudarek nameniti ekonomski pravičnosti (ne da bi hkrati zanemarili druge vidike pravičnosti), ki jo najbolje opredeljuje 1. odstavek 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Naj spomnimo, da ta člen ni nekakšen skupek lepih želja, temveč del globalno sprejetega in zavezujočega dokumenta, ki je v veljavi že od davnega leta 1948. Naloga politikov in ekonomistov ni skrb za dobičkonosne pogodbe korporacij, temveč za izpolnitev tega in tudi drugih členov Splošne deklaracije človekovih pravic. Z uveljavitvijo 25. člena ne bomo več potrebovali nobene dobrodelne organizacije na Zemlji. Morda pa jih lahko ohranimo, saj s svojimi bogatimi izkušnjami lahko svetujejo politikom, kako resnično delati v dobro ljudi, kar danes zna le redko kateri politik.

Če pa govorimo o novi ekonomski paradigmi, je to vsekakor ekonomija delitve. Ekonomija delitve pa ni visoko skomercializirana dejavnost, ki jo simbolizirata podjetji Uber (glejte Uber ubija ekonomijo delitve) in Airbnb, temveč ekonomska ureditev, ki omogoča univerzalni dostop do osnovnih dobrin za slehernega človeka na Zemlji.

Države bi danes na globalni ravni lahko enostavno organizirale mehanizem (preraz)delitve globalnih dobrin, tako da bi silni presežki dobrin v bogatih državah dosegli območja hudega pomanjkanja v številnih delih sveta. To bi bil prvi korak k resnični ekonomiji delitve in h globalni ekonomski pravičnosti ter pot do medsebojnega zaupanja, na katerem edino lahko temelji svetovni mir.

Naj ponovimo: sleherna aktivnost dobrodelnih organizacij je danes spoštovanja vredna in sila dobrega v današnji krivični družbi, vendar pa si moramo prizadevati za globalno družbo, kjer bo pravičnost temeljna norma, še posebej ekonomska pravičnost, ki se izraža preko resnične ekonomije delitve (glejte The true sharing economy: inaugurating an age of the heart).



Navdih za prispevek in priporočljivo branje: Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta



ponedeljek, 11. september 2017

Komercializacija pustoši z orkansko močjo


Videli smo, kako naravne sile lahko opustošijo cele otoke, obale in mesta; v mislih imamo orkane, kakršna sta bila Harvey in Irma, ki sta prizadela Antile, Karibe in dele ZDA. Orkana sta za seboj pustila več deset mrtvih, uničeno naravno okolje ter ogromno materialno škodo na infrastrukturi in objektih, ki se šteje v desetine milijard dolarjev. Vendarle je moč teh naravnih sil zanemarljiva proti uničujočim silam komercializacije, ki v zadnjih desetletjih pustošijo po planetu Zemlja.

Opredelitev komercializacije

Kaj je sploh komercializacija? Beseda komercializacija izhaja iz latinske besede za trgovino oziroma trgovanje, commercium, ta pa iz besede merx, trgovsko blago.

Komercializacija je ideologija, ki trgovino, trg in trgovske odnose razume kot središče in temelj delovanja celotne človeške družbe. V to smer se danes preobražajo ekonomske, politične, pa tudi izobraževalne, zdravstvene, medijske in druge družbene institucije. Hkrati poteka intenziven proces pretvorbe naravnih in družbenih virov, človekovih dejavnosti, medsebojnih odnosov in celo ljudi v tržno blago.

Trgi, trgovanje in trgovina sami po sebi niso nekaj slabega, poznamo jih že mnogo stoletij, vendar so vedno imeli svoje mesto v družbi, v okviru pomembnega družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija (poleg trgovine jo tvorijo še pridelava in proizvodnja dobrin, denarni sistem, nadzorne in izobraževalne ekonomske institucije, pa tudi tako imenovana domačijska oziroma nevidna ekonomija, ki se odvija v gospodinjstvih, v lokalni ekonomiji, društvih itd.).

