torek, 31. marec 2020

Užitek oblasti


Slovenski pregovor "Ako češ koga spoznati, oblasti mu daj!" nam marsikaj pove o času, v katerem živimo. Ne gre samo za politike, večjo in manjšo oblast imajo tudi direktorji, šefi oddelkov, vodje kriznih enot; najdete jih v vseh poklicih in na vseh nivojih. Še bolj pa do izraza zgornja modrost pride v kriznih razmerah. Na vodilnih položajih imamo nekatere ljudi, ki se zares trudijo za splošno dobro, a ohranjajo zdravorazumski pristop in celo nekaj zdravega humorja (primer g. Andrej Šter iz zunanjega ministrstva). Na drugi strani pa je – in ti žal prevladujejo – cela vrsta višjih in nižjih oblastnikov, ki svojo oblast jemljejo kot priložnost, da izživijo svoje "veličastne" sanje in/ali frustracije.

Užitek in strah

Se tudi vam zdi, da je v zdajšnjih nastopih številnih oblastnikov zaznati užitek. Užitek, ker imajo oblast in lahko neomejeno dramatizirajo, grozijo, strašijo. Marsikdo bi rekel, da jih žene skrb za druge, a v resnici gre za užitek vladanja. Zato sprejemajo številne odločitve, četudi povsem nesmiselne. Zakaj? Ker jih lahko!

Vendar je ta način, ki temelji na grožnjah, strašenju in nesmiselnih ukrepih, zelo nevaren. V ljudeh vzbuja strah, negotovost, tudi depresijo, jezo. In vse to se kopiči; kot nepredušno zaprt ekonom lonec, ki se ves čas segreva na visoki temperaturi…

Obstajajo tudi drugačni pristopi. Krizo je mogoče reševati z medsebojnim zaupanjem, s spodbujanjem, z lastnim zgledom in z ukrepi, ki so smiselni in zdravorazumski.

Ne moremo reči, da so vsi zdajšnji ukrepi nesmiselni. Saj državljani razumemo, da prehitro širjenje koronavirusa lahko močno preobremeni zdravstveni sistem in povzroči veliko smrti pri delu zdravstveno bolj občutljive populacije. Vendar gredo številni ukrepi bolj v smer nesmiselnega nadzora in izživljanja nad ljudmi.

Kaj pa je narobe s sprehodi v naravi in parkih, seveda ob primerni varnostni razdalji; kaj je narobe z gibanjem med občinami z upoštevanjem vseh zdravstvenih ukrepov; zakaj čiščenje večstanovanjskih stavb brez sredstev za to; zakaj zahteva po maskah, če jih ni na voljo itd.?

Ponovno je posredi užitek. Ljudstvo ne sme uživati. V teh časih je treba biti prestrašen, resen, turoben in mračen. Užitek je rezerviran za oblast. Za užitek vladanja.



Slika: Pixabay

sobota, 28. marec 2020

Čas za sodelovanje in medsebojno delitev


Kubanski, ruski in kitajski strokovnjaki pomagajo Italiji pri zajezitvi širjenja koronavirusa; Američani ponujajo pomoč Iranu, čeprav je minilo komajda dva meseca, odkar sta bili državi na robu vojne; kitajski podjetnik je Sloveniji, ob posredovanju predsednika Uefe, podaril zaščitne maske; Nemci so v znak solidarnosti z Italijani na balkonih prepevali italijansko odporniško pesem Bella Ciao; ljudje v stanovanjskih blokih sostanovalcem vozijo hrano in še bi lahko naštevali. Še včeraj nepredstavljivo, danes postaja resničnost. Kriza v ljudeh lahko sproži najboljše (pri nekaterih pa tudi najslabše). Morda pa imamo zdaj, ko je svet na nek način skorajda obstal, priložnost, da razmislimo v kakšnem svetu želimo živeti v prihodnosti: ali se vrniti k starim uničujočim (potrošniškim, sebičnim) življenjskim vzorcem ali pa narediti velik korak naprej za pravičnejši in boljši svet.

Javno ali zasebno

Naš prvi razmislek se dotika danes najbolj izpostavljenega področja – zdravstva. Če smo se v teh dneh česa naučili, potem smo se zagotovo to, kako dragocen je javni zdravstveni sistem. V boju proti koronavirusu imajo prednost države z dobrim javnim zdravstvenim sistemom. Celo najrazvitejše in najbogatejše države sveta, kot sta na primer ZDA in Velika Britanija, spoznavajo, kako pomembne so javne zdravstvene storitve, ki so jih v preteklih desetletjih v veliki meri privatizirale.

A ne gre samo za zdravstveno varstvo, čeprav je to področje "v prvih bojnih linijah vojne" proti koronavirusu. Tu so še policija, sistem socialnega varstva, šolstvo, številne javne službe, civilna zaščita in prostovoljna gasilska društva. V Sloveniji imamo (še) dovolj dobro ohranjeno javno mrežo, ki se lahko sooča z najbolj kompleksnimi izzivi, kot je zdajšnja pandemija. Te lekcije ne smemo pozabiti in v prihodnjih letih moramo še okrepiti te službe. Nikakor ne smemo pristati na privatizacijo zdravstva, šolstva in drugih javnih služb, ki predstavljajo "hrbtenico" države in pravzaprav jamčijo za naš obstoj in blaginjo. Javne službe so dragoceno javno dobro, prav tako kot voda, gozdovi, čist zrak itd.

