ponedeljek, 23. december 2019

Srečno 2020


Ob koncu leta običajno delamo inventuro za nazaj in načrte za naprej. A preteklo je "odteklo" v času; zato se ne splača preveč obremenjevati s preteklostjo (čeprav še zlasti politiki zelo radi "brkljajo" po preteklem in ga ne pustijo tam, kamor zares spada – v preteklost). Drugače je s sedanjostjo in prihodnostjo. Z zdajšnjimi mislimi in dejanji oblikujemo prihodnost. Zato je prav, da najprej razmislimo, v kakšnem svetu si želimo živeti in potem zdaj, danes, ta trenutek delujmo za želeno prihodnost.

V kakšnem svetu želimo živeti? 

Verjetno bi na zgornje vprašanje 99,99 odstotka Zemljanov odgovorilo enako: "želimo si zdravja, blaginje in miru". To so osnovni pogoji za vse ostalo oziroma za tisto, čemur lahko rečemo – uresničitev človeških potencialov. Poglejmo si podrobneje te tri tako rekoč univerzalne človeške želje.

Zdravje – pogoj, da smo lahko zdravi sta predvsem naslednji dve želji, blaginja in mir. Pogoj za zdravje posameznika pa je tudi zdravo okolje. Zdravje posameznika je neločljivo povezano z zdravjem okolja. Zato sta prizadevanje za čisto okolje in boj proti podnebnim spremembam hkrati tudi skrb za zdravje planeta in s tem tudi za lastno zdravje ter vseh drugih ljudi.

Blaginja – dejansko pomeni, da lahko nemoteno zadovoljujemo svoje osnovne potrebe. O tem "govori" 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."

Od tega, ali imamo na voljo hrano, obleko, bivališče (z ustreznimi sanitarijami), zdravstveno zavarovanje, socialne storitve in izobraževanje (od tem govori naslednji, 26. člen deklaracije), sta odvisna "zdravje in blaginja" nas in naše družine. Naša družina pa je v najširšem pomenu celotno človeštvo, ki ga označujemo s pojmom Eno človeštvo.

Mir – pa vselej temelji na blaginji ljudi in danes tudi na zdravju planeta. Zakaj je danes toliko konfliktov, sporov, vojn? Zaradi velikanske neenakosti! Na eni strani imamo vsaj 820 milijonov lačnih ljudi in približno polovico Zemljanov, ki živijo v revščini, na drugi strani pa globalno manjšino, ki uživa velikansko obilje in troši velik del Zemeljskih virov (tudi Slovenija vsaj deloma spada v to kategorijo). Vojne so najpogosteje zadnja v vrsti posledic velike globalne neenakosti.

Kako zaživeti v zdravju, blaginji in miru?

Najprej je treba poudariti, da bodo zdravje, blaginja in mir doseženi le, če bodo "pripadali" vsem ljudem. Danes lahko govorimo o "otočkih blaginje v oceanu revščine" in ti bodo vselej ogroženi (migracije, konflikti, vojne). Prav tako kot ni mogoče, da samo del sveta "dela za zdravo okolje", kajti umazan zrak se pač ne bo ustavil na mejah držav; a tu je treba poudariti, da si bogate države za zdravo okolje prizadevajo "s figo v žepu", saj na primer doma zapirajo umazane tovarne in jih gradijo v revnih državah.

Današnji politični in predvsem ekonomski sistem "ne delata" za zdravje, blaginjo in mir, celo nasprotno – pogosto ustvarjata uničenje, vojno ter bolezen in smrt.

Magični besedi, kako zares zaživeti v prihodnosti – kjer bodo prevladovali zdravje, blaginja in mir – sta politika sodelovanja in ekonomija delitve. Samo z resničnim sodelovanjem lahko rešimo ključne probleme sveta, kot so globalna neenakost, nezaželene migracije, podnebne spremembe in onesnaženje okolja. Vendar je vse to premalo, če tako veliko ljudi težko ali sploh ne more zadovoljevati svojih osnovnih potreb. Zato poleg sodelovanja potrebujemo medsebojno delitev dobrin oziroma ekonomijo delitve, tako na lokalni kot tudi na državni in globalni ravni (glejte: Predlog za globalno delitev dobrin).

Zatorej, srečno v letu 2020. Da bi končno zaživeli v zdravju, blaginji in miru, kar lahko dosežemo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.





petek, 13. december 2019

Združeno kraljestvo je še vedno tu


Po veliki zmagi konservativne stranke v Združenem kraljestvu, decembra 2019, skorajda zagotovo lahko pričakujemo uresničitev odhoda Združenega kraljestva iz Evropske unije oziroma tako imenovani Brexit. Vendar Združeno kraljestvo ne odhaja nikamor. Še vedno je tu, kjer je že stoletja. V Atlantskem oceanu, tik ob Evropi. Razkol je političen, je rezultat procesa skrajnih sil, ki skušajo preprečiti vedno večje povezovanje ljudi. Z napredkom transportnih sredstev, ki nam omogočajo enostavnejša potovanja, in Interneta, ki nam omogoča enostavnejše komuniciranje, se vse bolj počutimo kot ena družina – človeštvo.

Skrajne sile se temu silovito upirajo in pri tem ne izbirajo sredstev. Ker imajo v rokah politično in ekonomsko moč ter glavne medije, delajo vse, da bi ohranili status quo – stari svet delitev, razkola in sporov. V takem svetu imajo bogati in vplivni ljudje oblast in bogastvo. Zato tega nočejo "spustiti iz rok". Zaenkrat jim to uspeva, a tudi nasprotni pol se z vsakim dnem krepi.

Brexit ne bo povzročil, da bi se ljudje sovražili. Ne, tega nikakor ne smemo dopustiti. Ne smemo kriviti Britancev. Evropa je celina zelo krvave zgodovine, a tudi izjemnih dosežkov, velikega napredka. Evropska povezava dokazuje, da tudi najbolj sprte države lahko živijo skupaj, v miru, druga poleg druge. Ideja Evrope je izražena v njenem motu, ki se glasi: »Združena v raznolikosti«. Smo raznoliki, drugačni, a hkrati smo lahko združeni, sodelujemo, delimo dobrine, potujemo itd.

Zdaj izjemno nazadnjaške sile skušajo zrušiti to skupnost, ne samo v Združenem kraljestvu, ampak širom Evropske unije in tudi zunaj nje. Stari pregovor "deli in vladaj" je glavni moto teh negativnih sil. Sprte države in skregane ljudi je veliko lažje obvladovati in jih izkoriščati, kot pa povezane in združene.

Danes se v svetu spopadata dva nasprotujoča si pola: sile ločevanja, sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepa ter sile združevanja, sočutja, sodelovanja ter medsebojne delitve dobrin. Predstavniki prvih so tržne sile, ki jih zastopajo predsedniki korporacij in velikih bank, borzni špekulanti, v politiki pa osebe kot sta Trump v ZDA in Johnson v Združenem kraljestvu.

Predstavniki nasprotnih, pozitivnih sil, pa so milijoni običajnih ljudi, ki se borijo za družbeno in okoljsko pravičnost, sodelovanje in medsebojno delitev dobrin. Tudi nekateri politiki zdaj sledijo tem množicam. Eden od najbolj izpostavljenih obrazov tega gibanja je postala krhka Greta Thunberg, ki jo konservativci neizmerno sovražijo.

Imejmo radi Britance. Navkljub vsemu so Evropejci. Z njimi si delimo Evropo in cel svet.

Človeštvo je Eno.

ponedeljek, 9. december 2019

Človekove pravice in cilji trajnostnega razvoja


10. decembra obeležujemo mednarodni dan človekovih pravic. Na ta dan je bila leta 1948 sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Tema letošnjega dne (2019) je Mladi se zavzemajo za človekove pravice (Youth Standing Up for Human Rights). Po svetu prav zdaj potekajo številni protesti, kjer si milijoni, predvsem mladi ljudje, borijo za človekove pravice. Boj proti revščini in lakoti, proti družbeni nepravičnosti, ekonomski in spolni neenakosti, pa tudi boj proti podnebnim spremembam in uničevanju okolja – so le različni vidiki boja za človekove pravice.

»Zato so človekove pravice v središču ciljev trajnostnega razvoja«, je zapisano na spletni strani mednarodnega dneva človekovih pravic. Na vrhu Združenih narodov, ki se je odvijal septembra 2015 v New Yorku so se svetovni voditelji zavezali, da bodo do leta 2030 odpravili svetovno revščino, preprečili družbeno in ekonomsko nepravičnost ter si prizadevali za ohranitev okolja. V ta namen so predstavniki 193 svetovnih držav sprejeli 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki bi jih morali vsi upoštevati pri sleherni aktivnosti.

Zakaj so človekove pravice tesno povezane s cilji trajnostnega razvoja? Če ne bomo spremenili naših ravnanj, predvsem na ekonomskem področju, se bodo razmere v svetu le še bolj zaostrile. Naše potrošniške navade, uničevanje okolja, špekulativni finančni sistem, migracije, revščina, lakota, podnebne spremembe so medsebojno povezani problemi.

Če želimo zaščititi človekove pravice, moramo zaščititi tudi naše okolje in slehernemu Zemljanu zagotoviti zdravje in blaginjo (cilji trajnostnega razvoja).

Vsakdo si mora po svojih močeh prizadevati za dosego teh ciljev, še zlasti pa politiki, ki imajo v rokah »škarje in platno«.

Praznujmo mednarodni dan človekovih pravic. A ne tako, da norimo v trgovine in brezglavo trošimo Zemljine vire na škodo planeta in drugih ljudi.

sreda, 4. december 2019

Kriza 2020 – oder je postavljen


Vse več uglednih ekonomistov napoveduje novo krizo. Prejšnjo krizo, v letu 2008, so napovedovali le redki, zdaj pa je njihova številka mnogo višja. Preprosto vidijo vzroke, ki bodo imeli neogibne posledice. Kdaj bo kriza izbruhnila je vedno težko napovedati, a skorajda zagotovo je možnost za veliko finančno in ekonomsko krizo v letu 2020 velika. Zakaj so ekonomisti tako prepričani v to?

V resnici je zelo enostavno. Kriza je že tu. Dokaz so številne države, ki druga za drugo »tonejo« v krizo: Turčija, Argentina, Iran, Mehika, Brazilija, da ne omenjamo še drugih držav, ki jih že »zaznamujejo« protesti nezadovoljnih državljanov: Ekvador, Čile, Libanon, Irak itd.

Ključni centri ekonomske moči – predvsem ZDA in Evropa – pa se krizi še »uspešno« upirajo, vendar z gigantskimi »napori«. Centralne banke najmočnejših ekonomskih sil sveta so v preteklem desetletju finančni sistem dobesedno preplavile s tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut. Prav tako so znižale obrestne mere za izposojo denarja celo v negativno območje, kar še ni bilo doslej nikoli videno.

Vendar vse te neznanske količine poceni denarja krožijo predvsem po špekulativnih globalnih borzah vrednostnih papirjev, kjer napihujejo nov velikanski borzni balon. Koristi od tega imajo predvsem velike banke, korporacije in najbogatejši ljudje na svetu. Njihovo bogastvo je v zadnjih letih skokovito naraslo.

