Svet pada s tečajev

»Svet pada s tečajev. Geopolitične napetosti naraščajo, globalni izzivi se kopičijo, mi pa smo se očitno nezmožni enotno odzvati,« je pred kratkim v generalni skupščini OZN dejal generalni sekretar OZN Antonio Guterres (Dnevnik). Z generalnim sekretarjem se lahko samo strinjamo. Zdi se, da vsi skupaj samo nekaj čakamo. Da se bodo stvari uredile. A nič ne pomaga; zmedo, ki smo jo ustvarili, lahko reši samo človeštvo samo. V nadaljevanju izpostavljamo tri ključne probleme sodobnega sveta, ki jih moramo končno začeti reševati na globalni ravni v duhu sodelovanja in pravičnosti; to so vojne, globalna neenakost, podnebna in okoljska kriza.

Vojne

Na prvem mestu so vojne; trenutno v svetu poteka 6 večjih, 14 »srednjih« in 22 »manjših« oboroženih konfliktov (Wikipedia). Čeprav gre za največji in najbolj nevaren problem človeštva – vsaka vojna lahko eskalira v jedrsko, še zlasti, če so vanjo vpletene jedrske velesile – ga je mogoče najhitreje rešiti. Tako rekoč takoj. Treba je zgolj razglasiti premirje in začeti s pogajanji. Le-ta so lahko dolgotrajna in naporna, orožje pa lahko potihne že jutri. Nič novega in doslej nevidenega. Zato je ta problem v vsej svoji zapletenosti dejansko enostaven. Kar pomeni, da gre za svojevrsten oksimoron.

Danes skorajda nihče več ne verjame, da se na primer vojna v Ukrajini lahko razplete z orožjem. Od te vojne imajo koristi samo še orožarske korporacije, ki kujejo bajne dobičke. Vsi ostali bodisi neposredno trpijo bodisi posredno čutijo posledice te strašne vojne. Vse države, ki pošiljajo orožje na katero koli vojno območje in ignorirajo mirovne pobude, so soudeleženke v vojni. Tudi Slovenija. Smo militatna in militaristična država? Ne, smo pa poslušna država. Preprosto ne upamo si na glas izreči in prizadevati za mir. Alternative miru ni oziroma je – totalno uničenje. Si to želimo?

Globalna neenakost

Na drugem mestu je globalna neenakost. V resnici globalna neenakost povzroča mnogo več žrtev in tragedij kot vse vojne skupaj. Letno zaradi lakote in z njo povezanih bolezni umre približno 9 milijonov ljudi, lani (2022) pa je v vseh vojaških konfliktih umrlo 238.000 ljudi. Ne gre za to, da bi zmanjševali pomen katerih koli žrtev, toda nikakor ne smemo pozabiti na žrtve neusmiljene korporativne vojne za naravne vire in dobičke. Ta vojna je po svoji naravi ekonomska, povzroča pa smrti milijonov ljudi, ki ostanejo brez vsega in zaradi lakote ter skrajne revščine umirajo počasi in v strašnih mukah.

Vendar se o lakoti in skrajni revščini danes skorajda ne govori. Raje občudujemo ekscentrične bogataše tipa Musk in Bezos, ki s svojim ekstremnim bogastvom osvajajo vesolje, si podaljšujejo življenje ali pa si kupujejo stotine milijonov dolarjev vredne jahte. Prav nič mar pa nam ni za milijone brezimnih ljudi, ki nimajo dovolj hrane niti za spodoben obrok – po zadnjih podatkih je danes v svetu kar 783 milijonov ljudi, ki gredo vsak dan spat lačni. Neenakost je zlo, ki ga niti obsodimo ne, kaj šele, da bi ga poskušali izkoreniniti.

Le redki politiki reševanje neenakosti postavljajo v svojo agendo. Podnebne spremembe so res velikanski izziv, a brez miru in bolj pravične delitve globalnih virov, jih ne moremo rešiti. Globalna neenakost je dejansko največji problem človeštva. Vojne, kot smo rekli, lahko rešimo hitro, če le obstaja politična volja za to. Globalna neenakost pa zahteva spremembo naše ekonomske paradigme v smeri bolj pravične delitve globalnih virov. Govorimo nič manj kot o potrebi po ekonomiji delitve.

Podnebna in okoljska kriza

Čeprav politiki – predvsem zaradi velikega pritiska javnosti – podnebne spremembe postavljajo na sam vrh svojih političnih agend, pa imajo pogosto figo v žepu. Tako imenovani zeleni prehod je resda potreben, a zgolj z (dragimi) električnimi avtomobili in s solarnimi paneli ne bomo rešili podnebne krize. Samo s skupnim globalnim pristopom – kar vključuje ohranjanje in širjenje gozdov, zmanjšanje prometa, zmernejše življenje itd. – se lahko soočimo s to veliko krizo človeštva. A če prej ne rešimo vojn in problematike obsežne revščine (neenakosti), so prav vsi ukrepi zaman, saj najrevnejši ljudje in najrevnejše države nikoli ne bodo v ospredje postavile podnebnih in okoljskih težav, kajti preživetje je vselej na prvem mestu. Zato so očitki revnim ljudem in revnim državam, da premalo storijo za okolje, cinizem brez primere.


Seveda so ti trije ključni problemi človeštva medsebojno tesno prepleteni, vsi ostali problemi človeštva pa so z njimi tesno povezani. Nezaželene migracije in družbeni nemiri so na primer posledica vojn, globalne neenakosti (revščine) ali podnebnih sprememb.

Tri ključne probleme človeštva lahko rešimo samo z mednarodnim sodelovanjem, kar je le drugi izraz za to, da se »odzovemo enotno«. Brez tega ne gre.