S procesom komercializacije, ki se odvija že nekaj desetletij, še posebej intenzivno pa v zadnjih letih, trgi, trgovanje in tržni odnosi prevzemajo vodilno mesto v družbi. Glavni motiv trgovcev je že od nekdaj dobiček, ta pa za seboj potegne številne najslabše človekove lastnosti kot so pohlep, sebičnost in neusmiljeno tekmovalnost. Zato je politična, ekonomska in tudi verska oblast trgovino v preteklosti vedno držala pod nadzorom. Trgovina je strateško pomembna dejavnost za blaginjo celotne družbe, zato je oblast vedno skrbela, da je bila primerno regulirana in podrejena interesom celotne družbe.

Danes pa pod vplivom ideologije komercializacije trgi in njegove nosilne institucije (korporacije, banke, mednarodne finančne ustanove) postajajo vodilne družbene sile, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo kar tržne sile. Pod njihovim vplivom sleherna dobrina in sleherna človekova dejavnost postaja tržno blago, s tem pa izpostavljena vsem slabostim trgovanja – pohlepu (za dobičkom), sebičnosti, špekuliranju, goljufijam itd.

Tako danes pod vplivom komercializacije otroke že zelo zgodaj pripravljamo na neusmiljeno tržno tekmo, spodbujamo jih v tržno uspešne poklice, jih opremljamo s podjetniškimi kompetencami in z vsemi možnimi znanji in spretnostmi, ki jih bodo potrebovali za neusmiljeno tržno tekmo, ki ji rečemo sodobno življenje. S tem pa ustvarjamo sebične in tekmovalne posameznike, ki komajda zmorejo sodelovanja, sočutja, igrivosti in radosti, ki so prirojene lastnosti otrok.

Tako danes pod vplivom komercializacije v zdravstvu merimo dobičke in izgube, vse več zdravstvenih storitev in zdravil pa je potrebno bodisi plačati bodisi doplačati. V ZDA pa je zdravstvo itak en samo velik posel, a tudi pri nas se vse bolj približujemo temu idealu tržnih sil.

Tudi naravni viri so danes povsem podrejeni logiki dobička. Zadnji tak primer je bodoča lakirnice korporacije Magna, ki bo stala na kakovostnih kmetijskih površinah. In tu pridemo še do vloge politike, ki histerično utira pot tržnim silam, ne glede na posledice za ljudi in okolje. Vsaj na papirju (na katerem so zapisani zakoni) naj bi politika zastopala interese državljanov in zdravega okolja. V svetu lahko najdemo še tisoče in tisoče podobnih primerov, tako da je politika zares zgolj le še dekla tržnih sil.

Komercializacija dobesedno uničuje življenja stotin milijonov ljudi, ki so poraženci v neusmiljeni globalni tržni tekmi. A tržne tekme ne moremo primerjati s športnimi tekmovanji, kjer poraženec še vedno ostane v igri, v resničnem življenju pa so poraženci v okrutni tekmi za dobrine pahnjeni v revščino, prisiljeni v migracije ali celo obsojeni na stradanje in smrt.

Veliki poraženec komercializacije je tudi naše okolje in s tem seveda tudi mi sami, kajti v nori globalni tekmi za dobičke so občutljivi naravni okoljski sistemi že skorajda nepovratno poškodovani. Zato malodane z gotovostjo lahko trdimo, da orkana Irma in Harvey nista samo simbolna podoba komercializacije, temveč sta vsaj deloma tudi njeni posledici. Globalno segrevanje okolja, ki je rezultat neprestanega hlastanja za dobički, se namreč izraža tudi v vedno bolj intenzivnih naravnih katastrofah.

Še naprej bi lahko naštevali, a bistvenega pomena je, da razumemo, kako nevarna je komercializacija, ki prodira v vse pore človeške družbe in okolja širom planeta. Posledice delovanja komercializacije, ki jo vodijo tržne sile, so zato močno podobne posledicam orkanov, le da na mnogo širšem področju.

Ameriški predsednik Trump pa predstavlja še naslednjo, višjo stopnjo komercializacije, ko tržne sile že neposredno vodijo politiko in ko komercializacija postaja politični program celotnih držav. Posledice takšne politike si komajda lahko zamislimo; morda jih lahko celo primerjamo z uničenjem jedrskih bomb.

