torek, 02. julij 2019

Malo, a dobro


Včasih je koristno razmisliti o starih rekih, ki so še vedno aktualni; modrost je pač brezčasna. Takšen je na primer latinski rek »pauca sed bona«, ki pomeni »malo, a dobro«. Izrek je resnično vreden razmisleka, saj vemo, da je vodilna družbena »vrednota« našega časa »veliko« oziroma »več« – več denarja, več premoženja, uspeha, všečkov; v ekonomskem smislu več gospodarske rasti, v političnem pa več oblasti in moči. Posledice prizadevanj za »več«, ki gredo z roko v roki z medsebojno tekmovalnostjo oziroma konkurenčnostjo, pa niso dobre, temveč katastrofalne: uničeno zdravje ljudi, slabi medsebojni odnosi, prizadeto okolje, družbeni konflikti in nazadnje celo vojne. Zato danes v resnici živimo »več, a slabše«.

Argument, da je tekmovalnost »zdrava« in da pospešuje razvoj, ne drži. Ljudje mnogo več dosežemo s so-delovanjem; z medsebojno delitvijo dobrin in znanja. Naša ustvarjalnost pa je večja, če živimo v blaginji. Nenazadnje, ali res potrebujemo takšen (gospodarski) razvoj, ki je osredotočen samo na proizvodnjo brezštevilnih povsem nepotrebnih ali celo nevarnih izdelkov in storitev.

Vrnimo se k prej zapisanemu latinskemu reku pauca sed bona; malo, a dobro. Za dobro življenje v resnici ne potrebujemo veliko; potrebujemo malo, a zadosti. Kaj sploh je dobro življenje? Vsekakor ne brezkončna tekma, ki nas spremlja že od malih nog – začnemo s tekmo za ocene, potem za točke na maturi, za boljšo fakulteto, delovno mesto, za večjo hišo, avto in tako naprej. Ta brezglava »življenjska« tekma nam morda »pričara« blišč in bogastvo, a nam odvzame vse dostojanstvo, človečnost in notranji mir; nam in drugim in okolju.

Kako nam koristi sadje iz drugih kontinentov, če je prepojeno s kemikalijami, da ostane »sveže« na poti preko oceana in povzroča kaj vemo kakšna obolenja – nam in okolju? Kaj nam pomenijo oblačila iz daljnih azijskih dežel, ki se po dveh pranjih raztrgajo, pa še delavci, pogosto otroci, so jih prisiljeni šivati v nemogočih, pogosto celo suženjskih razmerah? Kaj nam pomeni toliko vsega, če pa nimamo časa, da bi zares živeli?

Dobro življenje pomeni imeti dovolj časa za sebe in druge, za družino, prijatelje in za skupnost. Dobro življenje je imeti dovolj dobrin in to kakovostnih ter zdravih. Namesto avokada je povsem dovolj jabolko, ki je zraslo v soseščini, z malo ali nič pesticidov in drugih dodatkov. Velikanska hiša z najboljšo tehnologijo na najdražji lokaciji še ni dom sama po sebi; dom je prej dvosobno stanovanje, kjer med člani gospodinjstva vladajo dobri in ljubeči medsebojni odnosi.

Torej, začnimo razmišljati drugače. Namesto »več, za vsako ceno« se zadovoljimo z »malo, a dobro«. Malo, ki ni pre-malo, ampak zadosti. Začnimo na tak način tudi živeti, kajti če se sami ne spremenimo, se tudi družba ne bo. Mnogo modrosti je v starih rekih.

Zatorej »malo, a dobro«.

Vir: Kako deliti dobrine

Globalna delitev dobrin


Človeštvo je ena družina,
ki si deli skupni dom – planet Zemljo.
Vsi ljudje imamo enake osnovne potrebe,
ki nam zagotavljajo zdravje in blaginjo.
Vsakdo potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje,
zdravstveno varstvo in izobraževanje – osnovne dobrine človeštva.

Teh dobrin je dovolj za vse, a jih v nekaterih delih sveta
primanjkuje, drugje pa jih je preveč,
kajti ustvarili smo izjemno nepravičen
in sebičen ekonomski sistem;
zato imamo lakoto in revščino, konflikte,
vojne, migracije in uničeno okolje.

Z globalno delitvijo osnovnih dobrin
nihče ne bo trpel pomanjkanja
in le tako bomo ustvarili pogoje za svetovni mir
in blaginjo za vse ljudi
in šele potem bomo lahko uredili naš odnos z okoljem
in Zemljo spremenili v cvetoč planet.

ponedeljek, 17. junij 2019

Ali res potrebujemo vojne?


Vprašanje v naslovu je morda naivno. Vendar, ali moramo res vedno znova trepetati pred »koncem sveta«. Kajti vojna ni nič drugega kot konec sveta: za marsikoga, za mnoge, lahko pa tudi za vse (sploh če izbruhne 3. svetovna vojna, kar sploh ni nemogoče). Spet se pred našimi očmi – oziroma mediji, preko katerih opazujemo svet – odvija scenarij, ki nas lahko vodi v katastrofo. Tokrat nam grozi ameriško-iranska vojna, ki v konflikt lahko potegne še celo vrsto držav. Vendar ne razmišljajmo o razlogih za vojno, ampak si rajši zamislimo širšo sliko.

Predstavljajmo si inteligentnega dobronamernega prišleka iz vesolja (ne neko hudobno ščurku podobno bitje, ki ga tako radi upodabljajo hollywoodski »znanstveno«-fantastični filmi), ki iz varne razdalje opazuje naš planet.

Na tako malem krhkem planetu, v oddaljenem kotičku galaksije, kjer je ogromno ljudi zelo revnih ali celo stradajo, kjer je okolje že hudo prizadeto, se mu politiki verjetno zdijo kot nezreli otroci, ki naokoli »premetavajo« armade in si grozijo s totalnim uničenjem. Dejansko uničujejo ljudi in planet zaradi uničevanja samega, ne zaradi kakšnih drugih zdravemu razumu smiselnih vzrokov.

A to inteligentno bitje iz vesolja kmalu opazi, da se otroci v vrtcih že zgodaj naučijo spoštovanja, sodelovanja in medsebojne delitve. To ga zares začudi, kajti človeška bitja so v osnovi dobra in prijazna, a to se drastično spremeni, ko postanejo politiki, predsedniki, direktorji, šefi itd. Morda ne vsi, a zelo številni med njimi.

In izobraženi, dobro situirani ljudje, ki bi se tem »voditeljskim divjakom« lahko uprli, se večino časa ukvarjajo sami s sabo. Marljivo delajo, nakupujejo oziroma trošijo, počitnikujejo, živijo »zdravo«, se »všečkajo«, rekreirajo in po malem jamrajo. A so raje tiho, saj bo že nekdo stvari uredil namesto njih. Ti ljudje iz »srednjega razreda« imajo resnično moč za spremembe, so »zapleteni« v svoja mala življenja in se ne zanimajo za širšo »planetarno sliko«.

Tako razviti vesoljski sosed zmeden gleda in ne razume, zakaj se ljudje ne odločijo za drugačen svet; za svet v katerem ljudje živijo v miru, kjer nihče ne živi v pomanjkanju in kjer ljudje drug drugega spoštujejo oziroma drug na drugega gledajo kot na člane ene velike družine – človeštva. Kjer tehnologije delajo za ljudi in za okolje. Kjer so dobrine namenjene ljudem, na pa špekulacijam in »biznisu«, zato si jih ljudje med seboj delijo.

Res čuden svet, pravi prišlek iz vesolja in se raje obrne, kot da bi pristopil k »inteligentnim« bitjem, ki naseljujejo ta čudovit planet, jih lepo pozdravil ter jim morda svetoval kakšno napredno družbeno-ekonomsko-tehnološko izboljšavo v smeri zdravja in blaginje vseh.

Torej, ali res potrebujemo vojne?


Slika: Picasso - Guernica

Komercializacija


Ko zdravnik pred seboj ne vidi bolnega
ali poškodovanega človeškega bitja,
temveč "pacienta z denarnico",
je to komercializacija.

Ko učitelj pred seboj ne vidi
vedoželjnih mladih ljudi,
temveč "število vpisanih" in "rezultate mature",
je to komercializacija.

Ko pisatelj pred seboj ne vidi umetniškega dela,
ki navdihuje in povzdiguje njegove soljudi,
temveč "število prodanih izvodov",
je to komercializacija.

Ko gozdar pred seboj ne vidi
dreves in podrasti in celega gozda,
temveč "vrednost kubičnega metra lesa",
je to komercializacija.

Ko podjetnik pred seboj ne vidi zaposlenih ljudi,
ki ustvarjajo skupno družbeno bogastvo,
temveč "človeški kapital" ali "strošek dela",
je to komercializacija.

Ko politika bolj kot blaginja ljudi in okolja,
zanimajo moč in gospodarska rast
in pogodbe s korporacijami,
je to komercializacija.

Komercializacija je strup:
ki naravo spreminja v trgovsko blago;
ki ljudi spreminja v brezglave potrošnike,
v pohlepne podjetnike in zgarane delavce;
ki Zemljo spreminja v umazan in izčrpan planet…

Komercializacija je bolezen človeštva.
Medsebojna delitev dobrin, sodelovanje,
spoštovanje do drugih ljudi in sočutje
so zdravilo; so pot do zdravja in blaginje
človeštva in planeta.

četrtek, 30. maj 2019

Černobil ni samo preteklost, je lahko tudi naša prihodnost


V teh dneh lahko gledamo zelo zanimivo nadaljevanko s preprostim naslovom Černobil. Vemo, da se je 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi, pripetila najhujša jedrska nesreča v zgodovini (Wikipedija), pa vendar nas HBO-jeva mini serija »zadane« bolj kot na stotine grozljivk, ki naj bi v nas vzbudile grozo. Kajti Černobil je resnična groza, grozljivka, ki se je zares zgodila, kot so zapisali v Večeru.

Černobil nas opominja, kako blizu smo bili še mnogo hujši katastrofi, ki je bila že tako izjemno huda in obsežna. Černobil nas opominja, kako malo je vredno človeško življenje, a hkrati tudi, kako zelo požrtvovalen je lahko človek. Černobil pa nas hkrati tudi opozarja, da so jedrske elektrarne, kakršne poznamo danes, skrajno nevarne.

Delamo se, kot da to ni problem, nekateri pa celo »sanjajo«, tudi v Sloveniji, o še novih jedrskih reaktorjih, čeprav so že zdajšnji proizvedli toliko nevarnih odpadkov, da bodo zastrupljali še številne generacije daleč prihodnost. V ozadju je vedno ta neizmerna sla bo zaslužkih, dobičkih. Promotorji jedrske govorijo nam skušajo mimogrede »prodati« še zgodbo, da je jedrska energija zelena in »eko«, da je alternativa fosilnim gorivom. Jedrska energija je dejansko nevarna in umazana energija, katere posledic se mnogo premalo zavedamo.

Černobil še zdaleč ni edina katastrofa; spomnimo se, da se je leta 2011 pripetila še ena huda jedrska nesreča, tokrat v eni najrazvitejših svetovnih držav – Japonski. Jedrska nesreča v Fukušimi je bila posledica močnega potresa in cunamija. A Černobil in Fukušima sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj bodisi materialno škodo, od tega se je 57 nesreč zgodilo po Černobilu (Wikipedia).

Stare jedrske naprave in »gore« odpadkov

Po svetu po zadnjih podatkih 454 delujočih jedrskih reaktorjev, gradijo pa jih še 54 (World Nuclear Association). Potrebno se je zavedati, da je »25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi starejših od 35 let. Več kot dve tretjini ameriških jedrskih elektrarn je dobilo podaljšano licenco za 60 let delovanja, kar je daleč nad originalno dobo delovanja. Vstopamo v novo dobo jedrskega tveganja.« Jedrske elektrarne so bile postavljene za 30 do 40 let delovanja, v Evropi pa najstarejše delujejo že več kot 44 let. (Lifetime extension of ageing nuclear power plants: Entering a new era of risk)

Stari reaktorji v kombinaciji z naravnimi nesrečami, kot je bila v Fukušimi, močno povečujejo tveganja za novo jedrsko nesrečo. A četudi se nova nesreča ne pripeti (in močno upajmo, da se ne bo), je tu prisoten velikanski problem z jedrskimi odpadki.

