četrtek, 19. september 2019

Mir, blaginja in okolje


21. septembra obeležujemo mednarodni dan miru. Osrednja tema letošnjega (2019) dne je okolje: »Podnebno ukrepanje za mir« (Climate Action for Peace). Kaj ima okolje skupnega z mirom? Pravzaprav veliko. Če bomo uničili svoje okolje, bo ogroženo naše preživetje. V boju za preživetje pa se bodo skupnosti in države spopadale za preostale naravne vire in prav nihče se pri tem ne bo oziral na okolje. Globalni mir, blaginja vseh ljudi in zdravo planetarno okolje so neločljivo povezani med seboj. Če »pade« eden, »padejo« vsi.

Planetarno okolje

Dva dni po mednarodnem dnevu miru, 23. septembra 2019, se bo na sedežu Združenih narodov v New Yorku začel Vrh ZN o podnebnih ukrepih (UN Climate Action Summit 2019). Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je vse voditelje držav pozval, naj 23. septembra pridejo v New York s konkretnimi, realnimi načrti za povečanje prispevka svojih držav, ki so bili določeni na nacionalni ravni do leta 2020. Le tako bo mogoče zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 45 odstotkov v naslednjem desetletju, do leta 2050 pa doseči ničelne neto izpuste.

Dva dni prej, 21. septembra 2019, ob mednarodnem dnevu miru, pa bo prav tako na sedežu ZN potekal Podnebni vrh mladih (Youth Climate Summit), na katerem bodo mladi voditelji pripravili konkretne predloge za reševanje pereče podnebne krize.

Poleg mladih voditeljev pa bo dodaten pritisk na neodgovorne svetovne voditelje izrazilo tudi več milijonov ljudi vseh generacij, ki bodo v 150 državah, med 20. in 27. septembrom, zahtevali odločnejše podnebno ukrepanje. Tudi pri nas (več: Podnebni protest vseh generacij).

Blaginja za vse

Z okoljsko problematiko in mirom pa je še kako povezana globalna blaginja. Danes je v svetu še vedno lačnih 820 milijonov ljudi, kar je približno toliko kot je skupno število prebivalcev EU in ZDA. Poleg tega, kot pravi novo poročilo (julij 2019) Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), je še nadaljnje 1,3 milijarde ljudi prehransko ogroženih. V svetu, kjer je osnovnih dobrin dovolj za vse, je torej kar 2 milijardi ljudi lačnih ali slabo prehranjenih.

Lakota in skrajna revščina sta glavni »motor« globalnih migracij in pogosto tudi uničevanja okolja. Revni ljudje v boju za preživetje sekajo gozdove, za kuhanje in razsvetljavo uporabljajo petrolej in oglje itd. V skrajnem obupu številni ljudje zapuščajo svoje domove in vir preživetja zase in za svoje družine iščejo v bogatem delu sveta. Migracij ne bo mogoče ustaviti z nobeno še tako visoko ograjo. Edina rešitev je vzpostavitev pravičnejših globalnih ekonomskih odnosov, ki bodo utemeljeni na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju.

Globalni mir

Samo s skupnimi močmi, na mednarodni ravni, lahko ustavimo trend propadanja okolja in vse obsežnejših migracij, ki jih »poganja« nepravičen globalni ekonomski sistem, ki koristi predvsem bogatim državam in posameznikom. Nič ne pomaga, če npr. Nizozemska ali Norveška postaneta »stoprocentno čisti« državi, če pa se hkrati velik del sveta bori za preživetje in nima ne volje in energije, da bi se trudil z globalnim okoljem.

Če bo okolje še bolj uničeno, se bo še več ljudi znašlo v ekonomski stiski, to pa lahko še zaostri okoljsko problematiko in ogrozi globalni mir. Zato poleg velikega truda za okolje začnimo reševati tudi problem globalne revščine in lakote – z globalno delitvijo osnovnih dobrin.

Ob vsem tem pa velja razmisliti o naslednjih Maitrejevih besedah (Share Slovenija):

»Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«


Slika: Združeni narodi

nedelja, 25. avgust 2019

Ograje našega življenja


Nestrpneži vseh vrst, ki zagovarjajo postavljanje mejnih ograj v številnih modernih »razvitih« državah, tudi v Sloveniji, imajo v nečem prav: ograje res ščitijo naš način življenja. Vendar ni res, da ograje branijo naš jezik, našo kulturo in tradicijo, kajti le-te bodisi podpiramo bodisi uničujemo kar sami. Žičnate in betonske ovire dejansko ščitijo naš »zahodni standard«. To je način življenja, ki ga živimo na račun držav, od koder prihajajo tako imenovani migranti. Naš način življenja je v veliki meri kriv, da morajo zapustiti svoje domove in oditi na skrajno nevarno pot. Vedo, kam morajo iti – tja, kamor »potujejo« njihovi odtujeni življenjski viri. A za razliko od dobrin, ki imajo prosto pot (ekonomisti temu pravijo svobodni trg, v resnici pa gre za čisto navadno krajo), ljudi pričakajo visoke ograje iz žic, betona in sovraštva.

Čaj…

Poglejmo si (resničen) primer čaja v neki manj razviti državi. Na plantažah ženske (da, izključno ženske) v težkih pogojih (vlaga, strmina, vročina, dež, pijavke) ročno obirajo čajne lističe. Za celomesečno garaško oziroma suženjsko delo prejmejo največ 100 evrov. Čajne lističe predelajo v bližnjih tovarnah (kjer je povprečna plača približno 200 evrov) in ga zapakirajo v velike vreče (podobne vrečam cementa) ter odpošljejo v »razviti« svet. Zgolj najslabši deli čaja, tako rekoč ostanki, ostanejo v njihovi domovini. V velikanskih tovarnah bogatih držav se potem zelo kakovosten čaj zapakira v krasno embalažo in se z velikimi dobički prodaja na »svobodnem« trgu ograjenega sveta.

… in druge surovine

Podobno se dogaja tudi z drugimi surovinami oziroma dobrinami, ki polnijo naše krožnike, oblačijo naša telesa, sestavljajo naše pametne telefone, avtomobile in druga »čudesa razvitega« sveta. To velikansko bogastvo »poganja« naš družbeno in okoljsko uničujoči zahodni način življenja. Nekoč smo temu rekli kolonialno izkoriščanje, danes temu rečemo svobodni globalni trg. A poti ostajajo iste, razmerja revščine in bogastva ostajajo zacementirana. Dobički se stekajo v iste žepe.

Turistične in poslovne migracije…

Potem ljudje iz držav, v katere priteka obilje dobrin in bogastva, visoko preko mejnih ograj udobno potujejo v izkoriščane države bodisi iz poslovnih razlogov (nakup poceni surovin in izdelkov) bodisi na turistična potovanja, da bi občudovali lepote in neokrnjeno naravo ter »pristnost, prvobitnost in odprtost« tamkajšnjih ljudi. Pogosto so zraven prisotne še tihe opazke o njihovi lenobi, površnosti in netočnosti, čeprav se ti ljudje resnično trudijo oziroma borijo za preživetje.

…ter migracije za življenje

Če pa se domačini znajdejo v neizmerni stiski, ki jo povzroča velikanski odliv bogastva iz države, in v hotenju po preživetju zapustijo svoje domove, postanejo migranti - nenadoma zli in umazani, nezaželeni in osovraženi. Postanejo statistični podatki in številke v medijih, ne več ljudje. Postanejo tisti, ki ogrožajo že davno sprevrženi »zahodni način življenja«. Zato kot gobe po dežju rastejo ograje. Migrantom bi na mejah lahko rekli tudi takole: »Potrebujemo vaše bogastvo, da lahko brezmejno trošimo in hedonistično uživamo, vi pa ostanite doma, pa četudi nimate ničesar. Vseeno nam je za vaše neizmerno trpljenje.« Vsi ostali razlogi so čista laž. Temu se reče tudi samozadovoljstvo.

Pravičnost in delitev dobrin; prijatelji in gostje

V pravičnejšem svetu ograje ne bi bile potrebne. Pravičnejša trgovina bi proizvajalcem in pridelovalcem dobrin zagotovila pošteno plačilo in njim ter njihovim družinam omogočila blaginjo. A ker tudi pravična trgovina ne bi dosegla vseh ljudi (zelo revni, za delo nezmožni, starejši in bolni itd.), bi jo lahko »nadgradili« z globalno delitvijo dobrin. Tako bi zagotovili, da bi imel sleherni Zemljan dovolj dobrin za preživetje in za življenje v blaginji. Potem bi zdajšnji migranti k nam pripotovali le še kot prijatelji in gostje, prav tako tudi mi k njim. Kot enakopravni člani velike človeške družine.

In ograje vseh vrst bi lahko končno pospravili v muzeje. Enkrat za vselej.



petek, 23. avgust 2019

Jedrske »igrice«


Zdaj je tudi predsednik vlade potrdil (Šarec za drugi blok krške nuklearke), kar se je že dolgo »kuhalo« v ozadju: Slovenija bo zelo verjetno gradila drugi blok jedrske elektrarne, medtem ko so obstoječemu bloku že prej potiho podaljšali življenjsko dobo za 20 let (namesto do 2023, kot je njegova načrtovana življenjska doba, bo deloval vse do leta 2043). Ocenjeni stroški novega jedrskega bloka znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov, kar je približno za tri in pol TEŠ 6. A to še ni najhuje. Politiki in strokovnjaki, ki nadvse hvalijo jedrsko energijo, so pozabili povedati, da bo nova elektrarna stala na potresno zelo nevarnem območju. To kažejo novejše študije, na kar je leta 2013 opozoril ugledni francoski inštitut IRSN. A ne samo nova, tudi stara jedrska elektrarna, skupaj z bazeni iztrošenega goriva, stoji na potresno nevarnem območju. V igri torej ni samo energetska prihodnost, temveč prihodnost Slovenije kot države. Zveni dramatično? Morda pa je res dramatično!

Pismo

Ne vemo, ali so naši politiki prebrali pismo francoskega inštituta za zaščito pred sevanjem in jedrsko varnost IRSN (Institut de radioprotection et de sûreté nucléaire), ki je (zaenkrat še) objavljeno na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor – O potresni varnosti NEK). Če so ga, potem bi morali takoj reagirati in ustaviti vse procese gradnje nove jedrske elektrarne in čimprej zapreti staro; če pa ga niso, potem ta država očitno slabo deluje. Opozorila so resna. Kajti v bližini bodoče in stare jedrske elektrarne je potresno nevarna tektonska prelomnica Libna in še nekatere druge.

Če pride do potresa (in globoko upamo, da ne), bi lahko prišlo do večjih radioaktivnih izpustov v okolje (dovolj je že, da pride do izpustov iz bazenov iztrošenega goriva, kar se je zgodilo leta 2011 pri nesreči v jedrski elektrarni Fukušima). Lahko si samo zamislimo, kaj bi to pomenilo za zdravje ljudi, za pridelavo hrane, za turizem itd. Je res vredno tvegati?