Medsebojna delitev dobrin – protistrup komercializacije

Komercializacijo, ki pustoši po planetu Zemlja, lahko ukrotimo samo na en način, z medsebojno delitvijo dobrin. Medsebojna delitev dobrin je vedno povezana s sodelovanjem in z vzajemnim zaupanjem, njen cilj pa je pravičnejša porazdelitev globalnih virov med vse prebivalce sveta. Dejansko ne potrebujemo še več dobrin oziroma še več gospodarske rasti, ki prinaša še več dobička. Z obstoječim obsegom dobrin in proizvodnje danes lahko zadovoljimo osnovne potrebe vseh ljudi na planetu. S tem pa tako rekoč hipoma lahko odpravimo temeljne vzroke za večino največjih globalnih problemov – globoko družbeno neenakost, okoljsko krizo, obsežno revščino in lakoto, terorizem in vojaške konflikte ter še marsikaj.

Odločitev za medsebojno delitev dobrin je odločitev za življenje in za prihodnost, odločitev za komercializacijo pa nas vodi v propad oziroma v razpad družbenih in okoljskih sistemov.

ponedeljek, 4. september 2017

Če ste srečni vi, sem srečen tudi jaz


Preveč pogosto razmišljamo o sebi kot o posameznikih, ločenih drug od drugega, dejansko pa smo povezani in to kar počnemo, vpliva na ves svet. (Nadškof Desmond Tutu)

Desmond Tutu, ugledni južnoafriški borec za človekove pravice, upokojeni anglikanski nadškof in prejemnik Nobelove nagrade za mir, je v zgornjem navedku razložil pomen afriške besede ubuntu, ki predstavlja samo bistvo tega, kar pomeni biti človek. V jeziku Nguni Bantu ubuntu pomeni človeštvo, v globljem smislu pa prepričanje v univerzalne vezi medsebojne delitve, ki povezujejo celotno človeštvo. Ubuntu se opredeljuje tudi z besedami: Jaz sem; ker ste vi.

V južnoafriških skupnostih pojasnjujejo, da je ubuntu originalni afriški koncept, ki dejansko pomeni dajati in medsebojno deliti dobrine, biti del skupnosti. To pomeni, da če imam deset jabolk, pojem eno, ostalih devet pa delim z drugimi ljudmi.

Na festivalu miru, v Florianopolisu v Južni Braziliji, je novinarka in filozofinja Lia Diskin povedala čudovito zgodbo o afriškem plemenu, ki jo je poimenovala Ubuntu. Zgodba gre takole:

Antropolog je po koncu preučevanja navad in običajev nekega afriškega plemena, čakal na prevoz domov. Kot vedno so ga obkrožali otroci in da bi mu čas hitreje minil, se je spomnil igre. V mestu je nakupil kup sladkarij in jih dal v lično pleteno košaro. Postavil jo je pod osamljeno drevo in sklical otroke. Na določeni oddaljenosti od drevesa je zarisal črto in otrokom pojasnil, naj gredo za črto in počakajo na njegov znak. Ko bo zaklical: »Zdaj!« naj, stečejo in tisti, ki bo prvi prišel do košare, bo dobil vse sladkarije.

Ko jim je dal znak, so se otroci nepričakovano prijeli za roke in skupaj pohiteli do košare, kjer so si razdelili sladkarije in jih z užitkom pojedli. Antropolog je bil zelo presenečen. Vprašal jih je, zakaj so šli do košare skupaj, saj bi zmagovalec lahko dobil vse slaščice, ki so bile v njej. Ena od deklic mu je preprosto odgovorila: »Kako je lahko eden izmed nas srečen, če so vsi ostali nesrečni«. Šele takrat je znanstvenik, po mesecih preučevanja, zares doumel resnično naravo plemena.