Tekmovati ali sodelovati

V ozadju zdravstvene krize pa se "kuha" še ena kriza – ekonomska. V tem primeru pa ne gre več samo za kakovost in dostopnost zdravstvenih storitev, temveč za celotni ekonomski sistem, ki je v prvi vrsti "odgovoren" za preživetje, v širšem smislu pa za blaginjo posameznika in celotne družbe. V teh dneh smo se tudi prebivalci razvitega dela sveta spoznali, kako zelo odvisni smo od podjetij, trgovin, transporta, bank, storitvenih dejavnosti itd.

Če nimamo hrane, smo lačni! Marsikomu se v teh dneh porajajo tudi takšne misli. Dostopnost in založenost trgovin nenadoma nista več samoumevni; hrana, zdravila, oblačila nam niso več ves čas na voljo. V takšnem svetu, a hkrati na istem planetu, vsakodnevno životari stotine milijonov ljudi, in to že desetletja. Ekonomski sistem, ki nas je desetletja zalagal z nujno potrebnimi in tudi z zelo veliko nepotrebnimi dobrinami, se pred našimi očmi podira. Čeprav za to lahko krivimo virus, pa je v resnici to zelo slab sistem, ki je delu sveta zagotavljal neizmerno bogastvo ter brezštevilne izdelke in storitve, veliko večino Zemljanov pa "puščal" v pomanjkanju, revščini, lakoti in izkoriščanju.

Ta ekonomski sistem je utemeljen na tekmovanju (konkurenčnosti), sebičnosti (vsi proti vsem) in pohlepu (gospodarska rast). Posledice njegovega delovanja so vsakomur vidne: uničeno okolje, podnebne spremembe, neenakost, migracije, družbeni konflikti. Takšen ekonomski sistem je nevzdržen. V teh in še zlasti prihodnjih dneh, tednih in mesecih bomo videli, da nas lahko reši le sodelovanje – med sostanovalci, sovaščani, v okviru držav in mednarodni skupnosti. To lekcijo si moramo zapomniti in tudi po koncu te krize moramo ekonomski sistem utemeljiti na sodelovanju.

Kopičiti ali deliti

A vprašamo se lahko: kaj na ekonomskem področju zares pomeni sodelovati? Odgovor je: sodelovanje se v ekonomiji v polnosti izrazi z medsebojno delitvijo dobrin. Države že zdaj (tudi podjetja in posamezniki) druga drugi pošiljajo pomoč, predvsem medicinsko in zaščitno opremo. V prihodnje bo tega še več. Tržni sistem je "zamrznil", je povsem nemočen pri reševanju takšne krize. Ko se bo finančna kriza v prihodnjih dneh in tednih še zaostrila, bo oskrba prebivalstva začela delovati po načelih ekonomije delitve, kar pomeni, da bodo države (in tudi znotraj držav) druga drugi pošiljale dobrine, ki so ključnega pomena za zdravje in preskrbo ljudi (hrano, oblačila, pitno vodo, zdravila, medicinsko opremo itd.). Nobena država nima vse dobrin, ki jih potrebuje, vse države pa imajo vse, kar vsi potrebujemo.

Že danes imamo v svetovnem merilu dovolj dobrin za vse osnovne potrebe vseh Zemljanov. Te dobrine so nagrmadene v ogromnih skladiščih bogatih držav. Zakaj kopičiti dobrine, ki na koncu lahko propadejo? Zares varne se bomo počutili šele takrat, ko bomo vedeli, da se vedno lahko zanesemo na mednarodno solidarnost in velikodušnost, ki se izražata z medsebojno delitvijo dobrin. Tako kot v vsaki družini. Mar s svojimi otroki in starimi starši tekmujemo za dobrine in jih kopičimo vsak v svoji sobi? Ne, delimo si jih med seboj. To je temelj družinske ekonomije. Naj bo to tudi temelj državne in globalne ekonomije. Saj smo nenazadnje ena velika družina, eno človeštvo.

Torej, zdaj ko smo v stiski, ko razmišljamo, kako naprej, imamo priložnost, da vzpostavimo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo temeljil na organizirani delitvi dobrin med vsemi državami sveta. Nenadoma bomo ugotovili, da imamo vsega dovolj. Na temelju globalne delitve dobrin bomo prvič zaživeli v medsebojnem zaupanju, ki je temelj miru in blaginje. Ne recite, da to ni mogoče. V prihodnjih tednih bomo ugotovili, da je mogoče.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay

petek, 27. marec 2020

Konec nekega (ekonomskega) obdobja


Svet se ne sooča prvič s pandemijo. Niti prvič z gospodarsko krizo. Ko pa se "sestavita" pandemija in globalna ekonomska kriza, ob že tako zaostreni okoljski in podnebni krizi ter vse globlji neenakosti, ki "poganja" svetovne migracije in številne družbene konflikte, dobimo eksplozivno mešanico. Čeprav je pandemija novega koronavirusa v prvi vrsti zdravstveni, pa vse bolj postaja tudi ekonomski problem. Verjetno ni pretirano reči, da je današnji ekonomski sistem, naj mu rečemo tržna ekonomija, neoliberalizem ali kako drugače, nevarno zbolel, morda celo umira pred našimi očmi. A to ne pomeni, da je nastopil konec sveta, temveč da je zdaj napočil čas za resnično globoke spremembe. Kajti v času brez primere, je tudi čas za rešitve brez primere.