Seveda bo marsikdo hitro odvrnil, da gre za nepotrebno paničarjenje, saj naši strokovnjaki že vedo, kaj je prav. A ne gre za čustvene odzive skeptikov do jedrske energije, kot pogosto slišimo, gre za resna opozorila resnih znanstvenikov.

Finančni vidik

Ocenjena vrednost nove jedrske elektrarne je 3,5 do 5 milijard evrov. Treba je vedeti, da so jedrske elektrarne pravi »sesalniki« denarja. Poglejmo le dva primera: tretji blok finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki ga gradijo od leta 2005, je bil ocenjen na 3 milijarde evrov, zdaj pa so stroški dosegli 8,5 milijarde evrov; tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville so začeli graditi leta 2007 za 3,3 milijarde evrov, do danes pa so stroški narasli na 10,9 milijarde evrov. Bomo res zmogli takšen finančni zalogaj? Ne pravimo, da bo tako, a ni nemogoče. Proti temu je še naša »veličastna« naložba v TEŠ 6 pravi »palček«, saj je iz načrtovanih 655 milijonov evrov cena narasla »samo« na 1,41 milijarde evrov.

Zakaj ne gradimo vetrnih in solarnih elektrarn

Slovenija je po podatkih iz Wikipedie za leto 2018, skupaj s Slovaško, na zadnjem mestu v EU po številu vetrnih elektrarn (samo 3 elektrarne). Da vetrna energija ne ogroža ptic, kar pri nas še vedno velja za dejstvo, so dokazali na avstrijskem Gradiščanskem, kjer se je po postavitvi vetrnih elektrarn število prej ogroženih ptic celo bistveno povečalo. Hkrati pa te elektrarne proizvedejo več energije kot naša energetska »bisera« - TEŠ 6 in jedrska elektrarna Krško (Vetrne elektrarne: Vlagatelji še niso obupali). Pri DARS-u pa medtem trdijo, da ni pravih predpisov za postavitev solarnih panelov na protihrupne ograje ob avtocestah (Dnevnik). Če jih ni, se lahko sproži postopek za njihovo spremembo; saj zato imamo parlament, mar ne?

Morda pa zdaj vendarle razumemo, zakaj naši energetiki in politiki nočejo vlagati v solarne in vetrne elektrarne. Ker tam ni resnih zaslužkov. Samo veliki projekti (kot je bil na primer zloglasni TEŠ 6) prinašajo tudi velikanske zaslužke. Morda pa so pripravljeni žrtvovati prihodnost Slovenije za dober biznis. Morda je v ozadju čisto preprosto – pohlep? Nič novega, pač.

Kakšno prihodnost si torej želimo? Deželo, onesnaženo z jedrskimi in ogljičnimi izpusti, ki je hkrati finančno zelo zadolžena? Ali pa bi rajši imeli resnično trajnostno državo, ki ji je mar za prihodnost današnjih in prihodnjih generacij? Odločitev za to je naša. Tukaj in zdaj. Ne prepustimo vsega peščici pohlepnežev.

torek, 20. avgust 2019

Ekonomija delitve pred individualno potrošnjo


Prevladujoče prepričanje, da je individualna potrošnja brez kakršnih koli omejitev najboljša pot za zadovoljevanje naših potreb in želja, nas je pripeljalo do okoljske in družbene katastrofe. Podnebne spremembe, onesnaženo okolje in globoka družbena neenakost v veliki meri izvirajo iz naših prevladujočih ekonomskih vzorcev, ki še vedno temeljijo na modelu: (poceni) kupi – uporabi (zase) – zavrzi. Pod vplivom neprestanih modnih in tehnoloških inovacij, ki pogosto temeljijo zgolj na »kozmetičnih« popravkih, pa je ta cikel vse hitrejši in bolj uničujoč.

Zato potrebujemo temeljne spremembe v odnosu do lastnine in uporabe dobrin. Ekonomija delitve je krovni pojem oziroma okvir za celo vrsto načinov in modelov za dostop do dobrin oziroma izdelkov in storitev, ki jih potrebujemo: s souporabo, z izmenjavo, izposojo, s kroženjem, recikliranjem, podarjanjem itd. Veliko stvari, ki jih potrebujemo, sploh ni treba imeti v lasti; bolj kot lastnina je pomemben dostop do dobrin. Delitev koles, avtomobilov in hrane, knjižnice reči, sejmi izmenjave, souporaba prostorov in zemlje itd. utirajo pot družbeno in okoljsko odgovornejši ekonomiji.

S sodobnimi IKT tehnologijami, z novimi zakonodajnimi in davčnimi rešitvami lahko te »razkropljene« pobude oblikujemo v delujoč okvir ekonomije delitve, ki na lokalni, državni in globalni ravni lahko reši številne ključne probleme sodobnega človeštva. Nenazadnje ekonomija ni samo »biznis«, temveč družbeno področje, ki je odgovorno za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in blaginjo; a ne samo nekaterih ljudi, temveč človeštva kot celote. Z ekonomijo delitve pa se hkrati tudi pomembno zmanjša pritisk na okolje, saj z manj dobrinami lahko zadovoljujemo več človeških potreb in želja.


torek, 06. avgust 2019

Predlog za globalno delitev dobrin


V publikaciji Predlog za globalno delitev dobrin smo razmišljali o možnosti uveljavitve mehanizma globalne delitve osnovnih dobrin, s katerim bi odpravili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega sveta – lakoto, skrajno revščino in veliko globalno neenakost, ki povzročajo družbene konflikte, vojne, migracije in tudi okoljsko krizo.

Imamo Organizacijo združenih narodov, v okviru katere lahko ustanovimo novo specializirano agencijo, ki bo koordinirala globalno delitev osnovnih dobrin. Cilj globalne delitve osnovnih dobrin je omogočiti slehernemu Zemljanu zadovoljevanje osnovnih potreb, kar je predpogoj za zdravje in blaginjo tako posameznika kot tudi celotne družbe. Poleg tega pravičnejša in racionalnejša delitev osnovnih globalnih dobrin lahko pomembno vpliva na okoljsko ravnovesje.

Mehanizem delitve teh dobrin je lahko zelo enostaven. Države bodo agenciji sporočale presežke in primanjkljaje svojih osnovnih dobrin. Agencija pa bo državam priporočila, kako naj si neposredno pošiljajo dobrine med seboj, saj bo imela pregled nad stanjem teh dobrin. Za večjo preglednost pa bi lahko oblikovali novo obračunsko enoto (UNCU), ki bo celoten sistem naredila preglednejši.

Agencija bo poleg koordinacije delitve osnovnih dobrin poskrbela za oblikovanje regijskih intervencijskih skladov, kjer se bodo skladiščile najnujnejše osnovne dobrine za primer naravnih katastrof ali trenutnega pomanjkanja določenih dobrin. Poleg tega pa bo agencija oblikovala priporočila državam, v kakšnem obsegu lahko izkoriščajo oziroma obremenjujejo skupne dobrine človeštva, od katerih je odvisna prihodnost človeštva, kot so gozdovi, oceani, sladke vode, obdelovalna zemlja itd.

Kot vsak predlog je seveda tudi ta odprt za razmislek. Pa vendar, nekje moramo začeti. Globalna delitev osnovnih dobrin in skrb za skupne dobrine človeštva so temelj, na katerem lahko izgradimo mir, blaginjo in prihodnost za vse. Velja poskusiti. Oziroma moramo poskusiti.

Publikacija:

Predlog za globalno delitev dobrin

nedelja, 04. avgust 2019

Kako živeti skupaj


Ljudje smo različni. To je preprosta resnica. Razlikujemo se po spolu, videzu, čustvovanju, razmišljanju; pa tudi po pripadnosti različnim skupinam – verskim, narodnim, jezikovnim kulturnim, političnim itd. Med nami je »tisoč in ena razlika«; skoraj zagotovo pa lahko rečemo, da na Zemlji ni dveh povsem enakih ljudi. Pa vendar, ali lahko navkljub tem razlikam živimo skupaj – v miru in blaginji, v prijateljstvu in vzajemnem spoštovanju?

Za začetek je dobro ugotoviti, kaj imamo skupnega. Zagotovo nam je skupno, da smo vsi ljudje. Saj to že vemo, a morda je dobro, da se tega večkrat zavemo in v skladu s tem tudi ravnamo. Prav je, če pred sabo vedno najprej vidimo – človeka. In ga šele potem razvrstimo v enega od svojih in tujih »predalčkov«. Razlike med nami so, a problem nastane, ko le-te postanejo sredstvo ločevanja, predsodkov, prezira, sovraštva, (pre)moči. Če pa pred sabo vidimo človeka, ki je človek kot mi sami, potem je pred nami enako oziroma enakovredno človeško bitje.

Naslednja skupna stvar je svet, v katerem živimo in se gibljemo. Vsem nam je zagotovo skupno, da živimo na Zemlji, ki je naš skupni dom. Na Zemlji smo vsi domačini, v najširšem smislu je to naša edina domovina. Če smo torej vsi ljudje in če si delimo skupni dom, potem tudi planetarne dobrine pripadajo vsem. Vsakdo na Zemlji lahko diha zrak, ki je nedvomno skupna dobrina. A zakaj potem drugače ravnamo pri hrani, vodi, zdravilih in drugih osnovnih dobrinah; zakaj več kot 800 milijonov ljudi danes strada, medtem ko številni ljudje »uživajo« v preobilju in hrano mečejo v smeti? Zemeljske dobrine pripadajo vsem, zato je prav, da si jih medsebojno delimo.

Res smo raznoliki po spolu, videzu, čustvovanju in mišljenju. Res pripadamo različnim narodom, tradicijam, kulturam in prepričanjem (političnim, verskim…). Nenazadnje pa je tudi res, da smo pripadniki velike človeške družine, ki živi na skupnem planetu, kar nas neločljivo povezuje in zavezuje k spoštovanju in skrbi za vse druge ter za naše skupno okolje. Skrb za druge pomeni, da slehernemu Zemljanu priznamo pravico do osnovnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo. Zato sta medsebojna delitev dobrin in sodelovanje pot v prihodnost, kjer bomo zaživeli kot eno človeštvo, v miru in blaginji.


nedelja, 28. julij 2019

Tik-takanje jedrske »bombe«


Letos spomladi je veliko zanimanje javnosti vzbudila miniserija HBO z naslovom Černobil. V petih delih so avtorji s skoraj dokumentarno natančnostjo osvetlili dogodke tik pred in po nesreči, ki se je 26. aprila 1986 pripetila v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi. Čeprav je bilo nekaj kritik na filmsko zgodbo (kar je pričakovano, saj ima filmska upodobitev svoje zakonitosti), pa se je velika večina strinjala, da je miniserija Černobil zelo dobro pokazala vse človeške in okoljske dimenzije te največje jedrske nesreče v zgodovini človeštva.

Le kratek čas po nadaljevanki Černobil pa smo lahko v naših medijih zasledili celo vrsto člankov, katerih namen je relativizirati oziroma v bistveni meri zmanjšati naše dojemanje nevarnosti jedrskih reaktorjev in nakopičenih jedrskih odpadkov. Še več, »jedrski lobi« nam skuša »prodati« zgodbo, da jedrska energija predstavlja rešitev za globalno segrevanje ozračja. Ne moremo pa se znebiti občutka, da je v ozadju zgolj čista ekonomska računica po gradnji novega bloka jedrske elektrarne Krško, kar pomeni nov megalomanski energetski projekt, s katerimi pa v Sloveniji nimamo najboljših izkušenj.