Vsi ti velikanski ukrepi centralnih bank pa so imeli le majhen vpliv na realno gospodarstvo, ki ga sestavljajo predvsem srednja in manjša podjetja, še manj koristi pa ima javni sektor in običajni prebivalci. Ti so večinoma še vedno »obremenjeni« z različnimi varčevalnimi ukrepi, ki so bili uvedeni po krizi leta 2008. Kajti države so se morale za reševanje pretekle krize močno zadolžiti in za vračanje dolgov sprejeti drastične varčevalne ukrepe (paradoksalno je, da države plačujejo obresti za izposojen denar bankam, ki so med glavnimi krivci za krizo).

Zaradi vsega tega se je neenakost le še poglobila – tako znotraj držav, kot tudi med državami. Danes vidimo proteste v tako številnih državah sveta, kot še nikoli prej: Čile, Ekvador, Libanon, Bolivija, Irak, Pakistan, Hongkong…. Čeprav vzroki za proteste niso povsod enaki, pa gre večinoma za vse slabše ekonomske in s tem tudi politične razmere. Ljudem je preprosto dovolj takšnega stanja, zato protestirajo proti svojim vladam, ki znajo vedno poskrbeti za lastne interese (korupcija, nepotizem).

Čeprav bi lahko rekli, da je globalna ekonomska kriza že tu, pa jo močne države še ne občutijo. Za njih je pravi pokazatelj padec borznih indeksov, kajti takrat tudi najbogatejši hitro izgubljajo svoje bogastvo in takrat politika hitro reagira.

Kriza 2020 in njene posledice

Po letu 2008 države niso sprejele nikakršnih sistemskih ukrepov, ki bi preprečili novo krizo. Še več, več kot očitno je, da se je globalni finančni sistem še okrepil in da deluje skorajda povsem izven nadzora politike in javnosti (to je pravi pomen neoliberalizma, ki dobesedno pomeni »novo, še večjo osvobojenost izpod nadzora držav in javnosti«). Zato je nova kriza neizbežna, kajti te velike in močne finančno-ekonomske sile, delajo samo v interesu dobičkov in jim ni mar za blaginjo ljudi, okolja in stabilnosti v svetu. To so sile destrukcije v sodobnem svetu.

Ko bo kriza v polnosti izbruhnila, kar se bo manifestiralo s padci borznih indeksov v ZDA in Evropi, bo vrnitev v »staro« stanje skorajda nemogoče. Države so zelo zadolžene, centralne banke pa nimajo več prave moči, saj so uporabile že vse svoje »najmočnejše orožje«, to je zniževanje obrestnih mer in nove količine denarja v obtoku.

Kriza leta 2008 je pokazala, kako neustrezen je današnji finančni sistem, saj sloni na sebičnosti in pohlepu. Zadnjih deset let je bila kriza zgolj prikrita, zdaj pa bo ponovno izbruhnila na dan – najverjetneje v letu 2020. Tudi razviti svet se bo soočil z velikimi težavami: podražitve, množična odpuščanja, morebitne motnje v delovanju bank, občasno pomanjkanje osnovnih dobrin itd.

Nova (ekonomska) doba – doba medsebojne delitve dobrin

Takrat bo nastopil čas za resnične spremembe. Namesto denarja (ki ga ne moremo jesti), bodo v središču ekonomskega sistema potrebe ljudi in dobrine, ki te potrebe zadovoljujejo. V resnici imamo že zdaj dovolj dobrin, da zadovoljimo potrebe vseh ljudi na planetu in da hkrati ohranimo globalno okoljsko ravnovesje.

V osnovi globalne ekonomije bo načelo medsebojne delitve dobrin, kar pomeni, da bomo s pravično distribucijo ključnih globalnih dobrin zadovoljili osnovne potrebe vseh ljudi na planetu (potreba po hrani, neoporečni vodi, oblačilih, primernem stanovanju, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju).

Zato bo prevladujoči sistem prihodnosti ekonomija delitve, ki bo vzpostavila globalno pravičnost in s tem pogoje za svetovni mir. Ko bo vzpostavljeno večje zaupanje, ne bo težko rešiti drugih ključnih globalnih problemov kot so okoljska in podnebna kriza, problem migracij itd. (Več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin).

Kriza 2020 je torej priložnost za resničen korak naprej – v boljšo prihodnost za vse.

ponedeljek, 25. november 2019

Črni petek za človeštvo in Zemljo


Skorajda nemogoče se je v teh zadnjih novembrskih dneh izogniti Črnemu petku. To je dan, ki so ga ameriška trgovska podjetja naredila za čas "neverjetno ugodnih" nakupov. Potrošnike privabljajo z velikimi popusti. Običajno se trgovine odprejo že takoj po polnoči in videli smo že podivjane množice, ki dobesedno razgrabijo kupe artiklov; pod njihovimi nogami pa so že umirali ljudje. Vendar je Črni petek že nekaj časa več kot samo dan ugodnih nakupov, postal je globalni praznik divjega potrošništva in najbolj grobega materializma. To je resnično črn dan za človeštvo in za Zemljo!

Kaj sploh je Črni petek? Črni se imenuje zato, ker se rdeče številke v bilancah trgovin (z rdečo se zapisujejo negativne številke, torej izgube) takrat obarvajo v črno, kar pomeni, da poslujejo pozitivno, torej z dobički. Kar seveda ni čisto res, saj trgovine običajno dobro služijo vse leto. Petek pa je bil izbran zato, ker je le dan po Zahvalnem dnevu (četrti četrtek v novembru), ki ga večina Američanov preživi pri svojih družinah in imajo zato veliko časa za nakupe.

Črni petek dejansko pomeni uvod v najbolj potrošniški del leta, ko razviti del sveta obeležuje božično-novoletne praznike. Za to pa je "potrebnih" veliko daril. Črni petek je že zdavnaj presegel okvire ameriških sanj in postal globalni praznik potrošništva.

Črni petek za Zemljo

Zanimivo je, da pravzaprav skorajda vsi obsojamo potrošništvo, pa vendar vedno znova nasedemo medijsko-potrošniški industriji, ki nas sicer inteligentne ljudi zlahka preobrazi v "lovce" (na popuste) in "nabiralce" (povsem nepotrebne krame). Radi imamo čisto okolje, a vendar počnemo vse, da bi ga kar se da hitro in dokončno uničili.

Študija, ki so je leta 2015 objavili v Journal of Industrial Ecology, pravi, da so potrošniški izdelki, ki jih kupujemo, "odgovorni" za 60 odstotkov izpustov toplogrednih plinov in za 50 do 80 odstotkov izrabe zemlje, surovin in vode. Oziroma odgovorni niso izdelki, temveč mi sami. Ker jih kupujemo.

Res je, da marsikaj potrebujemo za življenje in za blaginjo. Vendar, ali res potrebujemo vse, kar nam ponujajo? Za primer: največji spletni trgovec na svetu, Amazon, ima v svoji ponudbi več kot 119 milijonov različnih proizvodov (april 2019), skupaj s partnerji pa še mnogo več; v kategoriji Dom in kuhinja je mogoče kupiti kar 6,6 milijona različnih proizvodov. Jih res potrebujemo toliko?

Prav bi bilo, če bi ločili, kaj so naše potrebe in kaj želje. Trgovce ne zanimajo naše potrebe, kajti vsakdo ve, da za preživetje potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Zato se trgovci, mediji, filmi, reklame itd. osredotočajo na naše želje. A zadovoljitev želje je kratkega veka, zato potrebujemo nove in nove izdelke. Želje so res brezmejne. A jih lahko omejimo – s kančkom razuma oziroma zdrave pameti.

Črni petek za človeštvo

Naš potrošniški način življenja je ključni vzrok za propadanje okolja in tudi za umiranje milijonov ljudi, ki ne "brskajo" med 119 milijoni izdelkov na Amazonu, temveč brskajo za ostanki hrane na smetiščih. Nimajo dostopa niti do najosnovnejših živil, čiste vode in kolikor toliko spodobnih bivališč. In takšnih ljudi, lačnih, je kar 821 milijonov oziroma 1,3 milijarde po kriteriju MPI (Global Multidimensional Poverty Index).

Izkoristimo svojo svobodno voljo in ne izkoristimo Črnega petka in številnih drugih "črnih petkov" za nepotrebne nakupe s katerimi uničujemo našo skupno družino – človeštvo in naš skupni dom – Zemljo. Spremenimo svoj življenjski slog v nekaj bolj preprostega in začnimo razmišljati v smeri bolj pravične in poštene delitve skupnega globalnega bogastva v dobro vseh ljudi in planeta kot celote.

torek, 19. november 2019

Komercializacija, strup življenja



Ljudje smo že "uspešno" zastrupili skorajda vse okoli sebe – oceane in sladko vodo, zemljo, ozračje, rastline in živali. S tem pa tudi sami sebe, saj jemo hrano, ki je pridelana v (onesnaženi) zemlji, pijemo (onesnaženo) vodo in dihamo (onesnažen) zrak. Ne zavedamo pa se zastrupljenosti naših umov; kajti ta strup je brez "vonja in okusa", a zastruplja naše mišljenje in čustvovanje, posledično pa tudi večino naših aktivnosti ter naš odnos do drugih ljudi in do sveta kot celote. Temu strupu rečemo komercializacija in to je pravzaprav strup, ki je v ozadju propadanja naših oceanov, naše zemlje in ozračja ter nenazadnje tudi nas samih.

Komercializacija je ideologija oziroma način razmišljanja, ki v središče naših življenj in družbe kot celote postavlja komercialno oziroma tržno miselnost. Tržna miselnost preprosto povedano pomeni, da v sleherni situaciji razmišljamo na trgovski način: kaj se nam najbolj splača, kakšno ceno ima neka stvar, dejanje ali bitje, kaj je za nas najbolj ugodno, kako bi čim več iztržili (zaslužili), kako bi bili bolj konkurenčni (uspešnejši) od drugih itd.

Tržna miselnost ni nič novega, a danes nam je povsem "ušla z vajeti". Trgovci so vedno razmišljali o koristih zase, o dobičkih, o najboljših kupčijah, se posluževali različnih zvijač, a vse to je "ostajalo" na trgih, tržnicah in v trgovinah. Danes pa je ta tržna oziroma komercialna miselnost zastrupila družbo kot celoto in postala osnova naših ravnanj in delovanja vseh družbenih podsistemov: politike, ekonomije, izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva in drugih.

Danes tako o izobrazbi odločamo na podlagi njene tržne vrednosti. Tako razmišljamo tudi o partnerjih: kaj nam ponujajo, katere naše potrebe in želje lahko zadovoljijo; če pa niso ustrezni, si na "trgu" poiščemo novega, "boljšega". Tudi naši otroci vse bolj postajajo "tržni projekti": kaj vse bomo vanje investirali (najboljša izobrazba, tečaji, delavnice, usposabljanja), da bodo družbeno oziroma tržno uspešni? Kupujemo tudi čustva (z darili), izkušnje (s potovanji), družbeni položaj (s premoženjem in izobrazbo); kupujemo celo instant duhovnost (s hitrimi tečaji joge, raznimi delavnicami) itd.

