četrtek, 13. februar 2014

Kako “drago” je reševanje sveta


Svetovni problemi izgledajo tako hudi, da se nam zdi, kot da jih preprosto ni mogoče rešiti. Lakota, skrajna revščina in številne bolezni so tragedije velikega obsega, ki prizadanejo milijone in celo milijarde ljudi. Toda, mar res vemo, kakšni so resnični stroški reševanja teh problemov?

Članek Amande Scherker If Anybody Ever Tells You It's Too Expensive To Solve The World's Problems, Show Them This (Če bi vam kdorkoli rekel, da je predrago reševati svetovne probleme, mu pokažite te podatke) razkriva pravo podobo stroškov reševanja svetovnih problemov.

1. Z dodatnimi 26 milijardami ameriških dolarjev ($) na leto bi lahko zagotovili osnovno izobrazbo za vse otroke na svetu.

Po poročilu organizacije UNESCO iz septembra 2013 kar 200 milijonov otrok nima dokončane osnovne šole, 250 milijonov pa je nepismenih. Skupna potrebna letna vsota za osnovno izobraževanje vseh otrok po svetu je 54 milijard $, 28 milijard $ jo zagotovijo države, 3 milijarde $ pride kot tuja pomoč, zmanjka pa še 26 milijard $.

Zdi se veliko, a samo prebivalci ZDA letno za golf potrošijo 25 milijard $, če pa upoštevamo še profesionalni golf, vsota naraste na kar 65 milijard $.

2. Za 990 $ lahko kmetovalec dobi štiri živali, ki dajejo mleko ter zraven še osnovno usposabljanje za ravnanje z njimi.

Tako lahko revni kmetje bistveno izboljšajo prehrano in zdravje svojih družin. Družine v ZDA pa samo za maturantski ples in vse v zvezi z njim povprečno potrošijo 1.139 $.

3. Za 190 milijard $ na leto bi lahko prepolovili število ljudi na svetu, ki nimajo dostopa do čiste pitne vode in ustreznih sanitarij.

Samo ZDA vsako leto izgubijo 190 milijard $ zaradi izogibanja plačevanju davkov oziroma zaradi odtekanja denarja v davčne oaze.

4. Za 115 $ Zdravniki brez meja 40 otrok lahko oskrbijo s potrebni antibiotiki v primeru infekcij.

Povprečno gospodinjstvo v ZDA vsako leto zapravi 100 $ za elektriko, ki jo porabijo njihove elektronske naprave, ki so, kljub temu, da so izklopljene, še vedno priključene na električno omrežje.

5. Za 44 milijard $ dolarjev letno bi lahko popolnoma izkoreninili svetovno lakoto.

Po zadnjih ocenah je v svetu 842 milijona ljudi lačnih (FAO).

V ZDA so v času prazničnih nakupov od konca novembra do božiča 2013 v spletnih trgovinah zapravili 46,5 milijarde $.

6. Za 600 $ pacient z virusom HIV v nerazvitih državah prejme medicinsko terapijo za obdobje 3 let.

Vsako ameriško gospodinjstvo letno povprečno zavrže za 600 $ hrane.

7. Za dodatnih 13,1 milijarde dolarjev bi lahko vsaka mati in novorojenček v nerazvitem svetu prejela materinsko in predporodno oskrbo.

V ZDA se za iPhone in iPad aplikacije letno zapravi 13 milijard $.

8. S 6 milijardami $ bi lahko preprečili 4 milijone smrti zaradi malarije.

Za predsedniške volitve v ZDA 2012 je bilo porabljenih 6 milijard $.

Vendar se dosedanje primerjave “skrijejo” pred podatki, da so bili v letu 2012 celotni vojaški izdatki v svetu 1.756 milijard oziroma 1,7 bilijona $ ali 249 $ na vsakega prebivalca planeta (SIPRI).

A tudi to je samo “drobiž”, kajti med leti 2008 in 2011 je bilo samo za reševanje ameriških bank porabljeno neverjetnih 29.616 milijard ali 29,6 bilijona $ (29.616.000.000.000) (The Big Picture).

Trendi so jasni, ne samo v ZDA, temveč povsod v “razvitem” svetu: prioriteta današnjega sveta so finančne institucije, ki “požirajo” neskončne količine denarja, medtem ko ga za resnične probleme sveta vedno znova zmanjka, čeprav gre v primerjavi z reševanjem bank za neznaten drobiž. In večina denarja za "reševanje" bank konča na računih neskončno bogatih posameznikov.

