ponedeljek, 29. september 2014

War must go on*


ZDA so do 25. septembra 2014 v napadih na Islamsko državo Iraka in Levanta (ISIL) uničile 41 oklepnih vozil humve, s katerimi so prej opremile iraško vojsko; cena vsakega je približno 250.000 ameriških dolarjev ($). Zdaj ta vozila uničujejo z bombami, katerih vrednost za en kos je 30.000 $, pravi Todd Harrison iz Centra za strateške in proračunske ocene.

Tiskovni predstavnik ameriškega obrambnega ministrstva se je v zvezi s tem takole “diplomatsko” izrazil: “Opazili smo, kako so pripadniki ISIL v nekaterih primerih zajeli in uporabili opremo ameriške izdelave. Ko smo videli te teroriste, ki uporabljajo to opremo, smo skušali to grožnjo eliminirati.”

“Če želimo, da bo [iraška vojska] lahko dolgoročno varovala svoje meje, jih bomo morali ponovno opremiti,” je dejal Harrison. "Tako bomo lahko kupili druge humveje in jih iraški vojski poslali nazaj.” (One cost of war: U.S. blowing up its own Humvees)

Naredimo preprost izračun in predpostavimo, da je vsaka ameriška bomba zadela eno vozilo humve: 41*250.000 $ (uničena vozila) + 41*30.000 $ (bombe) + 41*250.000 $ (za nova vozila) = 21.730.000 oziroma skoraj 22 milijonov dolarjev.

Ta preprost in poenostavljen izračun nam pokaže, kako “koristna” je vojna za gospodarsko rast in za dobičke. Vseh 22 milijonov dolarjev, ki so bili najprej porabljeni za nakup 41 vozil humve, potem za njihovo uničenje in nazadnje za nakup novih vozil, pomeni rast BDP (bruto domači proizvod) in pa seveda dobiček za podjetja, ki izdelujejo vozila in bombe.

Gre le za “manjši primer”, ki pa več kot dobro ponazarja kompleksno sliko vojaških izdatkov, ki koristijo le lastnikom korporacij in političnim elitam, sto tisočim prinašajo smrt in bedo ter hkrati ustvarjajo iluzijo o gospodarski rasti in ekonomskemu “zdravju” držav, ki se meri s izključno stopnjo BDP-ja.

Za boljšo predstavo dodajmo še nekaj številk. Ko so Američani pred kratkim začeli napade na ozemlje Sirije, so najprej izstrelili 47 raket vrste Tomahawk (vsaka je vredna 1,5 mlijona $); nad Sirijo so poslali 48 bojnih letal F-22 Raptor (ura letenja enega takšnega letala znaša 62.000 $, vsaka bomba na tem letalu pa je vredna med 20.000 $ in 30.000 $). (One cost of war: U.S. blowing up its own Humvees)

Američani so tokrat prvič uporabili to letalo; vsako od njih je vredno 325 milijonov €, doslej pa je bilo v razvoj tega letala vloženih že 67 milijard €, medtem, ko je najdražje ameriško bojno letalo, bombnik B-2, vredno neverjetnih 1,87 milijarde € (“na zalogi” jih imajo 21). (Zastareli hladnovojni plenilec nad tarče Islamske države)

A vse to je samo del gromozanskih svetovnih vojaških izdatkov, ki so samo v letu 2012 dosegli “veličastnih” 1756 milijard $ (SIPRI - Military expenditure). Tudi dobički oborožitvenih korporacij so temu primerno visoki: Lockheed Martin 2,75 milijarde $, Boeing 3,9 milijarde $, BAE Systems 2,6 milijarde $, Raytheon 1,9 milijarde $ itd. (The SIPRI Top 100 arms-producing and military services companies in the world excluding China, 2012).

Ko vam politiki govorijo o nujnosti varčevanja, na primer v šolstvu, zdravstvu in socialnem varstvu, jim preprosto ne verjemite, ker vedno znova najdejo milijarde za oborožitev in vojne.