Ekonomski sistem, ki je utemeljen na neprestani rasti proizvodnje, potrošnje, dobičkov, kreditov, borznih indeksov, bogastva itd., se zdaj ruši kot hišica iz kart. Prav tako se je ta sistem, ki je ves čas spodbujal privatizacijo naravnih virov in javnih družbenih storitev, kot sta izobraževanje in še posebej zdravstvo, izkazal za povsem nemočnega v času velike globalne zdravstvene krize. Že zdaj vidimo, kako koronavirus pustoši tudi v najbogatejših državah sveta, še posebej v tistih, ki so predhodno močno oslabile javni zdravstveni sistem na račun zasebnega.

Zasebni zdravstveni sistem je povsem paraliziran in breme krize zdaj leži izključno v rokah (šibkega) javnega zdravstva in drugih močno "podhranjenih" javnih institucij. Tudi gospodarstveniki, ki so prej s "sveto" vnemo zagovarjali šibko in odsotno državo ter svobodno delovanje velikih zasebnih ekonomskih "igralcev", zdaj v vrsti stojijo pred vrati države in moledujejo za pomoč. Seveda jim je treba pomagati, a ne samo za premostitev težav in za ponovno vrnitev k staremu sistemu, čemur pravimo tudi "privatizacija dobičkov in podružbljanje izgub".

Centralne banke zdaj z gigantskimi napori skušajo rešiti obstoječi ekonomski sistem, ki je pravzaprav povzročil večino današnjih globalnih problemov. V zasledovanju edinega "pravega" cilja – neprestane rasti dobičkov – so ključne ekonomske institucije (banke, borze različnih finančnih instrumentov in blaga, korporacije in drugi ekonomski subjekti) ustvarile svet velikanske neenakosti, ki povzroča obsežno lakoto, revščino, migracije in družbene konflikte. A tudi tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut vredne "injekcije", ne morejo pozdraviti "umirajočega ekonomskega bolnika".

Zakaj sploh reševati ekonomski sistem, ki povzroča uničenje okolja in tako velike krivice? Danes je v svetu kar 820 milijonov ljudi, ki trpijo zaradi lakote, kar 9 milijonov pa jih vsako leto zaradi pomanjkanja hrane umre, med njimi več kot 3 milijone otrok v starosti do pet let. Si sploh predstavljamo, kako strašna je smrt zaradi lakote? Naj se borimo za takšen ekonomski sistem?

Ključna naloga družbenega področja, ki mu rečemo ekonomija, ni bogatenje posameznikov na račun večine ljudi; prav tako ni brezglavo trošenje, ki uničuje planetarno okolje; temveč slehernemu posamezniku omogočiti, da lahko zadovoljuje človekove osnovne potrebe, to je, da ima na voljo dovolj hrane, pitne vode, oblačil, primerno bivališče ter dostop do javnega socialnega in zdravstvenega varstva ter izobraževanja.

Nekatere države znotraj svojih meja že delujejo po načelih ekonomije delitve, še zlasti t. i. skandinavske države. Te države so tudi najmanj prizadete zaradi novega koronavirusa, saj imajo dobro delujoč javni zdravstveni sistem, poleg še drugih javnih podpornih sistemov. Država z davki in z drugimi prispevki polni "skupni sklad dobrin", iz katerega se bolj ali manj pravično delijo dobrine oziroma storitve za vse državljane. Vendar ni dovolj, da takšen sistem uvede samo nekaj svetovnih držav, tudi mednarodna skupnost kot celota bi morala delovati po teh načelih.

Zadovoljevanje osnovnih človeških potreb ne sme biti odvisno od globalnega tržnega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti in pohlepu držav ter velikih korporacij, na borznih špekulacijah in komercializaciji (proces preobrazbe dobrin ter javnih storitev v trgovsko blago) ter vsesplošni tekmovalnosti oziroma konkurenčnosti. Poskrbeti moramo za vse ljudi. Tako kot v družinah oziroma gospodinjstvih poskrbimo za vsakega člana, moramo poskrbeti tudi za osnovne potrebe slehernega člana naše velike družine – človeštva. Zato države potrebujejo globalni dogovor, s katerim bi poskrbeli za te potrebe. S tem pa bi rešili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega človeštva, med drugimi lakoto in revščino, prenaseljenost, migracije, družbene konflikte in posredno tudi globalno segrevanje podnebja.

Če tržni sistem ne najde odgovora za te probleme, potem se morajo države na globalni ravni dogovoriti za ustrezen mehanizem pravične porazdelitve oziroma distribucije osnovnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Ta globalni ekonomski mehanizem lahko poimenujemo globalna delitev osnovnih dobrin, ki predstavlja jedro ekonomije delitve. Če nam to uspe in nobenega razloga ni, da nam ne bi uspelo, bomo lahko govorili o pravilnih medčloveških odnosih na globalni ravni, ki bi svet popeljali na pot blaginje in miru.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin 

Slika: Pixabay


četrtek, 26. marec 2020

Od tržne k ekonomiji delitve


Se še spomnite Črnega petka, ko smo konec novembra lani potrošniki razvitega dela sveta drli v trgovine? Čeprav to ni bil edini super-nakupovalni dan, pa ga lahko označimo za simbol nebrzdane potrošniške družbe in trgovsko-podjetniškega pohlepa. V mesecu marcu 2020 pa smo spet dočakali Črni petek (in to ne le enega), le da tokrat s tem izrazom označujemo dan, ko borze po svetu beležijo visoke padce, kar predstavlja uvod v hudo ekonomsko krizo. Med tema črnima petkoma se nam je zgodil koronavirus.

