petek, 27. junij 2014

Opredelitev medsebojne delitve


Danes že obstaja več definicij oziroma opredelitev medsebojne delitve. Naš namen ni dodati še ene, temveč podati temeljna izhodišča za razumevanje medsebojne delitve. Še najlažje pa to storimo, če medsebojno delitev primerjamo z njenim nasprotjem - s komercializacijo, na kar nas je v članku Komercializacija: antiteza medsebojne delitve opozoril Mohammed Mesbahi.

V zadnjih nekaj tisočletjih razvoja smo ljudje razvili določene vzorce razmišljanja in delovanja, ki danes delujejo skorajda samodejno. Prepričani smo, da je trgovski način edini pravi način izmenjave dobrin med ljudmi in celo osnova naših medsebojnih odnosov.

Ta proces, ki ga imenujemo komercializacija, preprosto pomeni, da vse dobrine in človeške dejavnosti postanejo plačljive in kot take podvržene tekmovanju, pohlepu, sebičnosti, manipuliranju itd. V procesu komercializacije dobrine postanejo trgovsko blago, vse človeške dejavnosti pa (plačljive) storitve.

Posledice komercializacije so izjemno hude: kdor iz kakršnegakoli razloga nima zadostnih finančnih sredstev, ostane celo brez osnovnih dobrin (mednje štejemo tudi dejavnosti oziroma storitve kot so zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo in podobne), ki jih potrebuje za življenje.

Nasprotno pa medsebojna delitev izhaja iz povsem drugačnih izhodišč. Ker so dobrine dejansko namenjene zadovoljevanju naših potreb in in blaginji celotne človeške skupnosti, mora imeti vsakdo možnost, da do njih dostopa; ne glede na starost, državo iz katere izhaja, socialni status ali kakršno koli drugo okoliščino.

Vemo, da je danes na svetu dovolj hrane za vse, a je vseeno več kot 800 milijonov ljudi lačnih. Ker je hrana trgovsko blago, si jo ti ljudje preprosto ne morejo kupiti. In zato povsem po nepotrebnem hudo trpijo in umirajo. Če pa hrano razumemo kot dobrino, ki zadovoljuje človekovo osnovno potrebo, tako kot zrak potrebujemo za dihanje, potem je povsem jasno, da se lahko na globalni ravni dogovorimo za način, kako bo hrana dosegla slehernega Zemljana.

In ta način je medsebojna delitev. Nekatere države imajo hrane preveč, druge premalo. Tiste, ki jo imajo preveč, ne bodo ničesar izgubile, če bodo svoj “višek” namenile v skupni globalni sklad, iz katerega se bo hrana usmerjala v tiste države, ki jo potrebujejo.

Vendar nobena država ne bo samo “dajalka” ali samo “prejemnica” dobrin. Države, ki bodo presežek hrane dale v skupni sklad, bodo iz njega lahko pridobile druge dobrine, ki jih bodo potrebovale (na primer vodo, zdravila itd.), ali pa bodo hrano morda potrebovale čez leto, dve ali deset let, morda zaradi slabe letine ali naravne katastrofe. Presežki dobrin bodo tako vedno na voljo tistim, ki jih bodo iz takšnih ali drugačnih razlogov potrebovali.

To je temeljni model medsebojne delitve. Samo na ravni globalne skupnosti se medsebojna delitev lahko izrazi v vsej svoji veličini. Medsebojna delitev na globalni ravni izhaja iz razumevanja, da smo vsi ljudje velika družina - človeštvo, ki živimo v skupnem domu - na planetu Zemlji. Medsebojna delitev presega trgovsko oziroma komercialno logiko, saj temelji na medsebojnem zaupanju, sodelovanju, razumevanju potreb drugih, nesebičnosti in nenazadnje na univerzalni ljubezni do drugega.

Vse ostale oblike - na ravni držav, lokalnih skupnosti, podjetij in posameznikov - izhajajo iz te preproste oblike medsebojne delitve, ki v izjemno kratkem času lahko reši najsramotnejši madež človeštva - lakoto in skrajno revščino ter v človeško družbo vnese prepotrebno “zavest” medsebojnega zaupanja, ki je edini trdni temelj miru in blaginje na planetu Zemlja.

četrtek, 26. junij 2014

Nova kriza, nove priložnosti


Čeprav se politiki obnašajo, kot da je krize že skorajda konec, je resnica povsem drugačna. Družbena in ekonomska kriza, ki se je začela leta 2007 in je bila sprva predvsem finančne narave, še zdaleč ni končana. V zadnjih sedmih letih ni bilo storjenega nič takega, kar bi odpravilo pomanjkljivosti prevladujočega finančnega sistema, ki predstavlja samo jedro krize.