Izredno previdni moramo biti, ko nas mediji ponovno (kolikokrat že?) “vlečejo” v vojno proti terorizmu. Potrebno je vedeti, da novice, ki nas dosežejo pogosto niso rezultat poročanja s terena, temveč skrbno oblikovani prispevki, ki usmerjajo naše mišljenje. Pentagon je tako na primer samo v letu 2009 namenil 4,7 milijarde $ in zaposloval kar 27.000 ljudi z namenom, da bi osvojil naša “srca in umove” (Pentagon sests sighsts on public opinion).

Nekritično sprejemamo poročila o izjemni krutosti teroristov, hkrati pa “spregledamo” neizmerno krutost “kirurško natančnih” bombardiranj, zunajsodnih pobojev z droni in sistematično uničevanje številnih držav, ki jih izvajajo “demokratične in voljne” koalicije najrazvitejših svetovnih držav.

Da bi ohranjale zdajšnji politični in ekonomski sistem, razvite države potrebujejo neprestane vojne, s katerimi obvladujejo prebivalce tako v napadenih kot tudi domačih državah ter hkrati vzdržujejo domačo gospodarsko rast in dobičke. To je bistvo “vojne proti terorizmu”.

Preprosto ne smemo sprejeti vojne in ekonomije, ki gresta z roko v roki. Ekonomija neprestane gospodarske rasti je nevarna ekonomija, saj je stalna rast mogoča samo z uničevanjem. Dejansko moramo popolnoma predrugačiti našo ekonomijo, katere temeljni principi so lahko edino: sodelovanje, medsebojna delitev in odgovornost. Odgovornost do soljudi, do naših zanamcev, do okolja, do vseh drugih živih bitij in do planeta kot celote.


Slika: Syria in Ruins

*Vojna se mora nadaljevati

sobota, 13. september 2014

Ne NATO, ja OZN


V zadnjem času se je zveza NATO prelevila iz hladnovojne strukture za zaščito Evrope v agresivno vojaško strukturo, ki po svetu ustvarja nova in nova krizna žarišča. Dejansko je zveza NATO orodje oziroma del vsemogočnega ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa, na katerega nevarnost je že davnega leta 1960 opozoril takratni ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower:

“Povezovanje ogromnega vojaškega aparata in velike oborožitvene industrije je pri nas nekaj novega. Njun izjemen vpliv – ekonomski, politični in celo duhovni – je čutiti v vsakem mestu, v sleherni ustanovi zveznih držav, v slehernem uradu zvezne vlade. Opažamo jasno potrebo po njunem povezovanju. A ne smemo narediti napake, da bi dopustili to smrtno nevarno zvezo. Naše delo, naši viri in naše življenjske dobrine so vključene vanjo; prav tako kot sama struktura naše družbe.

V regionalnih vladnih svetih si moramo prizadevati, da si vojaško-industrijski kompleks ne bo pridobil neupravičenega vpliva, pa naj bo ta viden ali neviden. Potencial za nevarno rast moči je v napačnih rokah in se bo obdržal.” (odlomek iz predsednikovega poslovilnega govora)

Zveza NATO je danes del tega neizmerno vplivnega vojaško-industrijskega kompleksa, ki ima velikanski vpliv na politiko tako ZDA kot EU. Zloglasni 5. člen pogodbe zveze NATO (“Pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice,...”) poleg tega pomeni večno grožnjo, da majhen konflikt kadarkoli lahko preraste v vojno totalnih razsežnosti.

NATO je simbol politike ločevanja in sovraštva do drugih ter v vse bolj povezanem svetu 21. stoletja predstavlja ostanek starih struktur, ki so svet pripeljale do dveh svetovnih vojn in do cele vrste drugih večjih in manjših konfliktov.

OZN, organizacija za 21. stoletje

Organizacija združenih narodov (OZN), ki je nastala leta 1945, je danes po krivici daleč preveč zapostavljena. Prihodnje leto bo organizacija praznovala častitljivih 70 let, kar je več kot dobra priložnost, da ji znova priznamo in podelimo njeno pravo vrednost in vlogo v svetu. OZN ni elitni klub bogatih držav, temveč organizacija, ki vključuje veliko večino svetovnih držav. Je edina organizacija, ki dejansko zastopa celotno človeštvo.