Lobiranje za jedrsko energijo

Kdor malo bolje pozna področje, ve, da lobiranje ne pomeni zgolj uradnega in neuradnega »trkanja na vrata« pomembnih politikov, temveč tudi »mehčanje« javnega mnenja. Politiki so danes tako in tako že pod močnim vplivom velikih korporacij, kar smo videli že velikokrat in so pripravljeni žrtvovati tudi najboljša kmetijska zemljišča in milijarde javnega denarja, da bi ustregli korporacijam. Večji problem pa je javno mnenje oziroma volilci.

Najmočnejše orodje za »obdelavo« javnosti so mediji. Če te nekdo dovolj vztrajno in dolgo prepričuje, potem sčasoma sprejmeš njegovo zgodbo. Politiki se v resnici zelo bojijo javnega mnenja. Pogosto so v velikem stresu, saj morajo zadovoljiti interese korporacij in hkrati ohraniti všečno javno podobo, ki jim omogoča ponovno izvolitev. Interesi korporacij in širokih ljudskih množic pa so pogosto v velikem razkoraku.

A bolj kot vse izjave, članki in druge lobistične akcije, ki so bile v zadnjem času izpeljane v prid uporabe jedrske energije, se moramo osredotočiti na manj »svetle« plati jedrske energije. Izpostavimo samo dve, čeprav jih je v resnici še več: predvidene stroške in potresno ogroženost.

JEDRSKI STROŠKI

Ocenjeni stroški morebitne izgradnje drugega bloka jedrske elektrarne Krško znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov. Glede na način, kako se pri nas lotevamo velikih energetskih projektov (npr. TEŠ 6), je zelo verjetno, da moramo za novi jedrski blok računati na najmanj 5 milijard evrov ali pa še več. Da so naši strahovi upravičeni, si poglejmo samo dva primera gradnje jedrskih reaktorjev in to v dveh zelo razvitih in močnih zahodnih državah.

Tretji reaktor finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki ga gradijo od leta 2005, je bil sprva ocenjen na 3 milijarde evrov, zdaj pa so stroški dosegli že neverjetnih 8,5 milijarde evrov. Tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville pa so začeli graditi leta 2007 za predvidene 3,3 milijarde evrov, do danes pa so stroški dosegli že 10,9 milijarde evrov. In noben od omenjenih reaktorjev še ni aktiven. Torej, smo pripravljeni odšteti, če se kaj zalomi, morda tudi 8 ali celo 10 milijard dolarjev za nov blok jedrske elektrarne – Slovenija po ekonomski moči seveda ni niti Finska niti Francija, da bi to v resnici zmogla.

JEDRSKA NE-VARNOST

V širši slovenski javnosti je malo znano pismo uglednega francoskega javnega inštituta za zaščito pred sevanjem in jedrsko varnost IRSN (Institut de radioprotection et de sûreté nucléaire), ki so ga leta 2013 naslovili na GEN Energijo d.o.o. (glejte: Ministrstvo za okolje in prostor – O potresni varnosti NEK). V njem v svetovnem merilu ugledni francoski inštitut opozarja na nevarnost, ki jo za morebitni novi blok jedrske elektrarne Krško predstavlja ugotovitev, da je v bližini ena od aktivnih tektonskih prelomnic, imenovana prelomnica Libna. Prav tako pa je, poudarjajo v pismu, pod velikim vprašajem tudi varnost delovanja obstoječe jedrske elektrarne Krško.

Naj nas naši jedrski strokovnjaki, lobisti korporacij in »prodani« politiki še tako prepričujejo, dejstvo je, da sobivamo z »bombo« in to jedrsko, ki jo lahko aktivira hujši potres, in le-ta je bližini jedrske elektrarne Krško možen.

Dovolj je že, da potres poškoduje začasno skladišče jedrskih odpadkov, ki se kopičijo ob jedrski elektrarni Krško v tako imenovanih bazenih izrabljenega goriva, ki bodo polni do leta 2022. Prav bazeni izrabljenega goriva so bili med drugim zaradi potresa poškodovani pri nesreči jedrske elektrarne Fukušima leta 2011.



Miniserija HBO Černobil je več kot resno opozorilo, kako nevarna je lahko obstoječa tehnologija za pridobivanje jedrske energije. Če nas že tako vzneseno prepričujejo, kako »super« je jedrska energija, naj nam politiki in strokovnjaki hkrati vsaj »nalijejo čistega vina«. Dovolj je, da nam predstavijo vse morebitne stroške in vse nevarnosti, ki smo jim lahko izpostavljeni. Za majhno državo, kot je Slovenija, bi bila jedrska nesreča lahko usodna, saj bi bili stroški za zdravje ljudi, uničeno okolje in ekonomijo gromozanski. Za majhno državo, kot je Slovenija, bi takšna nesreča pomenila katastrofo nepredvidljivih razsežnosti (le kdo bi še obiskal državo, če bi se v njej pripetila jedrska nesreča ali kupoval njene prehrambene in druge proizvode).

Zanemariti oziroma ignorirati opozorila o potencialni veliki potresni nevarnosti v bližini morebitne nove in obstoječe lokacije jedrske elektrarne pač ni pot do zaupanja javnosti.

Ne samo, da bi morali nemudoma zaustaviti vse aktivnosti gradnje 2. bloka jedrske elektrarne Krško, temveč bi morali nemudoma zapreti tudi obstoječo jedrsko elektrarno. Kdo bo prevzel odgovornost, če bo »počilo«? Na ne-vednost se pač ne bo smel nihče izgovarjati. Velikanska sredstva za gradnjo novega bloka (3,5 do 5 milijarde evrov) pa bi lahko namenili za varnejše vire zelene energije. Za ta denar je danes mogoče narediti zares veliko.



Drugi viri:

Nesreče jedrskih reaktorjev z več žrtvami in/ali škodo, ki presega 100 milijonov dolarjev, 1952-2011

Jedrska energija: umazana, nevarna in draga, Greenpeace

Globalna kriza z jedrskimi odpadki, Greenpeace

Svetlana Aleksievič, Černobilska molitev: kronika prihodnosti, Ljubljana, Modrijan, 2009

Černobil, kronika naše prihodnosti?



Slika: http://wiki.dickinson.edu/index.php/File:Fukushima_nuclear_power_plant_explosion.jpg

torek, 02. julij 2019

Malo, a dobro


Včasih je koristno razmisliti o starih rekih, ki so še vedno aktualni; modrost je pač brezčasna. Takšen je na primer latinski rek »pauca sed bona«, ki pomeni »malo, a dobro«. Izrek je resnično vreden razmisleka, saj vemo, da je vodilna družbena »vrednota« našega časa »veliko« oziroma »več« – več denarja, več premoženja, uspeha, všečkov; v ekonomskem smislu več gospodarske rasti, v političnem pa več oblasti in moči. Posledice prizadevanj za »več«, ki gredo z roko v roki z medsebojno tekmovalnostjo oziroma konkurenčnostjo, pa niso dobre, temveč katastrofalne: uničeno zdravje ljudi, slabi medsebojni odnosi, prizadeto okolje, družbeni konflikti in nazadnje celo vojne. Zato danes v resnici živimo »več, a slabše«.

Argument, da je tekmovalnost »zdrava« in da pospešuje razvoj, ne drži. Ljudje mnogo več dosežemo s so-delovanjem; z medsebojno delitvijo dobrin in znanja. Naša ustvarjalnost pa je večja, če živimo v blaginji. Nenazadnje, ali res potrebujemo takšen (gospodarski) razvoj, ki je osredotočen samo na proizvodnjo brezštevilnih povsem nepotrebnih ali celo nevarnih izdelkov in storitev.

Vrnimo se k prej zapisanemu latinskemu reku pauca sed bona; malo, a dobro. Za dobro življenje v resnici ne potrebujemo veliko; potrebujemo malo, a zadosti. Kaj sploh je dobro življenje? Vsekakor ne brezkončna tekma, ki nas spremlja že od malih nog – začnemo s tekmo za ocene, potem za točke na maturi, za boljšo fakulteto, delovno mesto, za večjo hišo, avto in tako naprej. Ta brezglava »življenjska« tekma nam morda »pričara« blišč in bogastvo, a nam odvzame vse dostojanstvo, človečnost in notranji mir; nam in drugim in okolju.

Kako nam koristi sadje iz drugih kontinentov, če je prepojeno s kemikalijami, da ostane »sveže« na poti preko oceana in povzroča kaj vemo kakšna obolenja – nam in okolju? Kaj nam pomenijo oblačila iz daljnih azijskih dežel, ki se po dveh pranjih raztrgajo, pa še delavci, pogosto otroci, so jih prisiljeni šivati v nemogočih, pogosto celo suženjskih razmerah? Kaj nam pomeni toliko vsega, če pa nimamo časa, da bi zares živeli?

Dobro življenje pomeni imeti dovolj časa za sebe in druge, za družino, prijatelje in za skupnost. Dobro življenje je imeti dovolj dobrin in to kakovostnih ter zdravih. Namesto avokada je povsem dovolj jabolko, ki je zraslo v soseščini, z malo ali nič pesticidov in drugih dodatkov. Velikanska hiša z najboljšo tehnologijo na najdražji lokaciji še ni dom sama po sebi; dom je prej dvosobno stanovanje, kjer med člani gospodinjstva vladajo dobri in ljubeči medsebojni odnosi.

Torej, začnimo razmišljati drugače. Namesto »več, za vsako ceno« se zadovoljimo z »malo, a dobro«. Malo, ki ni pre-malo, ampak zadosti. Začnimo na tak način tudi živeti, kajti če se sami ne spremenimo, se tudi družba ne bo. Mnogo modrosti je v starih rekih.

Zatorej »malo, a dobro«.

Vir: Kako deliti dobrine

Globalna delitev dobrin


Človeštvo je ena družina,
ki si deli skupni dom – planet Zemljo.
Vsi ljudje imamo enake osnovne potrebe,
ki nam zagotavljajo zdravje in blaginjo.
Vsakdo potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje,
zdravstveno varstvo in izobraževanje – osnovne dobrine človeštva.

Teh dobrin je dovolj za vse, a jih v nekaterih delih sveta
primanjkuje, drugje pa jih je preveč,
kajti ustvarili smo izjemno nepravičen
in sebičen ekonomski sistem;
zato imamo lakoto in revščino, konflikte,
vojne, migracije in uničeno okolje.

Z globalno delitvijo osnovnih dobrin
nihče ne bo trpel pomanjkanja
in le tako bomo ustvarili pogoje za svetovni mir
in blaginjo za vse ljudi
in šele potem bomo lahko uredili naš odnos z okoljem
in Zemljo spremenili v cvetoč planet.

ponedeljek, 17. junij 2019

Ali res potrebujemo vojne?