Toliko o današnji ekonomiji.

ponedeljek, 10. februar 2014

O kultu dela, hitrosti in produktivnosti


V Sloveniji je bilo konec januarja 129.843 nezaposlenih, kar pomeni približno 14-odstotno stopnjo brezposelnosti. Po podatki Mednarodne organizacije dela (ILO) je v svetu danes približno 202 milijona brezposelnih oseb, z zdajšnjimi trendi pa se bo brezposelnost do leta 2018 povečala še za nadaljnih 13 milijonov. A prihodnost je še bolj črna. Kot pravi Jeremy Rifkin v svoji knjigi The Age of Access bo do leta 2050 za delovanje klasične industrijske produkcije potrebno vsega 5 odstotkov celotne odrasle svetovne populacije.

Dejstvo je, da je delovnih mest vse manj; nove informacijsko-komunikacijske tehnologije ter robotizacija produkcije temeljito krčita potrebo po “produktivnih” delovnih mestih. Svoje je seveda dodala tudi kriza, a tudi brez nje so trendi jasni - delovnih mest je vse manj. A bistvo problema je nekje drugje: v družbi 21. stoletja o delovnih mestih, o plačilu in času dela razmišljamo na način iz 19. stoletja, torej iz obdobja vzpona industrijskega - kapitalističnega - načina proizvodnje. Danes pa vendarle živimo v drugačnem času.

David Spencer v članku The Case for Working Less pravi, da bi morali preprosto “delati manj”, kar vodi “k boljšemu življenjskemu standardu”. Iz koncepta “delati manj” izhajajo številne prednosti; ena ključnih je, da se izognemo anomaliji pretiranega dela nekaterih ter nezaposlenosti drugih. Pravičnejša delitev dela med več ljudi poleg tega prinaša tudi kvalitetnejše opravljenje dela in večjo kreativnost.

Ideja “delati manj” ni nova. Že znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes je v krajšem delovnem času videl “ultimativno rešitev” problema nezaposlenosti (The Keynesian Cure). Že leta 1930 je Keynes napovedal, da bodo ljudje okoli leta 2030 v službi preživeli le 15 ur na teden (Economic Possibilities for our Grandchildren). Filozof Bernard Russel je v svojem eseju Hvalnica brezdelju (In Praise of Idleness) iz leta 1932 zagovarjal 4-urni delovni dan. "Pot do sreče in blaginje leži v organiziranem krajšanju delovnega časa”, je zapisal Russel. Danes smo še daleč od tega, saj je povprečni delovni teden dolg 40 do 44 ur (Wikipedia), mnogi pa delajo še daleč več.

Vedno večje obremenitve zaposlenih so povezane tudi s “kultom produktivnosti” (Against the Insufferable Cult of Productivity), ki danes prežema celotno družbo; ne samo proizvodnjo, temveč tudi področja, kot sta na primer izobraževanje in zdravstvo. Poleg tega imamo danes celo vrsto trenerjev in svetovalcev, ki nas učijo, kako si učinkovito organizirati in načrtovati “produktivno” življenje. Celo številni otroci imajo danes do minute natančno razporejen “delovni dan”, kjer za brezdelje, sanjarjenje, spontano igro in potepanje ni časa. Življenje mora biti produktivno od malih nog naprej. Ni časa za “neproduktivne” aktivnosti, ki ne prinašajo nobene merjene koristi oziroma “dodane vrednosti”.

V knjigi Hvalnica počasnosti (In Praise of Slowness) Carl Honore dobesedno govori o kulturni revoluciji proti splošnemu prepričanju, da je hitrejše vedno tudi boljše. “Filozofija počasnosti” ne zagovarja stališča, da je vse potrebno početi počasi, pač pa s pravo hitrostjo. “Vse moramo početi, kolikor je mogoče dobro, namesto kolikor je mogoče hitro. Gre za kvaliteto pred kvantiteto v vseh dejavnostih, od dela v službi do priprave hrane in starševstva.”