Močne države so v preteklosti namenoma slabile vlogo OZN ter probleme reševale na star način - z golo močjo. OZN moramo ponovno postaviti na njeno pravo mesto, kar pomeni, da postane prostor, kjer države skupaj rešujejo probleme tega sveta - z dogovori, s spoštovanjem drug drugega, v duhu prijateljstva in sodelovanja. Ne pozabimo, da je OZN nastala ravno zato, da prepreči naslednjo svetovno vojno, ki bi bila vojna totalnega uničenja. Ponovno moramo prebrati uvodni del Ustanovne listine OZN in v skladu z njim delovati:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, KI SMO ODLOČENI,

da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju našega rodu prizadejala človeštvu nepopisno trpljenje, in

da znova potrdimo vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človeške osebnosti, v enakopravnost moških in žensk, kakor tudi v enakopravnost narodov, velikih in malih, in

da ustvarimo pogoje, v katerih bosta lahko obveljali pravičnost in spoštovanje obveznosti, izvirajočih iz pogodb in iz drugih virov mednarodnega prava, in

da pripomoremo k socialnemu napredku in k boljšim življenjskim pogojem v večji svobodi,

IN KI MORAMO V TE NAMENE

biti strpni in živeti skupaj v miru drug z drugim kakor dobri sosedi, in

združiti svoje moči, da ohranimo mednarodni mir in varnost, in

sprejeti načela in določiti načine, ki bi zagotovili, da se oborožena sila ne bo uporabljala, razen če je to v splošnem interesu, in

uporabiti mednarodne ustanove za pospeševanje ekonomskega in socialnega napredka vseh ljudstev,

SMO SKLENILI ZDRUŽITI SVOJE NAPORE, DA URESNIČIMO TE NAMENE”


Naše varnosti torej ne zagotavlja vojaško-oborožitvena zveza NATO, ki države in ljudi ločuje na “naše in sovražnike”, temveč OZN, ki združuje in povezuje vse države oziroma ljudi tega planeta. OZN ni nekakšna svetovna vlada, kot se mnogi bojijo, temveč skupni forum (Generalna skupščina OZN), kjer se vse svetovne države, v imenu svojih državljanov, dogovarjajo za dobrobit celotnega človeštva in planeta kot celote.


Slika: UN Flag and Emblem

torek, 9. september 2014

Rusi so prijatelji, Američani tudi


V času, ko sovražne besede in sovražna dejanja postajajo skorajdaj vsakdanji pojav, se moramo z vso močjo razuma upreti “realnosti”, ki jo ustvarjajo politiki in mediji. Pred nekaj leti so nam tako uspeli vsiliti vojno proti terorizmu, da bi lahko upravičili napade na Afganistan, Irak in druge države. Danes sta na vrsti Rusija in (ponovno) Irak.

Prav neverjetno vztrajna in obsežna je medijska vojna proti Rusiji, ki se je začela že med olimpijskimi igrami v Sočiju, kjer so mediji na vsak način Rusijo poskušali prikazati kot popolnoma skorumpirano državo, čeprav tamkajšnja korupcija ni prav nič hujša kot v številnih drugih državah, na čelu z njrazvitejšimi zahodnimi državami.

Prav nobenega razumnega razloga ni, da bi sovražili Rusijo in njene prebivalce. Dejstvo je, da Rusija ni sprožila zdajšnjega konflikta v Ukrajini in od konca leta 1989 ni bila vpletena v noben konflikt širšega značaja (leta 1989 se je namreč končala invazija v Afganistanu in še ta je potekala v okviru bivše Sovjetske zveze). V tem času so ZDA in njene zaveznice sprožile celo vrsto katastrofalnih konfliktov, v katerih so popolnoma uničili Irak, destabilizirali Afganistan, Pakistan, Libijo, Sirijo, itd.