Vprašanje v naslovu je morda naivno. Vendar, ali moramo res vedno znova trepetati pred »koncem sveta«. Kajti vojna ni nič drugega kot konec sveta: za marsikoga, za mnoge, lahko pa tudi za vse (sploh če izbruhne 3. svetovna vojna, kar sploh ni nemogoče). Spet se pred našimi očmi – oziroma mediji, preko katerih opazujemo svet – odvija scenarij, ki nas lahko vodi v katastrofo. Tokrat nam grozi ameriško-iranska vojna, ki v konflikt lahko potegne še celo vrsto držav. Vendar ne razmišljajmo o razlogih za vojno, ampak si rajši zamislimo širšo sliko.

Predstavljajmo si inteligentnega dobronamernega prišleka iz vesolja (ne neko hudobno ščurku podobno bitje, ki ga tako radi upodabljajo hollywoodski »znanstveno«-fantastični filmi), ki iz varne razdalje opazuje naš planet.

Na tako malem krhkem planetu, v oddaljenem kotičku galaksije, kjer je ogromno ljudi zelo revnih ali celo stradajo, kjer je okolje že hudo prizadeto, se mu politiki verjetno zdijo kot nezreli otroci, ki naokoli »premetavajo« armade in si grozijo s totalnim uničenjem. Dejansko uničujejo ljudi in planet zaradi uničevanja samega, ne zaradi kakšnih drugih zdravemu razumu smiselnih vzrokov.

A to inteligentno bitje iz vesolja kmalu opazi, da se otroci v vrtcih že zgodaj naučijo spoštovanja, sodelovanja in medsebojne delitve. To ga zares začudi, kajti človeška bitja so v osnovi dobra in prijazna, a to se drastično spremeni, ko postanejo politiki, predsedniki, direktorji, šefi itd. Morda ne vsi, a zelo številni med njimi.

In izobraženi, dobro situirani ljudje, ki bi se tem »voditeljskim divjakom« lahko uprli, se večino časa ukvarjajo sami s sabo. Marljivo delajo, nakupujejo oziroma trošijo, počitnikujejo, živijo »zdravo«, se »všečkajo«, rekreirajo in po malem jamrajo. A so raje tiho, saj bo že nekdo stvari uredil namesto njih. Ti ljudje iz »srednjega razreda« imajo resnično moč za spremembe, so »zapleteni« v svoja mala življenja in se ne zanimajo za širšo »planetarno sliko«.

Tako razviti vesoljski sosed zmeden gleda in ne razume, zakaj se ljudje ne odločijo za drugačen svet; za svet v katerem ljudje živijo v miru, kjer nihče ne živi v pomanjkanju in kjer ljudje drug drugega spoštujejo oziroma drug na drugega gledajo kot na člane ene velike družine – človeštva. Kjer tehnologije delajo za ljudi in za okolje. Kjer so dobrine namenjene ljudem, na pa špekulacijam in »biznisu«, zato si jih ljudje med seboj delijo.

Res čuden svet, pravi prišlek iz vesolja in se raje obrne, kot da bi pristopil k »inteligentnim« bitjem, ki naseljujejo ta čudovit planet, jih lepo pozdravil ter jim morda svetoval kakšno napredno družbeno-ekonomsko-tehnološko izboljšavo v smeri zdravja in blaginje vseh.

Torej, ali res potrebujemo vojne?


Slika: Picasso - Guernica

Komercializacija


Ko zdravnik pred seboj ne vidi bolnega
ali poškodovanega človeškega bitja,
temveč "pacienta z denarnico",
je to komercializacija.

Ko učitelj pred seboj ne vidi
vedoželjnih mladih ljudi,
temveč "število vpisanih" in "rezultate mature",
je to komercializacija.

Ko pisatelj pred seboj ne vidi umetniškega dela,
ki navdihuje in povzdiguje njegove soljudi,
temveč "število prodanih izvodov",
je to komercializacija.

Ko gozdar pred seboj ne vidi
dreves in podrasti in celega gozda,
temveč "vrednost kubičnega metra lesa",
je to komercializacija.

Ko podjetnik pred seboj ne vidi zaposlenih ljudi,
ki ustvarjajo skupno družbeno bogastvo,
temveč "človeški kapital" ali "strošek dela",
je to komercializacija.

Ko politika bolj kot blaginja ljudi in okolja,
zanimajo moč in gospodarska rast
in pogodbe s korporacijami,
je to komercializacija.

Komercializacija je strup:
ki naravo spreminja v trgovsko blago;
ki ljudi spreminja v brezglave potrošnike,
v pohlepne podjetnike in zgarane delavce;
ki Zemljo spreminja v umazan in izčrpan planet…

Komercializacija je bolezen človeštva.
Medsebojna delitev dobrin, sodelovanje,
spoštovanje do drugih ljudi in sočutje
so zdravilo; so pot do zdravja in blaginje
človeštva in planeta.

četrtek, 30. maj 2019

Černobil ni samo preteklost, je lahko tudi naša prihodnost


V teh dneh lahko gledamo zelo zanimivo nadaljevanko s preprostim naslovom Černobil. Vemo, da se je 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi, pripetila najhujša jedrska nesreča v zgodovini (Wikipedija), pa vendar nas HBO-jeva mini serija »zadane« bolj kot na stotine grozljivk, ki naj bi v nas vzbudile grozo. Kajti Černobil je resnična groza, grozljivka, ki se je zares zgodila, kot so zapisali v Večeru.

Černobil nas opominja, kako blizu smo bili še mnogo hujši katastrofi, ki je bila že tako izjemno huda in obsežna. Černobil nas opominja, kako malo je vredno človeško življenje, a hkrati tudi, kako zelo požrtvovalen je lahko človek. Černobil pa nas hkrati tudi opozarja, da so jedrske elektrarne, kakršne poznamo danes, skrajno nevarne.

Delamo se, kot da to ni problem, nekateri pa celo »sanjajo«, tudi v Sloveniji, o še novih jedrskih reaktorjih, čeprav so že zdajšnji proizvedli toliko nevarnih odpadkov, da bodo zastrupljali še številne generacije daleč prihodnost. V ozadju je vedno ta neizmerna sla bo zaslužkih, dobičkih. Promotorji jedrske govorijo nam skušajo mimogrede »prodati« še zgodbo, da je jedrska energija zelena in »eko«, da je alternativa fosilnim gorivom. Jedrska energija je dejansko nevarna in umazana energija, katere posledic se mnogo premalo zavedamo.

Černobil še zdaleč ni edina katastrofa; spomnimo se, da se je leta 2011 pripetila še ena huda jedrska nesreča, tokrat v eni najrazvitejših svetovnih držav – Japonski. Jedrska nesreča v Fukušimi je bila posledica močnega potresa in cunamija. A Černobil in Fukušima sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj bodisi materialno škodo, od tega se je 57 nesreč zgodilo po Černobilu (Wikipedia).

Stare jedrske naprave in »gore« odpadkov

Po svetu po zadnjih podatkih 454 delujočih jedrskih reaktorjev, gradijo pa jih še 54 (World Nuclear Association). Potrebno se je zavedati, da je »25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi starejših od 35 let. Več kot dve tretjini ameriških jedrskih elektrarn je dobilo podaljšano licenco za 60 let delovanja, kar je daleč nad originalno dobo delovanja. Vstopamo v novo dobo jedrskega tveganja.« Jedrske elektrarne so bile postavljene za 30 do 40 let delovanja, v Evropi pa najstarejše delujejo že več kot 44 let. (Lifetime extension of ageing nuclear power plants: Entering a new era of risk)

Stari reaktorji v kombinaciji z naravnimi nesrečami, kot je bila v Fukušimi, močno povečujejo tveganja za novo jedrsko nesrečo. A četudi se nova nesreča ne pripeti (in močno upajmo, da se ne bo), je tu prisoten velikanski problem z jedrskimi odpadki.

»Več kot 65 let po začetku civilne uporabe jedrske energije nobena država ne more trditi, da ima rešitev za ravnanje z najbolj nevarnimi radioaktivnimi odpadki,« je dejal Shaun Burnie (Storage of nuclear waste a 'global crisis': report), strokovnjak za jedrsko energijo pri okoljski organizaciji Greenpeace Nemčija in koordinator novega poročila z naslovom Globalna kriza z jedrskimi odpadki (The global Crisis of Nuclear Waste).

Zlasti skladiščenje odpadnega materiala iz jedrskih reaktorjev globoko v zemlji – najbolj raziskana dolgoročna tehnologija shranjevanja – »je izkazala velike pomanjkljivosti, zato jo za zdaj izključujejo kot verodostojno možnost,« je dejal g. Burnie. Trenutno je na svetovni ravni približno 250.000 ton visoko radioaktivnega izrabljenega goriva, ki se nahaja v približno 14 državah.

Večina tega goriva ostaja v tako imenovanih »hladilnih bazenih« (cooling pools) na reaktorskih lokacijah, ki nimajo sekundarnega zadrževanja in so še vedno izpostavljene izgubi hlajenja. Nekaterim manjka rezervni vir napajanja. Delno zrušenje japonske jedrske elektrarne Fukušima leta 2011 je jasno pokazalo, da nevarnost visokih temperatur v bazenih izrabljenega goriva ni zgolj hipotetična.

Tudi ob jedrski elektrarni Krško se odpadki hranijo v bazenu za izrabljeno gorivo (ARAO). Hkrati pa je znano, da elektrarna postavljena na območju, kjer so možni močnejši potresi (ARSO). Mar ni to recept za morebitno katastrofo?

Černobilska molitev

O tem, kaj jedrska nesreča lahko »prinese« običajnim prebivalcem, velja prebrati v pretresljivi knjigi Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti (Založba Modrijan, 2009). Beloruska pisateljica je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Omenimo samo nekaj odlomkov iz te knjige:

»Moja deklica … Ni takšna kot vse … Ko bo zrasla, me bo vprašala: “Zakaj nisem takšna?” Ko se je rodila … Ni bila otrok, temveč živa vrečica, zašita z vseh strani; niti ene odprtine ni bilo, videle so se le očke. V zdravstveni kartoteki piše: “deklica, rojena s številnimi kompleksnimi patologijami: aplazija anusa, aplazija vagine, aplazija leve ledvice…” Tako se sliši v znanstvenem jeziku, v navadnem pa: brez ritke, brez lulike, ena ledvička … Naslednji dan sem jo odnesla na operacijo, na drugi dan njenega življenja …« (str. 109)

»Ne vem pa, kako bom umrl … Moj prijatelj je umiral … Njegovo telo se je povečalo, napihnilo … Kot sod … Sosed pa … Tudi on je delal tam, bil je mehanik dvigal. Počrnel je kot oglje in usahnil do otroške velikosti. Ne vem, kako bom umrl … Če bi že prosil za smrt, bi želel navadne smrti. Ne černobilske. Nekaj vem zagotovo: z mojo diagnozo ne živiš prav dolgo. Počakal bi na svoj trenutek in si pognal kroglo v čelo. Bil sem v Afganistanu … Tam je to lažje … Glede krogle …« (str. 103)

»Imam dva otroka - dva fantka. Z njima ves čas hodim po bolnišnicah. K zdravnikom. Starejši bi bil lahko bodisi punčka bodisi fantek. Plešast je. Z njim hodim tudi k profesorjem in starim ženicam. K vedeževalkam, mazačkam. Mlajši hodi k pouku v razred. Ne sme teči ali se igrati; če bi ga kdo po nesreči udaril, bi lahko začel krvaveti in lahko bi umrl.«

»Mamica, odpelji me iz bolnišnice. Tu bom umrl. Tu vsi umrejo.” Kje naj se zjočem? Na stranišču? Vendar tam je vrsta … Tam so vse takšne kot jaz …« (str. 202, 203)

Čeprav je bilo o Černobilu veliko napisanega, je ta knjiga resnično nekaj posebnega, saj je avtorica pisala o »življenju navadnega dne navadnih ljudi« (str. 33). Zgodbe so resnično pretresljive. V tisti noči, 26. aprila 1986, »smo se preselili na drug konec zgodovine. Skočili smo v novo resničnost in izkazalo se je, da je le-ta ne samo izven dosega našega znanja, temveč tudi izven naše domišljije«, je dejala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (str. 34).