»Več kot 65 let po začetku civilne uporabe jedrske energije nobena država ne more trditi, da ima rešitev za ravnanje z najbolj nevarnimi radioaktivnimi odpadki,« je dejal Shaun Burnie (Storage of nuclear waste a 'global crisis': report), strokovnjak za jedrsko energijo pri okoljski organizaciji Greenpeace Nemčija in koordinator novega poročila z naslovom Globalna kriza z jedrskimi odpadki (The global Crisis of Nuclear Waste).

Zlasti skladiščenje odpadnega materiala iz jedrskih reaktorjev globoko v zemlji – najbolj raziskana dolgoročna tehnologija shranjevanja – »je izkazala velike pomanjkljivosti, zato jo za zdaj izključujejo kot verodostojno možnost,« je dejal g. Burnie. Trenutno je na svetovni ravni približno 250.000 ton visoko radioaktivnega izrabljenega goriva, ki se nahaja v približno 14 državah.

Večina tega goriva ostaja v tako imenovanih »hladilnih bazenih« (cooling pools) na reaktorskih lokacijah, ki nimajo sekundarnega zadrževanja in so še vedno izpostavljene izgubi hlajenja. Nekaterim manjka rezervni vir napajanja. Delno zrušenje japonske jedrske elektrarne Fukušima leta 2011 je jasno pokazalo, da nevarnost visokih temperatur v bazenih izrabljenega goriva ni zgolj hipotetična.

Tudi ob jedrski elektrarni Krško se odpadki hranijo v bazenu za izrabljeno gorivo (ARAO). Hkrati pa je znano, da elektrarna postavljena na območju, kjer so možni močnejši potresi (ARSO). Mar ni to recept za morebitno katastrofo?

Černobilska molitev

O tem, kaj jedrska nesreča lahko »prinese« običajnim prebivalcem, velja prebrati v pretresljivi knjigi Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti (Založba Modrijan, 2009). Beloruska pisateljica je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Omenimo samo nekaj odlomkov iz te knjige:

»Moja deklica … Ni takšna kot vse … Ko bo zrasla, me bo vprašala: “Zakaj nisem takšna?” Ko se je rodila … Ni bila otrok, temveč živa vrečica, zašita z vseh strani; niti ene odprtine ni bilo, videle so se le očke. V zdravstveni kartoteki piše: “deklica, rojena s številnimi kompleksnimi patologijami: aplazija anusa, aplazija vagine, aplazija leve ledvice…” Tako se sliši v znanstvenem jeziku, v navadnem pa: brez ritke, brez lulike, ena ledvička … Naslednji dan sem jo odnesla na operacijo, na drugi dan njenega življenja …« (str. 109)

»Ne vem pa, kako bom umrl … Moj prijatelj je umiral … Njegovo telo se je povečalo, napihnilo … Kot sod … Sosed pa … Tudi on je delal tam, bil je mehanik dvigal. Počrnel je kot oglje in usahnil do otroške velikosti. Ne vem, kako bom umrl … Če bi že prosil za smrt, bi želel navadne smrti. Ne černobilske. Nekaj vem zagotovo: z mojo diagnozo ne živiš prav dolgo. Počakal bi na svoj trenutek in si pognal kroglo v čelo. Bil sem v Afganistanu … Tam je to lažje … Glede krogle …« (str. 103)

»Imam dva otroka - dva fantka. Z njima ves čas hodim po bolnišnicah. K zdravnikom. Starejši bi bil lahko bodisi punčka bodisi fantek. Plešast je. Z njim hodim tudi k profesorjem in starim ženicam. K vedeževalkam, mazačkam. Mlajši hodi k pouku v razred. Ne sme teči ali se igrati; če bi ga kdo po nesreči udaril, bi lahko začel krvaveti in lahko bi umrl.«

»Mamica, odpelji me iz bolnišnice. Tu bom umrl. Tu vsi umrejo.” Kje naj se zjočem? Na stranišču? Vendar tam je vrsta … Tam so vse takšne kot jaz …« (str. 202, 203)

Čeprav je bilo o Černobilu veliko napisanega, je ta knjiga resnično nekaj posebnega, saj je avtorica pisala o »življenju navadnega dne navadnih ljudi« (str. 33). Zgodbe so resnično pretresljive. V tisti noči, 26. aprila 1986, »smo se preselili na drug konec zgodovine. Skočili smo v novo resničnost in izkazalo se je, da je le-ta ne samo izven dosega našega znanja, temveč tudi izven naše domišljije«, je dejala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (str. 34).

Sklep

Kratka serija Černobil, ki se zdaj predvaja na HBO je več kot vredna ogleda. Opozarja nas na nevarnost, ki nas »nevidno« obkroža. Morda pa ne vemo vsega o jedrski energiji. Morda ne vemo, kakšne bodo dolgoročne posledice našega »sobivanja« s kupi jedrskih odpadkov, ki bodo nevarni še stoletja in tisočletja; da sploh ne omenjamo nevarnosti jedrskega orožja. V jedrsko dobo smo vstopili ob koncu 2. svetovne vojne, a že v tem relativno kratkem času se je ta energija izkazala za zelo nevarno in drago. To bi nas moralo skrbeti, saj tudi v teh krajih živimo z jedrsko elektrarno in njenimi odpadki. Velja se vprašati: mar ni napočil čas, da resno razmislimo o zaprtju jedrske elektrarne. Naši sosedje Avstrijci so že leta 1978 na referendumu dosegli konec svoje jedrske dobe (Wikipedia). Pa jim gre čisto dobro.



Dodatno branje:

Černobil, kronika naše prihodnosti?

Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu

Slika: Wikipedia

sreda, 22. maj 2019

Komercializacija, najhujši strup 21. stoletja


Kaj je najhujši strup 21. stoletja? Kaj je tisto, kar zastruplja naše oceane in reke, naše ozračje, našo zemljo? Kaj je tisto, kar redči naše gozdove, povzroča izumiranje živalskih in rastlinskih vrst? Kaj je tisto, kar uničuje našo družbo, povzroča brezkončne konflikte in vojne, človeka postavlja nasproti človeku? Odgovor je preprost in obenem kompleksen: KOMERCIALIZACIJA.

Komercializacija – »operacijski sistem« sodobne družbe

Tako kot vsak računalnik, tablica ali pametni telefon potrebuje osnovni program oziroma operacijski sistem (npr. Windows, Linux, Android), ki omogoča delovanje vseh ostalih programov ali aplikacij in s tem celotnega sistema, lahko rečemo, da ima tudi vsakokratna človeška družba določen osnovni program oz. operacijski sistem – skupek načel, idej, vrednot, modelov, ki »poganjajo« delovanje celotnega družbenega sistema in vseh njegovih podsistemov (ekonomskega, političnega, zdravstvenega, izobraževalnega itd.).

Kateri operacijski sistem danes »poganja« celotno družbo? Ta osnovni program lahko poimenujemo komercializacija. Sama beseda komercializacija izhaja iz latinske besede commercium, ki pomeni trgovanje, kupčijo. S samim trgovanjem seveda ni nič narobe, dokler deluje v okviru trgovine, ki sodi na širše področje ekonomije. To je področje oz. družbeni podsistem, ki je »odgovoren« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (preživetje) in v širšem smislu za blaginjo celotne družbe.

Vendar danes po načelih trgovanja ne deluje samo trgovina, temveč kar celotna družba. Kar pomeni, da se tudi področja kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo obnašajo na trgovski način. Zato govorimo o trgovinizaciji oziroma komercializaciji družbe. Kar je skrajno destruktivno. Prav tako danes korporacije trgujejo z planetarnim okoljem in njegovimi viri zgolj za lastne dobičke, ne pa za dobro celotnega človeštva.

Trgovanje ima svoje zakonitosti, ki jih poznamo že stoletja. Cilj trgovske dejavnosti je čim višji zaslužek – dobiček, za kar se trgovci poslužujejo različnih poštenih in manj poštenih praks. Barantanje, slabo plačevanje izdelovalcev in pridelovalcev, umetno napihovanje cen, agresivna promocija, destruktivna konkurenčnost, umetno ustvarjanje pomanjkanja in posledično višjih cen ter uničevanje drugih trgovcev, še zlasti manjših, so precej običajne prakse v svetu trgovine in trgovanja.

A problem nastopi, če se na trgovsko – komercialni način obnaša celotna družba. Če ta način delovanja prenesemo v zdravstvo, šolstvo in na druga družbena področja, so posledice katastrofalne. Duh komercializacije je danes ušel iz steklenice ali z drugimi besedami: trgovsko oziroma komercialno razmišljanje je postalo splošna družbena norma.

Medsebojna delitev in sodelovanje – nov »operacijski sistem« družbe

Vprašajmo se: čemu imamo zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, raziskave in razvoj, informacijske in medijske ustanove, proizvodnjo hrane in drugih osnovnih dobrin, energetski sistem in informacijsko-komunikacijsko ter transportno in komunalno infrastrukturo? Odgovor je: za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in za blaginjo družbe. Na kakšen način naj potemtakem delujejo ta področja? Na podlagi komercializacije? Ne. Delovati morajo po načelu sodelovanja in medsebojne delitve.

Področje trgovine in vse kar je s tem povezano bo tako in drugače še naprej delovalo po stoletja starih vzorcih. Vendar je naloga družbe, da »duha komercializacije zapre nazaj v stekleničko« in prepreči, da vpliva na druga družbena področja. To pa je mogoče narediti z ustrezno zakonodajo in z izobraževanjem.

Dejansko pa moramo naložiti nov operacijski program, ki bo »poganjal« družbo 21. stoletja. To je program »medsebojne delitve in sodelovanja, solidarnosti in sočutja«. Na osnovi tega »operacijskega sistema družbe« bodo skladno delovali tudi vsi drugi »programi« oziroma družbeni podsistemi: zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo… Tako bo celotni družbeni sistem deloval za dobro vseh ljudi in okolja.



Foto: Dustan Woodhouse na spletni strani Unsplash

ponedeljek, 20. maj 2019

Katedrala življenja


Katedrala življenja ni zgrajena
iz kamnov in lesa,
ne iz barvitih vitražev
in mozaikov, zlata ali pozlate,
ne iz rezbarij, kipov, slik
in svetlečih oltarjev…

Katedralo življenja gradijo
zeleni gozdovi, žuboreči potoki
in deroče reke, jezera
in brezkončni oceani,
kapljice rose na cvetlici,
lahen jutranji vetrič in silovite nevihte…

Katedralo življenja gradijo
drobcene mušice, mravlje in čebele,
ki neumorne služijo rastlinam,
ptice, plazilci in ribe,
domače živali, antilope in levi,
velikanski sloni in veličastni kiti…

Katedralo življenja gradijo
ljudje, ki pomagajo drugim ljudem in naravi,
ki so sočutni in ljubeči,
ki spoštujejo drugačnost in različnost,
ki sodelujejo in združujejo,
ki z drugimi delijo dobrine…

četrtek, 16. maj 2019

Vesak, praznik budistov in ljudi z voljo za dobro


»V času naraščajoče nestrpnosti in neenakosti je Budovo sporočilo o nenasilju in služenju drugim pomembnejše kot kdaj koli prej.« (generalni sekretar ZN António Guterres)

Vesak, dan polne lune v mesecu maju (v letu 2019 je to 17. maj), je najsvetejši dan za milijone budistov po vsem svetu. Na dan, ki ga obeležuje vesak (Day of Vesak), se je leta 623 pr. Kr. rodil Buda, na vesak je kasneje dosegel razsvetljenje in na ta dan je v starosti osemdeset let umrl.