A ne bomo razpravljali o tem, kdo je sprožil več konfliktov, temveč o tem, da nikakor ne smemo pristati na politično-medijsko vsiljeno sovraštvo do drugih religij, skupin ali držav, kajti na tem sovraštvu politiki “gradijo” nove in nove vojne. Zdaj lahko v medijih opazujemo proces totalne demonizacije tako imenovane Islamske države ISIS. Seveda gre za skrajneže, ki morajo za svoja dejanja odgovarjati, vendar bo napovedana vojna v Iraku (ponovno) povzročila na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev ter povzročila dodatno uničenje države. Mar res lahko povsem nekritično verjamemo vsem “informacijam” zahodnih medijev, ki so mojstri v “kreiranju” sovražnega javnega mnenja.

Kot opozarja bivši ameriški kongresnik in predsedniški kandidat Dennis Kucinich bombardiranje ni edini način soočanja s terorizmom; podpiranje terorističnih skupin, da bi zrušili nek sovražen režim, pa vodi v brezskončno vojno in vedno višje dolgove (ISIS, Libya, NATO, and Preventing the Next 9/11).

Politika zidov, ločevanja in razdvajanja

Stari rek “deli in vladaj” je danes še vedno zelo aktualen. A delitev ni več samo metaforična, temveč jo podpirajo tudi beton, žice in minska polja. Evropa, ki naj bi bila zgled svobode in odprtosti, vse bolj postaja prava trdnjava z visokimi zidovi; zidovi že stojijo “ob grški reki Evros na meji s Turčijo”, “na bolgarsko-turški meji” in še marsikje (Delo: Zidovi ksenofobije in razdvajanja). Ukrajinci želijo postaviti 2000-kilometrski zid na meji z Rusijo (STA: Ukrajina načrtuje obrambni zid na meji z Rusijo). Izrael in ZDA imata veliko svojih zidov; Izrael za zidove zapira Palestince, Američani pa so povsem ogradili svojo južno mejo.

Prav nobenega razumnega razloga ni, da bi sovražili druge narode, pa naj gre za Ruse, Izraelce, Sirijce, Američane ali za kogar koli drugega. Ločiti moramo običajne ljudi od hujskaških politikov in medijev ter drugih skrajnežev. Tako v ZDA kot v Rusiji, tako v Izraelu kot v Nigeriji, Braziliji ali Sloveniji živijo ljudje s svojimi povsem vsakdanjimi problemi: kako najti in ohraniti službo, kako izobraziti svoje otroke, kako priti do stanovanja ali celo kako preživeti itd.

Politika sovraštva, ločevanja in sovraštva je zlo, ki uničuje človeštvo. Ne smemo pristati na takšno politiko, pa če je zavita v še tako bleščeč “celofan” leporečja.

V resnici je med nami veliko več podobnosti, kot pa razlik. Vsi ljudje smo pripadniki ene velike družine - človeštva in meje med nami gradijo tisti, ki si želijo več moči, vpliva in bogastva.

Samo skupaj se jim lahko upremo, kot prijatelji; kot bratje in sestre velike človeške družine.


sobota, 6. september 2014

Evropska centralna banka ustvarja novo krizo


Evropska centralna banka (ECB), ki jo vodi Mario Draghi, je znižala ključno obrestno mero na vsega 0,05 %” (Bo Mario Draghi metal denar iz helikopterja?). Novica je sicer, tako kot vse, kar povedo bankirji, precej pusta in nezanimiva, a vendar ima večji vpliv na naša življenja, kot številne mnogo bolj “udarne teme”. Zakaj je ta novica tako zelo pomembna?

Najprej moramo razumeti, kako danes nastaja denar oziroma odkod pride v obtok. Najstarejša centralna banka, Bank of England, ustanovljena daljnega leta 1694, takole definira kreacijo denarja in vpliv ključne obrestne mere na količino denarja v obtoku:

“Odkod prihaja denar? V sodobni ekonomiji večina denarja obstaja v obliki bančnih depozitov. Toda kako te depozite ustvarijo, je pogosto napačno razumljeno. Poglavitni način je preko komercialnih bank, ko dajejo posojila: ko banka da posojilo, obenem ustvari depozit v enakem znesku na posojilojemalčevem bančnem računu in na ta način ustvari nov denar. Kot je razloženo v članku ‘Money creation in the modern economy’, pa banke na takšen način ne morejo neomejeno ustvarjati denarja: koliko bodo banke posojale, je odvisno od donosnih posojilnih možnosti, ki so jim na voljo, te pa so odločilno odvisne od obrestne mere, ki jo določa Bank of England. Na ta način denarna politika deluje kot končna meja za ustvarjanje denarja (Bank of England; glej tudi Aleš Praprotnik).