Sklep

Kratka serija Černobil, ki se zdaj predvaja na HBO je več kot vredna ogleda. Opozarja nas na nevarnost, ki nas »nevidno« obkroža. Morda pa ne vemo vsega o jedrski energiji. Morda ne vemo, kakšne bodo dolgoročne posledice našega »sobivanja« s kupi jedrskih odpadkov, ki bodo nevarni še stoletja in tisočletja; da sploh ne omenjamo nevarnosti jedrskega orožja. V jedrsko dobo smo vstopili ob koncu 2. svetovne vojne, a že v tem relativno kratkem času se je ta energija izkazala za zelo nevarno in drago. To bi nas moralo skrbeti, saj tudi v teh krajih živimo z jedrsko elektrarno in njenimi odpadki. Velja se vprašati: mar ni napočil čas, da resno razmislimo o zaprtju jedrske elektrarne. Naši sosedje Avstrijci so že leta 1978 na referendumu dosegli konec svoje jedrske dobe (Wikipedia). Pa jim gre čisto dobro.



Dodatno branje:

Černobil, kronika naše prihodnosti?

Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu

Slika: Wikipedia

sreda, 22. maj 2019

Komercializacija, najhujši strup 21. stoletja


Kaj je najhujši strup 21. stoletja? Kaj je tisto, kar zastruplja naše oceane in reke, naše ozračje, našo zemljo? Kaj je tisto, kar redči naše gozdove, povzroča izumiranje živalskih in rastlinskih vrst? Kaj je tisto, kar uničuje našo družbo, povzroča brezkončne konflikte in vojne, človeka postavlja nasproti človeku? Odgovor je preprost in obenem kompleksen: KOMERCIALIZACIJA.

Komercializacija – »operacijski sistem« sodobne družbe

Tako kot vsak računalnik, tablica ali pametni telefon potrebuje osnovni program oziroma operacijski sistem (npr. Windows, Linux, Android), ki omogoča delovanje vseh ostalih programov ali aplikacij in s tem celotnega sistema, lahko rečemo, da ima tudi vsakokratna človeška družba določen osnovni program oz. operacijski sistem – skupek načel, idej, vrednot, modelov, ki »poganjajo« delovanje celotnega družbenega sistema in vseh njegovih podsistemov (ekonomskega, političnega, zdravstvenega, izobraževalnega itd.).

Kateri operacijski sistem danes »poganja« celotno družbo? Ta osnovni program lahko poimenujemo komercializacija. Sama beseda komercializacija izhaja iz latinske besede commercium, ki pomeni trgovanje, kupčijo. S samim trgovanjem seveda ni nič narobe, dokler deluje v okviru trgovine, ki sodi na širše področje ekonomije. To je področje oz. družbeni podsistem, ki je »odgovoren« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (preživetje) in v širšem smislu za blaginjo celotne družbe.

Vendar danes po načelih trgovanja ne deluje samo trgovina, temveč kar celotna družba. Kar pomeni, da se tudi področja kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo obnašajo na trgovski način. Zato govorimo o trgovinizaciji oziroma komercializaciji družbe. Kar je skrajno destruktivno. Prav tako danes korporacije trgujejo z planetarnim okoljem in njegovimi viri zgolj za lastne dobičke, ne pa za dobro celotnega človeštva.

Trgovanje ima svoje zakonitosti, ki jih poznamo že stoletja. Cilj trgovske dejavnosti je čim višji zaslužek – dobiček, za kar se trgovci poslužujejo različnih poštenih in manj poštenih praks. Barantanje, slabo plačevanje izdelovalcev in pridelovalcev, umetno napihovanje cen, agresivna promocija, destruktivna konkurenčnost, umetno ustvarjanje pomanjkanja in posledično višjih cen ter uničevanje drugih trgovcev, še zlasti manjših, so precej običajne prakse v svetu trgovine in trgovanja.

A problem nastopi, če se na trgovsko – komercialni način obnaša celotna družba. Če ta način delovanja prenesemo v zdravstvo, šolstvo in na druga družbena področja, so posledice katastrofalne. Duh komercializacije je danes ušel iz steklenice ali z drugimi besedami: trgovsko oziroma komercialno razmišljanje je postalo splošna družbena norma.

Medsebojna delitev in sodelovanje – nov »operacijski sistem« družbe

Vprašajmo se: čemu imamo zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, raziskave in razvoj, informacijske in medijske ustanove, proizvodnjo hrane in drugih osnovnih dobrin, energetski sistem in informacijsko-komunikacijsko ter transportno in komunalno infrastrukturo? Odgovor je: za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in za blaginjo družbe. Na kakšen način naj potemtakem delujejo ta področja? Na podlagi komercializacije? Ne. Delovati morajo po načelu sodelovanja in medsebojne delitve.

Področje trgovine in vse kar je s tem povezano bo tako in drugače še naprej delovalo po stoletja starih vzorcih. Vendar je naloga družbe, da »duha komercializacije zapre nazaj v stekleničko« in prepreči, da vpliva na druga družbena področja. To pa je mogoče narediti z ustrezno zakonodajo in z izobraževanjem.

Dejansko pa moramo naložiti nov operacijski program, ki bo »poganjal« družbo 21. stoletja. To je program »medsebojne delitve in sodelovanja, solidarnosti in sočutja«. Na osnovi tega »operacijskega sistema družbe« bodo skladno delovali tudi vsi drugi »programi« oziroma družbeni podsistemi: zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo… Tako bo celotni družbeni sistem deloval za dobro vseh ljudi in okolja.



Foto: Dustan Woodhouse na spletni strani Unsplash

ponedeljek, 20. maj 2019

Katedrala življenja


Katedrala življenja ni zgrajena
iz kamnov in lesa,
ne iz barvitih vitražev
in mozaikov, zlata ali pozlate,
ne iz rezbarij, kipov, slik
in svetlečih oltarjev…

Katedralo življenja gradijo
zeleni gozdovi, žuboreči potoki
in deroče reke, jezera
in brezkončni oceani,
kapljice rose na cvetlici,
lahen jutranji vetrič in silovite nevihte…

Katedralo življenja gradijo
drobcene mušice, mravlje in čebele,
ki neumorne služijo rastlinam,
ptice, plazilci in ribe,
domače živali, antilope in levi,
velikanski sloni in veličastni kiti…

Katedralo življenja gradijo
ljudje, ki pomagajo drugim ljudem in naravi,
ki so sočutni in ljubeči,
ki spoštujejo drugačnost in različnost,
ki sodelujejo in združujejo,
ki z drugimi delijo dobrine…

četrtek, 16. maj 2019

Vesak, praznik budistov in ljudi z voljo za dobro


»V času naraščajoče nestrpnosti in neenakosti je Budovo sporočilo o nenasilju in služenju drugim pomembnejše kot kdaj koli prej.« (generalni sekretar ZN António Guterres)

Vesak, dan polne lune v mesecu maju (v letu 2019 je to 17. maj), je najsvetejši dan za milijone budistov po vsem svetu. Na dan, ki ga obeležuje vesak (Day of Vesak), se je leta 623 pr. Kr. rodil Buda, na vesak je kasneje dosegel razsvetljenje in na ta dan je v starosti osemdeset let umrl.

Leta 1999 je Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 54/115 razglasila Mednarodni dan vesak, s čimer je priznala velik prispevek budizma, ene najstarejših religij na svetu, za duhovnost človeštva. (Vir: Vesak Day, UN)

Čeprav je tudi budizem, tako kot druge religije, v času svojega obstoja razvil raznolike tradicije, pa je v jedru ohranil temelje Budovega učenja, ki ga ponazarjajo tri univerzalne resnice, štiri plemenite resnice in plemenita osemčlena pot. Poglejmo si na kratko nekaj bistvenih poudarkov tega učenja (vir: UNHCR), ki ni vezan samo na budizem, temveč je univerzalen in ga v različnih oblikah lahko prepoznamo tudi v drugih religijah, tradicijah in kulturah.

V vesolju se nič ne izgubi, vse se spreminja in je podvrženo zakonu vzroka in posledice (tri univerzalne resnice). Zakon vzroka in posledice na zahodu zelo poenostavljeno poznamo kot zakon karme, ki pravi, »da vsakemu dogodku, ki se zgodi, sledi še en dogodek, katerega obstoj je povzročil prvi, in ta drugi dogodek bo prijeten ali neprijeten, glede na to, ali je bil njegov vzrok dober ali slab.« Kar z drugimi besedami pomeni, da smo sami odgovorni za sleherno svoje dejanje, ki ga storimo ali besedo, ki jo izrečemo. Ta zakon pri nas poznamo v izrekih, kot so: »dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim«; »kar seješ, to žanješ« ali »kakor si boš postlal, tako boš spal«.

Buda je učil, da je trpljenje resnično (dukkha, prva plemenita resnica) in je posledica navezanosti. Navezanost se izraža kot želja, da bi posedovali in nadzorovali stvari. Ta želja pa ima številne oblike: hrepenenje po čutnih užitkih; želja po slavi; želja, da bi se izognili neprijetnim občutkom, kot so strah, jeza ali ljubosumje (samudaya, druga plemenita resnica). Trpljenje se lahko konča (nirodha, tretja plemenita resnica) s končno osvoboditvijo (nirvana), kar pomeni, da um izkusi popolno svobodo in nenavezanost. Četrta plemenita resnica (magga) pa je osemčlena pot, ki vodi h končanju trpljenja.

Plemenito osemčleno pot – četrto izmed Budovih plemenitih resnic – na kratko lahko opišemo z besedami: modrost (pravilno razumevanje resničnosti in pravilno razmišljanje), etičnost (pravilen govor, ki izključuje laži, kriticizem, opravljanje in podobno; krepostno in neškodljivo delovanje; neškodljiv način življenja) in osredotočenost (trud, da postanemo boljši; čuječnost in zbranost).

Kot tudi druge religije, budizem priporoča naj ljudje ne povzročajo nasilja (neškodljivost), ne kradejo, ne lažejo, ne zlorabljajo seksualnosti in ne uživajo alkohola ter drugih drog.