V pičlih štirih mesecih se je svet skorajda do neprepoznavnosti spremenil, še zlasti na ekonomskem področju. Stari ekonomski red je razpadel, nov se še ni "rodil". Zato živimo v izjemno nenavadnih časih, nekje vmes, v vakumu med starim in novim. To je čas izjemne negotovosti, a tudi izjemnih priložnosti. V teh tednih, ko se je svet dobesedno ustavil, imamo čas za razmislek. Mnogi si želijo povratek nazaj, v čase, ko smo brezglavo trošili Zemljine vire in s tem sodelovali pri uničevanju okolja ter veliko prispevali k hudi revščini na številnih svetovnih območjih.

Predvsem centralne banke in države – v imenu najbogatejših ljudi – zdaj mrzlično skušajo obraniti obstoječi ekonomski sistem. V sistem so v zadnjih dneh »vbrizgale« več tisoč milijard dolarjev, evrov in drugih valut, a hudega ekonomskega "bolnika" ne morejo ozdraviti. Tržno ekonomijo je ves čas poganjala rast gospodarstva, dobičkov, izdelkov, potovanj itd., a hkrati tudi "rast" onesnaženja, podnebnih sprememb, neenakosti itd. Že dolgo smo vedeli, da tako ne gre več naprej, a nismo se bili pripravljeni ničemur odreči.

Zdaj nas je prisilno ustavil koronavirus. Sedimo doma, sami pripravljamo obroke, spoznavamo bližnje kotičke narave, beremo "stare" knjige, ponovno spoznavamo svoje otroke, zakonce, partnerje; ugotavljamo, da nam ni treba ves čas "čepeti" v trgovinah in lokalih; delimo ali podarjamo si naše dobrine; odkrivamo, da kariera ni vse, da kopičenje bogastva in nazivov nista naša edina življenjska cilja. Postajamo bolj prijazni, solidarni, zavedamo se svoje ranljivosti; v drugih ne vidimo več konkurentov, temveč soljudi, sosede, sotrpine. Začenjamo se zavedati, da je mogoče živeti preprosteje in skromneje.

V tem dragocenem času, ko "lebdimo" med starim in novim, imamo priložnost razmisliti, kako naprej. Bomo po koncu pandemije res takoj spet »skočili« na stari vlak, ki drvi proti prepadu, ali bomo "zgradili progo" do pravičnejšega sveta, v katerem bomo poskrbeli za slehernega Zemljana in za naše skupno okolje?

V teh dneh vidimo, kako nemočen je tako imenovani tržni ekonomski sistem, ko pride do krize, kakršna je pandemija koronavirusa. Začeli smo se zavedati, kako »krvavo« potrebujemo osnovne dobrine, kot so hrana, oblačila, stanovanja ter dobro delujoče javne socialne, izobraževalne in še posebej zdravstvene storitve. Na univerzalni dostopnosti do teh dobrin (in storitev) moramo vzpostaviti nov ekonomski sistem, tako znotraj držav kot tudi na mednarodni ravni. A ne smemo se osredotočiti samo na razviti svet, ki se zdaj, ko je tržni sistem povsem paraliziran, trudi svojim prebivalcem zagotoviti dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb.

Države so si že začele medsebojno deliti dobrine, za zdaj večinoma medicinsko opremo in tudi znanje ter strokovnjake. A že v prihodnjih tednih bodo na vrsti še druge dobrine: hrana, pitna voda, oblačila in še marsikaj drugega. Dejansko že lahko govorimo o prvih korakih k vzpostavitvi ekonomije delitve. Ta lekcija nas mora voditi k nadaljnjim korakom, to je k vzpostavitvi delitve dobrin ne samo med nekaterimi državami, temveč v okviru celotne mednarodne skupnosti. Kajti najrevnejše države že desetletja izkušajo še mnogo večjo negotovost, kot jo v teh dneh izkuša razvitejši del sveta. Za njih je koronavirus samo še eden v množici drugih problemov, ki so posledica pomanjkanja najbolj osnovnih dobrin – hrane, vode, zdravil itd.

Torej, ko gre za dobrine za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, je treba ekonomijo postaviti na nove temelje. Države se lahko na globalni ravni dogovorijo za medsebojno delitev osnovnih dobrin, tako da noben Zemljan ne bo več trpel zaradi pomanjkanja hrane, pitne vode, zdravil, oblačil, stanovanj ter nedostopnosti izobraževalnih in zdravstvenih storitev.

Ko bo pandemije konec, bomo še naprej kupovali v trgovinah, hodili v banke, v lokale, potovali, obiskovali koncerte in kino predstave, a to moramo početi »v nižji prestavi«, z upoštevanjem zmogljivosti planeta in z odgovornostjo do blaginje soljudi. Vzpostaviti moramo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo tako na državni kot na mednarodni ravni poskrbel za delitev dobrin z namenom vsakomur zagotoviti dobrine za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb.

Zbogom tržni sistem, dobrodošla ekonomija delitve.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin 


Slika: Pixabay

sreda, 25. marec 2020

Vladni ukrepi ali "Marshallov načrt za Slovenijo"


To, kako se je vlada Republike Slovenije lotila pomoči prebivalstvu, malim in večjim podjetnikom, upokojencem, kmetom in drugim skupinam prebivalstva, je treba pohvaliti. Gre za reševalni program brez primere. Skorajda ga lahko primerjamo z Marshallovim načrtom, ki so ga po drugi svetovni vojni izpeljale ZDA pod vodstvom ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, za kar je kasneje prejel Nobelovo nagrado za mir (1953). ZDA so takrat celotni evropski regiji pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (v današnji vrednosti je to približno 130 milijard dolarjev oziroma 120 milijard evrov) predvsem v hrani, opremi in drugih izdelkih, potrebnih za okrevanje od vojne porušene in izčrpane Evrope.