Če nekoliko poenostavimo: danes večino denarja ustvarjajo komercialne banke tako, da odobrijo nova posojila. Kar 97% denarja v obtoku je ustvarjenega na takšen način, pravijo pri Bank of England (Money creation in the modern economy); pozabite, da imajo banke denar v ogromnih trezorjih, velika večina današnjega denarja obstaja le kot elektronski zapis. Ključna obrestna mera centralnih bank pa ima neposreden vpliv na količino denarja v obtoku. Nižje, kot so te obrestne mere, bolj se komercialnim bankam splača ustvariti več novega denarja.

Nedavni članek v reviji Forbes (These 23 Charts Prove That Stocks Are Heading For A Devastating Crash) nam s pomočjo obilice podatkov dokazuje, da se bližamo “uničujočemu zlomu”, kajti “zdajšnje borzne in ekonomske balone napihujejo rekordno nizke obrestne mere, ki so rezultat agresivne stimulativne monetarne politike ameriške centralne banke od začetka finančne krize naprej. Ekstremno nizke obrestne mere vodijo v napihovanje balonov, kajti stroški izposoje se dramatično znižujejo, medtem ko se varčevanje in manj tvegane naložbe s fiksnim donosom, zaradi pičlih donosov ne izplačajo, kar sicer konzervativne varčevalce in vlagatelje sili v bolj tvegane naložbe na borzah.”

Čeprav v centralnih bankah poudarjajo, da bodo z nižjimi ključnimi obrestnimi merami pospešili gospodarsko rast in tako rešili krizo, dejansko le malo poceni denarja doseže prebivalstvo in podjetja. Večina novo ustvarjenega denarja se steka na borze, ki so trenutno na rekordno visokih ravneh, celo višjih, kot v predkriznih časih (najpomembnejši ameriški borzni indeks Dow Jones je tako julija 2014 presegel zgodovinsko mejo 17.000 točk).

Čeprav se države, prebivalstvo in gospodarstvo soočajo z vse hujšo krizo, pa borze naravnost cvetijo; bankirji in večina finančnega sektorja živi “v raju”. Zato centralni bankirji v resnici ne pomagajo ne prebivalstvu in ne podjetjem, temveč svojim kolegom bankirjem iz komercialnih bank; ogromne količine novega denarja se tako stekajo v zasebne žepe.

Vendar takšna borzna rast ne bo dolgo zdržala. Prav vsakemu napihovanju borznih balonov v zgodovini (o napihovanju borznih balonov govorimo takrat, kadar borzni indeksi rastejo daleč hitreje, kot realno gospodarstvo) je sledil pok in večji kot je bil balon, močnejši je bil pok oziroma borzni zlom. Ni vprašanje, ali bo prišlo do novega borznega zloma, temveč kdaj se bo to zgodilo?

Mario Dragi in drugi voditelji največjih centralnih bank torej niso tisti, ki rešujejo krizo, temveč so tisti, ki jo zaostrujejo. Ko bo do borznega zloma prišlo, na kar ne bo treba dolgo čakati, pa bodo bankirji znova skušali “izstavili račun” državam in te svojim davkoplačevalcem. Bomo še naprej pripravljeni “zategovati pas”, da bi rešili “uboge” pohlepne bankirje?

Ali pa bomo končno začeli razmišljati o sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi dobrin. Samo tako lahko rešimo hudo krizo, ki se z zdajšnjimi "reševalnimi" ukrepi samo še poglablja in poglablja.