Komercializacija je seveda popolnoma prežela ekonomsko področje. Danes ekonomijo dobesedno enačimo s komercializacijo. Vendar je namen ekonomije nekaj povsem drugega: zagotoviti blaginjo vseh ljudi in celotnega planetarnega okolja. Tudi politika je bolj ali manj prežeta s komercializacijo. Politiki se danes prodajajo kot "politični produkti", medtem ko je njihovo delovanje v dobro družbe kot celote vse bolj drugotnega pomena. Dober primer takšnega tipa politika je naš "Insta(nt)gram predsednik", a tudi mnogi drugi mu tesno sledijo.

Še posebej pa je komercializacija vidna v teh novembrsko-decembrskih prazničnih dneh, ko se prazniki novega rojstva, ljubezni do drugega, sočutja, dobrote, hvaležnosti sprevržejo v noro lovljenje popustov, kičastih daril, požrtij in malikovanja "debeluha, oblečenega v rdečo opravo", kot se je pred leti slikovito izrazil argentinski nadškof (Dnevnik).

Medsebojna delitev dobrin, protistrup komercializaciji

Zdravilo, ki nas bo rešilo uničevalne in skrajno nevarne komercializacije je sprejetje načela medsebojne delitve dobrin in delovanje v skladu z njim. Gre za povsem drugačen pristop do življenja, kjer na prvo mesto postavimo osnovne potrebe in dostojanstvo slehernega človeka. Medtem ko je komercializacija izraz skrajne sebičnosti in samozadovoljstva, z medsebojno delitvijo dobrin izražamo nesebičnost, sočutje in ljubezen do drugega. Mar ne bi s tem v resnici obeležili rojstva luči oziroma Kristusa, kar nenazadnje predstavlja praznovanje božiča.

Medsebojna delitev dobrin spreminja tudi naš odnos do okolja, saj tako prenehamo z nenasitno in trajnostno nevzdržno potrošnjo ter dobrine uporabljamo in z drugimi delimo z njihovim pravim namenom: za podporo in vzdrževanje življenja. Ni končni cilj našega življenja imeti, temveč živeti!

ponedeljek, 11. november 2019

Radikalna ljubezen - v politiki



Je v politiki mogoča ljubezen? Ljubezen kot univerzalna sila, ki nikogar ne izključuje in v slehernem človeku, četudi je drugačen, drugačnih nazorov in prepričanj, vidi sebi enako bitje, ki si zasluži spoštovanje in ljubezen. Ko se ozremo na današnjo politiko – v Veliki Britaniji, v ZDA, na Madžarskem, pa seveda tudi pri nas – vidimo globoke razkole, sovraštvo in popolno nezmožnost sodelovanja. In brez sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in razumevanja drugačnosti, ne moremo potegniti »voza iz blata« in se resno lotiti resnih problemov v posameznih državah, kaj šele velikih svetovnih problemov. Globalno segrevanje, revščina in lakota, migracije, nezaposlenost in številni drugi problemi »čakajo«, da stopimo skupaj in navkljub vsej raznolikosti spoštujemo drug drugega in delujemo skupaj oziroma sodelujemo.

Knjiga radikalne ljubezni

Letos poleti je mnoge presenetila novica o zmagi kandidata glavne turške opozicijske stranke, Republikanske ljudske stranke (CHP), Ekrema Imamogluja, na volitvah za župana Istanbula. Vendar pa le malokdo ve, da je bila v ozadju te zmage presenetljiva strategija – radikalna ljubezen. V času globokih razkolov v političnem življenju v večini držav sveta, je ta pristop resnično nekaj »svežega«. Morda je to vzorec, ki nam je lahko za vzor.

Že v mesecu marcu letos (2019) so bile v Istanbulu županske volitve, kjer je z majhno prednostjo zmagal opozicijski kandidat Ekrem Imamoglu. Vendar so zaradi političnih pritiskov volitve razveljavili. Mnogi so se bali novih konfliktov in delitev v že tako močno polarizirani državi. Razpisane so bile ponovne volitve. A namesto ostrega strankarskega boja, je g. Imamoglu tokrat kampanjo zastavil na povsem nov način – s strategijo »radikalne ljubezni«.

»Od nas hočejo konflikt,« je svojim jeznim podpornikom povedal tisto noč, ko so ga prikrajšali za zmago, »toda mi, ljudstvo, se ne želimo boriti med seboj, zato se bomo objeli in pri tem vztrajali.« V volilni kampanji je stranka odklanjala polarizacijo in tudi volilce nasprotne stranke so obravnavali kot sebi enake državljane, ki si zaslužijo ljubezen in spoštovanje. (Vir: Signal of change; ‘Radical Love’ election strategy overcomes polarisation in Turkey)

Volilna strategija je slonela na Knjigi radikalne ljubezni (The Book of Radical Love), ki je postala temelj strankine strategije. »Bolezen današnjega časa je: sovraštvo,« lahko preberemo v knjigi in »sovraštva ni mogoče preseči s sovraštvom«; »sovraštvo je zelo enostavno ustvariti in ga izkoristiti«. Delitve in sovraštvo med ljudmi so zato vedno koristne za vladajoče strukture, pa naj gre za podjetja, organizacije, lokalne skupnosti ali države.

Namesto nadutosti, sarkazma, visokih besed in hitenja, bi morali politiki prisluhniti ljudem, se pogovarjati z njimi, biti konkretni, se izogibati podtikanjem, biti iskreni in tako naprej, so zapisali v knjigi.

Čeprav je Knjiga radikalne ljubezni namenjena turški Republikanski ljudski stranki (CHP), predvsem za lokalne volitve, pa vendarle prinaša nov pogled na politiko. Temelji na pristopu, ki je vključujoč, ki naslavlja konkretne probleme ljudi in se izogiba sovraštvu do drugih strank in do ljudi, ki imajo drugačna prepričanja. Vendar radikalna ljubezen ne pomeni pasivnosti in neodločnosti: »Radikalna ljubezen mora biti močna. Združeni smo močni. Narod, ki je trden in ljubi vsakega svojega člana, je nočna mora za netilce sovraštva.

Združeni v raznolikosti

Le malokdo ve, da je slogan Evropske unije: »Združena v raznolikosti«. Kar ima velik simbolni pomen: ohranjamo svoje (narodne) identitete, a smo združeni v povezavo, ki ima številne prednosti (pa tudi nekaj slabosti). Lahko pa bi o tem sloganu razmišljali tudi v okviru državne in globalne politike. Ohranjamo svojo različnost (kulturno, narodno, jezikovno, versko, svetovno-nazorsko, politično…), a hkrati združeni delujemo za cilje, ki so nam vsem skupni, in sicer: za splošno blaginjo, mir in za ohranitev okolja.

Ljubezen je v svojem bistvu povezovalna, združevalna sila. Spoštovanje do drugih in sodelovanje sta konkretna izraza mogočne povezovalne energije, ki ji rečemo ljubezen. Demokracija pa je okvir, kjer se radikalna ljubezen lahko izrazi.

V ekonomiji pa je vidik te energije ljubezni načelo medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomija delitve.

Pot radikalne ljubezni je zagotovo težja in napornejša kot netenje sovraštva, ki prinese hitre rezultate. Vendar pot sovraštva ne vodi v prihodnost, temveč v postopen propad človeštva. Poskusimo razmisliti o radikalni ljubezni. Smo zmožni takšnega (političnega) pristopa?

sreda, 23. oktober 2019

Dan Združenih narodov, naš skupni praznik


Organizacija združenih narodov (OZN; krajše Združeni narodi, ZN) vsako leto 24. oktobra praznuje svojo obletnico. Dan Združenih narodov zaznamuje začetek veljavnosti Ustanovne listine ZN, ki je bila podpisana 26. junija 1945 v San Franciscu, 24. oktobra istega leta pa je stopila v veljavo in s tem so Združeni narodi tudi uradno začeli z delovanjem. A ni dovolj, da rečemo, da gre za praznik Združenih narodov, temveč da gre za naš skupni praznik, kajti Združeni narodi so edina organizacija, ki predstavlja celotno človeštvo.

Že sama beseda "združeni" je ključnega pomena za razumevanje te organizacije. ZN danes združuje 195 držav (193 članic in dve državi opazovalki). Glavni moto organizacije je "skupaj oblikujmo našo prihodnost" (Shaping our future together).

Ključni cilji Združenih narodov so zajeti v 1. členu njene Ustanovne listine, ki je začela veljati 24. oktobra 1945. Na kratko jih lahko povzamemo kot:

- varovati mednarodni mir in varnost
- razvijati prijateljske odnose med narodi
- uresničevati mednarodno sodelovanje
- biti središče, kjer naj se usklajuje dejavnost narodov za doseganje teh skupnih ciljev

Tem ciljem so Združeni narodi v zadnjem času dodali še zaščito globalnega okolja (še zlasti z zavezujočim Podnebnim sporazumom, ki je bil leta 2015 sprejet v Parizu), kajti tega problema leta 1945, ko je bila Listina sprejeta še ni bilo.

Še zlasti pri vprašanju podnebnih sprememb, kot ključnega področja zaščite globalnega okolja, ki so danes v središču svetovne pozornosti, smo zares doumeli, da globalnih problemov nikakor ne moremo rešiti posamično, temveč le skupaj. Prav zato je vloga Združenih narodov neprecenljiva, saj predstavljajo "središče, kjer se usklajuje dejavnost narodov" oziroma svetovnih držav.

Seveda v Združenih narodih ne poteka vse gladko, problem je še zlasti Varnostni svet ZN, ki ga obvladuje peščica najmočnejših svetovnih držav. Njihove odločitve in blokade (veto) pogosto preglasijo odločitve Generalne skupščine ZN, ki jo sestavljajo vse države članice in bi moral biti najvplivnejši organ Združenih narodov.

V okviru Združenih narodov deluje cela vrsta organizacij, agencij in uradov, ki rešujejo številne največje probleme sveta, na primer: Sklad za otroke (UNICEF), Svetovni program za hrano (WFP), Organizacija ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO), Urad visokega komisarja OZN za begunce (UNHCR), Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA), Urad ZN za droge in kriminal (UNODC), Urad ZN za zadeve vesolja (UNOOSA) in tako naprej.

Čeprav so mnogim državam v interesu čim bolj šibki Združeni narodi, pa si brez te organizacije težko zamišljamo skupno prihodnost, kjer bi živeli v miru, blaginji in zdravem okolju.

Nasprotje od sodelovanja, ki je temelj Združenih narodov, je ločevanje, ki je utemeljeno na sebičnosti posameznih držav, kar sproža stalne konflikte in vojne. To je pot preteklosti. Naučiti se moramo sobivanja; prevladati mora razumevanje, da živimo na istem planetu, kar pomeni, da imamo le eno podnebje in skupne dobrine, ki so ključne za blaginjo celotnega planeta in vseh ljudi (voda, gozdovi, zemlja, energetski viri itd.).

O Združenih narodih razmišljajmo kot o naši skupni organizaciji, ki nas povezuje in združuje, obenem pa ohranjajmo bogato raznolikost človeštva. Združeni narodi so simbol miru, blaginje in enosti človeštva, zato naj bo Dan Združenih narodov naš skupni praznik.