Ne smemo pristati na miselnost, ki nam jo vsiljujejo predvsem ekonomisti, da moramo delati več, hitreje in bolj produktivno, češ da so v nasprotnem primeru stroški dela previsoki. V resnici pa mislijo na visoke dobičke. S krajšim delovnim časom, delitvijo delovnih mest med več ljudi in počasnejšim tempom dela ter življenja nasploh lahko dosežemo polno zaposlenost, kvalitetnejše proizvode in storitve ter srečnejše ljudi.

Pa ne samo to. Nehati moramo razmišljati o produktivnih in neproduktivnih poklicih. To delitev nam je vsilila kapitalistična ekonomska “znanost”. Dejansko bi morala država spodbujati izobraževanje in zaposlovanje v tako imenovanih neproduktivnih poklicih kot so učitelji, zdravniki, psihologi, sociologi, socialni delavci, policisti, gasilci, ekologi itd. Njihovega dela se morda ne da meriti neposredno z dobičkom, a njihov posredni prispevek k družbenemu blagostanju je ogromen.

Potrebujemo torej resnično nov razmislek o “naravi” dela ter o načinu življenja nasploh. In naj nas vedno znova ne preglasijo “strokovni argumenti” ekonomistov in politikov, da moramo “delati več, hitreje in produktivneje”.

petek, 7. februar 2014

Olimpijske ali politične igre?


Ruski predsednik Putin je v zadnjem času deležen izjemno ostrih kritik korporativnega zahodnega tiska in (korporativnih) zahodnih politikov. Naši mediji seveda nekritično (ali pa tudi ne) sledijo velikim globalnim medijskim hišam in družno udrihajo po vsem, kar “diši” po rusko, še zlasti so seveda ta hip “na tapeti” olimpijske igre v Sočiju. Le redki so tudi nasprotni glasovi, na primer bloger Jinov svet.

Da se razumemo, predsednik Putin še zdaleč ni pojem demokratičnega voditelja, a tudi številne “demokratične” države Zahoda so samo na videz demokratične, medtem ko so njihovi pravi voditelji nikoli izvoljeni bankirji in šefi korporacij ter birokrati mednarodnih institucij in povezav (EU, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke itd.). Dejstvo je tudi, da predsednik Putin ni začel nobene vojne niti nima nezakonito zaprtih državljanov tujih držav; še več, ravno on je v mnogočem zaslužen, da se ni razplamtela še ena bližnjevzhodna vojna - v Siriji, ki bi to občutljivo regijo še bolj destabilizirala.

Novice, da so zimske olimpijske igre pregrešno drage, da je šlo pri gradnji za korupcijo, da vse še ni dokončano, da v sobah ni zaves, da je varnost zelo poostrena, da so v zobnih pastah eksplozivi in tako naprej, so “megla”, ki zakriva pravi namen medijskega pogroma.

Če so olimpijske igre drage, je to pač ruski problem; mediji so stroškom preprosto dodali nekatera vlaganja v infrastrukturo (gradnja cest, plinovoda, železniških povezav). Varnost ni nič bistveno drugačna kot na olimpijskih igrah v Londonu 2012. Če kakšen športni profesionalec v sobi nima zavese, je to pač problem njegove razvajenosti. Tudi Stožice med evropskim košarkaškim prvenstvom niso bile povsem dokončane in tudi danes še niso. Da bo v zobnih pastah morda eksploziv, je še eno od številnih “resnih” opozoril ameriških tajnih služb.

Kaj je torej v resnici v ozadju medijske vojne proti predsedniku Putinu in Rusiji? Informacije so seveda v tem primeru daleč bolj skope, a iz njih lahko nekako sklepamo, zakaj gre?

Eden najpomembnejših razlogov, zakaj je Rusija tako moteča, je njena nepripravljenost prodajati nafto in plin za dolarje, podobno tudi Kitajska in še nekatere druge države, med njimi sta tudi Iran in Sirija, še prej pa Irak. Vemo, pod kakšnimi pritiski so ali so bile te države. Tudi evro je svoj čas postajal konkurenčen dolarju, zato ga je bilo potrebno spodkopati in mimogrede destabilizirati Europo.

Svetovna trgovina z nafto že nekaj desetletij poteka v dolarjih oziroma “petrodolarjih”, kar ZDA omogoča, da skorajda brezmejno tiskajo svojo valuto (The Voice of Russia). Konec obdobja petrodolarjev lahko povzroči kolaps ameriške ekonomije in nasploh njihove prevlade v svetu, saj tako visoki vojaški in finančni izdatki nasploh, kot jih imajo ZDA, preprosto niso mogoči brez posebnega statusa dolarja.