Slika: End the Illusion

četrtek, 4. september 2014

NATO, TISA, zid in pudlji


Čeprav je po 2. svetovni vojni zveza NATO res nastala kot neke vrste zaščita Evrope pred Sovjetsko zvezo in seveda kot močan dejavnik hladne vojne, je po padcu Berlinskega zidu postala samo še orodje za širjenje ameriškega vpliva proti mejam Rusije. Čeprav so zahodni voditelji zadnjemu sovjetskemu voditelju Gorbačovu obljubili, da se vojaško ne bodo širili proti vzhodu, so to obljubo že zelo kmalu “požrli”. Zveza NATO je s tem postala imperialistična sila in z njo seveda tudi Slovenija, kot neločljivi del te vojaške zveze.

Profesor David Gibbs iz Univerze v Arizoni takole aktualno ukrajinsko krizo postavi v zgodovinski in geostrateški kontekst: “Ljudje pogosto pozabimo, da je bila post-sovjetska Rusija sprva zelo kooperativna do ZDA in zahodne politike; razpustila je Varšavski pakt, zavezništvo iz hladne vojne. Rusi so predpostavljali, da bodo tudi ZDA, kot simetrični ukrep, postopoma razpustili zvezo NATO ali jo vsaj ne bodo širili. Namesto tega pa so ZDA orkestrirale širitev zveze NATO, ki se je začela konec devetdesetih let prejšnjega stoletja in vanjo vključile več post-sovjetskih držav. Pred kratkim se je začela odprta debata o nadaljnji širitvi zveze NATO, z možnostjo vključitve Ukrajine in Gruzije. Rusija svoje posege v Ukrajini razume kot obrambne ukrepe proti grožnji zveze NATO na svojih mejah. Širitev zveze NATO je treba obravnavati kot kratkovidni ukrep, s katerim izzivajo Rusijo in s katerim polagajo temelje državljanski vojni v Ukrajini.” (Common Dreams: Will NATO Saber Rattling Derail Hopes for Ukraine-Russia Détente?)

A ne gre več samo za debato, ZDA oziroma zveza NATO že nameščata svojo vojsko na mejah z Rusijo (Planet Siol.net: Obama napovedal napotitev dodatnih letal v Estonijo), ob tem pa je ameriški predsednik Obama izjavil (O groza!), da je zavezništvo “nezlomljivo, neomajno in večno.” So to besede nobelovega nagrajenca za mir? V zgodovini so bile to običajno besede največjih verskih in političnih gorečnežev, fundamentalistov.

TISA, namesto partnerstva EU - Rusija

A ne gre samo za nadaljnjo širitev vojaškega vpliva ZDA. Rusija je po padcu berlinskega zidu postajala vse močnejši gospodarski partner Evrope. Tudi evropske države so Rusijo vse bolj dojemale kot gospodarsko partnerico in vse manj kot vojaško grožnjo, tudi zato in zaradi krize so začele zmanjševati svoje vojaške proračune. Poglejmo samo malo v preteklost: “Med letoma 2010 in 2011 se je izvoz EU-27 povečal v vse glavne trgovinske partnerje, najbolj v Švico in Rusijo (do 26,2 % oziroma 25,9 %), medtem ko je izvoz v Združene države naraščal počasneje (do 7,6 %)” (Eurostat: Mednarodna blagovna menjava).

ZDA seveda niso bile navdušene nad takšnimi gospodarskimi trendi, zato moramo na današnji ukrajinski konflikt gledati tudi iz tega vidika. Hkrati z zaostrovanjem pritiska na Rusijo - z gospodarskimi sankcijami in nameščanjem vojske v bližino njihove meje - namreč v veliki tajnosti potekajo pogajanja o zloglasnem prostotrgovinskem sporazumu TISA med EU in ZDA ter še nekaterimi drugimi državami.

“TISA je kratica za »Trade in Services Agreement«, je kratica za pogajanja, ki v najstrožji tajnosti potekajo v Ženevi. Vodilne so EU (27 držav) in ZDA ter nekaj »voljnih«, skupaj 50 držav, ki pokrivajo skoraj 70 odstotkov globalnega obsega javnih storitev. Zanimivo, da med njimi ni držav BRICS: Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike,” je nedolgo tega v reviji Jana zapisal znani slovenski aktivist Anton Komat (TISA – najhujši strup demokracije).