Še več, ukrepi “za reševanje” krize so še dodatno okrepili finančni sistem, ki danes obvladuje praktično vsa področja sodobne družbe: ekonomijo (kot sistem proizvodnje in distribucije dobrin), politiko in posledično vsa druga družbena področja.

Da danes svet obvladujejo bankirji, je splošno sprejeto dejstvo. S čim se 99 % svojega časa ukvarjajo politiki ali direktorji podjetij, javnih institucij in drugih organizacij? Predvsem s tem, kako pridobiti denar na finančnih trgih, kako odplačevati kredite, kako “biti všečen” trgom. Ko se sestanejo centralni bankirji, se predsednikom in premierjem tresejo hlače.

Vzroki za krizo, ki so sistemske narave, torej še zdaleč niso odpravljeni. Da se finančni sistem v zadnjih sedmih letih ni zlomil, je zgolj zasluga neverjetno obsežnih finančnih injekcij oziroma infuzij, ki bolnika - finančni sistem - zaenkrat še ohranjajo pri življenju.

Vzroki za (finančno) krizo

Teoretično je vloga finančnega oziroma denarnega sistema, da ekonomskemu sistemu in družbi kot celoti zagotavlja denar in druge z njim povezane storitve, kot so posojanje, varčevanje in finančne transakcije (kroženje denarja).

Vendar finančni sistem le v manjšem delu skrbi za te storitve, ki omogočajo nemoteno delovanje sodobne družbe. Finančni sistem že dolgo deluje kot od družbe neodvisna struktura, ki je razvila mehanizme in produkte, s katerimi si globalna finančna elita pridobiva izjemno bogastvo in s tem tudi ogromno politično in ekonomsko moč.

Borzni indeksi v zadnjem času (ponovno) dosegajo rekordne vrednosti, velike banke imajo (ponovno) visoke dobičke. Zakaj gre finančnim ustanovam tako dobro, medtem ko večina sveta živi vse slabše? Odgovor je enostaven: večina denarja, ki so ga države namenile za reševanje krize, ni prišla do podjetij, javnih institucij in prebivalstva, temveč predvsem do velikih bank, kakršna je na primer Goldman Sachs.

Banke zdaj s tem denarjem “na veliko” špekulirajo in ustvarjajo rekordne donose oziroma dobičke. Vendar bo ta igra, pred katero si politiki zatiskajo oči in ušesa povzročila krizo, ki bo še hujša od zdajšnje, saj države tokrat denarja za reševanje bank preprosto ne bodo imele več od kje vzeti.

Novi zlom

Številni strokovnjaki svarijo, da “je samo še vprašanje časa, kdaj bodo borzni indeksi padli za 50 % in več. Ne smemo biti presenečeni, če bo prišlo do resnega in takojšnjega borznega zloma,” pojasnjuje Mark Spitznagel, menedžer hedge sklada, ki je znan po svoji milijardni stavi na krizo v letu 2008. Švicarski svetovalec in menedžer pravi, da smo “sredi gigantskega premoženjskega balona in ta lahko poči kadarkoli”. Strokovnjakov, ki svarijo pred novo krizo je še veliko več. (Warning: Stocks Will Collapse by 50% in 2014)

Konec obstoječega finančnega sistema in nove priložnosti

Z novim zlomom, v času, ko vse več ljudi trpi še zaradi prejšnje finančne krize, je konec obstoječega finančnega sistema neizbežen. Čeprav bo udarec boleč, pa bo tokrat dejansko spodbudil resne sistemske spremembe, ki so jih politiki sicer že obljubljali, a jih doslej še niso niti začeli uresničevati.

Skorajda zagotovo lahko pričakujemo naslednje posledice novega finančnega zloma:
  • države bodo (ponovno) prevzele finančni sistem iz rok pohlepnih zasebnih bankirjev; 
  • države bodo odpisale velik del “svojih” dolgov, ki so nastali za reševanje zasebnih bank;
  • države se bodo začele dogovarjati za pravičnejšo porazdelitev globalnih virov, kajti ekonomijo denarja in dobičkov bo postopno nadomestila ekonomija dobrin in človeških potreb. 
Vendar te spremembe ne bodo samoumevne, politiki bodo namreč spet ostali zgolj pri besedah, če ljudje ne bomo pritisnili nanje in zahtevali, kar nam pripada: blaginjo, mir in čisto okolje.

Na star način pa tega nikoli ne moremo doseči. Lahko le s sodelovanjem, solidarnostjo in medsebojno delitvijo.

sreda, 4. junij 2014

Komerializacija, antiteza medsebojne delitve


Ko razmišljamo o sodobnem času, še zlasti v kontekstu hude ekonomske, okoljske in družbene krize, ne moremo mimo pojma oziroma koncepta komercializacije. Komercializacija predstavlja enega ključnih vzrokov današnje krize. A ker je komercializacija tako vseprisotna in ker smo kot posamezniki in kot celotna družba tako zelo 'potopljeni' vanjo, se je komajda zavedamo. Naše 'vrednote', naši odnosi z drugimi ljudmi in z okoljem, naša politika in ekonomija, celo kultura in vsa druga področja človeškega delovanja so 'do konca' prežeta s komercializacijo.