Poleg tega ima Rusija izjemna naravna bogastva, do katerih bi se rade dokopale zahodne korporacije, močni Putin pa jim je vsekakor “trn v peti”, zato je potrebno nanj pritiskati z vsemi možnimi sredstvi. Morda je tudi dogajanje v Ukrajini povezano z pritiski na Rusijo (Infowars.com) in to ravno pred olimpijado v Sočiju.

V ozadju gre torej samo za “biznis”, ne pa za neke demokratične vrednote, človekove pravice ali športne ideale. Takšne politične “igre” ne prinašajo nič dobrega, sploh pa ne v svetu polnem kemičnega, jedrskega in drugega orožja.

Svet, v katerem se velike sile borijo za prevlado nad naravnimi bogastvi resnično nima prihodnosti. Resnična prihodnost je lahko samo medsebojna delitev globalnih virov, sodelovanje in solidarnost. Nihče v današnjem svetu ne more in ne sme prevladati nad drugim. Vsi ljudje imamo pravico do dostojnega življenja.

Torej, prav bi bilo prepustiti olimpijske igre v Sočiju športu, ne pa jih izkoristiti za udrihanje po Rusih in njihovem predsedniku. To res nikomur ne koristi, le še bolj zapleta situacijo v svetu.

sreda, 5. februar 2014

O žledu, solidarnosti in o tistih drugih


Beseda solidarnost izhaja iz latinske besede solidus, kar pomeni trden. Solidarnost je “vzajemnost, vzajemna pomoč, čut za skupno odgovornost in korist” (Verbinc, Slovar tujk, CZ, 1989). V teh dneh smo priče, kaj je v resnici solidarnost. Gasilci, civilna zaščita, policisti, gozdarji, vojaki, gorski in drugi reševalci, vzdrževalci, prostovoljci vseh vrst in številni drugi delajo “v petek in svetek”, da bi ljudem zagotovili najnujnejše. Vsi ti ljudje nam praktično kažejo, kaj je to solidarnost in zakaj je solidarnost pravo vezivo družbene skupnosti.

Medtem, ko so nas neoliberalni ekonomisti in “moderni” politiki dolgo učili, kako mora vsakdo poskrbeti zase in kako sta sebičnost in tekmovalnost koristni za skupno dobro, je ta ideologija zdaj povsem klonila pod težo ledu in snega. Brez solidarnosti družba v hipu razpade. Nas bodo pokonci držali “podjetniki”, kakršen je na primer Dušan Šešok, ki svojim delavcem zaračuna celo parkirnino in ki “zadržuje” njihove plače (fenomenalen izraz za nižanje plač)? Nam bodo pomagali funkcionarju slabe banke (DUTB), z mesečnimi dohodki v višini 21.500 evrov (bruto).

Skorajda zagotovo je med prostovoljnimi gasilci in drugimi prostovoljci, ki zdaj opravljajo življenjsko nevarne naloge, marsikdo nezaposlen ali prejema plačo, ki mu komajda omogoča preživetje; morda je med njimi celo kdo, ki Šešoku plačuje parkirnino. Morda bo kdo zaradi “svojih” aktivnosti celo prejel slabši dohodek, ker je mogoče mali zasebni podjetnik ali kmetovalec. A nihče od njih nič ne reče, samo “grizejo” do naslednje odrezane kmetije ali vasi.

A niso samo tajkuni s svojimi parkirninami tisti, ki nas v teh dneh “razveseljujejo” z novimi in novimi domislicami na meji razumnega (ali že kar preko nje). V teh dneh se bo del politike lotil še enega norega projekta - referenduma. Medtem, ko Slovenija ječi v ledu, ko tisoči živijo v ledeni dobi, ko se tisoči z nečloveškim napori prebijajo med smrtno nevarnimi padajočimi drevesi, se del politike ukvarja z - referendumom. Z edinim namenom, da se spre ljudi med seboj. Koga, za božjo voljo, pa v teh, skorajda apokaliptičnih razmerah sploh zanima referendum o nekakšnih arhivskih dokumentih. Halo!!!