Zdajšnji ukrepi slovenske vlade so resnično hiter in dober odziv na ekonomsko krizo, še preden se ta zares razplamti. V zdajšnji (korona)krizi vidimo, kako pomembna je država z močnim javnim sektorjem - še posebej zdravstvom. Čeprav naš zdravstveni sistem ni idealen, pa je v celoti še vedno veliko boljši kot v Italiji, ZDA, Veliki Britaniji in v še kateri zelo razviti svetovni državi. Resda imajo v teh državah nekaj zares vrhunskih klinik (za najbogatejše seveda), pa je dostopnost za celotno prebivalstvo mnogo slabša kot pri nas. Univerzalna dostopnost pa je ključnega pomena za boj s pandemsko krizo, s katero se soočamo.

Druga prednost, ki jo imamo, je močna in zelo razvejana mreža civilne zaščite, s številnimi prostovoljnimi društvi, še zlasti gasilskimi. Ta mreža resnično seže v vsak kotiček Slovenije. Tako razvejan in učinkovit sistem nam lahko zavida marsikatera država. Zdajšnja lekcija o ključni vlogi države in celotnega javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo, policija, socialno varstvo itd.) in civilne zaščite za spopadanje z veliko krizo, naj nam bo "kažipot" za prihodnost. Ne privatizirajmo teh področij, in ne samo, da jih moramo ohraniti, temveč jih moramo še okrepiti. To je naše resnično bogastvo in moč.

Vendar pa potrebujemo še korak naprej. Ni dovolj, da ostanemo razviti "otoček" ali "otok" (Evropska unija) v "oceanu" globalne lakote, nezaposlenosti, uničenega okolja, ozdravljivih bolezni, kajti slej ko prej ti problemi "kot cunami udarijo na naše obale", bodisi v obliki migracij bodisi bolezni, konfliktov ali česa drugega. Zato bi morala vlada, po zgledu "Marshallovega načrta za Slovenijo", predlagati globalni Marshallov načrt za pomoč državam, ki so se znašle v hudi stiski. Le tako bomo zares lahko zajezili tako koronavirus kot tudi druge velike probleme človeštva.

George Marshall je začetek velikega reševalnega programa za Evropo v letu 1947 pospremil z naslednjimi besedami: "Gospodje, moram vam povedati, da je situacija v svetu zelo resna. To bi moralo biti jasno vsem inteligentnim ljudem. Težava je v tem, da je problem tako zelo kompleksen in da so številna dejstva, ki so bila predstavljena javnosti prek tiska in radia za povprečnega človeka preveč zahtevna, da bi lahko jasno ocenil situacijo. Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi ter reakcije njihovih vlad v povezavi z našimi prizadevanji za promocijo miru v svetu."

Te besede so danes tako aktualne kot pred dobrimi sedmimi desetletji. Vlade imajo torej moč pomagati svojim in tudi drugim državam. Morda zveni paradoksalno, a dejstvo je, da s pomočjo drugim pomagamo tudi sebi; v svetu, kjer smo tako tesno povezani in soodvisni, je to še posebej pomembno. V nasprotnem primeru ne bo mogoče zares rešiti koronakrize niti drugih velikih kriz človeštva. Samo s sodelovanje in z usklajenim delovanjem vseh držav zares lahko premagamo koronavirus in vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Ni drugih poti.

(Slika: Pixabay)

četrtek, 19. marec 2020

Konec tržne ekonomije, začetek ekonomije delitve


V teh marčevskih dneh se pred našimi očmi odvijajo prelomni dogodki, ki bodo temeljito predrugačili družbo v kateri živimo. Meje se zapirajo, življenjski utrip se ustavlja, globalni borzni trgi padajo "v brezno". Nič pretirano ni reči, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Čeprav smo zdaj osredotočeni na ukrepe proti koronavirusu, pa se v ozadju porajajo še hujši problemi – finančni, ki bodo "okužili" ekonomski sistem in s tem družbo kot celoto. Lahko rečemo, da je tržni ekonomski sistem, ki je zaznamovala zadnja desetletja, zdaj nepreklicno propadel.

Seveda bomo tudi v prihodnosti imeli trgovine, denar, banke, podjetja, a vendarle bo na prvem mestu zagotavljanje osnovnih dobrin za vse prebivalce sveta. Ključni del ekonomije – del, ki je "odgovoren" za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb – ne bo več deloval po tržnih načelih, temveč po načelih ekonomije delitve. Ko govorimo o zadovoljevanju osnovnih človekovih dobrinah, pa ne mislimo le na hrano, čisto pitno vodo, zdravila, stanovanje in oblačila, temveč tudi na izobraževanje ter socialno in zdravstveno varstvo. Danes jasno vidimo, kako pomemben je zdravstveni sistem, pa ne zasebni, temveč javni.