Če se povrnemo k prazniku vesak, je poznana še ena različica tega praznika: »Za goro Kailaš v zahodnem Tibetu, ki jo istovetijo tudi z mitično goro Semura, so ljudje osrednje Azije v starodavnih časih verjeli, da je središče vesolja. Za domorodno kulturo Bon iz Tibeta je Kailaš sveta gora. Za hinduiste predstavlja Šivin prestol. Nekateri verjamejo, da je to mesto, kjer maja vsako leto poteka velik duhovni praznik vesak. Film The Wesak Festival: Moon of the Buddha, ki ga je leta 1980 produciral Albert Falzon, opisuje dolino v senci gore Kailaš kot verjetni kraj tega dogodka.« (Vir: Share international)

Budizem, kot tudi druge religije, v osnovi učijo o miru, ljubezni, solidarnosti, sočutju, medsebojni delitvi dobrin kot temeljih skupnega bivanja; zato je prav, da jih spoštujemo, ne glede na to kateri tradiciji, prepričanju ali religiji pripadamo. Vsepovsod po svetu lahko najdemo ljudi, ki si prizadevajo za resnični razvoj človeštva (danes se na žalost razvoj človeštva povsem zgrešeno enači z gospodarsko rastjo), sodelovanje in skupno dobro človeštva, kar s skupnim izrazom imenujemo »volja za dobro« (ang. goodwill). Vse te ljudi povezuje skupni cilj – blaginja človeštva in celotnega planeta – čeprav inspiracijo za to črpajo iz različnih virov: religioznih, filozofskih, političnih, ekoloških, ekonomskih in drugih. Budizem je vsekakor religija nenasilja, služenja drugim, sočutja, modrosti in še česa.

Zato izražamo čestitke vsem budistom za njihov praznik vesak in tudi vsem ljudem z voljo za dobro, ki »v času naraščajoče nestrpnosti in neenakosti uresničujejo Budino sporočilo o nenasilju in služenju«, kot se je uvodoma izrazil generalni sekretar ZN.



Fotofrafija: Mattia Faloretti na Unsplash

nedelja, 12. maj 2019

Onesnaževalci koristnega sveta


Štirideset let po tem (13. maja 1979), ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, v okviru takrat jugoslovanske himalajske odprave, po zelo zahtevni novi smeri stopila na vrh Mount Everesta, se je treba vprašati, kaj danes pomeni »osvajanje nekoristnega sveta«. Mar nista osvajanja zamenjala komercializacija in onesnaževanje? Mar na planetu Zemlja sploh še lahko govorimo o nekoristnem svetu? Mar niso »junaki« postali predvsem onesnaževalci?

Komercializacija gora

Izraz »osvajalci nekoristnega sveta« izvira iz kultne istoimenske knjige francoskega alpinista Lionela Terraya (1921 – 1965). Terray je preplezal številne zahtevne stene v Alpah, osvojil še neosvojene vrhove v Patagoniji (Fitz Roy), sodeloval na prvi odpravi, ki je osvojila vrh nad 8.000 metrov (Anapurna, 1950) ter prvi stopil na peti najvišji vrh sveta, Makalu (1955). Njegova knjiga je resnično odraz časov, ko so se odmaknjeni vršaci zdeli povsem nekoristni svet, ki so ga na resnično pionirski način osvajali takratni alpinisti.

Vendar so se časi in s tem razumevanje nekoristnega sveta bistveno spremenili. Poglejmo si samo »primer Everest«. V letu 2018 je bil »vrh sveta« osvojen 802-krat, za vrh pa se je »potegovalo« več kot 8000 ljudi (strank in najemnikov). Cena vzpona za enega udeleženca se danes giblje med 40.000 do 85.000 ameriškimi dolarji, pa tudi vse do 130.000 dolarjev. Poleg tega naj bi v letu 2015 bazni tabor pod Everestom obiskalo še dodatnih 40.000 udeležencev trekingov. Gre torej za velikanski posel. Osvajalce nekoristnega sveta so zamenjale agencije, ki alpinističnim turistom ponujajo različne aranžmaje – vse za velik denar seveda.

A ta posel ima tudi slabo stran. Po oceni Združenih narodov iz leta 2016 naj bi bilo pod Everestom približno 130 ton smeti, kar pomeni, da gre za najvišje ležeče smetišče na svetu. Potrebno je dodati še ogromni ogljični odtis, saj morajo »osvajalci« Everesta prepotovati tudi deset tisoč in več kilometrov z letali in drugimi prevoznimi sredstvi. (Za primer: dvosmerni polet za enega potnika iz Ljubljane do Katmanduja v Nepalu pomeni izpust 2,4 t CO2 v ozračje, a Katmandu še ni končni cilj; zato lahko ocenimo, da ogljični odtis za pot iz Ljubljane do baznega tabora pod Everestom in nazaj znaša 3 tone CO2 za eno osebo).

Vendar je Everest le »vrh ledene gore«. Vemo, da je poleg Everesta še 14 vrhov višjih kot 8.000 metrov, kjer marsikje tudi vlada precejšnja gneča, pa še stotine drugih, nižjih vrhov.

Ni nekoristnega sveta

Danes vemo, da je Zemlja kompleksen sistem, kjer vsak njen del igra svojo vlogo in pripomore k zdravju in blaginji celote. Himalajski ledeniki imajo na primer izjemno pomembno funkcijo, saj z vodo »oskrbujejo« kar 700 milijonov ljudi v Indiji, Pakistanu in Bangladešu. Ledeniki so poleg tega tudi del kompleksnega Zemljinega podnebnega sistema, ki vse bolj propada.

Zato moramo romantični pogled na »osvajalce nekoristnega sveta« spremeniti in se soočiti z realnostjo. Najvišje gore so tako kot vsi drugi deli planeta postali prostori komercializacije in uničevanja. Navidezno nekoristen svet je dejansko še kako koristen in je del zapletenega in soodvisnega Zemljinega ekološkega sistema. Seveda uživamo, ko gledamo posnetke čudovite, neokrnjene narave in »junaških« osvajalcev gora, a resnica je, da so stroški teh prizorov dejansko zelo visoki – v obliki smeti in »nevidnega« ogljikovega dioksida.

Sodoben alpinizem oziroma gorništvo bi morda morali temeljito spremeniti. Namesto doseganja rekordov in višine, bi se morali alpinisti in gorniki preleviti v varuhe koristnega gorskega sveta, vendar najprej z lastnim zgledom.

sreda, 08. maj 2019

Človeštvo, združeno v raznolikosti


9. maja obeležujemo Dan Evrope. Tega dne, leta 1950, je bila predstavljena deklaracija tedanjega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, v kateri je predstavil zamisli o gospodarskem sodelovanju v Evropi (Wikipedija). Na tej osnovi se je začelo evropsko sodelovanje in združevanje, katerega rezultat je današnja Evropska unija (EU). 9. maja praznujemo še en pomemben dan, in sicer dan zmage, kot spomin na kapitulacijo nacistične Nemčije leta 1945 (Wikipedia). Ta dva praznika ne povezuje samo isti datum, temveč še mnogo več in o tem moramo razmisliti še posebej zdaj, ko se bližajo evropske volitve, ki bodo prav tako v maju, 26. 5. 2019.

Verjetno le redki državljani Evropske unije (vsak državljan katere koli članice EU je hkrati tudi državljan Evropske unije) – sestavlja jo 28 držav, v katerih živi 508 milijonov prebivalcev, ki govorijo 24 uradnih jezikov – vedo, da je njen slogan »združena v raznolikosti«. Ta slogan ima veliko pomensko vrednost, ki predstavlja »lepilo« za skupno bivanje, saj se »evropske države povezujejo v Evropsko unijo za trajni mir in blaginjo, hkrati pa jih bogati različnost njihovih kultur, tradicij in jezikov.«

S porazom nacizma (9. maja 1945) in že prej tudi fašizma, je bila dokončno poražena politika ločevanja (glede na raso, narodnost, državljanstvo, spol, telesne posebnosti itd.) in sovraštva, ki izhaja iz tega ločevanja; pa tudi skrajne sebičnosti nekaterih držav. Nasprotno pa se je 9. maja 1950 začel proces evropskega združevanja in zbliževanja, ki nima primere v zgodovini. Evropske države so se začele povezovati, združevati, a so hkrati ohranjale medsebojne razlike. Temelj današnje Evrope je torej povezovanje, sodelovanje in združevanje za skupno dobro (»trajni mir in blaginja«), ob hkratnem ohranjanju raznolikosti »kultur, tradicij, jezikov« idr.

V zadnjem času se je ponovno začela prebujati že poražena politika sebičnosti in ločevanja, ki sta jo najbolj neposredno in na politični ravni izražala nacizem in fašizem. Čeprav danes ne gre več za tako neposredno ločevalno politiko, pa se vedno več ljudi ravna po teh v drugi svetovni vojni »premaganih« načelih, a z nekoliko drugačnimi poudarki oziroma izrazi: »Najprej naša država!«, »Multikulturnost nas ogroža«, »Migranti so grožnja naši civilizaciji« in tako naprej. V resnici gre za podobne procese kot v preteklosti, ki ločujejo ljudi po določenih lastnostih in glede na pripadnost ter jih naredijo za objekt sovraštva (ki se začne s sovražnim govorom), kar na koncu vodi do konfliktov, terorizma in vojn.

Ko bomo 26. maja letos odšli na evropske volitve, je dobro, da vemo, da je Evropa »združena v raznolikosti«, da ji je vendarle mar za blaginjo ljudi in okolja, ne pa da gre le za skupek sovražnih, sebičnih in ločenih držav, ki jih zanima samo »biznis«.


Človeštvo, združeno v raznolikosti

Vendar razmišljajmo še širše. Evropa je pokazala, da je stoletja zakoreninjene razlike in sovraštvo med narodi in skupinami, navkljub številnim problemom in težavam, mogoče »zaceliti« z združevanjem in sodelovanjem, ob hkratnem ohranjanju raznolikosti. Pozitivne izkušnje, ki smo jih Evropejci pri tem pridobili, lahko prenesemo na širšo raven in si prizadevamo za »združenost v raznolikosti« na globalni ravni (lahko govorimo tudi o konceptu enotnosti v raznolikosti, ki prav tako pomeni, da se spoštujemo, sodelujemo, si medsebojno delimo dobrine, a hkrati ohranjamo svojo identiteto, tradicijo, kulturo, jezik itd.).

Okvir za to že imamo in to je Organizacija združenih narodov ali krajše Združeni narodi, ki združujejo vse uradno priznane svetovne države; lahko rečemo, da Združeni narodi predstavljajo celotno človeštvo. Že ime organizacije je več kot zgovorno – »združeni«. Tako kot Evropska unija so tudi Združeni narodi nastali na pogorišču druge svetovne vojne. Združeni narodi so še mnogo bolj raznoliki kot je Evropska unija, saj jih sestavlja 195 držav, kjer govorijo 7097 »živih« jezikov, prebivalci pa pripadajo eni od 290 glavnih etničnih skupin oziroma narodov.

