ponedeljek, 15. junij 2020

Petkovi protesti, za kaj


Veliko ljudi se sprašuje, zakaj se odvijajo tako imenovani petkovi protesti v Ljubljani in drugih slovenskih mestih, oziroma za kaj si protestniki sploh prizadevajo. Če se prepustite zgolj interpretacijam v medijih, boste težko razumeli njihovo bistvo, če pa se jih udeležite, vam je lahko bolj jasno za kaj gre. Poglejmo si nekaj bistvenih značilnosti tako imenovanih petkovih protestov.

Gibanje. Bistveno je razumeti, da gre za gibanje. Pa ne mislimo dobesedno gibanja v smislu kolesarjenja, hoje, risanja itd. Struktura protestnikov je izjemno raznolika: srečate lahko ljudi prav vseh starosti in zelo raznolikih prepričanj, še posebej veliko pa je mladih, kar vsekakor kaže na to, da jim ni vseeno za njihovo in našo skupno prihodnost. Mnogi trdijo, da je takšen način izražanja brezploden in neučinkovit, saj nima jasne politične strukture in natančno formuliranih zahtev. Vendar ni naloga gibanja, da vedno znova vodi v ustanovitev politične stranke. Bistvo gibanja je, da vpliva na politiko in na javno mnenje kot celoto. In ni res, da to gibanje nima jasnih zahtev. Naj naštejemo nekaj najbolj opaznih.

Boj proti korupciji. Kaj je pravzaprav korupcija? V prvi vrsti korupcija pomeni krajo javnih sredstev in dodeljevanje javnih naročil in dejavnosti (javnega denarja) na podlagi sorodstvenih, prijateljskih in strankarskih povezav. Javna sredstva se zbirajo bodisi preko davkov, zadolževanja, evropskih sredstev bodisi iz drugih virov. Javna sredstva so premoženje vseh državljanov in ne last politikov. Korupcija je zato drugo ime za krajo javnega denarja. Če se torej zaradi korupcije močno preplača nakup zaščitne opreme ali česar koli drugega, bo zaradi tega zmanjkalo denarja za druge namene – za zdravstvo, socialno varstvo, kulturo itd. Korupcija je kraja! In že samo sum na korupcijo državljane zelo razjezi, še zlasti, ker vse težje živijo.

Boj proti fašizmu. Kaj je fašizem ni vedno enostavno in enoznačno opredeliti; kajti fašizem ni samo "korakanje v črnih uniformah". Zagotovo pa so sovražni govor, žaljenje in preganjanje novinarjev ter drugače mislečih, militarizacija družbe, nasilno vedenje do migrantov ter kriminalizacija protestnikov znamenja fašizacije družbe. Petkovi protesti so upor proti tem procesom.

Zavzemanje za ekonomsko in družbeno pravičnost. Vse globlje ekonomske razlike so vzrok za večino največjih družbenih problemov tako v naši državi kot tudi na globalni ravni. Pravičnejša delitev dobrin (javnih sredstev, naravnih virov, družbenih dobrin), univerzalni temeljni dohodek, vlaganje v šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo so zahteve velikega dela protestnikov. Zagotovo pa novi nakupi orožja niso pot k večji ekonomski in družbeni pravičnosti.

Zavzemanje za okolje. Ohranitev okolja je še ena od pomembnih točk nenapisanega programa petkovih protestov. Zdajšnja politika se žal obrača povsem v drugo smer. Narava nima političnega glasu. Tega ji dajo lahko okoljevarstveniki in ljudje z voljo za dobro. Politika je naravi odvzela glas.

Izpostavili smo nekaj značilnosti in usmeritev širokega civilno-družbenega gibanja, ki se izraža predvsem v protestih, ki se odvijajo ob petkih (nekateri tudi ob drugih dnevih) v Ljubljani in drugih slovenskih krajih. Nobene potrebe ni, da gibanje preraste v politično stranko. Zagotovo pa mora politika prisluhniti zahtevam in marsikaj spremeniti. Tisti politiki, ki pa vztrajno zanikajo sporočila široke palete civilno-družbenih pobud, društev, organizacij in posameznikov, pa pač sodijo na smetišče zgodovine.