Ekonomija delitve preprosto pomeni, da se ključne dobrine za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb delijo tako na mednarodni ravni kot tudi znotraj držav. V prihodnjih dneh, tednih in mesecih bomo videli, da je to mogoče. Države so si že začele pošiljati oziroma izmenjevati določene dobrine, v prvi fazi gre predvsem zdravstveni material. Pri tem je še vedno prisotne veliko sebičnosti, a vendarle so koraki v to smer že vidni.

Tržni sistem se je v kriznih razmerah izkazal za povsem neučinkovitega, saj ne more rešiti tako velikega izziva, kot je izbruh globalne pandemije. Tudi drugih velikih globalnih težav – podnebne spremembe, migracije, lakota in revščina – tržni sistem ne bo nikoli rešil, saj je dejansko vzrok problemov, ne pa njihova rešitev.

V teh marčevskih dneh torej vstopamo v povsem nov svet, ki ga ne bo več določalo brezglavo potrošništvo, privatizacija, tekmovalnost, pohlep in sebičnost, temveč sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev dobrin. Prehod je in bo boleč, a ob koncu krize bomo zaživeli v bolj pravičnem svetu. Ekonomija delitve je pot v prihodnost, kjer so na prvem mestu ljudje in okolje, ne pa trgi in brezglavo potrošništvo.

ponedeljek, 16. marec 2020

"Karantena potrošnje" in ponastavitev sistema


Epidemija koronavirusa bo privedla do "globalne recesije v obsegu, ki ga doslej še nismo doživeli", vendar bo človeštvu sčasoma omogočila ponastavitev (reset) vrednot, pravi napovedovalka trendov Li Edelkoort za revijo Dezeen. Dejala je, da virus povzroča "karanteno potrošnje", kar bo imelo globoke kulturne in ekonomske posledice.

"Zdi se, da množično vstopamo v karanteno potrošnje, s katero se bomo naučili, kako biti srečni samo s preprosto obleko, znova bomo odkrili stare priljubljene stvari, ki jih imamo v lasti, prebrali pozabljeno knjigo in sami pripravili vso hrano, da si bomo lahko naredili življenje lepše," je dejala ga. Edelkoort. Virus je tudi pokazal, kako motnje v ekonomskem sistemu prinašajo okoljske koristi na širši ravni, kar so nam pokazale satelitske slike nad Kitajsko (Forbes).

Z Li Edelkoort se lahko samo strinjamo. Povratek v prejšnje stanje, ko smo živeli samozadovoljno potrošniško življenje ne bo več mogoč. Ekonomski zlom, ki se naglo približuje, bo dobesedno pometel z nekaterimi ekonomskimi oziroma finančnimi institucijami, ki imajo velikanski in zelo škodljiv vpliv na današnji svet (na našo materialno blaginjo in vrednote), kot so na primer borze vrednostnih papirjev, valut in dobrin.

Borze so največje zlo današnjega časa, središče skrajnega pohlepa in sebičnosti, saj je glavni namen njihovega delovanja špekuliranje in ne trgovanje. Na borzah se z najpomembnejšimi planetarnimi dobrinami špekulira zgolj z namenom pridobivanja visokih dobičkov. To povzroča velikanska cenovna nihanja, ki prizadenejo celotne države, seveda še zlasti najrevnejše. Posledice špekuliranja so neposredne in zelo hude: revščina, lakota, brezposelnost, migracije, uničeno okolje, družbeni konflikti in vojne.

A ker borze za svojo rast potrebujejo gospodarsko rast, ki jo še zlasti spodbuja (naše) potrošništvo, je zdaj ta proces ustavila karantena potrošnje. Zato se je (potrošniški in finančni) svet ustavil. In to je bilo nujno, kajti če bomo nadaljevali po zdajšnji poti, bomo uničili svet in s tem tudi sami sebe. Zdaj, ko se je svet dobesedno ustavil (karantena potrošnje), imamo izjemno priložnost, da ekonomski sistem po(na)stavimo na nove temelje.

Li Edelkoort predlaga številne spremembe: vzpostavitev novih pravil in predpisov, večji poudarek manjšim proizvodnim oblikam, vsako leto za dva meseca ustaviti vsa proizvodna podjetja, vzpostaviti trgovino po načelu "dobrina za dobrino" (barter), več poudarka lokalnim kmetijskim tržnicam, uličnim dogodkom itd.

Ponastavitev (reset) ekonomskega sistema

Boleča lekcija, ki jo preživljamo, nas lahko nauči, da živimo počasneje, da manj trošimo in da postanemo bolj sočutni ter solidarni. A ne samo do sosedov in do sodržavljanov, temveč tudi do vseh tistih Zemljanov, ki že dolgo trpijo in doživljajo še veliko večje stiske, kot jih zdaj mi. V resnici ostati doma in se odpovedati nakupovanjem, lokalom, kinu, potovanjem in podobnim stvarem ni nič v primerjavi z vsakdanjim trpljenjem stotin milijonov ljudi po svetu, ki životarijo in umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin in pogosto tudi strahovitega nasilja.

Začnimo torej znova - ponastavimo (ekonomski) sistem. Postanimo solidarni, sodelujmo, delimo dobrine; začnimo ponovno ceniti in nagrajevati delo za skupnost. A to spet ne velja samo za posameznike, temveč tudi za države. Ključ za prihodnost sveta je v rokah politikov in ekonomistov, ki so na čelu držav oziroma vlad ter pomembnih mednarodnih institucij. Ti imajo v rokah "škarje in platno" za jutrišnji svet. Naša naloga pa je, da od njih zahtevamo spremembe v pravo smer, ne pa povratek v staro družbo potrošništva in špekuliranja, ki nas vodi proti prepadu.