Če želimo živeti v miru in blaginji ter se skupaj lotiti reševanja problemov, ki so globalne narave (podnebne spremembe, onesnaževanje okolja, migracije, revščina in lakota, ekonomska kriza), potem je prav, da se naučimo živeti »združeni v raznolikosti«, kar pomeni, da se medsebojno spoštujemo, sodelujemo in si delimo dobrine, a hkrati ohranjamo svojo identiteto in raznolikost, države pa svojo neodvisnost in suverenost.


Fotografija: Pierre Vanoni

nedelja, 28. april 2019

Potreba po globalni delitvi dobrin


Danes je na svetu 195 priznanih držav, v katerih živi 7,7 milijarde ljudi. Med njimi je po zadnjih podatkih 821 milijonov lačnih, 2,1 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode, 4,5 milijarde doma nima ustreznih sanitarij, kar 303 milijone mladih, starih 5 do 17 let, ne more obiskovati šole. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je premalo osnovnih dobrin za vse ljudi na planetu. Vendar, če pogledamo samo najosnovnejšo človekovo dobrino – hrano, je ni samo dovolj, temveč celo preveč za zdajšnje prebivalstvo Zemlje. Po dostopnih podatkih je hrane dovolj za kar 10 milijard ljudi; več kot nazoren pa je tudi podatek, da letno zavržemo kar tretjino vse hrane namenjene za človeško prehrano, kar pomeni približno 1,3 milijarde ton.

Kaj nam vsi ti podatki povedo? Predvsem to, da današnji globalni ekonomski sistem ni ustrezen. Globalno bogastvo je tako neenakomerno in nepravično razdeljeno, da ima samo 26 najbogatejših ljudi na Zemlji toliko bogastva kot najrevnejša polovica človeštva, skupaj 3,8 milijarde ljudi. Ta silna ekonomska in posledično družbena neenakost, ki se izraža v zgoraj omenjenih številkah, je eden ključnih vzrokov za največje svetovne probleme: za lakoto, revščino in prenaseljenost; za obsežne migracije, družbene konflikte in vojne, vsaj deloma pa tudi za okoljsko krizo in podnebne spremembe (revni v ljudje se v boju za preživetje ne ozirajo na okolje).

Kaj potem takem lahko storimo? Če vemo, da prevladujoči tržni ekonomski sistem ni ustrezen, potem ga moramo spremeniti, še zlasti ko gre za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te so hkrati tudi temeljne človekove pravice, ki so opredeljene v Splošni deklaraciji človekovih pravic (predvsem v 25. členu) in so potrebe po: hrani in vodi, oblačilih, stanovanju, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju.

Zadovoljevanje teh potreb ne sme biti odvisno od globalnega tržnega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti držav, pohlepu velikih korporacij, borznih špekulacijah, komercializaciji (proces preobrazbe dobrin ter družbeno-ekonomskih odnosov v trgovsko blago) in vsesplošni tekmovalnosti oziroma konkurenčnosti. Ta sistem nima nikakršnega interesa ali cilja, da bi poskrbel za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov, prav tako pa je tudi okoljsko destruktiven, saj daje dobičkom absolutno prednost tako pred ljudmi kot tudi pred okoljem.

Zato se postavlja jasna potreba in nuja, da moramo osnovne človekove potrebe in trajnost okolja izvzeti iz globalnega tržnega sistema. Če tega ne bomo storili, je ogrožena prihodnost človeštva, o tem danes ni več nobenega dvoma.

Seveda pa današnjega ekonomskega sistema ne moremo preprosto odpraviti, saj moramo priznati, da je v tehnološkem smislu napreden in učinkovit. Naštejmo samo nekaj pridobitev, brez katerih bi bila podoba današnjega človeštva bistveno drugačna: sodobna transportna sredstva, Internet, računalniki in druga tehnološka »čudesa«, moderna medicina, zmožnost pridelave zadostnih količin hrane, razvoj obnovljivih virov energije itd. Današnjemu tržnemu sistemu je treba »nadeti uzde« oziroma regulirati davčno, okoljsko in delovno zakonodajo, ki bi na globalni ravni preprečevala obsežne zlorabe, ki smo jim priča v današnjem svetu.

A četudi uspemo regulirati zdajšnji ekonomski sistem, ta še vedno ne bo uspel zadovoljevati osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji, zato države potrebujejo globalni dogovor, s katerim bi poskrbeli za te potrebe. S tem pa bi rešili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega človeštva, med drugimi lakoto in revščino, prenaseljenost, migracije, družbene konflikte in tudi globalno segrevanje podnebja.

Če tržni sistem »ne najde odgovora« za te probleme, potem se države lahko na globalni dogovorijo za ustrezen mehanizem pravične porazdelitve oziroma distribucije najpomembnejših dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Ta globalni ekonomski mehanizem lahko poimenujemo ekonomija delitve na globalni ravni.

Če nam to uspe in nobenega razloga ni, da nam ne bi uspelo, bomo lahko govorili o pravilnih medčloveških odnosih na globalni ravni, ki bi svet »pripeljali« na pot blaginje in miru.


Slika: Wikipedia: Zemljin vzhod, 24. december, 1968, astronavt Apolla 8 William Anders.

sreda, 17. april 2019

Notre Dame in svet v katerem živimo


Dvakrat sem imel priložnost obiskati Pariz. Res čudovito mesto, polno čudes; morda za naše razmere malce prenatrpano. In obakrat, kot se spodobi, sem obiskal katedralo Notre Dame. Ko je pred nekaj dnevi v tej cerkvi zagorelo, mi je seveda najprej padlo na misel, kako velika škoda je to za francosko, evropsko in svetovno dediščino. Upam in verjamem, da bodo ta spomenik globalnega pomena kmalu in uspešno obnovili. Zmotilo pa me je nekaj drugega, in sicer takojšen, silen, skorajda histeričen medijski odziv.

Mediji so bili nemudoma preplavljeni s podobami goreče cerkve, poročanje je bilo naravnost katastrofično. Zdelo se je, kot da Pariz, Francija in evropska kultura umirata pred našimi očmi. Svoje so dodali še skrajni desničarji, ki so v tem videli simbol uničenja zahodne civilizacije. V hipu se je zganila politika, oglasili so se predsedniki držav in papež ter bogataši, ki so nemudoma obljubili stotine milijonov evrov za obnovo katedrale.

Zdaj pa, ko se je silna evforija malce umirila, se lahko vprašamo: Čemu takšen odziv? Je šlo res za tako veliko katastrofo?

Morda kdo misli, da ni umestno, pa vendarle si imamo pravico zastaviti naslednja vprašanja:

Kaj pa Irak, Sirija, Palestina, Libija, Jemen in tako naprej? Mar niso tam v bombardiranjih in bombnih napadih (pogosto pod taktirko ali v soglasju z najmočnejšimi svetovnimi državami) »padale« največje kulturne dragocenosti človeštva.

Kaj pa tisoče in tisoče tamkajšnjih žrtev, med njimi številnih otrok? Mar niso človeška bitja največja dragocenost življenja? Vsaj tako radi poudarjajo verski in politični veljaki.

Kako pa se na te skorajda vsakdanje katastrofe odzivajo mediji, politiki, bogataši? Očitno, da predvsem z ignoranco in »hladnim« razumom ter mrzlimi srci. So pripravljeni odšteti stotine milijonov dolarjev za dragocena otroška življenja? Mar je »kamen« res dragocenejši od človeka?

Kaj pa 821 milijonov stradajočih ljudi v današnjem svetu? Mar ni to resnični »spomenik« človeški ignoranci, samozadovoljstvu, sebičnosti.

Morda pa so podnebne spremembe »požar«, ki počasi in zagotovo uničuje »tempelj« človeštva – planet Zemljo?

Postavili smo mnogo vprašanj in nanje le deloma odgovorili. A ker smo razmišljujoča bitja, si moramo odgovore poiskati sami.

In ti nam lahko veliko povedo o svetu, v katerem živimo.

torek, 02. april 2019

Ko se »instagram« populacija odpravi v naravo


Nič nimam proti spletnim družbenim omrežjem, ki predstavljajo sodobne »prostore« oziroma platforme za srečevanja in komunikacijo. Komuniciranje z drugimi ljudmi je nekaj najbolj človeškega, še več, je v samem središču vseh človeških aktivnosti in je v svojem bistvu proces medsebojne delitve novic, znanja, informacij, podatkov, namer itd. Ljudje smo, kar smo, ravno zaradi zmožnosti kompleksnega medsebojnega komuniciranja. Vendar imajo spletna družbena omrežja tudi kar nekaj slabih strani, kot so na primer sovražni govor, kultura »samovšečnega všečkanja« in »lov za enkratnimi prizori«, ne glede na posledice za okolje in ljudi.

Komuniciranje kot proces delitve

Beseda komunikacija izvira iz latinščine (communicare) in pomeni »deliti« ter »skupno«, sorodne pa so še besede »skupnost«, »skupne dobrine« itd. Proces komunikacije ne pomeni, da nekaj (na primer informacije, podatke, podobe) predamo drugemu, temveč si jih medsebojno delimo oziroma jih »naredimo« skupne. Ko nekomu povemo neko informacijo, to ne pomeni, da smo mu jo predali (in da je nimamo več), temveč jo z njim delimo (informacija je še vedno tudi naša). S komunikacijo zato dobesedno gradimo skupnost.

Spletna družbena omrežja ali krajše spletna omrežja so tako dejansko platforme, spletišča ali prostori za delitev informacij, podatkov, misli, čustev, podob (fotografij, filmčkov). Kar je dobro, kajti še nikoli nismo imeli tako enostavne možnosti za komuniciranje oziroma za delitev naših misli, čustev, znanja, informacij, podob z drugimi – kadarkoli in kjerkoli. S komunikacijo se v globalnem smislu vse bolj povezujemo, sprejemamo drugačnost in ugotavljamo, da smo si ljudje bolj podobni, kot pa različni – imamo enake osnovne potrebe, podobne vsakdanje skrbi in cilje; navkljub kulturnim, jezikovnim in drugim razlikam. Komunikacija na globalni ravni gradi globalno skupnost – Eno človeštvo.

Spletna omrežja kot orodje sovraštva in samovšečnosti

S tem pa, ko smo ljudje z Internetom, računalniki in drugimi napravami ter spletnimi omrežji dobili izjemna orodja za komuniciranje, smo hkrati ustvarili tudi prostor za skorajda neomejeno širjenje sovraštva in samovšečnosti. Ko se ni treba neposredno – v živo – soočiti s sočlovekom, je za marsikoga enostavno širiti sovraštvo do drugih in drugačnih. Spletna omrežja ponujajo tudi anonimnost, kar marsikdo izkoristi, da lahko »iz varnega spletnega zavetja« napada vse in vsakogar.

Z razvojem spletnih omrežij pa se je močno okrepila še ena človeška lastnost – samovšečnost. Všečki so le materializiran izraz samovšečnosti, sebičnosti, napuha. Da bi bili opaženi, »slavni« in »ljubljeni«, smo pripravljeni narediti marsikaj. Ko obiskujemo različne dogodke, mesta, države in čudovite kotičke narave, ves čas lovimo najboljše prizore. In to pogosto na škodo narave in drugih ljudi.

