Naravne katastrofe, kakršna se je nedavno pripetila na Haitiju, so bile, so in bodo spremljale človeštvo tudi v prihodnosti. Vsakokrat, ko se pripeti kaj hujšega, se začne mrzlično zbiranje najnujnejšega za prizadeto prebivalstvo. Odzivnost mednarodne skupnosti je sicer hitra, a vendarle je potrebno kar nekaj časa, da se zberejo znatna materialna in finančna sredstva.
Nevladna organizacija Share The World Resource (krajše STWR) oziroma Medsebojna delitev svetovnih virov (ali dobrin), ki ima status posvetovalnega telesa pri Ekonomskem in socialnem svetu OZN, je nedavno predlagala oblikovanje globalnih rezerv hrane.
"Potrebujemo novo, smelo vizijo za prehransko in kmetijsko politiko," pravi Robin Willoughby, politični strateg pri STWR. "Prehranske rezerve je potrebno uporabiti kot del resnično večstranskega sodelovanja med državami, ne pa zgolj kot podporo zdajšnji izvozni trgovinski ureditvi, ki daje prednost državam, kot so ZDA in države EU."
Tako bi ne samo zagotovili, da ljudje ob naravnih katastrofah ne bi bili popolnoma odvisni od trenutne dobrodelnosti mednarodne skupnosti, ki je sicer pogosto velikodušna (sploh, če gre za hujše katastrofe), temveč bi bila hrana in druge nujne dobrine vedno in takoj na voljo.
A ne gre samo za naravne katastrofe, ki vedno vzbudijo sočutje mednarodne skupnosti. Daleč od oči javnosti se odvija drama dobre milijarde ljudi (natančneje 1,02 milijarde ljudi), ki so, po podatkih OZN, kronično podhranjeni. Za njih je katastrofa vsakodnevna, stalna. Za medije pa ni zanimiva, saj zanje ni dovolj dramatična in posledično je ta permanentna katastrofa globalnih razsežnosti povsem na obrobju naše zavest in pozornosti.
Da bi odpravili kronično lakoto in revščino, ta sramotni madež sodobnega človeštva, in se izognili vsakokratnem mrzličnem zbiranju pomoči ob naravnih katastrofah, bi morali globalno ekonomijo postaviti na nove temelje, ki se imenujejo medsebojna delitev svetovnih dobrin. Tej veliki ideji se prvenstveno posveča nevladna organizacija STWR: Sharing in The Global Economy ali Medsebojna delitev v globalni ekonomiji.
torek, 26. januar 2010
sobota, 9. januar 2010
O ekonomiji
Čeprav je ekonomija izredno pomembna za življenje slehernega posameznika in celotne družbe, pa nam je to področje nekako tuje in nerazumljivo. Ekonomska vprašanja prepuščamo »posvečenim strokovnjakom«, ki nam preproste stvari zapletejo do nerazpoznavnosti; upravljanje s tem izjemno pomembnim družbenim področjem pa prepuščamo pohlepnim posameznikom in skupinam, ki ekonomijo pogosto izrabljajo zgolj za lastne interese. Njihova moč je pogojena z našo neaktivnostjo.
Koliko in kakšno hrano bomo jedli, v kakšnem stanovanju bomo živeli, v kakšno šolo bomo hodili, kakšno službo bomo opravljali, kakšen bo naš dostop do zdravstvenih storitev, po kakšnih cestah se bomo vozili, kakšne oblike sprostitve ali zabave si bomo lahko privoščili? Vse to so prvenstveno ekonomska vprašanja. Od tega, v kakšnem ekonomskem sistemu živimo, kakšne so naše ekonomske ustanove in kdo ter kako z njimi upravlja, je odvisna kvaliteta našega življenja.
Ekonomija ni tako zelo zahtevna, da bi jo prepuščali zgolj ekonomskim strokovnjakom, bistveno je, da vemo, čemu je namenjena. Vsekakor ne brezmejnemu bogatenju posameznikov in skupin, ki pri tem ne izbirajo ne sredstev in ne načinov za dosego svojih ciljev. Tudi ni namenjena brezglavemu trošenju dobrin, zaradi česar brezštevilni ljudje trpijo pomanjkanje, okolje pa naglo propada.
Temeljni namen ekonomije je drugačen, njena glavna naloga je zagotavljati blaginjo, a ne samo nekaterih, temveč blaginjo vseh ljudi, prav vseh ljudi. In kaj sploh je blaginja? Blaginja pomeni, da vsak posameznik lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe (po hrani, vodi, bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju), da vsa družbena področja (zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, kultura itd.) lahko nemoteno delujejo, ob tem, da se ohranja naravno in družbeno ravnovesje. Zato je še kako pomembno, na podlagi katerih vrednot deluje ekonomski sistem.
»Vrednote« tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa nekaterih posameznikov, skupin in držav se danes preko ekonomskega sistema vsiljujejo celotni človeški družbi. Dejansko pa bi morale biti univerzalne človeške vrednote pravičnosti, sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve, ki jih najpopolneje uteleša Deklaracija človekovih pravic Združenih narodov, podlaga delovanja slehernega družbenega področja, še zlasti ekonomskega.
Za takšno ekonomijo si moramo prizadevati.
Koliko in kakšno hrano bomo jedli, v kakšnem stanovanju bomo živeli, v kakšno šolo bomo hodili, kakšno službo bomo opravljali, kakšen bo naš dostop do zdravstvenih storitev, po kakšnih cestah se bomo vozili, kakšne oblike sprostitve ali zabave si bomo lahko privoščili? Vse to so prvenstveno ekonomska vprašanja. Od tega, v kakšnem ekonomskem sistemu živimo, kakšne so naše ekonomske ustanove in kdo ter kako z njimi upravlja, je odvisna kvaliteta našega življenja.
Ekonomija ni tako zelo zahtevna, da bi jo prepuščali zgolj ekonomskim strokovnjakom, bistveno je, da vemo, čemu je namenjena. Vsekakor ne brezmejnemu bogatenju posameznikov in skupin, ki pri tem ne izbirajo ne sredstev in ne načinov za dosego svojih ciljev. Tudi ni namenjena brezglavemu trošenju dobrin, zaradi česar brezštevilni ljudje trpijo pomanjkanje, okolje pa naglo propada.
Temeljni namen ekonomije je drugačen, njena glavna naloga je zagotavljati blaginjo, a ne samo nekaterih, temveč blaginjo vseh ljudi, prav vseh ljudi. In kaj sploh je blaginja? Blaginja pomeni, da vsak posameznik lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe (po hrani, vodi, bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju), da vsa družbena področja (zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, kultura itd.) lahko nemoteno delujejo, ob tem, da se ohranja naravno in družbeno ravnovesje. Zato je še kako pomembno, na podlagi katerih vrednot deluje ekonomski sistem.
»Vrednote« tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa nekaterih posameznikov, skupin in držav se danes preko ekonomskega sistema vsiljujejo celotni človeški družbi. Dejansko pa bi morale biti univerzalne človeške vrednote pravičnosti, sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve, ki jih najpopolneje uteleša Deklaracija človekovih pravic Združenih narodov, podlaga delovanja slehernega družbenega področja, še zlasti ekonomskega.
Za takšno ekonomijo si moramo prizadevati.
Naročite se na:
Objave (Atom)