Slika: United Nations Day; UN Day Concert of 2018 entitled “Traditions of Peace and Non-violence” featuring Sarod Maestro Amjad Ali Khan with The Refugee Orchestra Project. UN Photo/Loey Felipe

ponedeljek, 21. oktober 2019

Politika in ekonomija s srcem


Pogosto pravimo, da sta politika in ekonomija brezsrčni (in to pogosto tudi drži). Srce je simbol in središče sočutja, ljubezni, dobrote, velikodušnosti. Ekonomisti in politiki vam bodo rekli, da pri njihovem delu ni prostora za takšne človeške "slabosti". Pri političnih odločitvah, pri sklepanju poslov, davkih, proračunih, financah, trgovini, borznih in drugih opravilih je treba delovati hladno in preračunljivo. Pravijo, da tako pač je. Lahko pa je tudi drugače! Če le hočemo tako! Letošnji Nobelovi nagradi za mir in ekonomijo nam sporočata: politika in ekonomija sta lahko "orodji dobrega", lahko ju prežema sočutje, velikodušnost in – ljubezen. Politika in ekonomija lahko delujeta s srcem.

Nobelova nagrada za ekonomijo 2019

Slovenski ekonomist in profesor dr. Bogomir Kovač je v članku Ekonomija s srcem opisal letošnje Nobelove nagrajence za ekonomijo in njihov prispevek za zmanjšanje revščine v svetu; naslov članka je več kot sporočilen. Abhijit Banerjee, Esther Duflo in Michael Kremer so znanstveniki, ki so "zapustili" svoje pisarne in predavalnice ter na terenu preizkusili, kako izboljšati življenja najrevnejših ljudi. Nagrado so prejeli za svoje eksperimentalne raziskave, ki so "zelo izboljšale našo sposobnost za spopad z globalno revščino. Njihov pristop, zasnovan na poskusih, je v vsega dveh desetletjih spremenil razvojno ekonomijo, ki je zdaj cvetoče področje raziskovanja, ima pa tudi velik potencial, da še najprej izboljšuje življenje najrevnejših ljudi na planetu." To so v utemeljitvi zapisali švedski akademiki. (Delo)

Dr. Kovač je na koncu svojega prispevka Ekonomija s srcem zapisal: "Revščina je vedno konkretna, zato morajo ekonomisti prisluhniti ljudem, ne svojim umišljenim modelskim predpostavkam. Ni problem raziskovati revščino, temveč jo odpravljati". Prav tako se je problemov lotil letošnji Nobelov nagrajenec za mir etiopski premier Abiy Ahmed, ki ne govori samo o miru, temveč ga s svojimi dejanji tudi ustvarja.

Nobelova nagrada za mir 2019

Abiy Ahmed, 43-letni etiopski premier, je bil nagrajen za "njegov doprinos k miru in mednarodnemu sodelovanju in zaradi njegove pobude za končanje konflikta s sosednjo Eritrejo". Vendar, so poudarili v norveškem Nobelovem komiteju, "mir ne vznikne iz dejanj le ene strani. Ko je Abiy Ahmed ponudil roko, jo je predsednik Eritreje Isaias Afwerki sprejel in pomagal, da je mirovni sporazum med državama zaživel."

Mirovni sporazumi so zahtevni, a so edina pot k miru. Ne gre brez sodelovanja. Zakuhati spore, konflikte in vojne ni težko, mnogo teže je vzpostaviti medsebojno zaupanje, ki je prvi korak k miru.

Delovati s srcem: sodelovanje in medsebojna delitev dobrin

Sporočilo letošnjih Nobelovih nagrad je pomembno: ekonomija in politika lahko delujeta s srcem. Čas je, da sočutje, dobrota, velikodušnost, sodelovanje in ljubezen začnejo "voditi" um in dejanja politikov in ekonomistov. To sploh ni nekaj naivnega in letošnji Nobelovi nagrajenci to dokazujejo. Politika razdvajanja in ločevanja, poglabljanja političnih in ekonomskih razlik, konfliktov in vojn naj postane preteklost.

Samo s skupnim delovanjem oziroma s sodelovanjem lahko rešimo največje politične in ekonomske probleme današnjega sveta, na ekonomskem področju pa je še zlasti pomembna medsebojna delitev dobrin, ki slehernemu Zemljanu omogoča zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb.

Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta politika in ekonomija s srcem.


petek, 18. oktober 2019

Sprememba prioritet


Živimo v svetu, ki ga pretresajo številne medsebojno prepletene oziroma soodvisne krize. Lakota in revščina, podnebne spremembe in onesnaženje okolja, migracije, ekonomska in družbena kriza. Če se lotimo reševanja samo ene izmed kriz, na primer podnebne, je to početje jalovo, saj bodo v manj razvitih državah še naprej uničevali naravno okolje in revni ljudje bodo zapuščali svoje domove. V resnici so vse prej naštete krize le "sestavni" deli ene globalne krize, v katero je zabredlo človeštvo.

To krizo težko poimenujemo z enim imenom, morda je še najbolj točno če rečemo, da gre za "krizo prioritet". Človeštvo na splošno deluje po napačnih prioritetah oziroma prednostnih nalogah. Za prvo prioriteto smo si postavili "željo po individualnem materialnem bogastvu". Posameznik, podjetje ali država vidijo smisel svojega obstoja v čim večjem materialnem bogastvu, ki se izraža v denarju, ozemlju, moči, prestižu itd. Morda je še najbolj "pošteno" ta pogled na svet izrazil ameriški predsednik Trump s sloganom Najprej Amerika (America First).

To je svet ločenosti in razdeljenosti, tekmovalnosti in sebičnosti. Posledice poznamo, vidimo jih na vsakem koraku. Tako globoko smo zapleteni v takšno razmišljanje, da se tega niti ne zavedamo več. Politika in še zlasti ekonomija sta prežeti z neusmiljeno tekmo za moč, bogastvo in prestiž. A tudi sami pogosto delujemo tako. Sodobnemu svetu vladata JAZ (pred vsemi) in MOJE (premoženje, bogastvo, moč, prestiž).

Morda pa bi se morali osredotočiti na: MI in NAŠE. Vsi ljudje na Zemlji smo pripadniki ene družine – človeštva, ki si deli skupni dom – planet Zemljo. Da bi zares lahko delovali v skladu s tem razumevanjem, si moramo postaviti drugačne prioritete.

Morda lahko razmislimo o prioritetah, ki jih je za pomoč pri preobrazbi sveta izoblikoval Maitreja, svetovni učitelj: "Te prioritete pokrivajo osnovne potrebe vsakega moškega, ženske in otroka: zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru." (Share International)

Prva prioriteta je omogočiti slehernemu prebivalcu Zemlje, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe.

Zakaj je na prvem mestu prioritet oziroma prednostnih nalog človeštva ravno ta prioriteta? V svetu je danes približno 820 milijonov kronično lačnih (FAO); najmanj 1,3 milijarde ljudi pa živi v skrajni revščini (UNDP), kar pomeni, da ne morejo zadovoljevati niti osnovnih človeških potreb. To so potrebe po hrani, neoporečni vodi, primernem bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju. Za kar koli od tega je človek prikrajšan, je ogroženo njegovo življenje, zdravje in dostojanstvo.

V svetu obilja in neslutenega tehnološkega razvoja sta lakota in skrajna revščina velika sramota za človeštvo, hkrati pa tudi kršitev temeljnih moralnih in etičnih zavez, ki smo jih sprejeli v številnih mednarodnih deklaracijah in sporazumih. Lakota in skrajna revščina v svetu obilja sta pravzaprav dokaz naše nezrelosti, ne-človečnosti, sebičnosti in samozadovoljstva.

Revščina in lakota prav tako povzročata uničevanje okolja (skrajno revni se v boju za preživetje ne ozirajo na okolje), migracije in družbene konflikte (ki lahko sprožajo vojaške konflikte).

Problema lakote in revščine ne moremo rešiti samo z dobrodelnostjo, ki zgolj »gasi požar«, temveč z resničnim mednarodnim sodelovanjem in globalno delitvijo osnovnih dobrin. Globalna delitev osnovnih dobrin je nekakšen trajni sistem mednarodne solidarnosti, ki sproti rešuje vzroke za pomanjkanje dobrin kjer koli na Zemlji (Več o tem v publikaciji: Predlog za globalno delitev dobrin).

Naslednji ključni prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru.

Šele ko bomo odpravili skrajno revščino in lakoto ter slehernemu Zemljanu omogočili zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, se bomo zares lahko osredotočili na reševanje okolja in vzpostavitev globalnega miru. S temi tremi "stebri" - zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, ohranitev globalnega okolja in vzpostavitev miru - lahko zagotovimo boljšo prihodnost človeštva.

Globalna delitev dobrin je zato "temeljni kamen" prihodnosti človeštva, kjer bo vsakdo živel v blaginji, miru in zdravem okolju.

Torej, prav je, da rešujemo naše okolje, a ne pozabimo na stotine milijonov zelo revnih in lačnih ljudi, ki ne zrejo s strahom samo v prihodnost, temveč sta strah in trpljenje njihov neusmiljeni vsakdanjik.

sreda, 9. oktober 2019

Volčje zadeve


Za številne ljudi, ki se danes tako silovito borijo proti volkovom, bi bilo dobro, da si preberejo izjemno knjigo Elli H. Radinger Modrost volkov. Ga. Radinger je velik del svoje kariere spremljala življenje volkov in se veliko naučila ne samo o volkovih, temveč tudi o človeški naravi in družbi. Volkovi in ljudje smo si v marsičem zelo podobni, zato smo nekoč davno pravzaprav postali partnerji; volk je bil prva udomačena žival in kot pes postal in ostal človekov najzvestejši in najboljši prijatelj. Volkovom smo dolžni marsikaj, zato si zagotovo ne zaslužijo takšnega pogroma, kot ga zdaj izvajajo nekateri človeški »alfa (politični) samci«.

Miti o volkovih

Predstava oziroma mit, da je volčji trop urejen strogo hierarhično, kjer je na vrhu alfa samec, ki (nasilno in avtoritarno) odloča o vsem, je v veliki meri zgrešen. Ta podoba pa je zagotovo zelo povšeči številnim človeškim »alfa samcem«, ki vodijo države, korporacije, podjetja in druge organizacije. Med volkovi v ogradah in živalskih vrtovih je resda mogoče opaziti takšen sistem vodenja, kar avtorica knjige Modrost volkov primerja z odnosi v zaporih, kjer so zelo različni osebki prisiljeni bivati skupaj. V naravi pa v volčjih tropih ni takšne strukture.

Volkovi so dejansko zelo »družinski« in medsebojno povezani ter skrbijo za blaginjo celotnega tropa. Čeprav obstajata alfa samec in samica, pa vodenje v določenih primerih lahko prepustita tudi drugim. Lov in druga volčja opravila so bolj timskega značaja kot pa nasilna »komanda« alfa samca.

Volkovi zelo lepo skrbijo za svoj naraščaj in tudi za starejše člane tropa. Spopadi znotraj tropa so zelo redki in se običajno končajo z nekaj renčanja in »napihovanja«, so pa volkovi veliko bolj bojeviti, ko gre za vdor drugega tropa na njihovo ozemlje (Je pri ljudeh kaj drugače?).