V splošnem komercializacija (v slovenščino besedo lahko prevedemo kot trgovinizacija, vendar rajši ohranjamo originalen izraz) opredeljuje procese uveljavljanja tržnih odnosov ter modelov na vsa družbena področja, v naša medsebojna razmerja, v naše mišljenje in v naš odnos do okolja. Tako tržne sile in njene 'vrednote', kot sta na primer pehanje za dobičkom in tekmovanje vseh z vsemi, 'vstopajo' na vsa družbena področja (tudi v zdravstvo, izobraževanje, kulturo, šport), v naše odnose z drugimi in z okoljem itd. Narava, njene dobrine in celo ljudje tako postajamo zgolj trgovsko blago. Zato danes razpadajo družine, družbene skupnosti in naravni sistemi.

V luči bolj poglobljenega razumevanja fenomena komercializacije, ki dobesedno zastruplja človeško družbo in naše skupno okolje, je vsekakor zaželeno prebrati članek Mohammeda Mesbahija z naslovom Commercialisation: the antithesis of sharing, ki je 3. aprila letos izšel na spletni strani nevladne in neprofitne organizacije Share The World's Resources (Delitev globalnih virov). Članek je z dovoljenjem avtorja preveden in dostopen tudi na spletni strani Medsebojna delitev pod naslovom Komercializacija: antiteza medsebojne delitve (v nadaljevanju besedilo v navednicah izhaja iz omenjenega članka).

Za avtorja je zlo »naše istovetenje s komercializacijo, ki človeško inteligenco odvrača od narave in duhovne evolucije«. Kot antitezo oziroma nasprotje komercializaciji pa postavlja medsebojno delitev, ki predstavlja »ključ za reševanje svetovnih problemov« in je izjemnega pomena »za našo nadaljnjo evolucijo na Zemlji«.

Na osebni in lokalni ravni si vsi delimo med seboj, pravi avtor članka Mohammed Mesbahi, medtem ko je na globalni ravni princip medsebojne delitve skorajda neobstoječ. Na širši ravni ga ne moremo uveljaviti, »ker so naši družbeni temelji zgrajeni tako, da tržnim silam omogočajo neovirano delovanje. Razvili smo zapletene ekonomske in politične sisteme, ki so vse bolj usmerjeni k dobičku in h komercializaciji: davčne strukture, velike korporacije, nešteto pravnih predpisov, ki so ustvarjeni za zaščito zasebnih interesov – vse to ustvarja zelo zapleteno in razdvojeno družbo. Nihče v popolnosti ne razume tega sistema, toda sistem zelo dobro razume, kako za svoje namene manipulirati z nami.«

Komercializacija povzroča propadanje okolja, razpad družin in »razpad kulturne ter nacionalne identitete, kar se je zgodilo pri mnogih sporazumih o prosti trgovini in pri evropskem gospodarskem povezovanju.« Kjerkoli te sile delujejo, »privedejo do vse večjih razlik med bogatimi in revnimi, do izgube solidarnosti v skupnostih in povzročijo duhovno krizo«. Avtor svari, da če komercializaciji dopustimo, »da vodi družbo na daljši rok, lahko celo ogrozi obstoj človeštva«.

Komercializacije dejansko ne moremo razumeti na star način, saj je »staro razumevanje trgovine, kot preprostega procesa nakupa in prodaje, preživeto.« Komercializacija je postala »del nas in živi v nas. Komercializacija je sistem, ki smo ga ustvarili v odnosu do planeta in v naših medsebojnih odnosih ter je neločljivo povezan z ravnanjem ljudi in z življenjem v družbi. S sistematično izmenjavo blaga in storitev znotraj držav ali med njimi seveda ni nič bistvenega narobe, toda prav tako, kot se nož lahko uporablja bodisi za rezanje zelenjave bodisi za ubijanje ljudi, se lahko tudi trgovina uporabi za dobro ali slabo.«

G. Mesbahi se sprašuje, »zakaj nam ne uspe prepoznati in omejiti uničevalne moči komercializacije navkljub vsej škodi, ki jo povzroča družbi in okolju? Odgovor na to vprašanje je enostaven: to se dogaja zato, ker vsi iščemo srečo. In komercializacija je zelo premetena pri obljubi sreče, 'dobrega' in udobnega življenja ter pri obljubi varnosti. Vsi iščemo varnost. Ampak to, kar nam prodajajo, je lažen občutek varnosti – je nevarna fantazija.«