Prav tako ima NATO (seveda pod okriljem ZDA) zdaj, zaradi ukrajinske krize, več kot dober “razlog” in “opravičilo” za povečanje oboroževanja svojih članic, kar seveda zelo koristi velikim ameriškim vojaškim korporacijam (Planet Siol.net: Nato od svojih članic zahteva več denarja).

Medijska vojna

Zaenkrat je ukrajinski konflikt (morda) še lokalnega značaja, medtem ko je zahodno-ruska medijska vojna v polnem zamahu. V zahodnih medijih z vsemi “orožji” dezinformacij, laži in ponaredkov “tolčejo” po Rusiji. Resda jim Rusija ne ostaja dolžna, a proti zahodnim megakorporacijam (npr. CNN, Fox News, Reuters) nimajo veliko možnosti. Tudi velik del manjših medijev večinoma povsem nekritično povzema informacije medijskih velikanov, ki jih lahko poimenujemo tudi “tovarne informacij”.

Ruski predsednik Putin je v zahodnih medijih dobesedno postal utelešenje zla. Saj ne, da je svetnik, a njegova dejanja v resnici izražajo veliko mero preudarnosti in modrosti. Če bi bil na njegovem mestu samo malo bolj “nestrpen” voditelj, bi v Ukrajini divjala resnično huda vojna in Evropa bi bila preplavljena z begunci. Na drugi strani pa evropski voditelji delujejo kot “ameriški pudlji”, kot so nekdaj poimenovali britanskega premijerja Tonya Blaira, zaradi njegove “ubogljive” vloge pri uničenju Iraka (Dnevnik: Blair kot navaden pudelj).

Dober primer “objektivnosti” zahodnih medijev je “poročanje” o sestreljenem malezijskem letalu nad Ukrajino? Ko so se v nekaterih medijih (na primer v Global Research: Evidence Is Now Conclusive: Two Ukrainian Government Fighter-Jets Shot Down Malaysian Airlines MH17. It was Not a ‘Buk’ Surface to Air Missile) pojavili resni namigi, da je za sestrelitev letala najverjetneje kriva ukrajinska vlada, so zahodni mediji “čudežno” utihnili, čeprav je bila to prej vsakodnevna tema v “breaking news”, kjer so za sestrelitev letala brez kakršnihkoli oprijemljivih dokazov obtoževali rusko stran. Letalo je zdaj v resnici izginilo (iz medijev) in to že drugo v letu 2014.

Zid blaznosti

A kot da vse to še ni dovolj, namerava zdaj “Ukrajina ob 2000 kilometrov dolgi meji z Rusijo postaviti obrambni zid”, ki bi po besedah ukrajinskega premijerja Arsenija Jacenjuka predstavljal “resnično zaščito.” V Kijevu “med drugim razmišljajo tudi o električni ograji z minami in bodečo žico.” (Večer: Ukrajina zavrača Putinov načrt, hoče obrambni zid z Rusijo)

Zaščita in obramba? Pred kom? Morda pred lastno blaznostjo. Je to politika 21. stoletja? Bomo začeli graditi zidove, postavljati električne ograje in minska polja? Morda tudi na južnih mejah Evrope - pred revnimi afriškimi prebežniki?

Mobilizacija javnosti in politikov, ki še mislijo s svojo glavo

In kaj počnejo evropski in s tem tudi slovenski politiki in intelektualci. Večinoma so tiho in pristajajo na postopno drsenje v še hujši konflikt. Ubogljivo sprejemajo nove in nove sankcije proti Rusiji. Tudi v Sloveniji imamo očitno “pudeljsko” politiko.

Bomo res postali priče preletom jedrskih raket, ki bodo iz enega konca sveta švigale na drugega in v obratno smer; potem bomo lahko v nekaj dneh dočakali uničenje življenja na planetu Zemlja. To ni znanstvena fanstastika, vzroki za ta skrajna dejanja so že “v polnem razmahu”.