Tropov ne vodijo samo alfa samci, temveč tudi alfa samice, pogosto pa vodilni par deluje kot eno. Vsekakor pa imajo samice volkov v naravi veliko večjo vlogo, kot si laično predstavljamo. »Volčji svet je ženski svet. Do te ugotovitve sem prišla v številnih letih ukvarjanja z volkovi«, pravi ga. Radinger. Avtorica v knjigi tudi zapiše besede velikega nemškega raziskovalca volkov Erika Zimena, ki ji je nekoč v pogovoru dejal: »Oboji, volkovi in ženske, so bili v zgodovini pretežno zatirani. V resnici pa so oni tisti, ki so močni.«

Seveda pa bo hitro kdo rekel, da so volkovi vendarle pravi klavci. Res je, da so volkovi lovci in da plenijo druge živali, a volkovi to počnejo zgolj za preživetje, nikoli ne ubijajo iz drugih razlogov; nasprotno pa človek to počne pogosto. Seveda kdo poreče, da je takšno razmišljanje naivno, da volkovi pobijejo veliko »nemočnih« živali. Na to jim lahko odgovorimo s podatki:

V poročilu Spremljanje varstvenega stanja volkov v Sloveniji v letih 2017-2020 lahko preberemo, da je bilo v obdobju vzorčenja od julija 2017 do aprila 2018 »skupaj popisanih 152 škodnih primerov, za katere so pooblaščenci ocenili, da so jih povzročili volkovi. 112 od teh je bilo povzročenih na drobnici (540 pokončanih živali), 27 na govedu (33 živali), pet na konjih (pet živali), sedem na oslih 5 (14 živali) in en na domačih psih (dve živali).«

Skupaj naj bi torej v tem obdobju volkovi (po oceni iz poročila naj bi bila v tem obdobju populacija volkov 75 osebkov) pokončali 594 živali. V slovenskih klavnicah pa »so v letu 2018 zaklali približno 1.000 konj, 116.000 glav goved, 250.000 prašičev, 12.000 ovc, 1.000 koz, 12.000 kuncev in 38.200.000 kljunov perutnine« (Statistični urad RS). Resda je populacija ljudi mnogo večja, a težko bi volkove »kar na počez obtožili«, da so neusmiljeni klavci, kot v zadnjem času pogosto beremo v številnih »protivolčjih« medijih.

Sobivanje

Sobivanje z volkovi ni enostavno, pa vendar: naj jih kar iztrebimo? Volkovi so zelo inteligentna in iznajdljiva bitja, zelo skrbna do svojega tropa. Mnogi ljudje so se naučili sobivati z volkovi in tudi volkovi do neke mere z ljudmi. Najslabše pa je, ko se v te procese vključijo politični in drugi »alfa samci«, ki jim ni mar ne za volkove, ne za ljudi, temveč zgolj za lastne interese – za volilne glasove ter za večjo politično in ekonomsko moč. Alfa samci so v človeški družbi mnogo okrutnejši kot njihovi volčji »kolegi«.

Ga. Elli H. Radinger je na koncu knjige Modrost volkov svoje dolgoletno ukvarjanje s temi veličastnimi živalmi strnila v naslednje »volčje modrosti:

ljubi svojo družino,
skrbi za tiste, ki so ti zaupani,
nikdar ne obupaj,
nikoli se ne prenehaj igrati.«


Foto: pixabay

sreda, 25. september 2019

Tri veličastne


Živimo v vznemirljivih časih, lahko rečemo tudi prelomnih. Spremembe so tako hitre, da jim komaj sledimo. V teh zadnjih septembrskih dneh (2019) pa so se zvrstili dogodki, ki bodo verjetno odzvanjali še daleč v prihodnost. Verjamemo, da bodo imeli pozitiven vpliv. In ključno besedo pri tem so imele tri ženske oziroma dve ženski in dekle. Začnimo z najmlajšo.

Greta Thunberg: »Kako si drznete!«

Greta Thunberg je globalno prepoznavno dekle, ki je sprožila verjetno največje gibanje v zgodovini človeštva. S šolskim štrajkom, ki ga je avgusta 2018 povsem sama začela pred švedskim parlamentom, se je v le nekaj mesecih razvilo globalno gibanje za boj proti podnebnim spremembam in za ohranitev okolja.

Avgusta 2019, le leto dni po prvem šolskem štrajku, se je z jadrnico odpravila čez Atlantski ocean na septembrski podnebni vrh Združenih narodov. Njeno jadranje je imelo veliko simbolno sporočilo – čeprav ni enostavno, se je mogoče spopasti z največjimi problemi človeštva.

Najbolj pa si bomo Greto zapomnili po njenem nastopu na podnebnem vrhu, 23. septembra 2019. V izjemno čustvenem nagovoru je brez dlake na jeziku svetovnim voditeljem povedala, kar bi morali že davno slišati in razumeti (Greta Thunberg (Young Climate Activist) at the Climate Action Summit 2019 - Official Video):

»Vse je narobe. Ne bi smela biti tukaj. Morala bi biti v šoli na drugi strani oceana. A vi se po rešitve obračate na nas mlade. Kako si drznete! S svojimi praznimi obljubami ste mi ukradli sanje in otroštvo, pa sem pravzaprav ena izmed srečnejših na tem svetu. Ljudje trpijo, ljudje umirajo, celotni ekosistemi se podirajo, smo priča masovnemu izumrtju vrst, vse, o čemer govorite, pa je še vedno denar in pravljice o večni gospodarski rasti. Kako si drznete! Več kot 30 let je znanost na tem področju kristalno jasna. Kako si drznete gledati stran in priti sem ter trditi, da počnete dovolj za prihodnost našega planeta, ko pa o učinkovitih ukrepih ni ne duha ne sluha.« (Greta Thunberg v solzah: Vse je narobe!)

Lady Hale: vlada je nezakonito utišala demokracijo

Naslednji dan, 24. septembra, pa je 74-letna predsednica britanskega vrhovnega sodišča lady Brenda Hale »dala lekcijo« britanski vladi in še posebej premierju Borisu Johnsonu. Prorogacijo oziroma zaprtje britanskega parlamenta je razglasila (vsi vrhovni sodniki so bili pri tej odločitvi soglasni) za nezakonito:

»Odločitev, da se njenemu visočanstvu svetuje prorogacija parlamenta, je bila nezakonita, saj je imela učinek frustracije ali preprečitve sposobnosti parlamenta, da izvaja svojo ustavno funkcijo brez razumne obrazložitve," je dejala lady Hale, ki meni, da so bili s prorogacijo "učinki na temelje naše demokracije skrajni". (Boris Johnson: "Odločitev sodišča bomo spoštovali." Odstopil ne bo.)

Nancy Pelosi: »Nihče ni nad zakonom!«

Še isti dan kot lady Hale pa je »po mizi udarila« Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma ameriškega kongresa, ki je napovedala postopek odstavitve (impeachment) predsednika Trumpa, zaradi njegovega nezakonitega posredovanja pri novem ukrajinskem predsedniku Zelenskemu za sprožitev preiskave proti sinu njegovega glavnega protikandidata Bidna. Njene besede so bile jasne: »Predsednik mora odgovarjati. Nihče ni nad zakonom.« (Pelosijeva odredila začetek preiskav za odstavitev Trumpa).

V samo dveh dneh se je zgodilo zares veliko. Svetovne politike je brez dlake na jeziku okaralo mlado dekle, medtem ko sta dva izmed najmočnejših svetovnih politikov, britanski in ameriški, prejela lekciji o demokraciji. Še posebej pa ju verjetno boli, da sta jima lekcijo dali ženski.

Sporočilo teh dveh septembrskih dni bo odmevalo po vsem svetu. Vsak politik, pa tudi voditelji podjetij in različnih organizacij bodo morda razumeli sporočilo:

Nihče ni nad zakonom, nihče ne more ustaviti demokratične ljudske volje in vsakdo bo odgovarjal ljudem za svoja dejanja, še zlasti mladim.

Hvala trem močnim ženskam za to jasno in glasno sporočilo.


Slika: Svoboda vodi ljudstvoEugène Delacroix, 1830 (Wikipedia)

četrtek, 19. september 2019

Mir, blaginja in okolje


21. septembra obeležujemo mednarodni dan miru. Osrednja tema letošnjega (2019) dne je okolje: »Podnebno ukrepanje za mir« (Climate Action for Peace). Kaj ima okolje skupnega z mirom? Pravzaprav veliko. Če bomo uničili svoje okolje, bo ogroženo naše preživetje. V boju za preživetje pa se bodo skupnosti in države spopadale za preostale naravne vire in prav nihče se pri tem ne bo oziral na okolje. Globalni mir, blaginja vseh ljudi in zdravo planetarno okolje so neločljivo povezani med seboj. Če »pade« eden, »padejo« vsi.

Planetarno okolje

Dva dni po mednarodnem dnevu miru, 23. septembra 2019, se bo na sedežu Združenih narodov v New Yorku začel Vrh ZN o podnebnih ukrepih (UN Climate Action Summit 2019). Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je vse voditelje držav pozval, naj 23. septembra pridejo v New York s konkretnimi, realnimi načrti za povečanje prispevka svojih držav, ki so bili določeni na nacionalni ravni do leta 2020. Le tako bo mogoče zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 45 odstotkov v naslednjem desetletju, do leta 2050 pa doseči ničelne neto izpuste.

Dva dni prej, 21. septembra 2019, ob mednarodnem dnevu miru, pa bo prav tako na sedežu ZN potekal Podnebni vrh mladih (Youth Climate Summit), na katerem bodo mladi voditelji pripravili konkretne predloge za reševanje pereče podnebne krize.

Poleg mladih voditeljev pa bo dodaten pritisk na neodgovorne svetovne voditelje izrazilo tudi več milijonov ljudi vseh generacij, ki bodo v 150 državah, med 20. in 27. septembrom, zahtevali odločnejše podnebno ukrepanje. Tudi pri nas (več: Podnebni protest vseh generacij).

Blaginja za vse

Z okoljsko problematiko in mirom pa je še kako povezana globalna blaginja. Danes je v svetu še vedno lačnih 820 milijonov ljudi, kar je približno toliko kot je skupno število prebivalcev EU in ZDA. Poleg tega, kot pravi novo poročilo (julij 2019) Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), je še nadaljnje 1,3 milijarde ljudi prehransko ogroženih. V svetu, kjer je osnovnih dobrin dovolj za vse, je torej kar 2 milijardi ljudi lačnih ali slabo prehranjenih.

Lakota in skrajna revščina sta glavni »motor« globalnih migracij in pogosto tudi uničevanja okolja. Revni ljudje v boju za preživetje sekajo gozdove, za kuhanje in razsvetljavo uporabljajo petrolej in oglje itd. V skrajnem obupu številni ljudje zapuščajo svoje domove in vir preživetja zase in za svoje družine iščejo v bogatem delu sveta. Migracij ne bo mogoče ustaviti z nobeno še tako visoko ograjo. Edina rešitev je vzpostavitev pravičnejših globalnih ekonomskih odnosov, ki bodo utemeljeni na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju.