Najprej objavljeno na portalu Za.misli: Svet pada s tečajev

Slika kreirana s pomočjo umetne inteligence

Poplave marsikaj naplavijo

Katastrofalne poplave v začetku letošnjega avgusta so po že tako težkem mesecu skorajda vsakodnevnih neurij uničile dobršen del Slovenije. Poplave so poplavile in odplavile številne domove, podjetja, kulturne domove, šole, vrtce, ceste, mostove in drugo infrastrukturo. Poleg velikanske materialne škode in človeških žrtev pa so poplave močno zaznamovale tudi celotno družbeno skupnost. Velika vodna sila je naplavila marsikaj. Tako dobro kot slabo.

Začnimo z dobrim. O takojšnjem odzivu gasilcev skorajda ni treba izgubljati besed. Ti se pri vsaki nesreči odzovejo nemudoma, zato je bilo tudi žrtev na srečo malo. Gasilski dom v vsakem mestu, kraju in v vsaki vasi je nekaj izjemno dragocenega. Civilna zaščita, ki je aktivirala različne profesionalne in prostovoljne reševalne in druge enote, vključno z vojsko, je prav tako hitro in odlično opravila svoje delo. Potem seveda krajani prizadetih območij, ki so takoj začeli z reševanjem življenj in premoženja, pa naj je šlo za njihovo ali sosedovo.

Že kmalu so začeli prihajati prostovoljci, ki so opravili nešteto ur prostovoljnega dela. Tudi številni, predvsem mali podjetniki, so s svojo mehanizacijo in z drugimi stroji ter pripomočki opravili veliko brezplačnega in dragocenega dela. Prav tako so se hitro organizirale dobrodelne organizacije in začele zbirati pomoč in jo nemudoma tudi deliti. Odzvala se je praktično celotna Slovenija, komajda kdo ni prispeval vsaj nekaj evrov, nekateri pa so podarjali avtomobile, stanovanja, belo tehniko itd. Ni, da ni, bi lahko rekli.

Tudi politični organi – od države do lokalnih skupnosti – so se hitro organizirali in nemudoma začeli sprejemati ukrepe. Vlada je razglasila dan solidarnosti, ki se je navkljub nekaterim kritikam izkazal za dobro potezo. Lokalne skupnosti, ki so bile najbolj prizadete, so seveda nemudoma zavihale rokave. Župani so bili takoj na terenu in organizirali vse razpoložljive lokalne vire pomoči. Tudi mediji so s terenskim poročanjem in z drugim obveščanjem opravili veliko in koristno delo. Morda smo še koga pozabili omeniti, vendar pod črto lahko rečemo, da je bil odziv prostovoljcev, organiziranih reševalnih enot, vojske, politike, dobrodelnih organizacij, nekaterih podjetij, medijev in državljanov na splošno hiter, odločen in odličen.

Nadaljujmo s slabim. Verjetno še najmanj slabi so bili večni nergači in kritiki, še zlasti spletni, ki skritizirajo vse, kar se skritizirati da. A to se da ignorirati. Nekateri politiki in nekdanji politiki so si pošteno zavihali rokave in poprijeli za lopate – a seveda obvezno pred kamerami. A tudi to je nenazadnje bolje kot nič. Ustvarili so si dragocen material za prihodnje volitve, na primer evropske prihodnje leto. Nekateri pa preprosto ne morejo brez Instagrama.

Potem pa so tu zavarovalnice in banke. One živijo na drugem planetu. Imajo velikanske dobičke, a se do pike držijo svojih neživljenjskih klavzul in zloglasnega »drobnega tiska«. Slovenske banke so samo v prvih petih mesecih letošnjega leta ustvarile kar 437,7 milijona evrov dobička pred davki. To pomeni 2,9 milijona evrov na dan, če štejemo tudi sobote in nedelje. So bankirji tako zelo garali, tudi za vikende? Ne, prebivalcem in podjetjem so denar posojali za visokih obrestnih merah, njihov denar pa hranili po nizkih obrestih. Denar dela denar: 24 ur na dan, 365 dni v letu.

Čeprav je cela država solidarna, banke in zavarovalnice ne morejo biti. Zakaj že? Pravijo, da bi bilo ogroženo njihovo poslovanje, njihova kapitalska ustreznost. Kar je neumnost. Nihče noče tega. »Ogrožen« je samo njihov dobiček, visoke nagrade in bonusi vodstvenih delavcev. Morda bi se bankirji in zavarovalničarji kdaj pa kdaj vendarle lahko spomnili, da se tudi oni vozijo po javnih cestah, mostovih, da nekdo skrbi za infrastrukturo, ki jo uporabljajo itd.

Prav tako nekako pogrešamo vselej glasne »influencerske« podjetnike, ki gredo takoj »v luft«, če se samo omeni progresivno obdavčenje, dvig prispevne stopnje (na primer za dolgotrajno oskrbo starejših in dolgotrajno bolnih) ali dvig minimalne plače. Zdaj pa jih nekako ni slišati? A morda se motimo. Morda potihoma pripravljajo pomoč prizadetim v poplavah. Nikomur ne želimo delati krivice.

Skratka, katastrofalne poplave so naplavile marsikaj. Najprej izjemno sočutje, solidarnost in sodelovanje državljanov, prostovoljnih in profesionalnih reševalcev, politike, medijev, številnih podjetnikov itd. Razkrile pa so tudi velikanski pohlep, brezbrižnost in ignoranco tistih, ki že tako imajo največ.

Najprej objavljeno na portalu Za.misli: Poplave marsikaj naplavijo