Demokracija še zdaleč ni samo udeležba na volitvah (čeprav je to pomemben del demokratičnih procesov), temveč vsakodnevni proces, ki ima za cilj blaginjo celotne družbe, ohranitev okolja, svobodo in mir.

torek, 9. junij 2020

Boni za življenje


Drznimo si uporabiti vso svojo domišljijo in si zamislimo, da država Slovenija naredi neverjetno dejanje dobrote in sočutja: tako imenovane turistične bone nameni za najrevnejše ljudi v eni od najrevnejših svetovnih držav. Seveda bi jih poimenovali drugače – boni za življenje.

Seveda se nam zdi to danes nekaj nepredstavljivega. Brezštevilni bi našli tisoč in en argument, da gre za skrajno naivno razmišljanje, ki nima nikakršne povezave z realnim življenjem. V resnici pa je to posledica naše vzgoje, našega izobraževalnega sistema in sistema prevladujočih družbenih vrednot, ki poudarjajo materialni in družbeni uspeh kot skorajda edini cilj oziroma smisel našega življenja.

Zato je "gospodarska rast" v samem središču vseh družbenih, ekonomskih in političnih aktivnosti sodobnega sveta. Zato smo tekmovalnost (konkurenčnost), sebičnost in pohlep sprejeli kot sprejemljive "vrednote" v naših družbah. Gospodarska rast pomeni, da se družba osredotoča zgolj na materialno plat življenja. Kar je prav do mere zadovoljevanja naših osnovnih potreb in pa narobe, ko se navkljub že doseženi materialni blaginji ženemo za še več materialnih dobrin – na ravni držav, podjetij in posameznikov.

Na osebni ravni pa seveda ne govorimo o gospodarski rasti temveč o "osebnosti rasti", kar pomeni, da se osredotočamo predvsem na zunanji oziroma materialni vidik človeškega bitja – osebnost. Na tej ravni kopičimo bogastvo, slavo, nazive, ugled, (kupljena) doživetja; kupujemo velike avtomobile, gradimo velike hiše, vikende in tako naprej. V središče postavimo sebe in podobno kot na širši (ekonomski) ravni smo tekmovalni (konkurenčni) do drugih ter sebični in pohlepni.

Posledice gospodarske in osebnostne rasti se kažejo tako v družbi in v okolju kot tudi v našem osebnem življenju. Svetovna revščina, lakota, pomanjkanje, migracije, vojne, uničevanje okolja so druga plat gospodarske rasti, medtem ko osebnostna rast, kot jo poznamo danes, povzroča družbeni razkroj, slabe medčloveške odnose, depresije, bolezni, družinske tragedije in tako naprej.

Zdaj pa se vrnimo na začetek in pomislimo: kaj pomeni živeti v najrevnejših državah sveta, še zlasti z vidika otrok. Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da je leta 2018 v svetu, predvsem v revnih državah, umrlo 6,2 milijona otrok, mlajših od 15 let, večinoma zaradi vzrokov, ki bi jih lahko preprečili (pomanjkanje hrane, zdravil, čiste vode itd.). Po ocenah Unicefa je februarja letos v skrajni revščini živelo 386 milijonov otrok, njihovo število pa se zaradi krize lahko poveča še za 42 do 66 milijonov. Si lahko zamislimo, koliko trpljenja je za temi suhoparnimi številkami?

Medtem, ko se mi "borimo" za turizem, se milijone ljudi bori za življenje, med njimi je zlasti veliko otrok; korona kriza je ta boj le še zaostrila. Saj je prav, da država pomaga turizmu in drugim panogam, v resnici pa bi se morali ozreti po svetu in videli bi, kako plehki in prazni smo, kako brezbrižni in sebični smo: nekateri se bomo kopali v toplicah, drugi bodo umirali, ker nimajo pitne vode. Pa sploh ne gre samo za našo državo, temveč za ves razviti svet. Nenadoma imajo države milijarde in milijarde dolarjev, evrov in drugih valut, ki jih namenjajo gospodarstvu in turizmu ter "svojim" ljudem. Kaj pa drugi? Revni, lačni, po nepotrebnem bolni, obubožani, brezposelni …

Gre za temeljni odnos, ki ga imamo do sveta. Tako posamezniki kot države. Zares bomo napredovali, ko bomo dobrine, ki jih je dovolj za vse, delili z vsemi Zemljani. Takrat bomo lahko zares uživali na dopustu, dotlej pa bomo imeli pri tem zelo grenak priokus; kajti milijone ljudi bi lahko zelo enostavno rešili neizmernega trpljenja in nepotrebnega umiranja.