Referendum stane približno 3 milijone evrov, ves ta denar naj politiki raje nemudoma namenijo za pomoč ljudem ali vsaj za simbolično plačilo gasilcem in vsem drugim, ki dobesdno držijo državo pokonci. S tem bi morda lahko še dokazali, da vsaj približno razumejo stisko “svojega” ljudstva. A to je bolj malo verjetno. Referendum in podobna “demokratična” sredstva so v rokah politikov, ki sedijo v toplih in razsvetljenih pisarnah, s subvencioniranimi kosili, predvsem orodje za vnašanje zdrahe in za ločevanje ljudi med seboj. Kar pa je natanko nasprotje od solidarnosti.

V teh dneh tudi vidimo, kaj pomeni imeti dobro urejene javne službe oziroma, kako pomemben je v resnici “zloglasni” in “potratni” javni sektor. Policija, vojaki, zdravstveno osebje, profesionalni gasilci in številne druge javne službe skupaj z vsemi prostovoljci omogočajo funkcioniranje države tudi v najtežavnejših razmerah. Bodo za svoje delo dobili plačane nadure, dodatek za pogum in požrtvovalnost ali pa jim bodo vrli parlamentarci v imenu “reševanja” bank, še dodatno oklestili osebne dohodke in jim še dodatno odtegnil sredstva za opremo. Že tako na primer pripadniki vojske, ki se zdaj z oklepniki prebijajo do svojih sodržavljanov, pogosto nimajo niti za preživetje.

Ko bodo parlamentarci prihodnjič glasovali za nadaljnje klestenje javnega sektorja, bodo (ponovno) zarili nož v solidarnosti oziroma trdnosti države. Morda bodo pa takrat kar sami poprijeli za motorne žage in se skupaj s funkcionarji slabe banke in tajkuni, z agregati na hrbtih, prebijali do “svojih” volilcev in plačevalcev parkirnine.

Jaz bom na prihodnjih volitvah definitivno volil za gasilce in vse druge, ki imajo “čut za skupno odgovornost in korist”. Imajo moj glas in podporo, pa četudi jih ne bo na nobeni listi. So zmagovalci solidarnosti.

Referendum pa naj si politiki nekam vtaknejo.

torek, 4. februar 2014

Borze so nam vsem v pogubo


V zadnjih dneh so borze ponovno odete v rdeče, kar pomeni, da borzni indeksi padajo. Rdeča barva je tudi barva krvi. Zaradi borz ljudje krvavijo in to dobesedno. Gospodom na borzi seveda ni jasno, da živijo v vzročno-posledičnem svetu oziroma, da ima vsako njihovo dejanje posledice. In posledice borznega manipuliranja in špekuliranja so grozljive. Merijo se v milijonih brezposelnih, revnih, lačnih in tudi mrtvih. Zveni apokaliptično, a ni. Finančne borze so jedrsko in kemično orožje sodobnega sveta.

Kaj sploh so sploh finančne borze? V teoriji gre za trg, na katerem se kupuje in prodaja denarne valute, finančne inštrumente (delnice, obveznice, izvedene finančne instrumente itd.) in terminske pogodne za nekatere dobrine (na primer nafto, plin, aluminij, pšenico, sojo itd.). Ekonomisti bi seveda še dodali, da ponudba in povpraševanje oblikujeta optimalno tržno ceno in da je to najbolj pošteno in pravično.

Vendar je to zgolj teorija oziroma pravljica za male otroke, v realnem življenju so borze velikanski kazinoji, kjer posamezniki s špekulacijami služijo ogromne denarje. Ker so borze danes povsem digitalizirane, je mogoče z neprestanimi nakupi in prodajami 24 ur na dan “loviti” razlike v cenah in pri tem zelo dobro zaslužiti. Kar je tudi zelo adrenalinsko, kot v Volku z Wall Streeta.

Če imate milijardo evrov in se vam vrednost denarne valute, delnice ali kateregakoli drugega finančnega inštrumenta, ki ste ga kupili na borzi, dvigne za desetinko odstotka, ste “zaslužili” 1 milijon evrov, če se vam dvigne za 1 odstotek, ste bogatejši za 10 milijonov. Čarovnija? V nekaj sekundah, minutah ali urah vam bogastvo naraste za 10 milijonov evrov, vendar ne gre samo za milijone, v igri so milijarde in bilijoni. Če je to bogastvo ustvarjeno iz nič, gre potem zares za čarovnijo?