Lovci na podobe in všečke

Pred kratkim smo lahko prebrali, da je »spomladanski pojav množičnega cvetenja zlatega maka na kalifornijsko podeželje privabil na tisoče ljudi, da bi v objektiv ujeli ta fotogeničen naravni pojav« (Dnevnik, 23. 3. 2019). Velikanske množice so privabile objave na Instagramu. »Romarji z Instagrama« so povzročili pravi prometni kaos, v iskanju najboljših posnetkov pa so »potacali« precej cvetočega maka. Lokalne oblasti so bile na koncu prisiljenje začasno zapreti območje.

A to se ne dogaja samo v ZDA, prejšnji vikend je bilo podobno invazijo mogoče videti tudi na Veliki planini nad Kamnikom, ki so jo preplavili številni »instagram oziroma instant ljubitelji« žafranov. Tako je bilo mogoče videti ljudi, ki so ležali, se valjali in tacali po »preprogi« žafranov. Da ne omenjamo pločevine, ki je preplavila občutljivi gorski ekosistem.

Tako se mi zdi edino prav, da ne objavljam več fotografij prelepih kotičkov narave, iz katerih bi bilo lahko razvidno kje in kdaj so posnete. Nočem več »pomagati« pri reklamiranju naravnega okolja. Narava pač ne prenese množic, ki jo občudujejo zgolj za dober posnetek na spletnih družbenih omrežjih in množico všečkov. Žafrani, narcise, planike, hrošči, macesni in ptice ne potrebujejo všečkov – popolni so tudi brez njih.

sreda, 27. marec 2019

»Molitev« za človeštvo



Človeštvo je Eno; velika Družina,
ki si deli skupni Dom,
planet Zemljo in njene dobrine.

Vsakdo ima pravico do zdravja in blaginje –
ki zraste in vzcveti iz korenin
osnovnih človeških potreb;

zato vsako človeško bitje potrebuje
hrano in vodo, oblačila, stanovanje,
zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Sodelovanje in Medsebojna delitev dobrin
porajata zdravje in blaginjo ne samo ljudi,
temveč tudi skupnega planetarnega okolja.

Zdravje in blaginja vseh ljudi ter okolja
je struga mirnega sobivanja narodov,
Enotnosti v raznolikosti Človeštva.

Človeštvo je Eno; velika Družina,
ki si deli skupni Dom,
planet Zemljo in njene dobrine.


(Fotografija: Katja Kralj Marinček)

nedelja, 24. marec 2019

Kje je kriza


Večkrat smo že slišali opozorila, da se bliža nova finančno-ekonomska kriza. Vendar te krize ni in ni. Kar ne pomeni, da je grožnja krize tudi zares mimo. Številna znamenja in opozorila kažejo na dokaj temno podobo globalne ekonomije. Večinski mediji o tem večinoma molčijo. Politiki pa itak živijo v iluziji "večne" gospodarske rasti, ki bo prinesla blaginjo ljudem in okolju (mladi so jim prejšnji teden na globalnem podnebnem štrajku skušali dopovedati, da tako pač ne drži). Gospodarska rast in okoljska kriza sta seveda neločljivo povezani.

Finančna kriza

Znamenja, da se približuje nova finančna kriza, so vse bolj očitna. Eden izmed pomembni kazalnikov je inverzna krivulja donosnosti obveznic v ZDA, ki pomeni, da "kratkoročne obrestne mere presežejo dolgoročne". Kot pravijo strokovnjaki je to eden najbolj zanesljivih pokazateljev bližajoče se recesije in v petek, 22. marca 2019, so obrestne mere 3-mesečne ameriške obveznice presegle 10-letne.

A to ni edino znamenje. Vse več pomembnih držav je že v recesiji (pomeni, da se celotni bruto domači proizvod v državi (BDP) zmanjša dve četrtletji zapored); npr. Turčija, Italija in Nemčija, ki je le za las ušla uradni razglasitvi recesije.

Znamenj, da se svet počasi približuje novi ekonomski krizi, ki se sprva izrazi na finančnem (v obliki borznega zloma) in gospodarskem področju (recesija) ter postopno prizadene celotno družbo (brezposelnost, socialne stiske, konflikti) je še več: ohlajanje kitajskega in celotnega globalnega gospodarstva, visoki zadolženost držav, kitajsko-ameriška carinska »vojna« (NewStatesmanAmerica), negotovi brexit, vse bolj sprte evropske države itd.

Ta vnetljiva mešanica je kot nalašč za novo finančno-ekonomsko krizo, čeprav niti prejšnja, iz let 2007-08, ni v celoti odpravljena.

Kaj prinaša nova kriza

Pa je bližajoča ekonomska kriza nekaj zelo slabega? Je in ni. Če do takšne krize zares pride, bodo zagotovo nastopile številne težave, ki jih državljani razvitega dela sveta že dolgo ne poznamo več (so pa nekaj vsakdanjega v manj razvitih delih sveta). Zagotovo bo zelo moten finančni sistem – spomnimo se samo grške krize, kjer nekaj časa ni bilo mogoče dvigati denarja iz bankomatov. Lahko pride do motenj pri oskrbi z blagom, tudi ko gre za osnovne proizvode in tako naprej.

A vendar to ni nujno nekaj slabega, čepra bo vsaj nekaj časa za marsikoga zelo boleče. Morda bomo takrat končno zares ugotovili, da je obstoječi ekonomski nevaren tako za okolje (stalna gospodarska rast), kot tudi za prihodnost človeške družbe (skrajna revščina večine človeštva na eni strani in velikansko bogastvo manjšine lahko vodi do hudih konfliktov, tudi do svetovne vojne).

Morda bomo takrat končno razumeli, da je prihodnost mogoča samo, če bodo države začele resnično sodelovati med seboj in začele deliti presežne vire in dobrine, tako da bo vsak Zemljan deležen zdravja in blaginje. To pomeni, da bo imel vsak človek zagotovljen dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb: hrane, vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja.

Nova miselnost si le počasi utira pot in se prebija "k svetlobi", kot to simbolizira zgornja slika: Človeštvo je eno, deli si skupni dom - planet Zemljo; planetarne dobrine pripadajo vsem, zato je pravično in pošteno, da si jih delimo. 


sobota, 16. marec 2019

O Greti in »zaroti« korporacij


Za začetek si sposodimo verze Franceta Prešerna: »kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta« (O Vrba, srečna vas domača). Morda je ta verz danes več kot aktualen. Naš največji pesnik si seveda niti predstavljati ni mogel Interneta, a ta verz je naravnost vizionarski. Opisal je nič drugega kot zapise tako imenovanih spletnih trolov in raznih mračnjakov, ki vse, kar je dobrega takoj zastrupijo – z besedami. In besede so lahko strup. Kdor misli, da je vseeno kar govori in piše, se močno moti. Beseda – zapisana ali izgovorjena – ima izjemno moč. Lahko sproži uničenje. Kako se začnejo pretepi, konflikti vseh vrst ali vojne? Vedno z besedami. A besede seveda lahko ustvarjajo tudi dobro - kreirajo, povezujejo, celijo rane vseh vrst...

Dobro


Začnimo najprej z dobrim. V petek, 15. marca 2019, se je zgodilo nekaj izjemnega. Mladi iz celega sveta so stopili na ulice in povedali nekaj zelo preprostega. Skrajšano lahko njihovo sporočilo razumemo nekako takole: »Naš planet je ogrožen in to vsi vemo. Če ne bomo ničesar storili, bomo v prihodnosti trpeli hude posledice. Še zlasti mi mladi. Mi lahko naredimo svoj del, tako da ločujemo odpadke, pešačimo, zmanjšamo uporabo plastike in tako naprej, a ključna dejanja morajo storiti tisti, ki so danes na ključnih položajih – politiki, ekonomisti, voditelji korporacij in mednarodnih ustanov ter povezav. In začeti morajo danes!«

Sporočilo je bilo resnično globalno. Simbolika dneva je presegla samo skrb za okolje. V resnici smo lahko videli, kaj pomeni povezanost preko meja držav in preko meja jezika, barve kože, kultur, veroizpovedi in tako naprej. Lahko smo začutili, kaj pomeni delovati kot človeška družina, kar v resnici smo. Mladi so v skrbi za naš skupni dom – planet Zemljo, pokazali, kaj pomeni enost človeštva.

Zlo

Potem se je začel zlivati strup v obliki zapisov, še zlasti na svetovnem spletu. Greta Thunberg, ki je konec avgusta 2018 začela šolski štrak za podnebje, najprej seveda čisto sama, je nenadoma postala »orodje korporacij, ki želijo zasužnjiti svet«. V ozadju se je znašel celo Rockefeller, čeprav niti ne vemo kateri, potem ko je pred dvema letoma umrl »zloglasni« David Rockefeller. Nekateri drugi govorijo o »levičarski zaroti« in tako naprej. Spletni troli imajo bogato domišljijo, v svoji preproščini pa so morda ravno oni tisti, ki preprečujejo spremembe in pomagajo ohranjati status quo, ki nas vodi k propadu.

Korporacije

Razmišljanje trolov in drugih (spletnih) negativcev (ter tudi številnih politikov), ki se običajno skrivajo za vzdevki in lažnimi identitetami, je naivno, pa tudi dvolično. Skoraj za vse probleme sveta pravijo, da gre za »zaroto korporacij« in mračnih ljudi v ozadju. Korporacije so, ko gre za podnebje (in tudi za marsikaj drugega) seveda del problema, a tudi rešitve. Brez korporacij se sodobna družba v hipu zruši. Spletni troli na primer uporabljajo tehnologije, ki jih ustvarjajo in prodajajo korporacije Google, Facebook, Samsung, Apple, Amazon itd., sedijo na stolih iz Ikee, pijejo pijačo ali jedo hrano korporacije Coca Cola, vozijo avtomobile Renault, Audi, Ford in tako naprej. Seveda smo od teh korporacij odvisni tudi vsi drugi.

Korporacij ne smemo uničiti, potrebno pa jih je prisiliti, da delujejo transparentno, da plačujejo pravičen delež davkov, da pri svojem delu ne izkoriščajo ljudi in ne uničujejo okolja. Vse to je mogoče v okviru zakonov na ravni držav in zavez na globalni ravni.

Ni res, da nimamo vpliva na korporacije. Če prenehamo uporabljati plastične kozarce, bodo korporacije hitro začele razvijati alternativne izdelke. Če začnemo jesti manj mesa, se bo prehranska industrija hitro prilagodila. Če protestiramo, prisilimo politike v sprejemanje učinkovite zakonodaje. In tako naprej.

Greta

Greta Thunberg sama ne bo rešila sveta. Nihče ga ne more. Lahko pa ga rešimo skupaj. Ko se povežemo – ne glede na fizične meje, ne glede na različne kulture, jezike in veroizpovedi, različne barve kože itd. – smo nepremagljivi. Velika gibanja skorajda vedno sprožijo posamezniki. Ti so navdih. Greta je kljub vsemu le krhka deklica. A zelo močna, če množično stojimo ob njej. Ni res, da »smo vsi Greta«. Res pa je, da smo lahko vsi tako pogumni kot Greta. Dokažimo.