Kako številne ljudi bi osrečili z boni za življenje. Med drugimi tudi sebe.


Slika: Pixabay

četrtek, 4. junij 2020

"Še je čas"


Imeli smo čas za razmislek. Veliko časa. V času karantene smo ugotovili, da lahko živimo bolj počasi, da nam ni treba ure in ure preživljati v trgovinah. Videli smo, kako se je marsikje bistveno izboljšal zrak; narava si je dobesedno oddahnila od našega prehitrega tempa ter brezkončnega hlastanja za potrošniškimi izdelki in storitvami. Spoznali smo, da imajo države nenadoma dovolj denarja za pomoč ljudem. Namesto pogostih kratkih in dolgih potovanj ter počitnic smo odkrili bližnje travnike in gozdove, dotlej neznane skrite kotičke. Imeli smo čas za razmislek: o drugačnem svetu, o drugačnem načinu življenja, o drugačni ekonomiji, o drugačni družbi. Vse bolj se zdi, kot da smo to enkratno priložnost zapravili.

Hitro se vračamo k starim miselnim vzorcem, tempo življenja se spet povečuje; ceste so vse bolj natrpane, zrak ponovno postaja slabši. Države si obupno prizadevajo za edini politični in ekonomski cilj, ki ga poznajo – za gospodarsko rast. Treba je več graditi, več kupovati, več zaslužiti; četudi uničimo reke, gozdove, umažemo zrak ...

Med tako imenovano koronakrizo smo za kratek hip ugledali nove možnosti: univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas, solidarnostno pomoč ... Ljudje so pomagali drug drugemu, organizirali prevoze, dostavo živil ... Čeprav smo se morali držati narazen, smo v resnici stopili skupaj. Zdaj se spet vračamo nazaj, "v stare tirnice". Morda smo res bolj skupaj, a vse bolj ločeni; ekonomsko, politično, družbeno.

Vendar zdaj izkušamo le iluzijo povratka "v stare dobre (predkrizne) čase". Koronakriza je zgolj pospešila procese, ki so bili že pred njo v "polnem teku". Ekonomski in politični sistem, ki sta si za edini pravi cilj izbrala gospodarsko rast, sta že dolgo v krizi. Ne iz ekonomskega ne iz družbenega in ne iz okoljskega vidika večna gospodarska rast ni mogoča. To je že skorajda vsakomur jasno.

Zares potrebujemo spremembe. Pravi cilj ekonomskega sistema je blaginja ljudi, ob hkratnem ohranjanju okoljskega ravnovesja. Pa ne le ločeno, v posameznih državah. Globalni ekonomski sistem je že zdaj sposoben zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi na Zemlji. Ko bodo vsi ljudje lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe – z zadostno hrano, pitno vodo, ustreznim bivališčem, z dostopnim zdravstvenim varstvom in izobraževanjem – bomo lahko govorili o blaginji človeštva, ki je temelj medsebojnega zaupanja in zato globalnega miru. To pa lahko dosežemo le z ekonomijo delitve.

Ekonomija delitve ima več "obrazov". Lahko se izraža v obliki univerzalnega temeljnega dohodka ali univerzalnega dostopa do osnovnih dobrin in storitev, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; lahko se izraža kot mednarodni mehanizem za delitev osnovnih dobrin (več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin). Lahko pa se izraža tudi kot kombinacija vsega naštetega in še česa.

Bistvo ekonomije delitve je, da dobrine, ki jih je dovolj, dosežejo vse ljudi. Ne da imamo vsi enako, ampak vsi dovolj za dostojno življenje. Preprosto ne smemo dopustiti, da v svetu obilja tako veliko ljudi živi v revščini ali je kako drugače prikrajšanih za osnovne dobrine in storitve. Ne vrnimo se torej nazaj, ampak si prizadevajmo za drugačen, bolj pravičen svet. Naj nam odzvanja misel, ki je tudi naslov znamenite pesmi Vlada Kreslina (prej Martin Krpan):

"Še je čas." Da spremenimo svet. Na bolje.