Leta 1999 je Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 54/115 razglasila Mednarodni dan vesak, s čimer je priznala velik prispevek budizma, ene najstarejših religij na svetu, za duhovnost človeštva. (Vir: Vesak Day, UN)

Čeprav je tudi budizem, tako kot druge religije, v času svojega obstoja razvil raznolike tradicije, pa je v jedru ohranil temelje Budovega učenja, ki ga ponazarjajo tri univerzalne resnice, štiri plemenite resnice in plemenita osemčlena pot. Poglejmo si na kratko nekaj bistvenih poudarkov tega učenja (vir: UNHCR), ki ni vezan samo na budizem, temveč je univerzalen in ga v različnih oblikah lahko prepoznamo tudi v drugih religijah, tradicijah in kulturah.

V vesolju se nič ne izgubi, vse se spreminja in je podvrženo zakonu vzroka in posledice (tri univerzalne resnice). Zakon vzroka in posledice na zahodu zelo poenostavljeno poznamo kot zakon karme, ki pravi, »da vsakemu dogodku, ki se zgodi, sledi še en dogodek, katerega obstoj je povzročil prvi, in ta drugi dogodek bo prijeten ali neprijeten, glede na to, ali je bil njegov vzrok dober ali slab.« Kar z drugimi besedami pomeni, da smo sami odgovorni za sleherno svoje dejanje, ki ga storimo ali besedo, ki jo izrečemo. Ta zakon pri nas poznamo v izrekih, kot so: »dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim«; »kar seješ, to žanješ« ali »kakor si boš postlal, tako boš spal«.

Buda je učil, da je trpljenje resnično (dukkha, prva plemenita resnica) in je posledica navezanosti. Navezanost se izraža kot želja, da bi posedovali in nadzorovali stvari. Ta želja pa ima številne oblike: hrepenenje po čutnih užitkih; želja po slavi; želja, da bi se izognili neprijetnim občutkom, kot so strah, jeza ali ljubosumje (samudaya, druga plemenita resnica). Trpljenje se lahko konča (nirodha, tretja plemenita resnica) s končno osvoboditvijo (nirvana), kar pomeni, da um izkusi popolno svobodo in nenavezanost. Četrta plemenita resnica (magga) pa je osemčlena pot, ki vodi h končanju trpljenja.

Plemenito osemčleno pot – četrto izmed Budovih plemenitih resnic – na kratko lahko opišemo z besedami: modrost (pravilno razumevanje resničnosti in pravilno razmišljanje), etičnost (pravilen govor, ki izključuje laži, kriticizem, opravljanje in podobno; krepostno in neškodljivo delovanje; neškodljiv način življenja) in osredotočenost (trud, da postanemo boljši; čuječnost in zbranost).

Kot tudi druge religije, budizem priporoča naj ljudje ne povzročajo nasilja (neškodljivost), ne kradejo, ne lažejo, ne zlorabljajo seksualnosti in ne uživajo alkohola ter drugih drog.

Če se povrnemo k prazniku vesak, je poznana še ena različica tega praznika: »Za goro Kailaš v zahodnem Tibetu, ki jo istovetijo tudi z mitično goro Semura, so ljudje osrednje Azije v starodavnih časih verjeli, da je središče vesolja. Za domorodno kulturo Bon iz Tibeta je Kailaš sveta gora. Za hinduiste predstavlja Šivin prestol. Nekateri verjamejo, da je to mesto, kjer maja vsako leto poteka velik duhovni praznik vesak. Film The Wesak Festival: Moon of the Buddha, ki ga je leta 1980 produciral Albert Falzon, opisuje dolino v senci gore Kailaš kot verjetni kraj tega dogodka.« (Vir: Share international)

Budizem, kot tudi druge religije, v osnovi učijo o miru, ljubezni, solidarnosti, sočutju, medsebojni delitvi dobrin kot temeljih skupnega bivanja; zato je prav, da jih spoštujemo, ne glede na to kateri tradiciji, prepričanju ali religiji pripadamo. Vsepovsod po svetu lahko najdemo ljudi, ki si prizadevajo za resnični razvoj človeštva (danes se na žalost razvoj človeštva povsem zgrešeno enači z gospodarsko rastjo), sodelovanje in skupno dobro človeštva, kar s skupnim izrazom imenujemo »volja za dobro« (ang. goodwill). Vse te ljudi povezuje skupni cilj – blaginja človeštva in celotnega planeta – čeprav inspiracijo za to črpajo iz različnih virov: religioznih, filozofskih, političnih, ekoloških, ekonomskih in drugih. Budizem je vsekakor religija nenasilja, služenja drugim, sočutja, modrosti in še česa.

Zato izražamo čestitke vsem budistom za njihov praznik vesak in tudi vsem ljudem z voljo za dobro, ki »v času naraščajoče nestrpnosti in neenakosti uresničujejo Budino sporočilo o nenasilju in služenju«, kot se je uvodoma izrazil generalni sekretar ZN.



Fotofrafija: Mattia Faloretti na Unsplash

nedelja, 12. maj 2019

Onesnaževalci koristnega sveta


Štirideset let po tem (13. maja 1979), ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, v okviru takrat jugoslovanske himalajske odprave, po zelo zahtevni novi smeri stopila na vrh Mount Everesta, se je treba vprašati, kaj danes pomeni »osvajanje nekoristnega sveta«. Mar nista osvajanja zamenjala komercializacija in onesnaževanje? Mar na planetu Zemlja sploh še lahko govorimo o nekoristnem svetu? Mar niso »junaki« postali predvsem onesnaževalci?

Komercializacija gora

Izraz »osvajalci nekoristnega sveta« izvira iz kultne istoimenske knjige francoskega alpinista Lionela Terraya (1921 – 1965). Terray je preplezal številne zahtevne stene v Alpah, osvojil še neosvojene vrhove v Patagoniji (Fitz Roy), sodeloval na prvi odpravi, ki je osvojila vrh nad 8.000 metrov (Anapurna, 1950) ter prvi stopil na peti najvišji vrh sveta, Makalu (1955). Njegova knjiga je resnično odraz časov, ko so se odmaknjeni vršaci zdeli povsem nekoristni svet, ki so ga na resnično pionirski način osvajali takratni alpinisti.

Vendar so se časi in s tem razumevanje nekoristnega sveta bistveno spremenili. Poglejmo si samo »primer Everest«. V letu 2018 je bil »vrh sveta« osvojen 802-krat, za vrh pa se je »potegovalo« več kot 8000 ljudi (strank in najemnikov). Cena vzpona za enega udeleženca se danes giblje med 40.000 do 85.000 ameriškimi dolarji, pa tudi vse do 130.000 dolarjev. Poleg tega naj bi v letu 2015 bazni tabor pod Everestom obiskalo še dodatnih 40.000 udeležencev trekingov. Gre torej za velikanski posel. Osvajalce nekoristnega sveta so zamenjale agencije, ki alpinističnim turistom ponujajo različne aranžmaje – vse za velik denar seveda.

A ta posel ima tudi slabo stran. Po oceni Združenih narodov iz leta 2016 naj bi bilo pod Everestom približno 130 ton smeti, kar pomeni, da gre za najvišje ležeče smetišče na svetu. Potrebno je dodati še ogromni ogljični odtis, saj morajo »osvajalci« Everesta prepotovati tudi deset tisoč in več kilometrov z letali in drugimi prevoznimi sredstvi. (Za primer: dvosmerni polet za enega potnika iz Ljubljane do Katmanduja v Nepalu pomeni izpust 2,4 t CO2 v ozračje, a Katmandu še ni končni cilj; zato lahko ocenimo, da ogljični odtis za pot iz Ljubljane do baznega tabora pod Everestom in nazaj znaša 3 tone CO2 za eno osebo).

Vendar je Everest le »vrh ledene gore«. Vemo, da je poleg Everesta še 14 vrhov višjih kot 8.000 metrov, kjer marsikje tudi vlada precejšnja gneča, pa še stotine drugih, nižjih vrhov.

Ni nekoristnega sveta

Danes vemo, da je Zemlja kompleksen sistem, kjer vsak njen del igra svojo vlogo in pripomore k zdravju in blaginji celote. Himalajski ledeniki imajo na primer izjemno pomembno funkcijo, saj z vodo »oskrbujejo« kar 700 milijonov ljudi v Indiji, Pakistanu in Bangladešu. Ledeniki so poleg tega tudi del kompleksnega Zemljinega podnebnega sistema, ki vse bolj propada.

Zato moramo romantični pogled na »osvajalce nekoristnega sveta« spremeniti in se soočiti z realnostjo. Najvišje gore so tako kot vsi drugi deli planeta postali prostori komercializacije in uničevanja. Navidezno nekoristen svet je dejansko še kako koristen in je del zapletenega in soodvisnega Zemljinega ekološkega sistema. Seveda uživamo, ko gledamo posnetke čudovite, neokrnjene narave in »junaških« osvajalcev gora, a resnica je, da so stroški teh prizorov dejansko zelo visoki – v obliki smeti in »nevidnega« ogljikovega dioksida.

Sodoben alpinizem oziroma gorništvo bi morda morali temeljito spremeniti. Namesto doseganja rekordov in višine, bi se morali alpinisti in gorniki preleviti v varuhe koristnega gorskega sveta, vendar najprej z lastnim zgledom.

sreda, 08. maj 2019

Človeštvo, združeno v raznolikosti


9. maja obeležujemo Dan Evrope. Tega dne, leta 1950, je bila predstavljena deklaracija tedanjega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, v kateri je predstavil zamisli o gospodarskem sodelovanju v Evropi (Wikipedija). Na tej osnovi se je začelo evropsko sodelovanje in združevanje, katerega rezultat je današnja Evropska unija (EU). 9. maja praznujemo še en pomemben dan, in sicer dan zmage, kot spomin na kapitulacijo nacistične Nemčije leta 1945 (Wikipedia). Ta dva praznika ne povezuje samo isti datum, temveč še mnogo več in o tem moramo razmisliti še posebej zdaj, ko se bližajo evropske volitve, ki bodo prav tako v maju, 26. 5. 2019.

Verjetno le redki državljani Evropske unije (vsak državljan katere koli članice EU je hkrati tudi državljan Evropske unije) – sestavlja jo 28 držav, v katerih živi 508 milijonov prebivalcev, ki govorijo 24 uradnih jezikov – vedo, da je njen slogan »združena v raznolikosti«. Ta slogan ima veliko pomensko vrednost, ki predstavlja »lepilo« za skupno bivanje, saj se »evropske države povezujejo v Evropsko unijo za trajni mir in blaginjo, hkrati pa jih bogati različnost njihovih kultur, tradicij in jezikov.«

S porazom nacizma (9. maja 1945) in že prej tudi fašizma, je bila dokončno poražena politika ločevanja (glede na raso, narodnost, državljanstvo, spol, telesne posebnosti itd.) in sovraštva, ki izhaja iz tega ločevanja; pa tudi skrajne sebičnosti nekaterih držav. Nasprotno pa se je 9. maja 1950 začel proces evropskega združevanja in zbliževanja, ki nima primere v zgodovini. Evropske države so se začele povezovati, združevati, a so hkrati ohranjale medsebojne razlike. Temelj današnje Evrope je torej povezovanje, sodelovanje in združevanje za skupno dobro (»trajni mir in blaginja«), ob hkratnem ohranjanju raznolikosti »kultur, tradicij, jezikov« idr.