Priporočljivo branje: Predlog za globalno delitev dobrin


sobota, 14. marec 2020

Ko se svet ustavi


Ko se svet ustavi,
spoznamo, da za življenje ne potrebujemo
vseh tistih potrošniških izdelkov,
za katere smo mislili, da so nepogrešljivi,
za katere smo se drenjali po trgovskih centrih
in prežali na popuste.

Ko se svet ustavi,
ugotovimo, da nas ne »naredijo« draga oblačila,
avto, zlato, kozmetika, najboljši pametni telefon,
temveč medsebojni odnosi, ki jih »gradimo«
s skrbjo za drugega, z razumevanjem,
z medsebojno delitvijo, s sočutjem in ljubeznijo…

Ko se svet ustavi,
ugotovimo, da lahko preživimo tudi brez
vseh tistih dragih potovanj v daljne kraje,
dolgih obmorskih počitnic;
zavemo se, kako lep je lahko
sprehod po bližnjem travniku,
ob reki, pohajkovanje po gozdu…

Ko se svet ustavi,
v drugih ne vidimo več konkurentov
za čim višji položaj v družbi,
temveč soljudi, sotrpine, sosede
s podobnimi težavami in hrepenenji.

Ko se svet ustavi,
se stiša hrup zabav, neskončni vrvež mest,
večno hitenje, stres modernega življenja;
zavemo se tišine, čuječi smo
do sveta in večnega Zdaj.

Ko se svet ustavi,
zaživimo preprosteje,
a živimo bogatejše.

Zapomnimo si, kako je,
ko se svet ustavi!

četrtek, 12. marec 2020

Od denarja k dobrinam


"Ko bodo vsa drevesa podrta; ko bodo vse živali polovljene; ko bodo vse vode onesnažene; ko ne bo več varno dihati zraka; šele takrat bo človek odkril, da ne more jesti denarja." (Prerokba plemena Cree)

To, da denarja ne moremo jesti, so vedeli že severnoameriški staroselci. Pravzaprav vemo tudi mi. A vendarle se obnašamo, kot da je denar najpomembnejša stvar na svetu, čeprav je vsakomur jasno da so hrana, voda, oblačila, stanovanja, izobraževanje in zdravstveno varstvo tisto, kar nam zagotavlja preživetje, zdravje in blaginjo. Vendar z njimi trgujemo in iz njih kujemo dobičke. Zdi se, kot da je to edina naloga ekonomskega sistema. V resnici pa je njegova osnovna naloga, da vsakomur na Zemlji zagotovi te dobrine. Denarja ne moremo jesti, hrano pač lahko!

Ustvarili smo ekonomske pošasti: velike banke, finančne sklade, borze vrednostnih papirjev, gigantske korporacije. Ukvarjajo se samo z denarjem. Vse kar počnejo je le kopičenje denarja. A tudi celotna družba je "okužena" s to miselnostjo.

Ključni miselni preskok, ki ga moramo narediti, je, da so v resnici pomembne dobrine in da je denar zgolj pripomoček, ki olajša distribucijo dobrin. Za pridobitev najosnovnejših dobrin denar sploh ne bi smel biti merilo, temveč bi morale biti ključno merilo potrebe ljudi. Nikomur na Zemlji ne bi smelo primanjkovati hrane, pitne vode, oblačil; nihče ne bi smel biti prikrajšan za primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Zato moramo za te osnovne dobrine vzpostaviti nov ekonomski model, ki se imenuje "ekonomija delitve". Vse države bi morale vzpostavile globalni mehanizem za koordinacijo delitve osnovnih dobrin. Tako bi z obličja Zemlje za vselej izkoreninili lakoto in revščino (več o tem v publikaciji Predlog za globalno delitev osnovnih dobrin).

Z vzpostavitvijo tega sistema bi se bistveno spremenili mednarodni odnosi: v smeri sodelovanja, medsebojnega razumevanja in miru. Tudi v primeru takšnih kriz, kot je zdajšnja zdravstvena (koronavirus) in vse bolj očitno tudi ekonomska, sta sodelovanje in ekonomija delitve ključ za rešitev.

To kar doživljamo, je konec nekega ekonomskega sistema, ki je temeljil na pohlepu, sebičnosti in tekmovanju. Čas je za ekonomijo delitve, ki temelji na sodelovanju, solidarnosti in razumevanju enosti človeštva. Seveda bomo še naprej imeli denar, velika podjetja in banke, a z namenom, da zares služijo ljudem. A temelj novega ekonomskega sistema bo ekonomija delitve.

petek, 6. marec 2020

Država, zdravstvo in novi koronavirus


Združene države Amerike imajo zelo močno gospodarstvo, velike banke in najmogočnejšo vojaško armado na svetu. Vendar je zdaj država ogrožena zaradi novega koronavirusa. Zakaj? Z vidika celotne populacije imajo ZDA slab zdravstveni sistem, ki izključuje milijone Američanov. Novega koronavirusa ni mogoče premagati z najmodernejšimi droni, tanki, raketami itd., temveč le z učinkovitim, univerzalnim, javnim in pravičnim zdravstvenim sistemom, v sodelovanju z drugimi javnimi službami. A to ne velja le za ZDA, temveč tudi za Slovenijo. Komur še ni jasno, bo morda zdaj ugotovil, kako zelo potrebujemo državo, ki ima dobro organizirane javne podsisteme – zdravstveno varstvo, šolstvo, policijo, socialno varstvo, civilno zaščito, javne nadzorne ustanove itd.