Potrebujemo široko mobilizacijo javnosti ter redkih politikov in intelektualcev, ki še mislijo s svojo glavo, da se skupaj upremo tej nori vojni politiki. Pred sto leti in leta 1939 smo že zdrsnili na rob, v letu 2014 lahko zdrsnemo čezenj. Vseeno je, kdo prvi pritisne na gumb za sprožitev jedrske rakete, kajti že tisti hip bo to povsem nepomembno.


Slika (in še en priporočljiv članek): Ukraine And The Danger Of Nuclear War

torek, 2. september 2014

Katero pot bomo izbrali


Vemo, da današnji ekonomski sistem nima prihodnosti. To vemo, ker vsak dan vidimo posledice njegovega delovanja. Na eni strani velikansko bogastvo, na drugi strani strahotna revščina in pomanjkanje ter lakota; vse bolj uničeno okolje; brezštevilni konflikti med državami ter znotraj njih in tako naprej. To so le najbolj vidne posledice delovanja izjemno nepravičnega, kaotičnega in destruktivnega ekonomskega sistema, ki temelji na tekmovalnosti (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepu.

Vseeno je, ali govorimo o kapitalizmu, neoliberalizmu ali o čem drugem, pomembno je, da razumemo, kaj so vzroki in kaj posledice. Kajti samo, če spremenimo vzroke, lahko odpravimo njihove posledice. Ekonomski sistem še zdaleč ni samo stvar ekonomskih strokovnjakov in politikov. Je stvar vsakega izmed nas. Delovanje ekonomskega sistema ima neposreden vpliv na naša vsakdanja življenja, življenja naših bližnjih in slehernega človeka na tem planetu.

Ne smemo pristati na “logiko strokovnjakov”, da je ekonomija preveč zahtevna za običajnega človeka. Vsak pripadnik sodobne družbe se vsakodnevno sooča s temeljnimi ekonomskimi problemi in prav vsi smo po svoji naravi ekonomisti. Kako preživeti, kako kupiti stanovanje, kako z obstoječimi dohodki zadovoljiti potrebe vseh družinskih članov, in še številna druga, so - ekonomska vprašanja. Nič bistveno drugačna niso vprašanja na širši ravni: v lokalni skupnosti, v državi ali na nivoju celotne človeške skupnosti.

Zato ekonomije ne smemo prepustiti samo ekonomskim strokovnjakom in politikom. Ker gre za nas, za našo prihodnost, prihodnost naše družine, države, nenazadnje za prihodnost celotnega planeta. Pot v prihodnost nedvomno ne vodi preko še večjega tekmovanja vseh z vsemi, kajti nezamisljivo je, da lahko več kot 7 milijard ljudi, kolikor nas je danes na planetu, med seboj tekmuje oziroma se bori za omejene naravne vire. Tega ne prenese niti okolje niti družba. Mar ni to več kot očitno?

Prihodnost človeštva ni v tekmovanju, temveč v sodelovanju; prihodnost človeštva ni v vojni za naravne vire, temveč v njihovi pravični medsebojni delitvi. Samo tako lahko v miru zaživimo skupaj, vsem ljudem lahko zagotovimo blaginjo ter poskrbimo za ohranitev našega skupnega okolja. Druge poti - na gosto naseljenem planetu in ob strašnih orožjih, ki smo jih razvili - preprosto ni.

Sleherni izmed nas se mora aktivno vključimo v spreminjanje obstoječega ekonomskega sistema in s tem družbe kot celote. Politiki ne bodo ničesar storili sami od sebe. Vsakdo lahko nekaj prispeva, v skladu s svojimi zmožnostmi in s položajem, ki ga ima v družbi, a najboljše je, če si za spremembe prizadevamo skupaj. Povejmo naglas - na demonstracijah, v medijih, preko različnih gibanj in na številne druge načine - da želimo drugačno ekonomijo in drugačen svet.

Smo pred izjemno pomembnim korakom, veliko pomembnejšim, kot je bil človekov prvi korak na Luni. Ali bomo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo izgradili drugačen svet ali pa bomo nadaljevati v smeri uničenja? Katero pot bomo torej izbrali?