V zadnjem času se je ponovno začela prebujati že poražena politika sebičnosti in ločevanja, ki sta jo najbolj neposredno in na politični ravni izražala nacizem in fašizem. Čeprav danes ne gre več za tako neposredno ločevalno politiko, pa se vedno več ljudi ravna po teh v drugi svetovni vojni »premaganih« načelih, a z nekoliko drugačnimi poudarki oziroma izrazi: »Najprej naša država!«, »Multikulturnost nas ogroža«, »Migranti so grožnja naši civilizaciji« in tako naprej. V resnici gre za podobne procese kot v preteklosti, ki ločujejo ljudi po določenih lastnostih in glede na pripadnost ter jih naredijo za objekt sovraštva (ki se začne s sovražnim govorom), kar na koncu vodi do konfliktov, terorizma in vojn.

Ko bomo 26. maja letos odšli na evropske volitve, je dobro, da vemo, da je Evropa »združena v raznolikosti«, da ji je vendarle mar za blaginjo ljudi in okolja, ne pa da gre le za skupek sovražnih, sebičnih in ločenih držav, ki jih zanima samo »biznis«.


Človeštvo, združeno v raznolikosti

Vendar razmišljajmo še širše. Evropa je pokazala, da je stoletja zakoreninjene razlike in sovraštvo med narodi in skupinami, navkljub številnim problemom in težavam, mogoče »zaceliti« z združevanjem in sodelovanjem, ob hkratnem ohranjanju raznolikosti. Pozitivne izkušnje, ki smo jih Evropejci pri tem pridobili, lahko prenesemo na širšo raven in si prizadevamo za »združenost v raznolikosti« na globalni ravni (lahko govorimo tudi o konceptu enotnosti v raznolikosti, ki prav tako pomeni, da se spoštujemo, sodelujemo, si medsebojno delimo dobrine, a hkrati ohranjamo svojo identiteto, tradicijo, kulturo, jezik itd.).

Okvir za to že imamo in to je Organizacija združenih narodov ali krajše Združeni narodi, ki združujejo vse uradno priznane svetovne države; lahko rečemo, da Združeni narodi predstavljajo celotno človeštvo. Že ime organizacije je več kot zgovorno – »združeni«. Tako kot Evropska unija so tudi Združeni narodi nastali na pogorišču druge svetovne vojne. Združeni narodi so še mnogo bolj raznoliki kot je Evropska unija, saj jih sestavlja 195 držav, kjer govorijo 7097 »živih« jezikov, prebivalci pa pripadajo eni od 290 glavnih etničnih skupin oziroma narodov.

Če želimo živeti v miru in blaginji ter se skupaj lotiti reševanja problemov, ki so globalne narave (podnebne spremembe, onesnaževanje okolja, migracije, revščina in lakota, ekonomska kriza), potem je prav, da se naučimo živeti »združeni v raznolikosti«, kar pomeni, da se medsebojno spoštujemo, sodelujemo in si delimo dobrine, a hkrati ohranjamo svojo identiteto in raznolikost, države pa svojo neodvisnost in suverenost.


Fotografija: Pierre Vanoni

nedelja, 28. april 2019

Potreba po globalni delitvi dobrin


Danes je na svetu 195 priznanih držav, v katerih živi 7,7 milijarde ljudi. Med njimi je po zadnjih podatkih 821 milijonov lačnih, 2,1 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode, 4,5 milijarde doma nima ustreznih sanitarij, kar 303 milijone mladih, starih 5 do 17 let, ne more obiskovati šole. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je premalo osnovnih dobrin za vse ljudi na planetu. Vendar, če pogledamo samo najosnovnejšo človekovo dobrino – hrano, je ni samo dovolj, temveč celo preveč za zdajšnje prebivalstvo Zemlje. Po dostopnih podatkih je hrane dovolj za kar 10 milijard ljudi; več kot nazoren pa je tudi podatek, da letno zavržemo kar tretjino vse hrane namenjene za človeško prehrano, kar pomeni približno 1,3 milijarde ton.

Kaj nam vsi ti podatki povedo? Predvsem to, da današnji globalni ekonomski sistem ni ustrezen. Globalno bogastvo je tako neenakomerno in nepravično razdeljeno, da ima samo 26 najbogatejših ljudi na Zemlji toliko bogastva kot najrevnejša polovica človeštva, skupaj 3,8 milijarde ljudi. Ta silna ekonomska in posledično družbena neenakost, ki se izraža v zgoraj omenjenih številkah, je eden ključnih vzrokov za največje svetovne probleme: za lakoto, revščino in prenaseljenost; za obsežne migracije, družbene konflikte in vojne, vsaj deloma pa tudi za okoljsko krizo in podnebne spremembe (revni v ljudje se v boju za preživetje ne ozirajo na okolje).

Kaj potem takem lahko storimo? Če vemo, da prevladujoči tržni ekonomski sistem ni ustrezen, potem ga moramo spremeniti, še zlasti ko gre za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te so hkrati tudi temeljne človekove pravice, ki so opredeljene v Splošni deklaraciji človekovih pravic (predvsem v 25. členu) in so potrebe po: hrani in vodi, oblačilih, stanovanju, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju.

Zadovoljevanje teh potreb ne sme biti odvisno od globalnega tržnega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti držav, pohlepu velikih korporacij, borznih špekulacijah, komercializaciji (proces preobrazbe dobrin ter družbeno-ekonomskih odnosov v trgovsko blago) in vsesplošni tekmovalnosti oziroma konkurenčnosti. Ta sistem nima nikakršnega interesa ali cilja, da bi poskrbel za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov, prav tako pa je tudi okoljsko destruktiven, saj daje dobičkom absolutno prednost tako pred ljudmi kot tudi pred okoljem.

Zato se postavlja jasna potreba in nuja, da moramo osnovne človekove potrebe in trajnost okolja izvzeti iz globalnega tržnega sistema. Če tega ne bomo storili, je ogrožena prihodnost človeštva, o tem danes ni več nobenega dvoma.

Seveda pa današnjega ekonomskega sistema ne moremo preprosto odpraviti, saj moramo priznati, da je v tehnološkem smislu napreden in učinkovit. Naštejmo samo nekaj pridobitev, brez katerih bi bila podoba današnjega človeštva bistveno drugačna: sodobna transportna sredstva, Internet, računalniki in druga tehnološka »čudesa«, moderna medicina, zmožnost pridelave zadostnih količin hrane, razvoj obnovljivih virov energije itd. Današnjemu tržnemu sistemu je treba »nadeti uzde« oziroma regulirati davčno, okoljsko in delovno zakonodajo, ki bi na globalni ravni preprečevala obsežne zlorabe, ki smo jim priča v današnjem svetu.

A četudi uspemo regulirati zdajšnji ekonomski sistem, ta še vedno ne bo uspel zadovoljevati osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji, zato države potrebujejo globalni dogovor, s katerim bi poskrbeli za te potrebe. S tem pa bi rešili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega človeštva, med drugimi lakoto in revščino, prenaseljenost, migracije, družbene konflikte in tudi globalno segrevanje podnebja.

Če tržni sistem »ne najde odgovora« za te probleme, potem se države lahko na globalni dogovorijo za ustrezen mehanizem pravične porazdelitve oziroma distribucije najpomembnejših dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Ta globalni ekonomski mehanizem lahko poimenujemo ekonomija delitve na globalni ravni.

Če nam to uspe in nobenega razloga ni, da nam ne bi uspelo, bomo lahko govorili o pravilnih medčloveških odnosih na globalni ravni, ki bi svet »pripeljali« na pot blaginje in miru.


Slika: Wikipedia: Zemljin vzhod, 24. december, 1968, astronavt Apolla 8 William Anders.

sreda, 17. april 2019

Notre Dame in svet v katerem živimo


Dvakrat sem imel priložnost obiskati Pariz. Res čudovito mesto, polno čudes; morda za naše razmere malce prenatrpano. In obakrat, kot se spodobi, sem obiskal katedralo Notre Dame. Ko je pred nekaj dnevi v tej cerkvi zagorelo, mi je seveda najprej padlo na misel, kako velika škoda je to za francosko, evropsko in svetovno dediščino. Upam in verjamem, da bodo ta spomenik globalnega pomena kmalu in uspešno obnovili. Zmotilo pa me je nekaj drugega, in sicer takojšen, silen, skorajda histeričen medijski odziv.

Mediji so bili nemudoma preplavljeni s podobami goreče cerkve, poročanje je bilo naravnost katastrofično. Zdelo se je, kot da Pariz, Francija in evropska kultura umirata pred našimi očmi. Svoje so dodali še skrajni desničarji, ki so v tem videli simbol uničenja zahodne civilizacije. V hipu se je zganila politika, oglasili so se predsedniki držav in papež ter bogataši, ki so nemudoma obljubili stotine milijonov evrov za obnovo katedrale.

Zdaj pa, ko se je silna evforija malce umirila, se lahko vprašamo: Čemu takšen odziv? Je šlo res za tako veliko katastrofo?

Morda kdo misli, da ni umestno, pa vendarle si imamo pravico zastaviti naslednja vprašanja:

Kaj pa Irak, Sirija, Palestina, Libija, Jemen in tako naprej? Mar niso tam v bombardiranjih in bombnih napadih (pogosto pod taktirko ali v soglasju z najmočnejšimi svetovnimi državami) »padale« največje kulturne dragocenosti človeštva.

Kaj pa tisoče in tisoče tamkajšnjih žrtev, med njimi številnih otrok? Mar niso človeška bitja največja dragocenost življenja? Vsaj tako radi poudarjajo verski in politični veljaki.

Kako pa se na te skorajda vsakdanje katastrofe odzivajo mediji, politiki, bogataši? Očitno, da predvsem z ignoranco in »hladnim« razumom ter mrzlimi srci. So pripravljeni odšteti stotine milijonov dolarjev za dragocena otroška življenja? Mar je »kamen« res dragocenejši od človeka?

Kaj pa 821 milijonov stradajočih ljudi v današnjem svetu? Mar ni to resnični »spomenik« človeški ignoranci, samozadovoljstvu, sebičnosti.

Morda pa so podnebne spremembe »požar«, ki počasi in zagotovo uničuje »tempelj« človeštva – planet Zemljo?

Postavili smo mnogo vprašanj in nanje le deloma odgovorili. A ker smo razmišljujoča bitja, si moramo odgovore poiskati sami.

In ti nam lahko veliko povedo o svetu, v katerem živimo.

torek, 02. april 2019

Ko se »instagram« populacija odpravi v naravo


Nič nimam proti spletnim družbenim omrežjem, ki predstavljajo sodobne »prostore« oziroma platforme za srečevanja in komunikacijo. Komuniciranje z drugimi ljudmi je nekaj najbolj človeškega, še več, je v samem središču vseh človeških aktivnosti in je v svojem bistvu proces medsebojne delitve novic, znanja, informacij, podatkov, namer itd. Ljudje smo, kar smo, ravno zaradi zmožnosti kompleksnega medsebojnega komuniciranja. Vendar imajo spletna družbena omrežja tudi kar nekaj slabih strani, kot so na primer sovražni govor, kultura »samovšečnega všečkanja« in »lov za enkratnimi prizori«, ne glede na posledice za okolje in ljudi.

Komuniciranje kot proces delitve

Beseda komunikacija izvira iz latinščine (communicare) in pomeni »deliti« ter »skupno«, sorodne pa so še besede »skupnost«, »skupne dobrine« itd. Proces komunikacije ne pomeni, da nekaj (na primer informacije, podatke, podobe) predamo drugemu, temveč si jih medsebojno delimo oziroma jih »naredimo« skupne. Ko nekomu povemo neko informacijo, to ne pomeni, da smo mu jo predali (in da je nimamo več), temveč jo z njim delimo (informacija je še vedno tudi naša). S komunikacijo zato dobesedno gradimo skupnost.