Seveda ne gre za čarovnijo, ekonomski zakoni so pač neizprosni. Ko nekdo nekaj dobi, drugi izgubi. Prav tako, kot enegija ne nastane iz nič, tudi denar in njegovi izvedeni inštrumenti (delnice, obveznice itd.) ne. Denar je v pravem pomenu prenosnik in (začasni) hranilec energije, ki bodisi izhaja iz človekovega dela bodisi iz same uporabne vrednosti dobrin. Če denarja v družbenem sistemu ni dovolj, potem se kroženje dobrin oziroma energije upočasni ali celo zaustavi. Denar je “kri” ekonomskega sistema.

Če vemo, kdo na borzah dobiva, kdo potem izgublja? Denar, ki se steka na borze, odteka iz družbe; izgubljajo ga podjetja, javni sektor, prebivalstvo. Nekdo pač mora plačati zapitek. Hudo je tudi takrat, ko špekulanti na veliko začnejo “investirati” na borze dobrin. Ko delniški indeksi začnejo padati, potem špekulanti kapital začnejo “seliti” na te borze in povzročijo rast cen pšenice, soje, nafte in drugih dobrin. Višje cene pa milijone ljudi pahnejo v revščino in lakoto. (Ob zdajšnjem padanju delniških indeksov je ravno to najverjetnejši scenarij dogajanja v bližnji prihodnosti.)

Kaj pa če borzniki začnejo izgubljati? Takrat na pomoč pokličejo države, da jih izvlečejo iz “krize”. Izgube ne pokrivajo iz preteklih dobičkov, temveč pomoč vedno pričakujejo od držav. In kar je najbolj absurdno: vedno jo dobijo. Temu se preprosto reče “privatizacija dobičkov in socializacija (podružbljanje) izgub”. Kaj pa je drugega slovenska bančna “luknja”. Dobički, ustvarjeni v letih “debelih krav”, so “izpuhteli” v davče oaze. Medtem pa izgube, ki so posledica bančnih kreditov, ki so se na borzi “čudežno” pretvorili v dobičke, plačujemo vsi državljani v obliki višjih davkov in cen, višje brezposelnosti in vse slabših javnih storitev.

Borze so dobesedno zlo sodobnega časa; so ogromne “mašine”, ki družbeno bogastvo prerazporejajo k bogatim, za vse ostale pa ga ostaja vse manj. Če bi borze preprosto ukinili, bi bil to največje darilo človeštvu in njegovi prihodnosti.

Namesto teh institucij, ki povzročajo revščino, družbene konflikte in degradacijo okolja, bi se človeštvo lahko dogovorilo za sistem pravičnejše medsebojne delitve globalnih dobrin. Kajti za to gre, za dobrine, kajti le-te nam omogočajo preživetje in blaginjo. In globalno razvejana borzna infrastruktura bi temu namenu lahko dobro služila.

Borze, kakršne poznamo danes, pa naj gredo končno že na smetišče zgodovine, kajti edino tam je njihovo mesto.


Slika: Business Insider

ponedeljek, 3. februar 2014

Gospodarska rast - pot v uničenje


Zadnji vremenski pojavi, ki so prizadeli Slovenijo, pa tudi širše območje, na žalost niso več samo občasni ekstremni pojavi, temveč vse bolj postajajo “običajno” vremensko dogajanje. Vendar je osredotočenost političnih in ekonomskih odločevalcev na problematiko globalnih podnebnih sprememb v zadnjih letih skorajda povsem “izpuhtela v atmosfero”. Namesto preobrazbe ekonomskega sistema, ki temelji na gospodarski rasti v sistem, ki bi temeljil na trajnostnem razvoju, je vsa pozornost danes namenjena “reševanju” finančnega podsistema, ki je povsem “zasenčil” vsa druga, daleč pomembnejša področja človeške družbe. Človeštvo je danes dobesedno ujetnik globalnih finančnih elit. Če bomo še naprej pristajali na njihovo igro, potem je naša prihodnost zelo črna.