Globalni mir

Samo s skupnimi močmi, na mednarodni ravni, lahko ustavimo trend propadanja okolja in vse obsežnejših migracij, ki jih »poganja« nepravičen globalni ekonomski sistem, ki koristi predvsem bogatim državam in posameznikom. Nič ne pomaga, če npr. Nizozemska ali Norveška postaneta »stoprocentno čisti« državi, če pa se hkrati velik del sveta bori za preživetje in nima ne volje in energije, da bi se trudil z globalnim okoljem.

Če bo okolje še bolj uničeno, se bo še več ljudi znašlo v ekonomski stiski, to pa lahko še zaostri okoljsko problematiko in ogrozi globalni mir. Zato poleg velikega truda za okolje začnimo reševati tudi problem globalne revščine in lakote – z globalno delitvijo osnovnih dobrin.

Ob vsem tem pa velja razmisliti o naslednjih Maitrejevih besedah (Share Slovenija):

»Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«


Slika: Združeni narodi

nedelja, 25. avgust 2019

Ograje našega življenja


Nestrpneži vseh vrst, ki zagovarjajo postavljanje mejnih ograj v številnih modernih »razvitih« državah, tudi v Sloveniji, imajo v nečem prav: ograje res ščitijo naš način življenja. Vendar ni res, da ograje branijo naš jezik, našo kulturo in tradicijo, kajti le-te bodisi podpiramo bodisi uničujemo kar sami. Žičnate in betonske ovire dejansko ščitijo naš »zahodni standard«. To je način življenja, ki ga živimo na račun držav, od koder prihajajo tako imenovani migranti. Naš način življenja je v veliki meri kriv, da morajo zapustiti svoje domove in oditi na skrajno nevarno pot. Vedo, kam morajo iti – tja, kamor »potujejo« njihovi odtujeni življenjski viri. A za razliko od dobrin, ki imajo prosto pot (ekonomisti temu pravijo svobodni trg, v resnici pa gre za čisto navadno krajo), ljudi pričakajo visoke ograje iz žic, betona in sovraštva.

Čaj…

Poglejmo si (resničen) primer čaja v neki manj razviti državi. Na plantažah ženske (da, izključno ženske) v težkih pogojih (vlaga, strmina, vročina, dež, pijavke) ročno obirajo čajne lističe. Za celomesečno garaško oziroma suženjsko delo prejmejo največ 100 evrov. Čajne lističe predelajo v bližnjih tovarnah (kjer je povprečna plača približno 200 evrov) in ga zapakirajo v velike vreče (podobne vrečam cementa) ter odpošljejo v »razviti« svet. Zgolj najslabši deli čaja, tako rekoč ostanki, ostanejo v njihovi domovini. V velikanskih tovarnah bogatih držav se potem zelo kakovosten čaj zapakira v krasno embalažo in se z velikimi dobički prodaja na »svobodnem« trgu ograjenega sveta.

… in druge surovine

Podobno se dogaja tudi z drugimi surovinami oziroma dobrinami, ki polnijo naše krožnike, oblačijo naša telesa, sestavljajo naše pametne telefone, avtomobile in druga »čudesa razvitega« sveta. To velikansko bogastvo »poganja« naš družbeno in okoljsko uničujoči zahodni način življenja. Nekoč smo temu rekli kolonialno izkoriščanje, danes temu rečemo svobodni globalni trg. A poti ostajajo iste, razmerja revščine in bogastva ostajajo zacementirana. Dobički se stekajo v iste žepe.

Turistične in poslovne migracije…

Potem ljudje iz držav, v katere priteka obilje dobrin in bogastva, visoko preko mejnih ograj udobno potujejo v izkoriščane države bodisi iz poslovnih razlogov (nakup poceni surovin in izdelkov) bodisi na turistična potovanja, da bi občudovali lepote in neokrnjeno naravo ter »pristnost, prvobitnost in odprtost« tamkajšnjih ljudi. Pogosto so zraven prisotne še tihe opazke o njihovi lenobi, površnosti in netočnosti, čeprav se ti ljudje resnično trudijo oziroma borijo za preživetje.

…ter migracije za življenje

Če pa se domačini znajdejo v neizmerni stiski, ki jo povzroča velikanski odliv bogastva iz države, in v hotenju po preživetju zapustijo svoje domove, postanejo migranti - nenadoma zli in umazani, nezaželeni in osovraženi. Postanejo statistični podatki in številke v medijih, ne več ljudje. Postanejo tisti, ki ogrožajo že davno sprevrženi »zahodni način življenja«. Zato kot gobe po dežju rastejo ograje. Migrantom bi na mejah lahko rekli tudi takole: »Potrebujemo vaše bogastvo, da lahko brezmejno trošimo in hedonistično uživamo, vi pa ostanite doma, pa četudi nimate ničesar. Vseeno nam je za vaše neizmerno trpljenje.« Vsi ostali razlogi so čista laž. Temu se reče tudi samozadovoljstvo.

Pravičnost in delitev dobrin; prijatelji in gostje

V pravičnejšem svetu ograje ne bi bile potrebne. Pravičnejša trgovina bi proizvajalcem in pridelovalcem dobrin zagotovila pošteno plačilo in njim ter njihovim družinam omogočila blaginjo. A ker tudi pravična trgovina ne bi dosegla vseh ljudi (zelo revni, za delo nezmožni, starejši in bolni itd.), bi jo lahko »nadgradili« z globalno delitvijo dobrin. Tako bi zagotovili, da bi imel sleherni Zemljan dovolj dobrin za preživetje in za življenje v blaginji. Potem bi zdajšnji migranti k nam pripotovali le še kot prijatelji in gostje, prav tako tudi mi k njim. Kot enakopravni člani velike človeške družine.

In ograje vseh vrst bi lahko končno pospravili v muzeje. Enkrat za vselej.



petek, 23. avgust 2019

Jedrske »igrice«


Zdaj je tudi predsednik vlade potrdil (Šarec za drugi blok krške nuklearke), kar se je že dolgo »kuhalo« v ozadju: Slovenija bo zelo verjetno gradila drugi blok jedrske elektrarne, medtem ko so obstoječemu bloku že prej potiho podaljšali življenjsko dobo za 20 let (namesto do 2023, kot je njegova načrtovana življenjska doba, bo deloval vse do leta 2043). Ocenjeni stroški novega jedrskega bloka znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov, kar je približno za tri in pol TEŠ 6. A to še ni najhuje. Politiki in strokovnjaki, ki nadvse hvalijo jedrsko energijo, so pozabili povedati, da bo nova elektrarna stala na potresno zelo nevarnem območju. To kažejo novejše študije, na kar je leta 2013 opozoril ugledni francoski inštitut IRSN. A ne samo nova, tudi stara jedrska elektrarna, skupaj z bazeni iztrošenega goriva, stoji na potresno nevarnem območju. V igri torej ni samo energetska prihodnost, temveč prihodnost Slovenije kot države. Zveni dramatično? Morda pa je res dramatično!

Pismo

Ne vemo, ali so naši politiki prebrali pismo francoskega inštituta za zaščito pred sevanjem in jedrsko varnost IRSN (Institut de radioprotection et de sûreté nucléaire), ki je (zaenkrat še) objavljeno na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor – O potresni varnosti NEK). Če so ga, potem bi morali takoj reagirati in ustaviti vse procese gradnje nove jedrske elektrarne in čimprej zapreti staro; če pa ga niso, potem ta država očitno slabo deluje. Opozorila so resna. Kajti v bližini bodoče in stare jedrske elektrarne je potresno nevarna tektonska prelomnica Libna in še nekatere druge.

Če pride do potresa (in globoko upamo, da ne), bi lahko prišlo do večjih radioaktivnih izpustov v okolje (dovolj je že, da pride do izpustov iz bazenov iztrošenega goriva, kar se je zgodilo leta 2011 pri nesreči v jedrski elektrarni Fukušima). Lahko si samo zamislimo, kaj bi to pomenilo za zdravje ljudi, za pridelavo hrane, za turizem itd. Je res vredno tvegati?

Seveda bo marsikdo hitro odvrnil, da gre za nepotrebno paničarjenje, saj naši strokovnjaki že vedo, kaj je prav. A ne gre za čustvene odzive skeptikov do jedrske energije, kot pogosto slišimo, gre za resna opozorila resnih znanstvenikov.

Finančni vidik

Ocenjena vrednost nove jedrske elektrarne je 3,5 do 5 milijard evrov. Treba je vedeti, da so jedrske elektrarne pravi »sesalniki« denarja. Poglejmo le dva primera: tretji blok finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki ga gradijo od leta 2005, je bil ocenjen na 3 milijarde evrov, zdaj pa so stroški dosegli 8,5 milijarde evrov; tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville so začeli graditi leta 2007 za 3,3 milijarde evrov, do danes pa so stroški narasli na 10,9 milijarde evrov. Bomo res zmogli takšen finančni zalogaj? Ne pravimo, da bo tako, a ni nemogoče. Proti temu je še naša »veličastna« naložba v TEŠ 6 pravi »palček«, saj je iz načrtovanih 655 milijonov evrov cena narasla »samo« na 1,41 milijarde evrov.

Zakaj ne gradimo vetrnih in solarnih elektrarn

Slovenija je po podatkih iz Wikipedie za leto 2018, skupaj s Slovaško, na zadnjem mestu v EU po številu vetrnih elektrarn (samo 3 elektrarne). Da vetrna energija ne ogroža ptic, kar pri nas še vedno velja za dejstvo, so dokazali na avstrijskem Gradiščanskem, kjer se je po postavitvi vetrnih elektrarn število prej ogroženih ptic celo bistveno povečalo. Hkrati pa te elektrarne proizvedejo več energije kot naša energetska »bisera« - TEŠ 6 in jedrska elektrarna Krško (Vetrne elektrarne: Vlagatelji še niso obupali). Pri DARS-u pa medtem trdijo, da ni pravih predpisov za postavitev solarnih panelov na protihrupne ograje ob avtocestah (Dnevnik). Če jih ni, se lahko sproži postopek za njihovo spremembo; saj zato imamo parlament, mar ne?

Morda pa zdaj vendarle razumemo, zakaj naši energetiki in politiki nočejo vlagati v solarne in vetrne elektrarne. Ker tam ni resnih zaslužkov. Samo veliki projekti (kot je bil na primer zloglasni TEŠ 6) prinašajo tudi velikanske zaslužke. Morda pa so pripravljeni žrtvovati prihodnost Slovenije za dober biznis. Morda je v ozadju čisto preprosto – pohlep? Nič novega, pač.

Kakšno prihodnost si torej želimo? Deželo, onesnaženo z jedrskimi in ogljičnimi izpusti, ki je hkrati finančno zelo zadolžena? Ali pa bi rajši imeli resnično trajnostno državo, ki ji je mar za prihodnost današnjih in prihodnjih generacij? Odločitev za to je naša. Tukaj in zdaj. Ne prepustimo vsega peščici pohlepnežev.

torek, 20. avgust 2019

Ekonomija delitve pred individualno potrošnjo


Prevladujoče prepričanje, da je individualna potrošnja brez kakršnih koli omejitev najboljša pot za zadovoljevanje naših potreb in želja, nas je pripeljalo do okoljske in družbene katastrofe. Podnebne spremembe, onesnaženo okolje in globoka družbena neenakost v veliki meri izvirajo iz naših prevladujočih ekonomskih vzorcev, ki še vedno temeljijo na modelu: (poceni) kupi – uporabi (zase) – zavrzi. Pod vplivom neprestanih modnih in tehnoloških inovacij, ki pogosto temeljijo zgolj na »kozmetičnih« popravkih, pa je ta cikel vse hitrejši in bolj uničujoč.