Spletna družbena omrežja ali krajše spletna omrežja so tako dejansko platforme, spletišča ali prostori za delitev informacij, podatkov, misli, čustev, podob (fotografij, filmčkov). Kar je dobro, kajti še nikoli nismo imeli tako enostavne možnosti za komuniciranje oziroma za delitev naših misli, čustev, znanja, informacij, podob z drugimi – kadarkoli in kjerkoli. S komunikacijo se v globalnem smislu vse bolj povezujemo, sprejemamo drugačnost in ugotavljamo, da smo si ljudje bolj podobni, kot pa različni – imamo enake osnovne potrebe, podobne vsakdanje skrbi in cilje; navkljub kulturnim, jezikovnim in drugim razlikam. Komunikacija na globalni ravni gradi globalno skupnost – Eno človeštvo.

Spletna omrežja kot orodje sovraštva in samovšečnosti

S tem pa, ko smo ljudje z Internetom, računalniki in drugimi napravami ter spletnimi omrežji dobili izjemna orodja za komuniciranje, smo hkrati ustvarili tudi prostor za skorajda neomejeno širjenje sovraštva in samovšečnosti. Ko se ni treba neposredno – v živo – soočiti s sočlovekom, je za marsikoga enostavno širiti sovraštvo do drugih in drugačnih. Spletna omrežja ponujajo tudi anonimnost, kar marsikdo izkoristi, da lahko »iz varnega spletnega zavetja« napada vse in vsakogar.

Z razvojem spletnih omrežij pa se je močno okrepila še ena človeška lastnost – samovšečnost. Všečki so le materializiran izraz samovšečnosti, sebičnosti, napuha. Da bi bili opaženi, »slavni« in »ljubljeni«, smo pripravljeni narediti marsikaj. Ko obiskujemo različne dogodke, mesta, države in čudovite kotičke narave, ves čas lovimo najboljše prizore. In to pogosto na škodo narave in drugih ljudi.

Lovci na podobe in všečke

Pred kratkim smo lahko prebrali, da je »spomladanski pojav množičnega cvetenja zlatega maka na kalifornijsko podeželje privabil na tisoče ljudi, da bi v objektiv ujeli ta fotogeničen naravni pojav« (Dnevnik, 23. 3. 2019). Velikanske množice so privabile objave na Instagramu. »Romarji z Instagrama« so povzročili pravi prometni kaos, v iskanju najboljših posnetkov pa so »potacali« precej cvetočega maka. Lokalne oblasti so bile na koncu prisiljenje začasno zapreti območje.

A to se ne dogaja samo v ZDA, prejšnji vikend je bilo podobno invazijo mogoče videti tudi na Veliki planini nad Kamnikom, ki so jo preplavili številni »instagram oziroma instant ljubitelji« žafranov. Tako je bilo mogoče videti ljudi, ki so ležali, se valjali in tacali po »preprogi« žafranov. Da ne omenjamo pločevine, ki je preplavila občutljivi gorski ekosistem.

Tako se mi zdi edino prav, da ne objavljam več fotografij prelepih kotičkov narave, iz katerih bi bilo lahko razvidno kje in kdaj so posnete. Nočem več »pomagati« pri reklamiranju naravnega okolja. Narava pač ne prenese množic, ki jo občudujejo zgolj za dober posnetek na spletnih družbenih omrežjih in množico všečkov. Žafrani, narcise, planike, hrošči, macesni in ptice ne potrebujejo všečkov – popolni so tudi brez njih.

sreda, 27. marec 2019

»Molitev« za človeštvo



Človeštvo je Eno; velika Družina,
ki si deli skupni Dom,
planet Zemljo in njene dobrine.

Vsakdo ima pravico do zdravja in blaginje –
ki zraste in vzcveti iz korenin
osnovnih človeških potreb;

zato vsako človeško bitje potrebuje
hrano in vodo, oblačila, stanovanje,
zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Sodelovanje in Medsebojna delitev dobrin
porajata zdravje in blaginjo ne samo ljudi,
temveč tudi skupnega planetarnega okolja.

Zdravje in blaginja vseh ljudi ter okolja
je struga mirnega sobivanja narodov,
Enotnosti v raznolikosti Človeštva.

Človeštvo je Eno; velika Družina,
ki si deli skupni Dom,
planet Zemljo in njene dobrine.


(Fotografija: Katja Kralj Marinček)

nedelja, 24. marec 2019

Kje je kriza


Večkrat smo že slišali opozorila, da se bliža nova finančno-ekonomska kriza. Vendar te krize ni in ni. Kar ne pomeni, da je grožnja krize tudi zares mimo. Številna znamenja in opozorila kažejo na dokaj temno podobo globalne ekonomije. Večinski mediji o tem večinoma molčijo. Politiki pa itak živijo v iluziji "večne" gospodarske rasti, ki bo prinesla blaginjo ljudem in okolju (mladi so jim prejšnji teden na globalnem podnebnem štrajku skušali dopovedati, da tako pač ne drži). Gospodarska rast in okoljska kriza sta seveda neločljivo povezani.

Finančna kriza

Znamenja, da se približuje nova finančna kriza, so vse bolj očitna. Eden izmed pomembni kazalnikov je inverzna krivulja donosnosti obveznic v ZDA, ki pomeni, da "kratkoročne obrestne mere presežejo dolgoročne". Kot pravijo strokovnjaki je to eden najbolj zanesljivih pokazateljev bližajoče se recesije in v petek, 22. marca 2019, so obrestne mere 3-mesečne ameriške obveznice presegle 10-letne.

A to ni edino znamenje. Vse več pomembnih držav je že v recesiji (pomeni, da se celotni bruto domači proizvod v državi (BDP) zmanjša dve četrtletji zapored); npr. Turčija, Italija in Nemčija, ki je le za las ušla uradni razglasitvi recesije.

Znamenj, da se svet počasi približuje novi ekonomski krizi, ki se sprva izrazi na finančnem (v obliki borznega zloma) in gospodarskem področju (recesija) ter postopno prizadene celotno družbo (brezposelnost, socialne stiske, konflikti) je še več: ohlajanje kitajskega in celotnega globalnega gospodarstva, visoki zadolženost držav, kitajsko-ameriška carinska »vojna« (NewStatesmanAmerica), negotovi brexit, vse bolj sprte evropske države itd.

Ta vnetljiva mešanica je kot nalašč za novo finančno-ekonomsko krizo, čeprav niti prejšnja, iz let 2007-08, ni v celoti odpravljena.

Kaj prinaša nova kriza

Pa je bližajoča ekonomska kriza nekaj zelo slabega? Je in ni. Če do takšne krize zares pride, bodo zagotovo nastopile številne težave, ki jih državljani razvitega dela sveta že dolgo ne poznamo več (so pa nekaj vsakdanjega v manj razvitih delih sveta). Zagotovo bo zelo moten finančni sistem – spomnimo se samo grške krize, kjer nekaj časa ni bilo mogoče dvigati denarja iz bankomatov. Lahko pride do motenj pri oskrbi z blagom, tudi ko gre za osnovne proizvode in tako naprej.

A vendar to ni nujno nekaj slabega, čepra bo vsaj nekaj časa za marsikoga zelo boleče. Morda bomo takrat končno zares ugotovili, da je obstoječi ekonomski nevaren tako za okolje (stalna gospodarska rast), kot tudi za prihodnost človeške družbe (skrajna revščina večine človeštva na eni strani in velikansko bogastvo manjšine lahko vodi do hudih konfliktov, tudi do svetovne vojne).

Morda bomo takrat končno razumeli, da je prihodnost mogoča samo, če bodo države začele resnično sodelovati med seboj in začele deliti presežne vire in dobrine, tako da bo vsak Zemljan deležen zdravja in blaginje. To pomeni, da bo imel vsak človek zagotovljen dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb: hrane, vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja.

Nova miselnost si le počasi utira pot in se prebija "k svetlobi", kot to simbolizira zgornja slika: Človeštvo je eno, deli si skupni dom - planet Zemljo; planetarne dobrine pripadajo vsem, zato je pravično in pošteno, da si jih delimo. 


sobota, 16. marec 2019

O Greti in »zaroti« korporacij


Za začetek si sposodimo verze Franceta Prešerna: »kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta« (O Vrba, srečna vas domača). Morda je ta verz danes več kot aktualen. Naš največji pesnik si seveda niti predstavljati ni mogel Interneta, a ta verz je naravnost vizionarski. Opisal je nič drugega kot zapise tako imenovanih spletnih trolov in raznih mračnjakov, ki vse, kar je dobrega takoj zastrupijo – z besedami. In besede so lahko strup. Kdor misli, da je vseeno kar govori in piše, se močno moti. Beseda – zapisana ali izgovorjena – ima izjemno moč. Lahko sproži uničenje. Kako se začnejo pretepi, konflikti vseh vrst ali vojne? Vedno z besedami. A besede seveda lahko ustvarjajo tudi dobro - kreirajo, povezujejo, celijo rane vseh vrst...

Dobro


Začnimo najprej z dobrim. V petek, 15. marca 2019, se je zgodilo nekaj izjemnega. Mladi iz celega sveta so stopili na ulice in povedali nekaj zelo preprostega. Skrajšano lahko njihovo sporočilo razumemo nekako takole: »Naš planet je ogrožen in to vsi vemo. Če ne bomo ničesar storili, bomo v prihodnosti trpeli hude posledice. Še zlasti mi mladi. Mi lahko naredimo svoj del, tako da ločujemo odpadke, pešačimo, zmanjšamo uporabo plastike in tako naprej, a ključna dejanja morajo storiti tisti, ki so danes na ključnih položajih – politiki, ekonomisti, voditelji korporacij in mednarodnih ustanov ter povezav. In začeti morajo danes!«

Sporočilo je bilo resnično globalno. Simbolika dneva je presegla samo skrb za okolje. V resnici smo lahko videli, kaj pomeni povezanost preko meja držav in preko meja jezika, barve kože, kultur, veroizpovedi in tako naprej. Lahko smo začutili, kaj pomeni delovati kot človeška družina, kar v resnici smo. Mladi so v skrbi za naš skupni dom – planet Zemljo, pokazali, kaj pomeni enost človeštva.

Zlo

Potem se je začel zlivati strup v obliki zapisov, še zlasti na svetovnem spletu. Greta Thunberg, ki je konec avgusta 2018 začela šolski štrak za podnebje, najprej seveda čisto sama, je nenadoma postala »orodje korporacij, ki želijo zasužnjiti svet«. V ozadju se je znašel celo Rockefeller, čeprav niti ne vemo kateri, potem ko je pred dvema letoma umrl »zloglasni« David Rockefeller. Nekateri drugi govorijo o »levičarski zaroti« in tako naprej. Spletni troli imajo bogato domišljijo, v svoji preproščini pa so morda ravno oni tisti, ki preprečujejo spremembe in pomagajo ohranjati status quo, ki nas vodi k propadu.

Korporacije

Razmišljanje trolov in drugih (spletnih) negativcev (ter tudi številnih politikov), ki se običajno skrivajo za vzdevki in lažnimi identitetami, je naivno, pa tudi dvolično. Skoraj za vse probleme sveta pravijo, da gre za »zaroto korporacij« in mračnih ljudi v ozadju. Korporacije so, ko gre za podnebje (in tudi za marsikaj drugega) seveda del problema, a tudi rešitve. Brez korporacij se sodobna družba v hipu zruši. Spletni troli na primer uporabljajo tehnologije, ki jih ustvarjajo in prodajajo korporacije Google, Facebook, Samsung, Apple, Amazon itd., sedijo na stolih iz Ikee, pijejo pijačo ali jedo hrano korporacije Coca Cola, vozijo avtomobile Renault, Audi, Ford in tako naprej. Seveda smo od teh korporacij odvisni tudi vsi drugi.

Korporacij ne smemo uničiti, potrebno pa jih je prisiliti, da delujejo transparentno, da plačujejo pravičen delež davkov, da pri svojem delu ne izkoriščajo ljudi in ne uničujejo okolja. Vse to je mogoče v okviru zakonov na ravni držav in zavez na globalni ravni.