Čeprav vse več ljudi pri omembi podnebnih sprememb samo zamahne z roko češ, da gre za pretiravanje, pa so dejstva drugačna. V skorajda 1.300-stranskem poročilu Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) z naslovom Podnebne spremembe 2013 (Climate Change 2013) je nanizana cela vrsta dokazov, ki jih ni mogoče preprosto “dajati v nič”. Znanstveniki so celo pripravili povzetke (Summary for Policymakers) in povzetke povzetkov (Headline Statements from the Summary for Policymakers) svojih raziskav, da bi jih ekonomski in politični odločevalci nekako le poskušali razumeti in morda celo sprejeti.

V tem povzetku je mogoče prebrati, da je “segrevanje podnebja nedvoumno”, tako je na primer “vsako od zadnjih treh desetletij na Zemljini površini bistveno toplejše, kot katero koli prejšnje desetletje od leta 1850 naprej.” Vpliv človeštva “na podnebni sistem je jasen. To je razvidno iz povečanih koncentracij toplogrednih plinov v atmosferi, pozitivnega vnosa energije v podnebni sistem (radiative forcing), opazovanj segrevanja in razumevanja podnebnega sistema.”

Poleg številnih nanizanih dokazov, pa je bistvenega pomena za odločevalce, da “nadaljevanje izpustov toplogrednih plinov povzroča nadaljnje segrevanje in spremembe v vseh delih podnebnega sistema. Omejevanje podnebnih sprememb pa bo zahtevalo znatno in trajno zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov”.

Te ugotovitve so zelo resne, kajti politiki in ekonomisti so za ključno metodo reševanja današnje krize skorajda enoglasno sprejeli - gospodarsko rast. Gospodarska rast pomeni nadaljnje povečanje izpustov toplogrednih plinov. Čeprav nam je že zdaj jasno, da gospodarska rast ne rešuje ekonomske krize, pa je iz podnebnega vidika enaka samomoru človeštva, počasi a sigurno.

Gospodarska rast pomeni širitev proizvodnje, trgov in potrošnje. Dokler je bilo širjenje še mogoče, je takšna ekonomija delovala. Danes pa so meje planeta dosežene, celo presežene. Preko meja, ki jih postavlja planetarno okolje, rast preprosto ni več mogoča. Ali to pomeni, da se moramo odpovedati dobrinam in ugodnostim modernega življenja?

Z novimi ekonomskimi oblikami medsebojne delitve, izmenjave, souporabe dobrin, sodelovalne potrošnje in drugih podobnih oblik, lahko z manj dobrinami zadovoljimo več potreb ljudi. Za številne dobrine, ki jih ne potrebujemo vsak dan, je smiselneje imeti dober dostop, kot pa jih imeti v lasti. Danes dobrin ne primanjkuje, problem je njihova neenakomerna porazdelitev, ki je posledica ekonomske tekme in finančnega sistema, ki temelji na dolgovih ter obrestih.

Rešitve obstoječe krize so, a definitivno jo ne bomo rešili s tiščanjem glave v pesek. Stvari se same po sebi pač ne morejo rešiti. Paradigma neprestane gospodarske rasti, ki je poganjala kapitalističen ekonomski sistem od industrijske revolucije naprej, je mrtva, če pa ni, je mrtva naša prihodnost.

nedelja, 2. februar 2014

Meditacija o denarju


“Bil je običajen dan v manjšem kanadskem mestu Pumphandle in ulice so bile opustele. Časi so bili težki, vsakdo je bil zadolžen in vsi so živeli na kredit. Popotnik, ki je obiskal območje, se je peljal skozi mesto in se ustavil v motelu. Na pult je položil 100 dolarski bankovec in dejal, da želi pogledati sobe, ker bi eno morebiti tudi najel. Takoj, ko je odšel po stopnicah navzgor, je lastnik motela pograbil bankovec in stekel k svojemu sosedu mesarju, da bi poravnal svoj dolg.

Mesar je vzel denar in stekel po ulici, da bi poplačal svoj dolg prašičerejcu. Le-ta je z denarjem takoj stopil do svojega dobavitelja, lokalne zadruge. Možak v zadrugi je z bankovcem nemudoma odšel do lokalne prostitutke poplačat svoj dolg, kajti tudi ona se je soočala s težkimi časi in je svoje “storitve” ponujala na kredit.