Zato potrebujemo temeljne spremembe v odnosu do lastnine in uporabe dobrin. Ekonomija delitve je krovni pojem oziroma okvir za celo vrsto načinov in modelov za dostop do dobrin oziroma izdelkov in storitev, ki jih potrebujemo: s souporabo, z izmenjavo, izposojo, s kroženjem, recikliranjem, podarjanjem itd. Veliko stvari, ki jih potrebujemo, sploh ni treba imeti v lasti; bolj kot lastnina je pomemben dostop do dobrin. Delitev koles, avtomobilov in hrane, knjižnice reči, sejmi izmenjave, souporaba prostorov in zemlje itd. utirajo pot družbeno in okoljsko odgovornejši ekonomiji.

S sodobnimi IKT tehnologijami, z novimi zakonodajnimi in davčnimi rešitvami lahko te »razkropljene« pobude oblikujemo v delujoč okvir ekonomije delitve, ki na lokalni, državni in globalni ravni lahko reši številne ključne probleme sodobnega človeštva. Nenazadnje ekonomija ni samo »biznis«, temveč družbeno področje, ki je odgovorno za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in blaginjo; a ne samo nekaterih ljudi, temveč človeštva kot celote. Z ekonomijo delitve pa se hkrati tudi pomembno zmanjša pritisk na okolje, saj z manj dobrinami lahko zadovoljujemo več človeških potreb in želja.


torek, 6. avgust 2019

Predlog za globalno delitev dobrin


V publikaciji Predlog za globalno delitev dobrin smo razmišljali o možnosti uveljavitve mehanizma globalne delitve osnovnih dobrin, s katerim bi odpravili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega sveta – lakoto, skrajno revščino in veliko globalno neenakost, ki povzročajo družbene konflikte, vojne, migracije in tudi okoljsko krizo.

Imamo Organizacijo združenih narodov, v okviru katere lahko ustanovimo novo specializirano agencijo, ki bo koordinirala globalno delitev osnovnih dobrin. Cilj globalne delitve osnovnih dobrin je omogočiti slehernemu Zemljanu zadovoljevanje osnovnih potreb, kar je predpogoj za zdravje in blaginjo tako posameznika kot tudi celotne družbe. Poleg tega pravičnejša in racionalnejša delitev osnovnih globalnih dobrin lahko pomembno vpliva na okoljsko ravnovesje.

Mehanizem delitve teh dobrin je lahko zelo enostaven. Države bodo agenciji sporočale presežke in primanjkljaje svojih osnovnih dobrin. Agencija pa bo državam priporočila, kako naj si neposredno pošiljajo dobrine med seboj, saj bo imela pregled nad stanjem teh dobrin. Za večjo preglednost pa bi lahko oblikovali novo obračunsko enoto (UNCU), ki bo celoten sistem naredila preglednejši.

Agencija bo poleg koordinacije delitve osnovnih dobrin poskrbela za oblikovanje regijskih intervencijskih skladov, kjer se bodo skladiščile najnujnejše osnovne dobrine za primer naravnih katastrof ali trenutnega pomanjkanja določenih dobrin. Poleg tega pa bo agencija oblikovala priporočila državam, v kakšnem obsegu lahko izkoriščajo oziroma obremenjujejo skupne dobrine človeštva, od katerih je odvisna prihodnost človeštva, kot so gozdovi, oceani, sladke vode, obdelovalna zemlja itd.

Kot vsak predlog je seveda tudi ta odprt za razmislek. Pa vendar, nekje moramo začeti. Globalna delitev osnovnih dobrin in skrb za skupne dobrine človeštva so temelj, na katerem lahko izgradimo mir, blaginjo in prihodnost za vse. Velja poskusiti. Oziroma moramo poskusiti.

Publikacija:

Predlog za globalno delitev dobrin

nedelja, 4. avgust 2019

Kako živeti skupaj


Ljudje smo različni. To je preprosta resnica. Razlikujemo se po spolu, videzu, čustvovanju, razmišljanju; pa tudi po pripadnosti različnim skupinam – verskim, narodnim, jezikovnim kulturnim, političnim itd. Med nami je »tisoč in ena razlika«; skoraj zagotovo pa lahko rečemo, da na Zemlji ni dveh povsem enakih ljudi. Pa vendar, ali lahko navkljub tem razlikam živimo skupaj – v miru in blaginji, v prijateljstvu in vzajemnem spoštovanju?

Za začetek je dobro ugotoviti, kaj imamo skupnega. Zagotovo nam je skupno, da smo vsi ljudje. Saj to že vemo, a morda je dobro, da se tega večkrat zavemo in v skladu s tem tudi ravnamo. Prav je, če pred sabo vedno najprej vidimo – človeka. In ga šele potem razvrstimo v enega od svojih in tujih »predalčkov«. Razlike med nami so, a problem nastane, ko le-te postanejo sredstvo ločevanja, predsodkov, prezira, sovraštva, (pre)moči. Če pa pred sabo vidimo človeka, ki je človek kot mi sami, potem je pred nami enako oziroma enakovredno človeško bitje.

Naslednja skupna stvar je svet, v katerem živimo in se gibljemo. Vsem nam je zagotovo skupno, da živimo na Zemlji, ki je naš skupni dom. Na Zemlji smo vsi domačini, v najširšem smislu je to naša edina domovina. Če smo torej vsi ljudje in če si delimo skupni dom, potem tudi planetarne dobrine pripadajo vsem. Vsakdo na Zemlji lahko diha zrak, ki je nedvomno skupna dobrina. A zakaj potem drugače ravnamo pri hrani, vodi, zdravilih in drugih osnovnih dobrinah; zakaj več kot 800 milijonov ljudi danes strada, medtem ko številni ljudje »uživajo« v preobilju in hrano mečejo v smeti? Zemeljske dobrine pripadajo vsem, zato je prav, da si jih medsebojno delimo.

Res smo raznoliki po spolu, videzu, čustvovanju in mišljenju. Res pripadamo različnim narodom, tradicijam, kulturam in prepričanjem (političnim, verskim…). Nenazadnje pa je tudi res, da smo pripadniki velike človeške družine, ki živi na skupnem planetu, kar nas neločljivo povezuje in zavezuje k spoštovanju in skrbi za vse druge ter za naše skupno okolje. Skrb za druge pomeni, da slehernemu Zemljanu priznamo pravico do osnovnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo. Zato sta medsebojna delitev dobrin in sodelovanje pot v prihodnost, kjer bomo zaživeli kot eno človeštvo, v miru in blaginji.


nedelja, 28. julij 2019

Tik-takanje jedrske »bombe«


Letos spomladi je veliko zanimanje javnosti vzbudila miniserija HBO z naslovom Černobil. V petih delih so avtorji s skoraj dokumentarno natančnostjo osvetlili dogodke tik pred in po nesreči, ki se je 26. aprila 1986 pripetila v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi. Čeprav je bilo nekaj kritik na filmsko zgodbo (kar je pričakovano, saj ima filmska upodobitev svoje zakonitosti), pa se je velika večina strinjala, da je miniserija Černobil zelo dobro pokazala vse človeške in okoljske dimenzije te največje jedrske nesreče v zgodovini človeštva.

Le kratek čas po nadaljevanki Černobil pa smo lahko v naših medijih zasledili celo vrsto člankov, katerih namen je relativizirati oziroma v bistveni meri zmanjšati naše dojemanje nevarnosti jedrskih reaktorjev in nakopičenih jedrskih odpadkov. Še več, »jedrski lobi« nam skuša »prodati« zgodbo, da jedrska energija predstavlja rešitev za globalno segrevanje ozračja. Ne moremo pa se znebiti občutka, da je v ozadju zgolj čista ekonomska računica po gradnji novega bloka jedrske elektrarne Krško, kar pomeni nov megalomanski energetski projekt, s katerimi pa v Sloveniji nimamo najboljših izkušenj.

Lobiranje za jedrsko energijo

Kdor malo bolje pozna področje, ve, da lobiranje ne pomeni zgolj uradnega in neuradnega »trkanja na vrata« pomembnih politikov, temveč tudi »mehčanje« javnega mnenja. Politiki so danes tako in tako že pod močnim vplivom velikih korporacij, kar smo videli že velikokrat in so pripravljeni žrtvovati tudi najboljša kmetijska zemljišča in milijarde javnega denarja, da bi ustregli korporacijam. Večji problem pa je javno mnenje oziroma volilci.

Najmočnejše orodje za »obdelavo« javnosti so mediji. Če te nekdo dovolj vztrajno in dolgo prepričuje, potem sčasoma sprejmeš njegovo zgodbo. Politiki se v resnici zelo bojijo javnega mnenja. Pogosto so v velikem stresu, saj morajo zadovoljiti interese korporacij in hkrati ohraniti všečno javno podobo, ki jim omogoča ponovno izvolitev. Interesi korporacij in širokih ljudskih množic pa so pogosto v velikem razkoraku.

A bolj kot vse izjave, članki in druge lobistične akcije, ki so bile v zadnjem času izpeljane v prid uporabe jedrske energije, se moramo osredotočiti na manj »svetle« plati jedrske energije. Izpostavimo samo dve, čeprav jih je v resnici še več: predvidene stroške in potresno ogroženost.

JEDRSKI STROŠKI

Ocenjeni stroški morebitne izgradnje drugega bloka jedrske elektrarne Krško znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov. Glede na način, kako se pri nas lotevamo velikih energetskih projektov (npr. TEŠ 6), je zelo verjetno, da moramo za novi jedrski blok računati na najmanj 5 milijard evrov ali pa še več. Da so naši strahovi upravičeni, si poglejmo samo dva primera gradnje jedrskih reaktorjev in to v dveh zelo razvitih in močnih zahodnih državah.

Tretji reaktor finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki ga gradijo od leta 2005, je bil sprva ocenjen na 3 milijarde evrov, zdaj pa so stroški dosegli že neverjetnih 8,5 milijarde evrov. Tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville pa so začeli graditi leta 2007 za predvidene 3,3 milijarde evrov, do danes pa so stroški dosegli že 10,9 milijarde evrov. In noben od omenjenih reaktorjev še ni aktiven. Torej, smo pripravljeni odšteti, če se kaj zalomi, morda tudi 8 ali celo 10 milijard dolarjev za nov blok jedrske elektrarne – Slovenija po ekonomski moči seveda ni niti Finska niti Francija, da bi to v resnici zmogla.