Ni res, da nimamo vpliva na korporacije. Če prenehamo uporabljati plastične kozarce, bodo korporacije hitro začele razvijati alternativne izdelke. Če začnemo jesti manj mesa, se bo prehranska industrija hitro prilagodila. Če protestiramo, prisilimo politike v sprejemanje učinkovite zakonodaje. In tako naprej.

Greta

Greta Thunberg sama ne bo rešila sveta. Nihče ga ne more. Lahko pa ga rešimo skupaj. Ko se povežemo – ne glede na fizične meje, ne glede na različne kulture, jezike in veroizpovedi, različne barve kože itd. – smo nepremagljivi. Velika gibanja skorajda vedno sprožijo posamezniki. Ti so navdih. Greta je kljub vsemu le krhka deklica. A zelo močna, če množično stojimo ob njej. Ni res, da »smo vsi Greta«. Res pa je, da smo lahko vsi tako pogumni kot Greta. Dokažimo.

petek, 22. februar 2019

Ekonomija – skrb za dom in družino


Ko govorimo o ekonomiji, smo večinoma prepričani, da o njej vemo zelo malo ali nič. Prepričani smo, da je ekonomija nekaj neskončno zapletenega, zato jo prepuščamo ekonomskim strokovnjakom. Podobno razmišljajo tudi politiki, ki za nasvete prosijo in upoštevajo samo ekonomske strokovnjake. Ko le-ti odprejo usta, smo vsi ostali rajši tiho, saj nam je nerodno priznati, da ničesar ne razumemo. A to v resnici ne pomeni, da ne razumemo ekonomske govorice. Resnica je, da so ekonomisti preproste stvari tako zelo zakomplicirali, da jih preprosto ne razumemo. Kot da govorijo popolnoma drug jezik kot ostali Zemljani. In posledično imamo tako uničen planet, tako razdeljeno družbo in tako veliko število lačnih in zelo revnih.

A kaj sploh je ekonomija? Začnimo na začetku, pri samem izvoru besede. Ekonomijo so »izumili« stari Grki in je sestavljanka iz besed oikos in nomos. Z besedo oikos so stari Grki označevali družino (v razširjenem pomenu besede; vanjo poleg ožjih družinskih članov šteli tudi sužnje, pomočnike itd.), dom (bivalni del in druge stavbe) in družinsko premoženje (delovni pripomočki, zemlja, pridelki itd.). Oikos je torej predstavljal zaključeno ekonomsko enoto (danes uporabljamo izraz gospodinjstvo), ki je vključevala določen prostor, skupino ljudi (skupnost) in dobrine (pridelki, denar, rodovitna zemlja, orodja…), ki so jim zagotavljale preživetje oziroma blaginjo.

Beseda nomos pa pomeni: zakon, vodenje in upravljanje. Če ti dve besedi združimo, dobimo temeljno opredelitev ekonomije, ki gre nekako takole: upravljanje z domačim okoljem in dobrinami za dobro vseh družinskih članov. Ekonomist je bil za stare Grke upravitelj (gospodar, skrbnik) vsega družinskega premoženja (stavbe, zemlja, pridelek, pripomočki, delovna sila itd.), ki ga je upravljal tako, da bi družini zagotovil preživetje oziroma blaginjo.

Vendar je ta opredelitev ekonomije kasneje dobila širši pomen. Ne zgolj družinska, temveč je vsaka skupnost (lokalna, državna, regionalna ali globalna) po svoji naravi ekonomska enota – oikos. Pri tem velja opozoriti še na en vidik, namreč sorodnost med ekonomijo in ekologijo. Besedo ekologija je leta 1866 »skoval« nemški biolog Ernst Haeckel (med drugim je tudi prvi, ki je že septembra 1914 uporabil besedno zvezo prva svetovna vojna, torej že kmalu po njenem izbruhu).

Ekologija je sestavljanka iz besed oikos in logos, kar pomeni »veda o odnosu organizmov do svojega okolja«. Kasneje pa se je ta pomen »razširil« tudi na naš odnos do okolja v smislu njegovega ohranjanja in zaščite.

Ekonomija je torej veda o upravljanju našega okolja in njegovih dobrin za dobro celotne skupnosti (družine, lokalne, države in globalne skupnosti) na način, ki ohranja okolje tudi za prihodnje rodove (trajnostni razvoj). Ekonomist je torej tisti, ki upravlja z naravnimi in družbenimi viri za dobro celotne skupnosti. Ekonomist upravlja z zemljo, gozdovi, denarjem, vodami, rudami in drugimi dobrinami tako, da imajo od tega korist vsi člani skupnosti in hkrati skrbi, da ne poruši okoljskega ravnovesja.

Dejansko smo vsi ekonomisti, saj je tudi družina oziroma gospodinjstvo ekonomska enota, prav tako pa smo ekonomisti tudi v ustanovah, kjer delamo ter v lokalni, državni in globalni skupnosti. Vprašajte ekonomiste, če to vedo. Če ne, niso ekonomisti, temveč posamezniki, ki se zgolj pretvarjajo, da so ekonomisti.

Pravi ekonomisti zatorej ne razmišljajo o konkurenčnosti, tekmovanju, sebičnosti in pohlepu, temveč o medsebojni delitvi dobrin (ekonomija delitve) in sodelovanju, ki omogočata blaginjo vseh. To pa je edini pravi cilj vseh ekonomskih aktivnosti. Ekonomija je v najširšem smislu skrb za naš skupni dom, planet Zemljo, in blaginjo vseh njenih prebivalcev, družino Zemljanov. Nič manj kot to.

ponedeljek, 11. februar 2019

Eno človeštvo, delitev dobrin in ljubezen


V tem kaotičnem obdobju človeške zgodovine se zdi naša prihodnost precej temačna. Podnebne spremembe in onesnaženje okolja; revščina, ki tare skorajda sleherni kotiček sveta; velika ekonomska in politična sebičnost držav, še posebej najbogatejših, ki kopičijo bogastvo na račun revnih; migrantska kriza in vse bolj verjetna nova globalna finančna in ekonomska kriza – le kako ob vsem tem še ostati optimist? Pa vendar se danes počasi rojeva drugačen svet, osrednjo vlogo pri tem pa ima vse večje razumevanje in sprejemanje ideje enosti človeštva.

Enost človeštva

Eno človeštvo, enost človeštva, velika človeška družina – vseeno kateri izraz uporabimo, bistveno je, da razumemo pomen naše medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Velik korak v to smer so doslej naredila okoljevarstvena gibanja, ki so človeštvo povezala v skrbi za naše skupno okolje. S podpisom Pariškega podnebnega sporazuma smo se leta 2015 tudi konkretno zavezali, da bomo kot človeštvo poskrbeli za naše skupno podnebje.

Vendar ne gre samo za okolje, enost človeštva je predvsem stvar našega odnosa do drugih ljudi. Če na prvo mesto postavljamo svojo narodnost, vero, prepričanje, tradicijo in drugim zanikamo enako pravico do tega ali se obnašamo do njih prezirljivo in vzvišeno, potem ustvarjamo ločenost, sovraštvo in neenakost (družbeno in ekonomsko). Če pa v drugih vidimo sebi enake – ne glede na narodnost, vero, prepričanje, tradicijo itd. – potem ustvarjamo in izražamo enost, enakost, solidarnost in ljubezen.

Saj smo še naprej lahko Slovenci, Hrvatje, Srbi, Avstrijci, Italijani, Nemci, Angleži, Sirci, Iranci, Sudanci; kristjani, muslimani, budisti, ateisti; levičarji, desničarji, sredinci, demokrati, republikanci in tako naprej – a najprej smo ljudje, ki živimo na skupnem planetu in imamo enako dostojanstvo ter enake pravice do življenja, svobode, dobrin, blaginje, sreče, radosti, osebnega razvoja itd.

Pred kratkim se je napredna ameriška (nedavno izvoljena) kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez o enosti človeštva izrazila na izjemen način: »Resnična ljubezen je radikalna, ker od nas zahteva, da sebe vidimo v vseh ljudeh. Drugače ni ljubezen. Ljubezen je revolucionarna, ker terja od nas, da VSE ljudi obravnavamo kakor sami sebe – ne zato, ker smo dobrodelni, ampak ker smo eno. To je radikalen zaključek ljubezni.«

Če vidimo v drugih sebe, jih tudi obravnavamo kot sebi enake, ne glede na razlike, ki so zgolj zunanje (videz) in družbene (jezik, tradicija, kultura, vera, narodnost, prepričanje). Na zunaj smo res različni, notranje pa smo eno, enotni, enaki. Povezani smo tako v genetskem smislu kot tudi na čustveni in razumski ravni, prava enost človeštva pa »domuje« na duhovni ravni. Od tu namreč izvira resnična ljubezen.

Medsebojna delitev dobrin – praktični izraz ljubezni in enosti človeštva

Enost človeštva, ki je izraz ljubezni, se v vsakdanjem življenju izraža na različnih ravneh. Na osebni ravni se izraža kot ljubezen do svojih bližnjih in do nekaterih drugih ljudi (v obliki sočutja, pomoči, dobrodelnosti), na politični ravni kot sodelovanje navkljub različni strankarski pripadnosti, na ekonomski ravni pa kot medsebojna delitev dobrin; ki se danes izraža zgolj v izjemno omejenem obsegu.

»'Na svojega brata glejte kot na sebe,' pravi Maitreja. Ustvarite mednarodni sklad, iz katerega bodo lahko jemali vsi. Njegov nauk se glasi: le tako, z medsebojno delitvijo dobrin, je mogoče obnoviti svet. Le z medsebojno delitvijo, bo zatrjeval, bodo ljudje našli srečo, ki jo iščejo. Le medsebojna delitev bo prinesla pravičnost in mir.« (Enost človeštva; Mojster –, prek Benjamina Crema, 15. junij 2008)

Enost človeštva moramo manifestirati na praktični ravni oziroma v vsakdanjem življenju. Ne moremo govoriti o enosti človeštva in ljubezni ter hkrati dopuščati skrajno revščino in celo lakoto, ki povzroča tako strašno trpljenje stotinam milijonov naših bratov in sester po svetu. Resda skušamo njihovo trpljenje olajšati z dobrodelnostjo. A dobrodelnost ni rešitev, ni resnični izraz ljubezni.

Dobrodelnost samo začasno olajša probleme, pogosto je sebična in služi lajšanju slabe vesti, včasih pa je celo del problema, saj pomaga ohranjati nepravičen družbeno-ekonomski sistem. Ljubezen je vse-obsegajoča in vse-vključujoča (univerzalna), ali pa to ni. O resnični ljubezni bomo govorili šele, ko bomo slehernemu Zemljanu omogočili trajen in dostojanstven dostop do dobrin, ki jih omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (hrana, voda, stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje). To pa je mogoče samo z medsebojno delitvijo dobrin na globalni ravni.

Medsebojna delitev dobrin je načelo, ki izhaja iz resnične ljubezni in razumevanja enosti človeštva. V praksi se izraža kot pristno sodelovanje in ekonomija delitve (kar je nasprotje tekmovalnosti in sebičnosti; kar je nasprotje komercializacije in gospodarske rasti, ki prevladujeta v današnjem svetu). Ko bomo delili dobrine – na lokalni, državni in na globalni ravni – v korist vseh Zemljanov, bomo začutili moč univerzalne ljubezni in enosti človeštva.


nedelja, 03. februar 2019

Peticija za spremembo (družbenega) sistema


V javnosti v zadnjem času zelo odmeva Peticija za spremembo šolskega sistema. Seveda so na šolskem področju potrebne spremembe in v tem smislu peticija odpira široko javno razpravo; kar je dobro. Vendar moramo predloge iz peticije uvrstiti v širši družbeno-ekonomski kontekst, kajti šola ni ločena od družbe, temveč njen izjemno pomemben del. Razmislimo torej o nekaterih problemih, ki jih naslavlja peticija.