Prostitutka je stekla do motela in lastniku poplačala svoj dolg za najem sobe. Lastnik je bankovec položil na mesto, kjer ga je odložil popotnik, ki je ravno takrat prihajal po stopnicah navzdol. Rekel je, da s sobami ni zadovoljen, pograbil bankovec za 100 dolarjev in odšel.”

To anekdoto, ki je kroži po internetu, sta v svoji knjigi Rethinking money : how new currencies turn scarcity into prosperity (Premisliti denar, kako nove valute pomanjkanje obrnejo v blaginjo) zapisala Bernard Lietaer in Jacqui Dunne (str. 24, 25). “Nihče ni ničesar proizvedel, nihče ni ničesar zaslužil. Pa vendarle se je mesto znebilo dolgov in v prihodnost je lahko zrlo z več optimizma.”

Pričujoča anekdota je izjemno poučna. Pouči nas o pravi vlogi in namenu denarja. Denar je pripomoček za (iz)menjavo oziroma kroženje dobrin in storitev. Sam po sebi nima nobene vrednosti, omogoča pa, da lahko ljudje med seboj menjajo zelo raznolike stvari in storitve. In ker denar sam po sebi nima nikakršne vrednosti, tudi ne “potrebuje” obresti.

Obresti niso “naravna” lastnost denarja, kar je vedel že Aristotel, ki je že davno tega zapisal, da “je povsem upravičeno osovraženo oderuštvo, ker pridobivanje izhaja iz samega denarja, ne pa iz namena, s katerim so iznašli denar. Denar je namreč nastal zaradi menjave, obresti pa ga povečujejo /.../, tako da je med načini kopičenja dobrin ta najbolj nenaraven (Aristotel, Politika, str. 146, GV Založba, 2010).

Današnji finančni sistem dobesedno temelji na oderuštvu. Beseda oderuštvo (oderuh, odreti in druge sorodne besede) izhaja iz indoevropskega korena dher(H), ki pomeni “odstranjevati kožo z živali” (Snoj, Slovenski etimološki slovar, MK 1997, str. 102). Danes je denar že v svojem nastanku obremenjen z obrestmi, kar pomeni, da v takšnem sistemu vedno nekomu “oderejo kožo”. Morda zveni malo arhaično, a če ostaneš brez vsega (in z visokimi dolgovi), je to tako, kot bi ti odrli kožo.

Vrednost denarja je torej v samem dejanju menjave ali dejanju za kakšen drug namen; denar lahko na primer podarimo ali nekomu nekaj kupimo. Dobrine in človekovo delo imajo vrednost, denar sam pa ne. V denarju “vidimo” vrednost samo zato, ker vemo, da nam omogoča dostop do dobrin in dela (storitev) drugih ljudi.

Obresti pa to zmožnost denarja, da omogoča izmenjavo oziroma kroženje dobrin in storitev v človeški družbi, porušijo in denarju podelijo umetno notranjo vrednost. Obresti vedno povzročijo kopičenje in zastajanje denarja, kar pripelje do bogastva redkih in pomanjkanja vseh ostalih ter neusmiljeno tekmo za dobrine.

Komplementarne oziroma alternativne valute

Bernard Lietaer denar preprosto opredeli kot »dogovor v okviru skupnosti, da se neka standardizirana stvar uporablja kot medij menjave« (Lietaer, Dunne, 2013, str. 57). Tisti, ki mislijo, da sta zlato in srebro edini pravi osnovi za denar, preprosto ne razumejo bistva denarja. Zlato in srebro sta bila več tisoč let osnovni material denarja, zato mnogi verjamejo, da vrednost denarja izhaja iz vrednosti samega materiala iz katerega je narejen.

V resnici pa je denar lahko karkoli - kuponček, žeton, papirnato potrdilo, elektronski zapis itd. - bistveno je, da ga neka skupnost sprejme kot posrednika oziroma “medij menjave”. Zato se katerakoli skupnost lahko odloči in sprejme svoj denar ter ga uporablja kot dodatno (komplementarno) plačilno sredstvo (complementary currency).

V današnjem času, ko je finančni sistem postal popolnoma izrojen in služi le še peščici hiper bogatih Zemljanov, je uvedba komplementarnih valut edino pravilno in tudi moralno dejanje. Denar, ki služi blaginji skupnosti, je povsem nekaj drugega, kot denar, kakršnega poznamo danes.


Slika: Koru Kenya