Lahko se vprašamo: smo res lahko srečni, če je okoli nas toliko nesrečnih ljudi; če je več milijard ljudi lačnih, revnih, razseljenih, brezposelnih, po nepotrebnem bolnih, itd.? Morda pa zato srečo (neuspešno) iščemo samo še v potrošniških dobrinah ali celo drogah vseh vrst, kajti globoko v sebi v tem nesrečnem svetu zares ne moremo biti srečni.

Pripadnik masajskega ljudstva v Tanzaniji svoje goste vpraša: Ste srečni? Na njihov pritrdilni odgovor jim odvrne: Če ste srečni vi, sem srečen tudi jaz. Če so drugi ljudje nesrečni, sem nesrečen tudi jaz.

Desmond Tutu pravi, da ubuntu predstavlja bistvo tega, kar pomeni biti človek, del darila, ki ga Afrika daje svetu. Vključuje gostoljubnost, skrb za druge, pripravljenost prehoditi še dodatni kilometer zaradi drugega. Verjamemo, da je človek lahko človek samo preko drugih ljudi, da je moja človečnost izpolnjena in neločljivo povezana z vašo človečnostjo.

V naši civilizirani zahodni kulturi pa je nasprotno vse podrejeno lastnemu uspehu, lastni sreči; sebično hlastamo za dobrinami, za bogastvom. To počnemo kot posamezniki, kot narodi in države. Pomemben sem jaz, pomembni smo mi (kot ločena skupina ali skupnost); ne glede na posledice za druge ljudi in za okolje. Naše otroke učimo tekmovalnosti in sebičnosti; v zgornji zgodbi bi skorajda zagotovo brezkompromisno stekli h košari s slaščicami in samo eden bi sebično užival v svoji zmagi. Ne zato, ker se takšni rodijo, temveč, ker smo jih tega naučili; ne samo tekmovalnosti, temveč tudi sovraštva do drugih.

Še en afriški velikan, Nelson Mandela, je o tem dejal: Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje.

Lahko se torej naučimo ljubiti druge; vendar ljubiti drugega ne pomeni samo izkazovanja sentimentalnih čustev. Izkazovati ljubezen do drugega pomeni aktivno delovati za dobro drugega oziroma v najširšem smislu za dobro celotnega človeštva. To pa lahko počnemo na različne načine: izboljšujemo njihov življenjski standard, še zlasti najrevnejših; ljudem omogočimo spodobno zaposlitev, poskrbimo za njihovo dostojanstvo z zaščito človekovih pravic, poskrbimo za okolje, si aktivno prizadevamo za mir, itd. To je pravi izraz ljubezni do drugega.

Leta 2013 je ameriški predsednik Barack Obama ob spomeniku Nelsonu Mandeli spregovoril: V Južni Afriki je beseda – ubuntu – beseda, ki najbolje povzema Mandelovo največje darilo: njegovo prepoznanje, da smo vsi povezani na načine, ki so očem nevidni; da je človeštvo eno; da se uresničimo tako, da si delimo z drugimi in poskrbimo za tiste okoli sebe.

Ubuntu se posrečeno imenuje tudi odprtokodni operacijski sistem, ki ga razvijajo prostovoljci iz vsega sveta in je brezplačno na voljo uporabnikom po vsem svetu; med drugim skupnost Ubuntu ponuja tudi zelo popularen program Linux. A ne samo v računalništvu, koncept ubuntu bi lahko vključili v naše izobraževanje, prav tako tudi v politiko in ekonomijo. Kar bi vsekakor pripomoglo k bolj vključujoči družbi, ki bi ljudem zagotavljala zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, dostojanstvo in nenazadnje srečo.

Povzemimo torej jedro koncepta ubuntu in si prizadevajmo za njegovo uveljavitev:

- Človeštvo je eno, neločljivo povezano.

- Človek je človek zaradi drugih ljudi. Zato je ključnega pomena skrb za druge, sodelovanje in prizadevanje za dobro celotne človeške skupnosti in tudi okolja.

- Enost oziroma povezanost človeštva se na materialni (ekonomski) ravni najpopolneje izraža z medsebojno delitvijo dobrin.

Ubuntu je afriško darilo svetu. Sprejmimo ga.



Slika: Masaji