"Sedemindvajset milijonov Američanov ni zavarovanih, še veliko več pa jih je pomanjkljivo zavarovanih; imamo obilico podatkov, da ljudje odlašajo z zdravljenjem, ki ga potrebujejo. Že v normalnih časih to ni dobro. Toda v času epidemije je to grozno," je dejala dr. Seema Yasmin, nekdanja inšpektorica Ameriških centrov za nadzor in preprečevanje bolezni. Glavni zdravstveni dopisnik CNN dr. Sanjay Gupta pa je poudaril, da ameriška zavarovalniška sistema Medicare in Medicaid ter državni in lokalni laboratoriji za javno zdravje sicer pokrivajo testiranje za novi koronavirus, ne pa tudi za hospitalizacije bolnikov. (CNN)

ZDA so zdaj v stiski, saj imajo premalo kapacitet za testiranje in nedorečeno hospitalizacijo (revnih) bolnikov. A pustimo ob strani ZDA, ozrimo se raje na Slovenijo. Dobro vemo, kako so pretekle vlade, še zlasti v času zloglasnega varčevalnega ZUJF-a, "podhranile" naš zdravstveni sistem. Že tako preobremenjen zdravstveni sistem mora zdaj reševati vse bolj perečo krizo s še ne popolnoma poznanim novim koronavirusom.

Zdaj tudi gospodarstveniki opozarjajo, da bodo imeli težave in pričakujejo pomoč države (24UR.COM). Seveda je prav, da jim država pomaga, a taisti podjetniki se v letih "debelih krav" do države in njenih podsistemov obnašajo precej vzvišeno in pogosto navijajo za zmanjšanje davkov in s tem za krčenje javnega sektorja. Davki so zgolj ena od najosnovnejših oblik ekonomije delitve, kar pomeni, da del svojih dohodkov namenjamo v skupno "vrečo", iz katere se financirajo naše skupne storitve – zdravstvo, šolstvo...

Dejstvo je, da potrebujemo močno in učinkovito državo, ki skrbi za nemoteno delovanje ključnih podsistemov oziroma storitev. Te storitve morajo biti javne in univerzalno dostopne.

Koronavirus je pokazal, da se varnost in mir ne branita z najsodobnejšim orožjem in z ograjami, temveč z univerzalno dostopnimi javnimi storitvami, sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin. V državi in tudi na mednarodni ravni.


torek, 3. marec 2020

Čas velikodušnosti, sočutja, sodelovanja


Časi, ki so pred nami, bodo zagotovo zahtevni. Izzivi so številni, komajda jih lahko naštejemo: okoljska kriza, globalna neenakost, migracije, roji kobilic v nekaterih državah, koronavirus, ekonomska kriza itd. Od tega, kako se bomo odzvali na to kompleksno situacijo, je odvisna naša skupna prihodnost. Lahko se izoliramo, postanemo še bolj sebični in rešujemo samo sebe in svojo državo, ali pa smo solidarni, sočutni in skupaj rešujemo probleme človeštva. Kajti vse težave, ki smo jih našteli, so globalne, kar pomeni, da na vse nas vplivajo neposredno ali posredno.

Za okoljsko krizo že vemo, da jo lahko rešimo le skupaj na mednarodnem nivoju. Tudi izbruh novega koronavirusa lahko rešimo ali zajezimo samo z globalno usklajenimi ukrepi. V resnici pa je tako tudi z drugimi problemi: z migracijami, z neenakostjo oziroma revščino in lakoto, z ekonomsko krizo itd. Živimo v soodvisnem svet, zato moramo tako tudi ravnati.

A obnašamo se drugače. Radi imamo izdelke in turiste iz vsega sveta, radi potujemo v tujino, ne maramo pa se ukvarjati s problemi, ki jih morda posredno tudi sami povzročamo. Želimo samo tisto, kar nam koristi, nočemo pa slabega. Ko pridejo turisti, se jih veselimo; ko pridejo migranti, pa smo jezni. A oboji so del istega sveta, del povezanih problemov.

Poglejmo na današnjo situacijo realno. Zakaj je izbruh koronavirusa tako velikanski problem? Zato, ker ogroža razviti svet! Za nerazviti svet je koronavirus samo eden izmed številnih problemov, ki jih pestijo že desetletja. Za njih so večji problemi malarija, navadna driska, AIDS, lakota, brezposelnost, terorizem, vojne, nedostopno šolstvo in zdravstvo itd.

Razviti svet se zdaj sooča s problemom, ki ogroža same temelje družbe "udobja". Ti temelji so neomejeno potrošništvo, neomejena potovanja, najboljša hrana in izbrani izdelki iz celega sveta. Zdaj je to "udobje" ogroženo. Zato razviti svet zdaj pričakuje "konec sveta". Zato padajo borzni indeksi. Zato so mediji, politiki, bankirji in gospodarstveniki v paniki!

A to ni konec sveta. To je čas streznitve. To je čas, ko se prebujamo iz iluzije družbe "udobja".

Poglejmo svet, kakršen je v resnici. Postanimo solidarni, sočutni, sodelujmo, pomagajmo, delimo svoje obilne dobrine z našimi revnimi brati in sestrami, s katerimi si delimo ta čudoviti planet. Predvsem pa ne paničarimo in ne jamrajmo, kako hudo nam je.

Svet čaka na naš odziv. Naj bo velikodušen in srčen.