Komercializacija torej izkorišča človekovo iskanje sreče in občutka varnosti. »Potreba po psihološki varnosti nas sili, da nenehno iščemo osebno iluzijo, ki jo poimenujemo sreča. In sile komercializacije so dobro usposobljene, da nam ponujajo srečo z odvračanjem naših misli od zavedanja notranjega jaza, ki predstavlja edini prostor, kjer je mogoče najti pravo izpolnjenost in radost.«

Da bi komercializacija izpolnila našo potrebo po varnosti in sreči »ustvarja neskončne želje po zunanjih objektih in imetju ter v našo zavest postavlja meje, tako da ne vidimo preko naših čustvenih navezanosti. To nas lahko zameji na osebe, ki so sposobne vso noč čakati v vrsti na najnovejše modne izdelke ali dodatke; to nas lahko ponese v stanje transa, dokler ne mislimo, da je nakupovanje naša religija oziroma, da je najgloblji pomen zdrave pameti 'kupiti dva izdelka za ceno enega'.«

Komercializacija je zelo uspešna pri manipuliranju z nami in uspešno »izkrivlja pravi pomen izobraževanja, ki bi se moralo ukvarjati z notranjo svobodo in samospoznanjem, ne pa z učenjem prilagajanja in tekmovanja.« Komercializacija v našo zavest uspešno vgrajuje posebno psihološko dinamiko: »neprestano merjenje in primerjanje z različnimi ljudmi ter nagonsko čaščenje uspeha. Želja 'narediti nekaj', postati 'nekdo'.«

Mediji, šola, starši, družba želijo, da postanemo 'nekdo' in da 'nekaj dosežemo'; nič koliko oddaj, kvizov, resničnostih šovov, izbiranj talentov, tekmovanj je namenjenih temu. »Ta dinamika zelo dobro služi komercializaciji. Z našim neprestanim čaščenjem uspehov in dosežkov na vseh življenjskih področjih ohranjamo sile dobička in materialnosti – v naših šolah, na delovnih mestih, v domovih in celo v naših sanjah.«

Zato je prva in osnovna naloga komercializacije prepričati nas, »da je uspeh naša pot; da pa bi ga dosegli, moramo zelo trdo delati. Potem se naučimo, da moramo za dosego uspeha tekmovati z vsemi ostalimi, da moramo postati 'zmagovalci'. Ne mine dolgo, ko izgubimo našo prirojeno sočutje in ustvarjalnost, začnemo slediti ideologijam in prepričanjem ter se nazadnje prilagodimo ter postanemo samozadovoljni.« In zato postane »neizogibna posledica čaščenja uspeha in dosežkov naše samozadovoljstvo in brezbrižnost do trpljenja drugih.«

Kar pa je  najhujše, je naš brezbrižni odnos do drugih in do sveta kot celote, kajti »medtem, ko nekateri Zemljo ropajo in uničujejo, sami v našem kolektivnem samozadovoljstvu in brezbrižnosti ostajamo tiho in medtem, ko naše sestre in bratje umirajo v revščini, se mi obračamo stran. V končni fazi so ljudje, ki oskrunjajo Zemljo in tisti, ki ne storijo ničesar, da bi jih zaustavili, enaki, saj eni ne morejo obstajati brez drugih. Lahko bi celo rekli, da so ljudje, ki pogledajo vstran, še bolj krivi, saj so tisti, ki grabijo globalne vire in uničujejo Zemljo, v celoti odvisni od njihovega samozadovoljstva – drugače tega ne bi mogli početi.«

Takšen svet se nam zdi normalen, prepričani smo, da je tekmovanje dobro, da so številni ljudje pač sami krivi za svojo revščino, prav tako kot si 'uspešneži' v resnici zaslužijo svoje izjemno bogastvo. »Zaradi izjemne moči in vztrajne prevlade komercializacije je postalo normalno, da ljudje na načelo medsebojne delitve gledajo kot na naivno ali utopično idejo ter mislijo, da ste v zmoti, če rečete, da je medsebojna delitev ključnega pomena za reševanje svetovnih problemov.«

Medsebojna delitev je nasprotje komercializacije. Kjer je komercializacija ni medsebojne delitve in obratno. Ne moreta soobstajati skupaj. Ko delujemo po 'načelih' komercializacije, med seboj tekmujemo, 'uspevamo' na račun drugih in poskrbimo predvsem zase; ko si med seboj delimo, takrat sodelujemo, si pomagamo in skrbimo drug za drugega.

Medsebojna delitev ni naivna in utopična ideja. Naivno pa je misliti, da imamo v svetu komercializacije sploh kakršno koli prihodnost. Lahko pa smo preprosto naivni in utopični in si začnemo deliti med seboj.



Slika: Združeni narodi