Avtorji peticije želijo razbremeniti naše otroke, kar je dobro in prav. In zveni zelo všečno. Vendar šola danes še zdaleč ni edina, ki preobremenjuje otroke. Zagotovo jih obremenjujejo številni starši s tisoč-in-eno dejavnostjo in z množico najnovejših tehnoloških čudes; še bolj pa jih obremenjuje komercialno-medijsko-zabavljaški svet. A vprašajmo se najprej: za kaj otroke in mlade sploh pripravlja šola?

Pripravlja jih za življenje v družbi, še posebej pa na zaposlitev, torej njen ekonomski del. Danes so veliki pritiski, še zlasti iz gospodarstva, da naj šola ustvarja predvsem "človeški kapital". Res je, človeški kapital je grozen izraz, a natanko to smo ljudje danes "v očeh" delodajalcev in lastnikov kapitala. V tem smislu smo izenačeni z drugimi kapitalom, ki ga tvorijo še naravni viri, finančna sredstva, delovna sredstva, stavbe itd. Ves ta kapital vstopa v delovne procese, da bi ven prišla nova – dodana vrednost oziroma dobiček. Zato je kapital (tudi človeški) treba maksimalno izkoristiti, ob tem pa imeti čim nižje stroške, da bo končni izid (dobiček) karseda visok.

A kaj ima vse to s šolo? Veliko. Šola naj bi mlade pripravljala za brutalno, izkoriščevalsko, neusmiljeno okolje, ki mu rečemo trg delovne sile ali trg človeškega kapitala, kjer vladajo odnosi in "vrednote" tekmovalnosti, komercializacije, sebičnosti, komolčarstva, iznajdljivosti, "zvez in poznanstev" itd. Zato je v šolah potrebno ocenjevanje, tekmovanje, velike "količine snovi" oziroma inputa. Če bi bila šola prijazna in dobra, bi bili mladi kasneje v krutem družbeno-ekonomskem okolju popolnoma izgubljeni. Šola pač izobražuje in vzgaja za svet, v katerem živimo. Zato moramo logiko nujno obrniti: ustvariti moramo družbo, ki bo dobra, prijazna, inkluzivna, razumevajoča; potem pa bo takšna lahko tudi šola.

In kako vse to uspeva Fincem, ki imajo po številnih kriterijih najboljši šolski sistem na svetu. Finska družba je izjemno socialno naravnana, vključujoča, tolerantna in šolski sistem je le njen odraz. In tam politiki ne rovarijo po učnih programih in ne lomastijo po šolskih proslavah, tam so učitelji avtonomni, tam ni ideoloških in drugih pritiskov. Lahko bi rekli: kakršna družba, takšna šola. Velja za vse države sveta.

Če torej želimo temeljito spremeniti šolski sistem, potem moramo nujno spremeniti tudi celotni družbeni sistem. Zahtevati moramo razbremenitev človeškega kapitala oziroma delavcev, ki delajo tudi po dvanajst ur in več, ki so šikanirani, mobingirani in hkrati slabo plačani. Zahtevati moramo enakopravno obravnavo odraslih oseb s posebnimi potrebami in drugih ranljivih skupin, ki životarijo na obrobju vsemogočnega trga delovne sile. Delovna mesta morajo postati bolj ustvarjalna, inkluzivna, delavcem prijazna in tako naprej. Potem bo tudi šola takšna.

Avtorji peticije pravijo, da "naj naši otroci zrastejo v srečne in vedoželjne odrasle." Ja, seveda! Le kdo se ne bi s tem strinjal. A srečni in vedoželjni mladi se bodo hitro zlomili v brutalnem okolju trga človeškega kapitala, nore stanovanjske politike, političnih "morskih psov", sovražnega govora, fake news, nestrpnosti do vseh drugačnih in drugače mislečih. Mislite, da si v korporacijah želijo "vedoželjnih" odraslih. Ne, želijo si predvsem trpežne, vztrajne, pridne, inovativne (v tehnološkem smislu) in poslušne odrasle.

Zato se moramo absolutno strinjati z navedkom iz peticije:

"Naj bo šola prostor, v katerem otrok uživa in naj bo šola prostor, ki vzgaja naše otroke v državljane, na katere bomo nekoč ponosni in ne v državljane, ki so že pred vstopom v srednjo šolo zagrenjeni, na koncu fakultete pa so ti ljudje samo še sence sami sebe, preobremenjeni, depresivni in izgoreli."

Dodajmo pa tole: Naj bodo podjetja in druge organizacije prostor, v katerem ljudje uživajo; ne pa da so zagrenjeni, sence samih sebe, preobremenjeni, depresivni in izgoreli. A realnost je drugačna. Kakšni so ljudje v prekarnih službah, samozaposleni ali številni zaposleni v zasebnih podjetjih in javnih ustanovah? Pogosto so "preobremenjeni, depresivni in izgoreli". Šolanje je navkljub vsemu na splošno še vedno "otok v družbi", kjer vladajo mladostna razposajenost, otroška igrivost in tudi socialna varnost. Šele ko mladi zapustijo šolski sistem, se zanje začne boj za obstanek v džungli sodobne družbe.

Poglejmo si še nekaj predlogov iz te peticije. Na primer predlog o ukinitvi številčnega ocenjevanja. Pred leti je bilo takšno ocenjevanje že v veljavi in večina ga ni marala: niti otroci, niti starši in niti učitelji. Ker se zavedajo problema, ki ga prinaša opustitev ocenjevanja, pa avtorji, ko gre za "vpis v srednje šole", predlagajo uvedbo sprejemnih izpitov za srednje šole. A to je lahko še bolj stresno kot pa ocenjevanje v dolgih letih izobraževanja. Kaj če otroci ravno takrat "zmrznejo", kot pravijo avtorji peticije glede problematike ocenjevanja. Ocene je mogoče popravljati, izboljševati; kaj pa če bodo imeli otroci krizo (slab dan, pubertetniške težave) ravno na sprejemnih izpitih? Bo potem glasbeni genij pristal na kuharski šoli (pa brez zamere, spoštujem prav vsak poklic)?

Sprememba šolskega sistema je "huda stvar". Šolski sistem namreč tvori veliko deležnikov (otroci in mladi, učitelji, starši, politika, gospodarstvo...) in šolski sistem je pomemben del celotnega družbenega sistema. Seveda so potrebne spremembe, a te naj bodo premišljene in opravljene "s tresočo roko". Peticijo je vendarle potrebno pozdraviti. Šolski sistem se mora spremeniti, prav tako pa tudi širša družbena skupnost – v smeri blaginje, miru, vključenosti, sprejemanja drugačnosti, solidarnosti in medsebojne delitve znanja, dobrin in politične moči. Saj to si želimo, mar ne?

nedelja, 27. januar 2019

Politiki pravijo


Politiki pravijo, da gospodarska rast
prinaša nova delovna mesta,
rešuje revščino in ustvarja
družbo blaginje. Ne drži!

Večja je gospodarska rast,
več je revnih ljudi, peščica bogatih
pa je le še bogatejša. Kar vodi
do sovraštva in družbenega razkola!

Večja gospodarska rast pomeni
večjo proizvodnjo dobrin,
večje izkoriščanje naravnih virov
in bolj uničeno okolje.

Dobrin je že zdaj dovolj
za osnovne potrebe vseh ljudi na Zemlji.
Ne potrebujemo še več gospodarske rasti,
temveč pravičnejšo delitev dobrin.



ponedeljek, 21. januar 2019

Bogati še bogatejši, revni pa …


Lani se je bogastvo svetovnih milijarderjev povečalo za 12 odstotkov oziroma za 2,5 milijardi dolarjev dnevno, medtem ko se je premoženje najrevnejši polovici ali 3,8 milijardi Zemljanov zmanjšalo za kar 11 odstotkov. Danes je v svetu kar 2208 milijarderjev, kar pomeni skoraj še enkrat več kot ob začetku finančne krize pred desetimi leti. 26 najbogatejših ljudi na svetu ima skupaj 1400 milijard dolarjev premoženja, kar je enako premoženju najrevnejše polovice Zemljanov. To so le najbolj izpostavljeni podatki najnovejšega poročila Public Good or Private Wealth (Javno dobro ali zasebno bogastvo) človekoljubne organizacije Oxfam International.

Ko se poglobimo v te številke, se naravnost zgrozimo. Če bi najbogatejši odstotek Zemljanov obdavčili samo z dodatnega 0,5 odstotka, bi zagotovili celo več denarja, kot ga potrebujemo za izobraževanje 262 milijona otrok, ki ne obiskujejo šole, in zagotovili zdravstveno varstvo, ki bi rešilo 3,3 milijone ljudi. Torej vprašanje velikanske globalne neenakosti še zdaleč ni samo ekonomsko vprašanje, temveč predvsem politično. Kdo ima v rokah "škarje in platno", ko gre za obdavčenje? Politiki! Kaj pa mi volilci in državljani? Mar nismo tudi mi soodgovorni, ker izbiramo "korporativne" politike in zgolj hodimo na volitve (ali pa še to ne), potem pa ne naredimo prav nič drugega (ne protestiramo, ne pošiljamo pobud, peticij, pisem itd.).

Davki so vse nižji, kar ima uničujoč vpliv na javne storitve kot je npr. zdravstvo. Vsak dan v svetu umre 10.000 ljudi, ker nimajo dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. Najbogatejši Zemljan Jeff Bezos, lastnik Amazona, ima kar 112 milijard dolarjev premoženja (to da se ločuje, pač ničesar ne spremeni). Samo en odstotek njegovega premoženja znaša toliko, kot celotni zdravstveni proračun za Etiopije, ki ima kar 105 milijonov prebivalcev.

Po drugi strani pa najrevnejši, predvsem ženske, opravijo neverjetno veliko dela – in to zastonj! Če bi vse neplačano delo žensk v svetu (skrb za otroke in starejše, kuhanje, čiščenje itd.) izvajala korporacija, bi imela letni promet v vrednosti 10.000 milijard dolarjev (10 bilijonov). In to delo je družbeno koristno; od tega imajo velike posredne koristi tudi korporacije, saj jim zagotavlja potrebno delovno silo. Ko govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), bi si ga te ženske zagotovo zaslužile.

Ti najnovejši podatki, ki izhajajo iz poročila, ki je bilo objavljeno danes, 21. januarja 2019, le še potrjujejo, kar že vemo. Vedno večja neenakost je uničevalna! Ne verjemite politikom in ekonomistom, ki zagovarjajo neprestano gospodarsko rast. Pravijo, da bomo s tem zaposlili še več ljudi in še več ljudi rešili iz revščine. V resnici pa ta tako opevana gospodarska rast koristi le najbogatejšim, medtem ko revni postajajo le še bolj revni. Da ne govorimo o okolju, ki ne prenese več ekonomskega "razvoja" po meri najbogatejših.

V resnici potrebujemo pravičnejšo delitev globalnih dobrin. Za to imamo več možnosti: od pravičnejših davkov, ki bi bolj obremenili najbogatejše in okoljsko ter družbeno škodljive dejavnosti, do globalnega sklada, ki bo skrbel za enakomernejšo delitev dobrin, ki so "odgovorne" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (več v knjigi Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju).


torek, 15. januar 2019

Mi ljudje, mi Zemljani


Ko vas vprašajo po narodnosti,
jim odgovorite: Človek. 

Ko vas vprašajo po državljanstvu,
jim odgovorite: Zemljan.

Ko vas vprašajo po rasi,
jim odgovorite: človeška.

Ko vas vprašajo po državi izvora,
jim odgovorite: Zemlja.

Ko vas vprašajo po opredeljenosti,
jim odgovorite: človek.

Ko vas vprašajo po prepričanju,
jim odgovorite: človečnost.

Ko vas vprašajo po usmeritvi,
jim odgovorite: človekoljubnost.