JEDRSKA NE-VARNOST

V širši slovenski javnosti je malo znano pismo uglednega francoskega javnega inštituta za zaščito pred sevanjem in jedrsko varnost IRSN (Institut de radioprotection et de sûreté nucléaire), ki so ga leta 2013 naslovili na GEN Energijo d.o.o. (glejte: Ministrstvo za okolje in prostor – O potresni varnosti NEK). V njem v svetovnem merilu ugledni francoski inštitut opozarja na nevarnost, ki jo za morebitni novi blok jedrske elektrarne Krško predstavlja ugotovitev, da je v bližini ena od aktivnih tektonskih prelomnic, imenovana prelomnica Libna. Prav tako pa je, poudarjajo v pismu, pod velikim vprašajem tudi varnost delovanja obstoječe jedrske elektrarne Krško.

Naj nas naši jedrski strokovnjaki, lobisti korporacij in »prodani« politiki še tako prepričujejo, dejstvo je, da sobivamo z »bombo« in to jedrsko, ki jo lahko aktivira hujši potres, in le-ta je bližini jedrske elektrarne Krško možen.

Dovolj je že, da potres poškoduje začasno skladišče jedrskih odpadkov, ki se kopičijo ob jedrski elektrarni Krško v tako imenovanih bazenih izrabljenega goriva, ki bodo polni do leta 2022. Prav bazeni izrabljenega goriva so bili med drugim zaradi potresa poškodovani pri nesreči jedrske elektrarne Fukušima leta 2011.



Miniserija HBO Černobil je več kot resno opozorilo, kako nevarna je lahko obstoječa tehnologija za pridobivanje jedrske energije. Če nas že tako vzneseno prepričujejo, kako »super« je jedrska energija, naj nam politiki in strokovnjaki hkrati vsaj »nalijejo čistega vina«. Dovolj je, da nam predstavijo vse morebitne stroške in vse nevarnosti, ki smo jim lahko izpostavljeni. Za majhno državo, kot je Slovenija, bi bila jedrska nesreča lahko usodna, saj bi bili stroški za zdravje ljudi, uničeno okolje in ekonomijo gromozanski. Za majhno državo, kot je Slovenija, bi takšna nesreča pomenila katastrofo nepredvidljivih razsežnosti (le kdo bi še obiskal državo, če bi se v njej pripetila jedrska nesreča ali kupoval njene prehrambene in druge proizvode).

Zanemariti oziroma ignorirati opozorila o potencialni veliki potresni nevarnosti v bližini morebitne nove in obstoječe lokacije jedrske elektrarne pač ni pot do zaupanja javnosti.

Ne samo, da bi morali nemudoma zaustaviti vse aktivnosti gradnje 2. bloka jedrske elektrarne Krško, temveč bi morali nemudoma zapreti tudi obstoječo jedrsko elektrarno. Kdo bo prevzel odgovornost, če bo »počilo«? Na ne-vednost se pač ne bo smel nihče izgovarjati. Velikanska sredstva za gradnjo novega bloka (3,5 do 5 milijarde evrov) pa bi lahko namenili za varnejše vire zelene energije. Za ta denar je danes mogoče narediti zares veliko.



Drugi viri:

Nesreče jedrskih reaktorjev z več žrtvami in/ali škodo, ki presega 100 milijonov dolarjev, 1952-2011

Jedrska energija: umazana, nevarna in draga, Greenpeace

Globalna kriza z jedrskimi odpadki, Greenpeace

Svetlana Aleksievič, Černobilska molitev: kronika prihodnosti, Ljubljana, Modrijan, 2009

Černobil, kronika naše prihodnosti?



Slika: http://wiki.dickinson.edu/index.php/File:Fukushima_nuclear_power_plant_explosion.jpg

torek, 2. julij 2019

Malo, a dobro


Včasih je koristno razmisliti o starih rekih, ki so še vedno aktualni; modrost je pač brezčasna. Takšen je na primer latinski rek »pauca sed bona«, ki pomeni »malo, a dobro«. Izrek je resnično vreden razmisleka, saj vemo, da je vodilna družbena »vrednota« našega časa »veliko« oziroma »več« – več denarja, več premoženja, uspeha, všečkov; v ekonomskem smislu več gospodarske rasti, v političnem pa več oblasti in moči. Posledice prizadevanj za »več«, ki gredo z roko v roki z medsebojno tekmovalnostjo oziroma konkurenčnostjo, pa niso dobre, temveč katastrofalne: uničeno zdravje ljudi, slabi medsebojni odnosi, prizadeto okolje, družbeni konflikti in nazadnje celo vojne. Zato danes v resnici živimo »več, a slabše«.

Argument, da je tekmovalnost »zdrava« in da pospešuje razvoj, ne drži. Ljudje mnogo več dosežemo s so-delovanjem; z medsebojno delitvijo dobrin in znanja. Naša ustvarjalnost pa je večja, če živimo v blaginji. Nenazadnje, ali res potrebujemo takšen (gospodarski) razvoj, ki je osredotočen samo na proizvodnjo brezštevilnih povsem nepotrebnih ali celo nevarnih izdelkov in storitev.

Vrnimo se k prej zapisanemu latinskemu reku pauca sed bona; malo, a dobro. Za dobro življenje v resnici ne potrebujemo veliko; potrebujemo malo, a zadosti. Kaj sploh je dobro življenje? Vsekakor ne brezkončna tekma, ki nas spremlja že od malih nog – začnemo s tekmo za ocene, potem za točke na maturi, za boljšo fakulteto, delovno mesto, za večjo hišo, avto in tako naprej. Ta brezglava »življenjska« tekma nam morda »pričara« blišč in bogastvo, a nam odvzame vse dostojanstvo, človečnost in notranji mir; nam in drugim in okolju.

Kako nam koristi sadje iz drugih kontinentov, če je prepojeno s kemikalijami, da ostane »sveže« na poti preko oceana in povzroča kaj vemo kakšna obolenja – nam in okolju? Kaj nam pomenijo oblačila iz daljnih azijskih dežel, ki se po dveh pranjih raztrgajo, pa še delavci, pogosto otroci, so jih prisiljeni šivati v nemogočih, pogosto celo suženjskih razmerah? Kaj nam pomeni toliko vsega, če pa nimamo časa, da bi zares živeli?

Dobro življenje pomeni imeti dovolj časa za sebe in druge, za družino, prijatelje in za skupnost. Dobro življenje je imeti dovolj dobrin in to kakovostnih ter zdravih. Namesto avokada je povsem dovolj jabolko, ki je zraslo v soseščini, z malo ali nič pesticidov in drugih dodatkov. Velikanska hiša z najboljšo tehnologijo na najdražji lokaciji še ni dom sama po sebi; dom je prej dvosobno stanovanje, kjer med člani gospodinjstva vladajo dobri in ljubeči medsebojni odnosi.

Torej, začnimo razmišljati drugače. Namesto »več, za vsako ceno« se zadovoljimo z »malo, a dobro«. Malo, ki ni pre-malo, ampak zadosti. Začnimo na tak način tudi živeti, kajti če se sami ne spremenimo, se tudi družba ne bo. Mnogo modrosti je v starih rekih.

Zatorej »malo, a dobro«.

Vir: Kako deliti dobrine

Globalna delitev dobrin


Človeštvo je ena družina,
ki si deli skupni dom – planet Zemljo.
Vsi ljudje imamo enake osnovne potrebe,
ki nam zagotavljajo zdravje in blaginjo.
Vsakdo potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje,
zdravstveno varstvo in izobraževanje – osnovne dobrine človeštva.

Teh dobrin je dovolj za vse, a jih v nekaterih delih sveta
primanjkuje, drugje pa jih je preveč,
kajti ustvarili smo izjemno nepravičen
in sebičen ekonomski sistem;
zato imamo lakoto in revščino, konflikte,
vojne, migracije in uničeno okolje.

Z globalno delitvijo osnovnih dobrin
nihče ne bo trpel pomanjkanja
in le tako bomo ustvarili pogoje za svetovni mir
in blaginjo za vse ljudi
in šele potem bomo lahko uredili naš odnos z okoljem
in Zemljo spremenili v cvetoč planet.

ponedeljek, 17. junij 2019

Ali res potrebujemo vojne?


Vprašanje v naslovu je morda naivno. Vendar, ali moramo res vedno znova trepetati pred »koncem sveta«. Kajti vojna ni nič drugega kot konec sveta: za marsikoga, za mnoge, lahko pa tudi za vse (sploh če izbruhne 3. svetovna vojna, kar sploh ni nemogoče). Spet se pred našimi očmi – oziroma mediji, preko katerih opazujemo svet – odvija scenarij, ki nas lahko vodi v katastrofo. Tokrat nam grozi ameriško-iranska vojna, ki v konflikt lahko potegne še celo vrsto držav. Vendar ne razmišljajmo o razlogih za vojno, ampak si rajši zamislimo širšo sliko.

Predstavljajmo si inteligentnega dobronamernega prišleka iz vesolja (ne neko hudobno ščurku podobno bitje, ki ga tako radi upodabljajo hollywoodski »znanstveno«-fantastični filmi), ki iz varne razdalje opazuje naš planet.

Na tako malem krhkem planetu, v oddaljenem kotičku galaksije, kjer je ogromno ljudi zelo revnih ali celo stradajo, kjer je okolje že hudo prizadeto, se mu politiki verjetno zdijo kot nezreli otroci, ki naokoli »premetavajo« armade in si grozijo s totalnim uničenjem. Dejansko uničujejo ljudi in planet zaradi uničevanja samega, ne zaradi kakšnih drugih zdravemu razumu smiselnih vzrokov.

A to inteligentno bitje iz vesolja kmalu opazi, da se otroci v vrtcih že zgodaj naučijo spoštovanja, sodelovanja in medsebojne delitve. To ga zares začudi, kajti človeška bitja so v osnovi dobra in prijazna, a to se drastično spremeni, ko postanejo politiki, predsedniki, direktorji, šefi itd. Morda ne vsi, a zelo številni med njimi.

In izobraženi, dobro situirani ljudje, ki bi se tem »voditeljskim divjakom« lahko uprli, se večino časa ukvarjajo sami s sabo. Marljivo delajo, nakupujejo oziroma trošijo, počitnikujejo, živijo »zdravo«, se »všečkajo«, rekreirajo in po malem jamrajo. A so raje tiho, saj bo že nekdo stvari uredil namesto njih. Ti ljudje iz »srednjega razreda« imajo resnično moč za spremembe, so »zapleteni« v svoja mala življenja in se ne zanimajo za širšo »planetarno sliko«.

Tako razviti vesoljski sosed zmeden gleda in ne razume, zakaj se ljudje ne odločijo za drugačen svet; za svet v katerem ljudje živijo v miru, kjer nihče ne živi v pomanjkanju in kjer ljudje drug drugega spoštujejo oziroma drug na drugega gledajo kot na člane ene velike družine – človeštva. Kjer tehnologije delajo za ljudi in za okolje. Kjer so dobrine namenjene ljudem, na pa špekulacijam in »biznisu«, zato si jih ljudje med seboj delijo.

Res čuden svet, pravi prišlek iz vesolja in se raje obrne, kot da bi pristopil k »inteligentnim« bitjem, ki naseljujejo ta čudovit planet, jih lepo pozdravil ter jim morda svetoval kakšno napredno družbeno-ekonomsko-tehnološko izboljšavo v smeri zdravja in blaginje vseh.

Torej, ali res potrebujemo vojne?


Slika: Picasso - Guernica