Ko vas vprašajo kdo ste,
jim odgovorite: človek in Zemljan;

skupaj: mi ljudje, mi Zemljani.



Slika: Zemljin vzhod (Earthrise, Wikipedia). Prelomna fotografija Zemlje, ki jo je posnel astronavt Bill Anders na ameriški vesoljski odpravi Apollo 8, 24. decembra 1968. Ta fotografija predstavlja prvi posnetek našega planeta iz daljave, iz Lunine orbite. Prizor je imel pomemben vpliv na dojemanje našega planeta, njegove majhnosti, krhkosti in enkratnosti. Med drugim je navdihnil takrat šele porajajoče ekološko gibanje.

nedelja, 13. januar 2019

Diderojev učinek


Leta 1765 je ruska carica Katarina Velika izvedela, da je Denis Diderot (1713 – 1784), znameniti francoski razsvetljenski filozof, pisatelj, umetnosti kritik in soustanovitelj ter glavni urednik znamenite Enciklopedije (Encyclopédie), v resnih finančnih težavah. Kot dobro znana podpornica razsvetljenskih filozofov, je nemudoma kupila njegovo zbirko knjig; vendar jo je Diderot lahko obdržal doma. Poleg tega ga je za 25 let zaposlila kot svojega knjižničarja in mu vnaprej izplačala celotno plačo.

Diderot, katerega finančno stanje ni bilo nikoli preveč dobro, je nekaj tega denarja porabil tudi za nakup čudovitega škrlatnega ogrinjala. Po določen času je prišel do ugotovitve, da njegovo skromno stanovanje ni dovolj dobro za nov kos oblačila. Da bi ta problem rešil, je najprej zamenjal tapete, potem naslonjač, mizo in tako naprej. Kmalu je zamenjal večino starih stvari z novimi in se ponovno znašel v dolgovih, hkrati pa še vedno hrepenel po novih materialnih dobrinah. (How the Diderot Effect explains why you buy things you don't need)

Svoj »spust« v materializem je leta 1769 popisal v svojem eseju Obžalovanje za mojim starim ogrinjalom (Regrets for my Old Dressing Gown). V njem je opisal, kako je njegovo staro ogrinjalo že po videzu (npr. vidne sledi črnila in brisanja prahu s knjig) izražalo njegovo bistvo – pisateljevanje in literaturo. Z ostalimi predmeti v stanovanju je to ogrinjalo tvorilo harmonijo, četudi v revščini. Ko pa je kupil novega, se je ta harmonija porušila.

Diderojev učinek (Diderot Effect – besedno zvezo je leta 1988 skoval kanadski antropolog Grant McCraken) – torej temelji na dveh predpostavkah o naših potrošniških navadah:
  • stvari, ki jih kupimo, postanejo del naše identitete in se običajno med seboj dopolnjujejo; 
  • če dobimo novo stvar, ki odstopa od te identitete, pa lahko sproži celo vrsto nakupov, da bi ustvarili novo harmonično celoto. 
Diderot je kot filozof prišel do spoznanj, ki nam danes lahko še kako koristijo. Zdaj smo veliko globlje »potopljeni« v materializem, kot so bili ljudje Diderojevega časa. Komercializacija je tako vsesplošno prisotna in prefinjena, da sploh ne opazimo, kako nas uničuje – kot posameznike, kot družbo in celotno globalno okolje. Eden od vidnejših »obrazov« komercializacije je potrošništvo.

Proizvodna podjetja, trgovine in mediji vedo, da stvari, ki nas obkrožajo, sčasoma postanejo del naše identitete ali povedano drugače: ljudje se identificiramo s svojimi stvarmi. Zato prodajalci o izdelkih (in storitvah) ne govorijo kot o materialnih stvareh, temveč jih opisujejo oziroma reklamirajo z osebnostnimi lastnostmi – avto tako lahko izraža moč, svobodo, samozavest itd. S sodobnimi družbenimi mediji, ki jih množično uporabljamo, pa korporacije sledijo našim navadam, zanimanjem, »prijateljstvom« in nam ponujajo natanko to, kar se enostavno vklopi v našo identiteto.

A to jim ni dovolj, zato ves čas ustvarjajo, modernizirajo, prenavljajo, redizajnirajo izdelke, ki v nas sprožajo novo iskanje harmonije. Če kupimo nov telefon, moramo kupiti še celo vrsto novih predmetov (npr. ovitek, slušalke, zaščitno steklo), ki tvorijo novo celoto. Če kupimo nov štedilnik, bomo morda postopno spremenili kuhinjo ali morda kar celo stanovanje. Če kupimo nov televizor, bo morda dnevna soba kmalu postala preskromna in bomo z novimi nakupi iskali novo harmonijo. Če kupimo novo srajco, bomo skoraj zagotovo kupili tudi nove hlače, nogavice itd. Tudi »odstopajoče« darilo, ki presega druge naše stvari, lahko sproži nove nakupe.

Vse to pa je povezano z novimi in novimi stroški, morda krediti, lizingi, prekoračenimi limiti; pomanjkanjem časa; glavoboli in depresijami; alkoholom, drogami in drugimi »stranskimi produkti« potrošništva.

Spust v materializem pa ni povezan zgolj z vidnimi materialnimi dobrinami, temveč tudi z »nevidnimi«. Komercializacija in potrošništvo sta že osvojili tudi področja, ki so povezana s človekovim čustvenim in razumskim svetom. Tako je tudi znanje danes pogosto komercialna dobrina, mogoče je kupiti doživetja (turizem, tematski parki), užitke vseh vrst, itd. Zato danes marsikdo tudi v partnerjih vidi le »izdelek«, ki ga je mogoče zamenjati z boljšim, novejšim. Komercializacija je proces spreminjanja naravnih dobrin, rastlin in živali, družbenih dobrin in celo ljudi v trgovsko (komercialno) blago.

Filozof Denis Diderot nas iz preteklosti nagovarja, naj se ne ujamemo v past nakupovanja novih izdelkov, ki jih sploh ne potrebujemo. To, kar imamo, je lahko popolnoma v redu. Nenazadnje so stvari tu, da nam služijo, ne da nas zasužnjujejo. Čeprav v današnjem skrajno skomercializiranem svetu to ni ne lahko in ne enostavno, poskušajmo analizirati svoj odnos do stvari. Morda je povsem v redu, če obdržimo svojo staro mizo ali pohištvo svojih staršev, čim dlje uporabljamo telefon, dodobra ponosimo svoje »stare cunje« in tako naprej. Raje kot s stvarmi, ustvarjajmo harmonijo z resničnimi prijatelji, s partnerji, s svojimi otroki, z naravo in svojo resnično naravo. Svet nam bo hvaležen.


Slika: Louis-Michel van Loo, Diderot, 1767

torek, 08. januar 2019

Ekonomija delitve, zgodba prihodnosti


Pred več kot 70. leti, leta 1948, smo se v Splošni deklaraciji človekovih pravic zavezali, da bomo vsem ljudem zagotovili »zdravje in blaginjo« (25. člen). Danes, ko smo že globoko zakorakali v 21. stoletje, je še vedno veliko Zemljanov, ki jim kršimo njihove osnovne pravice oziroma njihove osnovne potrebe. Tako je še vedno več kot 800 milijonov ljudi lačnih; 2 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode. A to je le »vrh ledene gore« in sploh ne edini problem človeštva in planeta, ki ga pretresajo še okoljski, ekonomski, politični, migrantski in drugi problemi.

V jedru vseh teh problemov je ekonomski sistem, ki je nastal v drugačnih časih in drugačnih okoliščinah. Ta ekonomski sistem, ki ga s skupnim izrazom lahko imenujemo kapitalizem (še bolj primerno pa »ekonomija rasti«), je številnim ljudem omogočil blaginjo in zagotovil izjemen tehnološki razvoj, posledično pa tudi številne družbene spremembe. Kapitalizem je zrušil toga ekonomska in družbena razmerja fevdalnega sistema in vzpostavil pogoje za rast prebivalstva in večjo blaginjo; za demokratično politično ureditev in človekove pravice; za enakopravnost, svobodo itd.

Ta ekonomski sistem je celo tako uspešen, da danes proizvajamo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji. Hrane, te najosnovnejše človekove dobrine, je po nekaterih podatkih dovolj za kar 10 milijard ljudi, medtem ko nas danes (2019) na planetu živi približno 7,7 milijarde.

Vendar ima ta sistem tudi številne slabosti, ki so danes postale celo grožnja prihodnosti človeštva. Kapitalizem temelji na neprestani rasti proizvodnje in prodaje, na hitremu razvoju tehnologij, transporta in tako naprej. Danes ta rast uničuje planet in nevarno razdvaja človeško družbo (ekonomska neenakost, vojna za naravne vire), ob tem pa vsem ljudem ne zagotavlja blaginje. Kapitalistični ekonomski sistem je po eni strani zelo uspešen, po drugi strani pa skrajno uničevalen.

Zato potrebujemo resnično globoke ekonomske spremembe, tako da tisto, kar je dobro ohranimo, kar je neustrezno oziroma škodljivo, pa zavržemo. Seveda pa preobrazba ekonomskega sistema zahteva tudi spremembe na drugih področjih človeške družbe – v politiki, izobraževanju, v pravnem sistemu itd.

V 21. stoletju torej živimo na gosto naseljenem planetu, ki ga ogrožajo podnebne spremembe in onesnaženo okolje (plastika, jedrsko onesnaženje, onesnažen zrak in vode…); nekateri ključni naravni viri so že kritično izčrpani ali prizadeti (npr. gozdovi, ribje bogastvo, obdelovalna zemlja); hkrati pa je obsežno globalno bogastvo zelo neenakomerno porazdeljeno (družbena neenakost), kar ima za posledico obsežno revščino, migracije in vse pogostejše družbene in tudi vojaške konflikte.

Kako iz tega začaranega kroga? Če pospešimo gospodarsko rast, bomo uničili okolje; če se lotimo samo zaščite okolja, bomo uničili obstoječi ekonomski sistem ter povzročili nepopisno družbeno krizo in tako naprej. Kako torej celovito »nasloviti« posamične krize – ekonomsko, okoljsko in družbeno, ki je v resnici ena sama globalna kriza?

Dejstvo je, da imamo dovolj dobrin za vse Zemljane in jih ne potrebujemo še več oziroma ne potrebujemo še višje gospodarske rasti. Osredotočiti se moramo na enakomernejšo oziroma pravičnejšo delitev teh dobrin. To je vsekakor dobro iz ekološkega in družbenega vidika, kajti če bodo imeli vsi ljudje dovolj dobrin za osnovne potrebe, se bodo zmanjšale družbene napetosti; če se ne povečuje gospodarska rast, pa je to dobro za okolje.

Ekonomijo rasti mora nadomestiti ekonomija delitve. Seveda še vedno potrebujemo proizvodna podjetja, a osredotočiti se moramo na drugačne sisteme distribucije (danes to ekonomsko funkcijo neučinkovito in škodljivo opravljajo globalni trgi) in delitve dobrin, ki bodo vsem ljudem na Zemlji zagotovili njihov pravični delež. Kajti globalne dobrine si ne more nihče v polnosti lastiti, saj pripadajo vsem ljudem. To ne pomeni, da bi morali imeti vsi enako, temveč »vsakdo dovolj« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Proizvodna podjetja se morajo osredotočati na kvalitetnejše proizvode, čistejše tehnologije in postopke popolnega recikliranja. Največjo pozornost pa moramo usmeriti na sisteme delitve (distribucije) dobrin, še zlasti na globalni ravni.

In to je morda najtežji korak – začeti z globalno delitvijo dobrin med vsemi državami sveta. Od tu naprej bodo vsi koraki lažji. Če bo vsaka država posebej ukvarjala s »svojo malo« krizo, bo globalna kriza na koncu prizadela vse.